1.

Ali dejanska stanja, pri katerih so bila med preiskovanjem kaznivega dejanja v povezavi s posedovanjem prepovedanih drog zoper fizično osebo, za katero policija domneva, da ima v posesti prepovedane droge, uporabljeni prisilni ukrepi osebne preiskave in zasega, spadajo na področje uporabe Direktive 2013/48/EU (1) o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti ter Direktive 2012/13/EU (2) o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku?

2.

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, kakšen položaj ima v smislu direktiv takšna oseba, če nacionalno pravo ne pozna pravnega pojma „osumljenca“ in zoper osebo kot „obdolženca“ ni bila z uradnim obvestilom uvedena preiskava, in ali morata biti takšni osebi zagotovljeni pravica do obveščenosti in pravica do dostopa do odvetnika?

3.

Ali je glede na načelo zakonitosti in prepoved samovoljnega ravnanja dopustna nacionalna ureditev, kakršna izhaja iz člena 219(2) Nakazatelno-protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: NPK), ki določa, da preiskovalni organ lahko preiskavo zoper obdolženca uvede tudi s tem, da sestavi zapisnik o prvem preiskovalnem dejanju, ki je bilo opravljeno zoper to osebo, če nacionalno pravo ne pozna pravnega pojma „osumljenca“ in pravice do obrambe v skladu z nacionalnim pravom nastanejo šele s trenutkom formalne uvedbe preiskave zoper „obdolženca“, kar pa je v prosti presoji preiskovalnega organa, in ali takšen nacionalni postopek vpliva na učinkovito izvrševanje in bistveno vsebino pravice do dostopa do odvetnika iz člena 3(3)(b) Direktive 2013/48/EU?

4.

Ali načelo učinkovitosti prava Unije dopušča nacionalno prakso, v okviru katere pri sodnem nadzoru prisilnih ukrepov za pridobitev dokazov, vključno z osebno preiskavo in zasegom v postopku preiskave, ni dovoljeno preverjanje, ali je bila storjena dovolj resna kršitev temeljnih pravic, ki so osumljencem in obdolžencem zagotovljene na podlagi členov 47 in 48 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, Direktive 2013/48/EU in Direktive 2012/13/EU?

5.

Ali načelo pravne države dopušča nacionalna pravila in sodno prakso, na podlagi katerih sodišče ni pristojno za preverjanje uvedbe preiskave zoper obdolženca, saj je vendar ravno in izključno od tega formalnega dejanja odvisno, ali so fizični osebi zagotovljene pravice do obrambe, kadar se zoper njo izvajajo prisilni ukrepi v preiskovalne namene?