–

za FTI Touristik GmbH F. Simon, Rechtsanwalt,

–

za češko vlado A. Edelmannová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za Evropsko komisijo P. Kienapfel in S. Noë, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 18(1) Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL 2012, L 351, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med JX in družbo FTI Touristik GmbH, ki je organizator potovanj, zaradi odškodnine, ki jo zahteva JX, ker ga družba FTI Touristik ni zadostno obvestila o pogojih za vstop in zahtevanem vizumu za njegovo potovanje v zadevno tretjo državo.

3

V uvodnih izjavah 3, 4, 15, 18 in 26 Uredbe št. 1215/2012 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

4

Člen 7 te uredbe določa:

„Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:

[…].“

5

Oddelek 4 poglavja II navedene uredbe, naslovljen „Pristojnost za potrošniške pogodbe“, vsebuje člene od 17 do 19 navedene uredbe. Člen 17 te uredbe določa:

„1.   V zadevah v zvezi s pogodbami, ki jih sklene oseba – potrošnik – za namen, za katerega se šteje, da je izven njegove poklicne ali pridobitne dejavnosti, se pristojnost določi v skladu s tem oddelkom brez poseganja v člen 6 in točko 5 člena 7:

2.   Če potrošnik sklene pogodbo s stranko, ki nima stalnega prebivališča ali sedeža v eni od držav članic, vendar pa ima v eni od držav članic podružnico, predstavništvo ali drugo poslovno enoto, se v sporih, ki izhajajo iz poslovanja te podružnice, predstavništva ali poslovne enote, šteje, da ima ta stranka stalno prebivališče ali sedež v tej državi članici.

3.   Ta oddelek se ne uporablja za pogodbe o prevozu, razen za pogodbe, po katerih cena vključuje kombinacijo prevoza in namestitve.“

6

Člen 18(1) in (2) Uredbe št. 1215/2012 določa:

„1.   Potrošnik lahko začne postopek zoper drugo pogodbeno stranko bodisi pred sodišči države članice, v kateri ima ta stranka stalno prebivališče [oziroma sedež], ne glede na stalno prebivališče [oziroma sedež] druge stranke, bodisi pred sodišči v kraju, kjer ima potrošnik stalno prebivališče.

2.   Druga pogodbena stranka lahko začne postopek zoper potrošnika samo pred sodišči države članice, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.“

7

Člen 19, točka 3, te uredbe določa:

„Odstopanje od določb tega oddelka je mogoče samo po dogovoru:

[…]

8

Člen 24, točka 1, navedene uredbe določa:

„Ne glede na stalno prebivališče [oziroma sedež] strank so izključno pristojna naslednja sodišča države članice:

9

Člen 25(1) te uredbe določa:

„Če so se stranke, ne glede na njihovo stalno prebivališče [oziroma sedež], dogovorile, da mora biti za spore, ki so ali ki bodo mogoče nastali v zvezi z določenim pravnim razmerjem, pristojno določeno sodišče ali sodišča določene države članice, je pristojno to sodišče oz. so pristojna sodišča te države članice, razen če je po pravu navedene države članice materialna veljavnost dogovora nična. […]“

10

Člen 3(1) Uredbe (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog (UL 2006, L 399, str. 1) določa:

„V tej uredbi pomeni čezmejna zadeva zadevo, v kateri ima vsaj ena od strank stalno ali običajno prebivališče [oziroma sedež] v državi članici, ki ni država članica, pred katere sodiščem poteka postopek.“

11

Člen 12 Zivilprozessordnung (zakon o civilnem postopku) z dne 5. decembra 2005 (BGBl. 2005 I, str. 3202), kakor je bil nazadnje spremenjen z zakonom z dne 7. novembra 2022 (BGBl. 2022 I, str. 1982) (v nadaljevanju; ZPO), naslovljen „Splošna pristojnost – Pojem“, določa:

„Sodišče, ki je za osebo splošno pristojno, je pristojno za vse tožbe, ki se vložijo proti njej, razen če je za tožbo določena izključna pristojnost.“

12

V skladu s členom 17(1) ZPO se splošna pristojnost za pravne osebe določi po njihovem sedežu.

13

Člen 21(1) ZPO, naslovljen „Posebna pristojnost za podružnico“, določa:

„Če ima oseba zaradi poslovanja tovarne, trgovine ali druge obrti podružnico, od koder se neposredno vodijo posli, se lahko proti tej osebi vse tožbe, ki se nanašajo na poslovanje podružnice, vložijo pri sodišču kraja, v katerem je podružnica.“

14

Člen 29 ZPO, naslovljen „Posebna pristojnost glede na kraj izpolnitve“, določa:

„1.   Za spore iz pogodbenega razmerja in glede njegovega obstoja je pristojno sodišče kraja, v katerem je sporno obveznost treba izpolniti.

[…]“

15

JX, posameznik s stalnim prebivališčem v Nürnbergu (Nemčija), je 15. decembra 2021 sklenil pogodbo o paketnem potovanju z družbo FTI Touristik, ki je organizator potovanj s sedežem v Münchnu (Nemčija). Rezervacijo tega potovanja je opravila potovalna agencija s sedežem v Nürnbergu, ki ni niti pogodbena stranka niti podružnica družbe FTI Touristik.

16

Ker je JX menil, da ni bil dovolj obveščen o pogojih za vstop in o vizumu, potrebnem za potovanje v zadevno tretjo državo, je pri sodišču kraja, v katerem ima stalno prebivališče, to je pri Amtsgericht Nürnberg (okrajno sodišče v Nürnbergu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, vložil odškodninski zahtevek v višini 1499,86 EUR. Po mnenju JX krajevna pristojnost tega sodišča izhaja iz členov 17 in 18 Uredbe št. 1215/2012.

17

Družba FTI Touristik uveljavlja krajevno nepristojnost predložitvenega sodišča z navedbo, da se Uredba št. 1215/2012 ne uporablja za povsem notranje položaje, kakršen je ta iz obravnavane zadeve, v katerem imata potnik in organizator potovanj stalno prebivališče oziroma sedež v isti državi članici. V takem položaju ni podan tuj element, ki se zahteva za uporabo te uredbe.

18

Predložitveno sodišče glede določitve svoje krajevne pristojnosti opozarja, da pravila o splošni pristojnosti, ki so določena v členih 12 in 17 ZPO, določajo sodišče sedeža tožene stranke iz postopka v glavni stvari kot krajevno pristojno ne glede na to, da je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari potrošnik, tožena stranka iz postopka v glavni stvari pa gospodarski subjekt. Pravila o odstopanju glede pristojnosti iz člena 21(1) in člena 29 ZPO naj se ne bi uporabljala, ker potovalna agencija s sedežem v Nürnbergu, prek katere je tožeča stranka iz postopka v glavni stvari rezervirala svoje potovanje, ni podružnica tožene stranke iz postopka v glavni stvari in ker noben element iz spisa ne izkazuje, da bi obveznosti te tožene stranke, ki izhajajo iz zadevne pogodbe o potovanju, morale biti izpolnjene na območju Amtsgericht Nürnberg (okrajno sodišče v Nürnbergu).

19

Edina določba, ki bi v obravnavani zadevi lahko utemeljila krajevno pristojnost predložitvenega sodišča, bi bil zato člen 18(1) Uredbe št. 1215/2012. Ker pa sta imela v postopku v glavni stvari potrošnik in organizator potovanj oba stalno prebivališče oziroma sedež v isti državi članici, bi tuj element, ki bi glede na okoliščine primera omogočal uporabo te določbe, lahko bil le namembni kraj potovanja v tujini.

20

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da v skladu s trenutno sodno prakso, ki močno prevladuje v Nemčiji, tuj element, ki se zahteva za uporabo Uredbe št. 1215/2012, ni podan, če je edina navezna okoliščina s tujino namembni kraj organiziranega potovanja. Ta pristop naj bi zlasti potrjevali dejstvo, da se določbe te uredbe razlagajo ozko, in usmeritve iz sodb z dne 17. novembra 2011, Hypoteční banka (C‑327/10, EU:C:2011:745), in z dne 19. decembra 2013, Corman-Collins (C‑9/12, EU:C:2013:860). Prav tako naj bi ga potrjeval cilj navedene uredbe, da se mednarodna pristojnost določi tako, da se zagotovi, da imajo stranke spora na razpolago zanesljivo krajevno pristojnost in niso prisiljene iskati pravnega varstva v drugi državi članici oziroma tretji državi, in da se ne posega v nacionalna pravila o sodni pristojnosti, če je z njimi zagotovljeno ustrezno pravno varstvo v tisti državi, ki ji stranka pripada, in nujnost, da temelji na normativnem tujem elementu in ne na izključno dejanskem elementu.

21

Predložitveno sodišče vendarle ugotavlja, da nekateri pomembni avtorji v pravni literaturi priznavajo obstoj tujega elementa, ne da bi bilo vedno nujno, da imata tožeča in tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež v dveh različnih državah članicah. Členi 18, 14 in 25 Uredbe št. 1215/2012 bi lahko podpirali ta pristop. Med drugim naj ne bi bilo mogoče razlikovati med normativno in dejansko naravo tujega elementa, ki bi lahko izhajal iz okoliščin posameznega primera, kot je v obravnavanem primeru namembni kraj potovanja.

22

V teh okoliščinah je Amtsgericht Nürnberg (okrajno sodišče v Nürnbergu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 18(1) Uredbe [št. 1215/2012] razlagati tako, da ta člen poleg določbe o mednarodni pristojnosti vsebuje tudi določbo o krajevni pristojnosti nacionalnih sodišč v zadevah, ki se nanašajo na pogodbe o potovanju, ki jo mora upoštevati sodišče, ki odloča v zadevi, če imata potrošnik kot potnik in druga pogodbena stranka, to je organizator potovanja, stalno prebivališče oziroma sedež v isti državi članici, namembni kraj potovanja pa ni v tej državi članici, temveč v tujini (tako imenovani ,nepravi notranji položaji‘), zaradi česar lahko potrošnik v okviru dopolnitve nacionalnih pravil o pristojnosti toži organizatorja potovanja za izpolnitev pogodbenih zahtevkov pri sodišču, na območju katerega ima potrošnik stalno prebivališče?“

23

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18 Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da določa tako mednarodno kot krajevno pristojnost sodišča države članice, na območju katerega ima potrošnik stalno prebivališče, če ta potrošnik pri tem sodišču vloži tožbo proti organizatorju potovanja na podlagi sklenitve pogodbe o paketnem potovanju in če imata obe pogodbeni stranki stalno prebivališče oziroma sedež v tej državi članici, namembni kraj potovanja pa je v tujini.

24

Za odgovor na to vprašanje je treba na prvem mestu ugotoviti, ali spor, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, v katerem imata tožena in tožeča stranka stalno prebivališče oziroma sedež v isti državi članici, lahko spada na področje uporabe te uredbe.

25

V zvezi s tem je iz ustaljene sodne prakse razvidno, da se za uporabo pravil o pristojnosti iz Uredbe št. 1215/2012 zahteva obstoj tujega elementa. Vendar ta uredba, ki v uvodnih izjavah 3 in 26 uporablja pojma „civilne zadeve s čezmejnimi posledicami“ in „čezmejne pravde“, ne vsebuje nobene opredelitve tega tujega elementa (glej v tem smislu sodbo z dne 8. februarja 2024, Inkreal, C‑566/22, EU:C:2024:123, točki 18 in 19 ter navedena sodna praksa).

26

Vendar iz sodne prakse Sodišča tudi izhaja, da tuj element obstaja, kadar se lahko zaradi položaja zadevnega spora pojavijo vprašanja v zvezi z določitvijo pristojnosti sodišč v mednarodnem pravnem redu (sodba z dne 8. februarja 2024, Inkreal, C‑566/22, EU:C:2022:123, točka 22 in navedena sodna praksa).

27

V zvezi z določitvijo mednarodnega značaja zadevnega pravnega razmerja se je Sodišče večkrat sklicevalo na stalno prebivališče oziroma sedež strank v sporu (glej v tem smislu sodbo z dne 7. maja 2020, Parking in Interplastics, C‑267/19 in C‑323/19, EU:C:2020:351, točka 32 in navedena sodna praksa).

28

Če tuj element očitno obstaja v primeru, v katerem ima vsaj ena od strank stalno ali običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica sodišča, pri katerem je vložena tožba, lahko mednarodni značaj, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 32 sklepnih predlogov, vendarle izhaja tudi iz drugih okoliščin, ki so med drugim povezane s predmetom spora.

29

Zadevno pravno razmerje bi lahko zaradi vpletenosti države članice in tretje države na primer zato, ker bi imeli tožeča in tožena stranka stalno prebivališče oziroma sedež v prvi državi, sporna dejstva pa bi bila omejena na drugo državo, prav tako dobilo mednarodno naravo, saj je ta položaj tak, da v državi članici lahko sproži vprašanja v zvezi z določitvijo pristojnosti sodišč v mednarodnem pravnem redu (glej v tem smislu sodbo z dne 8. septembra 2022, IRnova, C‑399/21, EU:C:2022:648, točka 28 in navedena sodna praksa).

30

Iz navedenega izhaja, da spor v zvezi s pogodbenimi obveznostmi, ki bi morale biti izpolnjene bodisi v tretji državi bodisi v državi članici, ki ni država članica, v kateri imata stranki stalno prebivališče oziroma sedež, lahko sproži vprašanja v zvezi z določitvijo pristojnosti sodišč v mednarodnem pravnem redu in zato izpolnjuje pogoj v zvezi s tujim elementom, ki se zahteva za to, da spor spada na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012.

31

Kar zadeva spore med potrošniki in trgovci, to razlago med drugim potrjuje člen 18(1) Uredbe št. 1215/2012, ki določa, da se pravilo, ki ga ta določba predvideva v korist potrošnika, uporablja „ne glede na stalno prebivališče [oziroma sedež] druge stranke“, tako da se lahko potrošniki nanj sklicujejo proti trgovcem, ki imajo sedež ne le v drugih državah članicah ali v tretjih državah, ampak tudi v isti državi članici, kot je država članica, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče.

32

Poleg tega je, kot je razvidno iz besedila člena 19, točka 3, Uredbe št. 1215/2012, zakonodajalec Unije izrecno predvidel primer dogovora, „ki je sklenjen med potrošnikom in drugo pogodbeno stranko, ki imata oba v času sklenitve pogodbe stalno prebivališče ali običajno prebivališče v isti državi članici“.

33

Taka razlaga je tudi v skladu s ciljem Uredbe št. 1215/2012, saj je Sodišče večkrat razsodilo, da je namen te uredbe z zelo predvidljivimi pravili o pristojnosti poenotiti kolizijska pravila glede pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah, pri čemer ta uredba tako sledi cilju pravne varnosti, ki zajema izboljšanje pravnega varstva oseb s sedežem ali stalnim prebivališčem v Uniji, s tem, da tožeči stranki omogoča, da zlahka ugotovi, na katero sodišče se lahko obrne, toženi stranki pa, da razumno predvidi, pred katerim sodiščem je lahko tožena. V tem kontekstu se mora nacionalno sodišče, pred katerim poteka postopek, v skladu s ciljem pravne varnosti brez težav izreči o lastni pristojnosti, ne da bi moralo vsebinsko odločati o zadevi (glej v tem smislu sodbo z dne 8. februarja 2024, Inkreal, C‑566/22, EU:C:2022:123, točka 27 in navedena sodna praksa).

34

Kot navaja generalni pravobranilec v točki 51 sklepnih predlogov, čeprav je lahko povezava med tožbo in tujo državo glede na zadevni spor bolj ali manj močna, bi morala biti presoja, ali spor vsebuje tuj element, za sodišče, ki o njem odloča, bitidovolj lahka. V obravnavani zadevi je treba šteti, da ima zadeva, v kateri je vložena zahteva potnika glede zapletov, nastalih v okviru potovanja v tujino, ki ga je organiziral in prodal organizator potovanj, neodvisno od tega, kakšna je natančna narava teh zapletov, mednarodni značaj za namene Uredbe št. 1215/2012, saj je namembni kraj potovanja element, ki ga je mogoče zlahka preveriti, zaradi česar stranki lahko predvidita ureditev sodne pristojnosti, ki se uporabi.

35

Razlage pojma „tuj element“, tako kot izhaja iz točke 30 te sodbe, tudi ni mogoče omajati s tem, da se zaradi celovitosti napotuje na dosedanjo sodno prakso Sodišča na pojem „čezmejna zadeva“, ki je v členu 3(1) Uredbe št. 1896/2006 opredeljen kot zadeva, v kateri ima vsaj ena od strank stalno ali običajno prebivališče v državi članici, ki ni država članica, v kateri je sodišče, pred katerim poteka postopek (glej v tem smislu sodbi z dne 7. maja 2020, Parking in Interplastics, C‑267/19 in C‑323/19, EU:C:2020:351, točka 34, in z dne 3. junija 2021, Generalno konsulstvo na Republika Bulgaria, C‑280/20, EU:C:2021:443, točka 33 in navedena sodna praksa).

36

Kot navaja generalni pravobranilec v točki 37 sklepnih predlogov, čeprav Uredba št. 1215/2012 in Uredba št. 1896/2006 obe spadata na področje pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah s čezmejnimi posledicami, pa iz tega ne izhaja, da bi bilo treba določbe Uredbe št. 1215/2012 razlagati ob upoštevanju določb Uredbe št. 1896/2996, ker cilj in področje uporabe obeh aktov nista enakovredna.

37

Medtem ko je namen Uredbe št. 1215/2012 poenotiti kolizijska pravila glede sodne pristojnosti v civilnih in gospodarskih zadevah in je ta pravila načeloma treba uporabiti in morajo imeti prednost pred nacionalnimi pravili o pristojnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 25. februarja 2021, Markt24, C‑804/19, EU:C:2021:134, točki 30 in 32), Uredba št. 1896/2006 uvaja enoten instrument, ki je alternativa izterjavi terjatev, ki pa vendarle ne nadomešča oziroma harmonizira mehanizmov izterjave terjatev, ki so predvideni z nacionalnim pravom (glej v tem smislu sodbi z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito, C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 79, in z dne 13. junija 2013, Goldbet Sportwetten, C‑144/12, EU:C:2013:393, točka 28).

38

Te razlage pojma „tuj element“ prav tako ne more omajati dejstvo, da je člen 18 Uredbe št. 1215/2012 izjema tako od splošnega pravila o pristojnosti iz člena 4 te uredbe, ki pristojnost daje sodiščem države članice, v kateri ima tožena stranka stalno prebivališče, in od posebnega pravila o pristojnosti na področju pogodb iz člena 7, točka 1, navedene uredbe, v skladu s katerim je pristojno sodišče kraja, v katerem je bila ali bi morala biti zadevna obveznost izpolnjena, in ki jo je nujno treba razlagati ozko (glej po analogiji sodbo z dne 28. januarja 2015, Kolassa, C‑375/13, EU:C:2015:37, točka 28).

39

Kot namreč poudarja generalni pravobranilec v točki 53 sklepnih predlogov, pojem „tuj element“ omogoča omejitev področja uporabe Uredbe št. 1215/2012, njegovo presojo pa je treba opraviti enako ne glede na splošno ali odstopajočo naravo zadevnega pravila o pristojnosti.

40

Iz vsega navedenega izhaja, da spor v zvezi s pogodbo o potovanju spada na področje uporabe Uredbe št. 1215/2012, čeprav imata obe pogodbeni stranki, to sta potrošnik in njegov sopogodbenik, stalno prebivališče oziroma sedež v isti državi članici, če je namembni kraj potovanja v tujini.

41

Na drugem mestu, glede vprašanja, ali člen 18 Uredbe št. 1215/2012 določa tako mednarodno kot krajevno pristojnost zadevnega sodišča, iz samega besedila odstavka 1 tega člena izhaja, da se pravila o sodni pristojnosti, ki so sprejeta v tej določbi, kadar tožbo vloži potrošnik, nanašajo, na eni strani, na „sodišča države članice, v kateri ima [druga] stranka stalno prebivališče [oziroma sedež]“ in na drugi strani, na „sodišče v kraju, kjer ima potrošnik stalno prebivališče“.

42

Če prvo od tako določenih dveh pravil zgolj podeljuje mednarodno pristojnost sodnemu sistemu določene države, gledanemu kot celota, drugo pravilo neposredno podeljuje krajevno pristojnost sodišču kraja, v katerem ima potrošnik stalno prebivališče.

43

Kot navaja generalni pravobranilec v točki 18 sklepnih predlogov, to drugo pravilo ne določa le mednarodne pristojnosti zadevnega sodišča, ampak tudi njegovo krajevno pristojnost s tem, da neposredno določa natančno določeno sodišče v državi članici, brez sklicevanja na pravila o razdelitvi krajevne pristojnosti, ki veljajo v tej državi članici.

44

To razlago potrjujejo cilji, ki se uresničujejo z določbami člena 18 Uredbe št. 1215/2012. Kot je namreč razvidno iz uvodne izjave 18 te uredbe, je za področje potrošniških pogodb značilno določeno neravnovesje med strankama, ki ga določbe člena 18 navedene uredbe skušajo popraviti tako, da se za šibkejšo stranko uporabijo pravila o pristojnosti, ki so za varstvo njenih pravic ugodnejša od splošnih pravil (glej po analogiji v zvezi z zavarovalnimi pogodbami sodbo z dne 30. junija 2022, Allianz Elementar Versicherung, C‑652/20, EU:C:2022:514, točka 49).

45

Konkretneje, namen posebnega pravila o pristojnosti iz člena 18 Uredbe št. 1215/2012 je zagotoviti, da lahko šibkejša stranka, ki želi tožiti močnejšo stranko, to stori pri sodišču države članice, ki je lahko dostopno (glej po analogiji v zvezi z zavarovalnimi pogodbami sodbo z dne 30. junija 2022, Allianz Elementar Versicherung, C‑652/20, EU:C:2022:514, točka 50).

46

Kot poudarja generalni pravobranilec v točkah 59 in 61 sklepnih predlogov, to pravilo ščiti potrošnika tako, da lajša dostop do sodnega varstva in kaže zaskrbljenost zakonodajalca Unije, da bi bil potrošnik odvrnjen od tožbe, če bi bilo pristojno sodišče sicer v državi članici, v kateri potrošnik prebiva, vendar ne bi bilo sodišče kraja njegovega stalnega prebivališča.

47

Iz vsega navedenega izhaja, da je na postavljeno vprašanje treba odgovoriti tako, da je treba člen 18 Uredbe št. 1215/2012 razlagati tako, da določa tako mednarodno kot krajevno pristojnost sodišča države članice, na območju katere ima potrošnik stalno prebivališče, kadar ta potrošnik pri tem sodišču sproži spor proti organizatorju potovanja na podlagi sklenitve pogodbe o paketnem potovanju in kadar imata obe ti pogodbeni stranki stalno prebivališče oziroma sedež v tej državi članici, namembni kraj potovanja pa je v tujini.

48

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 18 Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

je treba razlagati tako, da

določa tako mednarodno kot krajevno pristojnost sodišča države članice, na območju katere ima potrošnik stalno prebivališče, kadar ta potrošnik pri tem sodišču sproži spor proti organizatorju potovanja na podlagi sklenitve pogodbe o paketnem potovanju in kadar imata obe ti pogodbeni stranki stalno prebivališče oziroma sedež v tej državi članici, namembni kraj potovanja pa je v tujini.