–

za OSTP Italy Srl R. Dominici, A. Macchi, F. Munari in S. Pedemonte, avvocati,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s F. Meloncellijem, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo F. Clotuche‑Duvieusart in F. Moro, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov od 43 do 45 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije (UL 2013, L 269, str. 1; v nadaljevanju: carinski zakonik Unije).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo OSTP Italy Srl (v nadaljevanju: OSTP) in Agenzia delle Dogane e dei Monopoli, Ufficio delle Dogane di Genova 1 (agencija za carine in monopole, carinski urad v Genovi 1, Italija), in Agenzia delle Dogane e dei Monopoli, Ufficio delle Dogane di Genova 2 (agencija za carine in monopole, carinski urad v Genovi 2, Italija) (v nadaljevanju skupaj: agencija za carine in monopole) in Agenzia delle Entrate – Riscossione – Genova (davčna uprava – izterjava – Genova, Italija; v nadaljevanju: davčna uprava) glede izvršbe terjatve v zvezi s tradicionalnimi lastnimi sredstvi Evropske unije, ki je bila odpravljena z odločbo nacionalnega sodišča, zoper katero pa je vložena pritožba.

3

Člen 43 carinskega zakonika Unije, naslovljen „Odločbe sodnih organov“, določa:

„Člena 44 in 45 se ne uporabljata za pritožbe, vložene zaradi odprave, razveljavitve ali spremembe odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje, ki jo je sprejel sodni organ ali carinski organi v vlogi sodnih organov.“

4

Člen 44 tega zakonika, naslovljen „Pravica do pritožbe“, določa:

„1.   Vsaka oseba ima pravico do pritožbe na katero koli odločbo carinskih organov v zvezi z uporabo carinske zakonodaje, ki jo neposredno in osebno zadeva.

Pravico do pritožbe ima tudi vsaka oseba, ki je pri carinskih organih vložila zahtevek za odločbo in odločbe na ta zahtevek ni prejela v roku iz člena 22(3).

2.   Pravica do pritožbe se lahko uveljavlja najmanj na dveh stopnjah:

3.   Pritožbo se vloži v državi članici, v kateri je bila odločba sprejeta ali je bil vložen zahtevek zanjo.

4.   Države članice zagotovijo, da pritožbeni postopki omogočajo hitro potrditev ali popravek odločb, ki jih sprejmejo carinski organi.“

5

Člen 45 navedenega zakonika, naslovljen „Zadržanje izvršitve“, določa:

„1.   Vložitev pritožbe ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe.

2.   Carinski organi pa v celoti ali delno zadržijo izvršitev take odločbe, če utemeljeno dvomijo o skladnosti izpodbijane odločbe s carinsko zakonodajo ali menijo, da bi zadevni osebi lahko povzročila nepopravljivo škodo.

3.   V primerih iz odstavka 2, v katerih nastane z izpodbijano odločbo uvozna ali izvozna dajatev, ki jo je treba poravnati, je zadržanje izvajanja navedene odločbe pogojeno s predložitvijo zavarovanja, razen če se na podlagi dokumentirane ocene ugotovi, da bi lahko tako zavarovanje dolžniku povzročilo hujše gospodarske ali socialne težave.“

6

Člen 90(1), prvi pododstavek, istega zakonika, naslovljen „Obvezno zavarovanje“, določa:

„Kadar je predložitev zavarovanja obvezna, carinski organi določijo znesek takšnega zavarovanja v višini, ki je enaka natančnemu znesku uvozne ali izvozne dajatve, ki ustreza carinskemu dolgu, in drugih dajatev, kadar se navedeni znesek lahko z gotovostjo določi v trenutku zahteve po zavarovanju.“

7

Člen 98 carinskega zakonika Unije, naslovljen „Sprostitev zavarovanja“, določa:

„1.   Carinski organi sprostijo zavarovanje, takoj ko carinski dolg ali zavezanost za plačilo drugih dajatev ugasne ali ne more več nastati.

2.   Kadar carinski dolg ali zavezanost za plačilo drugih dajatev ugasne deloma ali lahko nastane samo v zvezi z delom zavarovanega zneska, se na zahtevo zadevne osebe v skladu s tem sprosti ustrezen del zavarovanja, razen če zadevni znesek ne upravičuje takega dejanja.“

8

Člen 124 tega zakonika, naslovljen „Ugasnitev“, v odstavku 1 določa:

„Brez poseganja v veljavne predpise v zvezi z neizterjavo zneska uvozne ali izvozne dajatve, ki ustreza carinskemu dolgu, v primeru sodno ugotovljene plačilne nesposobnosti dolžnika carinski dolg pri uvozu ali izvozu ugasne:

[…]

[…]

[…].“

9

Člen 2 Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 609/2014 z dne 26. maja 2014 o načinih in postopkih za dajanje tradicionalnih lastnih sredstev ter lastnih sredstev iz naslovov DDV in BND na razpolago ter ukrepih za zagotavljanje denarnih sredstev (UL 2014, L 168, str. 39), kakor je bila spremenjena z Uredbo Sveta (EU, Euratom) 2016/804 z dne 17. maja 2016 (UL 2016, L 132, str. 85) (v nadaljevanju: Uredba št. 609/2014), naslovljen „Datum določitve tradicionalnih lastnih sredstev“, v odstavku 1 določa:

„Za uporabo te uredbe se upravičenost Unije do tradicionalnih lastnih sredstev iz člena 2(1)(a) Sklepa [Sveta] 2014/335/EU, Euratom [z dne 7. junija 2014 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti (UL 2014, L 168, str. 105)] določi takoj, ko so izpolnjeni pogoji za knjiženje upravičenega zneska na račune in za obvestitev dolžnika, določeni v carinskih predpisih.“

10

Člen 13 Uredbe št. 609/2014, naslovljen „Neizterljivi zneski“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da so v skladu s to uredbo [Evropski k]omisiji na razpolago zneski v višini upravičenih zneskov, določenih v členu 2.

2.   Državam članicam ni treba dati Komisiji na razpolago zneskov v višini upravičenih zneskov, določenih v členu 2, ki jih ni mogoče izterjati iz enega od naslednjih razlogov:

Države članice se lahko oprostijo obveznosti dajanja na razpolago Komisiji zneskov v višini upravičenih zneskov, določenih v členu 2, če zadevnih zneskov ni mogoče izterjati, ker so bile vknjižbe na račune ali obvestilo o carinskih dolgih odloženi zato, da se ne ogrozi kazenska preiskava, ki vpliva na finančne interese Unije.

Določeni upravičeni zneski se razglasijo za neizterljive z odločbo pristojnega upravnega organa, ki ugotovi, da jih ni mogoče izterjati.

Za določene upravičene zneske se šteje, da so neizterljivi, najpozneje po petih letih od datuma, ko so bili določeni v skladu s členom 2, ali ko je v primeru upravne ali sodne pritožbe izdana, uradno sporočena ali objavljena dokončna ali pravnomočna odločba.

[…]“

11

Sklep 2014/335 je razveljavil in nadomestil Sklep Sveta 2007/436/ES, Euratom, z dne 7. junija 2007 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti (UL 2007, L 163, str. 17).

12

Člen 2(1)(a) Sklepa 2014/335, ki povzema člen 2(1)(a) Sklepa 2007/436, določa:

„Lastna sredstva v proračunu Unije sestavljajo prihodki iz naslednjih virov:

[…].“

13

Člen 47 decreto legislativo n. 546 – Disposizioni sul processo tributario in attuazione della delega al Governo contenuta nell’art. 30 della legge 30 dicembre 1991, n. 413 (zakonska uredba št. 546 o določbah v zvezi z davčnim postopkom na podlagi pooblastila, danega vladi na podlagi člena 30 zakona št. 413 z dne 30. decembra 1991) z dne 31. decembra 1992 (GURI št. 9 z dne 13. januarja 1993, redni dodatek št. 8) (v nadaljevanju: zakonska uredba št. 546/1992) v bistvu določa, da če tožeča stranka izpodbija akt davčnega organa in ji ta akt lahko povzroči resno in nepopravljivo škodo, lahko ta tožeča stranka predlaga začasni odlog izvršitve navedenega akta do vsebinske preučitve tožbe.

14

Člen 67a te zakonske uredbe, ki se nanaša na začasno izvršitev, določa, da so sodbe, ki jih izdajo davčna sodišča, izvršljive.

15

Člen 68 navedene zakonske uredbe, naslovljen „Plačilo davka v času teka postopka“, določa:

„1.   Tudi z odstopanjem od tega, kar določajo posamezni davčni zakoni, je treba v primerih, ko je določeno delno pobiranje davka, ki je predmet postopka pred [davčnimi] odbori, davek skupaj s pripadajočimi obrestmi, določenimi v davčnih zakonih, plačati:

V primerih iz prejšnjih pododstavkov se že izplačani zneski v vsakem primeru odštejejo od zneskov, ki jih je treba plačati.

2.   Če se tožbi ugodi, je treba plačani davek, ki presega znesek, določen v sodbi Commissione tributaria provinciale [(pokrajinsko davčno sodišče)], in pripadajoče obresti, določene v davčni zakonodaji, po uradni dolžnosti vrniti v 90 dneh po vročitvi sodbe. V primeru neizvršitve vračila lahko davčni zavezanec v skladu s členom 70 zahteva izvršbo pri Commissione tributaria provinciale [(pokrajinsko davčno sodišče)] ali – če je zoper sodbo v poznejših fazah postopka vložena pritožba – pri Commissione tributaria regionale [(deželno davčno sodišče)].

3.   […]

3-a. Do izreka sodbe plačilo tradicionalnih lastnih sredstev iz člena 2(1)(a) Sklepa [2007/436] in davka na dodano vrednost, obračunanega pri uvozu, še naprej ureja Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 [o carinskem zakoniku Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 2, zvezek 4, str. 307)], kakor je bila spremenjena s [carinskim zakonikom Unije] in drugimi ustreznimi določbami Evropske unije s tega področja.“

16

Člen 69 zakonske uredbe št. 546/1992, naslovljen „Izvrševanje obsodilnih sodb, ki so za davčnega zavezanca ugodne“, določa:

„1.   Sodbe, s katerimi je naloženo plačilo zneskov v korist davčnega zavezanca, in sodbe, izdane na podlagi pritožbe zoper odmerne odločbe v zvezi s katastrskimi postopki iz člena 2(2), so takoj izvršljive. Vendar lahko sodišče plačilo zneskov, višjih od 10 tisoč EUR, razen stroškov, ob upoštevanju pogojev plačilne sposobnosti tožeče stranke pogoji s položitvijo ustreznega zavarovanja.

[…]

4.   Plačilo zneskov, dolgovanih na podlagi sodbe, se izvede v 90 dneh od vročitve sodbe ali predložitve zavarovanja iz odstavka 2, če je zapadlo.

5.   V primeru neizvršitve sodbe lahko davčni zavezanec v skladu s členom 70 zahteva izvršbo pri Commissione tributaria provinciale [(pokrajinsko davčno sodišče)] ali – če je zoper sodbo v poznejših fazah postopka vložena pritožba – pri Commissione tributaria regionale [(deželno davčno sodišče)].“

17

Agencija za carine in monopole, carinski urad v Genovi 2, je 9. oktobra 2019 družbi OSTP vročila dodatne in spremenjene odločbe o odmeri davka, ki so se nanašale na protidampinške dajatve, dolgovane za uvoz jeklenih cevi iz tretjih držav, med drugim zato, ker so bile te cevi predstavljene, kot da so bile uvožene iz Indije, čeprav so dejansko izvirale iz Kitajske. Za temi odločbami so bile naslednji dan vročene odločbe, s katerimi so bile družbi OSTP naložene sankcije.

18

Agencija za carine in monopole, carinski urad v Genovi 1, je prav tako družbi OSTP iz istega razloga vročila spremenjeno odločbo o odmeri davka, ki ji je sledila odločba, s katero so ji bile naložene sankcije.

19

Predložitveno sodišče je vse odločbe o odmeri davka in sankcije v celoti odpravilo s sodbama z dne 17. in 19. maja 2021.

20

Agencija za carine in monopole je zoper ti sodbi vložila pritožbo pri Corte di giustizia tributaria di secondo grado della Liguria (nekdanja Commissione tributaria regionale della Liguria) (davčno sodišče druge stopnje v Liguriji, nekdanja deželna davčna komisija v Liguriji, Italija), ki formalno ni sprejelo sklepa o zadržanju izvršitve navedenih sodb.

21

Davčna uprava je 26. januarja 2022 družbi OSTP vročila predhodno odločbo o vpisu hipoteke, s katero jo je obvestila, da bo v primeru neplačila zneskov, navedenih v odločbah o odmeri davka, na njenih nepremičninah vpisana hipoteka v vrednosti dvakratnika zneska dolga.

22

Družba OSTP je to odločbo izpodbijala pred predložitvenim sodiščem, pri čemer je trdila, da v skladu z nacionalno zakonodajo s področja pobiranja carin in carinskih davkov zneski, zahtevani na podlagi odločbe o odmeri davka, prenehajo biti izterljivi, kadar je prvostopenjsko sodišče v celoti ali delno ugodilo tožbi zoper to odločbo.

23

Agencija za carine in monopole je bila stranka v tem drugem sporu. Trdi, da je treba postopek ustaviti, ker je družba OSTP od takrat v celoti plačala zneske, navedene v odpravljenih odločbah o odmeri davka, zaradi česar naj bi spor prenehal.

24

Podredno se agencija za carine in monopole v podporo stališču davčne uprave sklicuje na sklep Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče) št. 22012 z dne 13. oktobra 2020.

25

Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče) je v tem sklepu v bistvu navedlo, da v skladu s členom 45 carinskega zakonika Unije vložitev pravnega sredstva v upravnem ali sodnem postopku ne zadrži izvršljivosti odločbe o uporabi carinske zakonodaje in da v skladu s členom 98 tega zakonika zavarovanje, predloženo za carinski dolg, ne more biti sproščeno, med drugim če ta dolg ni ugasnil.

26

To sodišče je iz tega najprej sklepalo, da je treba ukrepe, ki jih sprejme carinska uprava, šteti za takoj izvršljive, dalje, da je treba varstvo davčnega zavezanca pred morebitno nepopravljivostjo škode, ki bi lahko nastala zaradi nezakonitosti odločbe o odmeri davka, šteti za zagotovljeno z možnostjo vložitve zahtevka za odpust dajatev, predloga za odlog izvršitve popravljene odločbe o odmeri davka ali, med postopkom, predloga za odlog izvršitve odločbe o odmeri davka in, nazadnje, da nepravnomočna odločba sodnega organa, ki je ugodna za davčnega zavezanca, ne pomeni pravice tega davčnega zavezanca do vračila že plačanih dajatev, saj plačani zneski ostanejo kot zavarovanje plačila carinskega dolga do njegove dokončne ugasnitve.

27

Glede na te elemente in obveznost držav članic, na katero je Sodišče opozorilo v sodbi z dne 11. julija 2019, Komisija/Italija (Lastna sredstva – Izterjava carinskega dolga) (C‑304/18, EU:C:2019:601), da – kadar izvršitev ukrepa upravnega organa ni bila odložena na podlagi carinskih zakonikov – pravočasno ukrepajo, da se zagotovijo lastna sredstva Unije, je navedeno sodišče ugotovilo, da „na področju dajatev, pobranih na mejah, ki pomenijo lastna sredstva [Unije], nepravnomočne sodbe, ki določa vračilo carin, za katere se je štelo, da niso dolgovane, v korist davčnega zavezanca, ni mogoče šteti za takoj izvršljivo na podlagi člena 69(1) zakonske uredbe [št. 546/1992] […], [ker ta] določba ni združljiva […] s carinskim zakonikom [Unije]“.

28

V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje izključno o tem, ali je bilo v bistvu iz člena 45 tega zakonika oziroma tudi iz členov 43 in 44 navedenega zakonika dejansko mogoče sklepati, da državam članicam prvostopenjskim sodbam, s katerimi so bile odpravljene odločbe o odmeri davka v zvezi s tradicionalnimi lastnimi sredstvi Unije, ni treba priznati takojšnje izvršljivosti. Natančneje, predložitveno sodišče se sprašuje, ali taka rešitev ni v nasprotju s pravico do pritožbe, navedeno v členu 44 istega zakonika, v povezavi z načelom učinkovitega sodnega varstva, ki ga zagotavljata člen 19 PEU in člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki naj bi državam članicam nalagala, da določijo zadržanje izvršitve vseh upravnih odločb, ki jih je prvostopenjsko sodišče odpravilo, da bi bila pravna sredstva, ki jih določa nacionalna zakonodaja, za posameznika dejansko koristna.

29

Predložitveno sodišče v zvezi s tem pojasnjuje, da tudi če je družba OSTP nazadnje plačala zahtevane zneske, mora takšne dvome odpraviti, ker po eni strani ni izključeno, da je ta družba tako ravnala iz strahu pred vpisom hipoteke, saj je ta enaka dvakratniku zahtevanih zneskov, po drugi strani pa vprašanje utemeljenosti trditev agencije za carine in monopole vpliva na določitev stroškov postopkov, o katerih se mora še izreči.

30

V teh okoliščinah je Corte di giustizia tributaria di primo grado di Genova (nekdanja Commissione tributaria provinciale di Genova) (prvostopenjsko davčno sodišče v Genovi, nekdanja pokrajinska davčna komisija v Genovi, Italija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je mogoče člene [od 43 do 45] [carinskega zakonika Unije] razlagati tako, da nasprotujejo združljivosti nacionalne zakonodaje, ki določa neposredno izvršljivost prvostopenjskih sodb nacionalnih sodnih organov, s katerimi so popolnoma ali delno odpravljene odločbe o odmeri davka, ki se nanašajo na lastna sredstva [Unije], s pravom Unije?“

31

Italijanska vlada trdi, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni dopusten, ker naj bi spor o glavni stvari postal brezpredmeten, potem ko je tožeča stranka plačala zahtevane zneske, in ker naj bi predložitveno sodišče v svojem predlogu navedlo, da se vprašanje postavlja ob upoštevanju primera, v katerem davčni zavezanec še ni plačal zahtevanih zneskov.

32

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, nacionalno sodišče edino pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari ter za razlago in uporabo nacionalnega prava. Prav tako je le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo in upoštevnost vprašanj, ki jih zastavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago ali veljavnost pravila iz prava Unije, načeloma mora odločiti (sodbi z dne 7. avgusta 2018, Banco Santander in Escobedo Cortés, C‑96/16 in C‑94/17, EU:C:2018:643, točka 50, in z dne 24. novembra 2022, Varhoven administrativen sad (Razveljavitev izpodbijane določbe), C‑289/21, EU:C:2022:920, točka 24).

33

Iz tega sledi, da je mogoče domnevo upoštevnosti, povezano z vprašanji za predhodno odločanje, ki jih postavijo nacionalna sodišča, zavrniti samo v izjemnih primerih (glej v tem smislu sodbo z dne 16. junija 2005, Pupino, C‑105/03, EU:C:2005:386, točka 30). Sodišče tako lahko zavrne odločanje o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, ki ga postavi nacionalno sodišče, samo če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 24. julija 2023, Lin, C‑107/23 PPU, EU:C:2023:606, točka 62).

34

V obravnavani zadevi je iz informacij v predlogu za sprejetje predhodne odločbe sicer mogoče sklepati, da je s tem, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari plačala zahtevane zneske, prenehala grožnja vpisa hipoteke na njene nepremičnine. Vendar postavljeno vprašanje ostaja upoštevno, ker bi lahko tožeča stranka iz postopka v glavni stvari, kar mora preveriti predložitveno sodišče, glede na odgovor Sodišča nasprotovala ukrepom za izterjavo neizterljivih zneskov, kot je to storila v postopku v glavni stvari, in uveljavljala svojo pravico do vračila že plačanih zneskov. Poleg tega to sodišče navaja, da potrebuje odgovor na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo, da bi lahko v skladu z nacionalnim pravom odločilo o porazdelitvi stroškov, saj je ta odvisna od utemeljenosti tožbe.

35

Ker to sodišče zlasti še ni odločilo o utemeljenosti spora o glavni stvari, ni očitno, da zahtevana razlaga prava Unije ne bi imela nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari ali da bi problem postal hipotetičen (glej po analogiji sodbo z dne 28. novembra 2018, Amt Azienda Trasporti e Mobilità in drugi, C‑328/17, EU:C:2018:958, točke od 35 do 38).

36

Te presoje ne omaja trditev italijanske vlade, da je predložitveno sodišče v svojem predlogu navedlo, da postavlja vprašanje ob upoštevanju primera, v katerem davčni zavezanec še ni plačal zahtevanih zneskov. Taka navedba namreč ne izhaja iz predloga za sprejetje predhodne odločbe. Res je, da se je predložitveno sodišče v tem predlogu sklicevalo na „primer, v katerem davčni zavezanec še ni plačal“, vendar je to storilo le zato, da je omenilo stališče agencije za carine in monopole v zvezi s sklepom, ki ga je izdalo Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče), za katero meni, da „razširja pravno načelo, ki ga je izrazilo [to sodišče], tudi na primer, v katerem davčni zavezanec še ni plačal“.

37

Ker ima Sodišče poleg tega na voljo vse dejanske in pravne elemente, potrebne za koristen odgovor na postavljeno vprašanje, je torej treba predlog za sprejetje predhodne odločbe razglasiti za dopusten.

38

Uvodoma ni sporno, da so dvomi, ki jih je izrazilo predložitveno sodišče, povezani z razlago, ki jo je Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče) podalo v sklepu št. 22012 z dne 13. oktobra 2020. Zadnjenavedeno sodišče je namreč v tem sklepu zavrnilo uporabo člena 69(1) zakonske uredbe št. 546/1992, ki določa takojšnjo izvršljivost sodb, s katerimi je bilo naloženo plačilo zneskov v korist davčnega zavezanca, ker člen 45 carinskega zakonika Unije v bistvu zahteva, da se izvršitev vseh prvostopenjskih sodb, s katerimi so bile odpravljene odločbe o odmeri davka, ki se nanašajo na tradicionalna lastna sredstva Unije, zadrži, dokler ta sodba ne postane pravnomočna. Predložitveno sodišče pa se sprašuje, ali je razlaga, ki jo je podalo Corte suprema di cassazione (vrhovno kasacijsko sodišče), v skladu s členom 45 carinskega zakonika Unije v povezavi s členom 43 tega zakonika.

39

Predložitveno sodišče tako v bistvu sprašuje, ali je treba člene od 43 do 45 carinskega zakonika Unije razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki določa takojšnjo izvršljivost prvostopenjskih sodb, ki še niso postale pravnomočne, kadar gre za tradicionalna lastna sredstva Unije.

40

Najprej je mogoče navesti, da niti člen 44 niti člen 45 carinskega zakonika Unije ne moreta biti upoštevna za presojo združljivosti nacionalne zakonodaje, ki določa takojšnjo izvršljivost prvostopenjskih sodb, s pravom Unije, tudi kadar so bile zaradi teh sodb odločbe o odmeri davka, ki se nanašajo na tradicionalna lastna sredstva Unije, v celoti ali delno odpravljene.

41

Člen 43 tega zakonika namreč izrecno določa, da se člena 44 in 45 navedenega zakonika ne uporabljata za pritožbe, vložene zaradi odprave, razveljavitve ali spremembe odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje, ki jo je sprejel sodni organ. Čeprav torej člen 44(2) istega zakonika določa primer, v katerem bi se pravica do pritožbe, za katero ta določba določa, da jo je treba uveljavljati v dveh fazah, uveljavljala zaporedoma pred dvema sodnima organoma, to ne spremeni dejstva, da pravilo iz člena 45(1) carinskega zakonika Unije, v skladu s katerim vložitev pritožbe ne zadrži izvršitve izpodbijane odločbe, velja le za pritožbe, vložene zoper odločbe v zvezi z uporabo carinske zakonodaje, ki so jih sprejeli carinski organi, in ne zoper sodne odločbe, s katerimi je bilo odločeno o takih pritožbah.

42

Ker vprašanje takojšnje izvršljivosti prvostopenjskih sodb in pravna ureditev pritožbe ne spadata na področje uporabe členov 44 in 45 carinskega zakonika Unije, ti določbi ne moreta nasprotovati nacionalni zakonodaji, ki določa takojšnjo izvršljivost prvostopenjskih sodb, ki še niso postale pravnomočne, ter tudi ne zahtevata, da bi nacionalna zakonodaja določala izvršljivost teh sodb.

43

Te razlage ne omaja obveznost, ki jo imajo države članice na podlagi člena 13 Uredbe št. 609/2014 v povezavi s Sklepom 2014/335, da dajo Komisiji na razpolago zneske, ki ustrezajo upravičenim zneskom Unije do tradicionalnih lastnih sredstev, na katero se sklicuje italijanska vlada v svojih pisanjih.

44

Res je, da v skladu s členom 45(1) carinskega zakonika Unije vložitev pritožbe ne povzroči zadržanja izvršitve, tako da bo davčni zavezanec takrat, ko bo izpodbijal spremenjeno odločbo o odmeri davka, načeloma že bil plačal zahtevane zneske, ko bo o tožbi odločeno na prvi stopnji, ali bo vsaj – če so mu carinski organi odobrili odlog izvršitve v skladu s členom 45(2) tega zakonika – že bil predložil carinsko zavarovanje na podlagi člena 45(3) navedenega zakonika. Kadar je torej prvostopenjska sodba, s katero so bile spremenjene odločbe o odmeri davka odpravljene, po pritožbi, ki so jo vložili carinski organi, razveljavljena, se domneva, da ima država članica že na voljo znesek, ki ustreza upravičenim zneskom Unije do tradicionalnih lastnih sredstev, ki ga bo morala dati na razpolago Komisiji na podlagi člena 13 Uredbe št. 609/2014 v povezavi s Sklepom 2014/335.

45

Vendar v nasprotju s tem, kar je Corte suprema di Cassazione (kasacijsko sodišče) očitno menilo v svojem sklepu št. 22012 z dne 13. oktobra 2020, iz tega ni mogoče sklepati, da je treba za zagotovitev, da Unija pobere upravičene zneske, določene na podlagi člena 2 Uredbe št. 609/2014, člen 45(1) carinskega zakonika Unije razlagati tako, da državam članicam nalaga, da carinskim organom omogočijo, kadar so ti zamujali z izterjavo popravljene odločbe o odmeri davka, ki so jo izdali, da lahko to storijo tudi po tem, ko je bila izdana prvostopenjska sodba, s katero je bila ta odločba o odmeri davka odpravljena, če ta sodba ni postala pravnomočna.

46

V nasprotju s predpostavko, na kateri očitno temelji ta presoja, taka razlaga ni nujna za zagotovitev, da Unija pobere upravičene zneske, določene na podlagi člena 2 Uredbe št. 609/2014. Sodišče je namreč že imelo priložnost poudariti, da napake, ki so jih storili carinski organi države članice, te ne odvezujejo od obveznosti dati Uniji na razpolago upravičene zneske, ki bi jih morala določiti, po potrebi skupaj z zamudnimi obrestmi (glej v tem smislu sodbo z dne11. julija 2019, Komisija/Italija (Lastna sredstva – Izterjava carinskega dolga), C‑304/18, EU:C:2019:601, točka 61). Podobno ne more države članice te obveznosti razbremeniti tudi pomanjkanje skrbnosti carinskih organov.

47

Vendar zlasti, ker je besedilo člena 43 carinskega zakonika Unije popolnoma jasno in nedvoumno glede neuporabe členov 44 in 45 tega zakonika za pritožbe, vložene zoper odločbo sodnega organa, ni mogoče iskati nobene drugačne razlage teh določb (glej v tem smislu sodbo z dne 26. septembra 2019, Komisija/Španija (Vode – Posodobitev načrtov upravljanja za Kanarske otoke), C‑556/18, EU:C:2019:785, točka 34).

48

Zato je treba, ne da bi bilo treba preučiti upoštevnost načel iz člena 19 PEU in člena 47 Listine temeljnih pravic v obravnavani zadevi, na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člene od 43 do 45 carinskega zakonika Unije razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki določa takojšnjo izvršljivost prvostopenjskih sodb, ki še niso postale pravnomočne, kadar gre za tradicionalna lastna sredstva Evropske unije.

49

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člene od 43 do 45 Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. oktobra 2013 o carinskem zakoniku Unije

je treba razlagati tako, da

ne nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki določa takojšnjo izvršljivost prvostopenjskih sodb, ki še niso postale pravnomočne, kadar gre za tradicionalna lastna sredstva Evropske unije.