Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 30. maja 2024(*)

„Predhodno odločanje – Uredba (EU) 2019/1150 – Členi 1, 15, 16 in 18 – Cilj – Izvrševanje – Nadzor – Pregled – Ukrepi, ki jih sprejme država članica – Obveznost predložitve informacij o ekonomskem stanju ponudnika spletnih posredniških storitev“

V zadevi C‑663/22,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija) z odločbo z dne 10. oktobra 2022, ki je na Sodišče prispela 19. oktobra 2022, v postopku

Expedia Inc.

proti

Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi A. Prechal, predsednica senata, F. Biltgen, N. Wahl (poročevalec), J. Passer, sodniki, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,

generalni pravobranilec: M. Szpunar,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Expedia Inc. P. Actis Perinetto, F. Brunetti, C. Osti in A. Vitale, avvocati,

–        za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z L. Delbono in R. Guizzi, avvocati dello Stato,

–        za češko vlado M. Smolek, T. Suchá in J. Vláčil, agenti,

–        za Irsko M. Browne, Chief State Solicitor, A. Joyce in M. Tierney, agenta, skupaj z D. Fennellyjem, BL,

–        za Evropsko komisijo L. Armati, S. L. Kalėda in L. Malferrari, agenti,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 11. januarja 2024

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe (EU) 2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev (UL 2019, L 186, str. 57).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Expedia Inc., družbo s sedežem v Združenih državah, in Autorità per le Garanzie nelle Comunicazioni (nadzorni organ za komunikacije, Italija) (v nadaljevanju: AGCOM) v zvezi z ukrepi, ki jih je zadnjenavedeni sprejel v zvezi s ponudniki spletnih posredniških storitev.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        V uvodnih izjavah 7, 46 in 51 Uredbe 2019/1150 je navedeno:

„7.      Na ravni [Evropske u]nije bi bilo treba določiti usmerjen sklop obveznih pravil, da se zagotovi pravično, predvidljivo, trajnostno in zaupanja vredno spletno poslovno okolje na notranjem trgu. Zlasti bi bilo treba poslovnim uporabnikom spletnih posredniških storitev zagotoviti ustrezno preglednost ter učinkovite možnosti pravnih sredstev po vsej Uniji, da bi olajšali čezmejno poslovanje znotraj Unije in tako izboljšali pravilno delovanje notranjega trga ter se odzvali na morebiten pojav razdrobljenosti na specifičnih področjih, ki jih zajema ta uredba.

[…]

46.      Države članice bi morale biti zavezane zagotoviti ustrezno in učinkovito izvrševanje te uredbe. V državah članicah že obstajajo različni sistemi izvrševanja, zato ne bi smele biti zavezane, da ustanovijo nove nacionalne izvršne organe. Države članice bi morale imeti možnost, da obstoječe organe, vključno s sodišči, pooblastijo za izvrševanje te uredbe. Ta uredba od držav članic ne bi smela zahtevati, da zagotovijo izvrševanje po uradni dolžnosti ali nalagajo kazni.

[…]

51.      Ker cilja te uredbe, in sicer zagotovitve pravičnega, predvidljivega, trajnostnega in zaupanja vrednega spletnega poslovnega okolja na notranjem trgu, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njegovega obsega in učinkov lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 [PEU]. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenega cilja.“

4        Člen 1 te uredbe določa:

„1.      Namen te uredbe je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z določitvijo pravil, s katerimi se poslovnim uporabnikom spletnih posredniških storitev in uporabnikom s poslovnim spletiščem v zvezi s spletnimi iskalniki zagotovijo ustrezna preglednost, pravičnost in učinkovite možnosti pravnih sredstev.

2.      Ta uredba se uporablja za spletne posredniške storitve in spletne iskalnike, ki se zagotavljajo ali se njihovo zagotavljanje ponudi poslovnim uporabnikom oziroma uporabnikom s poslovnim spletiščem, ki imajo svoj sedež ali prebivališče v Uniji in ki prek teh spletnih posredniških storitev ali spletnih iskalnikov ponujajo blago ali storitve potrošnikom, ki se nahajajo v Uniji, ne glede na sedež ali prebivališče ponudnikov navedenih storitev in ne glede na to, katero pravo se sicer uporablja.

[…]

5.      Ta uredba ne posega v pravo Unije, zlasti pravo Unije, ki se uporablja na področjih pravosodnega sodelovanja v civilnih zadevah, konkurence, varstva podatkov, varovanja poslovnih skrivnosti, varstva potrošnikov, elektronskega poslovanja in finančnih storitev.“

5        Člen 2, točka 1, navedene uredbe določa:

„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

1.      ,poslovni uporabnik‘ pomeni vsakega posameznika, ki deluje v okviru poslovne ali poklicne dejavnosti, ali vsako pravno osebo, ki prek spletnih posredniških storitev potrošnikom ponujata blago ali storitve v okviru svoje trgovske, poslovne, obrtne ali poklicne dejavnosti.“

6        Člen 15 iste uredbe določa:

„1.      Vsaka država članica zagotovi ustrezno in učinkovito izvrševanje te uredbe.

2.      Države članice določijo pravila glede ukrepov, ki se uporabijo za kršitve te uredbe, in zagotovijo njihovo izvajanje. Ti ukrepi morajo biti učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.“

7        Člen 16 Uredbe 2019/1150 določa:

„[Evropska k]omisija v tesnem sodelovanju z državami članicami pozorno spremlja učinek te uredbe na razmerja med spletnimi posredniškimi storitvami in njihovimi poslovnimi uporabniki ter med spletnimi iskalniki in uporabniki s poslovnim spletiščem. Komisija v ta namen zbere ustrezne informacije za spremljanje sprememb v teh razmerjih, vključno z izvajanjem ustreznih študij. Države članice pomagajo Komisiji tako, da ji na zahtevo predložijo vse ustrezne zbrane informacije, vključno o specifičnih primerih. Komisija lahko za namene tega člena in člena 18 skuša pridobiti informacije od ponudnikov spletnih posredniških storitev.“

8        Člen 18(1) in (3) te uredbe določa:

„1.      Komisija do 13. januarja 2022 in nato vsaka tri leta oceni to uredbo in poroča Evropskemu parlamentu, Svetu [Evropske unije] in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

[…]

3.      Države članice zagotovijo vse ustrezne informacije, ki so jim na voljo in jih lahko Komisija potrebuje za pripravo poročila iz odstavka 1.“

 Italijansko pravo

 Zakon št. 249 z dne 31. julija 1997

9        Člen 1 legge n. 249 – Istituzione dell’Autorità per le garanzie nelle comunicazioni e norme sui sistemi delle telecomunicazioni e radiotelevisivo (zakon št. 249 z dne 31. julija 1997 o ustanovitvi nadzornega organa za komunikacije in o standardih v zvezi s telekomunikacijskimi sistemi in radiotelevizijo) z dne 31. julija 1997 (redni dodatek h GURI št. 177 z dne 31. julija 1997) določa:

„[…]

29.      Osebam, ki v obvestilih, ki jih zahteva [AGCOM], predložijo računovodske podatke ali dejstva o opravljanju svoje dejavnosti, ki ne odražajo resničnega stanja, se lahko naložijo kazni iz člena 2621 civilnega zakonika.

30.      Osebe, ki dokumentov, podatkov in informacij, ki jih zahteva [AGCOM], ne predložijo v predpisanih rokih in na predpisan način, se kaznujejo z upravno globo v višini od enega milijona [italijanskih lir (ITL) (približno 516 EUR) do dvesto milijonov ITL (približno 103.000 EUR)], ki jo naloži ta organ.

[…]“

10      Zakon št. 249 z dne 31. julija 1997, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 178 – Bilancio di previsione dello Stato per l’anno finanziario 2021 e bilancio pluriennale per il triennio 2021–2023 (zakon št. 178 o začasnem državnem proračunu za proračunsko leto 2021 in večletnem proračunu za triletno obdobje 2021–2023) z dne 30. decembra 2020 (redni dodatek h GURI št. 322 z dne 30. decembra 2020) v členu 1(6)(c), točka 14-1, določa:

„Pristojnosti [AGCOM] so opredeljene tako:

[…]

(c)      svet:

[…]

(14-a)      zagotavlja ustrezno in učinkovito izvrševanje Uredbe [2019/1150], zlasti s sprejetjem smernic, spodbujanjem kodeksov ravnanja in zbiranjem ustreznih informacij.“

 Sklep št. 397/13

11      AGCOM je 25. junija 2013 sprejel delibera n. 397/13/CONS – Informativa economica di sistema (sklep št. 397/13/CONS o sistemskem ekonomskem poročilu; v nadaljevanju: sklep št. 397/13).

12      V členu 2(1) sklepa št. 397/13 so naštete kategorije oseb, ki morajo AGCOM predložiti dokument z naslovom „Informativa economica di sistema“ (sistemsko ekonomsko poročilo; v nadaljevanju: IES).

13      Člen 6 tega sklepa določa:

„1.      Osebe, ki za namene obveznosti iz člena 2 tega sklepa sporočijo podatke, ki ne odražajo resničnega stanja, se kaznujejo v skladu s členom 1(29) zakona št. [249 z dne 31. julija 1997].

2.      Osebe, ki obveznosti iz člena 2 ne izpolnijo v predpisanih rokih in na predpisan način, se kaznujejo v skladu s členom 1(30) zakona št. [249 z dne 31. julija 1997].“

 Sklep št. 161/21

14      AGCOM je 12. maja 2021 sprejel delibera n. 161/21/CONS – Modifiche alla delibera n. 397/13 del 25 giugno 2013 „Informativa Economica di Sistema“ (sklep št. 161/21/CONS o spremembah sklepa št. 397/17 z dne 25. junija 2013, „sistemsko ekonomsko poročilo“) (v nadaljevanju: sklep št. 161/21).

15      V preambuli sklepa št. 161/21 je navedeno:

„[…]

ob upoštevanju Uredbe 2019/1150 […]

ob upoštevanju [zakona št. 178 z dne 30. decembra 2020] […]

[…]

ker je [IES] letno poročilo, ki ga morajo [izpolniti] komunikacijski operaterji in ki se nanaša na identifikacijske in ekonomske podatke v zvezi z dejavnostjo, ki jo opravljajo zadevni subjekti, ter katerega namen je zbrati informacije, potrebne za izpolnitev natančnih zakonskih obveznosti, med katerimi so vrednotenje Sistema integrato delle comunicazioni [(integrirani sistem komunikacij (ISK)] in preverjanje pragov [koncentracij] v okviru tega sistema; analize trga in morebitnih prevladujočih položajev ali položajev, ki so vsekakor škodljivi za pluralizem; letno poročilo in preiskave […], ter omogočiti posodabljanje zbirke statističnih podatkov komunikacijskih operaterjev;

ker zakon [št. 178 z dne 30. decembra 2020] podeljuje [AGCOM] nove pristojnosti s tem, da mu nalaga nalogo zagotavljanja ,ustreznega in učinkovitega izvrševanja Uredbe [2019/1150], zlasti s sprejetjem smernic, spodbujanjem kodeksov ravnanja in zbiranjem ustreznih informacij‘;

[ker] je torej potrebno, da se [nekatere] obveznosti sporočanja IES razširijo na ponudnike spletnih posredniških storitev in spletnih iskalnikov, da bi se vsako leto zbrale ustrezne informacije in da bi se opravile dejavnosti za ustrezno in učinkovito izvrševanje Uredbe 2019/1150 ter za opravljanje nalog, ki so [AGCOM] naložene z zakonom [št. 178 z dne 30. decembra 2020];

[…].“

16      S členom 1(1) tega sklepa je bil seznam iz člena 2 sklepa št. 397/13 spremenjen, da bi bila obveznost pošiljanja IES organu AGCOM razširjena na ti dve kategoriji oseb:

„[…]

(h)      Ponudniki spletnih posredniških storitev: fizične ali pravne osebe, ki – čeprav nimajo prebivališča ali sedeža na nacionalnem ozemlju – zagotavljajo ali ponujajo spletne posredniške storitve, kot so opredeljene v Uredbi 2019/1150, poslovnim uporabnikom, ki imajo sedež ali prebivališče v Italiji;

(i)      Ponudniki spletnih iskalnikov: fizične ali pravne osebe, ki – čeprav nimajo prebivališča ali sedeža na nacionalnem ozemlju – zagotavljajo ali ponujajo zagotavljanje spletnega iskalnika, kot je opredeljen v Uredbi 2019/1150, v italijanskem jeziku ali uporabnikom, ki imajo sedež ali prebivališče v Italiji.

[…]“

 Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

17      Expedia je družba s sedežem v Seattlu (Združene države), ki upravlja digitalne platforme za spletno rezervacijo nastanitve in potovanj.

18      Po spremembah nacionalnega pravnega okvira, ki izhajajo iz zakona št. 178 z dne 30. decembra 2020 in sklepa št. 161/21, ki so ju italijanski organi sprejeli zlasti za zagotovitev izvrševanja Uredbe 2019/1150, za družbo Expedia kot ponudnico spletnih posredniških storitev zdaj velja obveznost, da organu AGCOM pošlje IES, to je dokument, v katerega je treba vključiti informacije o ekonomskem stanju ponudnika.

19      Družba Expedia je pri Tribunale amministrativo regionale per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij, Italija), ki je predložitveno sodišče, vložila tožbo, s katero je predlagala razglasitev ničnosti sklepa št. 161/21.

20      Družba Expedia pred predložitvenim sodiščem trdi, da je ta sklep v delu, v katerem ji je naložena obveznost predložitve IES organu AGCOM, v nasprotju z Uredbo 2019/1150, ki naj bi bila harmonizacijski akt, temelječ na načelu sorazmernosti, in ki naj torej ne bi dopuščala poostritve postopkovnih zahtev, ki veljajo za ponudnike spletnih posredniških storitev, ne glede na to, ali imajo sedež v Uniji ali v tretji državi.

21      V zvezi s tem navedeno sodišče na prvem mestu opozarja, da je italijanski zakonodajalec po sprejetju Uredbe 2019/1150 z zakonom št. 178 z dne 30. decembra 2020 spremenil zakon št. 249 z dne 31. julija 1997.

22      Tako je bil AGCOM zadolžen za zagotavljanje izvrševanja Uredbe 2019/1150, zlasti z zbiranjem informacij (člen 1(6)(c), točka 14-a, zakona št. 249 z dne 31. julija 1997, kakor je bil spremenjen z zakonom št. 178 z dne 30. decembra 2020).

23      Na drugem mestu predložitveno sodišče navaja, da je AGCOM s sklepom št. 161/21 spremenil sklep št. 397/13, da bi se upoštevali ukrepi, ki jih je italijanski zakonodajalec sprejel za izvrševanje Uredbe 2019/1150. Zato je bila obveznost pošiljanja IES organu AGCOM razširjena na ponudnike spletnih posredniških storitev in spletnih iskalnikov (v nadaljevanju: ponudniki zadevnih storitev), ki ponujajo storitve v Italiji.

24      Navedeno sodišče pojasnjuje, da je bilo pošiljanje IES prvotno predvideno za potrebe Garante per la radiodiffusione e l’editoria (nadzorni organ za radiodifuzijo in založništvo, Italija) na podlagi zakonskih določb, s katerimi mu je bilo dodeljeno pooblastilo za sprejetje ukrepov za določitev računovodskih podatkov in drugih informacij, ki mu jih morajo sporočati nekateri subjekti, in da so bile pristojnosti tega nadzornega organa prenesene na AGCOM.

25      Navedeno sodišče meni, da je AGCOM s sklepom št. 161/21 ponudnikom zadevnih storitev naložil obveznost, da mu posredujejo pomembne in specifične informacije o svojem ekonomskem stanju. Tako naj bi morali na primer ti ponudniki sporočiti skupne prihodke od spletnih prodajnih mest, zneske, ki so jih prejeli od uporabnikov s sedežem v Italiji kot naročnine in kot stroške registracije, včlanitve ali vpisa za uporabo platforme za spletno prodajo teh ponudnikov za ponujanje blaga ali storitev potrošnikom, fiksne in variabilne provizije od prodaje, opravljene prek platforme za spletno prodajo blaga ali storitev, ki jih potrošnikom ponujajo poslovni uporabniki spletnih posredniških storitev v smislu člena 2, točka 1, Uredbe 2019/1150 (v nadaljnjem besedilu: poslovni uporabniki) s sedežem v Italiji, fiksne in variabilne provizije, ki jih poslovni uporabniki s sedežem v Italiji plačajo za prodajo blaga ali storitev, ki se potrošnikom ponujajo prek platforme za spletno prodajo, ter druge prihodke od posredniških storitev, ki niso oglaševanje in ki se zagotavljajo poslovnim uporabnikom ali drugim uporabnikom, ki imajo sedež v Italiji in ki potrošnikom ponujajo blago ali storitve prek platforme za spletno prodajo.

26      Predložitveno sodišče poudarja, da če se IES ne pošlje AGCOM ali če se posredujejo netočni podatki, se uporabijo sankcije iz člena 1(29) in (30) zakona št. 249 z dne 31. julija 1997.

27      Glede na te elemente to sodišče meni, da bi lahko bila obveznost pošiljanja IES organu AGCOM nezdružljiva z Uredbo 2019/1150.

28      Navedeno sodišče ugotavlja, da ta uredba vsebuje določbe o nadzoru njenega izvrševanja in njenih učinkov. Na eni strani opozarja, da ta uredba v členu 15 določa, da države članice zagotovijo ustrezno in učinkovito izvrševanje navedene uredbe ter določijo ukrepe, ki se uporabljajo za kršitve te uredbe, ti ukrepi pa morajo biti učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.

29      Predložitveno sodišče na drugi strani navaja člen 16 Uredbe 2019/1150, v skladu s katerim Komisija v tesnem sodelovanju z državami članicami pozorno spremlja učinek te uredbe zlasti na razmerja med spletnimi posredniškimi storitvami in njihovimi poslovnimi uporabniki, ter nato in v ta namen zbere ustrezne informacije za spremljanje sprememb v teh razmerjih, s pomočjo držav članic, ki ji na zahtevo predložijo vse ustrezne zbrane informacije, vključno o specifičnih primerih, Komisija pa lahko, nazadnje, pridobi informacije od ponudnikov zadevnih storitev.

30      Navedeno sodišče zato šteje, da ne obstaja nobena povezava med izpolnjevanjem obveznosti iz Uredbe 2019/1150 in informacijami, zahtevanimi na podlagi IES, ki se nanašajo predvsem na prihodke ponudnikov zadevnih storitev in niso ustrezne za zagotovitev preglednosti in pravičnosti razmerij med temi ponudniki in poslovnimi uporabniki. Tako navedeno sodišče meni, da so italijanski organi z nacionalnimi ukrepi, na podlagi katerih morajo ponudniki spletnih posredniških storitev odslej organu AGCOM poslati IES (v nadaljevanju: sporni nacionalni ukrepi), v svoj pravni red uvedli določbe, ki določajo nadzor v zvezi z dejavniki, lastnimi tem ponudnikom, ki naj bi bil popolnoma drugačen od nadzora, določenega s to uredbo, ki se nanaša na njihovo spoštovanje obveznosti iz navedene uredbe.

31      Isto sodišče pojasnjuje, da bi bil sklep št. 161/21 – če bi bila obveznost pošiljanja IES organu AGCOM nezdružljiva z Uredbo 2019/1150 – neveljaven, ker zakon št. 178 z dne 30. decembra 2020 AGCOM dodeljuje le nalogo zagotavljanja ustreznega in učinkovitega izvrševanja te uredbe.

32      V teh okoliščinah je Tribunale amministrativo per il Lazio (deželno upravno sodišče za Lacij) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali Uredba [2019/1150], zlasti člen 15 te uredbe, in načelo sorazmernosti nasprotujeta ureditvi države članice ali ukrepu, ki ga sprejme neodvisni nacionalni organ […], ki tujim ponudnikom spletnih posredniških storitev nalaga obveznost predložitve poročila, v katerem so navedene informacije, ki niso povezane s cilji navedene uredbe?

2.      Ali je mogoče vsekakor šteti, da so informacije, ki se zahtevajo v okviru predložitve IES, […] upoštevne in koristne za doseganje ustreznega in učinkovitega izvrševanja Uredbe 2019/1150?“

 Dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe

33      Italijanska vlada dvomi o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker naj bi bili postavljeni vprašanji protislovni, saj naj bi predložitveno sodišče na eni strani trdilo – ne da bi pojasnilo razloge za to – da obveznost pošiljanja IES organu AGCOM ne spada na področje uporabe Uredbe 2019/1150, na drugi strani pa naj bi prosilo Sodišče, naj preuči upoštevnost in koristnost informacij, ki jih je treba vnesti v IES, za pravilno izvrševanje te uredbe, čeprav naj bi bila ta preučitev v pristojnosti predložitvenega sodišča, zlasti ker naj bi vključevala izvedbo presoje dejanskega stanja.

34      Na prvem mestu je treba opozoriti, da je v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, nacionalno sodišče edino pristojno za presojo dejanskega stanja v zadevi. Vendar lahko Sodišče, da bi koristno odgovorilo navedenemu sodišču, temu v duhu sodelovanja z nacionalnimi sodišči poda vse smernice, ki se mu zdijo potrebne (sodba z dne 1. julija 2008, MOTOE, C‑49/07, EU:C:2008:376, točka 30 in navedena sodna praksa).

35      Poleg tega, čeprav Sodišče ni pristojno za razlago pravil nacionalnega prava države članice, lahko to predložitvenemu sodišču da potrebna pojasnila glede določb prava Unije, ki bi lahko navedenim pravilom nasprotovale (glej v tem smislu sodbi z dne 8. novembra 2016, Lesoochranárske zoskupenie VLK, C‑243/15, EU:C:2016:838, točka 64 in navedena sodna praksa, in z dne 8. maja 2019, Rossato in Conservatorio di Musica F. A. Bonporti, C‑494/17, EU:C:2019:387, točka 29 in navedena sodna praksa).

36      Na drugem mestu je treba poudariti, kot je generalni pravobranilec to storil v točki 80 sklepnih predlogov, da protislovje, na katero se sklicuje italijanska vlada in ki je navedeno v točki 33 te sodbe, izhaja iz dejstva, da samo predložitveno sodišče v prvem vprašanju navaja, da informacije, ki jih je treba predložiti na podlagi IES, po njegovi presoji niso povezane s cilji Uredbe 2019/1150, z drugim vprašanjem pa želi izvedeti, ali so te informacije lahko upoštevne in koristne za ustrezno in učinkovito izvrševanje te uredbe.

37      Dvome italijanske vlade, ki se nanašajo tako na meje pristojnosti Sodišča kot na domnevno protislovnost postavljenih vprašanj, pa je mogoče odpraviti s skupno preučitvijo teh vprašanj, ki se nanašata na to, ali Uredba 2019/1150 nasprotuje nacionalnim ukrepom, kakršni so sporni nacionalni ukrepi.

38      Iz tega izhaja, da je ta predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

 Vprašanji za predhodno odločanje

39      Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba Uredbo 2019/1150 razlagati tako, da upravičuje, da država članica sprejme ukrepe, v skladu s katerimi – pod grožnjo sankcij – za ponudnike spletnih posredniških storitev, da bi lahko opravljali svoje storitve v tej državi članici, velja obveznost, da organu te države članice periodično pošljejo dokument o svojem ekonomskem stanju, v katerem morajo biti podrobno navedene številne informacije zlasti o prihodkih teh ponudnikov.

40      Najprej je treba spomniti, da imajo v skladu z ustaljeno sodno prakso določbe uredb na podlagi člena 288 PDEU ter zaradi same narave uredb in njihove vloge v sistemu virov prava Unije na splošno v nacionalnih pravnih redih takojšen učinek, ne da bi morali nacionalni organi sprejeti izvedbene ukrepe. Vendar je mogoče, da morajo države članice za izvajanje nekaterih od teh določb vseeno sprejeti izvedbene ukrepe (sodba z dne 15. junija 2021, Facebook Ireland in drugi, C‑645/19, EU:C:2021:483, točka 110 in navedena sodna praksa).

41      Če izvajanje nekaterih določb uredbe to zahteva, lahko države članice sprejmejo ukrepe za izvajanje te uredbe, če ti ne ovirajo njene neposredne uporabe, če ne prikrivajo, da gre za akt Unije, in če je z njimi določeno natančno izvajanje polja proste presoje, ki ga državam članica podeljuje navedena uredba, pri čemer morajo ostati v mejah njenih določb (sodba z dne 22. januarja 2020, Ursa Major Services, C‑814/18, EU:C:2020:27, točka 34 in navedena sodna praksa).

42      V zvezi s tem je treba ob sklicevanju na upoštevne določbe zadevne uredbe, ki se razlagajo ob upoštevanju ciljev te uredbe, opredeliti, ali te določbe prepovedujejo, nalagajo ali dopuščajo državam članicam sprejetje nekaterih izvedbenih ukrepov in – zlasti v zadnjem primeru – ali zadevni ukrep spada v okvir polja proste presoje, priznanega vsaki državi članici (sodba z dne 22. januarja 2020, Ursa Major Services, C‑814/18, EU:C:2020:27, točka 35 in navedena sodna praksa).

43      Iz sodne prakse prav tako izhaja, da morajo države članice pri sprejemanju takih ukrepov spoštovati načelo sorazmernosti, ki velja za zakonodajne in regulativne organe držav članic, kadar izvajajo pravo Unije, in zahteva, da morajo biti z določbo opredeljeni ukrepi primerni za uresničitev cilja, ki mu sledi zadevna ureditev Unije, in da ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za dosego tega cilja (glej v tem smislu sodbo z dne 12. aprila 2018, Komisija/Danska, C‑541/16, EU:C:2018:251, točki 49 in 50 ter navedena sodna praksa).

44      Tako je treba za odgovor na postavljeni vprašanji ugotoviti, kakšen je cilj Uredbe 2019/1150 in njenih določb, s katerimi je državam članicam dodeljena vloga pri njenem izvrševanju.

45      Na eni strani je v zvezi s tem ciljem iz uvodnih izjav 7 in 51 Uredbe 2019/1150 razvidno, da je namen te uredbe vzpostaviti usmerjen sklop obveznih pravil, da se zagotovi pravično, predvidljivo, trajnostno in zaupanja vredno spletno poslovno okolje na notranjem trgu. Zlasti naj bi bilo treba poslovnim uporabnikom zagotoviti ustrezno preglednost in učinkovite možnosti pravnih sredstev po vsej Uniji, da bi se olajšalo čezmejno poslovanje znotraj Unije in tako izboljšalo pravilno delovanje notranjega trga.

46      Člen 1(1) navedene uredbe določa, da ta prispeva k pravilnemu delovanju navedenega trga z določitvijo pravil, s katerimi se poslovnim uporabnikom in uporabnikom s poslovnim spletiščem v zvezi s spletnimi iskalniki zagotovijo ustrezna preglednost, pravičnost in učinkovite možnosti pravnih sredstev.

47      V tem okviru, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 100 sklepnih predlogov, Uredba 2019/1150 ponudnikom zadevnih storitev nalaga posebne obveznosti, ki se nanašajo na preglednost in pravičnost pogojev, ki se uporabljajo za poslovne uporabnike, ter vsebuje določbe o izvensodnem in sodnem reševanju sporov med takimi ponudniki in poslovnimi uporabniki.

48      Na drugi strani je treba v zvezi z določbami Uredbe 2019/1150, s katerimi je državam članicam dodeljena vloga pri izvrševanju te uredbe, na prvem mestu opozoriti, da v skladu s členom 15(1) te uredbe vsaka „država članica zagotovi ustrezno in učinkovito izvrševanje“ navedene uredbe. Odstavek 2 tega člena 15 določa, da „[d]ržave članice določijo pravila glede ukrepov, ki se uporabijo za kršitve te uredbe, in zagotovijo njihovo izvajanje“ in da ti ukrepi „morajo biti učinkoviti, sorazmerni in odvračilni“.

49      Navedeni člen 15 je treba razlagati ob upoštevanju uvodne izjave 46 Uredbe 2019/1150, v kateri je med drugim navedeno, da bi „[d]ržave članice morale imeti možnost, da obstoječe organe, vključno s sodišči, pooblastijo za izvrševanje te uredbe“, pri čemer pa je pojasnjeno, da ta „uredba od držav članic ne bi smela zahtevati, da zagotovijo izvrševanje po uradni dolžnosti ali nalagajo kazni“.

50      Na drugem mestu, člen 16 Uredbe 2019/1150 med drugim določa, da „Komisija v tesnem sodelovanju z državami članicami pozorno spremlja učinek te uredbe na razmerja med spletnimi posredniškimi storitvami in njihovimi poslovnimi uporabniki“. Za to „Komisija […] zbere ustrezne informacije za spremljanje sprememb v teh razmerjih“. Glede držav članic pa ta člen 16 določa, da „pomagajo Komisiji tako, da ji na zahtevo predložijo vse ustrezne zbrane informacije, vključno o specifičnih primerih“. Poleg tega lahko „Komisija skuša pridobiti informacije od ponudnikov spletnih posredniških storitev“.

51      Na tretjem mestu, odstavek 3 člena 18 Uredbe 2019/1150 določa, da „[d]ržave članice [Komisiji] sporočijo vse ustrezne informacije, ki so jim na voljo in jih lahko [ta] potrebuje za pripravo poročil[…]“, ki jih mora ta institucija redno pripravljati v okviru pregleda navedene uredbe, določenega v odstavku 1 tega člena 18.

52      Prvič, iz točk 50 in 51 te sodbe izhaja, da morajo biti informacije, ki jih države članice na zahtevo predložijo Komisiji na podlagi členov 16 in 18 Uredbe 2019/1150, ustrezne za to, da se tej instituciji omogoči spremljanje sprememb v razmerjih med drugim med ponudniki spletnih posredniških storitev in poslovnimi uporabniki ali pripravo poročil o oceni te uredbe.

53      Ker je cilj Uredbe 2019/1150, kot izhaja iz točk od 45 do 47 te sodbe, vzpostavitev pravičnega, predvidljivega, trajnostnega in zaupanja vrednega spletnega poslovnega okolja za spletne poslovne transakcije na notranjem trgu, v katerem so poslovni uporabniki deležni ustrezne preglednosti, pravičnosti in učinkovitih pravnih sredstev, je informacije, ki jih zberejo nacionalni organi, mogoče opredeliti kot „ustrezne“ v smislu členov 16 in 18 te uredbe, le če so dovolj neposredno povezane s tem ciljem.

54      Vendar, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah 113 in 114 sklepnih predlogov, država članica iz naslova izvrševanja Uredbe 2019/1150 ne more zbirati informacij po samovoljni izbiri, z obrazložitvijo, da bi jih Komisija lahko pozneje zahtevala pri opravljanju svoje naloge spremljanja in pregleda te uredbe. Možnost zbiranja informacij pod tako pretvezo bi namreč državi članici omogočila, da obide zahteve, ki izhajajo iz načel, navedenih v točkah od 41 do43 te sodbe, glede sprejetja ukrepov, ki jih za izvajanje uredbe sprejmejo države članice. Poleg tega Uredba 2019/1150 od držav članic ne zahteva, da na lastno pobudo zbirajo informacije, ki bi jih Komisija lahko potrebovala za opravljanje svojih nalog, saj je treba take informacije predložiti le „na zahtevo“ te institucije, ki lahko poleg tega skuša informacije pridobiti neposredno od ponudnikov spletnih posredniških storitev.

55      Drugič, kadar država članica nalogo nadzora nad izvrševanjem te uredbe v skladu s členom 15 Uredbe 2019/1150 zaupa upravnemu organu, so informacije, ki jih ta organ lahko zbere v okviru opravljanja te naloge, primerne za uresničevanje cilja te uredbe le, če so dovolj neposredno povezane s tem ciljem.

56      V zvezi s tem, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 121 do 123 sklepnih predlogov, informacije v zvezi z ekonomskim stanjem ponudnikov spletnih posredniških storitev nimajo dovolj neposredne povezave s ciljem Uredbe 2019/1150, kot je naveden v točkah od 45 do 47 te sodbe. Informacije, ki se od ponudnikov teh storitev zahtevajo na podlagi Uredbe 2019/1150, se morajo namreč nanašati na pogoje opravljene storitve, zlasti za to, da se pristojnim organom omogoči poznavanje in ocenjevanje pravičnosti pogodbenih pogojev, ki jih ti ponudniki določijo za poslovne uporabnike v Uniji. Povezava med ekonomskim stanjem ponudnika takih storitev na eni strani in načini, v okviru katerih se te storitve opravljajo v korist poslovnih uporabnikov, na drugi, pa je lahko – če sploh obstaja – le posredna. Zato glede na to uredbo nadzor nad resničnostjo informacij v zvezi s tem ekonomskim stanjem, na katerega se sklicuje italijanska vlada, ni upošteven. Kar zadeva odkrivanje morebitnih „izkrivljanj konkurence“, na katero se prav tako sklicuje ta vlada, to ne spada v cilj navedene uredbe, ker ta ne posega v pravo Unije, ki se uporablja na področju konkurence, kot je pojasnjeno v njenem členu 1(5).

57      Zato je glede na elemente v zvezi z vsebino IES, ki jih kot primer navaja predložitveno sodišče, kot so navedeni v točki 25 te sodbe, očitno, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točkah od 125 do 128 sklepnih predlogov, da izvajanje Uredbe 2019/1150 ne upravičuje ukrepov, kot so sporni nacionalni ukrepi.

58      Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba Uredbo 2019/1150 razlagati tako, da ne upravičuje, da država članica za ustrezno in učinkovito izvrševanje te uredbe sprejme ukrepe, v skladu s katerimi – pod grožnjo sankcij – za ponudnike spletnih posredniških storitev, da bi lahko opravljali svoje storitve v tej državi članici, velja obveznost, da organu te države članice periodično pošljejo dokument o svojem ekonomskem stanju, v katerem morajo biti podrobno navedene številne informacije zlasti o prihodkih teh ponudnikov.

 Stroški

59      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Uredbo (EU) 2019/1150 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o spodbujanju pravičnosti in preglednosti za poslovne uporabnike spletnih posredniških storitev

je treba razlagati tako, da

ne upravičuje, da država članica za ustrezno in učinkovito izvrševanje te uredbe sprejme ukrepe, v skladu s katerimi – pod grožnjo sankcij – za ponudnike spletnih posredniških storitev, da bi lahko opravljali svoje storitve v tej državi članici, velja obveznost, da organu te države članice periodično pošljejo dokument o svojem ekonomskem stanju, v katerem morajo biti podrobno navedene številne informacije zlasti o prihodkih teh ponudnikov.

Podpisi

*      Jezik postopka: italijanščina.