–

za špansko vlado M. Morales Puerta, agentka,

–

za Evropsko komisijo I. Galindo Martín in D. Recchia, agentki,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 20 in 21 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), člena 2 PEU in člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela (UL 2008, L 327, str. 9) v povezavi s členom 3(1)(f) te direktive.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med XXX, delavcem, zaposlenim pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, na eni strani ter družbo Randstad Empleo ETT SAU (v nadaljevanju: Randstad Empleo), s katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi za delo prek agencije za zagotavljanje začasnega dela, podjetjem uporabnikom Serveo Servicios SAU, prej Ferrovial Servicios SA (v nadaljevanju: Serveo Servicios), v katero je bil napoten, in zavarovalnico Axa Seguros Generales SA de Seguros y Reaseguros (v nadaljevanju: Axa) na drugi glede zneska nadomestila, ki ga lahko XXX zahteva iz naslova popolne trajne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica, ki je posledica nesreče pri delu, do katere je prišlo med napotitvijo v to podjetje uporabnika in zaradi katere mu je prenehalo delovno razmerje.

3

V četrti uvodni izjavi Direktive Sveta 91/383/EGS z dne 25. junija 1991 s katero se dopolnjujejo ukrepi za spodbujanje izboljšav glede varnosti in zdravja pri delu za delavce z delovnim razmerjem za določen čas ali z začasnim delovnim razmerjem (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 1, str. 418) je navedeno:

„ker so raziskave pokazale, da so na splošno delavci z delovnim razmerjem za določen čas ali z začasnim delovnim razmerjem v nekaterih sektorjih bolj izpostavljeni tveganju, da bo prišlo do nesreče pri delu ali do poklicne bolezni, kot drugi delavci“.

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„Ta direktiva se uporablja za:

[…]

5

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Cilj“, določa:

„1.   Namen te direktive je zagotoviti, da delavci z delovnim razmerjem iz člena 1 uživajo enako raven varovanja v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu, kot drugi delavci v podjetju in/ali ustanovi, ki jih uporablja.

2.   Obstoj delovnega razmerja iz člena 1 ne upravičuje drugačnega obravnavanja v zvezi z delovnimi pogoji, kolikor gre za varovanje zdravja in zagotavljanje varstva pri delu, zlasti kar zadeva dostopnost osebne varovalne opreme.

[…]“

6

Člen 8 iste direktive, naslovljen „Začasna delovna razmerja: odgovornost“, določa:

„Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da:

7

V uvodnih izjavah 1, od 10 do 13 in od 15 do 17 Direktive 2008/104 je navedeno:

[…]

[…]

8

Člen 1 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta direktiva se uporablja za delavce, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi ali delovno razmerje in so napoteni v podjetje uporabnika, kjer začasno delajo pod nadzorom in v skladu z navodili tega podjetja.“

9

Člen 2 navedene direktive, naslovljen „Cilj“, določa:

„Namen te direktive je zagotovitev varstva delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, izboljšanje kakovosti dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela z zagotavljanjem uporabe načela enakega obravnavanja, kot je določeno v členu 5, za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, in s priznavanjem agencij za zagotavljanje začasnega dela kot delodajalcev, ob upoštevanju potrebe po vzpostavitvi ustreznega okvira za uporabo dela prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, da bi s tem učinkovito prispevali k odpiranju delovnih mest in razvoju prožnih oblik dela.“

10

Člen 3 Direktive 2008/104, naslovljen „Opredelitve“, določa:

„1.   V tej direktivi:

[…]

2.   Ta direktiva ne posega v nacionalno zakonodajo glede opredelitve pojma plačila, pogodbe o zaposlitvi, delovnega razmerja ali delavca.

[…]“

11

Člen 5 te direktive, naslovljen „Načelo enakega obravnavanja“, določa:

„1.   Osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, so v času njihove napotitve v podjetju uporabniku vsaj takšni, kot bi bili pogoji, ki bi se uporabili, če bi jih zadevno podjetje zaposlilo neposredno na isto delovno mesto.

[…]

2.   Glede plačila lahko države članice po posvetovanju s socialnimi partnerji predvidijo izjeme od načela, določenega v odstavku 1, kadar delavci, ki imajo z agencijo za zagotavljanje začasnega dela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, prejemajo plačilo tudi v času med napotitvami.

3.   Države članice lahko po posvetovanju s socialnimi partnerji tem ponudijo možnost, da na ustrezni ravni in pod pogoji, ki jih določijo države članice, ohranijo ali sklenejo kolektivne pogodbe, v katerih se ob spoštovanju splošnega varstva delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, lahko podrobno določijo delovni pogoji in pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, ki se lahko razlikujejo od pogojev iz odstavka 1.

4.   Če je za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, predvidena ustrezna raven varstva, lahko države članice, ki nimajo zakonsko določenega sistema za razglasitev splošne veljavnosti kolektivnih pogodb niti nobenega takšnega zakonsko določenega sistema ali prakse, na podlagi katerih bi določbe iz teh sporazumov veljale za vsa podobna podjetja v določenem sektorju ali na določenem geografskem območju, po posvetovanju s socialnimi partnerji na nacionalni ravni in na podlagi sporazuma, ki so ga sklenili socialni partnerji, določijo ureditev osnovnih delovnih pogojev in pogojev zaposlitve, ki odstopajo od načela iz odstavka 1. Takšna ureditev lahko zajema rok za uveljavitev načela enakega obravnavanja.

[…]“

12

Člen 11 ley 14/1994 por la que se regulan las empresas de trabajo temporal (zakon 14/1994 o agencijah za zagotavljanje začasnega dela) z dne 1. junija 1994 (BOE št. 131 z dne 2. junija 1994) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon 14/1994), v odstavku 1 določa:

„Delavci, ki so zaposleni z namenom, da bi bili napoteni v podjetja uporabnike, imajo v obdobjih opravljanja dela v navedenih podjetjih pravico, da zanje veljajo osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve, ki bi se uporabili, če bi jih zadevno podjetje zaposlilo neposredno na isto delovno mesto.

V ta namen se za osnovne delovne pogoje in pogoje zaposlitve štejejo pogoji v zvezi s plačilom, trajanjem delovnega časa, nadurnim delom, počitki, nočnim delom, dopustom in dela prostimi dnevi.

Plačilo zajema vse fiksne in spremenljive prejemke, določene za delovno mesto in opredeljene v kolektivni pogodbi, ki se uporablja za podjetje uporabnika, in so povezani z navedenim delovnim mestom. V vsakem primeru mora vključevati sorazmerni del, ki ustreza tedenskemu počitku, letnim dodatkom in nagradam, praznikom in letnim dopustom. Podjetje uporabnik mora izračunati, koliko bo delavec na koncu prejel, in v ta namen v pogodbi o napotitvi delavca navesti plačila iz tega odstavka.

Poleg tega imajo delavci, ki so zaposleni z namenom napotitve, pravico, da se zanje uporabljajo enake določbe kot za delavce podjetja uporabnika na področju varstva […] enakega obravnavanja moških in žensk ter ukrepov v boju proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere, prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.“

13

Člen 49 Estatuto de los Trabajadores (zakon o delovnih razmerjih) v različici, ki izhaja iz Real Decreto Legislativo 2/2015 por el que se aprueba el texto refundido de la Ley del Estatuto de los Trabajadores (kraljeva zakonska uredba 2/2015 o potrditvi prečiščenega besedila zakona o delovnih razmerjih) z dne 23. oktobra 2015 (BOE št. 255 z dne 24. oktobra 2015, str. 100224), v odstavku 1 določa:

„Pogodba o zaposlitvi preneha:

[…]

14

V skladu s členom 42 VI convenio colectivo estatal de empresas de trabajo temporal (šesta državna kolektivna pogodba za agencije za zagotavljanje začasnega dela, v nadaljevanju: kolektivna pogodba o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela) imajo delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, pravico do nadomestila v višini 10.500 EUR za primer popolne trajne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica, ki je posledica nesreče pri delu.

15

Člen 31 convenio colectivo para el sector de la industria del transporte de mercancías por carretera y agencias de transporte de Álava (kolektivna pogodba podjetij v sektorju cestnega prevoza blaga in posrednikov pri prevozu v Álavi, v nadaljevanju: kolektivna pogodba za prevozni sektor) za primer popolne ali absolutne trajne nezmožnosti delavca za opravljanje svojega običajnega poklica zaradi nesreče pri delu določa nadomestilo v višini 60.101,21 EUR.

16

XXX je z družbo Randstad Empleo sklenil pogodbo o delu prek agencije za zagotavljanje začasnega dela, ki je začela veljati 1. oktobra 2016, ta družba pa ga je napotila k družbi Serveo Servicios za opravljanje nalog specializiranega pomočnika. V skladu s to pogodbo se za to delovno razmerje uporablja kolektivna pogodba o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela.

17

Med to napotitvijo je bil XXX 24. oktobra 2016 žrtev nesreče pri delu. Z odločbo Dirección Provincial del Instituto Nacional de la Seguridad Social de Álava (pokrajinski direktorat nacionalnega inštituta za socialno varnost v Álavi, Španija) z dne 16. marca 2019, ki jo je s sodbo z dne 12. septembra 2019 potrdilo Juzgado de lo Social no 2 de Vitoria-Gasteiz (delovno sodišče št. 2 v Vitoria-Gasteizu, Španija), je bilo ugotovljeno, da je XXX zaradi te nesreče pri delu postal popolnoma trajno nezmožen za opravljanje svojega običajnega poklica.

18

Družba Axa je 21. novembra 2019 na podlagi člena 42 kolektivne pogodbe o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela XXX plačala nadomestilo v višini 10.500 EUR zaradi popolne trajne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica. Vendar XXX meni, da bi mu bilo treba iz tega naslova izplačati nadomestilo v višini 60.101,21 EUR, in sicer na podlagi člena 31 kolektivne pogodbe za prevozni sektor.

19

Tako je sindicato Eusko Langileen Alkartasuna (sindikat „solidarnost baskovskih delavcev“) 7. februarja 2020 kot zastopnik XXX pri Juzgado de lo social no 3 de Vitoria (delovno sodišče št. 3 v Vitorii, Španija) vložil odškodninsko tožbo zoper, prvič, družbe Randstad Empleo, Serveo Servicios in Axa ter, drugič, Fondo de Garantía Salarial (plačni jamstveni sklad, Španija), da se XXX izplača znesek 49.601,21 EUR, kar je razlika med nadomestilom, ki je bilo XXX izplačano na podlagi člena 42 kolektivne pogodbe o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, in nadomestilom, določenim v členu 31 kolektivne pogodbe za prevozni sektor, povečan za 20 % ali zamudne obresti. To sodišče je to tožbo zavrnilo s sodbo z dne 30. decembra 2021, med drugim z obrazložitvijo, da se za XXX uporablja kolektivna pogodba o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela in da glede na sodno prakso Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) dodatni socialnovarstveni prejemki, ki se dodelijo na prostovoljni podlagi in niso del jamstva minimalne plače, določenega v členu 11 zakona 14/1994, kot je nadomestilo, ki ga je v obravnavanem primeru zahteval XXX, niso zajeti s pojmom „plačilo“.

20

Sindikat solidarnost baskovskih delavcev je zoper to sodbo vložil pritožbo pri Tribunal Superior de Justicia del País Vasco (višje sodišče Baskije, Španija), ki je predložitveno sodišče. XXX pred tem sodiščem trdi, da bi moral prejeti nadomestilo na podlagi člena 31 kolektivne pogodbe za prevozni sektor, saj to nadomestilo spada pod pojem „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ v smislu člena 3(1)(f) Direktive 2008/104. Nasprotno pa tožene stranke v postopku v glavni stvari menijo, da se za XXX uporablja kolektivna pogodba o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela in da nadomestilo, kakršno je to v postopku v glavni stvari, ne spada na področje uporabe „osnovnih delovnih pogojev in pogojev zaposlitve“ v smislu te direktive.

21

Predložitveno sodišče dvomi o skladnosti razlage, ki jo je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) podalo v zvezi s členom 11 zakona 14/1994, s katerim je bila prenesena Direktiva 2008/104, z načeloma enakega obravnavanja in prepovedi diskriminacije iz členov 20 in 21 Listine ter člena 5 te direktive. Po mnenju predložitvenega sodišča namreč v skladu s to razlago dodatni socialnovarstveni prejemki, ki se dodelijo na prostovoljni podlagi, niso zajeti s pojmom „plačilo“ v smislu tega člena 11, ker niso neposredno povezani z delom. Iz navedene razlage naj bi izhajalo, da nadomestilo iz postopka v glavni stvari ne spada pod pojem „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ in da zato XXX ne more zahtevati nadomestila, ki ga uveljavlja na podlagi člena 31 kolektivne pogodbe za prevozni sektor.

22

Predložitveno sodišče meni, da je treba ob upoštevanju cilja Direktive 2008/104, zlasti njenega člena 5, pojem „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ razlagati široko v skladu s sodno prakso Sodišča, tako da bi bil XXX upravičen do nadomestila, kakršnega bi v enakem položaju dobil delavec, ki je neposredno zaposlen v družbi Serveo Servicios. Razlaga člena 11 zakona 14/1994, ki jo je podalo Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), bi namreč lahko pripeljala do absurdnega položaja, v katerem bi dva delavca, ki se poškodujeta v isti nesreči pri delu, prejela različno nadomestilo glede na to, ali sta bila v podjetju uporabniku neposredno zaposlena ali ne.

23

Poleg tega predložitveno sodišče v zvezi z dejstvom, da je pogodba o zaposlitvi XXX prenehala zaradi njegove popolne trajne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica, navaja, da je Sodišče v sodbi z dne 12. maja 2022, Luso Temp (C‑426/20, EU:C:2022:373), razsodilo, da pojem „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ vključuje nadomestilo, ki ga mora delodajalec izplačati delavcu zaradi prenehanja njegovega delovnega razmerja.

24

Nazadnje, predložitveno sodišče je ugotovilo, da je XXX zaradi zadevne nesreče pri delu invalid in da je zato izgubil zaposlitev. Nepriznavanje pravice XXX do nadomestila v enakem obsegu kot delavcem v enakem položaju, ki jih je družba Serveo Servicios neposredno zaposlila, to je pravice iz člena 31 kolektivne pogodbe za prevozni sektor, pa bi lahko pomenilo diskriminacijo zaradi invalidnosti, ki jo člen 21 Listine prepoveduje.

25

V teh okoliščinah je Tribunal Superior de Justicia del País Vasco (višje sodišče Baskije) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člena 20 in 21 [Listine], člen 2 PEU ter člen 3(1)(f) in člen 5 Direktive [2008/104] razlagati tako, da nasprotujejo razlagi španskega predpisa, kakor je podana v sodni praksi in ki iz pojma „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ izključuje odškodnino, ki pripada delavcu, zaposlenemu pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela in katerega pogodba o zaposlitvi je prenehala, ker je bilo ugotovljeno, da je popolnoma trajno nezmožen za delo zaradi nesreče pri delu, ki jo je utrpel v podjetju uporabniku njegovih storitev?“

26

Najprej je treba opozoriti, da nujnost razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, od tega sodišča zahteva, da opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega se umeščajo vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj pojasni dejanske okoliščine, ki so podlaga za ta vprašanja. V okviru postopka, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, je Sodišče namreč pristojno odločati o razlagi besedila Unije samo na podlagi dejanskega stanja, ki ga navede nacionalno sodišče (sodba z dne 12. januarja 2023, DOBELES HES, C‑702/20 in C‑17/21, EU:C:2023:1, točka 85 in navedena sodna praksa).

27

Poleg tega Sodišče tudi vztraja, da je pomembno, da nacionalno sodišče navede jasne razloge, ki so mu vzbudili dvom o razlagi prava Unije in iz katerih meni, da je treba na Sodišče nasloviti vprašanja za predhodno odločanje. V zvezi s tem je nujno, da nacionalno sodišče v predložitveni odločbi vsaj minimalno pojasni razloge za izbiro določb prava Unije, katerih razlago zahteva, in zvezo, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu pred njim (sodba z dne 9. septembra 2021, Toplofikatsia Sofia in drugi, C‑208/20 in C‑256/20, EU:C:2021:719, točka 19 in navedena sodna praksa).

28

Te zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe so izrecno določene v členu 94 Poslovnika Sodišča, ki naj bi ga predložitveno sodišče v okviru sodelovanja, vzpostavljenega s členom 267 PDEU, poznalo in ki ga mora natančno upoštevati. Na te zahteve je tudi opozorjeno v točki 15 Priporočil Sodišča Evropske unije nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopka predhodnega odločanja (UL 2019, C 380, str. 1) (sodba z dne 9. septembra 2021, Toplofikatsia Sofia in drugi, C‑208/20 in C‑256/20, EU:C:2021:719, točka 20 in navedena sodna praksa).

29

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče Sodišče sprašuje o razlagi členov 20 in 21 Listine, člena 2 PEU ter člena 3(1)(f) in člena 5 Direktive 2008/104. Vendar to sodišče ne navaja z zahtevano natančnostjo in jasnostjo razlogov, iz katerih se sprašuje o razlagi členov 20 in 21 Listine ter člena 2 PEU, niti povezave, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari.

30

Prvič, čeprav člena 20 in 21 Listine določata načelo enakega obravnavanja oziroma načelo prepovedi diskriminacije, je namreč treba ugotoviti, kot navaja Evropska komisija, da predložitveno sodišče v zvezi s tema določbama zgolj navaja, da bi lahko, če se XXX pravica do nadomestila ne bi priznala v enaki meri kot delavcem, ki jih je družba Serveo Servicios neposredno zaposlila, to pomenilo diskriminacijo zaradi invalidnosti, ki je s tem členom 21 prepovedana.

31

Predložitveno sodišče pa ni pojasnilo, zakaj bi lahko to, da se XXX nadomestilo dodeli na podlagi člena 42 kolektivne pogodbe o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela in ne na podlagi člena 31 kolektivne pogodbe za prevozni sektor, pomenilo diskriminacijo v njegovo škodo v zvezi z invalidnostjo. Kot je namreč razvidno iz predložitvene odločbe, je treba ugotoviti, kot trdi španska vlada, da je za odločitev o vprašanju, na katero od teh kolektivnih pogodb se lahko delavec opre pri zahtevi za nadomestilo zaradi popolne trajne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica, odločilen status tega delavca, pri čemer morebitna invalidnost navedenega delavca v tem okviru ni upoštevna.

32

V teh okoliščinah položaja XXX tudi ni treba preučiti z vidika členov 2 in 3 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79), ki se med drugim nanašata na diskriminacijo zaradi invalidnosti in ki sta določbi, na kateri se sklicuje predložitveno sodišče, ne da bi pojasnilo, zakaj naj bi bili ti določbi upoštevni za rešitev spora o glavni stvari.

33

Poleg tega je treba v delu, v katerem se predložitvena odločba sklicuje na člen 14 Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (UL 2006, L 204, str. 23), v skladu s katerim „ne sme biti nikakršne neposredne ali posredne diskriminacije zaradi spola“, ugotoviti, da spis, s katerim razpolaga Sodišče, ne vsebuje niti najmanjšega indica o diskriminaciji XXX zaradi spola.

34

Drugič, v zvezi s členom 2 PEU zadostuje navesti, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 27 in 28 te sodbe, ker ne vsebuje nobenega pojasnila o razlogih, zaradi katerih je predložitveno sodišče Sodišču predložilo vprašanja glede razlage te določbe, niti o povezavi, ki jo je ugotovilo med navedeno določbo in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu o glavni stvari.

35

Glede na navedeno je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten le v delu, ki se nanaša na člen 5(1), prvi pododstavek, in člen 3(1)(f) Direktive 2008/104.

36

S svojim vprašanjem, ob upoštevanju tega, kar je razvidno iz točke 35 te sodbe, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi s členom 3(1)(f) te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot se razlaga v nacionalni sodni praksi, v skladu s katero je nadomestilo, do katerega so delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, upravičeni v primeru popolne trajne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica, ki je posledica nesreče pri delu, do katere je prišlo v podjetju uporabniku in zaradi katere jim je prenehalo začasno delovno razmerje, nižje od nadomestila, do katerega bi bili ti delavci upravičeni v enakem položaju in iz istega naslova, če bi jih to podjetje uporabnik na isto delovno mesto za enako obdobje zaposlilo neposredno.

37

Na prvem mestu je treba preučiti, ali nadomestilo, ki pripada delavcu, zaposlenemu pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, zaradi njegove popolne trajne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica, ki je posledica nesreče pri delu, do katere je prišlo v podjetju uporabniku in zaradi katere mu je prenehalo začasno delovno razmerje, spada pod pojem „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ v smislu člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi z njenim členom 3(1)(f).

38

Čeprav besedilo člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 ne vsebuje nobene navedbe, na podlagi katere bi bilo mogoče ugotoviti, ali je treba pojem „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ iz tega člena razlagati tako, da vključuje tako nadomestilo ali ne, se ta pojem v skladu z opredelitvijo iz člena 3(1)(f) te direktive med drugim nanaša na pojem „plačilo“.

39

V zvezi s tem je treba navesti, da zadnjenavedeni pojem v Direktivi 2008/104 ni opredeljen.

40

Čeprav je res, da v skladu s členom 3(2) Direktive 2008/104 ta direktiva „ne posega v nacionalno zakonodajo glede opredelitve pojma plačila“, je treba pojasniti, da te določbe ni mogoče razlagati tako, da pomeni, da se je zakonodajalec Unije odpovedal temu, da bi sam določil obseg pojma „plačilo“ v smislu te direktive, saj ta določba pomeni le, da je ta zakonodajalec želel ohraniti pristojnost držav članic, da opredelijo ta pojem v smislu nacionalnega prava, kar je vidik, ki ga navedena direktiva ne namerava uskladiti (glej sodbo z dne 17. novembra 2016, Betriebsrat der Ruhrlandklinik (C‑216/15, EU:C:2016:883, točke od 30 do 32).

41

V skladu z ustaljeno sodno prakso je treba pomen in obseg pojmov, ki s pravom Unije nikakor niso opredeljeni, določiti glede na njihov običajni pomen v vsakdanjem jeziku, pri čemer je treba upoštevati kontekst, v katerem se uporabljajo, in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del so (sodba z dne 1. avgusta 2022, Navitours, C‑294/21, EU:C:2022:608, točka 25 in navedena sodna praksa).

42

Prvič, v skladu z običajnim pomenom v vsakdanjem jeziku se pojem „plačilo“ na splošno razume kot denar, plačan za določeno delo ali opravljanje storitve.

43

V zvezi s tem je treba opozoriti, da iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je bistvena značilnost plačila ta, da pomeni ekonomsko protivrednost zadevne storitve, to je protivrednost, ki je običajno opredeljena med ponudnikom in prejemnikom storitve (sodba z dne 11. novembra 2021, Manpower Lit, C‑948/19, EU:C:2021:906, točka 45 in navedena sodna praksa).

44

Poleg tega je pojem „plačilo“ v členu 157(2) PDEU opredeljen kot „običajna osnovna ali minimalna mezda ali plača ter kakršni koli drugi prejemki v denarju ali v naravi, ki jih delavec prejme iz naslova zaposlitve neposredno ali posredno od svojega delodajalca“. Kot izhaja iz sodne prakse, je treba ta pojem razlagati široko in zajema zlasti vse sedanje ali prihodnje prejemke v denarju ali naravi, ki jih delavec zaradi zaposlitve prejme od delodajalca, čeprav le posredno, in ne glede na to, ali jih prejme na podlagi pogodbe o zaposlitvi, zakonskih določb ali na prostovoljni podlagi (sodba z dne 8. maja 2019, Praxair MRC, C‑486/18, EU:C:2019:379, točka 70 in navedena sodna praksa).

45

Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da k prejemkom, opredeljenim kot „plačilo“ v smislu člena 157 PDEU, spadajo ravno tiste ugodnosti, ki jih delodajalec plača na podlagi obstoja delovnih razmerij, ki naj zagotovijo delavcem prihodek, čeprav v posebnih primerih ne opravljajo nobenega dela, določenega v delovni pogodbi. Poleg tega ni mogoče samo zato, ker take dajatve upoštevajo tudi socialnopolitične cilje, dvomiti o tem, da imajo te dajatve naravo plačila (sodba z dne 19. septembra 2018, Bedi, C‑312/17, EU:C:2018:734, točka 34 in navedena sodna praksa).

46

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da iz sodne prakse izhaja, da je „plačilo“ v smislu člena 157(2) PDEU del „pogojev zaposlitve“ v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenega 6. junija 1997, ki je v Prilogi k Direktivi Sveta 97/81/ES z dne 15. decembra 1997 o okvirnem sporazumu o delu s krajšim delovnim časom, sklenjenim med UNICE, CEEP in ETUC (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 267), kot je bila spremenjena z Direktivo Sveta 98/23/ES z dne 7. aprila 1998 (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 278), in v smislu določbe 4, točka 1, okvirnega sporazuma o delu za določen čas, sklenjenega 18. marca 1999, ki je priloga k Direktivi Sveta 1999/70/ES z dne 28. junija 1999 o okvirnem sporazumu o delu za določen čas, sklenjenem med ETUC, UNICE in CEEP (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 368) (glej v tem smislu sodbi z dne 15. aprila 2008, Impact, C‑268/06, EU:C:2008:223, točki 131 in 132, in z dne 22. novembra 2012, Elbal Moreno, C‑385/11, EU:C:2012:746, točki 20 in 21).

47

Namen člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 pa je – še bolj ciljno kot navedenih določb – zagotoviti učinkovito varstvo atipičnih in prekarnih delavcev, tako da mora razlaga, ki je analogna tisti, ki je bila v sodni praksi, navedeni v točkah 44 in 45 te sodbe, sprejeta v zvezi z razlago pojma „plačilo“ iz člena 157 PDEU, še toliko bolj veljati za določitev obsega tega pojma v smislu člena 3(1)(f)(ii) te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2022, Luso Temp, C‑426/20, EU:C:2022:373, točka 36).

48

Čeprav nadomestilo, kot je to iz točke 37 te sodbe, ni izplačano neposredno kot protidajatev za delo, ki ga opravi delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, je treba vseeno šteti, da tako nadomestilo pomeni prejemek v denarju, ki ga po eni strani delodajalec delavcu posredno odobri zaradi zaposlitve, saj je to nadomestilo določeno s kolektivno pogodbo, ki se uporablja za delovno razmerje, in ki se po drugi strani plača temu delavcu z namenom, da se nadomesti izguba dohodka, ki je posledica njegove nezmožnosti za opravljanje običajnega poklica, tako da se mu s tem nadomestilom zagotavlja vir dohodka.

49

Zato je pojem „plačilo“ v smislu člena 3(1)(f)(ii) Direktive 2008/104 dovolj širok, da zajema nadomestilo, ki ga delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, lahko zahtevajo iz naslova popolne trajne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica, ki je posledica nesreče pri delu, do katere je prišlo v podjetju uporabniku.

50

Drugič, v zvezi s kontekstom, v katerega je umeščen člen 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi z njenim členom 3(1)(f)(ii), je treba ugotoviti, da v skladu z uvodno izjavo 13 te direktive Direktiva 91/383 določa varnostne in zdravstvene predpise, ki se uporabljajo za delavce, zaposlene pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela.

51

Iz člena 2(1) Direktive 91/383 v povezavi z njenim členom 1, točka 2, pa je razvidno, da je namen te direktive zagotoviti, da uživajo delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu enako raven varovanja kot drugi delavci v podjetju uporabniku. Poleg tega iz tega člena 2(2) v povezavi s tem členom 1, točka 2, izhaja, da obstoj začasnega delovnega razmerja ne upravičuje drugačnega obravnavanja v zvezi z delovnimi pogoji, kolikor gre za varovanje varnosti in zdravja pri delu, in to še toliko bolj, ker so, kot je razvidno iz četrte uvodne izjave navedene direktive, delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, v nekaterih sektorjih bolj izpostavljeni tveganju, da bo prišlo do nesreče pri delu, kot drugi delavci.

52

Poleg tega člen 8 Direktive 91/383 v bistvu določa, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da je – brez poseganja v odgovornost, ki jo v zvezi z agencijo za zagotavljanje začasnega dela določa nacionalna zakonodaja – za razmere, ki vladajo pri izvajanju dela v zvezi z varnostjo, higieno in zdravjem pri delu, dokler traja delo, odgovorno podjetje uporabnik.

53

Zato je treba na eni strani ugotoviti, da varstvo „varnosti“ in „zdravja“ pri delu spada med „delovne pogoje“ v smislu Direktive 91/383 in da je treba delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, med njegovo napotitvijo obravnavati enako kot delavce, ki so v podjetju uporabniku neposredno zaposleni.

54

Na drugi strani, nadomestilo, kot je to iz točke 37 te sodbe, je povezano z varstvom „varnosti“ in „zdravja“ pri delu, ker odgovornost podjetja uporabnika in po potrebi agencije za zagotavljanje začasnega dela v zvezi s pogoji opravljanja dela, povezanimi s tem varstvom, sovpada s povračilom škode, če navedeno varstvo ni uspešno, in sicer zlasti, če do nesreče pri delu pride v času napotitve delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ki ima za posledico popolno trajno nezmožnost tega delavca, da opravlja svoj običajni poklic.

55

Glede na napotitev v Direktivi 2008/104 na Direktivo 91/383 je zato treba ugotoviti, da kontekst, v katerega je umeščen člen 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi s členom 3(1)(f) te direktive, podpira razlago, v skladu s katero pojem „plačilo“, na katerega se sklicuje pojem „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ iz teh določb, zajema nadomestilo, kot je navedeno v točki 37 te sodbe.

56

Tretjič, v zvezi s cilji, ki se uresničujejo z Direktivo 2008/104, je iz uvodne izjave 1 te direktive razvidno, da je njen namen zagotoviti polno spoštovanje člena 31 Listine, ki v skladu s svojim odstavkom 1 na splošno določa pravico vsakega delavca do zdravih in varnih delovnih pogojev ter delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo. V Pojasnilih k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17) je v zvezi s tem navedeno, da je treba pojem „delovni pogoji“ razumeti v smislu člena 156 PDEU, čeprav v tej določbi ta pojem ni opredeljen. Glede na cilj varstva pravic delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, ki se dosega z navedeno direktivo, ta neobstoj natančne opredelitve govori v prid široki razlagi navedenega pojma (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2022, Luso Temp, C‑426/20, EU:C:2022:373, točka 40 in navedena sodna praksa).

57

Ker je torej cilj Direktive 2008/104 zagotoviti varstvo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu, je treba ugotoviti, kot je trdila Komisija, da če bi bilo v primeru nesreče pri delu finančno tveganje za podjetja uporabnike, kar zadeva te delavce, v primerjavi z delavci, ki jih ta podjetja neposredno zaposlujejo, manjše, bi bila ta podjetja manj motivirana za vlaganje v varnost delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, kar bi nasprotovalo temu cilju.

58

Zato cilji, ki se uresničujejo z Direktivo 2008/104, potrjujejo razlago pojma „plačilo“ v smislu člena 3(1)(f)(ii) te direktive kot „osnovni delovni pogoj in pogoj zaposlitve“ v smislu člena 5(1), prvi pododstavek, navedene direktive, v skladu s katero ta pojem vključuje nadomestilo, ki ga lahko delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, zahteva zaradi trajne in popolne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica, ki je posledica nesreče pri delu, do katere je prišlo v podjetju uporabniku.

59

Te razlage, v nasprotju s tem, kar v bistvu trdi španska vlada, ni mogoče ovreči s trditvijo, da se tako nadomestilo izplača po prenehanju začasnega delovnega razmerja, ali s trditvijo, da je edina podlaga tega nadomestila ugotovitev popolne trajne nezmožnosti za delo zadevnega delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, in s tem prenehanje njegovega delovnega razmerja.

60

Po eni strani je namreč treba pojasniti, da okoliščina, da se zadevno nadomestilo izplača po prenehanju delovnega razmerja, ne izključuje tega, da ima lahko značaj plačila v smislu člena 3(1)(f)(ii) Direktive 2008/104 (glej po analogiji sodbo z dne 8. maja 2019, Praxair MRC, C‑486/18, EU:C:2019:379, točka 70).

61

Po drugi strani je treba opozoriti, da bi bila razlaga pojma „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“, ki bi iz področja uporabe člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104/ES izključila nadomestilo, ki ga je delodajalec dolžan plačati delavcu, zaposlenemu pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, samo zato, ker je to nadomestilo povezano s prenehanjem delovnega razmerja, v nasprotju tako s kontekstom te določbe kot s cilji te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2022, Luso Temp, C‑426/20, EU:C:2022:373, točki 39 in 45).

62

Poleg tega je treba ugotoviti, kot je razvidno iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, da se je nesreča pri delu iz postopka v glavni stvari, ki je dogodek, zaradi katerega je XXX postal popolnoma trajno nezmožen za opravljanje svojega običajnega poklica, zgodila „v času […] napotitve v podjetju uporabniku“ v smislu člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104, tako da ni mogoče sprejeti trditve, da je podlaga za nadomestilo, izplačano zaradi te nezmožnosti, le prenehanje delovnega razmerja XXX.

63

Glede na vse navedeno je treba ugotoviti, da nadomestilo, ki pripada delavcu, zaposlenemu pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, zaradi njegove popolne trajne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica, ki je posledica nesreče pri delu, do katere je prišlo v podjetju uporabniku in zaradi katere mu je prenehalo začasno delovno razmerje, spada pod pojem „osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve“ v smislu člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi z njenim členom 3(1)(f).

64

Na drugem mestu, glede obsega načela enakega obravnavanja iz člena 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 je treba navesti, da morajo biti v skladu s to določbo osnovni delovni pogoji in pogoji zaposlitve delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, v času njihove napotitve v podjetje uporabnika vsaj takšni, kot bi bili pogoji, ki bi se uporabili, če bi jih zadevno podjetje zaposlilo neposredno na isto delovno mesto.

65

Zato mora predložitveno sodišče najprej ugotoviti osnovne delovne pogoje in pogoje zaposlitve, ki bi se uporabili za zadevnega delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, če bi ga podjetje uporabnik zaposlilo neposredno na isto delovno mesto, kot ga dejansko zaseda, in za enako obdobje, oziroma natančneje, v obravnavanem primeru, nadomestilo, do katerega bi bil tak delavec upravičen zaradi popolne trajne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica, ki je posledica nesreče pri delu, zaradi katere mu je prenehalo delovno razmerje. Nato mora to sodišče te osnovne delovne pogoje in pogoje zaposlitve primerjati s pogoji, ki se dejansko uporabijo za tega delavca, zaposlenega pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, medtem ko je bil napoten v to podjetje uporabnika, da bi se na podlagi vseh upoštevnih okoliščin iz postopka v glavni stvari preverilo, ali je bilo v zvezi z navedenim delavcem, zaposlenim pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, spoštovano načelo enakega obravnavanja (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2022, Luso Temp, C‑426/20, EU:C:2022:373, točka 50).

66

V obravnavani zadevi predložitveno sodišče navaja, da lahko glede na to, kako Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) razlaga člen 11 zakona 14/1994, delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, v primeru popolne trajne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica zahtevajo le nadomestilo na podlagi člena 42 kolektivne pogodbe o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela, ki je nižje od nadomestila, do katerega so na podlagi člena 31 kolektivne pogodbe za prevozni sektor upravičeni delavci, ki jih podjetje uporabnik neposredno zaposli. Natančneje, glede na spis, ki je na voljo Sodišču, ima XXX kot delavec, zaposlen pri agenciji za zagotavljanje začasnega dela, pravico do nadomestila v višini 10.500 EUR na podlagi prve od teh kolektivnih pogodb, medtem ko bi bil, če bi ga družba Serveo Servicios zaposlila neposredno, upravičen do nadomestila v višini 60.101,21 EUR na podlagi druge od teh kolektivnih pogodb.

67

Če je dejansko tako, kar mora preveriti predložitveno sodišče, bi bilo treba šteti, da v nasprotju s tem, kar določa člen 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104, XXX med trajanjem svoje napotitve v družbo Serveo Servicios ni imel osnovnih delovnih pogojev in pogojev zaposlitve, ki bi bili vsaj enaki tistim, ki bi veljali zanj, če bi ga to podjetje uporabnik zaposlilo neposredno na isto delovno mesto za enako obdobje.

68

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav imajo države članice na podlagi člena 5, od (2) do (4), Direktive 2008/104 možnost, da pod določenimi pogoji določijo odstopanja od načela enakega obravnavanja, predložitvena odločba in spis, s katerim razpolaga Sodišče, ne vsebujeta nobene informacije o morebitnem izvajanju enega od teh odstopanj v Španiji.

69

Poleg tega je treba opozoriti, da čeprav imajo socialni partnerji na podlagi člena 5(3) Direktive 2008/104 možnost, da sklepajo kolektivne pogodbe, ki določajo drugačne delovne pogoje in pogoje zaposlitve delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, od tistih iz odstavka 1 tega člena, pa morajo take pogodbe v skladu s tem odstavkom 3 v povezavi z uvodnima izjavama 16 in 17 te direktive zagotavljati splošno varstvo delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela.

70

Iz obveznosti zagotavljanja splošnega varstva delavcev, zaposlenih pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, pa med drugim izhaja zahteva, da se tem delavcem priznajo ugodnosti glede osnovnih delovnih pogojev in pogojev zaposlitve, s katerimi se izravna različno obravnavanje teh delavcev, pri čemer je treba spoštovanje te obveznosti presojati na konkreten način (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 2022, TimePartner Personalmanagement, C‑311/21, EU:C:2022:983, točki 44 in 50). Da bi bilo mogoče s kolektivno pogodbo o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela odstopati od načela enakega obravnavanja, določenega v členu 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104, bi bilo tako nujno, da ta kolektivna pogodba XXX zagotavlja tako splošno varstvo, tako da se XXX priznajo izravnalne prednosti glede bistvenih delovnih pogojev in pogojev zaposlitve, ki izničijo učinke različnega obravnavanja, ki ga je deležen.

71

Nazadnje je treba navesti, da je Sodišče že večkrat razsodilo, da mora nacionalno sodišče, ki odloča v sporu, ki poteka izključno med posamezniki, pri uporabi predpisov notranjega prava, sprejetih za prenos obveznosti iz direktive, upoštevati vsa pravila nacionalnega prava in jih razlagati, kolikor je mogoče, ob upoštevanju besedila in namena te direktive, da bi prišlo do rešitve, ki je v skladu z njenim ciljem, pri čemer pa je izključena razlaga nacionalnega prava contra legem (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2022, Luso Temp, C‑426/20, EU:C:2022:373, točki 56 in 57 ter navedena sodna praksa).

72

Če bi torej predložitveno sodišče ugotovilo, da bi imel XXX pravico do nadomestila, ki ga zahteva na podlagi člena 31 kolektivne pogodbe za prevozni sektor, če bi ga družba Serveo Servicios zaposlila neposredno, bi moralo to sodišče zlasti preveriti, ali je člen 11 zakona 14/1994 mogoče razlagati v skladu z zahtevami iz Direktive 2008/104 in ga je torej mogoče razlagati drugače kot tako, da se na njegovi podlagi XXX odvzame pravica do tega nadomestila, kar bi bilo v nasprotju s členom 5(1), prvi pododstavek, te direktive, kot je razvidno iz točke 67 te sodbe.

73

Glede na zgoraj navedeno je treba člen 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104 v povezavi s členom 3(1)(f) te direktive razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot se razlaga v nacionalni sodni praksi, v skladu s katero je nadomestilo, do katerega so delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, upravičeni v primeru popolne trajne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica, ki je posledica nesreče pri delu, do katere je prišlo v podjetju uporabniku in zaradi katere jim je prenehalo začasno delovno razmerje, nižje od nadomestila, do katerega bi bili ti delavci upravičeni v enakem položaju in iz istega naslova, če bi jih to podjetje uporabnik na isto delovno mesto za enako obdobje zaposlilo neposredno.

74

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo:

Člen 5(1), prvi pododstavek, Direktive 2008/104/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o delu prek agencij za zagotavljanje začasnega dela v povezavi s členom 3(1)(f) te direktive

je treba razlagati tako, da

nasprotuje nacionalni ureditvi, kot se razlaga v nacionalni sodni praksi, v skladu s katero je nadomestilo, do katerega so delavci, zaposleni pri agencijah za zagotavljanje začasnega dela, upravičeni v primeru popolne trajne nezmožnosti za opravljanje svojega običajnega poklica, ki je posledica nesreče pri delu, do katere je prišlo v podjetju uporabniku in zaradi katere jim je prenehalo začasno delovno razmerje, nižje od nadomestila, do katerega bi bili ti delavci upravičeni v enakem položaju in iz istega naslova, če bi jih to podjetje uporabnik na isto delovno mesto za enako obdobje zaposlilo neposredno.