–

za J. L. O. G. in J. J. O. P. J. L. Valdés Alias, abogado,

–

za Resorts Mallorca Hotels International SL M. Sánchez Rubio, abogado,

–

za špansko vlado I. Herranz Elizalde, agent,

–

za Evropsko komisijo I. Galindo Martín in B.-R. Killmann, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(1) in člena 2(1) Direktive Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 3, str. 327).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med J. L. O. G. in J. J. O. P. na eni strani ter družbo Resorts Mallorca Hotels International SL na drugi glede veljavnosti odpusta prvonavedenih.

3

Člen 1(1) Direktive 98/59 določa:

„V tej direktivi pomeni:

4

Člen 2 navedene direktive, ki je v njenem oddelku II, naslovljenem „Informiranje in posvetovanje“, določa:

„1.   Kadar delodajalec predvideva kolektivno odpuščanje delavcev, mora pravočasno začeti posvetovanja s predstavniki delavcev, zato da doseže sporazum.

2.   Posvetovanja morajo zajeti vsaj možnosti in načine, kako se izogniti kolektivnim odpustom ali zmanjšati število prizadetih delavcev in kako ublažiti posledice, tako da se uporabijo spremljajoči socialni ukrepi, usmerjeni med drugim na prezaposlitev ali preusposabljanje odpuščenih delavcev.

[…]“

5

Člen 51 Estatuto de los Trabajadores (zakon o delovnih razmerjih) v različici, ki izhaja iz Real Decreto Legislativo 2/2015, por el que se aprueba el texto refundido de la Ley del Estatuto de los Trabajadores (kraljeva zakonska uredba 2/2015 o potrditvi prečiščenega besedila zakona o delovnih razmerjih) z dne 23. oktobra 2015 (BOE št. 255 z dne 24. oktobra 2015, str. 100224), naslovljen „Kolektivni odpust“, določa:

„1.   Za namene [zakona o delovnih razmerjih] pomeni ‚kolektivni odpust‘ prenehanje pogodb o zaposlitvi iz ekonomskih, tehničnih ali organizacijskih razlogov ali razlogov, povezanih s proizvodnjo, če se v 90 dneh to prenehanje nanaša na vsaj:

[…]

Za izračun števila prenehanj pogodb o zaposlitvi, na katere se nanaša prvi pododstavek tega odstavka, se upošteva tudi vsako drugo prenehanje, do katerega v referenčnem obdobju pride na pobudo delodajalca iz razlogov, ki niso povezani s posameznim delavcem in niso navedeni v členu 49(1)(c) tega zakona, če gre za vsaj pet delavcev.

Če podjetje v obdobju 90 zaporednih dni, da bi se izognilo določbam tega člena, na podlagi člena 52(c) tega zakona prekine manj pogodb o zaposlitvi, kot je določeno s pragovi, in ne da bi nastopili novi razlogi, ki utemeljujejo tako ravnanje, se šteje, da se je z navedenimi novimi prenehanji pogodb o zaposlitvi obšlo zakon, pri čemer se ta ravnanja razglasijo za nična in brez učinka.

2.   Pred kolektivnim odpustom mora miniti obdobje posvetovanja z zakonitimi predstavniki delavcev, ki ne sme biti daljše od 30 koledarskih dni oziroma 15 koledarskih dni, če gre za podjetje z manj kot 50 delavci. Posvetovanje z zakonitimi predstavniki delavcev se mora nanašati vsaj na možnosti preprečevanja ali zmanjšanja kolektivnih odpustov in ublažitve njihovih posledic s spremljajočimi socialnimi ukrepi, kot so ukrepi prezaposlovanja, izobraževanja ali poklicnega preusposabljanja zaradi izboljšanja zaposljivosti. […]“

6

Dejavnost tožene stranke iz postopka v glavni stvari je vodenje in upravljanje hotelov.

7

Tožena stranka iz postopka v glavni stvari je 25. septembra 2019 Juzgado de lo Mercantil de Palma de Mallorca (gospodarsko sodišče v Palmi de Mallorci, Španija) obvestila glede začetka pogajanj o sporazumu o refinanciranju ali o predhodnem dogovoru o prisilni poravnavi z upniki. Tožena stranka iz postopka v glavni stvari je imela na ta dan v svojih centralnih pisarnah 43 zaposlenih.

8

Med avgustom 2019 in decembrom 2019 se je število hotelov, ki jih vodi in upravlja tožena stranka iz postopka v glavni stvari, zmanjšalo z 20 na 7. Od 13 hotelov, katerih upravljanje je bilo opuščeno, jih je 7 pripadalo različnim družbam skupine Grupo Globales.

9

Tožena stranka iz postopka v glavni stvari je 30. decembra 2019 podpisala sporazum z družbami, ki so lastnice teh sedmih hotelskih podjetij, in z družbo Amla Explotaciones Turísticas SA (v nadaljevanju: Amla Explotaciones), ki je prav tako v lasti družbe Grupo Globales. Ta sporazum je določal, da se od 1. januarja 2020 pogodbe o najemu navedenih podjetij, ki jih je dotlej upravljala tožena stranka iz postopka v glavni stvari, odpovejo, da se upravljanje podjetij prenese na družbo Amla Explotaciones in da bodo vse pogodbe o zaposlitvi osebja v podjetjih, ki so veljale na dan 31. decembra 2019, prenesene na družbo Grupo Globales, tako da bo ta kot delodajalka vstopila v te pogodbe.

10

Glede na te okoliščine je tožena stranka iz postopka v glavni stvari v ad hoc pripravljenem dokumentu vse zaposlene v svojih centralnih pisarnah vprašala, ali so pripravljeni opraviti razgovor z odgovornimi osebami družbe Grupo Globales za zapolnitev desetih delovnih mest, ki bi jih nova upravljavka lahko potrebovala, da bi se soočila s povečanim obsegom dela v skupnih službah zaradi prevzema sedmih hotelskih podjetij.

11

Po teh razgovorih je 30. decembra 2019 devet delavcev podpisalo dokument z enako vsebino, v katerem so izrazili voljo, da z učinkom od 14. januarja 2020 dajo prostovoljno odpoved pri toženi stranki iz postopka v glavni stvari. Teh devet delavcev je 15. januarja 2020 podpisalo pogodbe o zaposlitvi z družbo Amla Explotaciones. Te pogodbe so vsebovale določbo, s katero so jim bili priznani delovna doba, kategorija in plača, ki so jih imeli pri toženi stranki iz postopka v glavni stvari, pri čemer je bilo navedeno, da so ti pogoji priznani kot osebni in da nikakor ne gre za subrogacijo podjetja, ker je pred zaposlitvijo prišlo do prenehanja delovnega razmerja s prejšnjim delodajalcem.

12

Tožena stranka iz postopka v glavni stvari je januarja 2020 v svojih centralnih pisarnah zaposlovala le še 32 delavcev. Med 11 delavci, ki so prenehali delati tam, je bilo 9 delavcev, ki so 30. decembra 2019 podpisali navedeno obvestilo o prostovoljni odpovedi.

13

Tožečima strankama iz postopka v glavni stvari in 7 drugim delavcem, ki so bili takrat zaposleni pri toženi stranki iz postopka v glavni stvari, je bil 31. januarja 2020 sporočen objektivni odpust iz organizacijskih in produktivnih razlogov. Po teh 9 odpustih je bilo število zaposlenih v centralnih pisarnah tožene stranke iz postopka v glavni stvari zmanjšano na 23 delavcev.

14

Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari sta zoper svoj odpust vložili tožbo pri Juzgado de lo Social no 2 de Palma (delovno sodišče št. 2 v Palmi, Španija), pri čemer sta trdili, da bi morala tožena stranka iz postopka v glavni stvari sprožiti postopek kolektivnih odpustov in da se mu je izognila z goljufijo, ker je umetno spodbujala prostovoljne odpovedi nekaterih delavcev.

15

Ker je bila ta tožba zavrnjena z obrazložitvijo, da število odpustov ni doseglo pragov, določenih za obvezno uvedbo postopka kolektivnih odpustov, sta tožeči stranki iz postopka v glavni stvari vložili pritožbo pri predložitvenem sodišču.

16

Tožena stranka iz postopka v glavni stvari je pred tem sodiščem trdila, da prostovoljnih odpovedi ni mogoče upoštevati pri izračunu števila odpustov ali prenehanj, ki se štejejo za odpust, in da zato pragovi, določeni za obvezno uvedbo postopka kolektivnih odpustov, niso bili doseženi. Tožena stranka iz postopka v glavni stvari trdi, da pri svoji odločitvi, da iz objektivnih razlogov odpusti devet delavcev, ni upoštevala rezultata postopka razgovorov – ki naj bi bil pregleden in prostovoljen – s katerim so zaposleni, ki se jim je to zdelo ustrezno, sprejeli predlog za prostovoljno odpoved. Nasprotno, ta odločitev naj bi bila sprejeta glede na dejansko stanje na dan njenega sprejetja ter naj bi zadostila analizi njenih organizacijskih in proizvodnih potreb po tem, ko je družba Grupo Globales prevzela del zaposlenih.

17

Predložitveno sodišče se sicer sklicuje na sodno prakso Sodišča, natančneje na sodbe z dne 10. septembra 2009, Akavan Erityisalojen Keskusliitto AEK in drugi (C‑44/08, EU:C:2009:533), z dne 11. novembra 2015, Pujante Rivera (C‑422/14, EU:C:2015:743), in z dne 21. septembra 2017, Ciupa in drugi (C‑429/16, EU:C:2017:711), vendar dvomi o tem, ali v položaju, kakršen je ta iz postopka v glavni stvari, na eni strani delodajalec, ki v kriznih razmerah načrtuje odpoved števila delavcev, ki bi lahko preseglo in je dejansko preseglo pragove, določene za kolektivni odpust, ne da bi pri tem izpolnil obveznosti obveščanja in posvetovanja, poseže v polni učinek Direktive 98/59, in na drugi strani, ali je treba domnevno prostovoljne odpovedi devetih delavcev, dane pred odpusti tožečih strank iz postopka v glavni stvari in drugih delavcev, enačiti z odpusti in jih posledično upoštevati pri izračunu števila odpustov iz člena 1(1)(a) te direktive.

18

V teh okoliščinah je Tribunal Superior de Justicia de las Islas Baleares (vrhovno sodišče Balearskih otokov, Španija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

19

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(1) Direktive 98/59 razlagati tako, da obveznost posvetovanja, ki jo ta člen določa, nastane v trenutku, ko delodajalec v okviru načrta prestrukturiranja načrtuje ali predvidi zmanjšanje števila delovnih mest, ki lahko presega števila delovnih mest, ki so določena za to, da bi bila zajeta s pojmom „kolektivni odpust“ v smislu člena 1(1)(a) navedene direktive, ali pa šele v trenutku, ko se je delodajalec po sprejetju ukrepov za zmanjšanje tega števila prepričal, da bo dejansko moral odpustiti delavce v večjem številu, kot so števila iz zadnjenavedene določbe.

20

Za odgovor na to vprašanje je treba najprej opozoriti, da je Sodišče v zvezi z obveznostjo delodajalca, da opravi posvetovanja iz člena 2 navedene direktive, večkrat razsodilo, da obveznosti posvetovanja in obveščanja nastaneta pred njegovo odločitvijo, da odpove pogodbe o zaposlitvi (sodbi z dne 27. januarja 2005, Junk, C‑188/03, EU:C:2005:59, točka 37, in z dne 10. septembra 2009, Akavan Erityisalojen Keskusliitto AEK in drugi, C‑44/08, EU:C:2009:533, točka 38).

21

Uresničitev cilja iz člena 2(2) Direktive 98/59, in sicer izogibanje odpovedim pogodb o zaposlitvi ali zmanjšanje njihovega števila, bi bila namreč ogrožena, če bi bilo posvetovanje s predstavniki delavcev opravljeno po odločitvi delodajalca, da odpove pogodbe o zaposlitvi (glej v tem smislu sodbi z dne 27. januarja 2005, Junk, C‑188/03, EU:C:2005:59, točka 38, in z dne 10. septembra 2009, Akavan Erityisalojen Keskusliitto AEK in drugi, C‑44/08, EU:C:2009:533, točka 46).

22

V skladu s sodno prakso Sodišča mora torej delodajalec postopek posvetovanja iz člena 2 Direktive 98/59 začeti, ko je sprejeta strateška ali poslovna odločitev, ki delodajalca zavezuje, da predvidi ali načrtuje kolektivne odpuste (sodbi z dne 10. septembra 2009, Akavan Erityisalojen Keskusliitto AEK in drugi, C‑44/08, EU:C:2009:533, točka 48, in z dne 21. septembra 2017, Ciupa in drugi, C‑429/16, EU:C:2017:711, točka 34).

23

V zvezi s tem je treba poudariti, da sta bili zadevi, v katerih sta bili izdani sodba z dne 21. septembra 2017, Ciupa in drugi (C‑429/16, EU:C:2017:711), in sodba z dne 10. septembra 2009, Akavan Erityisalojen Keskusliitto AEK in drugi (C‑44/08, EU:C:2009:533), povezani z ekonomskimi odločitvami, katerih neposreden cilj ni bil prenehanje posamičnih delovnih razmerij, vendar ki bi lahko vseeno vplivale na zaposlitev določenega števila delavcev.

24

Res je, da je Sodišče na eni strani menilo, da lahko prezgoden nastanek obveznosti posvetovanja privede do rezultatov, ki so v nasprotju s ciljem Direktive 98/59, kot so omejitev prožnosti podjetij pri njihovem prestrukturiranju, oteževanje upravnih omejitev in nepotrebno vzbujanje zaskrbljenosti delavcev glede varnosti njihove zaposlitve (sodba z dne 10. septembra 2009, Akavan Erityisalojen Keskusliitto AEK in drugi, C‑44/08, EU:C:2009:533, točka 45). Na drugi strani je razsodilo, da je treba za vodenje posvetovanj v skladu z njihovimi cilji, in sicer izogibanjem odpovedim pogodb o zaposlitvi ali zmanjšanjem njihovega števila in ublažitvijo posledic, opredeliti upoštevne dejavnike in elemente v zvezi z načrtovanimi kolektivnimi odpusti. Kadar se sprejetje odločitve, za katero se šteje, da bo privedla do kolektivnih odpustov, le predvideva in so zato takšni odpusti le možnost ter upoštevni dejavniki niso znani, se navedeni cilji ne morejo doseči (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2009, Akavan Erityisalojen Keskusliitto AEK in drugi, C‑44/08, EU:C:2009:533, točka 46).

25

Vendar je pojasnilo tudi, da se morajo posvetovanja v skladu s členom 2(2), prvi pododstavek, Direktive 98/59 nanašati zlasti na možnost, kako se izogniti načrtovanim kolektivnim odpustom oziroma jih zmanjšati, zato se posvetovanje, ki bi se začelo po tem, ko je bila odločitev, iz katere izhaja nujnost takšnih kolektivnih odpustov, že sprejeta, ne bi moglo več učinkovito nanašati na presojo mogočih alternativ, da bi se tem odpustom izognilo (sodba z dne 10. septembra 2009, Akavan Erityisalojen Keskusliitto AEK in drugi, C‑44/08, EU:C:2009:533, točka 47).

26

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da se je med avgustom 2019 in koncem decembra 2019 število hotelov, ki jih vodi in upravlja tožena stranka iz postopka v glavni stvari, zmanjšalo z dvajset na sedem. Natančneje, ta družba je 30. decembra 2019 sklenila sporazum, na podlagi katerega se je odpovedala upravljanju sedmih od teh trinajstih podjetij, ki ga je s 1. januarjem 2020 prevzela družba Amla Explotaciones.

27

Glede na obseg spremembe tako opravljene dejavnosti vodenja in upravljanja ter razumno predvidljive posledice na ravni obsega dela v njenih centralnih pisarnah je mogoče odločitev o začetku pogovorov o prenosu dejavnosti vodenja in upravljanja teh sedmih podjetij šteti za strateško ali poslovno odločitev, ki je toženo stranko iz postopka v glavni stvari zavezovala, da predvidi ali načrtuje kolektivne odpuste, v smislu sodne prakse, navedene v točki 22 te sodbe, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

28

V zvezi s tem je treba na eni strani poudariti, da je tožena stranka iz postopka v glavni stvari vedela, da bo prenos upravljanja navedenih podjetij povzročil povečanje obsega dela pri družbi Amla Explotaciones, zaradi česar bo treba zaposliti deset novih delavcev, zato je zaposlene v svojih centralnih pisarnah vprašala, ali so pripravljeni opraviti razgovor z odgovornimi osebami družbe Grupo Globales. Torej je lahko predvidevala, da se bo njen obseg dela zmanjšal v enaki ali podobni meri, kot se bo povečal obsega dela družbe Amla Explotaciones.

29

Na drugi strani je bilo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navedeno, da je odločitev tožene stranke iz postopka v glavni stvari, da odpusti devet delavcev, zadostila analizi njenih organizacijskih in proizvodnih potreb po prenosu vodenja in upravljanja sedmih zadevnih podjetij na družbo Amla Explotaciones in odhodu devetih njenih delavcev v to družbo. Ob upoštevanju te odločbe bi morala tožena stranka iz postopka v glavni stvari razumno pričakovati, da bo morala znatno zmanjšati število delavcev v svojih centralnih pisarnah, da bi to število ustrezalo preostalemu obsegu njene dejavnosti in dela.

30

Ker je odločitev o prenosu dejavnosti vodenja in upravljanja sedmih hotelov na družbo Amla Explotaciones nujno pomenila, da se za toženo stranko iz postopka v glavni stvari načrtujejo kolektivni odpusti, je morala, ker je obstajala možnost, da bodo izpolnjeni pogoji iz člena 1(1) Direktive 98/59, opraviti posvetovanja iz člena 2 te direktive.

31

Ta ugotovitev velja toliko bolj, ker se cilj obveznosti posvetovanja iz člena 2 navedene direktive – in sicer, da se izogne odpovedim pogodb o zaposlitvi ali zmanjšanju števila prizadetih delavcev in da se ublažijo posledice navedenega – in cilj, ki ga je v obravnavanem primeru želela doseči tožena stranka iz postopka v glavni stvari s tem, da je svoje delavce vprašala, ali so pripravljeni opraviti razgovore z družbo Amla Explotaciones – in sicer, da se nekaterim od njenih delavcev omogoči pogodbeno razmerje z zadnjenavedeno družbo in s tem zmanjša število individualnih odpustov – v veliki meri prekrivata. Ker bi namreč odločitev, ki povzroči znatno zmanjšanje števila hotelov, ki jih vodi in upravlja tožena stranka iz postopka v glavni stvari, lahko povzročila prav tako znatno zmanjšanje njene dejavnosti in obsega dela v njenih centralnih pisarnah ter torej števila delavcev, ki jih je potrebovala, je prostovoljni odhod določenega števila delavcev v družbo, ki je prevzela del prenesene dejavnosti, očitno lahko omogočil izognitev kolektivnim odpustom.

32

Glede na zgoraj navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(1) Direktive 98/59 razlagati tako, da obveznost posvetovanja, ki jo ta člen določa, nastane v trenutku, ko delodajalec v okviru načrta prestrukturiranja načrtuje ali predvidi zmanjšanje števila delovnih mest, ki lahko presega pragove za ukinitev delovnih mest iz člena 1(1)(a) navedene direktive, in ne v trenutku, ko se delodajalec po sprejetju ukrepov za zmanjšanje tega števila prepriča, da bo dejansko moral odpustiti delavce v večjem številu, kot so števila, določena za te pragove.

33

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

34

Ker je ta postopek za stranke iz postopka v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:

Člen 2(1) Direktive Sveta 98/59/ES z dne 20. julija 1998 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi s kolektivnimi odpusti

je treba razlagati tako, da

obveznost posvetovanja, ki jo ta člen določa, nastane v trenutku, ko delodajalec v okviru načrta prestrukturiranja načrtuje ali predvidi zmanjšanje števila delovnih mest, ki lahko presega pragove za ukinitev delovnih mest iz člena 1(1)(a) navedene direktive, in ne v trenutku, ko se delodajalec po sprejetju ukrepov za zmanjšanje tega števila prepriča, da bo dejansko moral odpustiti delavce v večjem številu, kot so števila, določena za te pragove.