Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (drugi senat)

z dne 7. decembra 2023(*)

„Predhodno odločanje – Socialna politika – Enako obravnavanje pri zaposlovanju in delu – Direktiva 2000/78/ES – Člen 2(5) – Prepoved diskriminacije na podlagi starosti – Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov – Člen 19 – Samostojno življenje in vključenost v skupnost – Listina Evropske unije o temeljnih pravicah – Člen 26 – Družbeno in poklicno vključevanje invalidnih oseb – Storitev osebne asistence za invalidne osebe – Objava prostega delovnega mesta z navedbo najnižje in najvišje starosti osebe, ki bo zaposlena – Upoštevanje želja in interesov invalidne osebe – Upravičitev“

V zadevi C‑518/22,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija) z odločbo z dne 24. februarja 2022, ki je na Sodišče prispela 3. avgusta 2022, v postopku

J. M. P.

proti

AP Assistenzprofis GmbH,

SODIŠČE (drugi senat),

v sestavi A. Prechal, predsednica senata, F. Biltgen, N. Wahl, J. Passer, sodniki, in M. L. Arastey Sahún (poročevalka), sodnica,

generalni pravobranilec: J. Richard de la Tour,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za J. M. P. T. Nick, Rechtsanwalt,

–        za AP Assistenzprofis GmbH O. Viehweg, Rechtsanwalt,

–        za grško vlado V. Baroutas in M. Tassopoulou, agenta,

–        za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–        za portugalsko vlado P. Barros da Costa in A. Pimenta, agentki,

–        za Evropsko komisijo D. Martin in E. Schmidt, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 13. julija 2023

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(5), člena 4(1), člena 6(1) in člena 7 Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 5, zvezek 4, str. 79) ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) in Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je bila v imenu Evropske unije odobrena s Sklepom Sveta 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009 (UL 2010, L 23, str. 35, v nadaljevanju: Konvencija OZN).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo J. M. P. in družbo AP Assistenzprofis GmbH, ki izvaja storitve asistence in svetovanja za invalidne osebe, v zvezi s plačilom odškodnine, ki jo oseba J. M. P. zahteva zaradi domnevne diskriminacije zaradi starosti, do katere je prišlo v okviru postopka zaposlitve.

 Pravni okvir

 Mednarodno pravo

3        V preambuli Konvencije OZN je navedeno:

„Države pogodbenice te konvencije so se

[…]

c)      v potrditev univerzalnosti, nedeljivosti in medsebojne odvisnosti vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter potrebe, da se njihovo polno uživanje zagotovi invalidom brez diskriminacije;

[…]

h)      ob hkratnem priznavanju, da pomeni diskriminacija posameznika zaradi invalidnosti kršitev prirojenega človekovega dostojanstva in vrednosti;

[…]

j)      ob priznavanju, da je treba spodbujati in varovati človekove pravice vseh invalidov, tudi tistih, ki potrebujejo večjo podporo;

[…]

n)      ob priznavanju pomena samostojnosti invalidov in njihove neodvisnosti kot posameznikov vključno s svobodo lastne izbire;

[…].“

4        Člen 1 te konvencije, naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te konvencije je spodbujati, varovati in invalidom zagotavljati polno in enakopravno uživanje vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter spodbujati spoštovanje njihovega prirojenega dostojanstva.

[…]“

5        Člen 3 navedene konvencije, naslovljen „Splošna načela“, določa:

„Splošna načela te konvencije so:

a)      spoštovanje prirojenega dostojanstva, osebne samostojnosti, ki vključuje svobodo izbire, in neodvisnost posameznikov;

b)      nediskriminacija;

c)      polno in učinkovito sodelovanje in vključenost v družbo;

d)      spoštovanje različnosti in sprejemanje invalidov kot dela človekove raznolikosti in humanosti;

[…].“

6        Člen 5 te konvencije, naslovljen „Enakost in nediskriminacija“, določa:

„1.      Države pogodbenice priznavajo, da so vsi ljudje enaki pred zakonom in da so brez diskriminacije upravičeni do enakega pravnega varstva in zakonskih ugodnosti.

[…]

4.      Posebni ukrepi, potrebni za spodbujanje ali doseganje dejanske enakosti invalidov, se ne štejejo za diskriminacijo po tej konvenciji.“

7        Člen 12 Konvencije OZN, naslovljen „Enakost pred zakonom“, v odstavku 2 določa:

„Države pogodbenice ponovno potrjujejo, da se invalidom povsod priznava pravica biti pravna osebnost.“

8        Člen 19 te konvencije, naslovljen „Samostojno življenje in vključenost v skupnost“, določa:

„Države pogodbenice te konvencije priznavajo enako pravico vsem invalidom, da živijo v skupnosti in enako kot drugi odločajo ter sprejemajo učinkovite in ustrezne ukrepe, ki jim omogočajo polno uživanje te pravice ter polno vključenost v skupnost in sodelovanje v njej, ter zagotavljajo, da:

a)      imajo invalidi enako kot drugi možnost izbrati stalno prebivališče in se odločiti, kje in s kom bodo živeli in jim ni treba bivati v posebnem okolju;

b)      imajo invalidi dostop do različnih storitev na domu ter bivalnih in drugih podpornih storitev v skupnosti, vključno z osebno pomočjo, potrebno za življenje in vključitev v skupnost ter za preprečevanje osamljenosti ali izločevanja iz skupnosti;

c)      so storitve v skupnosti ter objekti in naprave, ki so namenjeni vsem prebivalcem, enako dostopni invalidom in se prilagajajo njihovim potrebam.“

 Pravo Unije

9        V uvodnih izjavah 23 in 25 Direktive 2000/78 je navedeno:

„(23)      Pod zelo omejenimi pogoji je različno obravnavanje upravičeno, kadar neka značilnost, povezana z vero ali prepričanjem, hendikepiranostjo, starostjo ali spolno usmerjenostjo, predstavlja bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic, pod pogojem, da je cilj legitimen in zahteva sorazmerna. Takšni pogoji bi morali biti navedeni v informacijah, ki jih države članice dajo [Evropski k]omisiji.

[…]

(25)      Prepoved diskriminacije zaradi starosti je bistven del izpolnjevanja ciljev, opredeljenih v smernicah o zaposlovanju, in spodbujanja raznovrstnosti delovne sile. Vendar je v nekaterih okoliščinah različno obravnavanje v zvezi s starostjo lahko upravičeno in so s tem v zvezi potrebni posebni predpisi, ki so glede na položaj v državah članicah lahko med seboj različni. Bistveno je torej razlikovanje med upravičeno različnim obravnavanjem, zlasti tistim na podlagi legitimnih ciljev zaposlovalne politike, trga delovne sile in poklicnega usposabljanja, in diskriminacijo, ki mora biti prepovedana.“

10      Člen 1 te direktive, naslovljen „Namen“, določa:

„Namen te direktive je opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji zaradi vere ali prepričanja, hendikepiranosti, starosti ali spolne usmerjenosti pri zaposlovanju in delu, zato da bi v državah članicah uresničevali načelo enakega obravnavanja.“

11      Člen 2 navedene direktive določa:

„1.      V tej direktivi ‚načelo enakega obravnavanja‘ pomeni, da ne obstaja nikakršna neposredna ali posredna diskriminacija zaradi katerega od razlogov iz člena 1.

2.      V smislu odstavka 1:

(a)      se šteje, da gre za neposredno diskriminacijo, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1;

[…]

5.      Ta direktiva ne vpliva na ukrepe, izhajajoče iz nacionalne zakonodaje, ki so v demokratični družbi nujni zaradi javne varnosti, vzdrževanja javnega reda in preprečevanja kaznivih dejanj, za zaščito zdravja ter varstvo pravic in svoboščin drugih.“

12      Člen 3 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1(a) določa:

„V mejah pristojnosti, ki so prenesene na Skupnost, se ta direktiva uporablja za vse osebe, bodisi v javnem bodisi v zasebnem sektorju, vključno z javnimi telesi, kar zadeva:

(a)      pogoje, pod katerimi je dostopna zaposlitev, samozaposlitev ali delo, vključno z izbirnimi merili in pogoji za sprejem v službo, ne glede na to, za katero vejo dejavnosti ali hierarhično mesto gre, vključno z napredovanjem“.

13      Člen 4 Direktive 2000/78, naslovljen „Poklicne zahteve“, v odstavku 1 določa:

„Ne glede na člen 2(1) in (2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje, ki temelji na neki značilnosti v zvezi s katerim od motivov [razlogov] iz člena 1, ne predstavlja diskriminacije, če zaradi narave določene poklicne dejavnosti ali zaradi konteksta, v katerem se izvaja, takšna značilnost predstavlja bistveno in odločilno zahtevo za neki poklic, pod pogojem, da je cilj legitimen in zahteva sorazmerna.“

14      Člen 6 te direktive, naslovljen „Upravičenost različnega obravnavanja zaradi starosti“, določa:

„1.      Ne glede na člen 2(2) lahko države članice predvidijo, da različno obravnavanje zaradi starosti ne predstavlja diskriminacije, če ga v kontekstu nacionalnega prava objektivno in razumno utemeljujejo z legitimnim ciljem, vključno z legitimnimi cilji zaposlovalne politike, delovnega trga in poklicnega usposabljanja, in če so načini uresničevanja tega cilja primerni in nujni.

Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:

(a)      določitev posebnih pogojev glede dostopnosti zaposlitve in poklicnega usposabljanja, zaposlitve in dela, vključno s pogoji glede odpustitve in plačila, za mlade osebe, starejše delavce in osebe, ki so dolžne skrbeti za druge, zato da se spodbuja njihovo poklicno vključenost ali jim zagotavlja varstvo;

(b)      z določitvijo minimalnih pogojev glede starosti, delovnih izkušenj ali delovne dobe za dostop do zaposlitve ali kakšnih ugodnosti, povezanih z zaposlenostjo;

(c)      z določitvijo najvišje starosti za zaposlitev, ki temelji na zahtevah glede usposobljenosti za zadevno delovno mesto, ali na potrebi po primerni dobi zaposlenosti pred upokojitvijo.

[…]“

15      Člen 7 navedene direktive, naslovljen „Pozitivni in posebni ukrepi“, določa:

„1.      Da bi bila v praksi zagotovljena popolna enakost, načelo enakega obravnavanja ne preprečuje državam članicam, da bi ohranile ali sprejele posebne ukrepe, katerih cilj je preprečevati ali kompenzirati za prikrajšanost, povezano s katerim od motivov [razlogov] iz člena 1.

2.      Kar zadeva hendikepirane osebe, načelo enakega obravnavanja ne vpliva na pravico držav članic, da ohranijo ali sprejmejo predpise o varovanju zdravja in zagotavljanju varstva pri delu ali ukrepe, ki imajo za cilj ustvariti ali ohraniti določbe ali možnosti za varovanje ali spodbujanje njihovega vključevanja v delovno okolje.“

 Nemško pravo

 GG

16      Člen 1 Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland (ustava Zvezne republike Nemčije) z dne 23. maja 1949 (BGBl. 1949 I, str. 1) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: GG), določa:

„1.      Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Naloga vseh javnih organov je, da ga spoštujejo in varujejo.

2.      Nemško ljudstvo zato človeku priznava nedotakljive in neodtujljive pravice kot temelj vsake skupnosti, miru in pravičnosti v svetu.

[…]“

17      Člen 2(1) GG določa:

„Vsak ima pravico do svobodnega razvoja svoje osebnosti pod pogojem, da ne krši pravic drugih, ustavnega reda ali moralnih načel.“

 AGG

18      Direktiva 2000/78 je bila v nemško pravo prenesena z Allgemeines Gleichbehandlungsgesetz (splošni zakon o enakem obravnavanju) z dne 14. avgusta 2006 (BGBl. 2006 I, str. 1897, v nadaljevanju: AGG).

19      Člen 1 AGG določa:

„Namen tega zakona je preprečiti ali odpraviti vsako diskriminacijo zaradi rase ali etničnega izvora, spola, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.“

20      Člen 3(1) AGG določa:

„Za neposredno diskriminacijo gre, kadar je, je bila ali bi bila oseba obravnavana manj ugodno kakor neka druga v primerljivi situaciji zaradi katerega od razlogov iz člena 1. […]“

21      Člen 5 AGG določa:

„Ne glede na razloge iz členov od 8 do 10 […] je različno obravnavanje dovoljeno tudi, kadar je namen ustreznih in primernih ukrepov preprečevati ali kompenzirati obstoječo prikrajšanost iz razloga, navedenega v členu 1.“

22      Člen 7(1) AGG določa:

„Zaposleni ne smejo biti diskriminirani zaradi katerega od razlogov iz člena 1; […].“

23      Člen 8(1) AGG določa:

„Različno obravnavanje zaradi katerega od razlogov, navedenih v členu 1, je dopustno, kadar ta razlog zaradi vrste dejavnosti, ki se izvaja, ali pogojev njenega izvajanja predstavlja bistveno in odločilno poklicno zahtevo, če je cilj legitimen in zahteva sorazmerna.“

24      Člen 10 AGG določa:

„Ne glede na člen 8 je dovoljeno različno obravnavanje zaradi starosti, kadar je objektivno in razumno upravičeno z legitimnim ciljem. Načini za uresničevanje tega cilja morajo biti primerni in nujni. Tako različno obravnavanje je lahko med drugim:

1.      določitev posebnih pogojev za dostop do zaposlitve in poklicnega usposabljanja ter za zaposlitev in delo, vključno s pogoji glede plačila in odpovedi delovnega razmerja, za mladostnike, starejše delavce in tiste, ki imajo vzdrževane osebe, zaradi spodbujanja njihove poklicne vključitve ali zaradi zagotavljanja njihovega varstva;

2.      določitev minimalnih pogojev glede starosti, delovnih izkušenj ali delovne dobe za dostop do zaposlitve ali kakšnih ugodnosti, povezanih z zaposlitvijo;

3.      določitev najvišje starosti za zaposlitev, ki je upravičena s posebnim izobraževanjem, ki se zahteva za zadevno delovno mesto, ali razumnim obdobjem zaposlenosti pred upokojitvijo.

[…]“

25      Člen 15 AGG določa:

„1.      V primeru kršitve prepovedi diskriminacije mora delodajalec plačati odškodnino za povzročeno škodo. […]

2.      Delavec lahko zahteva ustrezno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. […]“

 SGB

26      Člen 33 Sozialgesetzbuch, Erstes Buch (I) (zakonik o socialni varnosti, knjiga I) z dne 11. decembra 1975 (BGBl. 1975 I, str. 3015, v nadaljevanju: SGB I) določa:

„Če vsebina pravic ali obveznosti ni podrobno določena glede njihove narave ali obsega, je treba pri njihovi določitvi upoštevati osebne okoliščine upravičenca ali zavezanca, njegove potrebe in plačilno zmožnost ter lokalne razmere, če pravne določbe temu ne nasprotujejo. V zvezi s tem je treba želje upravičenca ali zavezanca spoštovati, če so razumne.“

27      Člen 8(1) Sozialgesetzbuch, Neuntes Buch (IX) (zakonik o socialni varnosti, knjiga IX) z dne 23. decembra 2016 (BGBl. 2016 I, str. 3234, v nadaljevanju: SGB IX) določa:

„Pri odločanju o storitvah in pri izvajanju storitev, s katerimi se želi spodbuditi sodelovanje v družbi, se ugodi legitimnim željam upravičencev do storitev. V zvezi s tem se upoštevajo tudi osebni položaj, starost, spol, družina ter verske in filozofske potrebe upravičencev do storitev; v preostalem se uporablja člen 33 [SGB I]. […]“

28      Člen 78(1) SGB IX določa:

„Storitve asistence se zagotavljajo, da se z njimi omogoči samostojno in neodvisno obvladovanje vsakdanjega življenja, vključno s strukturiranjem dneva. Obsegajo zlasti storitve v zvezi s splošnimi vsakodnevnimi opravili, kot so vodenje gospodinjstva, oblikovanje družbenih odnosov, načrtovanje osebnega življenja, vključevanje v življenje skupnosti in kulturno življenje, načrtovanje prostega časa, vključno s športnimi dejavnostmi, ter zagotavljanje učinkovitosti zdravniških in zdravniško predpisanih storitev. Vključujejo sporazumevanje z okolico na teh področjih.“

 Spor o glavni stvari in vprašanje za predhodno odločanje

29      Družba AP Assistenzprofis, tožena stranka v postopku v glavni stvari, je družba, ki v skladu s členom 78(1) SGB IX izvaja storitve asistence in svetovanja invalidnim osebam, da jim zagotavlja samostojno in neodvisno upravljanje njihovega vsakdanjega življenja.

30      Ta družba je julija 2018 objavila prosto delovno mesto, v tej objavi pa je bilo navedeno, da oseba A., 28-letna študentka, išče osebne asistentke za pomoč na vseh področjih vsakdanjega življenja, ki naj bi bile „po možnosti stare med 18 in 30 let“.

31      Oseba J. M. P., ki je tožeča stranka v postopku v glavni stvari in je rojena leta 1968, se je prijavila na to objavo prostega delovnega mesta in od družbe AP Assistenzprofis prejela zavrnilni odgovor.

32      Potem ko je oseba J. M. P. svoje pravice uveljavljala zunajsodno, je pri Arbeitsgericht Köln (delovno sodišče v Kölnu, Nemčija) na podlagi člena 15(2) AGG vložila tožbo zoper družbo AP Assistenzprofis zaradi plačila odškodnine za škodo, nastalo zaradi diskriminacije zaradi starosti.

33      V okviru te tožbe je oseba J. M. P. na eni strani navajala, da je bilo na podlagi objave prostega delovnega mesta, ker je bila izrecno namenjena osebam, starim „med 18 in 30 let“, mogoče domnevati, da v postopku zaposlitve ni bila izbrana zaradi svoje starosti, česar naj družba AP Assistenzprofis ne bi ovrgla. Na drugi strani naj različno obravnavanje zaradi starosti ne bi bilo niti upravičeno glede na naravo storitev osebne asistence niti dovoljeno na podlagi člena 8(1) oziroma člena 10 AGG, zlasti ker naj določena starost ne bi bila pomembna za razmerje zaupanja v okviru take osebne asistence.

34      Družba AP Assistenzprofis je predlagala zavrnitev navedene tožbe, pri čemer je trdila, da je bilo morebitno različno obravnavanje zaradi starosti upravičeno na podlagi člena 8(1) oziroma člena 10 AGG. Dejavnost osebne asistence naj bi zajemala zelo osebno vsakodnevno spremstvo, kar pomeni, da je oseba, ki prejema pomoč, trajno in popolnoma odvisna od asistenta. Zahteva po določeni starosti naj bi bila zato pogoj za zadovoljitev zelo osebnih potreb osebe A. v okviru njenega družbenega življenja kot študentke na univerzi.

35      Po prepričanju tožene stranke v postopku v glavni stvari bi bilo treba na podlagi člena 8(1) SGB IX upoštevati legitimne želje in subjektivne potrebe vsake osebe, ki je upravičena do osebne asistence. V tem okviru bi bilo treba legitimno željo, da ima oseba, ki zagotavlja to asistenco, določeno starost, šteti za „bistveno in odločilno poklicno zahtevo“ v smislu člena 8(1) AGG, da bi se omogočila uresničitev cilja storitev asistence iz člena 78(1) SGB IX, ki varuje pravico do zasebnosti v smislu člena 2(1) v povezavi s členom 1 GG. Po prepričanju družbe AP Assistenzprofis je navedena zahteva tudi sorazmerna. Poleg tega naj bi bilo različno obravnavanje zaradi starosti, kakršno je to v postopku v glavni stvari, dovoljeno na podlagi člena 10 AGG, ker je objektivno in razumno, ker je upravičeno z legitimnim ciljem in ker so sredstva za dosego cilja osebne asistence, navedenega v členu 78 SGB IX, primerna in nujna.

36      Ker je Arbeitsgericht Köln (delovno sodišče v Kölnu) tožbi osebe J. M. P. pritrdilo in ker je Landesarbeitsgericht Köln (deželno delovno sodišče, Nemčija) s sodbo ugodilo pritožbi družbe AP Assistenzprofis, je oseba J. M. P. zoper to sodbo vložila revizijo pri Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče.

37      To sodišče uvodoma ugotavlja, prvič, da položaj, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, spada na področje uporabe Direktive 2000/78, ker se nanaša na izbirna merila, pod katerimi je dostopna zaposlitev v smislu člena 3(1)(a) navedene direktive. Drugič, meni, da je bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari zaradi zavrnilnega odgovora tožene stranke v postopku v glavni stvari neposredno diskriminirana zaradi starosti v smislu člena 2(2)(a) te direktive.

38      Navedeno sodišče pojasnjuje, da se v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, ki zadeva poseben primer osebne asistence, v katerem lahko tako tožeča stranka v postopku v glavni stvari kot invalidna oseba zahtevata varstvo pred diskriminacijo, s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe skuša razjasniti, v kakšnem obsegu je treba pravico tožeče stranke iz postopka v glavni stvari do učinkovitega varstva pred diskriminacijo zaradi starosti in pravico invalidne osebe do učinkovitega varstva pred diskriminacijo zaradi njene invalidnosti uskladiti glede na Direktivo 2000/78, ki v zvezi z zaposlovanjem in delom konkretizira splošno načelo prepovedi diskriminacije, ki je določeno v členu 21 Listine.

39      V zvezi s tem predložitveno sodišče pojasnjuje, prvič, da osebna asistenca – v skladu z nacionalno zakonodajo, ki se uporablja, in sicer členom 8 SGB IX v povezavi s členom 33 SGB I – temelji na načelu samoodločanja in tako je njen namen usposobiti invalidne osebe, da svoje vsakodnevno življenje uredijo čim bolj avtonomno in samostojno, pri čemer se upoštevajo med drugim legitimne želje prejemnikov storitev asistence. Navedene storitve v skladu s členom 78(1) SGB IX med drugim vključujejo storitve v zvezi s splošnimi vsakodnevnimi opravili, kot so vodenje gospodinjstva, oblikovanje družbenih odnosov, načrtovanje osebnega življenja ter sodelovanje v življenju skupnosti in kulturnem življenju.

40      Drugič, navedeno sodišče navaja, da v skladu s sodno prakso Sodišča Direktiva 2000/78 spada med akte Unije, ki se nanašajo na vprašanja, ki jih ureja Konvencija OZN, tako da se je na slednjo mogoče sklicevati pri razlagi navedene direktive (sodba z dne 11. septembra 2019, Nobel Plastiques Ibérica, C‑397/18, EU:C:2019:703, točki 39 in 40 ter navedena sodna praksa), saj ta konvencija, zlasti njen člen 19, vsebuje konkretne zahteve, da se invalidnim osebam omogoči samostojno življenje in enaka svoboda izbire, kot jo imajo druge osebe.

41      Tretjič, spoštovanje navedene pravice do samostojnosti in svobode izbire naj bi zagotavljalo človekovo dostojanstvo v smislu člena 1 Listine in člena 1 GG glede na to, da naj bi osebna asistenca zadevala vsa področja življenja in da naj bi zato oseba, ki zagotavlja to asistenco, neizogibno in globoko posegala v zasebno in intimno sfero osebe, ki je prejemnica te asistence. Zato bi bilo treba spoštovati želje zadevne invalidne osebe, ki je prejemnica storitev osebne asistence, če so te želje v konkretnem primeru razumne.

42      Četrtič, glede določb prava Unije, s katerimi je mogoče upravičiti neposredno diskriminacijo zaradi starosti v okoliščinah, kakršne so podane v postopku v glavni stvari, predložitveno sodišče po eni strani sprašuje o tem, ali je mogoče šteti, da kateri od razlogov iz člena 2(5) Direktive 2000/78 – kot je varstvo pravic in svoboščin drugih – lahko upraviči tako diskriminacijo, pri čemer navaja, da po njegovem mnenju številni elementi govorijo v prid stališču, da je tako pravico do svobode izbire treba zagotoviti invalidnim osebam v okviru osebne asistence.

43      Po drugi strani navedeno sodišče ne izključuje, da je lahko taka diskriminacija upravičena na podlagi člena 4(1) te direktive. Tako se med drugim sprašuje, ali želja, ki jo invalidna oseba izrazi v okviru svoje pravice do samoodločanja, da bi oseba, ki izvaja storitev osebne asistence, spadala v določeno starostno skupino, pomeni „značilnost“ in, med drugim, ali preferenca za tako starostno skupino lahko predstavlja „bistveno in odločilno poklicno zahtevo“ v smislu te določbe.

44      Dalje, postavlja se še vprašanje, ali bi dejstvo, da nacionalni zakonodajalec s pravico do izražanja legitimnih želja in svobode izbire invalidnih oseb pri izvajanju storitev osebne asistence uresničuje cilj okrepiti njihovo osebno samostojnost v njihovem vsakdanjem življenju in njihove motivacije pri sodelovanju v družbi, lahko bilo „legitimen cilj“ v smislu člena 6(1) Direktive 2000/78.

45      Nazadnje, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je člen 7 te direktive, s katerim se želi zagotoviti popolna enakost v poklicnem življenju, upošteven za to, da se upraviči diskriminacija zaradi starosti v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari.

46      V teh okoliščinah je Bundesarbeitsgericht (zvezno delovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je mogoče člen 4(1), člen 6(1), člen 7 in/ali člen 2(5) Direktive 2000/78 – ob upoštevanju določb [Listine] ter člena 19 [Konvencije OZN] – razlagati tako, da je v položaju, kakršen je v postopku v glavni stvari, mogoče upravičiti neposredno diskriminacijo zaradi starosti?“

 Vprašanje za predhodno odločanje

47      Predložitveno sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(5), člen 4(1), člen 6(1) in/ali člen 7 Direktive 2000/78 ob upoštevanju določb Listine in člena 19 Konvencije OZN razlagati tako, da nasprotujejo temu, da je za zaposlitev osebe, ki izvaja osebno asistenco, določen starostni pogoj na podlagi nacionalne zakonodaje, ki določa upoštevanje individualnih želja oseb, ki so zaradi svoje invalidnosti upravičene do izvajanja storitev osebne asistence.

48      Uvodoma je treba po eni strani ugotoviti, da položaj iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe Direktive 2000/78, ker postopek za zaposlitev osebe, ki izvaja osebno asistenco, v okviru katerega se zahteva, da so kandidati „po možnosti stari od 18 do 30 let“, zadeva „pogoje, pod katerimi je dostopna zaposlitev […], vključno z izbirnimi merili in pogoji za sprejem v službo“ v smislu člena 3(1)(a) te direktive.

49      Po drugi strani kaže, da je bil zavrnilni odgovor, ki ga je družba AP Assistenzprofis poslala osebi J. M. P. po vložitvi prijave, posledica njene starosti in torej pomeni „neposredno diskriminacijo“ zaradi starosti v smislu člena 2(2)(a) Direktive 2000/78.

50      V teh okoliščinah je treba preveriti, ali je tako različno obravnavanje zaradi starosti mogoče upravičiti glede na Direktivo 2000/78.

51      Glede člena 2(5) te direktive, ki ga je treba najprej preučiti, je treba poudariti, da navedena direktiva v skladu s to določbo ne vpliva na ukrepe, izhajajoče iz nacionalne zakonodaje, ki so v demokratični družbi nujni zaradi javne varnosti, vzdrževanja javnega reda in preprečevanja kaznivih dejanj, za zaščito zdravja ter varstvo pravic in svoboščin drugih.

52      Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je zakonodajalec Evropske unije s sprejetjem navedene določbe na področju zaposlovanja in dela želel preprečiti kolizijo med načelom enakega obravnavanja na eni strani in potrebo po zagotovitvi javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja, preprečevanja kaznivih dejanj ter varstva osebnih pravic in svoboščin, ki so bistvenega pomena za delovanje demokratične družbe, na drugi strani ter odločiti glede tega. Tako je odločil, da v nekaterih primerih, ki so našteti v členu 2(5) Direktive 2000/78, načela, ki jih določa ta direktiva, ne veljajo za ukrepe, ki vsebujejo različno obravnavanje iz katerega od razlogov iz člena 1 te direktive, vendar pod pogojem, da so ti ukrepi nujni za uresničitev zgoraj navedenih ciljev (sodba z dne 12. januarja 2023, TP (Urednik avdiovizualnih vsebin na javni televiziji), C‑356/21, EU:C:2023:9, točka 70 in navedena sodna praksa).

53      Ker ta člen 2(5) uvaja izjemo od načela prepovedi diskriminacije, ga je treba razlagati ozko (sodba z dne 12. januarja 2023, TP (Urednik avdiovizualnih vsebin na javni televiziji), C‑356/21, EU:C:2023:9, točka 71 in navedena sodna praksa).

54      V obravnavani zadevi je treba najprej preveriti, ali je različno obravnavanje iz postopka v glavni stvari posledica ukrepa, ki je določen z nacionalno zakonodajo v skladu z navedenim členom 2(5).

55      V zvezi s tem je iz spisa, ki je predložen Sodišču, razvidno, da nacionalna zakonodaja iz postopka v glavni stvari, to je člen 8(1) SGB IX v povezavi s členom 33 SGB I, določa, da se pri odločanju o storitvah osebne asistence in pri njihovem izvajanju, s katerimi se želi spodbuditi k sodelovanju invalidne osebe v družbi, ugodi legitimnim željam upravičencev do teh storitev, če so te razumne, pri čemer se upoštevajo osebni položaj, starost, spol, družina ter verske in filozofske potrebe teh upravičencev.

56      Tako je očitno, da ta zakonodaja z dovolj natančnim besedilom dovoljuje oziroma celo zavezuje izvajalce osebne asistence, da pri določitvi osebne asistence, ki jo bodo zagotavljali invalidnim osebam, spoštujejo njihove individualne želje, vključno – odvisno od primera – z željami o starosti osebe, ki naj bi jim zagotavljala to asistenco, in sprejmejo individualne ukrepe za izvajanje navedene zakonodaje, pri čemer morajo upoštevati te želje, med katerimi je želja, da se pri zaposlitvi take osebe določi starostni pogoj. V teh okoliščinah – in s pridržkom morebitnega preverjanja s strani predložitvenega sodišča – različno obravnavanje zaradi starosti iz postopka v glavni stvari izhaja iz ukrepa, ki je določen z nacionalno zakonodajo, v smislu člena 2(5) Direktive 2000/78.

57      Drugič, preučiti je treba, ali navedeni ukrep sledi kateremu od ciljev, ki so navedeni v navedenem členu 2(5), in zlasti cilju „varstva pravic in svoboščin drugih“.

58      V zvezi s tem, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, zakonodaja, na podlagi katere je bil sprejet ta ukrep, sledi cilju varstva samoodločanja invalidnih oseb s tem, da jim zagotavlja pravico do izražanja želja in svobode izbire pri sprejemanju odločitev o storitvah osebne asistence in pri njihovem izvajanju, saj te storitve zadevajo vsa področja življenja in globoko posegajo v zasebno in intimno sfero oseb, ki jo prejemajo. Z navedeno zakonodajo se tako želi zagotavljati pravice invalidnih oseb, da svoje življenjske razmere uredijo kar najbolj samostojno in neodvisno.

59      Kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 63 sklepnih predlogov, tak cilj spada na področje uporabe člena 2(5) Direktive 2000/78, ker je njegov namen varstvo pravice invalidnih oseb do samoodločanja, na podlagi katere morajo imeti možnost izbrati, kako, kje in s kom živijo.

60      Ta pravica nujno pomeni, da morajo imeti te osebe možnost opredeliti storitev osebne asistence, ki se bo za njih izvajala, kar vključuje opredelitev meril za izbor osebe, ki ji bo taka storitev zaupana, in aktivno sodelovanje v postopku njene zaposlitve.

61      Glede tega je treba na eni strani poudariti, da pravica do izražanja želja in do svobode izbire, navedena v točki 58 te sodbe, konkretizira pravico invalidnih oseb do ukrepov, ki so namenjeni zagotovitvi njihove samostojnosti, družbene vključenosti ter sodelovanja v življenju skupnosti, ki je del pravic, ki so priznane s pravom Unije, v skladu s členom 26 Listine.

62      Na drugi strani je spoštovanje samoodločanja invalidnih oseb tudi cilj, ki je določen v členu 19 Konvencije OZN, na določbe katere se je mogoče sklicevati pri razlagi določb Direktive 2000/78, vključno z njenim členom 2(5). Navedeno direktivo je treba namreč, kolikor je mogoče, razlagati v skladu s to konvencijo (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2019, Nobel Plastiques Ibérica, C‑397/18, EU:C:2019:703, točka 40 in navedena sodna praksa).

63      Tretjič, preveriti je treba, ali različno obravnavanje zaradi starosti, kakršno je to iz postopka v glavni stvari, izhaja iz ukrepa, ki je nujen za varstvo pravic in svoboščin drugih v smislu člena 2(5) te direktive in zlasti za varstvo pravice zadevne invalidne osebe do samoodločanja pri izvajanju storitev osebne asistence.

64      V obravnavanem primeru kaže, da navedba preferenčne starostne skupine od 18 do 30 let v zadevni objavi prostega delovnega mesta izhaja iz individualne potrebe osebe A., da pridobi osebno asistenco za spremljanje na vseh področjih njenega vsakdanjega družabnega življenja kot 28-letne študentke, pri čemer taka asistenca zato posega v zasebno in intimno sfero glede na splošne naloge, ki se ne nanašajo le na organizacijo njenega vsakodnevnega življenja, vključno z načrtovanjem strogo osebnih potreb, ampak tudi na urejanje njenega družbenega in kulturnega življenja. Iz spisa, ki je na voljo Sodišču, izhaja, da je bila navedena preferenca za določeno starostno skupino obrazložena zlasti z okoliščino, da bo morala biti oseba, ki bo izvajala asistenco, zmožna zlahka vključiti se v osebno, družbeno in akademsko okolje osebe A.

65      Zato v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, upoštevanje preference za določeno starostno skupino, ki jo izrazi invalidna oseba, ki je prejemnica storitev osebne asistence, lahko spodbuja spoštovanje pravice te osebe do samoodločanja pri izvajanju teh storitev osebne asistence, ker je razumno pričakovati, da bi se oseba, ki pripada isti starostni skupini kot invalidna oseba, lažje vključila v njeno osebno, družbeno in akademsko okolje.

66      S pridržkom preverjanj, ki jih mora predložitveno sodišče opraviti ob upoštevanju vseh okoliščin iz postopka v glavni stvari, torej kaže, da različno obravnavanje zaradi starosti, kot je to v postopku v glavni stvari, izhaja iz ukrepa, ki je nujen za varstvo pravic in svoboščin drugih v smislu člena 2(5) Direktive 2000/78.

67      Ker je mogoče različno obravnavanje zaradi starosti upravičiti glede na ta člen 2(5) pod pogojem, da izhaja iz ukrepa, ki je nujen za varstvo pravic in svoboščin drugih v smislu te določbe, zato ni treba preučiti, ali bi ga bilo mogoče upravičiti na podlagi člena 4(1), člena 6(1) in/ali člena 7 Direktive 2000/78.

68      Glede na vse zgornje preudarke je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(5) Direktive 2000/78 ob upoštevanju člena 26 Listine in člena 19 Konvencije OZN razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da je za zaposlitev osebe, ki izvaja osebno asistenco, določen starostni pogoj na podlagi nacionalne zakonodaje, ki določa upoštevanje individualnih želja oseb, ki so zaradi svoje invalidnosti upravičene do izvajanja storitev osebne asistence, če je tak ukrep nujen za varstvo pravic in svoboščin drugih.

 Stroški

69      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Člen 2(5) Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu ob upoštevanju člena 26 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah in člena 19 Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki je bila v imenu Evropske unije odobrena s Sklepom Sveta 2010/48/ES z dne 26. novembra 2009,

je treba razlagati tako, da

ne nasprotuje temu, da je za zaposlitev osebe, ki zagotavlja osebno asistenco, določen starostni pogoj na podlagi nacionalne zakonodaje, ki določa upoštevanje individualnih želja oseb, ki so zaradi svoje invalidnosti upravičene do izvajanja storitev osebne asistence, če je tak ukrep nujen za varstvo pravic in svoboščin drugih.

Podpisi

*      Jezik postopka: nemščina.