Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (sedmi senat)

z dne 21. decembra 2023(*)

„Predhodno odločanje – Policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje – Člen 4a(1) – Postopki predaje med državami članicami – Pogoji izvršitve – Razlogi za fakultativno neizvršitev – Izjeme – Obvezna izvršitev – Kazen, izrečena v nenavzočnosti – Pojem ,sojenje, ki se je zaključilo z odločbo‘ – Zadevna oseba, ki ni bila osebno navzoča ne na prvi stopnji ne v pritožbenem postopku – Nacionalna ureditev, ki določa absolutno prepoved predaje zadevne osebe v primeru odločbe, izrečene v nenavzočnosti – Obveznost skladne razlage“

V zadevi C‑398/22,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija) z odločbo z dne 14. junija 2022, ki je na Sodišče prispela 15. junija 2022, v postopku izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper

RQ,

ob udeležbi

Generalstaatsanwaltschaft Berlin,

SODIŠČE (sedmi senat),

v sestavi F. Biltgen (poročevalec), predsednik senata, N. Wahl, sodnik, in M. L. Arastey Sahún, sodnica,

generalni pravobranilec: P. Pikamäe,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za nemško vlado J. Möller, P. Busche, M. Hellmann in R. Kanitz, agenti,

–        za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–        za Evropsko komisijo S. Grünheid in H. Leupold, agenta,

na podlagi sklepa, sprejetega po opredelitvi generalnega pravobranilca, da bo v zadevi razsojeno brez sklepnih predlogov,

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4a(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL 2009, L 81, str. 24) (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru postopka v zvezi z izvršitvijo evropskega naloga za prijetje v Nemčiji, izdanega zoper češkega državljana zaradi izvršitve zaporne kazni v Češki republiki.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

3        Člen 1 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:

„1.      Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.      Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.      Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [EU].“

4        Člen 4a(1) tega okvirnega sklepa, naslovljen „Odločbe, izdane na podlagi sojenja, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča“, določa:

„Izvršitveni [pravo]sodni organ lahko prav tako zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, če oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, razen če je v evropskem nalogu za prijetje navedeno, da je bila oseba v skladu z dodatnimi procesnimi zahtevami, določenimi v nacionalnem pravu odreditvene države članice:

(a)      pravočasno

(i)      osebno povabljena in tako obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, ki se je zaključilo z odločbo, ali če je bila zadevna oseba dejansko kako drugače uradno obveščena o predvidenem datumu in kraju sojenja, in sicer tako, da je mogoče nedvoumno sklepati, da je bila ta oseba seznanjena z načrtovanim sojenjem,

in

(ii)      obveščena, da se odločba lahko izreče, če se sojenja ne udeleži;

[…].“

 Nemško pravo

5        Člen 83(1), točka 3, Gesetz über die internationale Rechtshilfe in Strafsachen (zakon o mednarodni pravni pomoči v kazenskih zadevah) z dne 23. decembra 1982 (BGBl. 1982 I, str. 2071) v različici, objavljeni 27. junija 1994 (BGBl. 1994 I, str. 1537) (v nadaljevanju: IRG), določa:

„Izročitev ni dopustna, kadar

[…]

3.      v primeru zahteve za izvršitev kazni obsojenec na obravnavi ni bil osebno navzoč na sojenju, ki se je zaključilo z obsodbo […].“

 Češko pravo

6        Člen 64 zákon č. 141/1961 Sb. o trestním řízení soudním (trestní řád) (zakon št. 141/1961 o kazenskem postopku (zakonik o kazenskem postopku)) z dne 29. novembra 1961 v bistvu določa, da mora biti po prvem poskusu vročitve oseba, ki ji je treba vročiti pisanje, obveščena o kraju, kjer lahko to pisanje pridobi. Če se navedeno pisanje ne prevzame v roku 10 dni, se lahko isto pisanje vrže v poštni nabiralnik, ki ga uporablja ta oseba, kar pomeni vročitev navedenega pisanja.

 Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

7        Češki organi so pri Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, vložili zahtevo za izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki ga je 15. junija 2021 zoper češkega državljana izdalo Okresní soud v Ostravě (okrajno sodišče v Ostravi, Češka republika). Ta evropski nalog za prijetje se nanaša na prijetje in predajo zadevne osebe tem organom zaradi izvršitve zaporne kazni 15 mesecev, izrečene s sodbo z dne 19. junija 2020, kakor je bila spremenjena s sodbo Krajský soud v Ostravě (okrožno sodišče v Ostravi, Češka republika) z dne 25. avgusta 2020 (v nadaljevanju: sodba, izdana v pritožbenem postopku).

8        S sodbo, izdano v pritožbenem postopku, je bila kazen, izrečena na prvi stopnji, znižana.

9        Ni sporno, da je bila zadevna oseba osebno navzoča na obravnavi na prvi stopnji. Nasprotno pa zadevna oseba ni sodelovala v pritožbenem postopku in je tudi ni zastopal odvetnik.

10      Vabilo na obravnavo v pritožbenem postopku, ki je bilo poslano na naslov, ki ga je zadevna oseba pristojnim češkim organom navedla kot svoje stalno prebivališče in na katerem je ta oseba osebno prevzela vabilo na obravnavo na prvi stopnji, je bilo vloženo v poštni nabiralnik zadevne osebe 17. avgusta 2020, saj ga ta oseba ni prišla prevzet osebno, kot je bila 3. avgusta 2020 k temu pozvana. Čeprav ni dokaza, da je zadevna oseba dejansko prejela to vabilo na obravnavo v pritožbenem postopku in čeprav je ta izjavila, da se je avgusta 2020 preselila v Nemčijo, ne da bi o tem obvestila pristojne češke organe, se za navedeno vabilo na obravnavo v pritožbenem postopku na podlagi člena 64 zakonika o kazenskem postopku šteje, da je bilo zadevni osebi vročeno deseti dan po tem, ko je bila pozvana, naj ga prevzame.

11      Zadevna oseba je bila 10. oktobra 2021 na podlagi evropskega naloga za prijetje iz postopka v glavni stvari prijeta v Berlinu (Nemčija) in ji je bil odrejen pripor. Tedaj je izjavila, da ne soglaša s poenostavljenim postopkom predaje češkim organom.

12      Predložitveno sodišče je 14. oktobra 2021 odredilo pripor zadevne osebe zaradi njene predaje češkim organom.

13      Generalstaatsanwaltschaft (generalno državno tožilstvo v Berlinu, Nemčija) je po tem, ko je od zadevnega odreditvenega pravosodnega organa prejelo pojasnila o natančnih okoliščinah, v katerih je bila zadevna oseba vabljena, zadevno osebo izpustilo in predložitvenemu sodišču predlagalo, naj razveljavi nalog za prijetje, izdan zaradi predaje, in ugotovi, da predaja zadevne osebe ni zakonita, ker naj bi člen 83(1), točka 3, IRG, s katerim je v nemško pravo prenesen člen 4a Okvirnega sklepa 2002/584, nasprotoval taki predaji.

14      Predložitveno sodišče je s sklepom z dne 4. novembra 2021 razveljavilo evropski nalog za prijetje, izdan zaradi predaje zadevne osebe. Čeprav je menilo, da je pogoj dvojne kaznivosti dejanja, ki velja za tako predajo in ki zajema preverjanje, ali očitana dejanja pomenijo kaznivo dejanje v obeh državah članicah, pozvanih k sodelovanju, v obravnavanem primeru izpolnjen, je prekinilo odločanje o zahtevi za ugotovitev nezakonitosti predaje zadevne osebe.

15      Na prvem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz te določbe nanaša na sojenje pred prvostopenjsko odločbo, če je bila ta odločba v pritožbenem postopku spremenjena v korist zadevne osebe.

16      Predložitveno sodišče opozarja na sodno prakso Sodišča, ki izhaja iz sodbe z dne 10. avgusta 2017, Tupikas (C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628), v skladu s katero se v primeru kazenskega postopka, ki vključuje več stopenj, ta pojem nanaša na sojenje, v okviru katerega je bilo pravnomočno odločeno o krivdi zadevne osebe in o obsodbi te osebe na kazen po ponovni dejanski in pravni preučitvi zadeve, torej na zadnjo stopnjo meritornega odločanja.

17      Predložitveno sodišče iz tega sklepa, da je v obravnavanem primeru za uporabo člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 odločilen postopek pred pritožbenim sodiščem, v katerem zadevna oseba ni sodelovala, in da je treba, ker zadevna oseba v tem postopku ni bila osebno navzoča, njeno predajo razglasiti za nezakonito in zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje iz postopka v glavni stvari.

18      Vendar predložitveno sodišče dvomi o uporabi sodne prakse, ki izhaja iz te sodbe, v položaju, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je bila zadevna oseba osebno navzoča na prvi stopnji, vendar je preprečila njeno vabilo na obravnavo v okviru pritožbenega postopka.

19      V zvezi s tem predložitveno sodišče na eni strani poudarja, da obstajajo razlike v organizaciji pritožbenega postopka v različnih državah članicah, zlasti glede obveznosti nacionalnega sodišča, da v primeru odsotnosti zadevne osebe vsebinsko preuči zadevo. Res je, da naj bi bilo tako v češkem pravu in da naj bi ta preučitev lahko, kot v obravnavanem primeru, privedla do odločbe, s katero bi se prvostopenjska sodba spremenila v korist zadevne osebe. Če pa tako kot v nemškem pravu, ki se uporablja, taka obveznost ni določena, naj izdana sodba ne bi bila zajeta s pojmom „sojenje“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584.

20      Na drugi strani, predložitveno sodišče meni, da če se pritožba zavrne, ne da bi bila vsebinsko preučena, postane sodba, izdana na prvi stopnji, pravnomočna in je torej izvršljiva, kar naj bi pomenilo, da se predaja zadevne osebe dejansko zahteva za izvršitev te sodbe. Iz tega sklepa, da je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se pojem „sojenje“ v smislu te določbe nanaša na odločbo, ki jo je treba izvršiti. Predložitveno sodišče meni, da ta razlaga velja tudi takrat, kadar je bila, kot v obravnavanem primeru, prvostopenjska odločba v pritožbenem postopku spremenjena v korist zadevne osebe, čeprav ta prvostopenjska odločba v nasprotju s sodbo v pritožbenem postopku, ki je bila izdana, ne da bi bila opravljena vsebinska presoja, sama po sebi ni odločba, ki jo je treba izvršiti, ampak jo je treba združiti s sodbo, izdano v pritožbenem postopku, s katero je bila spremenjena.

21      Na drugem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali načelo primarnosti prava Unije nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je člen 83(1), točka 3, IRG, ki za obsodbo v nenavzočnosti določa, da je „absolutna ovira“ za predajo osebe, za katero je izdan evropski nalog za prijetje, medtem ko člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, ki je s to nacionalno ureditvijo prenesen v nemško pravo, v zvezi s tem določa le fakultativni razlog za zavrnitev.

22      Po mnenju predložitvenega sodišča zadnjenavedena določba ni bila v celoti prenesena v nemško pravo, ker člen 83(1), točka 3, IRG ne določa možnosti, da izvršitveni pravosodni organ v primeru obsodbe v nenavzočnosti izvaja diskrecijsko pravico.

23      Predložitveno sodišče navaja, da je Sodišče v sodbi z dne 24. junija 2019, Popławski (C‑573/17, EU:C:2019:530, točke 69, 72, 73 in 76), razsodilo, da čeprav je neposredna uporaba Okvirnega sklepa 2002/584 izključena, ker ta nima neposrednega učinka, pa je izvršitveni pravosodni organ zavezan nacionalno pravo razlagati v skladu s tem okvirnim sklepom, da bi se dosegel rezultat, določen v navedenem okvirnem sklepu, ne da bi se to pravo smelo razlagati contra legem.

24      Predložitveno sodišče meni, da člena 83(1), točka 3, IRG ne more razlagati tako, da mu je bilo s tem členom v okviru preučitve oviranja predaje zadevne osebe podeljeno polje proste presoje, ki bi mu omogočalo, da tako predajo razglasi za zakonito kljub izjemam, določenim v odstavkih od 2 do 4 tega člena. Meni, da bi moralo na podlagi člen 4a(1), točke od (a) do (d), Okvirnega sklepa 2002/584 in polja proste presoje, ki ga mora imeti glede tega, imeti možnost šteti, da je bila glede na okoliščine obravnavane zadeve pravica zadevne osebe do izjave ustrezno spoštovana, čeprav v okviru pritožbenega postopka ni bila osebno navzoča, in da je predaja te osebe torej zakonita. Zadevna oseba naj bi namreč sama preprečila svoje sodelovanje v pritožbenem postopku, saj je po vložitvi pritožbe ostala nedosegljiva in ni prevzela vabila na obravnavo v postopku s pritožbo, ki ji je bilo poslano na naslov, ki ga je navedla pristojnim češkim organom, čeprav je vedela za vložitev tega vabila.

25      V teh okoliščinah je Kammergericht Berlin (višje deželno sodišče v Berlinu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.      Ali je treba pojem ,sojenje‘ iz člena 4a(1) [Okvirnega sklepa 2002/584] v primeru, v katerem je bil izveden pritožbeni postopek, razlagati tako, da se nanaša na obravnavo, na podlagi katere je bila sprejeta prvostopenjska odločba, če je le zahtevana oseba vložila pritožbo, ta pa je bila zavrnjena ali pa je bila prvostopenjska sodba spremenjena v njeno korist?

2.      Ali je združljivo s primarnostjo prava Unije, da je nemški zakonodajalec v členu 83(1), točka 3, [IRG] obsodbo na podlagi sojenja v nenavzočnosti določil kot absolutno oviro za predajo, čeprav je ta okoliščina v skladu s členom 4a(1) Okvirnega sklepa [2002/584] le fakultativni razlog za neizvršitev?“

 Vprašanji za predhodno odločanje

 Prvo vprašanje

26      Predložitveno sodišče želi s prvim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da se pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ iz te določbe nanaša na sojenje, ki je privedlo do prvostopenjske odločbe, kadar je bila ta odločba v pritožbenem postopku spremenjena v korist zadevne osebe.

27      Drugače povedano, predložitveno sodišče sprašuje, ali je – kadar zadevna oseba, kot v obravnavanem primeru, ni bila navzoča v pritožbenem postopku, ki se je končal s sodbo, s katero je bila spremenjena odločba, izdana na prvi stopnji – ta postopek zajet s pojmom „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584.

28      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pojem „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 šteti za avtonomen pojem prava Unije in ga razlagati enotno na njenem celotnem ozemlju, neodvisno od opredelitev v državah članicah (glej v tem smislu sodbi z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 67, in z dne 22. decembra 2017, Ardic, C‑571/17 PPU, EU:C:2017:1026, točka 63).

29      Ta pojem je treba razumeti tako, da pomeni postopek, v katerem je bila izdana sodna odločba, s katero je bila oseba, katere predaja se zahteva v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje, pravnomočno obsojena (sodbi z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 74, in z dne 23. marca 2023, Minister for Justice and Equality (Preklic pogojne obsodbe), C‑514/21 in C‑515/21, EU:C:2023:235, točka 52).

30      Sodna odločba, s katero se pravnomočno vsebinsko odloči v zadevi, tako da zoper njo ni več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva, je namreč odločilna za zadevno osebo, saj glede na razglasitev krivde in po potrebi določitev zaporne kazni, ki jo bo morala odslužiti, neposredno vpliva na njen osebni položaj (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 83).

31      Zato mora zadevna oseba imeti v tej fazi postopka možnost, da v celoti uveljavlja svojo pravico do obrambe za dejansko uveljavljanje svojega stališča in s tem za vplivanje na končno odločbo, ki lahko povzroči, da se ji odvzame osebna prostost. Izid, do katerega privede ta postopek, v tem okviru ni upošteven (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 84).

32      Natančneje, v zvezi s primerom, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je postopek potekal na dveh zaporednih stopnjah, torej na prvi stopnji in nato v pritožbenem postopku, je Sodišče presodilo, da je zgolj stopnja, na kateri je bila izdana odločba v fazi s pritožbo, upoštevna pri uporabi člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, če je bila na tej stopnji izdana odločba, zoper katero ni več mogoče vložiti rednega pravnega sredstva in je bilo z njo zato v zadevi pravnomočno vsebinsko odločeno (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 90).

33      Iz tega sledi, da je odločilni element za opredelitev postopka, da je lahko zajet s pojmom „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, to, da se je v tem postopku izdala sodba, ki pomeni pravnomočno obsodbo in s katero se posledično dokončno vsebinsko odloči o zadevi.

34      Zato je pritožbeni postopek, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je bila izdana sodba, s katero je bila spremenjena odločba, izdana na prvi stopnji, in je bilo tako dokončno odločeno v obravnavani zadevi, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče, zajet s tem pojmom.

35      Zato je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da je pritožbeni postopek, v katerem je bila izdana sodba, s katero je bila spremenjena odločba, izdana na prvi stopnji, in s katero je bilo tako dokončno odločeno v zadevi, zajet s pojmom „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu te določbe.

 Drugo vprašanje

36      Predložitveno sodišče želi z drugim vprašanjem v bistvu izvedeti, ali načelo primarnosti prava Unije nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ta iz postopka v glavni stvari, s katero je prenesen člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 in ki na splošno izključuje možnost izvršitvenega pravosodnega organa, da izvrši evropski nalog za prijetje, izdan zaradi izvršitve kazni, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča v okviru sojenja, ki se je zaključilo z zadevno odločbo.

37      V zvezi s tem je treba opozoriti, da Okvirni sklep 2002/584 v členu 1(2) določa pravilo, v skladu s katerim morajo države članice izvršiti vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa. Izvršitveni pravosodni organi lahko torej, razen v posebnih okoliščinah, zavrnejo izvršitev takega naloga samo v taksativno naštetih primerih neizvršitve, določenih z navedenim okvirnim sklepom. Za izvršitev evropskega naloga za prijetje se sme določiti le eden od pogojev, ki so v njem izčrpno našteti. Zato je, medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, zavrnitev izvršitve tega naloga določena kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 50).

38      Tako Okvirni sklep 2002/584 izrecno določa, prvič, obvezne razloge (člen 3 tega okvirnega sklepa) in, drugič, fakultativne razloge (člena 4 in 4a navedenega okvirnega sklepa) za neizvršitev evropskega naloga za prijetje. Natančneje, člen 4a tega okvirnega sklepa možnost zavrnitve izvršitve evropskega naloga za prijetje omejuje tako, da natančno in enotno našteva pogoje, pod katerimi se priznanje in izvršitev odločbe, izdane v sojenju, na katerem zadevna oseba ni bila osebno navzoča, ne smeta zavrniti (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 53).

39      Iz člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 je razvidno, da ta določa neobvezen razlog za neizvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni ali varnostnega ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo. To možnost kljub temu spremljajo štiri izjeme, navedene v točkah (a), (b), (c) in (d) te določbe, v skladu s katerimi zadevni izvršitveni pravosodni organ nima možnosti zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki je bil naslovljen nanj (glej v tem smislu sodbo z dne 26. februarja 2013, Melloni, C‑399/11, EU:C:2013:107, točka 40).

40      Zato ima izvršitveni pravosodni organ možnost zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje, ki je bil izdan za izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z zadevno odločbo, razen če ni v evropskem nalogu za prijetje navedeno, da so izpolnjeni pogoji iz točk (a), (b), (c) in (d) člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628 točka 54).

41      Iz tega izhaja, da mora izvršitveni pravosodni organ evropski nalog za prijetje izvršiti kljub nenavzočnosti zadevne osebe na sojenju, ki se je zaključilo z odločbo, če se ugotovi obstoj ene od okoliščin iz člena 4a(1), točke (a), (b), (c) in (d), tega okvirnega sklepa (sodba z dne 10. avgusta 2017, Tupikas, C‑270/17 PPU, EU:C:2017:628, točka 55).

42      Sodišče je imelo priložnost pojasniti, da ta člen 4a določa primer fakultativne neizvršitve evropskega naloga za prijetje, zato lahko izvršitveni pravosodni organ vsekakor, celo po ugotovitvi, da okoliščine iz prejšnje točke te sodbe ne zajemajo položaja osebe, zoper katero je izdan evropski nalog za prijetje, upošteva druge okoliščine, ki mu omogočajo, da se prepriča, ali predaja zadevne osebe ne zajema kršitve njene pravice do obrambe (glej v tem smislu sodbi z dne 10. avgusta 2017, Zdziaszek, C‑271/17 PPU, EU:C:2017:629, točka 107, in z dne 17. decembra 2020, Generalstaatsanwaltschaft Hamburg, C‑416/20 PPU, EU:C:2020:1042, točka 51 in navedena sodna praksa).

43      V okviru takšne presoje lahko izvršitveni pravosodni organ tako upošteva ravnanje zadevne osebe. V tej fazi postopka predaje bi bilo namreč mogoče posebno pozornost nameniti zlasti dejstvu, da se je zadevna oseba poskušala izogniti vročitvi nanjo naslovljene informacije (sodba z dne 17. decembra 2020, Generalstaatsanwaltschaft Hamburg, C‑416/20 PPU, EU:C:2020:1042, točka 52 in navedena sodna praksa).

44      Iz tega izhaja, da kadar izvršitveni pravosodni organ preverja, ali je eden od pogojev, določenih v členu 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, izpolnjen, mu ne sme biti preprečeno, da se o spoštovanju pravice zadevne osebe do obrambe prepriča tako, da glede tega ustrezno upošteva vse okoliščine, ki opredeljujejo zadevo, v kateri odloča, vključno z informacijami, ki jih lahko ima na voljo sam.

45      V obravnavanem primeru je iz informacij, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, razvidno, da nemška ureditev iz postopka v glavni stvari zadevni izvršitveni pravosodni organ na splošno zavezuje k temu, da zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje v primeru obsodbe v nenavzočnosti. Ta ureditev temu izvršitvenemu pravosodnemu organu ne pušča nobenega polja proste presoje za preverjanje obstoja enega od položajev iz točk (a), (b), (c) in (d) člena 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 na podlagi okoliščin predmetne zadeve, če je mogoče šteti, da je bila pravica zadevne osebe do obrambe spoštovana, in torej za odločitev o izvršitvi zadevnega evropskega naloga za prijetje.

46      V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je taka nacionalna ureditev v nasprotju s členom 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584.

47      Opozoriti je treba, da je Sodišče razsodilo, da je treba načelo primarnosti prava Unije razlagati tako, da nacionalnemu sodišču ne nalaga, naj ne uporabi določbe nacionalnega prava, ki ni združljiva z določbami Okvirnega sklepa 2002/584, glede na to, da te določbe nimajo neposrednega učinka. Vendar morajo organi držav članic, vključno s sodišči, kolikor je mogoče, podati skladno razlago svojega nacionalnega prava, ki jim omogoča zagotovitev rezultata, ki je v skladu s ciljem, ki mu sledi ta okvirni sklep (sodba z dne 24. junija 2019, Popławski, C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 109).

48      Res je, da okvirni sklepi sicer nimajo neposrednega učinka, vendar je posledica njihove zavezujoče narave obveznost za nacionalne organe, da od izteka roka za prenos teh okvirnih sklepov skladno razlagajo svoje nacionalno pravo. Ti organi so, ko uporabljajo svoje nacionalno pravo, to torej zavezani karseda razlagati glede na besedilo in namen zadevnega okvirnega sklepa, da bi se dosegel rezultat, določen v okvirnem sklepu, ne da bi se to pravo smelo razlagati contra legem. Tako se z načelom skladne razlage zahtevata upoštevanje celotnega nacionalnega prava in uporaba metod razlage, ki jih priznava to pravo, da se zagotovi polni učinek tega okvirnega sklepa in da se doseže rešitev, ki je v skladu z njegovim ciljem (sodba z dne 24. junija 2019, Popławski, C 573/17, EU:C:2019:530, točke od 72 do 77).

49      Iz tega sledi, da mora predložitveno sodišče ob upoštevanju svojega celotnega nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki so v njem priznane, nacionalno ureditev, kolikor je mogoče, razlagati glede na besedilo in namen Okvirnega sklepa 2002/584.

50      Zato je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584 razlagati tako, da je nacionalna ureditev, s katero je opravljen prenos te določbe in ki na splošno izključuje možnost izvršitvenega pravosodnega organa, da izvrši evropski nalog za prijetje, izdan za izvršitev kazni, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z zadevno odločbo, v nasprotju z navedeno določbo. Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju svojega celotnega nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki so v njem priznane, to nacionalno ureditev, kolikor je mogoče, razlagati glede na besedilo in namen tega okvirnega sklepa.

 Stroški

51      Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat) razsodilo:

1.      Člen 4a(1) Okvirnega sklepa Sveta z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (2002/584/PNZ), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009,

je treba razlagati tako,

da je pritožbeni postopek, v katerem je bila izdana sodba, s katero je bila spremenjena odločba, izdana na prvi stopnji, in s katero je bilo tako dokončno odločeno v zadevi, zajet s pojmom „sojenje, ki se je zaključilo z odločbo“ v smislu te določbe.

2.      Člen 4a(1) Okvirnega sklepa 2002/584, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299,

je treba razlagati tako,

da je nacionalna ureditev, s katero je opravljen prenos te določbe in ki na splošno izključuje možnost izvršitvenega pravosodnega organa, da izvrši evropski nalog za prijetje, izdan za izvršitev kazni, če zadevna oseba ni bila osebno navzoča na sojenju, ki se je zaključilo z zadevno odločbo, v nasprotju z navedeno določbo. Nacionalno sodišče mora ob upoštevanju svojega celotnega nacionalnega prava in ob uporabi metod razlage, ki so v njem priznane, to nacionalno ureditev, kolikor je mogoče, razlagati glede na besedilo in namen tega okvirnega sklepa.

Podpisi

*      Jezik postopka: nemščina.