–

za nemško vlado J. Möller, M. Hellmann in U. Kühne, agenti,

–

za švicarsko vlado M. Kähr in L. Lanzrein, agenta,

–

za Evropsko komisijo B. Ernst in S. Noë, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 34, točka 2, Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisane 30. oktobra 2007, katere sklenitev je bila v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2009/430/ES z dne 27. novembra 2008 (UL 2009, L 147, str. 1; v nadaljevanju: Luganska konvencija II).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo PT in osebo VB glede razglasitve izvršljivosti odločbe, ki jo je izdalo švicarsko sodišče, v Nemčiji.

3

Člen 5 Haaške konvencije o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah z dne 15. novembra 1965 določa:

„Osrednji organ zaprošene države vroči listino ali poskrbi, da je ustrezno vročena:

V zvezi s pododstavkom b) prvega odstavka tega člena se lahko listina vedno vroči z dostavo naslovniku, ki jo prostovoljno sprejme.

Če je listino treba vročiti v skladu s prvim odstavkom tega člena, lahko osrednji organ zahteva, da je listina napisana v uradnem jeziku ali enem od uradnih jezikov zaprošene države ali v tak jezik prevedena.

Del zaprosila, ki vsebuje povzetek listine za vročitev po vzorcu iz priloge k tej konvenciji, se vroči skupaj z listino.“

4

Lugansko konvencijo II so podpisale Evropska skupnost, Kraljevina Danska, Republika Islandija, Kraljevina Norveška in Švicarska konfederacija.

5

Člen 34, točka 2, te konvencije določa:

„Sodna odločba se ne prizna:

[…]

6

Člen 38(1) navedene konvencije določa:

„Sodna odločba, izdana v državi, ki jo veže ta konvencija, in izvršljiva v tej državi, se izvrši v drugi državi, ki jo veže ta konvencija, ko je na zahtevo katere koli od zainteresiranih strank razglašena za izvršljivo v tej državi.“

7

Člen 53 te konvencije določa:

„1.   Stranka, ki zahteva priznanje ali vloži zahtevo za razglasitev izvršljivosti, mora predložiti izvod sodne odločbe, ki izpolnjuje pogoje, potrebne za potrditev njegove verodostojnosti.

2.   Brez poseganja v člen 55 mora stranka, ki vloži zahtevo za razglasitev izvršljivosti, predložiti tudi potrdilo iz člena 54.“

8

Člen 54 Luganske konvencije II določa:

„Sodišče ali pristojni organ države, ki jo veže ta konvencija, v kateri je bila izdana sodna odločba, izda na zahtevo ene od zainteresiranih strank potrdilo na standardnem obrazcu iz Priloge V k tej konvenciji.“

9

Člen III(1) Protokola št. 1 o nekaterih vprašanjih glede pristojnosti, postopka in izvrševanja Luganske konvencije II določa:

„Švica si pridržuje pravico, da ob ratifikaciji izjavi, da ne bo uporabljala naslednjega dela določbe člena 34[, točka 2]:

‚razen če toženec ni začel postopka za izpodbijanje sodne odločbe, čeprav je imel to možnost‘.

Če Švica poda takšno izjavo, druge pogodbenice uporabljajo isti pridržek glede sodnih odločb, ki jih izdajo švicarska sodišča.“

10

V skladu s tem pridržkom je Švica izjavila, da ne bo uporabljala zadevnega dela člena 34, točka 2, Luganske konvencije II.

11

Člen 38(2) zveznega zakona o izterjavi dolgov in stečaju z dne 11. aprila 1889 v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (RS 281.1; v nadaljevanju: LP), določa:

„Izterjava dolga se začne z vročitvijo plačilnega naloga. Nadaljuje se z rubežem, z uresničevanjem zastavne pravice na premičninah ali s stečajem.“

12

Člen 67(1) tega zakona določa:

„Predlog za izterjavo se pisno ali ustno naslovi na urad. V njem se navede:

13

Člen 69 navedenega zakona določa:

„(1)   Urad za izterjavo po prejemu predloga za izterjavo izda plačilni nalog.

(2)   Ta akt vsebuje:

14

Člen 71(1) istega zakona določa:

„Plačilni nalog se vroči dolžniku ob prejemu predloga za izterjavo.“

15

Člen 74(1) LP določa:

„Dolžnik, zoper katerega poteka postopek izterjave, ki namerava vložiti ugovor, mora glede tega podati ustno ali pisno izjavo tistemu, ki mu prinese plačilni nalog, takoj ali uradu v desetih dneh od vročitve plačilnega naloga.“

16

V skladu s členom 78(1) tega zakona se z ugovorom postopek izterjave ustavi.

17

Člen 79 navedenega zakona določa:

„Upnik, zoper čigar izterjavo je bil vložen ugovor, mora priznanje svoje pravice uveljavljati v civilnem ali upravnem postopku. Postopek izterjave lahko nadaljuje le na podlagi izvršljive odločbe, s katero je ugovor izrecno zavrnjen.“

18

Urad za izterjavo v Ženevi (Švica) je 19. januarja 2013 na zahtevo osebe VB osebi PT, ki ima stalno prebivališče v Nemčiji, vročil plačilni nalog glede dolgovane najemnine. Oseba PT je 28. januarja 2013 zoper ta nalog vložila ugovor v skladu s členom 74 LP.

19

Oseba VB je proti osebi PT vložila tožbo pri Gericht für Pacht- und Mietsachen des Kantons Genf (sodišče za zadeve v zvezi z zakupom in najemom v kantonu Ženeva (Švica)), ne da bi predlagala odpravo ugovora. To sodišče je poskušalo tožbeno vlogo, sestavljeno v francoščini, vročiti na stalnem prebivališču osebe PT v Nemčiji. Oseba PT, ki ni obvladala francoščine, je to vročitev zavrnila, ker tožbena vloga ni bila prevedena v nemščino. Po navedbah predložitvenega sodišča oseba PT v nadaljevanju postopka ni prejela nobenih drugih informacij. Z javno vročeno sodbo z dne 30. januarja 2014 je sodišče za zadeve v zvezi z zakupom in najemom v kantonu Ženeva (Švica) osebo PT obsodilo na plačilo skupnega zneska 4120,70 švicarskega franka (CHF) (približno 4090 EUR), povečanega za obresti. Ugovor zoper plačilni nalog v tej sodbi ni bil zavrnjen.

20

Oseba VB je pri Landgericht (deželno sodišče, Nemčija) vložila zahtevo za razglasitev izvršljivosti sodbe z dne 30. januarja 2014 v Nemčiji v skladu s členom 38(1) in členom 53 Luganske konvencije II. Za to je predložila overjene in prevedene prepise te sodbe in potrdila iz člena 54 te konvencije. Ker je navedeno sodišče tej zahtevi ugodilo, je oseba PT zoper to odločbo vložila pritožbo pri Oberlandesgericht (višje deželno sodišče, Nemčija).

21

To sodišče je to pritožbo zavrnilo, ker je menilo, da člen 34, točka 2, Luganske konvencije II ne preprečuje priznanja sodbe z dne 30. januarja 2014. Po mnenju tega sodišča je treba plačilni nalog, ki je bil toženi stranki pravilno vročen 19. januarja 2013, šteti za začetni procesni akt.

22

Oseba PT je zoper to odločbo vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču.

23

Po mnenju tega sodišča je bil plačilni nalog pravilno vročen, vendar vročitev tožbene vloge ni izpolnjevala pogojev iz člena 5(1) Haaške konvencije o vročanju sodnih in zunajsodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah z dne 15. novembra 1965, ker ta akt ni bil preveden v nemščino. Predložitveno sodišče meni, da zaradi vročitve brez tega prevoda oseba PT ni mogla pripraviti obrambe.

24

Ker je po vročitvi plačilnega naloga prišlo do nepravilne vročitve tožbene vloge, je treba po mnenju predložitvenega sodišča ugotoviti, katerega od teh aktov je treba šteti za začetni procesni akt.

25

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 34, točka 2, Luganske konvencije II razlagati tako, da gre pri tožbeni vlogi za plačilo terjatve – ki se po predhodni izdaji švicarskega plačilnega naloga vloži, ne da bi se predlagalo, naj se ugovor, ki je bil vložen zoper ta plačilni nalog, odpravi – za začetni procesni akt?“

26

Predložitveno sodišče z edinim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 34, točka 2, Luganske konvencije II razlagati tako, da tožbena vloga za plačilo terjatve po švicarskem pravu, vložena po izdaji švicarskega plačilnega naloga in brez zahteve za odpravo ugovora, vloženega zoper ta plačilni nalog, pomeni začetni procesni akt v smislu te določbe.

27

Opozoriti je treba, da je besedilo Luganske konvencije II skoraj enako besedilu ustreznih členov iz Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 4, str. 42) in da je treba zagotoviti konvergentno razlago enakovrednih določb teh instrumentov (sodba z dne 2. maja 2019, Pillar Securitisation (C‑694/17, EU:C:2019:345, točka 27).

28

Iz sodne prakse Sodišča v zvezi s členom 34, točka 2, Uredbe št. 44/2001, ki ustreza členu 34, točka 2, Luganske konvencije II, izhaja, da mora sodišče zaprošene države članice zavrniti ali – v primeru vložitve pravnega sredstva – razveljaviti izvršljivost tuje zamudne odločbe, če začetni procesni akt ali enakovredni akt toženi stranki ni bil vročen pravočasno in tako, da bi se ta lahko branila, razen če je vložila pravno sredstvo zoper to odločbo pri sodišču države članice izvora, če je to lahko storila (sodba z dne 6. septembra 2012, Trade Agency,C‑619/10, EU:C:2012:531, točka 32).

29

Ker je Švicarska konfederacija uradno sporočila pridržek na podlagi člena III(1) Protokola 1 k Luganski konvenciji II glede uporabe dela člena 34, točka 2, te konvencije, navedenega v točki 9 te sodbe, ki se nanaša na uveljavljanje pravnega sredstva zoper tujo zamudno sodbo, druge pogodbenice uporabljajo isti pridržek glede sodnih odločb, ki jih izdajo švicarska sodišča.

30

Zato je v okviru člena 34, točka 2, Luganske konvencije II in v zvezi z odnosi s Švicarsko konfederacijo zavrnitev izvršitve tuje sodne odločbe brez izjeme nujna, če začetni procesni akt ali enakovredni akt toženi stranki ni bil vročen pravočasno in tako, da bi ta lahko pripravila obrambo.

31

V obravnavanem primeru je po mnenju predložitvenega sodišča taka zavrnitev nujna, če se za začetni procesni akt ne šteje plačilni nalog, ki ga izda urad za izterjavo, ampak tožbena vloga, ki je bila pozneje vložena pri sodišču kantona Ženeva.

32

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da pojem začetnega procesnega akta ali enakovrednega akta pomeni akt ali akte, katerih pravilna in pravočasna vročitev toženi stranki tej omogoča uveljavljanje njenih pravic, preden je v izvorni državi izdana izvršljiva sodba (sodba z dne 13. julija 1995, Hengst Import,C‑474/93, EU:C:1995:243, točka 19).

33

Sodišče je na podlagi te opredelitve za začetni procesni akt štelo plačilni nalog po nemškem pravu (Zahlungsbefehl), katerega vročitev tožeči stranki omogoča, da ob neobstoju ugovora doseže izvršljivo odločbo (sodba z dne 16. junija 1981, Klomps,166/80, EU:C:1981:137, točka 9), in plačilni nalog po italijanskem pravu (decreto ingiuntivo), vročen skupaj s tožbo (sodba z dne 13. julija 1995, Hengst Import,C‑474/93, EU:C:1995:243, točki 20 in 21).

34

Sodišče pa je, nasprotno, menilo, da tej opredelitvi začetnega procesnega akta ne ustreza sklep o izvršbi po nemškem pravu (Vollstreckungsbefehl), ki je sam po sebi izvršljiv in je bil izdan po vročitvi plačilnega naloga (sodba z dne 16. junija 1981, Klomps,166/80, EU:C:1981:137, točka 9).

35

Iz tega sledi, da v primeru sosledja dveh postopkov, ki vsakomur omogočata, da na koncu postopka doseže izvršljivo odločbo, ki se nanaša na isto obveznost, sprožitev prvega postopka lahko pomeni začetni procesni akt v drugem postopku v smislu člena 34, točka 2, Luganske konvencije II le, če med njima obstaja funkcionalna enotnost.

36

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe in pisnih stališč, predloženih Sodišču, razvidno, da je v švicarskem pravu postopek za izdajo plačilnega naloga pri uradu za izterjavo ločen od sodnega postopka, ki se uporablja za tožbo za plačilo terjatve.

37

V okviru prvega postopka lahko dolžnik v skladu s členom 74(1) LP v desetih dneh vloži ugovor zoper plačilni nalog. Ugovor povzroči ustavitev postopka pred uradom za izterjave in upnika zavezuje, da ukrepa po sodni poti. V skladu s členom 79 LP lahko upnik zahteva nadaljevanje postopka le na podlagi izvršljive odločbe, s katero je ugovor izrecno zavrnjen. Sodišče bo lahko o odpravi ugovora hkrati odločilo v okviru rednega postopka za izterjavo plačila, ki se je začel pozneje.

38

Drugi postopek, in sicer tožba za plačilo terjatve po sodni poti, je neodvisen od postopka za izterjavo dolgov. Namen tožbe za plačilo terjatve po sodni poti je seveda vračilo dolga, ki je v skladu s členi 38, 67 in 69 LP predmet izterjave s plačilnim nalogom. Vendar po mnenju predložitvenega sodišča namen vložitve tožbe za plačilo terjatve brez zahteve za odpravo ugovora ni končati postopek izterjave dolgov, ki je bil prekinjen z ugovorom, ki ni obvezen pogoj za tožbo za plačilo terjatve.

39

Ker torej v civilnem postopku za plačilo terjatve ni bila zahtevana odprava ugovora, je treba – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – šteti, da ne obstaja funkcionalna enotnost med postopkom izterjave in tožbo za plačilo terjatve po sodni poti, to je enotnost, na podlagi katere bi bilo mogoče plačilni nalog šteti za začetni procesni akt v smislu člena 34, točka 2, Luganske konvencije II.

40

Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 34, točka 2, Luganske konvencije II razlagati tako, da tožbena vloga za plačilo terjatve po švicarskem pravu, vložena po predhodni izdaji švicarskega plačilnega naloga in brez zahteve za odpravo ugovora, vloženega zoper ta plačilni nalog, pomeni začetni procesni akt v smislu te določbe.

41

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo:

Člen 34, točka 2, Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, podpisane 30. oktobra 2007, katere sklenitev je bila v imenu Evropske skupnosti odobrena s Sklepom Sveta 2009/430/ES z dne 27. novembra 2008,

je treba razlagati tako,

da tožbena vloga za plačilo terjatve po švicarskem pravu, vložena po predhodni izdaji švicarskega plačilnega naloga in brez zahteve za odpravo ugovora, vloženega zoper ta plačilni nalog, pomeni začetni procesni akt v smislu te določbe.