–

za Banco BPN/BIC Português SA C. Amorim, M. Gorjão-Henriques, F. Marques de Azevedo in A. Saavedra, advogados,

–

za Banco Português de Investimento SA (BPI) M. de Abreu Castelo Branco, A. Lucena e Vale in C. Pinto Correia, advogados,

–

za Banco Santander Totta SA T. L. Faria, M. Lopes Martins, G. Neves Lima in N. Salazar Casanova, advogados,

–

za Barclays Bank plc S. Estima Martins in L. Seifert Guincho, advogados,

–

za Caixa Económica Montepio Geral – Caixa Económica Bancária SA D. N. Brito, P. Gouveia e Melo in J. Vieira Peres, advogados,

–

za Caixa Geral de Depósitos SA G. Banha Coelho, C. Homem Ferreira Morais, L. D. Silva Morais in L. Tomé Feteira, advogados,

–

za Unión de Créditos Inmobiliários SA Establecimiento Financiero de Crédito, Sucursal em Portugalska, T. L. Faria, M. Lopes Martins in G. Neves Lima, advogados,

–

za Caixa Central de Crédito Agrícola Mútuo CRL C. Coutinho da Costa in N. Mimoso Ruiz, advogados,

–

za Banco Comercial Português SA R. Bordalo Junqueiro, N. Carrolo dos Santos in B. de Melo Alves, advogados,

–

za Autoridade da Concorrência A. Cruz Nogueira in S. Parodi, advogadas,

–

za Ministério Público P. Vieira, procurador,

–

za portugalsko vlado P. Barros da Costa, C. Chambel Alves in S. Ramos Moura, agentke,

–

za grško vlado K. Boskovits, agent,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Casellijem, avvocato dello Stato,

–

za madžarsko vlado M. Z. Fehér in R. Kissné Berta, agenta,

–

za Evropsko komisijo S. Baches Opi, P. Caro de Sousa in M. Domecq, agenti,

–

za Nadzorni organ EFTA M.-M. Joséphidès, M. M. Sánchez Rydelski in C. Simpson, agentke,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 101(1) in (3) PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med več kreditnimi institucijami in Autoridade da Concorrência (organ, pristojen za konkurenco, Portugalska) (v nadaljevanju: AdC) v zvezi z odločbo zadnjenavedenega, da tem institucijam naloži globo zaradi kršitve nacionalnih določb konkurenčnega prava in člena 101 PDEU, ker so sodelovale pri usklajenem ravnanju, katerega cilj je omejevanje konkurence na trgu stanovanjskih posojil, trgu potrošniških posojil in trgu poslovnih posojil, v obliki izmenjave informacij o trenutnih in prihodnjih pogojih poslovanja, zlasti o kreditnih razmikih in spremenljivkah tveganja, ter o individualiziranih podatkih o obsegu storitev sodelujočih pri tej izmenjavi.

3

Člen 3 Uredbe Sveta (ES) št. 1/2003 z dne 16. decembra 2002 o izvajanju pravil konkurence iz členov [101] in [102 PDEU] (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 8, zvezek 2, str. 205), naslovljen „Razmerje med členoma [101] in [102 PDEU] in nacionalno zakonodajo o konkurenci“, v odstavku 1 določa:

„Kadar organi, pristojni za konkurenco v državah članicah, ali nacionalna sodišča uporabljajo nacionalno zakonodajo o konkurenci za sporazume, sklepe podjetniških združenj ali za usklajena ravnanja v smislu člena [101](1) [PDEU], ki lahko vplivajo na trgovanje med državami članicami v smislu navedene določbe, uporabljajo za te sporazume, sklepe ali usklajena ravnanja tudi člen [101 PDEU]. […]“

4

Obvestilo Banco de Portugal št. 8/2009 je bilo objavljeno 12. oktobra 2009 (Diário da República, 2. serija, št. 197, del E).

5

Člen 3(1) tega obvestila, naslovljen „Cenik“, določa:

„Kreditne institucije morajo imeti popoln cenik, ki vsebuje splošne pogoje, ki imajo premoženjske posledice, so povezani z izvajanjem poslov ter se nanašajo na finančne produkte in storitve, ki se prodajajo javnosti.“

6

Člen 4 navedenega obvestila, naslovljen „Obveznost predložitve informacij v zvezi z razkritjem cenika“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1   – Kreditne institucije, na katere se nanaša ta dokument, morajo svoj cenik, pripravljen v skladu s prejšnjim členom, hraniti v vseh poslovalnicah in na vseh lokacijah, kjer opravljajo dejavnost za javnost, na vidnem in neposredno dostopnem mestu, in sicer na način, ki omogoča enostaven in neposreden vpogled, zlasti z uporabo elektronskih sredstev.

2   – Vse kreditne institucije, ki imajo spletno stran, morajo na svoji spletni strani na dobro vidnem mestu z neposrednim in lahko prepoznavnim dostopom dati na voljo popoln in posodobljen cenik, ne da bi bila potrebna predhodna registracija zainteresiranih strank.“

7

Člen 7 obvestila št. 8/2009, naslovljen „Brošura o obrestnih merah“, v odstavku 1 določa:

„Informacije, ki jih vsebuje brošura o obrestnih merah, se posodobijo v skladu s tržnimi pogoji, javnosti pa zlasti omogočajo poznavanje reprezentativnih obrestnih mer, ki jih kreditne institucije običajno uporabljajo za transakcije pod pogoji, kot so določeni v navodilih Banco de Portugal.“

8

AdC je 9. septembra 2019 sprejel odločbo, s katero je nekaterim kreditnim institucijam (v nadaljevanju: sodelujoče kreditne institucije) naložil globo, ker so sodelovale pri „samostojni“ izmenjavi informacij, to je pri izmenjavi, za katero se ni zatrjevalo, da je pomožna usklajenemu ravnanju, ki omejuje konkurenco. Ta izmenjava se je nanašala na pogoje, ki se uporabljajo za njihove kreditne posle, zlasti na kreditne razmike ter trenutne in prihodnje spremenljivke tveganja, ter na individualizirane podatke o obsegu storitev sodelujočih pri navedeni izmenjavi, kar je v nasprotju s členom 101 PDEU in različnimi določbami nacionalnega prava.

9

Da je AdC prišel do te ugotovitve, je štel, da zadevna izmenjava informacij pomeni omejevanje konkurence zaradi cilja, zaradi česar mu ni bilo treba raziskati morebitnih posledic te izmenjave na trgu. AdC pa ni trdil, da so sodelujoče kreditne institucije sodelovale pri drugi obliki ravnanja, ki omejuje konkurenco in s katero bi bila ali bi lahko bila povezana izmenjava informacij, kot je sporazum o cenah ali razdelitvi trgov.

10

Večina sodelujočih kreditnih institucij je zoper to odločbo vložila tožbo pri Tribunal da Concorrência, Regulação e Supervisão (sodišče za konkurenco, regulacijo in nadzor, Portugalska), ki je predložitveno sodišče, ker naj ne bi bilo mogoče šteti, da je zadevna izmenjava informacij sama po sebi dovolj škodljiva za konkurenco. Preučitev njenih posledic naj bi bila torej potrebna. Poleg tega naj AdC ne bi upošteval gospodarskega, pravnega in regulativnega okvira navedene izmenjave med njenim izvajanjem, čeprav naj bi bilo to nujno, preden je bilo mogoče sklepati o obstoju omejevanja zaradi cilja.

11

Predložitveno sodišče je 28. aprila 2022 izdalo vmesno sodbo, v kateri je navedlo tista dejstva iz odločbe AdC, ki jih je treba šteti za dokazana.

12

Predložitveno sodišče je v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navedeno vmesno sodbo povzelo tako, da je njen opis razdelilo na pet delov, ki se nanašajo na naravo izmenjanih informacij, obliko usklajevanja, cilj usklajevanja, pravni in gospodarski okvir ter zatrjevani obstoj za konkurenco ugodnih posledic.

13

Prvič, izmenjane informacije naj bi se nanašale na trg stanovanjskih posojil, trg potrošniških posojil in trg poslovnih posojil. V zvezi s temi trgi naj bi se izmenjevali dve vrsti informacij, in sicer:

14

V povzetku vmesne sodbe je navedeno tudi, da so bile zadevne izmenjave informacij redne in zaupne, tako da so bile z njimi seznanjene le sodelujoče kreditne institucije. Poleg tega so se te izmenjave nanašale na strateške informacije, ki niso bile javne oziroma so bile težko dostopne ali sistematizirane. Izmenjane informacije so bile namreč ločene od informacij, ki so jih potrošnikom posredovale sodelujoče kreditne institucije v skladu z obveznostmi obveščanja, ki so jih imele v zvezi s tem. Poleg tega so si te institucije te informacije izmenjevale v razčlenjeni obliki in posamično, pri čemer so se te informacije nanašale na trenutna ali prihodnja ravnanja. Med drugim so se nanašale na namene spremembe strateškega ravnanja v bližnji prihodnosti ali na veljavne poslovne pogoje.

15

Drugič, predložitveno sodišče v zvezi s trajanjem in obliko te izmenjave informacij navaja, da je ta izmenjava potekala od maja 2002 do marca 2013. Izvajala se je z dvostranskimi ali večstranskimi stiki prek telefonske komunikacije ali elektronske pošte, in to ob popolni seznanjenosti nadrejenih v sodelujočih kreditnih institucijah.

16

Tretjič, ker je izmenjava informacij vsaki od sodelujočih kreditnih institucij omogočila pridobitev podrobnih, sistemiziranih, posodobljenih in natančnih podatkov o ponudbah konkurentov, ki so prav tako sodelovali, predložitveno sodišče iz tega sklepa, da je bil cilj te izmenjave zmanjšati negotovost, povezano s strateškim ravnanjem enih in drugih, in s tem tveganje poslovnega pritiska teh konkurentov.

17

Četrtič, kar zadeva pravni in gospodarski okvir navedene izmenjave, je pri izmenjavi informacij sodelovalo vseh šest največjih kreditnih institucij na Portugalskem. Te institucije pa so leta 2013 upravljale 83 % vseh bančnih sredstev celotnega portugalskega bančnega sektorja.

18

Od druge polovice leta 2008 so se kreditni razmiki, ki so jih portugalske finančne institucije uporabljale za nova stanovanjska posojila – v nasprotju z gibanjem euriborja, to je indeksa, ki odraža medbančne obrestne mere v euroobmočju in se je takrat močno znižal – znatno povečali, kar je ublažilo padec obrestnih mer za končne stranke. Med letom 2010 in vsaj letom 2014 pa se je zmanjšal obseg stanovanjskih posojil, odobrenih posameznikom. Hkrati so se v letih 2010 in 2011 obrestne mere za potrošniška posojila ponovno zvišale, skupaj z močnim in trajnim povečanjem kreditnih razmikov, ki je v začetku leta 2012 presegel rekordno vrednost iz leta 2008. Leta 2012 so se te obrestne mere začele zniževati, kar je bilo posledica stabilizacije kreditnih razmikov in znižanja euriborja. Kreditni razmiki, ki so jih uporabljale sodelujoče kreditne institucije, so se nato vseeno ponovno povečali na višje ravni kot v obdobjih pred letom 2012.

19

Petič, kar zadeva obstoj potencialno za konkurenco ugodnih posledic ali vsaj ambivalentnih posledic, sodelujočim kreditnim institucijam ni uspelo dokazati niti obstoja povečanja učinkovitosti zaradi izmenjave informacij, niti tega, da bi to povečanje učinkovitosti koristilo potrošnikom, niti tega, da je bilo omejevanje konkurence nujno potrebno. Te izmenjave naj zlasti ne bi bilo mogoče enačiti z analizo konkurence (benchmarking), vsebina dejansko izmenjanih informacij pa naj ne bi bila takšna, da bi preprečila ali rešila problem asimetrije informacij v razmerju med posojilodajalcem in posojilojemalcem (problem negativne selekcije), saj naj se ne bi nanašala na posamezni profil tveganja strank, temveč naj bi se osredotočila na kreditne razmike in obseg odobritve kreditov brez razčlenitve na podjetje ali povezave s posamezno stranko.

20

Čeprav predložitveno sodišče navaja, da lahko glede na navedeno zadevna izmenjava informacij prispeva k zmanjšanju poslovnega pritiska in negotovosti glede strateškega ravnanja konkurentov na trgu, kar bi lahko privedlo do neformalnega usklajevanja, ki omejuje konkurenco, meni, da je treba Sodišču postaviti vprašanje o pogojih uporabe člena 101 PDEU, ker ni precedensov v zvezi s samostojnimi in neformalnimi izmenjavami informacij.

21

V teh okoliščinah je Tribunal da Concorrência, Regulação e Supervisão (sodišče za konkurenco, regulacijo in nadzor) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

22

Predložitveno sodišče je Sodišču predlagalo, naj to zadevo obravnava po hitrem postopku na podlagi člena 105(1) Poslovnika Sodišča.

23

V utemeljitev svojega predloga je na eni strani navedlo, da „[bo v] skladu s predhodno presojo glede poteka zastaralnega roka […] zastaranje v obravnavani zadevi nastopilo 30. marca 2023, brez poseganja v razloge za zadržanje in prekinitev, za katere je treba opraviti presojo in concreto“. Na drugi strani „razlogi generalne in specialne prevencije prispevajo k potrebi po hitri rešitvi v tej zadevi“, saj je čas nastanka dejstev med letoma 2002 in 2013.

24

V zvezi s tem člen 105(1) Poslovnika določa, da lahko predsednik Sodišča, če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času, na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se z odstopanjem od določbe tega poslovnika predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku.

25

Predsednik Sodišča je 14. junija 2022 po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca sklenil, da predlog predložitvenega sodišča, naj to zadevo obravnava po hitrem postopku, zavrne.

26

Ta odločitev je bila utemeljena z okoliščino, da bo, na prvem mestu, po samih navedbah predložitvenega sodišča zastaralni rok potekel 30. marca 2023, „brez poseganja v razloge za zadržanje in prekinitev, za katere je treba opraviti presojo in concreto“. Predložitveno sodišče pa je prav tako navedlo, da glede na veljavno nacionalno zakonodajo meni, da „je ta predložitev, ki vključuje prekinitev postopka, razlog za zadržanje sedanjega zastaralnega roka“.

27

Na drugem mestu, okoliščina, da je predložitveno sodišče, čeprav je z obravnavo zadeve iz spora o glavni stvari začelo že 22. oktobra 2019, pri Sodišču vložilo predlog šele 4. maja 2022, relativizira nujnost spora (glej po analogiji sodbo z dne 11. novembra 2021, Energieversorgungscenter Dresden-Wilschdorf, C‑938/19, EU:C:2021:908, točka 44).

28

Poleg tega je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da zgolj okoliščina, da mora predložitveno sodišče zagotoviti hitro rešitev zadeve, ki jo obravnava, ne glede na razlog, sama po sebi ne more zadoščati za utemeljitev uporabe hitrega postopka na podlagi člena 105(1) Poslovnika (sklep predsednika Sodišča z dne 1. februarja 2017, Air Serbia in Kondić, C‑476/16, EU:C:2017:170, točka 8).

29

Tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, in sicer sodelujoče kreditne institucije, so velik del pisnih stališč namenile izpodbijanju opisa, ki ga je predložitveno sodišče podalo v zvezi z dejanskim stanjem v sporu o glavni stvari, pri čemer so trdile, da bi Sodišče moralo spremeniti dejansko predpostavko, ki jo je opisalo predložitveno sodišče, da bi temu sodišču zagotovilo koristen odgovor.

30

Opozoriti pa je treba, da je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da v okviru postopka iz člena 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, ni naloga Sodišča, temveč nacionalnega sodišča, da ugotovi dejstva, zaradi katerih je prišlo do spora (sodba z dne 6. oktobra 2021, Consorzio Italian Management et Catania Multiservizi, C-561/19, EU:C:2021:799, točka 35).

31

Iz tega sledi, da je Sodišče pristojno le, da odloči o razlagi ali veljavnosti besedila prava Unije, zato ne more preveriti točnosti dejanskega stanja, ki ga je predstavilo to nacionalno sodišče, niti odločiti o utemeljenosti trditev nekaterih strank, s katerimi te izpodbijajo upoštevnost dejanske predpostavke, ki jo je predložitveno sodišče opisalo v predlogu.

32

Vendar, kot je generalni pravobranilec poudaril v točki 20 sklepnih predlogov, razlaga, ki jo mora Sodišče podati glede določbe prava Unije v dejanskem okviru, ki ga je opisalo predložitveno sodišče, ne privede do nobene domneve glede tega, da je ta predpostavka res tista iz položaja iz postopka v glavni stvari. Tako mora nazadnje predložitveno sodišče še vedno preveriti, ali dejanski elementi, ki jih je posredovalo Sodišču, dejansko ustrezajo temu položaju ter ali so bili elementi, ki se nanašajo na nacionalno ureditev, popolni in jih je bilo mogoče uporabiti za navedeni položaj.

33

Te ugotovitve ni mogoče ovreči z obveznostjo nacionalnih sodišč, na katero se sklicujejo tožeče stranke iz postopka v glavni stvari, da navedena sodišča natančno opišejo dejanski okvir, v katerega se umeščajo vprašanja za predhodno odločanje, še posebej na področju konkurence, za katero so značilni zapleteni dejanski in pravni položaji (sodba z dne 3. marca 2021, Poste Italiane in Agenzia delle entrate – Riscossione, C‑434/19 et C‑435/19, EU:C:2021:162, točka 77).

34

Namreč, čeprav taka obveznost Sodišču omogoča, da se prepriča, da predlog za sprejetje predhodne odločbe ni nedopusten, ostaja dejstvo, da – v skladu z ustaljeno sodno prakso – za to, da takšen predlog ni dopusten, zahtevana razlaga prava Unije ne sme imeti nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, problem mora biti hipotetičen oziroma Sodišče ne sme imeti na voljo dejanskih ali pravnih elementov, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 19. aprila 2007, Asemfo, C‑295/05, EU:C:2007:227, točka 31), kar pa v obravnavani zadevi ne velja.

35

Ker je nadzor dopustnosti predlogov za sprejetje predhodne odločbe tako omejen na očitno nespoštovanje zahtev, navedenih v prejšnji točki te sodbe, iz obveznosti nacionalnih sodišč, da natančno opredelijo dejanski okvir, v katerega se umeščata vprašanji za predhodno odločanje, ni mogoče sklepati, da mora Sodišče preveriti, ali predpostavka, ki jo je opisalo predložitveno sodišče, dejansko ustreza položaju iz postopka v glavni stvari. Poleg tega v obravnavani zadevi iz spisa, ki je na voljo Sodišču, ni očitno razvidno, da te zahteve niso bile izpolnjene.

36

Zato se ni treba izreči niti o očitkih tožečih strank iz postopka v glavni stvari glede upoštevnosti dejanske predpostavke, ki jo je predložitveno sodišče navedlo v svojih vprašanjih, niti o predlogih za preoblikovanje vprašanj za predhodno odločanje, ki so jih tožeče stranke iz postopka v glavni stvari vložile in v okviru katerih so Sodišče pozvale, naj to dejansko predpostavko spremeni.

37

Najprej je treba navesti, da je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in iz stališč tožečih strank iz postopka v glavni stvari razvidno, da se spor o glavni stvari nanaša predvsem na pravno opredelitev omejevanja konkurence „zaradi cilja“.

38

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 101(1) PDEU razlagati tako, da je treba obsežno izmenjavo vzajemnih in mesečnih informacij med kreditnimi institucijami, ki so konkurentke, na trgih z visoko koncentracijo in vstopnimi ovirami, ki se nanaša na pogoje, ki veljajo za transakcije, opravljene na teh trgih, zlasti na kreditne razmike, trenutne in prihodnje spremenljivke tveganja ter individualizirane podatke o obsegu storitev sodelujočih pri tej izmenjavi, opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

39

Člen 101(1) PDEU določa, da so z notranjim trgom nezdružljivi in prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja podjetij, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

40

Da bi se lahko zato v danem primeru štelo, da so sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje zajeti s prepovedjo iz člena 101(1) PDEU, je treba v skladu s samim besedilom te določbe dokazati, da je bodisi cilj tega ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence bodisi je to njegova posledica (glej v tem smislu sodbe z dne 21. decembra 2023, International Skating Union/Komisija, C‑124/21 P, EU:C:2023:1012, točka 98; z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 158, in z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club, C‑680/21, EU:C:2023:1010, točka 85).

41

V zvezi s tem je treba navesti, da obstoj precedensa, v zvezi s katerim je bila izmenjava informacij, ki imajo isto obliko in spadajo v isti sektor dejavnosti, kot je ta iz postopka v glavni stvari, opredeljena kot omejitev zaradi cilja, sicer lahko olajša dokazovanje, da je bila s tem sporazumom uvedena tudi taka omejitev, vendar neobstoj takega precedensa, za kar naj bi po mnenju predložitvenega sodišča šlo v obravnavani zadevi, ne more preprečiti, da se navedena izmenjava glede na okoliščine primera tako opredeli (glej v tem smislu sodbo z dne 25. marca 2021, Generics (UK)/Komisija, C‑588/16 P, EU:C:2021:242, točka 79).

42

Za uporabo člena 101(1) PDEU je treba namreč najprej preučiti cilj zadevnega sporazuma med podjetji, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja. Če se po taki preučitvi izkaže, da imajo ta sporazum, sklep ali ravnanje protikonkurenčni cilj, ni treba preučiti njihovih posledic za konkurenco. Le če za tak sporazum, sklep ali ravnanje ni mogoče šteti, da ima tak protikonkurenčni cilj, je torej treba nato preučiti to posledico (glej v tem smislu sodbe z dne 21. decembra 2023, International Skating Union/Komisija, C‑124/21 P, EU:C:2023:1012, točka 99; z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 159, in z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club, C‑680/21, EU:C:2023:1010, točka 86).

43

Sodišče pa je razsodilo, da je treba pojem „omejevanje zaradi cilja“, na katerega se nanaša izključno to vprašanje za predhodno odločanje, razlagati ozko, tako da napotuje izključno na nekatere vrste usklajevanja med podjetji, ki so za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno. Nekatere oblike dogovarjanja med podjetji je namreč mogoče že zaradi njihove narave šteti za škodljive za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga (glej v tem smislu sodbe z dne 21. decembra 2023, International Skating Union/Komisija, C‑124/21 P, EU:C:2023:1012, točki 101 in 102; z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točki 161 in 162, in z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club, C‑680/21, EU:C:2023:1010, točki 88 in 89).

44

Da bi se v danem primeru ugotovilo, ali gre pri sporazumu, sklepu podjetniškega združenja ali usklajenem ravnanju za obliko usklajevanja, ki jo je treba že zaradi njene narave šteti za škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga, je treba preučiti, prvič, vsebino tega sporazuma, sklepa ali ravnanja, drugič, gospodarski in pravni okvir, v katerega je umeščen, in tretjič, cilje, ki se želijo z njim doseči (glej v tem smislu sodbe z dne 21. decembra 2023,International Skating Union/Komisija, C‑124/21 P, EU:C:2023:1012, točka 105; z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 165, in z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club, C‑680/21, EU:C:2023:1010, točka 92).

45

Najprej, za preučitev vsebine zadevnega sporazuma, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja je treba preučiti njegove različne vidike, da bi se ugotovilo, ali ima zadevno usklajevanje značilnosti, na podlagi katerih ga je mogoče pripisati obliki usklajevanja med podjetji, ki jo je treba že zaradi njene narave šteti za škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga, kar velja zlasti, če lahko vsako usklajevanje s takimi značilnostmi prav zaradi teh značilnosti privede do pogojev za konkurenco, ki ne ustrezajo običajnim pogojem na zadevnem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točki 115 in 120).

46

Dalje, kar zadeva gospodarski in pravni okvir, v katerega je umeščen zadevni sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje, je treba navesti, da – glede na to, da pojem omejevanja zaradi cilja označuje le sporazume, sklepe podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki jih je treba opredeliti kot obliko usklajevanja, ki jo je treba že zaradi njene narave šteti za škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga – to nikakor ne pomeni, da je treba preučiti in še toliko bolj dokazati dejanske ali potencialne, negativne ali pozitivne posledice tega sporazuma, sklepa ali ravnanja za konkurenco (glej v tem smislu sodbe z dne 21. decembra 2023, International Skating Union/Komisija, C‑124/21 P, EU:C:2023:1012, točka 106; z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 166, in z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club, C‑680/21, EU:C:2023:1010, točka 93).

47

To pa ne izključuje, da je treba upoštevati naravo zadevnih proizvodov ali storitev ter dejanske pogoje, ki opredeljujejo strukturo in delovanje zadevnega sektorja ali trgov (glej v tem smislu sodbe z dne 21. decembra 2023, International Skating Union/Komisija, C‑124/21 P, EU:C:2023:1012, točka 106; z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 166, in z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club, C‑680/21, EU:C:2023:1010, točka 93).

48

Mogoče je namreč, da je le, če so izpolnjeni nekateri posebni pogoji, mogoče domnevati, da so nekatere oblike usklajevanja in s tem sporazumi, sklepi združenj in usklajena ravnanja, ki spadajo v okvir tega usklajevanja, škodljivi za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga. Zato, kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točki 43 sklepnih predlogov, mora preučitev gospodarskega in pravnega okvira, v katerega so umeščene te oblike usklajevanja, omogočiti, da se preveri, ali – kadar neka oblika sporazuma, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja že po svoji naravi škodi konkurenci le v nekaterih okoliščinah, ki se nanašajo zlasti na naravo zadevnega blaga ali storitev, dejanske pogoje delovanja trga in njegovo strukturo – te okoliščine obstajajo. Namen upoštevanja tega okvira je tako zagotoviti, da nobena posebna okoliščina v zvezi z zadevnim sporazumom, sklepom ali usklajenim ravnanjem ne more ovreči domneve, da je oblika usklajevanja, v katero spada ta sporazum, sklep ali usklajeno ravnanje, škodljiva za konkurenco.

49

Nazadnje, kar zadeva cilje, ki se uresničujejo z zadevnim sporazumom, sklepom podjetniškega združenja ali usklajenim ravnanjem, je treba določiti objektivne cilje, ki se želijo doseči s tem sporazumom, sklepom ali ravnanjem glede konkurence. Vendar okoliščina, da vpletena podjetja subjektivno niso nameravala preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurence, in dejstvo, da so sledila nekaterim legitimnim ciljem, nista odločilna za uporabo člena 101(1) PDEU (glej v tem smislu sodbe z dne 21. decembra 2023, International Skating Union/Komisija, C‑124/21 P, EU:C:2023:1012, točka 107; z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 167, in z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club, C‑680/21, EU:C:2023:1010, točka 94).

50

Iz preučitve vseh teh elementov morajo biti vsekakor razvidni natančni razlogi, zaradi katerih so zadevni sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje za konkurenco tako škodljivi, da upravičujejo ugotovitev, da je cilj tega sporazuma, sklepa ali ravnanja preprečiti, omejiti ali izkriviti konkurenco (glej v tem smislu sodbe z dne 21. decembra 2023, International Skating Union/Komisija, C‑124/21 P, EU:C:2023:1012, točka 108; z dne 21. decembra 2023, European Superleague Company, C‑333/21, EU:C:2023:1011, točka 168, in z dne 21. decembra 2023, Royal Antwerp Football Club, C‑680/21, EU:C:2023:1010, točka 98).

51

Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 52 sklepnih predlogov, je treba poudariti, da lahko izmenjava informacij med konkurenti, tudi če ni povezana s sporazumom o sodelovanju, pomeni omejevanje konkurence, tudi zaradi cilja, v smislu člena 101(1) PDEU. Kot je namreč razvidno iz točk od 43 do 49 te sodbe, je potrebno, da je ta izmenjava opredeljena kot oblika usklajevanja, ki jo je treba že zaradi njene narave šteti za škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga v okviru navedene izmenjave.

52

Kar zadeva, najprej, vsebino te izmenjave informacij, to pomeni, da ima ta izmenjava značilnosti, zaradi katerih se ji pripiše oblika usklajevanja med podjetji, ki lahko privede do pogojev konkurence, ki ne ustrezajo običajnim pogojem na zadevnem trgu.

53

Opozoriti pa je treba, da se za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga zahteva določena preglednost razmer, ki trenutno prevladujejo na tem trgu. Le pod tem pogojem je namreč trg lahko učinkovit. Sodišče je tako že priznalo, da preglednost med gospodarskimi subjekti – vsaj na trgu, ki ni oligopolen –načeloma prispeva h krepitvi konkurence med ponudniki (glej v tem smislu sodbo z dne 2. oktobra 2003, Thyssen Stahl/Komisija, C‑194/99 P, EU:C:2003:527, točka 84).

54

Da pa bi trg deloval v običajnih pogojih, mora po eni strani vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na enotnem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točka 119), po drugi strani pa mora biti v negotovosti vsaj glede tega, kdaj, v kolikšnem obsegu in kako bodo njegovi konkurenti v prihodnje prilagodili svoje ravnanje na tem trgu (glej v tem smislu sodbi z dne 4. junija 2009, T-Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, EU:C:2009:343, točka 41, in z dne 12. januarja 2023, HSBC Holdings in drugi/Komisija, C‑883/19 P, EU:C:2023:11, točka 116).

55

Dalje, kar zadeva okvir, v katerega je umeščena zadevna izmenjava informacij, je nujno, da lahko v takem okviru vsako usklajevanje, ki ima podobne značilnosti kot navedena izmenjava, privede do le pogojev za konkurenco, ki glede na naravo zadevnega blaga ali storitev, dejanskih pogojev delovanja trga in njegove strukture ne ustrezajo običajnim pogojem delovanja zadevnega trga (glej v tem smislu sodbe z dne 28. maja 1998, Deere/Komisija, C‑7/95 P, EU:C:1998:256, točka 87; z dne 4. junija 2009, T-Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, EU:C:2009:343, točka 33, in z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točka 120).

56

Nazadnje, glede „objektivnih ciljev“, ki se uresničujejo z navedeno izmenjavo, je treba poudariti, da ta pojem v pravnem smislu napotuje na prvotni namen sporazuma, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja, to je na takojšnje in neposredne cilje zadevnega usklajevanja, zaradi katerih so zadevna podjetja pri njem sodelovala. Zato je treba šteti, da izmenjava informacij, ki – čeprav formalno nima protikonkurenčnega cilja – glede na svojo obliko in okvir, v katerega je umeščena, ne more biti pojasnjena drugače kot z uresničevanjem cilja, ki je v nasprotju z enim od sestavnih elementov načela svobodne konkurence, pomeni omejevanje zaradi cilja.

57

Glede na navedeno in glede na to, da mora vsak gospodarski subjekt samostojno določiti politiko, ki jo namerava voditi na enotnem trgu, je treba šteti, da ima izmenjava informacij značilnosti, zaradi katerih se ji pripiše oblika usklajevanja med podjetji, ki jo je treba že zaradi njene narave šteti kot škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga, kadar se njena vsebina nanaša na informacije, ki so – ne glede na njihovo občutljivost ali zaupnost – take, da lahko v okviru, v katerem pride do te izmenjave, sodelujoče pri tej izmenjavi, ki bi bili razumno dejavni in ekonomsko učinkoviti, zgolj spodbudijo, da tiho ravnajo enako glede enega od parametrov, na podlagi katerih se na zadevnem trgu vzpostavi konkurenca.

58

Za takšno oceno je treba upoštevati ne le naravo izmenjanih informacij, temveč tudi gospodarski okvir izmenjave. Namreč, čeprav je treba iz tega domnevati, da podjetja, ki sodelujejo pri izmenjavi in ostanejo dejavna na trgu, informacije, ki so si jih izmenjala s konkurenti, upoštevajo pri določitvi svojega ravnanja na tem trgu (glej v tem smislu sodbe z dne 28. maja 1999, Deere/Komisija, C‑7/92 P, EU:C:1998:358, točki 161 in 162; z dne 4. junija 2009, T-Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, EU:C:2009:343, točki 51 in 52, in z dne 19. marca 2015, Dole Food in Dole Fresh Fruit Europe/Komisija, C‑286/13 P, EU:C:2015:184, točki 126 in 127), ostaja dejstvo, da bodo razumno dejavna in ekonomsko učinkovita podjetja ravnala enako le, če se jim zlasti glede na okvir, v katerem je bil sklenjen ta sporazum, ob tej priložnosti ni treba bati odziva svojih dejanskih in potencialnih konkurentov ter potrošnikov. To načeloma velja, če izmenjava poteka med glavnimi udeleženci na oligopolnem ali vsaj zelo koncentriranem trgu in obstajajo ovire za vstop na ta trg (glej v tem smislu sodbo z dne 2. oktobra 2003, Thyssen Stahl/Komisija, C‑194/99 P, EU:C:2003:527, točki 86 in 87).

59

Tako je treba, kot je poudarilo predložitveno sodišče v svojem vprašanju, zlasti v tem zadnjenavedenem primeru okoliščino, da je trg dokaj koncentriran in da obstajajo ovire za vstop, šteti za upoštevno.

60

Vendar za ugotovitev, da izmenjava informacij pomeni omejevanje zaradi cilja, ni vedno treba dokazati, da se ta izmenjava nanaša na informacije, ki so take, da lahko v okviru, v katerem pride do te izmenjave, sodelujoče pri navedeni izmenjavi, ki bi bili razumno dejavni in ekonomsko učinkoviti, zgolj spodbudijo, da tiho ravnajo enako glede enega od parametrov, na podlagi katerih se na zadevnem trgu vzpostavi konkurenca, s čimer se tako krši obveznost vsakega gospodarskega subjekta, da samostojno določi politiko, ki jo namerava voditi na enotnem trgu.

61

Kot je namreč razvidno iz točke 54 te sodbe, morajo gospodarski subjekti na trgu, da bi ta trg deloval pod običajnimi pogoji, ne le samostojno določiti politiko, ki ji nameravajo slediti na enotnem trgu, ampak tudi, bolj splošno, ostati negotovi glede prihodnjega ravnanja drugih udeležencev na navedenem trgu.

62

Zato je mogoče šteti, da je izmenjava informacij opredeljena kot oblika usklajevanja med podjetji, ki je že po svoji naravi škodljiva za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga, ne da bi bilo treba dokazati, da lahko v okviru te izmenjave izmenjane informacije sodelujoče pri tej izmenjavi, ki bi bili razumno dejavni in ekonomsko učinkoviti, zgolj spodbudijo, da tiho ravnajo enako glede enega od parametrov, na podlagi katerih se na zadevnem trgu vzpostavi konkurenca, kadar se z navedeno izmenjavo omogoči, da se takšna negotovost odpravi. V zvezi s tem pa zadostuje, da so izmenjane informacije po eni strani zaupne in po drugi strani strateške.

63

Kot take „zaupne informacije“ je treba razumeti vse informacije, ki niso že znane vsem gospodarskim subjektom, dejavnim na zadevnem trgu, medtem ko je treba kot „strateške informacije“ razumeti informacije, ki lahko, odvisno od okoliščin, v kombinaciji z drugimi informacijami, ki jih sodelujoči v tej izmenjavi informacij že poznajo, razkrijejo strategijo, ki jo nekateri od teh sodelujočih nameravajo uporabiti glede tega, kar predstavlja enega ali več parametrov, na podlagi katerih se na zadevnem trgu vzpostavi konkurenca (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, HSBC Holdings in drugi/Komisija, C‑883/19 P, EU:C:2023:11, točka 117).

64

Poleg tega, čeprav je, kot je navedel generalni pravobranilec v točkah 69 in 70 sklepnih predlogov, vsaka izmenjava informacij o prihodnjih cenah ali nekaterih elementih, s katerimi so te cene določene, sama po sebi protikonkurenčna, zlasti zaradi tveganja škodovanja konkurenci, ki ga vsebuje, pa je pojem strateške informacije širši in vključuje vse podatke, ki jih gospodarski subjekti še niso poznali in ki v okviru take izmenjave lahko zmanjšajo negotovost sodelujočih pri tej izmenjavi v zvezi s prihodnjim ravnanjem drugih sodelujočih glede tega, kar zaradi narave zadevnega blaga ali storitev, dejanskih pogojev delovanja trga in njegove strukture predstavlja enega ali več parametrov, na podlagi katerih se na zadevnem trgu vzpostavi konkurenca.

65

Nazadnje, kadar se izmenjane informacije ne nanašajo na namene za spremembo ravnanja sodelujočih pri izmenjavi na zadevnem trgu, ampak na trenutna ali pretekla dejstva, je treba te informacije kljub temu šteti za strateške, če lahko tak sodelujoči, zlasti zaradi narave zadevnega blaga ali storitev, dejanskih pogojev delovanja trga, strukture stroškov ali metod proizvodnje in upravljanja sodelujočih pri tej izmenjavi, dovolj natančno sklepa o prihodnjem ravnanju drugih sodelujočih pri tej izmenjavi ali o njihovih odzivih na morebiten strateški premik na trgu.

66

Čeprav mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali je izmenjava iz postopka v glavni stvari opredeljena kot oblika usklajevanja med podjetji, ki jo je treba že zaradi njene narave šteti za škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga, in za to opraviti presojo dejstev, pa lahko Sodišče, ko odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, poda pojasnila, ki navedeno sodišče usmerjajo pri njegovi razlagi (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2024, Lietuvos notarų rūmai in drugi, C‑128/21, EU:C:2024:49, točki 89 in 90).

67

V obravnavani zadevi se je predložitveno sodišče v svojem vprašanju sklicevalo na obsežno izmenjavo vzajemnih in mesečnih informacij med kreditnimi institucijami, ki so konkurentke, na trgih z visoko koncentracijo in vstopnimi ovirami, ki se nanaša na pogoje, ki veljajo za transakcije, opravljene na teh trgih, zlasti na kreditne razmike, trenutne in prihodnje spremenljivke tveganja ter individualizirane podatke o obsegu storitev ene ali druge kreditne institucije.

68

Po eni strani pa iz opisa, ki ga je podalo predložitveno sodišče, izhaja, da informacije o kreditnih razmikih, ki so si jih sodelujoče kreditne institucije izmenjevale zaupno, ob izmenjavi niso bile enako izčrpno in sistematično javno dostopne ter da so se te informacije v bistvu nanašale na morebitne prihodnja dejanja. Natančneje, iz spisa, ki je voljo Sodišču, je razvidno, da so se te informacije nanašale na namene za spremembo pogojev, ki so se uporabljali za transakcije, izvedene na zadevnem trgu, ali vsaj na sprejete spremembe, ki se še niso uporabljale.

69

Po drugi strani, ker pojem „kreditni razmik“ napotuje na razliko med obrestno mero, ki jo kreditna institucija uporabi za posojilojemalca, in obrestno mero, po kateri se kreditna institucija načeloma refinancira, pri čemer je ta druga obrestna mera načeloma znana, lahko kreditni razmik razkrije obrestno mero, ki jo kreditne institucije ponudijo svojim strankam pred pogajanji.

70

Ker se kreditni razmiki tako nanašajo na enega od parametrov, na podlagi katerih se vzpostavi konkurenca na treh trgih, ki se obravnavajo v postopku v glavni stvari, je treba vse informacije o prihodnjih namenih kreditnih institucij za spremembo teh kreditnih razmikov šteti za strateške informacije.

71

Zato je glede na to, kar je bilo ugotovljeno v točki 62 te sodbe, izmenjava informacij, ki je – kot ta, ki jo je opisalo predložitveno sodišče v svojem vprašanju – organizirana zaupno in ki se nanaša na prihodnje namene kreditnih institucij glede kreditnih razmikov, s katerimi se določi obrestna mera, ki se ponudi njihovim strankam, opredeljena kot oblika usklajevanja med podjetji, ki jo je treba že zaradi njene narave šteti za škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga in jo je torej treba šteti za omejevanje zaradi cilja v smislu člena 101(1) PDEU.

72

Enako velja za informacije o prihodnjih spremembah spremenljivk tveganja, uporabljenih za kreditne razmike, ki se uporabljajo glede na individualni profil tveganja strank, saj skupaj z informacijami o prihodnjih namenih kreditnih institucij glede kreditnih razmikov sodelujočim pri tej izmenjavi omogočajo natančnejši vpogled v strategije oblikovanja cen, ki jih nameravajo izvesti drugi sodelujoči.

73

V zvezi z informacijami o „obsegu storitev“ je treba poudariti, da je res, da lahko take informacije načeloma razkrijejo – zlasti takrat, kadar ti sodelujoči te informacije, kot v postopku v glavni stvari, posredujejo v razčlenjeni obliki in posamično – ravnanje enega od sodelujočih, ki bi odstopalo od morebitnega ravnotežja, ki prevladuje na trgu.

74

Zato bi lahko obstoj izmenjave takih informacij v nekaterih okoliščinah razkril obstoj oblike usklajevanja, ki bi jo bilo treba že zaradi njene narave šteti za škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga, torej oblike usklajevanja, katere sestavni del bi bila taka izmenjava.

75

Vendar je v postopku v glavni stvari iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da je AdC tožečim strankam očital, da so sodelovale pri „samostojni“ izmenjavi informacij, ne pa pri izmenjavi, ki bi bila pomožna usklajenemu ravnanju, ki omejuje konkurenco.

76

Glede „samostojne“ izmenjave informacij je treba navesti, da kadar se – kot v tej zadevi – take informacije nanašajo na pretekli obseg prodaje, je malo verjetno, da bi te informacije, obravnavane ločeno in če ni posebnih okoliščin, lahko razkrile prihodnje namene zadevnih kreditnih institucij ali sodelujoče pri izmenjavi, ki bi bili razumno dejavni in ekonomsko učinkoviti, spodbudile, da tiho ravnajo enako glede enega od parametrov, na podlagi katerih se na enem od zadevnih trgov vzpostavi konkurenca.

77

Vendar je treba škodljivost oblike izmenjave informacij presojati tudi ob upoštevanju možnosti združevanja različnih kategorij izmenjanih informacij.

78

Tako bi lahko bila „samostojna“ izmenjava informacij v delu, v katerem se nanaša zlasti na obseg storitev, opredeljena kot oblika usklajevanja med podjetji, ki bi jo bilo treba že zaradi njene narave šteti za škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga, zlasti če bi bile te informacije združene z drugimi vrstami izmenjanih informacij in, odvisno od okoliščin, z drugimi informacijami, ki so že prosto dostopne, tako da bi razumno dejavno in ekonomsko učinkovito podjetje lahko iz tega – glede na naravo, dejanske pogoje delovanja zadevnih trgov in njihove strukture – sklepalo, kakšni bodo prihodnji nameni drugih sodelujočih, ali pa bi bilo spodbujeno k temu, da bi skupaj s temi sodelujočimi tiho ravnalo enako glede enega od parametrov, na podlagi katerih se na teh trgih vzpostavi konkurenca.

79

Vsekakor je treba glede izmenjave informacij, kakršna je ta, ki jo je predložitveno sodišče opisalo v svojem vprašanju, šteti, da ta izmenjava pomeni omejevanje zaradi cilja, saj se izmenjane informacije nanašajo med drugim na namene prihodnjih sprememb kreditnih razmikov sodelujočih pri tej izmenjavi.

80

Takšno ugotovitev je mogoče potrditi s preučitvijo objektivnih ciljev izmenjave takih informacij, kar je upoštevno tudi za presojo obstoja omejevanja zaradi cilja, kot je razvidno iz točke 49 te sodbe. Izmenjava informacij o prihodnjih namenih sodelujočih pri tej izmenjavi glede enega od parametrov, na podlagi katerih se na trgu vzpostavi konkurenca, kot so kreditni razmiki, namreč ne more slediti drugim objektivnim ciljem kot cilju izkrivljanja konkurence na tem trgu.

81

V postopku v glavni stvari tožeče stranke iz postopka v glavni stvari kljub temu poskušajo dokazati, da zadevna izmenjava informacij ne pomeni omejevanja konkurence zaradi cilja, pri čemer navajajo več trditev.

82

Na prvem mestu, tožeče stranke iz postopka v glavni stvari trdijo, da so zanje na podlagi potrošniškega prava veljale obveznosti glede preglednosti cen ter – v skladu z računovodskimi in finančnimi pravili, ki se uporabljajo zanje, in odvisno od primera zaradi njihovega statusa družbe, katere vrednostni papirji so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu – obveznosti razkritja obsega njihove prodaje, njihovih tržnih deležev in njihovih povprečnih kreditnih razmikov. Zaradi teh različnih pravnih obveznosti pa bi lahko kateri koli udeleženec na zadevnih trgih poslovne pogoje sodelujočih kreditnih institucij zbiral tako, da bi obiskal njihove poslovalnice ali obiskal njihovo spletno stran.

83

V zvezi s tem je treba sicer poudariti, da izmenjava informacij, katerih sporočanje bi sicer postalo obvezno z nacionalno ureditvijo, ne more biti v nasprotju s členom 101 PDEU, saj taka izmenjava ne more imeti vpliva na trg, ki bi presegal vpliv, ki ga je že povzročilo spoštovanje te ureditve, zadevna podjetja pa za takšen vpliv ne morejo biti odgovorna (glej po analogiji sodbi z dne 11. novembra 1997, Komisija in Francija/Ladbroke Racing, C‑359/95 P in C‑379/95 P, EU:C:1997:531, točka 33, in z dne 9. septembra 2003, CIF, C‑198/01, EU:C:2003:430, točki 52 in 53).

84

Vendar se sodelujoči pri izmenjavi informacij ne morejo sklicevati na tak položaj, če izmenjane informacije presegajo tiste, ki jih mora v okviru svojih regulativnih obveznosti objaviti katera koli kreditna institucija, ki deluje na zadevnih treh trgih, in če so bile te informacije izmenjane, preden je bilo s temi obveznostmi tem sodelujočim naloženo, da take informacije objavijo, kar pa mora ugotoviti predložitveno sodišče.

85

Na drugem mestu, tožeče stranke iz postopka v glavni stvari navajajo, da izmenjava informacij, ki naj bi – tako kot ta iz postopka v glavni stvari – potekala zelo občasno, in sicer enkrat ali dvakrat letno, ne more pomeniti omejevanja zaradi cilja. Pri tem je treba opozoriti, da taka pogostost sama po sebi ne izključuje protikonkurenčnega cilja izmenjave informacij. Že samo en stik namreč lahko zadošča za odpravo negotovosti pri zainteresiranih osebah glede prihodnjega ravnanja drugih zadevnih podjetij na zadevnem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 4. junija 2009, T-Mobile Netherlands in drugi, C‑8/08, EU:C:2009:343, točki 59 in 62).

86

Na tretjem mestu, tožeče stranke iz postopka v glavni stvari izpodbijajo dejstvo, da se izmenjava informacij, kakršna je ta, ki jo je predložitveno sodišče opisalo v svojem vprašanju, lahko opredeli kot oblika usklajevanja, ki jo je treba že zaradi njene narave šteti za škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga, kadar se lahko s to izmenjavo olajša analiza konkurence (benchmarking) sodelujočih pri navedeni izmenjavi, saj jim ta izmenjava omogoča, da med seboj primerjajo svoje ponudbe, hkrati pa zmanjšajo stroške, povezane s tako primerjavo, pri čemer bi lahko enaka izmenjava zato imela za konkurenco ugodne posledice.

87

Res je, da lahko izmenjave informacij o najboljših metodah upravljanja ali proizvodnje, ki jih je treba uporabiti, spodbujajo konkurenco in jih zato ni mogoče šteti za omejevanje zaradi cilja. Vendar to ne velja za izmenjave zaupnih informacij, ki se nanašajo prav na prihodnje namere sodelujočih pri teh izmenjavah glede enega od parametrov, na podlagi katerih se na zadevnem trgu vzpostavi konkurenca.

88

Na četrtem mestu, tožeče stranke iz postopka v glavni stvari trdijo, da kreditni razmiki niso odražali skupne cene ponujenih kreditnih storitev, ampak le enega od njenih sestavnih delov, zlasti ker niso bili navedeni zneski provizij in drugih stroškov. Poleg tega naj vsaj na trgu stanovanjskih posojil obrestne mere za posojilo, ponujene strankam, ki izhajajo iz teh kreditnih razmikov, ne bi ustrezale uporabljenim končnim obrestnim meram, ampak okvirnim obrestnim meram, ki so se uporabile kot izhodišče za posamezna pogajanja z vsako stranko glede na njen posebni profil tveganja. Zato naj za izmenjavo informacij, tudi če se nanaša na prihodnje namene sodelujočih kreditnih institucij v zvezi s kreditnimi razmiki, ne bi bilo mogoče šteti, da pomeni omejevanje zaradi cilja.

89

Vendar, kot je poudaril generalni pravobranilec v točkah 74 in 75 sklepnih predlogov, za to, da bi bilo usklajeno ravnanje zajeto s pojmom omejevanja zaradi cilja, ni nujno, da se nanaša na vse parametre, na podlagi katerih je na trgu vzpostavljena konkurenca, oziroma ni nujno, da se, kar zadeva informacije o cenah, te informacije nanašajo na vse sestavne dele končne cene, ki se uporablja. Zato se izmenjava informacij lahko opredeli kot oblika usklajevanja med podjetji, ki jo je že zaradi njene narave treba šteti za škodljivo za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga, čeprav se nanaša le na enega od teh parametrov (glej v tem smislu sodbo z dne 12. januarja 2023, HSBC Holdings in drugi/Komisija, C‑883/19 P, EU:C:2023:11, točka 204).

90

Obrestna mera, uporabljena kot izhodišče za posamezna pogajanja z vsako stranko glede na njen profil tveganja, pa odraža enega od parametrov konkurence na zadevnih trgih, saj bodo morebitne stranke na podlagi te obrestne mere opravile prvi izbor med kreditnimi ponudbami kreditnih institucij, da začnejo pogajanja le z nekaterimi.

91

Na petem mestu, tožeče stranke iz postopka v glavni stvari izpodbijajo dejstvo, da so se v okoliščinah postopka v glavni stvari posredovane informacije o kreditnih razmikih nanašale na prihodnje ravnanje, katerega poznavanje bi lahko dalo prednost sodelujočim pri tej izmenjavi informacij. Najprej, po mnenju tožečih strank iz postopka v glavni stvari so se te informacije nanašale na spremembe, ki naj bi začele veljati isti dan ali najpozneje naslednji delovni dan, kadar je sporočanje potekalo na petek. Dalje, obrestne mere, predlagane pred pogajanji, naj bi bile navedene na spletni strani in v kreditnih simulatorjih zadevne kreditne institucije kmalu po izmenjavi informacij o spremembah kreditnih razmikov ali celo istočasno. Nazadnje, vsekakor naj bi kreditna institucija potrebovala več tednov, da bi spremenila lastne kreditne razmike, zato naj se sodelujoči pri tej izmenjavi niso mogli takoj odzvati na informacije, ki so jih prejeli.

92

V zvezi s tem je treba opozoriti, da zgolj okoliščina, da so se informacije o kreditnih razmikih izmenjevale, preden so se ti kreditni razmiki začeli uporabljati ali so postali javni, zadostuje za dokaz, da se je z navedeno izmenjavo lahko zmanjšala negotovost pri sodelujočih pri izmenjavi informacij glede prihodnjega ravnanja drugih sodelujočih kreditnih institucij, tudi če bi se negotovost, ki naj bi vplivala na druge konkurente, kmalu zatem odpravila. Namreč, tudi če ne bi bilo mogoče, da bi sodelujoči pri tej izmenjavi te informacije upoštevali takoj, da bi takoj spremenili svoje ravnanje na trgu, ostaja dejstvo, da je vsaka izmenjava informacij o prihodnjih namenih, ki še niso bili razkriti, tem sodelujočim omogočila, da se vsekakor odzovejo hitreje, kot bi bilo to mogoče na podlagi običajnega delovanja zadevnega trga.

93

Na šestem mestu, tožeče stranke iz postopka v glavni stvari trdijo, da v spisu, ki je na voljo Sodišču, ni naveden noben primer, v katerem bi ena od sodelujočih kreditnih institucij spremenila svoj cenik, potem ko je prejela informacijo, da se bodo kreditni razmiki druge sodelujoče kreditne institucije spremenili. Take okoliščine pa ni mogoče šteti za upoštevno, ker se za uporabo pojma omejevanja zaradi cilja za izmenjavo informacij ne zahtevata niti dokaz morebitnih konkretnih posledic zadevne izmenjave informacij na zadevnem trgu niti to, da bi sodelujoči pri teh izmenjavi dejansko upoštevali informacije.

94

Na sedmem mestu, tožeče stranke iz postopka v glavni stvari trdijo, da se pojem „spremenljivka tveganja“, kot ga uporablja predložitveno sodišče, nanaša na preglednice vrednotenja, v katerih se za posamezno kategorijo strank – glede na dejavnike, kot so njeni prihodki, finančni vložek ali vrednost nepremičnine – določi raven tveganja in s tem povezan kreditni razmik, ki ga je treba uporabiti za izravnavo tega tveganja. Ti dejavniki, ki so podlaga za vsako raven tveganja, pa naj nikakor ne bi bili razkriti ob izmenjavi informacij, kot naj bi izhajalo iz pričanj, povzetih v vmesni sodbi, tako da naj izmenjava teh preglednic ne bi mogla biti strateška informacija.

95

V zvezi s tem mora predložitveno sodišče ugotoviti, ali so bile – zlasti ob upoštevanju informacij, s katerimi so razpolagali sodelujoči pri tej izmenjavi, in metodologije, ki se je na splošno uporabljala za pripravo takšne razpredelnice – informacije iz takšne razpredelnice dovolj razumljive, da so tem sodelujočim omogočile, da so lahko – ko so te informacije združili s kreditnimi razmiki, na podlagi katerih je bila strankam pred pogajanji ponujena obrestna mera, in doseženim obsegom prodaje – zmanjšali svojo negotovost v zvezi s prihodnjim ravnanjem drugih sodelujočih pri tej izmenjavi glede tega, kar zaradi narave zadevnih storitev, dejanskih pogojev delovanja trga in njegove strukture, predstavlja enega ali več parametrov, na podlagi katerih se na zadevnih trgih vzpostavi konkurenca.

96

Glede na vse navedene preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 101(1) PDEU razlagati tako, da je treba obsežno izmenjavo vzajemnih in mesečnih informacij med kreditnimi institucijami, ki so konkurentke, na trgih z visoko koncentracijo in vstopnimi ovirami, ki se nanaša na pogoje, ki veljajo za posle, opravljene na teh trgih, zlasti na kreditne razmike, trenutne in prihodnje spremenljivke tveganja ter individualizirane podatke o obsegu storitev sodelujočih pri tej izmenjavi, kadar so ti kreditni razmiki vsaj tisti, ki jih nameravajo te institucije uporabiti v prihodnosti, opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja.

Drugo vprašanje

97

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

98

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 101(1) PDEU je treba razlagati tako, da je treba obsežno izmenjavo vzajemnih in mesečnih informacij med kreditnimi institucijami, ki so konkurentke, na trgih z visoko koncentracijo in vstopnimi ovirami, ki se nanaša na pogoje, ki veljajo za posle, opravljene na teh trgih, zlasti na kreditne razmike, trenutne in prihodnje spremenljivke tveganja ter individualizirane podatke o obsegu storitev sodelujočih pri tej izmenjavi, kadar so ti kreditni razmiki vsaj tisti, ki jih nameravajo te institucije uporabiti v prihodnosti, opredeliti kot omejevanje konkurence zaradi cilja.