Začasna izdaja

SODBA SODIŠČA (veliki senat)

z dne 21. decembra 2023(*)

„Predhodno odločanje – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Evropsko javno tožilstvo – Uredba (EU) 2017/1939 – Člen 31 – Čezmejne preiskave – Sodna odobritev – Obseg nadzora – Člen 32 – Izvrševanje dodeljenih ukrepov“

V zadevi C‑281/22,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija) z odločbo z dne 8. aprila 2022, ki je na Sodišče prispela 25. aprila 2022, v kazenskem postopku zoper

G. K.,

B. O. D. GmbH,

S. L.

ob udeležbi

Österreichischer Delegierter Europäischer Staatsanwalt,

SODIŠČE (veliki senat),

v sestavi K. Lenaerts, predsednik, L. Bay Larsen (poročevalec), podpredsednik, A. Arabadjiev, predsednik senata, A. Prechal, K. Jürimäe, predsednici senatov, T. von Danwitz, F. Biltgen, predsednika senatov, O. Spineanu-Matei, predsednica senata, M. Ilešič, J.-C. Bonichot, M. Safjan, S. Rodin, D. Gratsias, sodniki, M. L. Arastey Sahún, sodnica, in M. Gavalec, sodnik,

generalna pravobranilka: T. Ćapeta,

sodna tajnica: M. Krausenböck, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 27. februarja 2023,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za G. K., B. O. D. GmbH in S. L. W. Gappmayer, Rechtsanwalt,

–        za Österreichischer Delegierter Europäischer Staatsanwalt L. De Matteis, T. Gut, I. Maschl-Clausen in F.-R. Radu, agenti,

–        za avstrijsko vlado J. Schmoll, J. Herrnfeld in C. Leeb, agentke,

–        za nemško vlado J. Möller, P. Busche in M. Hellmann, agenti,

–        za francosko vlado R. Bénard in A. Daniel, agenta,

–        za nizozemsko vlado M. K. Bulterman, A. Hanje in J. M. Hoogveld, agenti,

–        za romunsko vlado M. Chicu, E. Gane in A. Wellman, agentke,

–        za Evropsko komisijo J. Baquero Cruz in S. Grünheid, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 22. junija 2023

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 31(3), prvi pododstavek, in člena 32 Uredbe Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (EJT) (UL 2017, L 283, str. 1).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka zoper osebo G. K., družbo B. O. D. GmbH in osebo S. L., ki so obdolžene, da so pri uvozu biodizla v Evropsko unijo kršile carinske predpise, ker so navedle lažne podatke.

 Pravni okvir

 Pravo Unije

 Okvirni sklep 2002/584/PNZ

3        Člen 1(2) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34) določa:

„Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.“

4        Člen 6(1) in (2) tega okvirnega sklepa določa:

„1.      Odreditveni pravosodni organ je pravosodni organ odreditvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za odreditev evropskega naloga za prijetje.

2.      Izvršitveni pravosodni organ je pravosodni organ izvršitvene države članice, ki je po pravu te države pristojen za izvršitev evropskega naloga za prijetje.“

 Direktiva 2014/41/EU

5        Člen 1(2) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2014/41/EU z dne 3. aprila 2014 o evropskem preiskovalnem nalogu v kazenskih zadevah (UL 2014, L 130, str. 1) določa:

„Države članice izvršijo [evropski preiskovalni nalog (v nadaljevanju: EPN)] na podlagi načela vzajemnega priznavanja in v skladu s to direktivo.“

6        Člen 6 te direktive določa:

„1.      Odreditveni organ lahko izda EPN le, kadar sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)      izdaja EPN je nujna in sorazmerna za namene postopkov iz člena 4 ob upoštevanju pravic osumljenca ali obdolženca in

(b)      preiskovalni ukrep(i), predviden(i) v EPN, bi lahko bil(i) pod istimi pogoji odrejen(i) tudi v podobnem notranjem primeru.

2.      Odreditveni organ za vsak posamezen primer preveri, ali so pogoji iz odstavka 1 izpolnjeni.

3.      Kadar izvršitveni organ upravičeno domneva, da pogoji iz odstavka 1 niso izpolnjeni, se lahko z odreditvenim organom posvetuje o pomembnosti izvršitve EPN. Po takem posvetovanju se lahko odreditveni organ odloči za umik EPN.“

7        Člen 9(1) navedene direktive določa:

„Izvršitveni organ brez kakršne koli nadaljnje formalnosti prizna EPN, posredovan v skladu s to direktivo, in poskrbi za njegovo izvršitev na enak način in pod enakimi pogoji, kot če bi zadevni preiskovalni ukrep odredil organ države izvršiteljice, razen če se ta organ ne odloči, da se bo skliceval na enega od razlogov za nepriznanje ali neizvršitev ali na enega od razlogov za odložitev iz te direktive.“

 Uredba 2017/1939

8        V uvodnih izjavah 12, 14, 20, 30, 32, 60, 72, 73, 80, 83 in 85 Uredbe 2017/1939 je navedeno:

„(12)      V skladu z načelom subsidiarnosti se lahko boj proti kaznivim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom Unije, zaradi njegovega obsega in učinkov bolje doseže na ravni Unije. Sedanje stanje, ko so za kazenski pregon kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, izključno pristojni organi držav članic [Unije], ne omogoča vedno zadovoljivega doseganja tega cilja. Ker ciljev te uredbe, to je okrepitev boja proti kaznivim dejanjem, ki škodijo finančnim interesom Unije, z ustanovitvijo vzpostavitvijo [Evropskega javnega tožilstva (v nadaljevanju: EJT)], države članice [Unije] ne morejo zadovoljivo doseči zaradi razdrobljenosti nacionalnega pregona na področju kaznivih dejanj, ki škodijo finančnim interesom Unije, temveč se glede na to, da bo imelo EJT pristojnost za pregon takih kaznivih dejanj, lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 PEU. […]

[…]

(14)      Ob upoštevanju načela lojalnega sodelovanja bi se morali EJT in pristojni nacionalni organi medsebojno podpirati in obveščati z namenom učinkovitega preprečevanja kaznivih dejanj, ki so v pristojnosti EJT.

[…]

(20)      Organizacijska struktura EJT bi morala omogočati hitro in učinkovito odločanje pri izvajanju kazenskih preiskav in pregona, ne glede na to, ali je vanje vključena ena ali več držav članic. […]

[…]

(30)      Preiskave EJT bi praviloma morali izvajati evropski delegirani tožilci v državah članicah. Izvajati bi jih morali v skladu s to uredbo in – glede zadev, ki jih ta uredba ne ureja – v skladu z nacionalnim pravom. […]

[…]

(32)      Evropski delegirani tožilci bi morali biti sestavni del EJT in v tej funkciji pri preiskovanju in pregonu kaznivih dejanj, ki sodijo v pristojnost EJT, delovati izključno v imenu in za račun EJT na ozemlju svoje države članice. […]

[…]

(60)      Kadar EJT v posameznem primeru ne more izvrševati svojih pristojnosti, ker obstaja razlog za domnevo, da škoda, ki je bila ali bi lahko bila povzročena finančnim interesom Unije, ne presega škode, ki je bila ali bi lahko bila povzročena drugi žrtvi, bi moralo EJT kljub temu imeti možnost izvrševati svojo pristojnost, če se izkaže, da je bolje, če preiskavo ali pregon izvede EJT in ne organi zadevne države ali zadevnih držav članic. Da je bolje, če preiskavo ali pregon izvede EJT, bi se lahko izkazalo med drugim, kadar bi bilo učinkoviteje, da bi zadevno kaznivo dejanje zaradi njegove transnacionalne narave in obsega preiskoval in preganjal EJT, kadar tako kaznivo dejanje vključuje hudodelsko združbo ali kadar bi posebna vrsta kaznivega dejanja lahko resno ogrožala finančne interese Unije ali dobro ime institucij Unije in zaupanje državljanov Unije. […]

[…]

(72)      Evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, bi moral imeti v čezmejnih primerih možnost, da mu pomagajo pomočniki evropskih delegiranih tožilcev, ko je treba ukrepati v drugih državah članicah. Kadar je za takšen ukrep potrebna sodna odobritev, bi bilo treba jasno navesti, v kateri državi članici bi bilo treba odobritev pridobiti, v vsakem primeru pa bi morala biti odobritev ena sama. Če sodni organi preiskovalni ukrep dokončno zavrnejo, torej po tem, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, bi moral evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, zahtevo ali nalog umakniti.

(73)      Možnost uporabe pravnih instrumentov o vzajemnem priznavanju ali čezmejnem sodelovanju, predvidena v tej uredbi, ne bi smela nadomestiti specifičnih pravil o čezmejnih preiskavah iz te uredbe. Morala pa bi jih dopolnjevati ter zagotoviti, da se, kadar so v čezmejni preiskavi potrebni ukrepi, ki pa niso na voljo v nacionalnem pravu za povsem nacionalne primere, pri izvajanju preiskave ali pregona ti ukrepi lahko uporabljajo v skladu z nacionalnim pravom o izvajanju zadevnega instrumenta.

[…]

(80)      Dokazi, ki jih EJT predloži sodišču, se ne bi smeli zavrniti kot nedopustni samo zato, ker so bili zbrani v drugi državi članici ali v skladu s pravom druge države članice, če sodišče prve stopnje meni, da njihova dopustitev izpolnjuje zahteve glede poštenosti postopka in pravice osumljenca ali obdolženca do obrambe v skladu z Listino [Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina)]. V tej uredbi so spoštovane temeljne pravice in upoštevana načela, ki jih priznavajo člen 6 PEU in Listina, zlasti v njenem naslovu VI, mednarodno pravo in mednarodni sporazumi, katerih pogodbenice so Unija ali vse države članice, vključno z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu], ter ustave držav članic na njihovih zadevnih področjih uporabe. […]

[…]

(83)            Ta uredba določa, da mora EJT spoštovati zlasti pravico do poštenega sojenja, pravico do obrambe in domnevo nedolžnosti, kot so vsebovane v členih 47 in 48 Listine. Člen 50 Listine, ki ščiti pravico, da se oseba za isto kaznivo dejanje kazensko ne preganja ali kaznuje dvakrat (ne bis in idem), zagotavlja, da se osebi zaradi uvedbe pregona s strani EJT ne bo dvakrat sodilo zaradi istega kaznivega dejanja. Dejavnosti EJT se bi morale tako izvajati ob polnem spoštovanju navedenih pravic, ta uredba pa bi se morala uporabljati in razlagati v skladu s tem.

[…]

(85)      Pravica do obrambe, ki je opredeljena v ustreznem pravu Unije, kot so direktive 2010/64/EU [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. oktobra 2010 o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih (UL 2010, L 280, str. 1)], 2012/13/EU [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012 o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku (UL 2012, L 142, str. 1)], 2013/48/EU [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in v postopkih na podlagi evropskega naloga za prijetje ter pravici do obvestitve tretje osebe ob odvzemu prostosti in do komunikacije s tretjimi osebami in konzularnimi organi med odvzemom prostosti (UL 2013, L 294, str. 1)], (EU) 2016/343 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL 2016, L 65, str. 1)] in (EU) 2016/1919 [Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o brezplačni pravni pomoči za osumljene in obdolžene osebe v kazenskem postopku ter za zahtevane osebe v postopku na podlagi evropskega naloga za prijetje (UL 2016, L 297, str. 1)], kakor se izvajajo v nacionalnem pravu, bi morala veljati tudi za dejavnosti EJT. Te pravice bi morale veljati za vsakega osumljenca ali obdolženca, v zvezi s katerim EJT začne preiskavo, pa tudi pravice, zagotovljene z nacionalnim pravom, zahtevati postavitev izvedencev ali zaslišanje prič, ali da EJT kako drugače predloži dokaze v imenu obrambe.“

9        Člen 1 te uredbe določa:

„S to uredbo se ustanavlja Evropsko javno tožilstvo (v nadaljnjem besedilu: EJT) in določajo pravila za njegovo delovanje.“

10      Člen 2, točki 5 in 6, navedene uredbe določa:

„V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(5)       ,evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo‘ pomeni evropskega delegiranega tožilca, pristojnega za preiskave in pregon, ki jih je sam začel, so mu bili dodeljeni oziroma jih je prevzel na podlagi pravice do prevzema zadeve v skladu s členom 27;

(6)       ,pomočnik evropskega delegiranega tožilca‘ pomeni evropskega delegiranega tožilca, ki se nahaja v državi članici, ki ni država članica evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, in v kateri je treba izvesti preiskavo ali drug ukrep, ki mu je bil dodeljen“.

11      Člen 4 iste uredbe določa:

„EJT je pristojno za preiskavo, pregon in obtožbo storilcev in udeležencev pri kaznivih dejanjih, ki škodujejo finančnim interesom Unije […]. V zvezi s tem EJT opravlja preiskave ter izvaja ukrepe pregona in opravlja funkcije tožilca na pristojnih sodiščih držav članic, dokler zadeva ni dokončno zaključena.“

12      Člen 5(1) Uredbe 2017/1939 določa:

„EJT zagotovi, da se pri njegovih dejavnostih spoštujejo pravice, vsebovane v Listini.“

13      Člen 8, od (1) do (4), te uredbe določa:

„1.      EJT je nedeljiv organ Unije, ki deluje kot enoten urad z decentralizirano strukturo.

2.      EJT je organizirano na centralni in na decentralizirani ravni.

3.      Na centralni ravni ga sestavlja glavni urad na sedežu EJT. Glavni urad sestavljajo kolegij, stalni senati, evropski glavni tožilec, namestniki evropskega glavnega tožilca, evropski tožilci in upravni direktor.

4.      Na decentralizirani ravni ga sestavljajo evropski delegirani tožilci, ki se nahajajo v državah članicah.“

14      Člen 13(1) navedene uredbe določa:

„Evropski delegirani tožilci delujejo v imenu EJT v svojih državah članicah in imajo poleg in ob upoštevanju posebnih pooblastil in statusa, ki jim je podeljen, ter v skladu s pogoji iz te uredbe enaka pooblastila kot nacionalni tožilci v zvezi s preiskavami, pregonom in vlaganjem obtožnic.

Evropski delegirani tožilci so pristojni za tiste preiskave in pregon, ki so jih začeli, ki so jim bile dodeljene ali ki so jih prevzeli na podlagi pravice do prevzema zadeve. Sledijo usmeritvam in navodilom stalnega senata, pristojnega za zadevo, ter navodilom nadzorujočega evropskega tožilca.

[…]“

15      Člen 28(1) iste uredbe določa:

„Evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, lahko v skladu s to uredbo in nacionalnim pravom preiskovalne ukrepe in druge ukrepe sprejema sam ali to naloži pristojnim organom v svoji državi članici. […]“

16      Člen 30(1) Uredbe 2017/1939 določa:

„Vsaj v primerih, ko se kaznivo dejanje, ki je predmet preiskave, kaznuje z najvišjo predpisano sankcijo najmanj štirih let zapora, države članice zagotovijo, da imajo evropski delegirani tožilci pravico odrediti ali zahtevati naslednje preiskovalne ukrepe:

(a)      preiskavo vseh prostorov, zemljišč, prevoznih sredstev, zasebnih prebivališč, oblek in drugega osebnega premoženja ali računalniškega sistema ter sprejetje vseh varnostnih ukrepov, ki so potrebni, da se ohrani njihova celovitost ali prepreči izguba ali okuženost dokazov;

[…]

(d)      začasno zavarovanje predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, ali premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, vključno s sredstvi, za katere se pričakuje, da jih bo zaseglo sodišče prve stopnje, če obstaja razlog za domnevo, da bo lastnik, posestnik ali upravitelj teh predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, ali te premoženjske koristi poskušal preprečiti izvršitev odredbe o zasegu;

[…].“

17      Člen 31 te uredbe, naslovljen „Čezmejne preiskave“, določa:

„1.      Evropski delegirani tožilci tesno sodelujejo, tako da si v čezmejnih zadevah pomagajo in se redno posvetujejo. Če je treba ukrep izvesti v državi članici, ki ni država članica evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, ta evropski delegirani tožilec odloči o sprejetju potrebnega ukrepa in ga dodeli evropskemu delegiranemu tožilcu, ki se nahaja v državi članici, kjer je treba izvesti ukrep.

2.      Evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, lahko dodeli vsak ukrep, ki mu je na voljo v skladu s členom 30. Utemeljitev in sprejetje takšnih ukrepov ureja pravo države članice evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo. Če evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, preiskovalni ukrep dodeli enemu ali več evropskim delegiranim tožilcem iz druge države članice, obenem o tem obvesti svojega nadzorujočega evropskega tožilca.

3.      Če je po pravu države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca za ukrep potrebna sodna odobritev, pomočnik evropskega delegiranega tožilca to odobritev pridobi v skladu s pravom navedene države članice.

Če je sodna odobritev za dodeljeni ukrep zavrnjena, evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, umakne dodelitev.

Če po pravu države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca takšna sodna odobritev ni potrebna, potrebna pa je v skladu s pravom države članice evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, ta evropski delegirani tožilec pridobi odobritev in jo predloži skupaj z dodelitvijo.

4.      Pomočnik evropskega delegiranega tožilca izvede dodeljeni ukrep ali naloži pristojnemu nacionalnemu organu, naj to stori.

5.      Če pomočnik evropskega delegiranega tožilca meni, da:

[…]

(c)      bi z drugim, a milejšim ukrepom dosegli iste rezultate kot z dodeljenim ukrepom, […]

[…]

o tem obvesti svojega nadzorujočega evropskega tožilca in se posvetuje z evropskim delegiranim tožilcem, ki obravnava zadevo, zaradi dvostranske rešitve vprašanja.

6.      Če dodeljeni ukrep v povsem nacionalnem primeru ne obstaja, bi pa bil na voljo v čezmejnem primeru, ki ga urejajo pravni instrumenti o vzajemnem priznavanju ali čezmejnem sodelovanju, lahko zadevni evropski delegirani tožilci v dogovoru z zadevnimi nadzorujočimi evropskimi tožilci uporabijo takšne instrumente.

7.      Če evropski delegirani tožilci v sedmih delovnih dneh vprašanja ne morejo rešiti in se dodelitev ohrani, se vprašanje odstopi pristojnemu stalnemu senatu. Enako velja, če se dodeljeni ukrep ne sprejme v roku, določenem v okviru dodelitve, ali v razumnem roku.

[…]“

18      Člen 32 navedene uredbe, naslovljen „Izvrševanje dodeljenih ukrepov“, določa:

„Dodeljeni ukrepi se izvajajo v skladu s to uredbo in pravom države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca. Upoštevajo se formalnosti in postopki, ki jih izrecno navede evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, razen če so takšne formalnosti in postopki v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca.“

19      Člen 41(1) in (2) iste uredbe določa:

„1.      Dejavnosti EJT se izvajajo ob polnem upoštevanju pravic osumljencev in obdolžencev, vsebovanih v Listini, vključno s pravico do poštenega sojenja in pravico do obrambe.

2.      Vsak osumljenec ali obdolženec v kazenskem postopku EJT ima najmanj naslednje procesne pravice, določene v pravu Unije, med drugim v direktivah o pravicah osumljencev in obdolžencev v kazenskih postopkih, kakor se izvajajo z nacionalnim pravom, na primer:

(a)      pravico do tolmačenja in prevajanja, kot je določena v Direktivi [2010/64];

(b)      pravico do obveščenosti in dostopa do gradiva v zadevi, kot je določena v Direktivi [2012/13];

(c)      pravico do dostopa do odvetnika in pravico do komunikacije s tretjimi osebami in njihove obveščenosti v primeru pridržanja, kot je določena v Direktivi [2013/48];

(d)      pravico do molka in pravico do domneve nedolžnosti, kot sta določeni v Direktivi [2016/343];

(e)      pravico do pravne pomoči, kot je določena v Direktivi [2016/1919].“

 Avstrijsko pravo

20      Člen 11(2) Bundesgesetz zur Durchführung der Europäischen Staatsanwaltschaft (zvezni zakon o delovanju Evropskega javnega tožilstva) določa, da mora v čezmejnih preiskavah Evropskega javnega tožilstva v primeru izvajanja preiskovalnega ukrepa na avstrijskem ozemlju sodno odobritev iz člena 31(3), prvi pododstavek, Uredbe 2017/1939 izdati Landesgericht (deželno sodišče, Avstrija), na sedežu katerega je pristojno državno tožilstvo.

21      Člen 119(1) Strafprozessordnung (zakonik o kazenskem postopku) določa pogoje za izvedbo preiskav.

22      Člen 120(1) zakonika o kazenskem postopku določa, da mora preiskavo odrediti državno tožilstvo na podlagi sodne odobritve in da je kriminalistična policija pooblaščena za izvedbo začasne preiskave brez odredbe ali odobritve le v primeru neposredne nevarnosti.

 Nemško pravo

23      Člen 102 Strafprozessordnung (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: StPO) določa:

„Zoper osumljenega storitve ali udeležbe pri storitvi kaznivega dejanja ali prikrivanja podatkov, sostorilstva, oviranja kazenskega pregona ali prikrivanja, se lahko odredi preiskava njegovega stanovanja in drugih prostorov ter osebna preiskava, ki vključuje njegove osebne predmete, tako zaradi prijetja kot tudi v primerih, če je verjetno, da se bodo v preiskavi odkrili dokazi.“

24      Člen 105(1) StPO določa:

„Preiskavo lahko odredi le sodnik, v primeru neposredne nevarnosti pa tudi državno tožilstvo in njegovi pomočniki [člen 152 Gerichtsverfassungsgesetz (zakon o organizaciji pravosodja)]. […]“

25      Člen 3(2) Gesetz zur Ausführung der EU-Verordnung zur Errichtung der Europäischen Staatsanwaltschaft (zakon o izvajanju uredbe Evropske unije o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva) določa:

„Kadar je v določbah zakonika o kazenskem postopku za uvedbo preiskave določena odredba ali potrditev sodnika, se mora za čezmejne ukrepe, ki se izvršijo v drugi državi članici, ki sodeluje pri ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva, v skladu s členom 31(3) [Uredbe 2017/1939] ta odredba ali ta potrditev nemškega sodnika pridobiti le, če taka odredba ali potrditev sodnika ni potrebna po pravu druge države članice.“

 Spor o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

26      Nemški evropski delegirani tožilec je v imenu Evropskega javnega tožilstva začel preiskavo zaradi obsežne davčne utaje in članstva v hudodelski združbi, organizirani za izvršitev davčnih kaznivih dejanj.

27      V okviru te preiskave so bili družba B. O. D. ter njeni poslovodji G. K. in S. L. obdolženi, da so pri uvozu biodizla s poreklom iz ZDA v Unijo kršili carinske predpise, ker so navedli lažne podatke, in tako povzročili škodo v višini 1.295.000 EUR.

28      Avstrijski pomočnik evropskega delegiranega tožilca je 9. novembra 2021 v okviru pomoči, zagotovljene v tej preiskavi na podlagi člena 31 Uredbe 2017/1939, na eni strani odredil preiskave in zaseg tako v poslovnih prostorih družbe B. O. D. in njene obvladujoče družbe kot na domovih oseb G. K. in S. L., ki so vsi v Avstriji, ter na drugi strani pristojnim avstrijskim sodiščem predlagal, naj te ukrepe odobrijo.

29      Potem ko je ta avstrijski pomočnik evropskega delegiranega tožilca pridobil predlagane odobritve, je pristojnemu finančnemu organu odredil učinkovito izvrševanje navedenih ukrepov, kar je ta organ storil.

30      Oseba G. K., družba B. O. D. in oseba S. L. so 1. decembra 2021 pri Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju, Avstrija), ki je predložitveno sodišče, vložile pritožbe zoper odločbe avstrijskih sodišč, s katerimi so bili zadevni ukrepi odobreni.

31      Oseba G. K., družba B. O. D. in oseba S. L. pred navedenim sodiščem med drugim trdijo, da v Avstriji ni bilo storjeno nobeno kaznivo dejanje, da sumi v zvezi z njimi niso zadostni, da te odločbe avstrijskih sodišč niso dovolj obrazložene, da odrejene preiskave niso bile niti nujne niti sorazmerne in da je bila kršena njihova pravica do zaupnega razmerja z njihovim odvetnikom.

32      Zadevni avstrijski pomočnik evropskega delegiranega tožilca pred navedenim sodiščem navaja, da v skladu s pravnim okvirom, vzpostavljenim z Uredbo 2017/1939 za čezmejne preiskave Evropskega javnega tožilstva, utemeljitve za dodeljene preiskovalne ukrepe ureja pravo države članice evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, in jih lahko po analogiji z ureditvijo, vzpostavljeno z Direktivo 2014/41, preučijo le organi te države članice. Zadevna kazniva dejanja pa naj bi že preučil pristojni preiskovalni sodnik pri Amtsgericht München (okrajno sodišče v Münchnu, Nemčija). Pristojni organi države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca pa naj bi lahko preučili le postopkovne zahteve v zvezi z izvajanjem teh dodeljenih preiskovalnih ukrepov.

33      Predložitveno sodišče po eni strani navaja, da je na podlagi besedila člena 31(3) in člena 32 Uredbe 2017/1939 mogoče ti določbi razlagati tako, da mora, kadar se za dodeljeni preiskovalni ukrep zahteva pridobitev sodne odobritve v državi članici pomočnika evropskega delegiranega tožilca, ta ukrep preučiti sodišče te države članice glede na vsa postopkovna in materialnopravna pravila, ki jih določa navedena država članica.

34      Vendar predložitveno sodišče poudarja, da bi taka razlaga povzročila, da bi bilo treba tak ukrep po potrebi celovito preučiti v dveh državah članicah in na podlagi njunega zadevnega nacionalnega prava, kar naj bi pomenilo, da bi morali biti vsi dokumenti, potrebni za izvedbo takih preučitev, na voljo pristojnemu sodišču v državi članici pomočnika evropskega delegiranega tožilca in bi morali biti po potrebi prevedeni. Tak sistem pa naj bi pomenil nazadovanje glede na sistem, uveden z Direktivo 2014/41, v okviru katerega naj bi lahko izvršitvena država članica preverila le nekatere formalne vidike.

35      Po drugi strani predložitveno sodišče meni, da bi lahko razlaga Uredbe 2017/1939 glede na cilj učinkovitosti pregona – vsekakor v položaju, v katerem je bil sodni nadzor že opravljen v državi članici evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo – pomenila, da se nadzor, opravljen v okviru sodne odobritve, ki se zahteva v državi članici pomočnika evropskega delegiranega tožilca, nanaša le na nekatere formalne vidike.

36      V teh okoliščinah je Oberlandesgericht Wien (višje deželno sodišče na Dunaju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba pravo Unije, zlasti člen 31(3), prvi pododstavek, in člen 32 [Uredbe 2017/1939], razlagati tako, da je treba pri čezmejnih preiskavah v primeru ukrepa, ki ga je treba izvesti v državi članici pomočnika evropskega delegiranega tožilca in za katerega je potrebna sodna odobritev, preučiti vse materialne vidike, in sicer ali je dejanje kaznivo, ali so zadevne osebe domnevni storilci, ali je ukrep nujen in sorazmeren?

2.      Ali je treba pri presoji upoštevati, ali je dopustnost ukrepa v državi članici evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, že preučilo sodišče v skladu s pravom te države članice?

3.      Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen oziroma če je odgovor na drugo vprašanje pritrdilen, v kolikšnem obsegu mora biti opravljena sodna presoja v državi članici pomočnika evropskega delegiranega tožilca?“

37      Sodno tajništvo Sodišča je z dopisom z dne 10. januarja 2023 predložitvenemu sodišču poslalo zahtevo za podrobnejše podatke. Predložitveno sodišče je v odgovor na to zahtevo navedlo, da se odredba Amtsgericht München (okrajno sodišče v Münchnu) z dne 2. septembra 2021 o odobritvi preiskav v Nemčiji nanaša na osebo G. K., družbo B. O. D. in osebo S. L., ne da bi bila preučena utemeljitev morebitnih preiskav v poslovnih prostorih družbe B. O. D. ter na domovih oseb G. K. in S. L. v Avstriji.

 Vprašanja za predhodno odločanje

38      Predložitveno sodišče s tremi vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člena 31 in 32 Uredbe 2017/1939 razlagati tako, da se lahko nadzor, opravljen v državi članici pomočnika evropskega delegiranega tožilca, kadar se za dodeljeni preiskovalni ukrep zahteva sodna odobritev v skladu s pravom te države članice, nanaša tako na elemente v zvezi z utemeljitvijo in sprejetjem tega ukrepa kot tudi na elemente v zvezi z njegovim izvrševanjem. V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje o vplivu sodnega nadzora nad navedenim ukrepom, ki naj bi bil predhodno izveden v državi članici evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, na obseg nadzora istega ukrepa na podlagi te sodne odobritve v državi članici pomočnika evropskega delegiranega tožilca.

39      Najprej je treba navesti, da je cilj Uredbe 2017/1939 v skladu z njenim členom 1 ustanovitev Evropskega javnega tožilstva in določitev pravil za njegovo delovanje.

40      Člen 4 te uredbe določa, da je Evropsko javno tožilstvo pristojno za preiskavo, pregon in obtožbo storilcev in udeležencev pri kaznivih dejanjih, ki škodujejo finančnim interesom Unije. V zvezi s tem Evropsko javno tožilstvo opravlja preiskave ter izvaja ukrepe pregona in opravlja funkcije tožilca na pristojnih sodiščih držav članic, dokler zadeva ni dokončno rešena.

41      Odstavek 1 člena 8 navedene uredbe določa, da je Evropsko javno tožilstvo nedeljiv organ Unije, ki deluje kot enoten urad z decentralizirano strukturo. V odstavkih od 2 do 4 tega člena je določeno, da je Evropsko javno tožilstvo organizirano na dveh ravneh, in sicer po eni strani na centralni ravni, kjer ga sestavlja centralni urad na sedežu Evropskega javnega tožilstva, in po drugi strani na decentralizirani ravni, kjer ga sestavljajo evropski delegirani tožilci, ki se nahajajo v državah članicah.

42      V skladu s členom 13(1) iste uredbe v povezavi z njenima uvodnima izjavama 30 in 32 morajo preiskave Evropskega javnega tožilstva praviloma izvajati evropski delegirani tožilci, ki delujejo v imenu Evropskega javnega tožilstva v svojih državah članicah.

43      Iz tega člena 13(1) v povezavi s členom 28(1) Uredbe 2017/1939 je razvidno, da lahko evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, in sicer evropski delegirani tožilec, ki je pristojen za tiste preiskave in pregon, ki jih je začel, ki so mu bile dodeljene ali ki jih je prevzel na podlagi pravice do prevzema zadeve, v skladu s to uredbo in pravom svoje države članice preiskovalne ukrepe in druge ukrepe sprejema sam ali naroči pristojnim organom v svoji državi članici, naj jih sprejmejo.

44      V okviru preiskav, ki jih evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, izvaja v svoji državi članici, kadar se ta odloči sprejeti preiskovalni ukrep, za katerega je potrebna sodna odobritev v skladu s pravom te države članice, so za nadzor nad izpolnjevanjem vseh pogojev, določenih za to, pristojna sodišča te države članice. Evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, pa mora imeti v čezmejnih primerih, kadar je treba preiskovalni ukrep izvesti v državi članici, ki ni država članica evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, možnost, da mu, kot izhaja iz člena 2, točka 6, navedene uredbe v povezavi z njeno uvodno izjavo 72, pomaga pomočnik evropskega delegiranega tožilca v državi članici, v kateri je treba tak ukrep izvesti.

45      Ureditev, ki se uporablja za sprejetje in izvrševanje takega ukrepa v okviru čezmejne preiskave, je opredeljena v členih 31 in 32 iste uredbe, za razlago katerih prosi predložitveno sodišče. Zato se je treba na ta člena sklicevati za določitev obsega sodnega nadzora, ki se lahko izvede v državi članici pomočnika evropskega delegiranega tožilca, kadar se za tak ukrep zahteva sodna odobritev v skladu s pravom te države članice.

46      V zvezi s tem je treba opozoriti, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi njen kontekst in cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je (sodba z dne 28. oktobra 2022, Generalstaatsanwaltschaft München (Izročitev in ne bis in idem), C‑435/22 PPU, EU:C:2022:852, točka 67 in navedena sodna praksa).

47      Na prvem mestu, v zvezi z besedilom členov 31 in 32 Uredbe 2017/1939 je iz člena 31(1) te uredbe razvidno, da izvajanje čezmejnih preiskav Evropskega javnega tožilstva temelji na tesnem sodelovanju med evropskimi delegiranimi tožilci. V okviru tega sodelovanja, če je treba ukrep izvesti v državi članici, ki ni država članica evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, ta evropski delegirani tožilec odloči o sprejetju potrebnega ukrepa in ga dodeli pomočniku evropskega delegiranega tožilca, ki se nahaja v državi članici, kjer je treba izvesti ukrep.

48      Člen 31(2) navedene uredbe v zvezi s tem določa, da utemeljitev in sprejetje takega ukrepa ureja pravo države članice evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo.

49      Člen 31(3), prvi pododstavek, iste uredbe določa, da če je po pravu države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca za dodeljeni ukrep potrebna sodna odobritev, pomočnik evropskega delegiranega tožilca to odobritev pridobi v skladu s pravom navedene države članice.

50      Vendar člen 31(3), tretji pododstavek, Uredbe 2017/1939 določa, da če po pravu države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca takšna sodna odobritev ni potrebna, potrebna pa je v skladu s pravom države članice evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, ta evropski delegirani tožilec pridobi odobritev in jo predloži skupaj z dodelitvijo.

51      Člen 31(4) te uredbe določa, da pomočnik evropskega delegiranega tožilca izvede dodeljeni ukrep ali naloži pristojnemu nacionalnemu organu, naj to stori.

52      Člen 32 navedene uredbe določa, da se tak ukrep izvaja v skladu z isto uredbo in pravom države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca.

53      Glede na te elemente je treba navesti, da čeprav člen 31(3), prvi pododstavek, Uredbe 2017/1939 določa pridobitev sodne odobritve v skladu s pravom države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca, kadar je po pravu te države članice za dodeljeni preiskovalni ukrep potrebna taka odobritev, pa člena 31 in 32 te uredbe ne določata obsega nadzora, ki ga lahko za namene te sodne odobritve opravijo pristojni organi navedene države članice.

54      Tako iz besedila člena 31(1) in (2) ter člena 32 navedene uredbe izhaja, da evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, odloča o sprejetju dodeljenega preiskovalnega ukrepa ter da to sprejetje in utemeljitev tega ukrepa ureja pravo države članice evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, medtem ko izvrševanje takega ukrepa ureja pravo države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca.

55      Na drugem mestu, v zvezi s kontekstom, v katerega sta umeščena člena 31 in 32 iste uredbe, je treba navesti, da razlikovanje v teh členih med utemeljitvijo in sprejetjem dodeljenega preiskovalnega ukrepa na eni strani ter njegovim izvrševanjem na drugi strani izraža logiko, na kateri temelji sistem pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah med državami članicami, ki temelji na načelih vzajemnega zaupanja in medsebojnega priznavanja.

56      V zvezi s tem je treba spomniti, da sta tako načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami kot tudi načelo medsebojnega priznavanja, ki temelji na vzajemnem zaupanju med državami članicami, v pravu Unije temeljni, saj omogočata vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja (sodba z dne 28. oktobra 2022, Generalstaatsanwaltschaft München (Izročitev in ne bis in idem), C‑435/22 PPU, EU:C:2022:852, točka 92 in navedena sodna praksa).

57      Načelo medsebojnega priznavanja sodb in sodnih odločb pomeni, da obstaja vzajemno zaupanje v to, da vsaka država članica sprejema uporabo kazenskega prava, ki velja v drugih državah članicah, čeprav bi izvajanje njenega nacionalnega prava privedlo do drugačne rešitve (glej v tem smislu sodbi z dne 23. januarja 2018, Piotrowski, C‑367/16, EU:C:2018:27, točka 52, in z dne 10. januarja 2019, ET, C‑97/18, EU:C:2019:7, točka 33).

58      To načelo se izvaja z različnimi instrumenti pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah med državami članicami.

59      Tako je navedeno načelo izraženo med drugim v členu 1(2) Okvirnega sklepa 2002/584, ki določa pravilo, da morajo države članice izvršiti vsak evropski nalog za prijetje na osnovi tega načela in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 43 in navedena sodna praksa).

60      V okviru sistema predaje, vzpostavljenega z navedenim okvirnim sklepom, pravosodni organi iz odstavka 1 oziroma odstavka 2 člena 6 istega okvirnega sklepa opravljajo različne naloge, ki se na eni strani nanašajo na izdajo evropskega naloga za prijetje in na drugi strani na izvršitev takega naloga (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2020, Openbaar Ministerie (Ponarejanje listin), C‑510/19, EU:C:2020:953, točka 47).

61      Zato mora odreditveni pravosodni organ preveriti, ali so izpolnjeni pogoji, potrebni za izdajo evropskega naloga za prijetje, ne da bi lahko izvršitveni pravosodni organ nad to presojo v skladu z načelom medsebojnega priznavanja nato opravil nadzor (glej v tem smislu sodbi z dne 23. januarja 2018, Piotrowski, C‑367/16, EU:C:2018:27, točka 52, in z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točki 87 in 88).

62      Načelo medsebojnega priznavanja je izraženo tudi v členu 1(2) Direktive 2014/41, ki določa, da države članice izvršijo evropski preiskovalni nalog na podlagi tega načela in v skladu z določbami te direktive.

63      Iz člena 6 v povezavi s členom 9 navedene direktive je razvidno, da sistem pravosodnega sodelovanja, ki ga določa ta direktiva, tako kot sistem, vzpostavljen z Okvirnim sklepom 2002/584, temelji na delitvi pristojnosti med odreditvenim pravosodnim organom in izvršitvenim pravosodnim organom, v okviru katere mora odreditveni pravosodni organ nadzirati spoštovanje vsebinskih pogojev, potrebnih za izdajo evropskega preiskovalnega naloga, ne da bi lahko nad to presojo v skladu z načelom medsebojnega priznavanja pozneje opravil nadzor izvršitveni pravosodni organ (glej v tem smislu sodbo z dne 16. decembra 2021, Spetsializirana prokuratura (Podatki o prometu in lokaciji), C‑724/19, EU:C:2021:1020, točka 53).

64      Iz teh preudarkov izhaja, da v okviru pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah med državami članicami, ki temelji na načelih vzajemnega zaupanja in medsebojnega priznavanja, ni mišljeno, da izvršitveni organ nadzira, ali odreditveni organ izpolnjuje pogoje za izdajo sodne odločbe, ki jo mora izvršiti.

65      Na tretjem mestu, iz uvodnih izjav 12, 14, 20 in 60 Uredbe 2017/1939 izhaja, da je namen te uredbe, da se z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva učinkovitejše preprečujejo kazniva dejanja, ki škodijo finančnim interesom Unije.

66      V zvezi s tem iz člena 31(6) Uredbe 2017/1939 v povezavi z njeno uvodno izjavo 73 izhaja, da mora biti mogoče specifična pravila, ki jih ta uredba določa za namene čezmejnih preiskav, dopolniti z možnostjo uporabe pravnih instrumentov, zlasti pravnih instrumentov o medsebojnem priznavanju, kot je ta, ki je bil uveden z Direktivo 2014/41, da bi se zagotovilo, da se, kadar je ukrep za tako preiskavo potreben, vendar ta ukrep v nacionalnem pravu za povsem nacionalni primer ne obstaja, to možnost lahko uporabi v skladu z nacionalnim pravom o izvajanju zadevnega instrumenta.

67      Iz tega sledi, da je zakonodajalec Unije z opredelitvijo postopkov, določenih z Uredbo 2017/1939, želel vzpostaviti mehanizem, ki zagotavlja stopnjo učinkovitosti čezmejnih preiskav, ki jih izvaja Evropsko javno tožilstvo, ki je vsaj tako visoka kot tista, ki izhaja iz uporabe postopkov, določenih v okviru sistema pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah med državami članicami, ki temelji na načelih vzajemnega zaupanja in medsebojnega priznavanja.

68      Razlaga členov 31 in 32 te uredbe, v skladu s katero bi lahko bila izdaja sodne odobritve iz člena 31(3), prvi pododstavek, navedene uredbe pogojena s tem, da pristojni organ države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca preuči elemente v zvezi z utemeljitvijo in sprejetjem zadevnega dodeljenega preiskovalnega ukrepa, pa bi v praksi pripeljala do manj učinkovitega sistema, kot je sistem, uveden s takimi pravnimi instrumenti, in bi tako ogrozila cilj, ki ga uresničuje ta uredba.

69      Na eni strani bi namreč moral pristojni organ države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca, da bi lahko opravil tako preučitev, med drugim temeljito preučiti celoten spis, ki bi mu ga morali posredovati organi države članice evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, in ga po potrebi prevesti.

70      Na drugi strani, ker utemeljitev in sprejetje dodeljenega preiskovalnega ukrepa zaradi odločitve zakonodajalca Unije ureja pravo države članice evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, bi moral pristojni organ države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca za namene preučitve skladnosti s tema elementoma uporabiti pravo prve države članice. Za ta organ pa ni mogoče šteti, da je v boljšem položaju kot pristojni organ države članice evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, da opravi tako preučitev v skladu s pravom zadnjenavedene države članice.

71      Iz vseh navedenih preudarkov izhaja, da se v Uredbi 2017/1939 za namene sodelovanja med evropskimi delegiranimi tožilci v okviru čezmejnih preiskav Evropskega javnega tožilstva razlikuje med pristojnostjo za utemeljitev in sprejetje dodeljenega ukrepa, ki jo ima evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, in prisotnostjo za izvrševanje tega ukrepa, ki jo ima pomočnik evropskega delegiranega tožilca.

72      V skladu s to delitvijo pristojnosti se lahko nadzor, povezan s sodno odobritvijo, ki bi se zahtevala po pravu države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca, nanaša le na elemente, povezane s to izvršitvijo.

73      Vendar je treba v zvezi s tem poudariti, da mora v skladu s členom 31(2) Uredbe 2017/1939 država članica evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, zagotoviti predhodni sodni nadzor pogojev v zvezi z utemeljitvijo in sprejetjem dodeljenega preiskovalnega ukrepa ob upoštevanju zahtev, ki izhajajo iz Listine, ki jo morajo države članice spoštovati pri izvajanju te uredbe na podlagi člena 51(1) Listine.

74      Delitev prisojnosti, navedena v točkah 71 in 72 te sodbe, tako ne posega v zahteve v zvezi s spoštovanjem temeljnih pravic pri sprejemanju dodeljenih preiskovalnih ukrepov, ki – tako kot ti iz postopka v glavni stvari – pomenijo posege v pravico vsakogar do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, stanovanja ter komunikacij, zagotovljeno s členom 7 Listine, ter v lastninsko pravico iz člena 17 Listine (glej v tem smislu sodbo z dne 11. novembra 2021, Gavanozov II, C‑852/19, EU:C:2021:902, točka 31).

75      V zvezi s preiskovalnimi ukrepi, ki vključujejo resne posege v te temeljne pravice, kot so preiskave zasebnih prebivališč, varnostni ukrepi v zvezi z osebnim premoženjem in začasno zavarovanje premoženja iz člena 30(1)(a) in (d) Uredbe 2017/1939, mora država članica, ki ji pripada evropski delegirani tožilec, ki obravnava zadevo, v nacionalnem pravu določiti ustrezne in zadostne varovalke, kot je predhodni sodni nadzor, da se zagotovita zakonitost in nujnost takih ukrepov.

76      Poleg tega je treba poleg jamstev za varstvo temeljnih pravic, povezanih s pravnimi instrumenti Unije, ki jih lahko evropski delegirani tožilci na podlagi člena 31(6) Uredbe 2017/1939 uporabljajo v okviru čezmejnih preiskav, na eni strani navesti, da tako v skladu z uvodnima izjavama 80 in 83 kot členom 5(1) te uredbe Evropsko javno tožilstvo zagotavlja, da se pri njegovih dejavnostih spoštujejo temeljne pravice. Ta splošna zahteva je konkretizirana v členu 41(1) in (2) navedene uredbe, iz katerega izhaja, da mora Evropsko javno tožilstvo med drugim spoštovati pravico do poštenega sojenja ter pravico do obrambe osumljencev in obdolžencev, ki morajo imeti najmanj procesne pravice, določene v pravu Unije, zlasti na podlagi instrumentov tega prava, opredeljenih v zadnjenavedeni določbi in uvodni izjavi 85 iste uredbe.

77      Na drugi strani, čeprav organi države članice pomočnika evropskega delegiranega tožilca, zlasti pravosodni, nimajo pristojnosti za preučitev utemeljenosti in sprejetja dodeljenega preiskovalnega ukrepa, je treba vseeno poudariti, da člen 31(5)(c) Uredbe 2017/1939 določa, da če pomočnik evropskega delegiranega tožilca meni, da bi z drugim, a milejšim ukrepom dosegli iste rezultate kot z zadevnim dodeljenim ukrepom, o tem obvesti svojega nadzorujočega evropskega tožilca in se posvetuje z evropskim delegiranim tožilcem, ki obravnava zadevo, zaradi dvostranske rešitve vprašanja. Člen 31(7) te uredbe določa, da če zadevni evropski delegirani tožilci v sedmih delovnih dneh vprašanja ne morejo rešiti in se dodelitev ohrani, se navedeno vprašanje odstopi pristojnemu stalnemu senatu.

78      Zato je treba na tri vprašanja odgovoriti, da je treba člena 31 in 32 Uredbe 2017/1939 razlagati tako, da se lahko nadzor, opravljen v državi članici pomočnika evropskega delegiranega tožilca, kadar se za dodeljeni preiskovalni ukrep zahteva sodna odobritev v skladu s pravom te države članice, nanaša le na elemente v zvezi z izvrševanjem tega ukrepa, ne pa tudi na elemente v zvezi z utemeljitvijo in sprejetjem navedenega ukrepa, pri čemer morajo biti ti zadnjenavedeni elementi predmet predhodnega sodnega nadzora v državi članici evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, v primeru resnega posega v pravice zadevne osebe, zagotovljene z Listino.

 Stroški

79      Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člena 31 in 32 Uredbe Sveta (EU) 2017/1939 z dne 12. oktobra 2017 o izvajanju okrepljenega sodelovanja v zvezi z ustanovitvijo Evropskega javnega tožilstva (EJT)

je treba razlagati tako, da

se lahko nadzor, opravljen v državi članici pomočnika evropskega delegiranega tožilca, kadar se za dodeljeni preiskovalni ukrep zahteva sodna odobritev v skladu s pravom te države članice, nanaša le na elemente v zvezi z izvrševanjem tega ukrepa, ne pa tudi na elemente v zvezi z utemeljitvijo in sprejetjem navedenega ukrepa, pri čemer morajo biti ti zadnjenavedeni elementi predmet predhodnega sodnega nadzora v državi članici evropskega delegiranega tožilca, ki obravnava zadevo, v primeru resnega posega v pravice zadevne osebe, zagotovljene z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah.

Podpisi

*      Jezik postopka: nemščina.