–

za Societatea Civilă Profesională de Avocaţi AB & CD D. Ionescu, P. F. Plopeanu in I. Stoia, avocaţi,

–

za Preşedintele Consiliului Judeţean Suceava in Consiliul Judeţean Suceava Y. Beşleagă in V. Stoica, avocaţi,

–

za irsko vlado M. Browne, Chief State Solicitor, A. Joyce in M. Tierney, agenta, skupaj z B. Foleyjem in D. McGrathom, SC, in E. Burkeom‑Murphyjem, BL,

–

za poljsko vlado B. Majczyna, agent,

–

za Evropsko komisijo G. Gattinara in M. Ioan, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(4) in člena 9, od (3) do (5), Konvencije o dostopu do informacij, udeležbi javnosti pri odločanju in dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah, podpisane v Aarhusu 25. junija 1998 in odobrene v imenu Evropske skupnosti s Sklepom Sveta 2005/370/ES z dne 17. februarja 2005 (UL 2005, L 124, str. 1; v nadaljevanju: Aarhuška konvencija).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Societatea Civilă Profesională de Avocaţi AB & CD, civilno poklicno združenje odvetnikov romunskega prava (v nadaljevanju: združenje AB & CD), in različnimi javnimi subjekti glede zakonitosti upravnih aktov, ki so jih ti subjekti sprejeli v zvezi z gradnjo odlagališča v Pojorâti (Romunija), in sicer prostorskega načrta z dne 16. septembra 2009 in gradbenega dovoljenja z dne 3. oktobra 2012.

3

Člen 2 Aarhuške konvencije, naslovljen „Pomen izrazov“, v odstavkih 4 in 5 določa:

„4.   ‚javnost‘ pomeni eno ali več fizičnih ali pravnih oseb in v skladu z notranjo zakonodajo ali prakso posameznih držav njihova združenja, organizacije ali skupine;

5.   ‚vključena javnost‘ pomeni javnost, ki jo okoljsko odločanje prizadene ali bi jo lahko prizadelo ali ki ima interes pri okoljskem odločanju; šteje se, da imajo interes nevladne organizacije, ki spodbujajo varstvo okolja in izpolnjujejo vse zahteve, ki jih določa notranja zakonodaja“.

4

Člen 3(8) Aarhuške konvencije določa:

„Pogodbenica zagotavlja, da tisti, ki uresničujejo svoje pravice v skladu z določbami te konvencije, zaradi tega ne smejo biti na noben način kaznovani, sodno preganjani ali nadlegovani. Ta določba ne vpliva na pristojnost državnih sodišč, da v sodnih postopkih dosodijo razumne stroške.“

5

Člen 9 Aarhuške konvencije, naslovljen „Dostop do pravnega varstva“, v odstavkih od 2 do 5 določa:

„2.   Pogodbenica v okviru svoje notranje zakonodaje zagotovi, da imajo člani vključene javnosti,

dostop do revizijskega postopka pred sodiščem in/ali drugim neodvisnim in nepristranskim telesom, določenim z zakonom, da izpodbijajo stvarno in postopkovno zakonitost katere koli odločitve, dejanja ali opustitve na podlagi določb člena 6, in kadar je to predvideno po notranjem pravu in brez vpliva na tretji odstavek tega člena, tudi drugih ustreznih določb te konvencije.

Kaj sta zadosten interes in kršitev pravice, se določi v skladu z zahtevami notranjega prava in skladno s ciljem te konvencije, da se s to konvencijo daje vključeni javnosti širok dostop do pravnega varstva. V ta namen se za pododstavek (a) tega odstavka šteje za zadosten tudi interes vsake nevladne organizacije, ki izpolnjuje zahteve iz odstavka 5 člena 2. Za take organizacije se tudi šteje, da imajo pravice, ki se lahko kršijo v smislu pododstavka (b) tega odstavka.

[…]

3.   Poleg tega in brez vpliva na revizijske postopke iz prvega in drugega odstavka tega člena mora pogodbenica zagotoviti, da imajo člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po njenem notranjem pravu, dostop do upravnih ali sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami njenega notranjega prava, ki se nanaša na okolje.

4.   Poleg tega in brez vpliva na prvi odstavek tega člena morajo postopki iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena zagotavljati ustrezna in učinkovita pravna sredstva, vključno s sodno prepovedjo, če je ta primerna, in biti morajo pošteni, pravični, pravočasni in ne pretirano dragi. […]

5.   Da bi povečala učinkovitost določb tega člena, pogodbenica zagotovi, da je javnost seznanjena z dostopom do upravnih in sodnih revizijskih postopkov, ter prouči možnosti za vzpostavitev ustreznih mehanizmov pomoči za odpravo ali zmanjšanje finančnih in drugih ovir za dostop do pravnega varstva.“

6

Člen 56 Legea nr. 134/2010 privind Codul de procedură civilă (zakon št. 134/2010 o zakoniku o civilnem postopku) (Monitorul Oficial al României, del I, št. 247 z dne 10. aprila 2015) v različici, ki je veljala v postopku v glavni stvari (v nadaljevanju: zakonik o civilnem postopku), določa:

„1.   Stranka v postopku je lahko vsaka oseba z državljanskimi pravicami.

2.   Vendar se lahko združenjem, družbam ali drugim subjektom brez pravne osebnosti prizna lastnost stranke, če so ustanovljeni v skladu z zakonom.

[…].“

7

Člen 451 zakonika o civilnem postopku določa:

„1.   Stroški vključujejo kolkovino in sodno takso, plačilo storitev odvetnikov, izvedencev in strokovnjakov, imenovanih v skladu s členom 330(3), zneske, ki se izplačajo pričam za stroške potovanja in izgube, nastale zaradi njihove navzočnosti v postopku, potne stroške in po potrebi stroške nastanitve ter vse druge izdatke, potrebne za pravilen potek postopka.

2.   Sodišče lahko, tudi po uradni dolžnosti, z obrazložitvijo zniža del stroškov, ki ustrezajo plačilu odvetniških storitev, če so ti očitno nesorazmerni z vrednostjo ali zapletenostjo zadeve ali delom, ki ga je opravil odvetnik, pri čemer upošteva tudi okoliščine zadeve. Ukrep, ki ga je sprejelo sodišče, ne vpliva na razmerje med odvetnikom in njegovo stranko.

[…]

4.   Vendar pa ni mogoče znižati stroškov v zvezi s plačilom kolkovine in sodne takse ter s plačilom zneskov, ki se izplačajo pričam v skladu z odstavkom 1.“

8

Člen 452 zakonika o civilnem postopku določa:

„Stranka, ki predlaga naložitev stroškov, mora v skladu z zakonsko določenimi pogoji dokazati obstoj in višino teh stroškov najpozneje do konca vsebinske obravnave.“

9

Člen 453 zakonika o civilnem postopku določa:

„1.   Neuspeli stranki se naloži plačilo stroškov stranke, ki je uspela, če ta to predlaga.

2.   Če je bilo predlogu ugodeno le delno, sodnik določi, v kakšnem obsegu se lahko vsaki od strank naloži plačilo stroškov. Po potrebi lahko sodniki odredijo pobotanje stroškov.“

10

Člen 1 Legea contenciosului administrativ nr. 554/2004 (zakon o upravnem sporu št. 554/2004) (Monitorul Oficial al României, del I, št. 1154 z dne 7. decembra 2004) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o upravnem sporu), določa:

„1.   Kdor meni, da je javni organ z upravnim aktom ali s tem, da v zakonsko določenem roku ni obravnaval njegove zahteve, kršil njegovo pravico ali legitimni interes, lahko pri pristojnem upravnem sodišču vloži tožbo za odpravo akta, priznanje navedene pravice ali pravnega interesa ter povrnitev nastale škode. Legitimni interes je lahko zasebni in javni.

2.   Oseba, katere pravice ali legitimni interesi so bili oškodovani zaradi posamičnega upravnega akta, naslovljenega na drug pravni subjekt, se lahko obrne na upravno sodišče.

[…].“

11

Člen 2(1) zakona o upravnem sporu določa:

„Za namene tega zakona imajo pojmi in izrazi v nadaljevanju ta pomen:

[…]

[…].“

12

Člen 8(1a) zakona o upravnem sporu določa:

„Fizične osebe in pravne osebe zasebnega prava lahko vložijo tožbe za varstvo javnega legitimnega interesa samo podredno, če je bilo oškodovanje javnega legitimnega interesa logično povezano s kršitvijo subjektivne pravice ali zasebnega legitimnega interesa.“

13

Člen 196(3) Statutul profesiei de avocat (statut odvetniškega poklica (Monitorul Oficial al României, del I, št. 898 z dne 3. decembra 2011) določa:

„Za spore, ki izhajajo iz opravljanja poklicne dejavnosti, lahko civilno poklicno združenje nastopa v sodnem postopku kot tožeča ali tožena stranka, tudi če nima pravne osebnosti.“

14

Člen 20(5) in (6) Ordonanța de urgență a Guvernului nr. 195/2005 privind protecția mediului (izredna uredba vlade št. 195/2005 o varstvu okolja) (Monitorul Oficial al României, del I, št. 1196 z dne 30. decembra 2005; v nadaljevanju: OUG št. 195/2005) določa:

„5.   Javnost do pravnega varstva dostopa v skladu z veljavnimi predpisi.

6.   Nevladne organizacije, ki spodbujajo varstvo okolja, imajo pravico do pravnega sredstva v okoljskih zadevah in procesno upravičenje v sporih, katerih predmet je varstvo okolja.“

15

S tožbo, vloženo oktobra 2018 pri Tribunalul Cluj (okrožno sodišče v Cluju, Romunija), je civilno poklicno združenje odvetnikov AB & CD predlagalo odpravo različnih upravnih aktov, ki so jih romunski organi sprejeli v zvezi z gradnjo odlagališča v Pojorâti, in sicer prostorskega načrta z dne 16. septembra 2009 in gradbenega dovoljenja z dne 3. oktobra 2012.

16

Združenje AB & CD se je v utemeljitev tožbe med drugim sklicevalo na člen 35 romunske ustave o pravici do zdravega okolja ter več določb OUG št. 195/2005 in Hotărârea de Guvernului nr. 1076/2004 privind stabilirea procedurii de realizare a evaluării de mediu pentru planuri și programe (sklep vlade št. 1076/2004 o uvedbi postopka okoljske presoje načrtov in programov), medtem ko so tožene stranke trdile, da zadevno odlagališče izpolnjuje vse tehnične zahteve, ki izhajajo iz Direktive Sveta 1999/31/ES z dne 26. aprila 1999 o odlagališčih odpadkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 4, str. 228, in popravek v UL 2021, L 146, str. 78).

17

Tožene stranke so poleg tega podale tri ugovore nedopustnosti.

18

Po eni strani naj združenje AB & CD v skladu z romunskim pravom ne bi imelo pravne osebnosti in naj ne bi moglo biti stranka v sodnem postopku, razen v sporih, ki izhajajo iz opravljanja njegove poklicne dejavnosti, za kar pa v obravnavanem primeru naj ne bi šlo. Po drugi strani, ker se to civilno poklicno združenje odvetnikov ni sklicevalo na kršitev svojih subjektivnih pravic ali zasebnih legitimnih interesov, naj ne bi utemeljilo niti procesnega upravičenja niti pravnega interesa za izpodbijanje zadevnih upravnih aktov.

19

Tribunalul Cluj (okrožno sodišče v Cluju) je s sodbo z dne 7. februarja 2019 zavrnilo ugovor nedopustnosti glede sposobnosti biti stranka združenja AB & CD. Ugodilo pa je drugima dvema ugovoroma nedopustnosti, ker združenje AB & CD ni izkazalo svojega procesnega upravičenja in pravnega interesa. Iz zakona o upravnem sporu naj bi namreč izhajalo, da se lahko tožeča stranka na javni interes sklicuje le podredno, kadar je oškodovanje tega interesa posledica kršitve subjektivne pravice ali zasebnega legitimnega interesa. Vendar naj AB & CD kot civilno poklicno združenje odvetnikov ne bi zatrjevalo nobene kršitve zasebnega legitimnega interesa. Iz predložitvene odločbe je tako razvidno, da sta bila zadnjenavedena ugovora preučena skupaj, saj združenje AB & CD ni imelo procesnega upravičenja, ker ni izkazalo zasebnega legitimnega interesa.

20

Združenje AB & CD je vložilo pritožbo pri Curtea de Apel Cluj (pritožbeno sodišče v Cluju, Romunija). Consiliul Județean Suceava (svet okrožja Suceava, Romunija) je vložil nasprotno pritožbo, s katero je izpodbijal zavrnitev ugovora nedopustnosti, ki se nanaša na neobstoj sposobnosti biti stranka.

21

S sodbo Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija), ki je ugodilo predlogu sveta okrožja Suceava za prenos pristojnosti iz Curtea de Apel Cluj (pritožbeno sodišče v Cluju), je bilo odločanje o teh pritožbah preneseno na Curtea de Apel Târgu‑Mureș (pritožbeno sodišče v Târgu‑Mureșu, Romunija), to je na predložitveno sodišče.

22

To sodišče navaja, da mora v obravnavanem primeru uporabiti člen 20 OUG št. 195/2005. V skladu z odstavkom 5 tega člena se dostop do pravnega varstva v okoljskih zadevah izvaja v skladu z „veljavnimi zakonskimi določbami“, medtem ko se v skladu z odstavkom 6 navedenega člena za pravna sredstva nevladnih organizacij, ki spodbujajo varstvo okolja, uporablja posebna ureditev.

23

Ni sporno, da za združenje AB & CD ne velja ureditev, določena za te organizacije, in da se zato dopustnost njegove tožbe zoper zadevna upravna akta in zlasti vprašanje, ali ima procesno upravičenje, presoja glede na splošna pravila zakona o upravnem sporu.

24

Iz tega zakona izhaja, da se je romunski zakonodajalec odločil za „subjektivni“ spor, kar pomeni, da mora tožeča stranka najprej uveljavljati lastni interes, in sicer „zasebni legitimni interes“, kot je naveden v členu 2(1)(p) navedenega zakona. Šele nato se lahko tožeča stranka, potem ko je dokazala obstoj takega lastnega interesa, sklicuje tudi na „javni legitimni interes“.

25

Nasprotno pa v skladu s členom 20(6) OUG št. 195/2005 nevladnim okoljevarstvenim organizacijam ni treba izkazati zasebnega legitimnega interesa in imajo zato dostop do pravnega varstva v okviru objektivnega spora.

26

Vse te določbe naj bi odražale določbe člena 9(2) Aarhuške konvencije, ki ureja dostop „vključene javnosti“ do pravnega varstva, in sicer v skladu s členom 2(5) te konvencije je to „javnost, ki jo okoljsko odločanje prizadene ali bi jo lahko prizadelo“.

27

Iz tega sledi, da bi moralo združenje AB & CD, da bi dokazalo, da ima procesno upravičenje, izkazati zasebni legitimni interes ali obstoj pravnega položaja, ki je neposredno povezan z namenom njegovega delovanja, tako da bi dokazalo, da sta zadevna upravna akta vplivala nanj.

28

Predložitveno sodišče dvomi o tem, da je v okoljskem sporu taka zahteva lahko v skladu s pravom Unije in zlasti s členom 9(3) Aarhuške konvencije.

29

Poleg tega to sodišče poudarja, da je civilnim poklicnim združenjem odvetnikov, ki nimajo pravne osebnosti, kot je združenje AB & CD, s členom 196(3) statuta odvetniškega poklica priznana pravica nastopati kot tožeča ali tožena stranka v sodnem postopku samo za spore, ki izhajajo iz opravljanja poklicne dejavnosti.

30

V obravnavanem primeru se združenje AB & CD ni sklicevalo na poseg v lastne pravice, ampak na poseg v javni interes in pravice svojih odvetnikov, pri čemer je trdilo, da je odlagališče Pojorâta močno vplivalo na te odvetnike in morebiti na zdravje ljudi, ki živijo v zadevni regiji, ter na turizem. V teh okoliščinah želi predložitveno sodišče izvedeti, ali člen 9(3) Aarhuške konvencije združenju AB & CD daje procesno upravičenje za vložitev tožbe zoper zadevna upravna akta.

31

Nazadnje, predložitveno sodišče navaja, da združenje AB & CD trdi, da obstaja tveganje, da se mu naložijo pretirani stroški in da mu romunsko pravo ne omogoča, da bi predvidelo znesek, ki bi ga morda moralo plačati.

32

V zvezi s tem členi od 451 do 453 zakonika o civilnem postopku na splošno urejajo vprašanje stroškov. Ti vključujejo zlasti sodne stroške in plačila odvetniških storitev. Neuspeli stranki se lahko na predlog stranke, ki je uspela, naloži plačilo stroškov. Če je plačilo odvetniških storitev očitno nesorazmerno glede na zapletenost zadeve ali glede na delo odvetnika, lahko sodišče, ki odloča o zadevi, zniža del stroškov, ki ustrezajo plačilu odvetniških storitev.

33

Predložitveno sodišče želi ugotoviti, ali so ta pravila romunskega prava v skladu z zahtevo iz člena 9(4) Aarhuške konvencije, da sodni postopki v okoljskih zadevah ne smejo biti pretirano dragi. Poleg tega naj ne bi bilo gotovo, da členi od 451 do 453 zakonika o civilnem postopku vsebujejo zadostna merila, na podlagi katerih lahko oseba zasebnega prava oceni in predvidi visoke stroške postopka.

34

V teh okoliščinah je Curtea de Apel Târgu‑Mureş (pritožbeno sodišče v Târgu‑Mureșu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

35

Predložitveno sodišče je Sodišču predlagalo, naj uporabi hitri postopek predhodnega odločanja iz člena 105 Poslovnika Sodišča, saj spor pred nacionalnimi sodišči poteka od 3. oktobra 2018.

36

Predsednik Sodišča je po opredelitvi sodnika poročevalca in generalne pravobranilke ta predlog s sklepom z dne 10. junija 2022 zavrnil. Okoliščina, da mora predložitveno sodišče storiti vse, kar je v njegovi moči, da bi zagotovilo hitro rešitev zadeve v glavni stvari, sama po sebi ne more zadostovati za utemeljitev uporabe hitrega postopka (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 31. julija 2017, Mobit, C‑350/17 in C‑351/17, EU:C:2017:626, točka 6 in navedena sodna praksa).

37

Komisija je v pisnem stališču izrazila pomisleke glede jasnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker naj bi predložitveno sodišče pomanjkljivo opisalo tožbene razloge, ki jih je združenje AB & CD navedlo v utemeljitev svoje tožbe, in pravice, ki jih ima na podlagi prava Unije.

38

V zvezi s tem je treba opozoriti, da za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, za katerega opredelitev so odgovorna sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko predlog nacionalnega sodišča zavrže le, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 25. maja 2023, WertInvest Hotelbetrieb, C‑575/21, EU:C:2023:425, točka 30 in navedena sodna praksa).

39

Predložitveno sodišče s svojimi vprašanji Sodišče prosi za razlago Aarhuške konvencije in želi zlasti izvedeti, ali se združenje AB & CD lahko sklicuje na pravico do pravnega sredstva, zagotovljeno s členom 9(3) te konvencije.

40

V skladu s to določbo „mora pogodbenica zagotoviti, da imajo člani javnosti, kadar izpolnjujejo morebitna merila po njenem notranjem pravu, dostop do upravnih ali sodnih postopkov za izpodbijanje dejanj in opustitev oseb zasebnega prava in organov javne oblasti, ki so v nasprotju z določbami njenega notranjega prava, ki se nanaša na okolje.“

41

Kot je generalna pravobranilka navedla v točkah od 32 do 34 sklepnih predlogov, je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da spor o glavni stvari zajema nadzor nad zakonitostjo upravnih aktov glede na obveznosti, ki na področju odlaganja odpadkov izhajajo iz Direktive 1999/31. Iz tega sledi, da se ta spor nanaša na spoštovanje „notranjega prava, ki se nanaša na okolje“ iz člena 9(3) Aarhuške konvencije in spada na stvarno področje uporabe te določbe (glej v tem smislu sodbo z dne 8. novembra 2022, Deutsche Umwelthilfe (Homologacija motornih vozil), C‑873/19, EU:C:2022:857, točke 50, 56 in 58).

42

Iz tega izhaja, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

43

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, ki ga je treba preučiti na prvem mestu, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 9(3) Aarhuške konvencije razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se pravnemu subjektu, ki ni nevladna okoljevarstvena organizacija, procesno upravičenje za izpodbijanje upravnega akta, ki ni naslovljen nanj, prizna le, če se sklicuje na poseg v zasebni legitimni interes ali interes, povezan s pravnim položajem, ki je v neposredni zvezi z namenom njegovega delovanja.

44

Najprej je treba poudariti, da je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da mora v skladu s členi 1, 2 in 8 zakona o upravnem sporu oškodovana oseba, ne glede na to, ali gre za fizično ali pravno osebo zasebnega prava ali socialni organ, uveljavljati poseg v lastni interes, in sicer zasebni legitimni interes. Posebej v zvezi s civilnim poklicnim združenjem odvetnikov brez pravne osebnosti, kot je AB & CD, predložitveno sodišče opozarja tudi na člen 196(3) statuta odvetniškega poklica, v skladu s katerim je tako združenje lahko stranka v sodnem postopku le zaradi varstva interesov, povezanih s pravnim položajem, ki je v neposredni zvezi z namenom njegovega delovanja, in sicer z opravljanjem poklicne dejavnosti. Na take lastne interese se lahko v bistvu sklicujejo zlasti osebe, ki jih upravni akt prizadene ali bi jih lahko prizadel.

45

Poleg tega je treba zasebne legitimne interese razlikovati od javnih legitimnih interesov. Na javne legitimne interese se lahko tožeča stranka sklicuje le, če primarno izkaže zasebni legitimni interes.

46

V okoljskih zadevah je v členu 20(6) OUG št. 195/2005 določena izjema od tega pravila za nevladne organizacije, ki spodbujajo varstvo okolja. Ta določba jim omogoča, da se primarno sklicujejo na javni legitimni interes, ne da bi morale izkazati zasebni legitimni interes.

47

V obravnavanem primeru ni sporno, da civilnega poklicnega združenja odvetnikov AB & CD, tožeče stranke v postopku v glavni stvari, ni mogoče enačiti s tako organizacijo za varstvo okolja in da zato po nacionalnem pravu spada v kategorijo tožečih strank, ki imajo procesno upravičenje le, če izkažejo zasebni legitimni interes.

48

V zvezi s tem je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno tudi, da se združenje AB & CD v okviru tožbe zoper zadevna upravna akta, in sicer prostorski načrt z dne 16. septembra 2009 in gradbeno dovoljenje z dne 3. oktobra 2012, ni sklicevalo na poseg v lastne pravice in zlasti, da ni izkazalo niti zasebnega legitimnega interesa niti interesa, povezanega s pravnim položajem, ki je v neposredni zvezi z namenom njegovega delovanja. Iz tega sledi, da nima procesnega upravičenja pred predložitvenim sodiščem. S pisnimi stališči, predloženimi Sodišču, in ustnimi navedbami na obravnavi 4. maja 2023 je bilo potrjeno, da niti to civilno poklicno združenje odvetnikov niti skupina oseb, ki sestavljajo to združenje, nista konkretno povezana s projektom, na katerega se nanašata zadevna upravna akta, in da ta skupina oseb ni izkazala zasebnega legitimnega interesa.

49

V ta kontekst je treba postaviti drugo vprašanje, s katerim želi predložitveno sodišče ugotoviti, ali je treba člen 9(3) Aarhuške konvencije razlagati tako, da nasprotuje določbi nacionalnega prava, ki dopustnost tožbe pogojuje z utemeljitvijo zasebnega legitimnega interesa in katere uporaba bi v obravnavanem primeru povzročila nedopustnost tožbe združenja AB & CD.

50

Najprej je treba opozoriti, da iz te določbe in zlasti iz dejstva, da se lahko v skladu s to določbo za pravna sredstva, ki so tam navedena, določijo „merila“, izhaja, da lahko države članice v okviru diskrecijske pravice, ki jim je dana glede tega, določijo procesnopravna pravila v zvezi s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za vložitev takih pravnih sredstev (sodba z dne 8. novembra 2022, Deutsche Umwelthilfe (Homologacija motornih vozil), C‑873/19, EU:C:2022:857, točka 63 in navedena sodna praksa).

51

Dalje, glede obsega te diskrecijske pravice je Sodišče razsodilo, da se v skladu s členom 9(3) Aarhuške konvencije merila, ki jih države članice lahko določijo v svojem notranjem pravu, nanašajo na določitev kroga imetnikov pravice do pravnega sredstva, ne pa na določitev predmeta pravnega sredstva, če se to pravno sredstvo nanaša na kršitev določb notranjega prava, ki se nanaša na okolje (glej v tem smislu sodbo z dne 8. novembra 2022, Deutsche Umwelthilfe (Homologacija motornih vozil), C‑873/19, EU:C:2022:857, točka 64).

52

Poleg tega je v sistemu, vzpostavljenem z Aarhuško konvencijo, s členom 9(2) te konvencije predvidena pravica do pravnega sredstva zoper dejanja iz člena 6 te konvencije v korist omejenega kroga oseb, in sicer članov „vključene“ javnosti iz člena 2(5) navedene konvencije.

53

Člen 9(3) Aarhuške konvencije ima širše področje uporabe, saj zajema širšo kategorijo aktov in odločb ter je naslovljen na člane „javnosti“ na splošno. Po drugi strani pa daje ta določba državam članicam večjo diskrecijsko pravico pri opredelitvi meril, na podlagi katerih je mogoče med vsemi člani javnosti določiti dejanske imetnike pravice do pravnega sredstva, ki jo določa ta določba (glej v tem smislu sodbo z dne 14. januarja 2021, Stichting Varkens in Nood in drugi, C‑826/18, EU:C:2021:7, točke 36, 37 in 62).

54

Vendar pa bi bil, kot izhaja iz sodne prakse Sodišča, pravici do pravnega sredstva iz člena 9(3) Aarhuške konvencije odvzet vsakršen polni učinek, če bi se z določitvijo takih meril nekaterim kategorijam „članov javnosti“ odvzela vsakršna pravica do pravnega sredstva (sodba z dne 14. januarja 2021, Stichting Varkens in Nood in drugi, C‑826/18, EU:C:2021:7, točka 50 in navedena sodna praksa).

55

Nazadnje je treba še poudariti, kot je to storila generalna pravobranilka v točki 61 sklepnih predlogov, da iz dokumenta, ki ga je objavila Gospodarska komisija Organizacije združenih narodov za Evropo, z naslovom „Aarhuška konvencija, navodila za izvajanje“ (druga izdaja, 2014), izhaja, da pogodbenice te konvencije „niso zavezane, da v svojem notranjem pravu vzpostavijo sistem popularne tožbe (actio popularis), tako da bi lahko vsakdo izpodbijal vsakršno odločitev, dejanje ali opustitev, ki se nanaša na okolje.“

56

V obravnavanem primeru, kot je bilo navedeno v točkah od 44 do 46 te sodbe, imajo tožeče stranke, ki niso združenja za varstvo okolja, na podlagi določb zakona o upravnem sporu procesno upravičenje za izpodbijanje upravnega akta, ki ni naslovljen nanje, le če izkažejo lasten „zasebni legitimni interes“, kar velja zlasti za primer, kadar jih tak akt prizadene ali bi jih lahko prizadel.

57

V zvezi s tem je treba ugotoviti, prvič, da ta pogoj, določen v romunskem pravu, omogoča določitev dejanskih imetnikov pravice do pravnega sredstva iz člena 9(3) Aarhuške konvencije, ne da bi se omejil predmet pravnega sredstva.

58

Drugič, ni razvidno, da bi bila na podlagi navedenega pogoja nekaterim „kategorijam“ članov javnosti odvzeta vsakršna pravica do pravnega sredstva. Nasprotno, posledica potrebe po utemeljitvi zasebnega legitimnega interesa je le nedopustnost pravnih sredstev oseb, ki nimajo konkretne zveze z upravnim aktom, ki ga želijo izpodbijati. Romunski zakonodajalec se je tako izognil uvedbi popularne tožbe, ne da bi neupravičeno omejil dostop do sodnega varstva.

59

V zvezi z zadnjenavedenim je treba opozoriti, da je Sodišče v zvezi s členom 11 Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje (UL 2012, L 26, str. 1), s katerim se izvaja člen 9(2) Aarhuške konvencije, razsodilo, da lahko nacionalni zakonodajalec pravice, na kršitev katerih se lahko sklicuje posameznik, da bi lahko vložil pravno sredstvo v sodnem postopku na podlagi tega člena 11, omeji na subjektivne pravice, torej na pravice posameznika (glej v tem smislu sodbo z dne 28. maja 2020, Land Nordrhein‑Westfalen, C‑535/18, EU:C:2020:391, točka 57 in navedena sodna praksa).

60

Te ugotovitve veljajo še toliko bolj za izvajanje člena 9(3) Aarhuške konvencije. Kot je bilo navedeno v točki 53 te sodbe, ta določba daje državam članicam pri opredelitvi meril za določitev dejanskih imetnikov pravice do pravnega sredstva, ki jo določa, večjo diskrecijsko pravico od tiste, ki jim jo daje pri izvajanju člena 9(2) te konvencije.

61

Tretjič in zadnjič, pogoj v zvezi z utemeljitvijo zasebnega legitimnega interesa se ne uporablja za združenja za varstvo okolja, ki jih priznava romunsko pravo. Ta združenja lahko ščitijo javni interes, ne da bi morala dokazovati, da so bila individualno prizadeta.

62

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, da je očitno, da pogoj, ki procesno upravičenje tožečih strank, ki niso združenja za varstvo okolja, za izpodbijanje upravnega akta, ki ni naslovljen nanje, pogojuje z utemeljitvijo zasebnega legitimnega interesa, izpolnjuje zahteve, določene v točkah od 50 do 55 te sodbe.

63

Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 9(3) Aarhuške konvencije razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero se pravnemu subjektu, ki ni nevladna okoljevarstvena organizacija, procesno upravičenje za izpodbijanje upravnega akta, ki ni naslovljen nanj, prizna le, če se sklicuje na poseg v zasebni legitimni interes ali interes, povezan s pravnim položajem, ki je v neposredni zvezi z namenom njegovega delovanja.

64

V obravnavanem primeru, kot je razvidno iz točke 47 te sodbe, ni sporno, da mora v okviru tožbe zoper upravna akta iz postopka v glavni stvari združenje AB & CD, da bi dokazalo svoje procesno upravičenje, izkazati interes, povezan s pravnim položajem, ki je v neposredni zvezi z namenom njegovega delovanja ali – kot skupina oseb, ki sestavljajo to združenje – zaseben legitimni interes.

65

Kot je bilo navedeno v točki 48 te sodbe, je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da v okviru te tožbe niti združenje AB & CD niti skupina oseb, ki ga sestavlja, nista utemeljila zasebnega legitimnega interesa in da združenje AB & CD ni izkazalo interesa, povezanega s pravnim položajem, ki je v neposredni zvezi z namenom njegovega delovanja.

66

Iz tega sledi, da glede na odgovor na drugo vprašanje ni več treba odgovoriti na prvo vprašanje, s katerim je želelo predložitveno sodišče ugotoviti, ali združenje AB & CD spada pod pojem „javnost“, in sicer v krog oseb iz člena 2(4) Aarhuške konvencije, ki imajo ob upoštevanju pogojev, ki jih določijo države članice, pravico do pravnega sredstva, zagotovljeno s členom 9(3) te konvencije.

67

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 9(4) in (5) Aarhuške konvencije v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da mora sodišče, ki odloča o naložitvi stroškov stranki, ki v okoljskem sporu ni uspela, za zagotovitev spoštovanja zahteve, da sodni postopki niso pretirano dragi, upoštevati interes te stranke in splošni interes varstva okolja.

68

Najprej je treba opozoriti, da je bilo v točki 41 te sodbe ugotovljeno, da se spor o glavni stvari vsebinsko nanaša na spoštovanje nacionalnega okoljskega prava iz člena 9(3) Aarhuške konvencije in torej spada na stvarno področje uporabe te določbe.

69

Poleg tega je Sodišče že razsodilo, da se odstavek 4 tega člena, ki natančneje določa, kakšne morajo biti značilnosti postopkov, zlasti to, da niso pretirano dragi, velja izrecno za postopke iz odstavka 3 istega člena (sodba z dne 15. marca 2018, North East Pylon Pressure Campaign in Sheehy, C‑470/16, EU:C:2018:185, točka 48).

70

Zato je treba šteti, da zahteva, da nekateri sodni postopki ne smejo biti pretirano dragi, določena v Aarhuški konvenciji, velja za postopek, kakršen je ta v glavni stvari, saj se v tem postopku ob sklicevanju na nacionalno okoljsko pravo skušata izpodbiti prostorski načrt in gradbeno dovoljenje (glej po analogiji sodbo z dne 15. marca 2018, North East Pylon Pressure Campaign in Sheehy, C‑470/16, EU:C:2018:185, točka 49).

71

Pojasniti je treba, da taka zahteva velja ne glede na izid spora o glavni stvari, tudi če je tožba tožeče stranke v postopku v glavni stvari zavržena kot nedopustna zaradi neobstoja procesnega upravičenja ali pravnega interesa. To namreč ne spremeni dejstva, kot je bilo opozorjeno v točki 68 te sodbe, da spor o glavni stvari spada na stvarno področje uporabe člena 9(3) Aarhuške konvencije.

72

Z vsebinskega vidika je treba opozoriti, da zahteva, da sodni postopki v okoljskih zadevah niso pretirano dragi, nacionalnim sodiščem nikakor ne prepoveduje, da tožeči stranki naložijo stroške. To izrecno izhaja iz člena 3(8) Aarhuške konvencije, ki določa, da se ne posega v pristojnost nacionalnih sodišč, da v sodnih postopkih dosodijo stroške, ki so razumni (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2018, North East Pylon Pressure Campaign in Sheehy, C‑470/16, EU:C:2018:185, točka 60 in navedena sodna praksa).

73

Prav tako je treba opozoriti, da se zahteva, da stroški postopka ne smejo biti pretirano dragi, nanaša na vse finančne stroške, ki nastanejo zaradi sodelovanja v sodnem postopku, in da je zato treba lastnost pretiranosti presojati celovito, pri čemer se upoštevajo vsi stroški, ki so nastali zadevni stranki (glej po analogiji sodbo z dne 11. aprila 2013, Edwards in Pallikaropoulos, C‑260/11, EU:C:2013:221, točki 27 in 28 ter navedena sodna praksa).

74

V tem okviru je treba upoštevati tako interes osebe, ki želi zaščititi svoje pravice, kakor splošni interes varstva okolja. Zato te presoje ni mogoče opraviti izključno glede na ekonomski položaj zadevne osebe, ampak mora temeljiti tudi na objektivni analizi zneska stroškov, in to še toliko bolj, ker se pričakuje, da imajo posamezniki in združenja po naravi aktivno vlogo pri varstvu okolja. Stroški postopka tako ne smejo niti presegati finančnih zmogljivosti zadevne osebe niti se nikakor ne smejo zdeti objektivno nerazumni (glej po analogiji sodbo z dne 11. aprila 2013, Edwards in Pallikaropoulos, C‑260/11, EU:C:2013:221, točki 39 in 40).

75

Poleg tega lahko sodišče upošteva položaj zadevnih strank, razumno možnost za uspeh tožeče stranke, pomen zadeve zanj in za varstvo okolja, zapletenost prava in postopka, ki ju je treba uporabiti, ter morebitno nepremišljenost tožbe v njenih različnih fazah (glej po analogiji sodbo z dne 11. aprila 2013, Edwards in Pallikaropoulos, C‑260/11, EU:C:2013:221, točka 42 in navedena sodna praksa).

76

Glede posledic, ki jih mora nacionalno sodišče izpeljati iz te razlage člena 9(4) Aarhuške konvencije v sporu, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, je treba opozoriti, da ta določba ne vsebuje brezpogojne in dovolj natančne obveznosti, ki bi lahko neposredno urejala pravni položaj posameznikov, in da zato nima neposrednega učinka (glej v tem smislu sodbo z dne 15. marca 2018, North East Pylon Pressure Campaign in Sheehy, C‑470/16, EU:C:2018:185, točki 52 in 53 ter navedena sodna praksa).

77

Enako velja za člen 9(5) te konvencije v delu, v katerem določa, da pogodbenice navedene konvencije proučijo možnosti za vzpostavitev ustreznih mehanizmov pomoči za odpravo ali zmanjšanje finančnih in drugih ovir za dostop do pravnega varstva (glej v tem smislu sodbo z dne 28. julija 2016, Ordre des barreaux francophones et germanophone in drugi, C‑543/14, EU:C:2016:605, točka 55).

78

Ugotoviti pa je treba, da je cilj teh določb, čeprav nimajo neposrednega učinka, zagotoviti učinkovito varstvo okolja (sodba z dne 15. marca 2018, North East Pylon Pressure Campaign in Sheehy, C‑470/16, EU:C:2018:185, točka 53).

79

Poleg tega zahteva „ne pretirano dragih postopkov“ na področju okolja izhaja iz spoštovanja pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ki je določena v členu 47 Listine, in načela učinkovitosti, po katerem postopkovna pravila za pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, ne smejo praktično onemogočiti ali pretirano otežiti uveljavljanja pravic, ki jih daje pravni red Unije (sodba z dne 11. aprila 2013, Edwards in Pallikaropoulos, C‑260/11, EU:C:2013:221, točka 33 in navedena sodna praksa).

80

Glede na omejene navedbe v predlogu za sprejetje predhodne odločbe Sodišče ne more ugotoviti, v kolikšnem obsegu členi od 451 do 453 zakonika o civilnem postopku, ki na splošno urejajo vprašanje stroškov v romunskem pravu in za katere se zdi, da se uporabljajo za spor o glavni stvari, predložitvenemu sodišču omogočajo, da opravi celovito presojo stroškov, ki jih je imela zadevna stranka, in da pri odločanju o stroških upošteva merila, navedena v točkah 74 in 75 te sodbe. Poleg tega se zdi, da lahko to sodišče le zniža del stroškov, in sicer stroške, ki ustrezajo plačilu odvetniških storitev.

81

Kot je generalna pravobranilka v bistvu navedla v točkah 75 in 76 sklepnih predlogov, ob upoštevanju široke diskrecijske pravice, ki jo imajo države članice pri izvajanju člena 9(4) Aarhuške konvencije, dejstva, da nacionalni predpisi ne določajo podrobno stroškov v okoljskih sporih, samega po sebi ni mogoče šteti za nezdružljivo s pravilom, da postopek ne sme biti pretirano drag. Vendar mora predložitveno sodišče preveriti, v kolikšni meri so mehanizmi, ki obstajajo v romunskem pravu, v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz tega člena 9(4).

82

V teh okoliščinah je treba še opozoriti, da mora predložitveno sodišče za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva, kadar kot v obravnavanem primeru gre za uporabo nacionalnega okoljskega prava, sprejeti razlago nacionalnega postopkovnega prava, ki je karseda v skladu s ciljem iz člena 9(4) Aarhuške konvencije, tako da sodni postopki niso pretirano dragi (glej v tem smislu sodbi z dne 8. marca 2011, Lesoochranárske zoskupenie, C‑240/09, EU:C:2011:125, točka 50, in z dne 15. marca 2018, North East Pylon Pressure Campaign in Sheehy, C‑470/16, EU:C:2018:185, točka 57).

83

Glede na vse zgornje preudarke je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 9(4) in (5) Aarhuške konvencije v povezavi s členom 47 Listine razlagati tako, da mora sodišče, ki odloča o naložitvi stroškov stranki, ki v okoljskem sporu ni uspela, za zagotovitev spoštovanja zahteve, da sodni postopki niso pretirano dragi, upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera, vključno z interesom te stranke in splošnim interesom varstva okolja.

84

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: