–

za Terhelt5 B. Gyalog, ügyvéd,

–

za Központi Nyomozó Főügyészség G. Egri in P. Fürcht, agenta,

–

za madžarsko vlado M. Z. Fehér, K. Szíjjártó in M. Tátrai, agenti,

–

za avstrijsko vlado A. Posch, J. Schmoll in E. Samoilova, agenti,

–

za švicarsko vlado L. Lanzrein in V. Michel, agenta,

–

za Evropsko komisijo B. Béres in M. Wasmeier, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 2, str. 9), ki je bila podpisana v Schengenu 19. junija 1990 in je začela veljati 26. marca 1995 (v nadaljevanju: KISS), in člena 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka, ki ga je na Madžarskem uvedlo Központi Nyomozó Főügyészség (državno tožilstvo, Madžarska) (v nadaljevanju: KNF) proti Terhelt5, madžarskemu državljanu (v nadaljevanju: obdolženec), predvsem zaradi korupcije, zaradi katere je bil v zvezi z njim že v Avstriji uveden kazenski pregon, ki je bil ustavljen, kar je odredilo Zentrale Staatsanwaltschaft zur Verfolgung von Wirtschaftsstrafsachen und Korruption (osrednje državno tožilstvo, pristojno za pregon finančnega kriminala in korupcije, Avstrija) (v nadaljevanju: WKStA).

3

Člen 54 KISS iz poglavja 3, naslovljenega „Uporaba načela ne bis in idem“, naslova III te konvencije, določa:

„Oseba, proti kateri je bil sodni postopek v eni pogodbenici pravnomočno končan, se za ista dejanja ne sme preganjati v drugi pogodbenici, pod pogojem, da je bila izrečena kazen tudi izvršena, da je v postopku izvrševanja ali je po zakonodaji pogodbenice, ki jo je izrekla, ni več mogoče izvršiti.“

4

Člen 57(1) KISS določa:

„Če pogodbenica obtoži osebo kaznivega dejanja in pristojni organi te pogodbenice utemeljeno domnevajo, da se obtožba nanaša na ista dejanja, za katera je bil sodni postopek že pravnomočno končan v drugi pogodbenici, ti organi, če menijo, da je to potrebno, zahtevajo ustrezne informacije od pristojnih organov pogodbenice, na ozemlju katere je bila sodba že izrečena.“

5

Člen XXVIII(6) Magyarország Alaptörvénye (madžarski temeljni zakon) določa:

„Razen v izjemnih primerih, določenih v zakonu o pravnih sredstvih, se nikogar ne sme kazensko preganjati ali obsoditi za kaznivo dejanje, za katero je bil na Madžarskem ali – v obsegu, določenem z mednarodno pogodbo ali pravnim aktom Evropske unije – v drugi državi s pravnomočno kazensko sodbo že oproščen ali obsojen.“

6

Na podlagi člena 4(3) Büntetőeljárásról szóló 2017. évi XC. törvény (zakon št. XC iz leta 2017 o kazenskem postopku) se kazenski postopek ne sme začeti, če pa je bil začet, ga je treba ustaviti, če je bilo o dejanjih storilca že odločeno s pravnomočno sodbo, kar pa ne posega v postopke z izrednimi pravnimi sredstvi in nekatere posebne postopke.

7

Člen 4(7) tega zakona določa, da se kazenski postopek ne sme začeti, če pa je bil začet, se mora ustaviti, če je bilo o dejanjih storilca s pravnomočno sodbo odločeno v državi članici Evropske unije ali če je bila v državi članici sprejeta vsebinska odločba o zadevi, ki po pravu te države članice glede teh istih dejanj izključuje začetek novega kazenskega pregona in tudi ponovno odprtje kazenskega postopka po uradni dolžnosti ali na podlagi rednega pravnega sredstva.

8

Člen 254 Büntető Törvénykönyvről szóló 1978. évi IV. törvény (zakon št. IV iz leta 1978 o kazenskem zakoniku) je določal:

„(1)   Kdor zaposlenemu ali članu proračunskega organa, panožnega združenja ali organizacije socialnega varstva ali komu drugemu v njegovem interesu dodeli ali obljubi neupravičeno korist, da bi ta kršil svojo obveznost, stori kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen odvzema prostosti do treh let.

„(2)   Kaznivo dejanje se kaznuje s kaznijo odvzema prostosti do pet let, če se neupravičena korist dodeli ali obljubi zaposlenemu ali članu proračunskega organa, panožnega združenja ali organizacije socialnega varstva, ki je pooblaščen za samostojno sprejemanje ukrepov.“

9

Člen 190 Strafprozessordnung (zakonik o kazenskem postopku; v nadaljevanju: StPO), naslovljen „Ustavitev preiskovalnega postopka“, določa:

„Državno tožilstvo mora kazenski pregon končati, preiskovalni postopek pa ustaviti, če:

1.   kaznivo dejanje, na katerem temelji preiskava, po zakonu ni pregonljivo ali bi bil nadaljnji pregon obdolženca iz pravnih razlogov nezakonit ali

2.   ni dejanskega razloga za nadaljevanje pregona proti obdolžencu.“

10

Člen 193 StPO, naslovljen „Nadaljnji postopek“, določa:

„(1)   Po ustavitvi postopka ne sme biti uvedena nobena nadaljnja preiskava proti obdolžencu; po potrebi državno tožilstvo odredi njegovo izpustitev. Vendar če odločitev o nadaljevanju postopka zahteva nekatera preiskovalna dejanja ali izvajanje dokazov, jih lahko državno tožilstvo v posameznem primeru odredi ali izvede.

(2)   Državno tožilstvo lahko odredi nadaljevanje preiskave, zaključene na podlagi členov 190 ali 191, dokler kazenski pregon v zvezi s kaznivim dejanjem ne zastara in če:

[…]“

11

V skladu s členom 195 StPO lahko oseba, ki je žrtev kaznivega dejanja, pod določenimi pogoji zahteva nadaljevanje postopka preiskave, ki je bil končan, dokler to kaznivo dejanje ne zastara. Če državno tožilstvo meni, da je zahteva žrtve upravičena, mora nadaljevati postopek ne glede na zahteve iz člena 193(2), točka 1 ali točka 2, StPO.

12

Člen 307 Strafgesetzbuch (kazenski zakonik; v nadaljevanju: StGB), naslovljen „Korupcija“, v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, v odstavku 1 določa:

„Kdor

[…]

[…]“

13

Dne 22. avgusta 2012 je WKStA v Avstriji uvedlo kazenski postopek zoper dva avstrijska državljana zaradi suma pranja denarja, poneverbe in korupcije v smislu člena 307(1), točka 6, StGB, in zoper obdolženca zaradi suma korupcije v smislu te določbe.

14

Preiskave so se nanašale na dejanja, ki so se zgodila med letoma 2005 in 2010 in ki so se nanašala na sume dajanja podkupnine javnim uslužbencem prek več podjetij s sedežem v različnih državah članicah, z namenom vplivanja na odločitev, ki mora biti sprejeta v okviru postopka oddaje javnega naročila, katerega predmet je dobava novih metrojskih vlakov za dve liniji podzemne železnice v Budimpešti (Madžarska). Šlo je, med drugim, za nakazila v skupni višini več milijonov EUR, ki so bila nakazana kot plačilo za svetovalne storitve, za katere je obstajal sum, da niso bile nikoli opravljene.

15

Obdolženec, ki je domnevno vedel za fiktivnost pogodb o svetovanju in njihov resnični namen, je bil osumljen, da je z namenom pridobitve tega javnega naročila poskušal podkupiti osebo ali osebe, ki lahko vplivajo na odločevalce v zvezi z navedenim naročilom. Natančneje, med 5. aprilom 2007 in 8. februarjem 2010 naj bi obtoženec izvedel več nakazil prek podjetja v skupni višini več kot 7.000.000 EUR javnim uslužbencem, ki so bili storilci kaznivega dejanja pasivne korupcije in ki so ostali neznani.

16

Ti sumi zoper obdolženca so temeljili na informacijah, ki jih je predložil Serious Fraud Office (urad za boj proti hudim goljufijam, Združeno kraljestvo; v nadaljevanju: SFO) v okviru prošnje za medsebojno pravno pomoč v zvezi s preiskavo zoper skupino britanskih podjetij, na analizi bančnih podatkov avstrijske družbe, katere predložitev je odredilo WKStA, in na zaslišanju avstrijskih osumljencev, navedenih v točki 13 te sodbe, ki sta bila zaslišana kot priči.

17

Obdolženec v okviru preiskave, ki jo je vodilo WKStA, ni bil zaslišan kot osumljenec, ker se je preiskovalni ukrep, ki ga je to tožilstvo izvedlo 26. maja 2014 in ki je bil namenjen ugotovitvi, kje ta obtoženec je, izkazal za neuspešen.

18

WKStA je s sklepom z dne 3. novembra 2014 preiskovalni postopek ustavilo, ker je menilo – pri čemer se je sklicevalo na rezultate preiskav, ki so jih do takrat opravili avstrijski, britanski in madžarski organi – da ni dejanskega razloga za nadaljevanje kazenskega pregona v smislu člena 190, točka 2, StPO. To državno tožilstvo je menilo, da glede na to, da ni nobenega dokaza, ki bi potrjeval, da sta eden od osumljencev, navedenih v točki 13 te sodbe, in obdolženec dejansko storila dejanja korupcije iz člena 307(1), točka 6, StGB, ta dejanja niso bila dokazana z zadostno gotovostjo, da bi bilo mogoče izreči kazensko obsodbo, tako da je bilo treba postopek ustaviti.

19

WKStA je to odločbo o ustavitvi postopka večkrat ponovno preučilo, vendar je moralo vsakič ugotoviti, da pogoji za nadaljevanje postopka, določeni v členih 193 in 195 StPO, niso bili izpolnjeni, zlasti zato, ker so dejanja korupcije, ki so bila očitana obdolžencu, v Avstriji zastarala najpozneje leta 2015.

20

KNF je 10. aprila in 29. avgusta 2019 pri Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti, Madžarska), ki je predložitveno sodišče, vložilo obtožni akt, na podlagi katerega je bil na Madžarskem uveden kazenski pregon zoper obdolženca zaradi dejanj korupcije v smislu člena 254(1) in (2) zakona št. IV iz leta 1978 o kazenskem zakoniku, navedenega v točki 8 te sodbe.

21

Ker je predložitveno sodišče menilo, da so dejanja korupcije, ki so očitana obdolžencu, ista kot tisa, ki jih je WKStA v Avstriji že preiskovalo, preden je to tožilstvo ta postopek preiskave ustavilo, je s sklepom z dne 8. decembra 2020 ta pregon ustavilo v skladu z načelom ne bis in idem, kot je določeno v členu 4(3) in (7) zakona št. XC iz leta 2017 o kazenskem postopku, navedenem v točki 6 te sodbe.

22

Ta sklep je bil razveljavljen s sklepom Fővárosi Ítélőtábla (regionalno pritožbeno sodišče v Budimpešti, Madžarska) z dne 15. junija 2021, ki je zadevo vrnilo predložitvenemu sodišču.

23

Fővárosi Ítélőtábla (regionalno pritožbeno sodišče v Budimpešti) meni, da sklepa WKStA z dne 3. novembra 2014 o zaključku preiskave, navedenega v točki 18 te sodbe, ni mogoče šteti za pravnomočno odločbo v smislu člena 50 Listine in člena 54 KISS, saj iz dokumentov, ki so na voljo, ni mogoče jasno ugotoviti, da ta sklep temelji na dovolj poglobljeni in celoviti presoji dokazov. Natančneje, nič naj ne bi dokazovalo, da je WKStA zbralo dokaze poleg zaslišanja dveh avstrijskih osumljencev, navedenih v točki 13 te sodbe, in da je katero koli od 90 oseb, ki jih je KNF navedlo v obtožnici, izprašalo z namenom njihovega zaslišanja ali pričanja. Poleg tega naj obdolženec ne bi bil zaslišan kot osumljenec.

24

V teh okoliščinah je Fővárosi Törvényszék (županijsko sodišče v Budimpešti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

25

Predložitveno sodišče s tremi vprašanji, ki jih je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba načelo ne bis in idem iz člena 54 KISS v povezavi s členom 50 Listine razlagati tako, da je treba za pravnomočno odločbo v smislu teh členov opredeliti odločbo o oprostitvi obdolženca, ki je bila v prvi državi članici sprejeta po preiskavi, ki se je osredotočala na dejanja korupcije, kadar je ta obdolženec zaradi teh istih dejanj ponovno kazensko preganjan v drugi državi članici in kadar:

26

Najprej je treba spomniti, da sta za uporabo načela ne bis in idem potrebna dva pogoja, in sicer, prvič, da obstaja prejšnja pravnomočna odločba (pogoj „bis“) in, drugič, da se poznejši postopek pregona ali poznejše odločbe nanašajo na isto dejansko stanje kot prejšnja odločba (pogoj „idem“) (sodba z dne 23. marca 2023, Dual Prod,C‑412/21, EU:C:2023:234, točka 51 in navedena sodna praksa).

27

Kar zadeva drugega od teh pogojev, se predložitveno sodišče izrecno opira na predpostavko, da je v obravnavani zadevi ta izpolnjen.

28

V zvezi s prvim pogojem pa je treba spomniti, da mora biti v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za to, da se lahko šteje, da je bil sodni postopek zoper osebo „pravnomočno končan“ v smislu člena 54 KISS, na eni strani, kazenski pregon „pravnomočno ustavljen“ po sprejetju zadevne kazenskopravne odločbe, kot je v postopku v glavni stvari odločba o oprostitvi, na drugi strani pa mora biti ta odločba izdana po „vsebinski presoji zadeve“ (glej v tem smislu sodbo z dne 29. junija 2016, Kossowski,C‑486/14, EU:C:2016:483, točki 34 in 42 ter navedena sodna praksa).

29

V obravnavani zadevi je treba, na prvem mestu, v zvezi z zahtevo, da mora biti kazenski pregon pravnomočno ustavljen, spomniti, da glede na okoliščine, na katere se nanašata prvi dve alineji, navedeni v točki 25 te sodbe, v skladu s sodno prakso Sodišča, na eni strani, se člen 54 KISS uporablja tudi za odločbe organa, ki je pristojen za sodelovanje pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah v zadevnem nacionalnem pravnem sistemu, kot je državno tožilstvo, s katerimi se pravnomočno ustavi kazenski pregon v državi članici brez naložitve kazni in čeprav so take odločbe sprejete brez posredovanja sodišča in nimajo oblike sodbe. Na drugi strani, presojo te zahteve pogoja je treba opraviti na podlagi prava države pogodbenice, ki je izdala zadevno kazensko odločbo in mora zagotoviti, da zadevna odločba v tej državi zagotavlja varstvo, ki ga daje načelo ne bis in idem (glej v tem smislu sodbi z dne 22. decembra 2008, Turanský,C‑491/07, EU:C:2008:768, točki 35 in 36, in z dne 29. junija 2016, Kossowski,C‑486/14, EU:C:2016:483, točki 35 in 39 ter navedena sodna praksa).

30

V tem okviru iz sodne prakse Sodišča prav tako izhaja, da dejstvo, da je v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporablja, kazenski postopek, ki se je končal z odločbo o oprostitvi, mogoče obnoviti v primeru „novih ali na novo odkritih dejstev“, kot so nove obtožbe, ne more omajati pravnomočnosti te odločbe, saj z njo kazenski pregon ni pravnomočno ustavljen, pod pogojem, da ta možnost obnove, čeprav ne pomeni „izrednega pravnega sredstva“, vseeno pomeni izredni začetek ločenega postopka, in sicer na podlagi različnih dokazov, ne pa zgolj nadaljevanje že zaključenega postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 5. junija 2014, M,C‑398/12, EU:C:2014:1057, točke od 37 do 40).

31

V obravnavani zadevi je glede na to sodno prakso dejstvo, da avstrijsko pravo, na eni strani, v členu 193(2), točka 2, StPO določa nadaljevanje postopka, končanega po sprejetju odločbe o oprostitvi, pod strogimi pogoji, to je, kadar „se pojavijo ali postanejo znana nova dejstva ali dokazi, za katere se zdi, da sami po sebi ali skupaj z drugimi rezultati postopka utemeljujejo obsodbo obdolženca“, ne more omajati pravnomočnosti te odločbe.

32

Enako velja, na drugi strani, za drugo možnost nadaljevanja postopka, ki je določena z avstrijskim pravom in je prav tako strogo omejena, in sicer kadar v skladu s členom 193(2), točka 1 StPO „obdolženec v zvezi s kaznivim dejanjem ni bil zaslišan […] in mu v zvezi s tem ni bila naložena nobena omejitev“.

33

Ta možnost namreč – čeprav ne pomeni „izrednega pravnega sredstva“ – glede na dvojni pogoj, ki velja zanjo, pomeni izredno uvedbo ločenega postopka namesto zgolj nadaljevanja že končanega postopka, namenjenega ponovni preučitvi odločbe o oprostitvi glede na izjave obdolženca, v primeru, da bi se ga pozneje lahko zaslišalo. Poleg tega je treba navesti, da v postopku v glavni stvari ta možnost državnemu tožilstvu po sprejetju odločbe o oprostitvi ni bila na voljo, saj ni sporno, da je bila za obdolženca – čeprav ni bil zaslišan – kljub temu uporabljena „omejitev“ v obliki preiskovalnega ukrepa, namenjenega ugotoviti, kje ta obdolženec je, ki pa se je izkazal za neuspešen.

34

Strogo omejenost in izrednost teh možnosti nadaljevanja že zaključenega postopka še dodatno potrjuje dejstvo, da v skladu s členom 193(2) StPO ponovno odprtje postopka nikakor ni mogoče, če je kaznivo dejanje medtem zastaralo. Tako je bilo v obravnavani zadevi, saj ni sporno, da je do zastaranja kaznivega dejanja prišlo vsaj od leta 2015, torej le nekaj mesecev po sprejetju odločbe o oprostitvi novembra 2014.

35

Poleg tega zgolj dejstvo, na katero se predložitveno sodišče sklicuje v drugem vprašanju, da na podlagi nacionalnega prava, ki se uporabi, obstajajo možnosti nadaljevanja že zaključenega postopka, pod pogojem, da kaznivo dejanje še ni zastaralo, vendar v obravnavani zadevi državno tožilstvo teh ni uporabilo pred navedenim zastaranjem, ne more omajati pravnomočnosti odločbe o končanju postopka, ker kazenski postopek ni pravnomočno ustavljen.

36

Ker namreč te izredne možnosti nadaljevanja že zaključenega postopka, kot so strogo omejene v členu 193(2) StPO, ne morejo vplivati na pravnomočnost odločbe o končanju postopka, sprejete na podlagi člena 190 StPO, odločba državnega tožilstva, da se ne uporabi ena ali druga od teh možnosti, iz razloga, da pogoji za to niso izpolnjeni, prav tako ne more omajati pravnomočnosti navedene odločbe.

37

Poleg tega je avstrijska vlada v pisnem stališču s sklicevanjem na sodno prakso Oberster Gerichtshof (vrhovno sodišče, Avstrija) in avstrijsko doktrino trdila, da v avstrijskem pravu odločbe državnega tožilstva o ustavitvi postopka v skladu s členom 190 StPO „ni mogoče izpodbijati z rednim pravnim sredstvom, zato ima od njenega sprejetja učinke pravnomočne odločbe, tako z materialnega kot postopkovnega vidika“. Ta vlada med učinki te odločbe omenja tako imenovani učinek „blokade“ („Sperrwirkung“), ki izhaja iz take odločbe, v skladu z načelom ne bis in idem, v razmerju do vseh organov drugih držav članic, pod pogojem, da je bila ta odločba sprejeta po predhodni vsebinski presoji in presoji utemeljenosti kaznivega dejanja, katerega storitve je osumljen obdolženec.

38

Iz tega izhaja, da okoliščine, na katere se nanašata prvi dve alineji, navedeni v točki 25 te sodbe, ne morejo ustvariti dvoma o tem, da je v obravnavani zadevi izpolnjena zahteva, na katero je bilo opozorjeno v točki 28 te sodbe, da je bil kazenski pregon „pravnomočno ustavljen“.

39

Na drugem mestu, v zvezi z zahtevo, na katero je bilo prav tako opozorjeno v točki 28 te sodbe, da je bila odločba o končanju zadevnega kazenskega postopka izdana po „vsebinski presoji zadeve“, je treba poudariti, prvič, da okoliščina, navedena v prvi alinei točke 25 te sodbe, da je bila odločba o končanju postopka sprejeta zaradi neobstoja kakršnega koli dokaza, s katerim bi bilo mogoče dokazati, da je obdolženec dejansko storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, ne pomeni, da ta drugi pogoj ni izpolnjen. Nasprotno, Sodišče je že razsodilo, da oprostilna sodba zaradi pomanjkanja dokazov temelji na vsebinski presoji zadeve (sodba z dne 28. septembra 2006, Van Straaten,C‑150/05, EU:C:2006:614, točka 60).

40

Drugič, iz sodne prakse izhaja, da je treba presojo pravnomočnosti sodbe v smislu člena 54 KISS opraviti ne samo glede na cilj tega člena, ki je v bistvu zagotoviti, da se lahko oseba, ki je bila obsojena in je prestala kazen, ki ji je bila izrečena, ali – odvisno od primera – ki je bila v državi članici pravnomočno oproščena, znotraj schengenskega območja giblje, ne da bi se ji bilo treba bati, da bo za ista dejanja preganjana v drugi državi članici, temveč tudi glede na potrebo, da se spodbuja preprečevanje kriminala in boj proti njemu na področju svobode, varnosti in pravice, v skladu s členom 3(2) PEU (glej v tem smislu sodbi z dne 29. junija 2016, Kossowski,C‑486/14, EU:C:2016:483, točka 47, in z dne 28. oktobra 2022, Generalstaatsanwaltschaft München (Izročitev in ne bis in idem), C‑435/22 PPU, EU:C:2022:852, točka 78 in navedena sodna praksa).

41

Tretjič, treba je spomniti, da sta tako načelo vzajemnega zaupanja med državami članicami kot tudi načelo medsebojnega priznavanja, ki temelji na medsebojnem zaupanju med državami članicami, v pravu Unije temeljnega pomena, saj omogočata vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja (sodba z dne 28. oktobra 2022, Generalstaatsanwaltschaft München (Izročitev in ne bis in idem), C‑435/22 PPU, EU:C:2022:852, točka 92 in navedena sodna praksa).

42

Kar zadeva, natančneje, člen 54 KISS, je Sodišče razsodilo, da ta člen nujno implicira, da obstaja vzajemno zaupanje med državami članicami v njihove sisteme kazenskega pravosodja in da vsaka od teh držav sprejema uporabo kazenskega prava, ki velja v drugih državah članicah, tudi če bi izvajanje njenega nacionalnega prava pripeljalo do drugačne rešitve. To vzajemno zaupanje zahteva, da zadevni pristojni organi druge države članice upoštevajo pravnomočno odločbo, sprejeto na ozemlju prve države članice, kot je bila sporočena njenim organom (sodba z dne 28. oktobra 2022, Generalstaatsanwaltschaft München (Izročitev in ne bis in idem), C‑435/22 PPU, EU:C:2022:852, točka 93 in navedena sodna praksa).

43

Vendar je iz sodne prakse razvidno tudi, da navedeno vzajemno zaupanje lahko obstaja samo, če se lahko druga država pogodbenica na podlagi dokumentov, ki jih je posredovala prva država pogodbenica, prepriča, da zadevna odločitev, ki so jo sprejeli pristojni organi prve države, dejansko pomeni pravnomočno odločbo, ki vsebuje vsebinsko presojo zadeve (sodba z dne 12. maja 2021, Bundesrepublik Deutschland (Interpolova rdeča mednarodna tiralica),C‑505/19, EU:C:2021:376, točka 81 in navedena sodna praksa).

44

Četrtič, Sodišče je razsodilo, da za sklep državnega tožilstva, s katerim je bil kazenski postopek končan, preiskava pa zaključena, ni mogoče šteti, da je bil sprejet po vsebinski presoji zadeve, in ga zato ni mogoče opredeliti kot „pravnomočno odločbo“ v smislu člena 54 KISS, kadar je iz same obrazložitve tega sklepa razvidno, da ni bila opravljena poglobljena preiskava, saj bi bilo sicer lahko ogroženo vzajemno zaupanje med državami članicami, in da v zvezi s tem nezaslišanje oškodovanca in morebitne priče kažeta na to, da v zadevi v glavni stvari ni bila opravljena poglobljena preiskava (sodba z dne 29. junija 2016, Kossowski,C‑486/14, EU:C:2016:483, točka 53).

45

Glede na to sodno prakso se postavlja vprašanje, ali je bila v postopku v glavni stvari odločba WKStA o zaključku kazenskega postopka sprejeta po „poglobljeni preiskavi“ v smislu sodbe z dne 29. junija 2016, Kossowski (C‑486/14, EU:C:2016:483), tako da je mogoče šteti, da je bila ta odločba izdana po vsebinski presoji, kot to zahteva člen 54 KISS, ob upoštevanju okoliščin, ki jih navaja predložitveno sodišče v tretjem vprašanju in ki so povzete v tretji alinei, navedeni v točki 25 te sodbe, in sicer da je državno tožilstvo med preiskavo zbralo podatke v okviru prošnje za medsebojno pravno pomoč ter po dostopu do bančnih računov in zaslišanju dveh drugih osumljencev, vendar obdolženca ni zaslišalo, saj se je preiskovalni ukrep, ki ima naravo prisilnega ukrepa in je namenjen ugotovitvi, kje ta obdolženec je, nazadnje izkazal za neuspešen.

46

Kot je razvidno iz točke 48 sodbe z dne 29. junija 2016, Kossowski (C‑486/14, EU:C:2016:483), državno tožilstvo v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, ni nadaljevalo kazenskega pregona „samo zato, ker obdolženec ni želel dati izjave in ker sta oškodovanec in posredna priča živela v Nemčiji, tako da ju v okviru preiskave [na Poljskem] ni bilo mogoče zaslišati, ter ker navedb oškodovanca ni bilo mogoče preveriti, ne da bi bila opravljena poglobljena preiskava za pridobitev in preučitev dokazov“. Sodišče je iz tega sklepalo, da sklep, s katerim se kazenski pregon konča na podlagi take preiskave, ni sklep, ki bi bil izdan na podlagi vsebinske presoje.

47

Vendar v obravnavani zadevi ni sporno, na eni strani, da je med preiskavo, ki je trajala več kot dve leti, WKStA imelo dostop do bančnih računov v okviru prošnje britanskih organov za medsebojno pravno pomoč, in sicer SFO, in do drugih bančnih računov ter je zaslišalo dva druga osumljenca, avstrijska državljana, ki sta navedena v točki 13 te sodbe.

48

Poleg tega avstrijska vlada v pisnem stališču navaja, da je denarne tokove, ugotovljene po dostopu do navedenih bančnih računov, analiziral Bundesamt für Korruptionsprävention und Korruptionsbekämpfung (avstrijski zvezni urad za preprečevanje korupcije in boj proti njej, Avstrija). Po koordinacijskem sestanku Evropske agencije za pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah (Eurojust) maja 2014 naj bi SFO obvestil WKStA, da ni nobenega novega dokaza, ki bi privedel do identifikacije javnega uslužbenca, zlasti na Madžarskem, saj dostop do računov tako na Slovaškem kot na Cipru ni zagotovil nobenih podatkov v zvezi s tem. Poleg tega je bilo vprašljivo, ali bi posredovanje informacij v zvezi z računi, ki jih je SFO zahteval od Lihtenštajna, lahko zagotovilo dodatna pojasnila. Eurojust naj bi 3. novembra 2014 WKStA obvestil, da s preiskavami madžarskih pravosodnih organov prav tako ni bilo mogoče potrditi sumov kaznivega dejanja.

49

Na drugi strani, čeprav je res, da v obravnavani zadevi obdolženec ni bil zaslišan, ni sporno, da je to zato, ker je bil – kot poudarja predložitveno sodišče v tretjem vprašanju – zoper njega kljub temu odrejen preiskovalni ukrep prisilne narave, namenjen ugotovitvi, kje ta obdolženec je, čeprav se je ta nazadnje izkazal za neuspešen.

50

Kot je v bistvu trdila tudi švicarska vlada, zgolj dejstvo, da obdolženec med preiskavo ni bil zaslišan, samo po sebi kaže na neobstoj poglobljene preiskave le, če se z nacionalnim pravom, ki se uporabi, od državnega tožilstva zahteva, da pred sprejetjem sklepa o zaključku preiskave zasliši obdolženca. Spomniti pa je treba, da člen 193(2), točka 1, StPO izrecno določa možnost nadaljevanja kazenskega postopka po sprejetju odločbe o oprostitvi, kadar obdolženec ni bil zaslišan za kaznivo dejanje, katerega je osumljen, in pod pogojem, da mu v zvezi s tem ni bila naložena nobena omejitev. Zato je očitno, da je mogoče v skladu z nacionalnim pravom, ki se uporabi, v določenih okoliščinah tako odločbo sprejeti, ne da bi bil obdolženec zaslišan.

51

Čeprav v takem primeru neizvedba zaslišanja obdolženca kot osumljenca sama po sebi ne more upravičiti ugotovitve, da ni bila opravljena poglobljena preiskava, ostaja dejstvo – kot je v bistvu prav tako navedel generalni pravobranilec v točki 76 sklepnih predlogov – da je to okoliščino kljub temu mogoče upoštevati med morebitnimi drugimi upoštevnimi indici, ki kažejo na tako neizvedbo. V ta namen je treba dokazati, da je bilo v okoliščinah te zadeve razumno, da bi moralo državno tožilstvo prve države članice sprejeti preiskovalni ukrep, s katerim bi se zagotovilo dejansko zaslišanje navedenega obdolženca, ki bi očitno lahko privedlo do novih dejstev ali dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče v veliki meri podvomiti o utemeljenosti odločbe o oprostitvi. Vendar, kot je navedel tudi generalni pravobranilec v točki 77 sklepnih predlogov, državnemu tožilstvu ni mogoče preprečiti, da sklepa na podlagi tega, da se je obdolženec prostovoljno izognil možnosti zaslišanja, tako da na primer ni bil dosegljiv za policijo.

52

Na splošno lahko druga država članica le v precej izjemnih primerih ugotovi neobstoj poglobljene preiskave v prvi državi članici, in sicer kadar je glede na nacionalno pravo prve države članice, ki se uporabi, očitno tako, ob upoštevanju predvsem razlogov iz te odločbe in informacij, ki jih je prva država članica eventualno predložila pred sprejetjem tega sklepa v odgovor na – odvisno od primera – zahtevo, ki jo je nanjo naslovila druga država članica.

53

Ugotovitev druge države članice, da ni bila opravljena poglobljena preiskava, mora biti namreč bolj izjema kot pravilo, pri čemer velja, kot je v bistvu poudaril generalni pravobranilec v točkah 32 in od 39 do 42 sklepnih predlogov, da je taka ugotovitev vsekakor nujna, kadar je iz besedila zadevne kazenske odločbe razvidno, da pred njo ni bila opravljena nobena dejanska preiskava ali presoja kazenske odgovornosti obdolženca ali da je bila ta odločba glede na nacionalno pravo, ki se uporabi, v bistvu sprejeta iz razlogov, ki jih je treba šteti za povsem postopkovne, ali zaradi smotrnosti, ekonomičnosti ali politike sodstva.

54

Tako pojmovanje je v skladu s posebnim ciljem člena 54 KISS, ki je zagotoviti, da se lahko oseba, ki je bila v državi članici pravnomočno oproščena, znotraj schengenskega območja giblje, ne da bi se ji bilo treba bati, da bo za ista dejanja preganjana v drugi državi članici, kot je navedeno v točki 40 te sodbe, ter z načeloma vzajemnega zaupanja in medsebojnega priznavanja med državami članicami, na katerih temelji načelo ne bis in idem iz te določbe in člena 50 Listine, kot je razvidno iz točk 41 in 42 te sodbe.

55

Ta cilj in ta načela pa nasprotujejo temu, da državno tožilstvo druge države članice, kadar namerava začeti pregon zoper osebo, ki je že bila preganjana in zoper katero je bila po preiskavi izdana pravnomočna odločba o oprostitvi za ista dejanja v prvi državi članici, podrobno preuči to preiskavo, da bi enostransko ugotovilo, ali je ta glede na pravo prve države članice dovolj poglobljena.

56

Poleg tega, kadar državno tožilstvo druge države članice resno in konkretno dvomi o tem, ali je bila preiskava, ki jo vodi državno tožilstvo prve države članice, poglobljena oziroma dovolj podrobna glede na dejstva in dokaze, ki so bili temu državnemu tožilstvu na voljo med preiskavo ali s katerimi bi to tožilstvo dejansko lahko razpolagalo, tako da bi sprejelo preiskovalne ukrepe, ki bi bili razumno potrebni glede na okoliščine v zadevi, se bo moralo navedeno državno tožilstvo obrniti na državno tožilstvo prve države članice, da bi zaprosilo za njegovo pomoč, zlasti glede nacionalnega prava, ki se uporabi, in razlogov, na katerih je temeljila odločba o oprostitvi, sprejeta po tej preiskavi, na primer z uporabo mehanizma sodelovanja, ki je v ta namen določen v členu 57 KISS.

57

V zvezi s tem je treba spomniti, da je treba v odnosih med državami članicami upoštevati načelo lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU, ki državam članicam na splošno in torej zlasti v okviru uporabe načela ne bis in idem, kot je določeno v členu 54 KISS, nalaga, da se medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju obveznosti, ki izhajajo iz Pogodb.

58

Ob tem je treba navesti, da čeprav dejstva, na katera je bilo opozorjeno v točkah od 47 do 50 te sodbe, če so dokazana, potrjujejo, da preiskava, ki poteka v prvi državi članici, ni očitno nepoglobljena, pa – kot je v bistvu navedel tudi generalni pravobranilec v točki 66 sklepnih predlogov – mora nazadnje predložitveno sodišče, ki mora v obravnavani zadevi odločiti o uporabi načela ne bis in idem, oceniti poglobljenost preiskave glede na vse upoštevne elemente v zvezi s tem.

59

V okviru te celovite presoje lahko predložitveno sodišče, kot je že bilo navedeno v točki 51 te sodbe, pod določenimi pogoji med morebitnimi drugimi upoštevnimi indici, ki kažejo na neobstoj poglobljenosti preiskave v prvi državi članici, upošteva dejstvo, da obdolženec ni bil zaslišan kot osumljenec.

60

Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljena vprašanja odgovoriti, da je treba načelo ne bis in idem iz člena 54 KISS v povezavi s členom 50 Listine razlagati tako, da je treba za pravnomočno odločbo v smislu teh členov opredeliti odločbo o oprostitvi obdolženca, ki je bila v prvi državi članici sprejeta po preiskavi, ki se je osredotočala na dejanja korupcije, kadar je ta obdolženec zaradi teh istih dejanj ponovno kazensko preganjan v drugi državi članici in kadar:

ob upoštevanju, da lahko državno tožilstvo druge države članice dejstvo, da državno tožilstvo prve države članice ni zaslišalo obdolženca, upošteva med morebitnimi drugimi upoštevnimi indici, ki kažejo na to, da v prvi državi članici ni bila opravljena poglobljena preiskava, vendar le če se dokaže, da je bilo v okoliščinah posameznega primera razumno, da bi moralo državno tožilstvo prve države članice sprejeti preiskovalni ukrep, s katerim bi zagotovilo dejansko zaslišanje navedenega obdolženca, ki bi očitno lahko zagotovilo nova dejstva ali dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče v veliki meri podvomiti o utemeljenosti odločbe o oprostitvi.

61

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo:

Načelo ne bis in idem iz člena 54 Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 med vladami držav Gospodarske unije Beneluks, Zvezne republike Nemčije in Francoske republike o postopni odpravi kontrol na skupnih mejah, ki je bila podpisana v Schengenu 19. junija 1990 in je začela veljati 26. marca 1995, v povezavi s členom 50 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da

je treba za pravnomočno odločbo v smislu teh členov opredeliti odločbo o oprostitvi obdolženca, ki je bila v prvi državi članici sprejeta po preiskavi, ki se je osredotočala na dejanja korupcije, kadar je ta obdolženec zaradi teh istih dejanj ponovno kazensko preganjan v drugi državi članici in kadar:

ob upoštevanju, da lahko državno tožilstvo druge države članice dejstvo, da državno tožilstvo prve države članice ni zaslišalo obdolženca, upošteva med morebitnimi drugimi upoštevnimi indici, ki kažejo na to, da v prvi državi članici ni bila opravljena poglobljena preiskava, vendar le če se dokaže, da je bilo v okoliščinah posameznega primera razumno, da bi moralo državno tožilstvo prve države članice sprejeti preiskovalni ukrep, s katerim bi zagotovilo dejansko zaslišanje navedenega obdolženca, ki bi očitno lahko zagotovilo nova dejstva ali dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče v veliki meri podvomiti o utemeljenosti odločbe o oprostitvi.