–

za ALD Automotive s.r. o. J. Melkus, advokát,

–

za češko vlado A. Edelmannová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za Evropsko komisijo G. Gattinara in P. Ondrůšek, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) Direktive 2011/7/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o boju proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih (UL 2011, L 48, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo ALD Automotive s.r. o. (v nadaljevanju: ALD) in osebo DY, stečajnim upraviteljem družbe dolžnice GEDEM‑STAV a.s. (v nadaljevanju: Gedem), glede zahtevka za fiksno nadomestilo za stroške izterjave, ki jih je imela družba ALD zaradi zamud pri plačilih v zvezi s petimi pogodbami z zaporednimi izpolnitvami, sklenjenimi med to družbo in družbo Gedem.

3

V uvodnih izjavah 3 in 19 Direktive 2011/7 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Vsebina in področje uporabe“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Cilj te direktive je boj proti zamudam pri plačilih v trgovinskih poslih, da bi zagotovili pravilno delovanje notranjega trga ter s tem spodbudili konkurenčnost podjetij, zlasti [malih in srednje velikih podjetij (MSP)].

2.   Ta direktiva se uporablja za vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli.“

5

Člen 2 navedene direktive določa:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]“

6

Člen 3 te direktive, naslovljen „Posli med podjetji“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da je v trgovinskih poslih med podjetji upnik upravičen do obresti zaradi zamude pri plačilu, ne da bi bilo potrebno opozorilo, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

7

Člen 6 Direktive 2011/7, naslovljen „Nadomestilo stroškov izterjave“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da je upnik upravičen od dolžnika prejeti najmanj fiksni znesek 40 EUR, kadar v trgovinskih poslih obresti za zamudo pri plačilu zapadejo v plačilo v skladu s členom 3 ali 4.

2.   Države članice zagotovijo, da fiksni znesek iz odstavka 1 zapade v plačilo, ne da bi bilo potrebno opozorilo in kot nadomestilo za upnikove lastne stroške izterjave.

3.   Upnik je poleg fiksnega zneska iz odstavka 1 upravičen zahtevati razumno nadomestilo od dolžnika za kakršne koli stroške izterjave, nastale zaradi dolžnikove zamude pri plačilu, ki so višji od fiksnega zneska. To bi lahko vključevalo med drugim stroške za najem odvetnika ali agencije za izterjavo dolgov.“

8

Člen 7 navedene direktive, naslovljen „Nepošteni pogodbeni pogoji in prakse“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da je pogodbeni pogoj ali praksa glede dneva plačila ali plačilnega roka, obrestne mere za zamudo pri plačilu ali nadomestila stroškov izterjave bodisi neizvršljiv bodisi razlog za zahtevo odškodnine, če je skrajno nepošten do upnika.

Pri ugotavljanju, ali je pogodbeni pogoj ali praksa skrajno nepošten do upnika v smislu prvega pododstavka, se upoštevajo vse okoliščine primera, vključno z:

[…]

[…]“

9

Člen 2(3) zákon č. 89/2012 Sb., občanský zákoník (zakon št. 89/2012 o civilnem zakoniku) določa:

„Razlaga in uporaba pravne določbe ne sme biti v nasprotju z dobrimi običaji in ne sme voditi do okrutnosti ali nepoštenosti, ki posega v običajno človeško občutljivost.“

10

Člen 3 nařízení vlády č. 351/2013 Sb., kterým se určuje výše úroků z prodlení a nákladů spojených s uplatněním pohledávky, určuje odměna likvidátora, likvidačního správce a člena orgánu právnické osoby jmenovaného soudem a upravují některé otázky Obchodního věstníku, veřejných rejstříků právnických a fyzických osob a evidence svěřenských fondů a evidence údajů o skutečných majitelích (uredba vlade št. 351/2013 o določitvi višine zamudnih obresti in stroškov izterjave terjatev, določitvi višine nagrade izvajalca likvidacije, likvidacijskega upravitelja in člana organa pravne osebe, ki ga je imenovalo sodišče, ter o ureditvi nekaterih vprašanj glede Obchodní věstník (trgovinski vestnik), javnih registrov pravnih in fizičnih oseb ter evidence skrbniških skladov in evidence podatkov o dejanskih lastnikih) (v nadaljevanju: uredba št. 351/2013) določa:

„V primeru vzajemnih obveznosti med podjetji ali kadar je vsebina vzajemne obveznosti med podjetjem in javnim naročnikom v skladu s pravom o javnih naročilih obveznost odplačne dobave blaga ali opravljanja storitev v korist javnega naročnika, je minimalna višina stroškov, povezanih z izterjavo vsake terjatve, 1200 [čeških kron (CZK) (približno 50 EUR)].“

11

Družbi ALD in Gedem, ki sta družbi češkega prava, sta sklenili pet pogodb o najemu premičnin (v nadaljevanju: zadevne pogodbe iz postopka v glavni stvari). Družba ALD je morala na podlagi splošnih pogojev, ki so veljali za te pogodbe, izdati ločene račune za zneske, dolgovane kot plačilo za storitve, opravljene za družbo Gedem na podlagi teh pogodb. Družba Gedem je morala te zneske plačati do roka zapadlosti, navedenega na računih.

12

Vendar družba Gedem 25 zneskov, dolgovanih iz naslova zadevnih pogodb iz postopka v glavni stvari, in sicer skupaj 206.799,13 CZK (približno 8750 EUR) za obdobje od 27. aprila 2016 do 30. septembra 2016, ni plačala do določenih rokov zapadlosti.

13

Krajský soud v Hradci Králové – pobočka v Pardubicích (regionalno sodišče v kraju Hradec Králové – zunanji oddelek v Pardubicah, Češka republika) je s sklepom z dne 12. aprila 2017 ugotovilo insolventnost družbe Gedem, razglasilo njen stečaj in osebo DY imenovalo za stečajnega upravitelja te družbe.

14

Družba ALD je v okviru tega postopka zahtevala plačilo svoje terjatve skupaj z zamudnimi obrestmi in na podlagi člena 3 uredbe št. 351/2013 fiksni znesek 1200 CZK iz naslova stroškov izterjave za vsakega od 25 zneskov, dolgovanih na podlagi petih zadevnih pogodb iz postopka v glavni stvari, to je skupno 30.000 CZK (približno 1250 EUR).

15

Po ugovoru, ki ga je oseba DY vložila zoper plačilo tega fiksnega zneska, je družba ALD pri Krajský soud v Hradci Králové – pobočka proti Pardubicích (regionalno sodišče v kraju Hradec Králové – zunanji oddelek v Pardubicah) vložila tožbo, s katero je predlagala, naj se ugotovi njena pravica do fiksnega nadomestila za nastale stroške izterjave za vsakega od 25 zneskov, dolgovanih na podlagi petih zadevnih pogodb iz postopka v glavni stvari.

16

To sodišče je s sodbo z dne 28. maja 2018 delno ugodilo predlogu družbe ALD in ji prisodilo fiksno nadomestilo za stroške izterjave v višini 1200 CZK za terjatve, ki izhajajo iz vsake od petih pogodb, to je skupaj 6000 CZK (približno 250 EUR), v preostalem pa je tožbo zavrnilo.

17

Družba ALD je zoper to sodbo vložila pritožbo pri Vrchní soud v Praze (višje sodišče v Pragi, Češka republika), predložitvenem sodišču, ki je navedeno sodbo potrdilo. To sodišče je presodilo, da je treba v obravnavanem primeru fiksno nadomestilo za stroške izterjave plačati le enkrat za vsako od petih pogodb, ne glede na število neopravljenih plačil ob zapadlosti.

18

Družba ALD je zoper ti sodbi vložila ustavno pritožbo pri Ústavní soud (ustavno sodišče, Češka republika), ki je s sodbo z dne 24. novembra 2020 sodbo Vrchní soud v Praze (višje sodišče v Pragi) razveljavilo in mu zadevo vrnilo v razsojanje, v preostalem pa ustavno pritožbo zavrnilo. Ústavní soud (ustavno sodišče) je presodilo, da je predložitveno sodišče s tem, da ni preučilo, ali je treba Sodišču na podlagi člena 267 PDEU predložiti vprašanje za predhodno odločanje, čeprav se je družba ALD sklicevala na nujnost razlage nacionalne ureditve v skladu s pravom Unije, kršilo pravico te družbe do poštenega sojenja, zagotovljeno s češko ustavo.

19

Ker zadevne pogodbe iz postopka v glavni stvari vključujejo zaporedna plačila, se predložitveno sodišče sprašuje, ali mora upnik za dosego namena Direktive 2011/7 prejeti fiksni znesek iz člena 6(1) te direktive za vsako zamudo pri plačilu, do katere pride v okviru izvrševanja ene pogodbe, tudi kadar se neopravljena plačila ob zapadlosti nanašajo na majhne zneske ali celo zneske, nižje od tega fiksnega zneska, ali pa zadostuje, da ta upnik prejme en fiksni znesek za vse zamude pri plačilih, do katerih pride v okviru izpolnjevanja te pogodbe. To sodišče se sprašuje tudi o možnosti nacionalnega sodišča, da zavrne predlog, ki temelji na prvi razlagi, če bi bil ta predlog „v nasprotju z dobrimi običaji (člen 2(3) [zakona št. 89/2012])“.

20

V teh okoliščinah je Vrchní soud v Praze (višje sodišče v Pragi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

21

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 2011/7 v povezavi s členom 3 te direktive razlagati tako, da je treba, kadar pogodba določa periodična plačila, pri čemer mora biti vsako plačilo opravljeno v določenem roku, minimalni fiksni znesek 40 EUR, določen v tem členu 6(1), kot nadomestilo upniku za stroške izterjave plačati za vsako zamudo pri plačilu ali pa je treba ta fiksni znesek plačati samo enkrat v okviru izvrševanja ene pogodbe, ne glede na število plačil, ki v tem roku niso bila opravljena.

22

Na prvem mestu, odstavek 1 člena 6 Direktive 2011/7 državam članicam nalaga, da zagotovijo, da je upnik, kadar v trgovinskih poslih v smislu člena 2, točka 1, te direktive obresti za zamudo pri plačilu zapadejo v plačilo, upravičen od dolžnika prejeti najmanj fiksni znesek 40 EUR. Poleg tega odstavek 2 tega člena 6 državam članicam nalaga obveznost, da zagotovijo, da je ta minimalni fiksni znesek dolgovan samodejno, tudi brez opozorila dolžniku, in da je njegov namen nadomestiti stroške izterjave, ki so nastali upniku. Nazadnje, v odstavku 3 navedenega člena 6 je upniku poleg minimalnega fiksnega zneska 40 EUR priznana pravica, da od dolžnika zahteva razumno nadomestilo za vse druge stroške izterjave, ki presegajo navedeni fiksni znesek in ki so nastali zaradi dolžnikove zamude pri plačilu.

23

Pojem „zamuda pri plačilu“, na podlagi katerega ima upnik pravico od dolžnika zahtevati ne le obresti v skladu s členom 3(1) Direktive 2011/7, temveč tudi minimalni fiksni znesek 40 EUR v skladu s členom 6(1) te direktive, je v členu 2, točka 4, navedene direktive opredeljen kot neplačilo v pogodbenem ali zakonskem plačilnem roku. Ker ta direktiva v skladu s svojim členom 1(2) zajema „vsa plačila kot prejemke v zvezi s trgovinskimi posli“, se pojem „zamuda pri plačilu“ uporablja za vsak trgovinski posel posebej (sodba z dne 1. decembra 2022, DOMUS-Software, C‑370/21, EU:C:2022:947, točka 21 in navedena sodna praksa).

24

Na drugem mestu, v členu 6(1) Direktive 2011/7 so opredeljeni pogoji za zapadlost minimalnega fiksnega zneska 40 EUR, pri čemer je v zvezi s trgovinskimi posli med podjetji napoteno na člen 3 te direktive. Zadnjenavedeni člen v odstavku 1 določa, da države članice zagotovijo, da je upnik, ki je izpolnil svoje obveznosti in ki ni pravočasno prejel dolgovanega zneska, v teh trgovinskih poslih upravičen zahtevati obresti za zamudo pri plačilu, ne da bi bilo potrebno opozorilo, razen če dolžnik za to zamudo ni odgovoren (sodba z dne 1. decembra 2022, DOMUS-Software, C‑370/21, EU:C:2022:947, točka 22 in navedena sodna praksa).

25

Iz tega izhaja, da se tako kot pravica do obresti za zamudo pri plačilu iz člena 3(1) Direktive 2011/7 pravica do minimalnega fiksnega zneska iz člena 6(1) te direktive, ki ravno tako nastane na podlagi „zamude pri plačilu“ v smislu člena 2, točka 4, navedene direktive, nanaša na „trgovinske posle“, obravnavane posamično. Te obresti, tako kot ta fiksni znesek, zapadejo v plačilo samodejno ob izteku plačilnega roka iz člena 3, od (3) do (5), te direktive, če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 navedenega člena (glej v tem smislu sodbo z dne 1. decembra 2022, DOMUS-Software, C‑370/21, EU:C:2022:947, točka 23 in navedena sodna praksa).

26

Člen 6(1) in (2) Direktive 2011/7 je tako treba razlagati tako, da se minimalni fiksni znesek 40 EUR iz naslova nadomestila za stroške izterjave upniku, ki je izpolnil svoje obveznosti, dolguje za vsako plačilo, ki ni bilo izvedeno pravočasno kot plačilo za trgovinski posel, ki je dokazan z računom ali drugo ustrezno zahtevo za plačilo, tudi kadar gre za zamudo pri več periodičnih plačilih na podlagi iste pogodbe, razen če dolžnik za te zamude ni odgovoren (sodba z dne 1. decembra 2022, DOMUS-Software, C‑370/21, EU:C:2022:947, točke od 24 do 26 in navedena sodna praksa).

27

Na tretjem mestu, to razlago člena 6 Direktive 2011/7 potrjuje namen te direktive. Iz člena 1(1) te direktive ob upoštevanju njene uvodne izjave 3 namreč izhaja, da njen namen ni le odvračanje od zamud pri plačilih s preprečevanjem, da bi bile te zaradi nizkih ali neobstoječih obresti, ki se zaračunavajo v takem primeru, za dolžnika finančno zanimive, temveč tudi učinkovito varstvo upnika pred takimi zamudami s tem, da se mu zagotovi čim celovitejše nadomestilo za stroške izterjave, ki so mu nastali. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 19 navedene direktive pojasnjeno, prvič, da bi morali stroški izterjave vključevati tudi izterjavo upravnih stroškov in nadomestilo za notranje stroške, nastale zaradi zamude pri plačilu, ter drugič, da bi moralo biti nadomestilo v obliki fiksnega zneska namenjeno omejevanju upravnih in notranjih stroškov, povezanih z izterjavo (sodba z dne 1. decembra 2022, DOMUS-Software, C‑370/21, EU:C:2022:947, točka 27 in navedena sodna praksa).

28

Kumulacija več dolžnikovih zamud pri periodičnih plačilih pri izvrševanju iste pogodbe ne more povzročiti, da se minimalni fiksni znesek, dolgovan iz naslova nadomestila za stroške izterjave za vsako zamudo pri plačilu, zniža na enkraten fiksni znesek. Tako znižanje bi členu 6 Direktive 2011/7 – katere cilj, kot je bilo poudarjeno v prejšnji točki te sodbe, ni le odvračanje od teh zamud pri plačilih, temveč tudi to, da se s temi zneski zagotovi nadomestilo „za upnikove lastne stroške izterjave“, pri čemer se ti stroški običajno povečujejo sorazmerno s številom plačil in zneski, ki jih dolžnik ne plača pravočasno – odvzelo polni učinek. Navedeno znižanje bi poleg tega pomenilo, da se dolžniku odobri odstopanje od člena 6(1) te direktive, ki bi ga razbremenilo dela finančnega bremena, ki izhaja iz njegove obveznosti, da za vsako nepravočasno izvedeno plačilo plača fiksni znesek 40 EUR, ne da bi bilo to odstopanje utemeljeno s kakršnim koli „objektivnim razlogom“ v smislu člena 7(1), drugi pododstavek, točka (c), navedene direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 1. decembra 2022, DOMUS-Software (C‑370/21, EU:C:2022:947, točka 28 in navedena sodna praksa).

29

Vendar češka vlada v pisnem stališču trdi, da bi bila kumulacija več fiksnih zneskov s strani upnika v primeru zamude pri več periodičnih plačilih, ki izhajajo iz ene pogodbe, v nasprotju z namenom člena 6(3) Direktive 2011/7, ki je ponuditi pravično nadomestilo za stroške, ki so temu upniku dejansko nastali, zaradi odvračanja od zamud pri plačilih. Po mnenju te vlade bi taka kumulacija pomenila, da bi se upniku za skupne stroške, ki bi nastali pri izterjavi več terjatev od enega dolžnika in bi izhajali iz iste pogodbe, dodelilo fiksno nadomestilo, ki bi presegalo upravne in notranje stroške, ki bi dejansko nastali in bili povezani z izterjavo. Namen nadomestila s fiksnim zneskom iz te določbe pa naj bi bil odražati stroške, ki so upniku dejansko nastali, pri čemer naj to nadomestilo ne bi bilo kaznovalno.

30

V zvezi s tem je Sodišče že pojasnilo, da se pravica do „razumnega“ nadomestila iz člena 6(3) Direktive 2011/7 „za kakršne koli stroške izterjave, nastale zaradi dolžnikove zamude pri plačilu“, nanaša na vse vrste stroškov izterjave, ki presegajo minimalni znesek 40 EUR, do katerega ima upnik samodejno pravico na podlagi člena 6(1) te direktive, kadar v trgovinskih poslih obresti za zamudo pri plačilu zapadejo v plačilo med drugim v skladu s členom 3 navedene direktive. Tako nadomestilo torej ne more zajemati niti dela teh stroškov, ki je že upoštevan v minimalnem fiksnem znesku 40 EUR, niti stroškov, ki so glede na vse okoliščine obravnavanega primera očitno pretirani (sodba z dne 20. oktobra 2022, BFF Finance Iberia, C‑585/20, EU:C:2022:806, točka 39).

31

Iz tega izhaja, da se na člen 6(3) Direktive 2011/7 ni mogoče sklicevati za to, da bi se omejila upnikova pravica do prejema fiksnega zneska iz člena 6(1) te direktive. Vendar je v mejah, navedenih v prejšnji točki te sodbe, pri presoji razumnosti nadomestila za druge stroške izterjave, ki so nastali zaradi dolžnikove zamude pri plačilu, mogoče upoštevati zlasti to, da so bila plačila za trgovinske posle, ki jih dolžnik ni plačal pravočasno, predmet enega samega zahtevka (sodba z dne 20. oktobra 2022, BFF Finance Iberia, C‑585/20, EU:C:2022:806, točka 40).

32

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) Direktive 2011/7 v povezavi s členom 3 te direktive razlagati tako, da je treba, kadar pogodba določa periodična plačila, pri čemer mora biti vsako plačilo opravljeno v določenem roku, minimalni fiksni znesek 40 EUR, določen v tem členu 6(1), kot nadomestilo upniku za stroške izterjave plačati za vsako zamudo pri plačilu.

33

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 2011/7 v povezavi z odstavkom 3 tega člena in členom 7(1), drugi pododstavek, točka (c), te direktive razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče, kadar se zamude pri plačilu, nastale v okviru iste pogodbe, nanašajo zlasti na majhne zneske ali celo zneske, nižje od fiksnega zneska iz prve od teh določb, na podlagi splošnih načel nacionalnega civilnega prava ta fiksni znesek zavrne ali zmanjša.

34

Evropska komisija dvomi o dopustnosti drugega vprašanja, ker naj bi bilo hipotetično. V zadevi iz postopka v glavni stvari naj bi bil namreč skupni znesek glavne terjatve precej višji od skupnega zneska fiksnega nadomestila, zahtevanega na podlagi člena 3 uredbe št. 351/2013, s katerim je v nacionalno pravo prenesen člen 6(1) Direktive 2011/7.

35

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, uvedenega s členom 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se postavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti (sodba z dne 8. decembra 2022, Google (Odstranitev povezav do domnevno netočne vsebine), C‑460/20, EU:C:2022:962, točka 41 in navedena sodna praksa).

36

Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga je postavilo nacionalno sodišče, samo če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 8. decembra 2022, Google (Odstranitev povezav do domnevno netočne vsebine), C‑460/20, EU:C:2022:962, točka 42 in navedena sodna praksa).

37

Kot navaja Komisija, je v obravnavanem primeru skupni znesek glavne terjatve res višji od skupnega zneska zahtevanega fiksnega nadomestila. Vendar iz tega ne izhaja, da je postavljeno vprašanje hipotetično. Ker v predložitveni odločbi ni izrecne navedbe v zvezi s tem, ni namreč mogoče izključiti, da so med 25 zadevnimi plačili iz postopka v glavni stvari, ki niso bila opravljena ob zapadlosti, nekatera majhna ali celo nižja od fiksnega zneska, določenega v členu 3 te uredbe v skladu s členom 6(1) te direktive.

38

Zato je treba to vprašanje vsebinsko preučiti.

39

Najprej je treba opozoriti, da načelo primarnosti prava Unije nacionalnim sodiščem med drugim nalaga, da za zagotavljanje učinkovitosti vseh določb prava Unije nacionalno pravo kar najbolj razlagajo v skladu s pravom Unije (sodbi z dne 13. novembra 1990, Marleasing, C‑106/89, EU:C:1990:395, točka 8, in z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin, C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 26).

40

Natančneje, nacionalno sodišče, ki odloča, kot v obravnavanem primeru, o sporu, ki poteka izključno med posamezniki, mora pri uporabi določb nacionalnega prava, sprejetih za prenos direktive, te razlagati glede na besedilo in namen te direktive, da bi prišlo do rešitve, ki je v skladu z njenim ciljem, brez poseganja v nekatere omejitve, med katerimi je med drugim prepoved razlage nacionalnega prava contra legem (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin, C‑261/20, EU:C:2022:33, točki 27 in 28 ter navedena sodna praksa).

41

Čeprav se je v obravnavanem primeru predložitveno sodišče sklicevalo na splošna načela nacionalnega civilnega prava, med katerimi je zlasti načelo, ki prepoveduje razlago in uporabo pravne določbe v nasprotju z dobrimi običaji, ni navedlo, da bi ta načela nasprotovala temu, da določbe nacionalnega prava, ki se uporabljajo, razlaga skladno z odstavkom 1 člena 6 Direktive 2011/7 v povezavi z odstavkom 3 tega člena in členom 7(1), drugi pododstavek, točka (c), te direktive.

42

V teh okoliščinah bi to, da bi se nacionalnemu sodišču dovolilo, da zavrne ali zniža fiksni znesek iz člena 6(1) Direktive 2011/7, pomenilo, da se mu dovoli odstopiti od njegove obveznosti, da zagotovi polni učinek te določbe, kot jo je razložilo Sodišče v sodbah z dne 20. oktobra 2022, BFF Finance Iberia (C‑585/20, EU:C:2022:806), in z dne 1. decembra 2022, DOMUS-Software (C‑370/21, EU:C:2022:947).

43

Glede na zgoraj navedeno je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) Direktive 2011/7 v povezavi z odstavkom 3 tega člena in členom 7(1), drugi pododstavek, točka (c), te direktive razlagati tako, da nasprotuje temu, da nacionalno sodišče, tudi kadar se zamude pri plačilu, nastale v okviru iste pogodbe, nanašajo zlasti na majhne zneske ali celo zneske, nižje od fiksnega zneska iz prve od teh določb, na podlagi splošnih načel nacionalnega civilnega prava ta fiksni znesek zavrne ali zmanjša.

44

Glede na odgovor na drugo vprašanje na tretje vprašanje ni treba odgovoriti.

45

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (osmi senat) razsodilo: