–

za CAJASUR Banco SA V. Rodríguez de Vera Casado,

–

za špansko vlado A. Pérez-Zurita Gutiérrez, J. Ruiz Sánchez in J. Rodríguez de la Rúa Puig, agenti,

–

za Evropsko komisijo J. Baquero Cruz in N. Ruiz García, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo CAJASUR Banco SA ter osebo JO in osebo IM glede stroškov, ki so nastali v okviru sodnega postopka, ki sta ga začela zadnjenavedeni in katerega namen je bil ugotovitev ničnosti pogoja iz splošnih pogojev pogodbe o hipotekarnem kreditu, zlasti zaradi nepoštenosti tega pogoja.

3

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

4

Člen 7(1) te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

5

Člen 1303 Código Civil (civilni zakonik) določa:

„Če se obveznost, določena v pogodbi, razglasi za nično, morajo pogodbene stranke vzajemno vrniti stvari, ki so bile predmet te pogodbe, koristi od teh stvari, in ceno, ki je bila plačana v zameno za te stvari, skupaj z obrestmi, razen v primerih, določenih v naslednjih členih.“

6

Člen 395 Ley 1/2000, de Enjuiciamiento Civil (zakon 1/2000 o zakoniku o civilnem postopku) z dne 7. januarja 2000 (BOE št. 7 z dne 8. januarja 2000, str. 575) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: LEC), ki določa ureditev naložitve stroškov v primeru pripoznave zahtevka, določa:

„1.   Če se zahtevek pripozna pred vložitvijo odgovora na tožbo, se strankam ne naloži plačila stroškov postopka, razen če sodišče ugotovi, da je tožena stranka ravnala v slabi veri, in to utemelji.

Nedobrovernost tožene stranke se domneva, če je tožeča stranka pred vložitvijo tožbe toženi stranki poslala verodostojen in utemeljen opomin za plačilo ali se je začel postopek mediacije ali je bila tožena stranka pozvana, naj se udeleži spravnega postopka.“

7

Stranki v postopku v glavni stvari sta sklenili pogodbo o hipotekarnem kreditu. Osebi JO in IM sta leta 2018 pri Juzgado de Primera Instancia no 18a de Málaga (sodišče prve stopnje št. 18a v Malagi, Španija) vložili tožbo za razglasitev ničnosti pogoja iz splošnih pogojev te pogodbe v zvezi s hipotekarnimi stroški in vračilo zneska, plačanega na podlagi tega pogoja, zaradi njegove nepoštenosti. Družba CAJASUR Banco je po vložitvi te tožbe priznala, da je navedeni pogoj nepošten, vendar se je, ker je menila, da so bili zneski, zahtevani na tej podlagi, previsoki, strinjala, da bo vrnila le del teh zneskov.

8

Juzgado de Primera Instancia no 18a de Málaga (sodišče prve stopnje št. 18a v Malagi) je s sodbo z dne 2. marca 2020 isti pogoj zaradi nepoštenosti razglasilo za ničen in na tej podlagi družbi CAJASUR Banco naložilo, prvič, naj osebi JO in osebi IM vrne del zahtevanih zneskov ter, drugič, naj plača stroške postopka.

9

Družba CAJASUR Banco je pri Audiencia Provincial de Málaga (sodišče province v Malagi, Španija), ki je predložitveno sodišče, vložila pritožbo le glede te naložitve stroškov. Trdi, da je navedena naložitev plačila stroškov, ker je pripoznala zahtevek pred vložitvijo odgovora na tožbo, v nasprotju s členom 395 LEC, ker ta člen določa, da se lahko taka naložitev plačila stroškov opravi le, če se ugotovi, da je tožena stranka v slabi veri. V zvezi s tem opozarja, da se v skladu z navedenim členom šteje, da je slaba vera obstajala le, če je bil toženi stranki pred vložitvijo tožbe poslan verodostojen in utemeljen opomin za plačilo, če se je začel postopek mediacije ali če je bila tožena stranka pozvana, naj se udeleži spravnega postopka.

10

Kot je razvidno iz predložitvenega sklepa, je to stališče v skladu z ustaljeno sodno prakso Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) v zvezi z uporabo istega člena.

11

Iz predložitvenega sklepa prav tako izhaja, da osebi JO in IM pred vložitvijo tožbe nista ukrepali proti družbi CAJASUR Banco.

12

V teh okoliščinah je Audiencia Provincial de Málaga (sodišče province v Malagi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

13

Po mnenju španske vlade je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe razglasiti za nedopusten, ker naj predložitveno sodišče v njem ne bi pravilno predstavilo pravnega in dejanskega okvira zadeve iz postopka v glavni stvari. To sodišče naj namreč Sodišču ne bi predložilo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko dalo koristna odgovora na zastavljeni vprašanji, ki naj bi bili hipotetični, saj naj bi v skladu z nacionalnim pravom to sodišče lahko odločilo o sporu o glavni stvari, ne da bi Sodišču v zvezi s tem predložilo vprašanje za predhodno odločanje.

14

Opozoriti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopka, določenega v členu 267 PDEU, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, zgolj nacionalno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari ter za razlago in uporabo nacionalnega prava. Le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in mora prevzeti odgovornost za sodno odločitev, ob upoštevanju posebnosti zadeve presoja tako nujnost kot tudi ustreznost vprašanj, ki jih predloži Sodišču. Zato je Sodišče, kadar se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma dolžno odločiti (sodbi z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito, C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 76, in z dne 22. septembra 2022, Servicios prescriptor y medios de pagos EFC, C‑215/21, EU:C:2022:723, točka 26).

15

Sodišče lahko tako predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo nacionalno sodišče, zavrne le, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora v postopku v glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, potrebnih za to, da bi lahko koristno odgovorilo na postavljena vprašanja (sodbi z dne 14. junija 2012, Banco Español de Crédito, C‑618/10, EU:C:2012:349, točka 77, in z dne 22. septembra 2022, Servicios prescriptor y medios de pagos EFC, C‑215/21, EU:C:2022:723, točka 27).

16

V obravnavani zadevi pa ne gre za tak primer.

17

Ugotoviti je namreč treba, da se predlog za sprejetje predhodne odločbe nanaša zlasti na razlago člena 6(1) Direktive 93/13, njegov namen pa je ugotoviti, ali ta določba nasprotuje pravilu nacionalnega prava, kot je člen 395 LEC, ki se nanaša na porazdelitev stroškov v sodnih postopkih, ki jih sprožijo potrošniki z namenom uveljavljanja pravic, ki jih imajo na podlagi te direktive.

18

Poleg tega je iz spisa, ki je na voljo Sodišču, razvidno, da na podlagi člena 395 LEC, kot se razlaga v nacionalni sodni praksi, obstaja nevarnost, da se potrošniku v smislu Direktive 93/13 naloži plačilo stroškov v zvezi s pravnim sredstvom, ki ga je vložil glede pogojev pogodbe, sklenjene s prodajalcem ali ponudnikom, čeprav je pristojno sodišče ugotovilo nepoštenost enega od teh pogojev.

19

Na podlagi zgornjih ugotovitev je treba šteti, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

20

Čeprav se predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sklicuje zlasti na člen 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, je iz obrazložitve predložitvenega sklepa razvidno, da se to sodišče v bistvu sprašuje o razlagi člena 6 Direktive 93/13 ob upoštevanju obsega načela učinkovitosti, na katero se nanaša drugo vprašanje.

21

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero – če potrošnik pred vložitvijo tožbe ni poslal opomina prodajalcu ali ponudniku, s katerim je sklenil pogodbo, ki vsebuje nepošten pogoj – mora ta potrošnik nositi svoje stroške v zvezi s sodnim postopkom, ki ga je sprožil proti temu prodajalcu ali ponudniku, da bi uveljavljal pravice, ki mu jih daje Direktiva 93/13, če je navedeni prodajalec ali ponudnik pripoznal zahtevek navedenega potrošnika pred odgovorom na tožbo, čeprav je bila ugotovljena nepoštenost tega pogoja.

22

Uvodoma je treba opozoriti, da glede na naravo in pomen javnega interesa, na katerem temelji varstvo potrošnikov, ki so v slabšem položaju v primerjavi s prodajalci ali ponudniki, Direktiva 93/13 – kot izhaja iz njenega člena 7(1), v povezavi z njeno štiriindvajseto uvodno izjavo – državam članicam nalaga, da zagotovijo ustrezna in učinkovita sredstva „za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki“ (sodba z dne 30. aprila 2014, Kásler in Káslerné Rábai, C‑26/13, EU:C:2014:282, točka 78).

23

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da se, ker na tem področju ni posebnih predpisov Unije, podrobna pravila za izvajanje varstva potrošnikov iz Direktive 93/13 v skladu z načelom postopkovne avtonomije držav članic določijo v nacionalnem pravnem redu teh držav. Vendar ta pravila niti ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje v nacionalnem pravu (načelo enakovrednosti), niti ne smejo biti oblikovana tako, da v praksi onemogočajo ali pretirano otežujejo izvrševanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 27 in navedena sodna praksa).

24

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da porazdelitev stroškov sodnega postopka pred nacionalnimi sodišči spada v postopkovno avtonomijo držav članic, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (sodba z dne 16. julija 2020, Caixabank in Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, C‑224/19 in C‑259/19, EU:C:2020:578, točka 95).

25

V zvezi z načelom učinkovitosti, ki je edino od teh načel, na katero se nanaša predlog za sprejetje predhodne odločbe, je treba poudariti, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali neka nacionalna postopkovna določba onemogoča ali pretirano otežuje uporabo prava Unije, preizkusiti ob upoštevanju položaja te določbe v celotnem postopku ter poteka in posebnosti tega postopka pred različnimi nacionalnimi sodišči. S tega vidika je treba po potrebi upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so varstvo pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in načelo učinkovitega poteka postopka (glej med drugim sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 28 in navedena sodna praksa).

26

Direktiva 93/13 potrošniku daje pravico, da se obrne na sodišče, da bi dosegel ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja in njegovo neuporabo. Sodišče je v zvezi s tem razsodilo, da lahko, če je odločitev o razdelitvi stroškov takega postopka odvisna zgolj od zneskov, ki so bili neupravičeno plačani in katerih vračilo je bilo naloženo, to potrošnika odvrne od uveljavljanja te pravice, zaradi stroškov, ki bi nastali s tožbo (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, Caixabank in Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, C‑224/19 in C‑259/19, EU:C:2020:578, točka 98 in navedena sodna praksa).

27

Poleg tega je Sodišče presodilo, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ter načelo učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujejo ureditvi, ki omogoča, da se del stroškov postopka naloži potrošniku glede na višino neupravičeno plačanih zneskov, ki so mu bili vrnjeni po tem, ko je bil ta pogoj zaradi nepoštenosti razglašen za ničen, saj taka ureditev ustvarja bistveno oviro, ki lahko potrošnike odvrača od uveljavljanja pravice do učinkovitega sodnega nadzora nad morebitno nepoštenostjo pogodbenih pogojev, ki jo podeljuje Direktiva 93/13 (sodba z dne 16. julija 2020, Caixabank in Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, C‑224/19 in C‑259/19, EU:C:2020:578, točka 99).

28

Prav tako je treba navesti, da zahteve po spoštovanju načela učinkovitosti sicer ni mogoče tako razširiti, da bi v celoti nadomestila popolno pasivnost zadevnega potrošnika, vendar je treba kljub temu preučiti, ali glede na posebnosti zadevnega nacionalnega postopka obstaja nezanemarljivo tveganje, da bodo potrošniki odvrnjeni od uveljavljanja pravic, ki jih imajo na podlagi Direktive 93/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2022, Vicente (Postopek za plačilo odvetniške nagrade), C‑335/21, EU:C:2022:720, točka 56 in navedena sodna praksa).

29

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče poudarja, da člen 395 LEC, kakor ga razlaga Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), določa, da se toženi stranki naloži plačilo stroškov sodnega postopka le, če je dokazana njena slaba vera, pri čemer se šteje, da je ta slaba vera obstajala, če je bil pred vložitvijo tožbe toženi stranki neuspešno poslan verodostojen in utemeljen opomin za plačilo, če je tožeča stranka začela postopek mediacije ali če je tožeča stranka pozvala toženo stranko, naj se udeleži spravnega postopka.

30

V zvezi s tem je treba poudariti, da je v okviru značilnih postopkov, začetih na podlagi člena 6(1) Direktive 93/13, „potrošnik“ v smislu te direktive večinoma tožeča stranka in da je „prodajalec ali ponudnik“ v smislu navedene direktive večinoma tožena stranka, kar pomeni, da člen 395 LEC, kot ga razlaga Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), dejansko od potrošnika zahteva, da pred vložitvijo tožbe zadevnemu prodajalcu ali ponudniku pošlje verodostojen in utemeljen opomin za plačilo, da začne postopek mediacije s tem prodajalcem ali ponudnikom ali da ga pozove, naj se udeleži spravnega postopka. V nasprotnem primeru se, če ta prodajalec ali ponudnik pripozna zahtevek pred vložitvijo odgovora na tožbo, šteje, da je ta prodajalec ali ponudnik v dobri veri in mu ni mogoče naložiti plačila stroškov, tudi če je bilo v tako začetem sodnem postopku mogoče ugotoviti nepoštenost pogoja iz zadevne pogodbe.

31

Čeprav je treba, kot je navedla španska vlada, cilja, ki jima sledi ta člen 395, in sicer razbremenitev nacionalnega sodnega sistema in učinkovito izvajanje sodne oblasti, šteti za legitimna in čeprav je – kot je generalni pravobranilec navedel v točki 48 sklepnih predlogov – postopkovna zahteva, ki bremeni tega potrošnika, in sicer da pred vložitvijo tožbe opravi enega od ukrepov iz te določbe, razumna postopkovna zahteva, ostaja dejstvo, da je obveznost izvedbe ukrepov pred sodnim postopkom naložena izključno temu potrošniku.

32

Na področju nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih prodajalec ali ponudnik sklene s potrošnikom in ki so predmet obsežne nacionalne sodne prakse, pa bi morala taka obveznost enako bremeniti obe pogodbeni stranki. Če je bila namreč v ustaljeni nacionalni sodni praksi ugotovljena nepoštenost nekaterih standardiziranih pogojev, je od bančnih ustanov prav tako mogoče pričakovati, da bodo prevzele pobudo in stopile v stik s svojimi strankami, katerih pogodbe vsebujejo take pogoje, z namenom, da bi bili odpravljeni učinki teh pogojev, in to preden bi te stranke vložile tožbo pri sodišču.

33

Poleg tega, čeprav ni izključeno, da bi lahko splošni interes učinkovitega izvajanja sodne oblasti kot tak prevladal nad posamičnim interesom potrošnikov, pa to ne spremeni dejstva, da postopkovna pravila, katerih namen je uresničevanje tega splošnega interesa, ne smejo onemogočati ali čezmerno oteževati uveljavljanja pravic, ki jih imajo potrošniki na podlagi Direktive 93/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 12. februarja 2015, Baczó in Vizsnyiczai, C‑567/13, EU:C:2015:88, točki 51 in 52 ter navedena sodna praksa).

34

Poleg tega nacionalna ureditev, kot je člen 395 LEC, ki zadevnemu potrošniku nalaga celotno odgovornost za pobudo za sprejetje ukrepov pred začetkom sodnega postopka, prodajalcev ali ponudnikov ne spodbuja k temu, da bi prostovoljno in spontano izpeljali vse posledice sodne prakse v zvezi z nepoštenimi pogodbenimi pogoji, in tako spodbuja nadaljnji obstoj učinkov teh pogojev. Nazadnje, taka ureditev bi lahko s tem, da bi temu potrošniku povzročila dodatno finančno tveganje, ustvarila oviro, ki bi lahko navedenega potrošnika odvrnila od izvrševanja njegove pravice do učinkovitega sodnega nadzora nad morebitno nepoštenostjo pogojev iz pogodbe, ki jo je sklenil s prodajalcem ali ponudnikom.

35

Nazadnje, potrošniku, ki je sklenil pogodbo z nepoštenim pogojem, ni mogoče očitati, da se je obrnil na pristojno nacionalno sodišče, da bi uveljavljal pravice, ki so mu zagotovljene z Direktivo 93/13, v primeru nedejavnosti zadevnega prodajalca ali ponudnika kljub ugotovitvi nepoštenosti podobnih pogojev v ustaljeni nacionalni sodni praksi, ki bi ga morala spodbuditi, da na lastno pobudo vzpostavi stik s tem potrošnikom in čim prej odpravi učinke tega nepoštenega pogoja.

36

Po mnenju predložitvenega sodišča pa obstaja ustaljena sodna praksa Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), s katero je bila ugotovljena nepoštenost enake vrste pogodbenega pogoja, kakršen je ta iz spora o glavni stvari. V zvezi s tem navaja, da bančne ustanove, namesto da bi potrošnike obvestile o posledicah nacionalne sodne prakse o nepoštenih pogodbenih pogojih za njihove pogodbe, čakajo, dokler ne prejmejo opomina pred vložitvijo tožbe, ki mu ugodijo, ali dokler potrošniki ne začnejo sodnega postopka, v tem primeru pa pripoznajo zahtevek nemudoma in pred vložitvijo odgovora na tožbo, da se izognejo temu, da bi krile stroške postopka.

37

Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 50 sklepnih predlogov, lahko ravnanja iz točke 36 te sodbe glede na znanje, ki ga je mogoče pričakovati od teh institucij na tem področju, in glede na podrejeni položaj potrošnikov v razmerju do prodajalcev ali ponudnikov pomenijo resne indice, da te institucije ravnajo v slabi veri. Pomembno je, da lahko pristojno sodišče opravi potrebna preverjanja v zvezi s tem in po potrebi izpelje posledice, ki iz tega izhajajo.

38

Glede na vse zgornje preudarke je treba člen 6(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero – če potrošnik pred vložitvijo tožbe ni poslal opomina prodajalcu ali ponudniku, s katerim je sklenil pogodbo, ki vsebuje nepošten pogoj – mora ta potrošnik nositi svoje stroške v zvezi s sodnim postopkom, ki ga je sprožil proti temu prodajalcu ali ponudniku, da bi uveljavljal pravice, ki mu jih daje Direktiva 93/13, če je navedeni prodajalec ali ponudnik pripoznal zahtevek navedenega potrošnika pred odgovorom na tožbo, čeprav je bila ugotovljena nepoštenost tega pogoja, pod pogojem, da lahko pristojno nacionalno sodišče upošteva obstoj ustaljene nacionalne sodne prakse, s katero je bilo ugotovljeno, da so podobni pogoji nepošteni, in ravnanje prodajalca ali ponudnika, da bi ugotovilo, da je ta prodajalec ali ponudnik v slabi veri in da bi mu zato po potrebi naložilo plačilo teh stroškov.

39

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 6(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi z načelom učinkovitosti

je treba razlagati tako, da

ne nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero – če potrošnik pred vložitvijo tožbe ni poslal opomina prodajalcu ali ponudniku, s katerim je sklenil pogodbo, ki vsebuje nepošten pogoj – mora ta potrošnik nositi svoje stroške v zvezi s sodnim postopkom, ki ga je sprožil proti temu prodajalcu ali ponudniku, da bi uveljavljal pravice, ki mu jih daje Direktiva 93/13, če je navedeni prodajalec ali ponudnik pripoznal zahtevek navedenega potrošnika pred odgovorom na tožbo, čeprav je bila ugotovljena nepoštenost tega pogoja, pod pogojem, da lahko pristojno nacionalno sodišče upošteva obstoj ustaljene nacionalne sodne prakse, s katero je bilo ugotovljeno, da so podobni pogoji nepošteni, in ravnanje prodajalca ali ponudnika, da bi ugotovilo, da je ta prodajalec ali ponudnik v slabi veri in da bi mu zato po potrebi naložilo plačilo teh stroškov.