1.

Zadeve v zvezi s protipravnimi odvzemi otrok so nedvomno med najobčutljivejšimi zadevami, ki so lahko sodišču predložene v odločanje. Umeščajo se namreč v okvir, ki je še posebej čustveno in pravno obremenjen, saj se v njem prepletajo medsebojne zamere staršev, njihova čustva do njihovega otroka (ali njihovih otrok) ter temeljne pravice prvih in drugih, skoncentrirane okrog koristi tega otroka (ali teh otrok).

2.

Postopek, ki je bil v zvezi s tem izoblikovan v Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok, sklenjeni v Haagu 25. oktobra 1980 (v nadaljevanju: Haaška konvencija iz leta 1980), in ki je bil v Uniji dopolnjen z nekaterimi določbami Uredbe (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ( 2 ) (v nadaljevanju: Uredba Bruselj IIa), katerega namen je zagotovitev takojšnje vrnitve otroka v državo njegovega običajnega prebivališča, je bil že doslej obsežno obravnavan v sodni praksi Sodišča in Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Vendar se njegovemu izvajanju še vedno oporeka, vsaj v nekaterih državah.

3.

S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi, Poljska), je Sodišče pozvano, naj preuči obveznost, ki za države članice Unije izhaja iz teh aktov, to je, da določijo hitre postopke za obravnavo zahtevkov za vrnitev. Natančneje, to sodišče želi izvedeti, ali lahko država članica v skladu z navedenima aktoma v tovrstnih sporih poleg rednih pravnih sredstev na dveh stopnjah določi še kasacijsko pritožbo, pri čemer se že samo na podlagi neobrazložene zahteve enega od javnih subjektov, pooblaščenih za vložitev take pritožbe, odloži izvršitev pravnomočnega sklepa o vrnitvi. V teh sklepnih predlogih bom pojasnil, zakaj to ni mogoče.

4.

V skladu s členom 1(a) Haaške konvencije iz leta 1980 je eden od ciljev konvencije „zagotoviti čimprejšnjo vrnitev otrok, ki so bili nezakonito odpeljani ali zadržani v kakšni pogodbenici“.

5.

Člen 2 te konvencije določa, da bodo države pogodbenice te konvencije „sprejele vse ustrezne ukrepe, da na svojem območju zagotovijo uresničevanje ciljev konvencije. To bodo zagotovile z najučinkovitejšimi razpoložljivimi postopki.“

6.

Člen 11 navedene konvencije določa:

„Sodni ali upravni organi pogodbenic takoj izvedejo postopek za vrnitev otroka.

Če ustrezni sodni ali upravni organi ne odločijo v šestih tednih po začetku postopka, ima prosilec ali centralni izvršilni organ države, ki ji je bila poslana zahteva, pravico, da na lastno pobudo ali na zahtevo centralnega izvršilnega organa države, ki je poslala zahtevo, zahteva obrazložitev odlašanja. […]“

7.

Člen 12 te konvencije določa:

„Če je bil otrok nezakonito odpeljan ali zadržan po 3. členu, na dan, ko se je začel postopek pred sodnim ali upravnim organom pogodbenice, v kateri je otrok, pa je minilo manj kot leto dni od dneva, ko je bil nezakonito odpeljan ali zadržan, odredi pristojni organ takojšnjo vrnitev otroka.

[…]“

8.

Člen 13 Haaške konvencije iz leta 1980 določa:

„Sodnemu ali upravnemu organu države, ki ji je bila poslana zahteva, ne glede na določbe prejšnjega člena ni treba odrediti vrnitve otroka, če oseba, institucija ali kakšno drugo telo, ki nasprotuje njegovi vrnitvi, dokaže:

[…]

[…]“

9.

Člen 11 Uredbe Bruselj IIa, naslovljen „Vrnitev otroka“, določa:

„1.   Kadar oseba, […] ki ima pravico do varstva in vzgoje otroka, zahteva od pristojnih organov v državi članici, da izdajo sodno odločbo na podlagi [Haaške konvencije iz leta 1980], da bi dosegla vrnitev otroka, ki je bil neupravičeno premeščen ali zadržan v drugi državi članici, ki ni država članica, kjer je običajno prebival neposredno pred neupravičeno premestitvijo ali zadržanjem, se uporablja[jo] odstavk[i od] 2 do 8.

[…]

3.   Sodišče, pri katerem je bil vložen zahtevek za vrnitev otroka iz odstavka 1, ukrepa v postopku na podlagi zahtevka kar se da hitro in uporabi najhitrejši postopek, ki ga predvideva nacionalno pravo.

Brez poseganja v prvi pododstavek izda sodišče sodno odločbo v roku šestih tednov po vložitvi zahtevka, razen takrat, kadar izjemne okoliščine to onemogočajo.

[…]“

10.

Člen 5191(21) Kodeks postępowania cywilnego (zakonik o civilnem postopku), ki izhaja iz ustawa o wykonywaniu niektórych czynności organu centralnego w sprawach rodzinnych z zakresu obrotu prawnego na podstawie prawa Unii Europejskiej i umów międzynarodowyc (zakon o izvajanju nekaterih dejavnosti osrednjega organa na področju družinskega prava na podlagi prava Unije in mednarodnih konvencij) z dne 26. januarja 2018 (Dz. U. 2018, pozicija 416; v nadaljevanju: zakon iz leta 2018), določa:

„Kasacijska pritožba je mogoča tudi v primerih odvzema osebe, ki spada pod starševsko odgovornost ali skrbništvo v skladu s Haaško konvencijo iz leta 1980.“

11.

Člen 5191(22) zakonika o civilnem postopku, ki prav tako izhaja iz zakona iz leta 2018, določa:

„Kasacijsko pritožbo v primerih iz odstavka 21 lahko vloži Prokurator Generalny (generalni državni tožilec), Rzecznik Praw Dziecka (varuh otrokovih pravic) ali Rzecznik Praw Obywatelskich (varuh človekovih pravic) v štirih mesecih od dneva pravnomočnosti sklepa.“

12.

Z ustawa z dnia 7 kwietnia 2022 r. o zmianie ustawy Kodeks postępowania cywilnego (zakon z dne 7. aprila 2022 o spremembi zakonika o civilnem postopku) (Dz. U. 2022, pozicija 1098; v nadaljevanju: zakon iz leta 2022), ki je začel veljati 24. junija 2022, je bil v zakonik o civilnem postopku vstavljen člen 3881, ki določa:

„1.   V primerih odvzema osebe, ki spada pod starševsko odgovornost ali skrbništvo, izvedenih v skladu s [Haaško konvencijo iz leta 1980], se na zahtevo subjekta iz člena 5191(22), ki se sporoči [Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Varšavi)] v roku, ki ne presega dveh tednov od datuma, ko postane sklep o odvzemu osebe, ki spada pod starševsko odgovornost ali skrbništvo, pravnomočen, izvršitev tega sklepa po zakonu odloži.

2.   Odložitev izvršitve sklepa iz odstavka 1 preneha, če subjekt iz člena 5191(22) ne vloži kasacijske pritožbe v dveh mesecih od datuma pravnomočnosti tega sklepa.

3.   Če subjekt iz člena 5191(22) vloži kasacijsko pritožbo v dveh mesecih po pravnomočnosti sklepa iz odstavka 1, se odložitev izvršitve tega sklepa po zakonu podaljša do zaključka kasacijskega postopka.

4.   Subjekt, ki je vložil zahtevo za odložitev izvršitve sklepa iz odstavka 1, jo lahko umakne v dveh mesecih po pravnomočnosti sklepa, razen če ni subjekt iz člena 5191(22) vložil kasacijske pritožbe.

5.   Če se zahtevek za odložitev izvršitve sklepa iz odstavka 1 umakne, sklep postane izvršljiv.“

13.

T. C. (v nadaljevanju: oče) in M. C. (v nadaljevanju: mati), poljska državljana, sta starša dveh otrok, in sicer N., rojene 8. junija 2011, in M., rojenega 1. januarja 2017 (v nadaljevanju skupaj: otroka). Družina je več let prebivala na Irskem. Otroka, ki imata tudi irsko državljanstvo, sta se rodila tam. Poleg tega imata oba starša v tej državi stalno zaposlitev, vendar je mati na daljšem bolniškem dopustu.

14.

Poleti leta 2021 je mati z otrokoma v soglasju z očetom odšla na počitnice na Poljsko. Septembra je očeta obvestila, da bo tam ostala za stalno. Oče ni nikoli dal soglasja za spremembo običajnega prebivališča otrok niti za to, da se otroka ne vrneta na Irsko.

15.

Oče je 18. novembra 2021 pri Sąd Okręgowy we Wrocławiu (regionalno sodišče v Vroclavu, Poljska) vložil zahtevo za vrnitev otrok na Irsko na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980. Mati je intervenirala v postopku in predlagala zavrnitev te zahteve. Prokurator Okręgowy we Wrocławiu (regionalni državni tožilec v Vroclavu) je interveniral in podprl navedeno zahtevo.

16.

Sąd Okręgowy we Wrocławiu (regionalno sodišče v Vroclavu) je s sklepom z dne 15. junija 2022 ugodilo očetovi zahtevi. To sodišče je v bistvu menilo, da je šlo v obravnavanem primeru za „neupravičeno zadržanje otroka“ v smislu Haaške konvencije iz leta 1980 in da se razlog za nevrnitev iz člena 13, prvi odstavek, točka (b), te konvencije ne uporablja. V skladu s tem je materi naložilo, naj zagotovi vrnitev otrok na Irsko v sedmih dneh po pravnomočnosti sklepa.

17.

Mati je nato zoper navedeni sklep vložila pritožbo pri Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi). Oče in regionalni državni tožilec v Vroclavu pa sta predlagala zavrnitev te pritožbe.

18.

Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi) je s sklepom z dne 21. septembra 2022 pritožbo zavrnilo. Višje sodišče je v bistvu potrdilo presojo prvostopenjskega sodišča, zlasti v zvezi z neuporabo razloga za nevrnitev iz člena 13, prvi odstavek, točka (b), Haaške konvencije iz leta 1980.

19.

Sklep Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Varšavi) je postal pravnomočen na dan izdaje, to je 21. septembra 2022. Na ta dan je postal pravnomočen tudi sklep Sąd Okręgowy we Wrocławiu (regionalno sodišče v Vroclavu) z dne 15. junija 2022.

20.

Sedemdnevni rok, določen materi v sklepu Sąd Okręgowy we Wrocławiu (regionalno sodišče v Vroclavu) z dne 15. junija 2022 za prostovoljno izvršitev pravnomočnega sklepa o vrnitvi, se je 28. septembra 2022 iztekel, ne da bi mati zagotovila vrnitev otrok na Irsko.

21.

Oče je 29. septembra 2022, da bi zagotovil prisilno izvršitev pravnomočnega sklepa o vrnitvi, pri Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Varšavi) vložil zahtevo, naj to sodišče navedenemu sklepu doda zaznamek glede njegove izvršljivosti in naj mu vroči njegov izvod skupaj s tem zaznamkom.

22.

Varuh otrokovih pravic je 30. septembra 2022 na podlagi člena 3881(1) zakonika o civilnem postopku vložil predlog za odložitev izvršitve sklepov prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča. Generalni državni tožilec je 5. oktobra 2022 vložil enak predlog.

23.

V teh okoliščinah je Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Varšavi) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 11(3) [Uredbe Bruselj IIa] ter člen 22, člen 24, člen 27(6) ter člen 28(1) in (2) [Uredbe Bruselj IIb] v povezavi s členom 47 [Listine Evropske unije o temeljnih pravicah] razumeti tako, da nasprotujejo uporabi določbe nacionalnega prava, v skladu s katero se v primerih odvzema osebe, ki spada pod starševsko odgovornost ali skrbništvo, ki se izvajata na podlagi [Haaške konvencije iz leta 1980], na zahtevo [generalnega državnega tožilca], [varuha otrokovih pravic] ali [varuha človekovih pravic], vloženo pri Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi), v roku, ki ne presega dveh tednov od dneva pravnomočnosti odločbe o odvzemu osebe, ki spada pod starševsko odgovornost ali skrbništvo, izvršitev take odločbe po zakonu odloži?“

24.

Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ki je določen v členu 107 Poslovnika Sodišča.

25.

To sodišče v podporo navedenemu predlogu trdi, da bi se ob upoštevanju dejstva, da sta otroka na Poljskem že več kot eno leto, z nadaljnjim podaljševanjem tega nestabilnega položaja z dodatnimi meseci postopka tvegalo, da bi se po eni strani resno škodovalo njunemu odnosu z očetom, po drugi strani pa vplivalo na njuno dobro počutje ter da bi se zlasti zapletli njuna morebitna vrnitev na Irsko in ponovna prilagoditev tej državi.

26.

Ob upoštevanju teh elementov je tretji senat 26. oktobra 2022 odločil, da se temu predlogu ugodi.

27.

Pisna stališča so Sodišču predložili oče, varuh otrokovih pravic, generalni državni tožilec, mati, poljska vlada in Evropska komisija. Oče, generalni državni tožilec, mati, poljska, belgijska, francoska in nizozemska vlada ter Komisija so bili zastopani na obravnavi 8. decembra 2022.

28.

Uvodoma je koristno opozoriti, da je namen Haaške konvencije iz leta 1980, ( 3 ) katere pogodbenice so vse države članice, na civilnopravni ravni odgovoriti na „mednarodni protipravni odvzem otrok“ ali, natančneje, na njihovo „nezakonito odpeljanje ali zadržanje“ oziroma „neupravičeno premestitev ali zadržanje“. To se nanaša na položaje, v katerih je mladoletnik „odpeljan“ oziroma „premeščen“, najpogosteje od enega od staršev, iz države pogodbenice, v kateri običajno prebiva, v drugo državo pogodbenico ali se v prvo od navedenih držav ni „vrnil“, s čimer se krši pravica do varstva in vzgoje, dodeljena po pravu navedene države, zlasti kadar bi moral v skladu s tem pravom tako premestitev ali zadržanje dovoliti drugi od staršev, ki pa tega ni storil. ( 4 )

29.

Ob predpostavki, v skladu s katero se kot izhodišče predpostavlja, da se s takim nezakonitim ravnanjem močno poseže v interese protipravno odvzetega otroka – ki je tako vzet iz okolja, ki je bilo njegovo pred protipravnim odvzemom, in pogosto prikrajšan za stike z drugim od staršev – in v skladu s katero je načeloma v njegovo največjo korist čim prej ponovno vzpostaviti „statu quo ante“ in s tem kontinuiteto njegovih razmer za bivanje in razvoj, ( 5 ) je določen poseben postopek, katerega namen je zagotoviti takojšnjo vrnitev otroka v državo njegovega običajnega prebivališča.

30.

Kadar je na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980 vložena „zahteva za vrnitev“ – kar običajno stori tisti od staršev, ki je zapuščen – pri pristojnem organu države, v kateri je bil otrok protipravno odvzet (država, ki ji je bila poslana zahteva), ta konvencija v členu 12 določa načelo, po katerem mora ta organ odrediti „takojšnjo vrnitev“ navedenega otroka v državo njegovega običajnega prebivališča. Vendar navedenemu organu izjemoma ni treba odrediti vrnitve otroka ob predpostavkah, taksativno naštetih v navedeni konvenciji, v primeru katerih ponovna vzpostavitev„statu quo ante“ ne bi bila v njegovo korist. To v skladu s členom 13, prvi odstavek, točka (b), iste konvencije zlasti drži, kadar obstaja „resna nevarnost“, da bi bil otrok zaradi te vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali kako drugače pripeljan v neugoden položaj.

31.

Kadar do protipravnega odvzema otrok pride znotraj Unije, kot se je to zgodilo v zadevi iz postopka v glavni stvari, so pravila Haaške konvencije iz leta 1980 dopolnjena z določbami člena 11 Uredbe Bruselj IIa – ali odslej za zahtevke za vrnitev, vložene po 1. avgustu 2022, s členi od 22 do 29 Uredbe Bruselj IIb. ( 6 ) S tema uredbama je večinoma v odnosih med državami članicami okrepljeno načelo takojšnje vrnitve otroka, kot je določeno v členu 12 navedene konvencije, zlasti tako, da so strožje kot v zadnjenavedeni določena pravila za uporabo razlogov za nevrnitev iz njenega člena 13.

32.

Kot pa sem navedel v uvodu k tem sklepnim predlogom, je treba po teh splošnih dejstvih ugotoviti, da se obravnavana zadeva natančneje nanaša na pravna sredstva, določena v poljskem pravu za preučitev zahtevkov za vrnitev otrok in torej za izvedbo zgoraj opisanega postopka. Menim, da je v tej uvodni fazi moje analize koristno na kratko pojasniti tudi njihove upoštevne vidike.

33.

V zvezi s tem je iz predložitvene odločbe in stališč, predloženih Sodišču, razvidno, da lahko zahtevek za vrnitev, vložen pri poljskih organih na podlagi Haaške konvencije iz leta 1980, med drugim v primeru protipravnega odvzema med dvema državama članicama, ko to konvencijo dopolnjujeta uredbi Bruselj IIa in Bruselj IIb, privede do vložitve rednih pravnih sredstev na dveh stopnjah.

34.

Zahtevek za vrnitev najprej preuči eno od pristojnih regionalnih sodišč. Stranke in morebitni intervenienti lahko nato vložijo pritožbo zoper sklep o vrnitvi – ali nevrnitvi – izdan na tej prvi stopnji. Po potrebi zadevo nato ponovno preuči Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Varšavi), ki je izključno pristojno za to področje. ( 7 )

35.

Sodba o pritožbi se obravnava kot pravnomočna na datum njenega izreka. Običajno postane istega dne izvršljiva v nacionalnem pravnem redu. Enako velja za sodbo, izdano na prvi stopnji, če je potrjena. Kadar je odrejena vrnitev otroka, jo lahko torej pristojni organi – s pridržkom izpolnitve nekaterih formalnosti ( 8 ) – načeloma izvršijo.

36.

Vendar je poljski zakonodajalec s sprejetjem zakona iz leta 2018 določil – dotlej neobstoječo – možnost vložitve kasacijske pritožbe zoper sklep o vrnitvi pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska). ( 9 ) Tega izrednega pravnega sredstva kljub vsemu ne morejo vložiti starši premeščenega otroka ali otrok. Tako kasacijsko pritožbo lahko namreč vložijo zgolj trije javni subjekti – generalni državni tožilec, varuh otrokovih pravic in varuh človekovih pravic – ne glede na to, ali so pred tem intervenirali v postopku ali ne, in sicer v štirih mesecih od datuma, ko je zadevni sklep o vrnitvi postal pravnomočen. ( 10 )

37.

Na splošno vložitev kasacijske pritožbe v poljskem pravu nima odložilnega učinka. Vendar pa lahko stranke v skladu z eno od splošnih določb zakonika o civilnem postopku, to je členom 388(1) tega zakonika, višjemu sodišču, ki je v pritožbenem postopku izdalo pravnomočni sklep, predlagajo, naj odloži izvršitev tega sklepa do konca kasacijskega postopka, če bi njegova izvršitev povzročila nepopravljivo škodo eni od strank, pri čemer je za presojo tega pogoja in s tem odobritev take odložitve pristojno navedeno sodišče.

38.

Medtem ko so se med letoma 2018 in 2022 ta splošna pravila uporabljala tudi za sklepe o vrnitvi, je poljski zakonodajalec z zakonom iz leta 2022 uvedel posebno določbo, ki se od 24. junija 2022 ( 11 ) nanaša posebej na to kategorijo sklepov.

39.

V skladu z novim členom 3881(1) zakonika o civilnem postopku se namreč izvršitev pravnomočnega sklepa o vrnitvi po zakonu odloži, če eden od javnih subjektov, pooblaščenih za vložitev kasacijske pritožbe zoper tak sklep, za to vloži zahtevo pri Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi) v dveh tednih od datuma, ko je ta sklep postal pravnomočen. ( 12 ) V nasprotju z določbami člena 388 zakonika o civilnem postopku ni za tako zahtevo potrebna nikakršna obrazložitev ali presoja navedenega sodišča. Če je vložena taka zahteva, se izvršitev sklepa o vrnitvi po zakonu odloži za dva meseca od datuma, ko je ta sklep postal pravnomočen. Če subjekt, ki je zahteval odložitev, v tem roku ne vloži kasacijske pritožbe, navedena odložitev preneha. ( 13 ) Če pa je taka pritožba vložena, se navedena odložitev podaljša do konca kasacijskega postopka. ( 14 )

40.

V skladu z navedenimi postopkovnimi pravili je bil v zadevi iz postopka v glavni stvari zahtevek za vrnitev otrok, ki ga je vložil oče, preučen na prvi stopnji, nato pa ga je na podlagi pritožbe, ki jo je vložila mati, obravnavalo še predložitveno sodišče. Temu zahtevku sta ugodili obe vpleteni sodišči. Sklepa, ki sta ju izdali vsako od njiju, sta postala pravnomočna na datum izdaje drugega. Vendar sta generalni državni tožilec in varuh otrokovih pravic na materino prošnjo pri predložitvenem sodišču na podlagi člena 3881(1) zakonika o civilnem postopku vložila zahtevi za odložitev njune izvršitve. Ta subjekta sta nato v zakonsko določenem roku vložila kasacijski pritožbi. Načeloma bi morali ti zahtevi za odložitev za celotno trajanje postopka pred Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) po zakonu preprečiti izvršitev pravnomočnega sklepa o vrnitvi otrok.

41.

Predložitveno sodišče dvomi o tem, ali je tak rezultat združljiv s Haaško konvencijo iz leta 1980 in z uredbama Bruselj IIa in Bruselj IIb ter s pravico do učinkovitega pravnega sredstva, zagotovljeno s členom 47 Listine. Kot bom podrobno pojasnil v nadaljevanju, enako menim tudi sam (razdelek B). Pred tem bom na kratko obravnaval še dopustnost (razdelek A).

42.

Generalni državni tožilec in mati vsak v svojih stališčih trdita, da vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, ni dopustno, ker je hipotetično. V zvezi s tem trdita, da pred tem sodiščem trenutno ne poteka noben „spor“ ali „postopek“, v okviru katerega bi moralo „izreči sodbo“ v smislu člena 267 PDEU, v kateri bi bilo mogoče upoštevati morebitno predhodno odločbo Sodišča. ( 15 )

43.

Sam podobno kot oče in Komisija menim, da je postavljeno vprašanje povsem dopustno in da je torej treba ta ugovor zavrniti.

44.

V zvezi s tem bi na prvem mestu pripomnil, da je to vprašanje povezano s sodnim postopkom v zvezi z vrnitvijo, ki je med drugim potekal pred predložitvenim sodiščem. Kot poudarja mati, sicer drži, da je to sodišče navedeno vprašanje postavilo po izdaji sklepa z dne 21. septembra 2022, ( 16 ) s katerim je pravnomočno končalo ta vsebinski postopek. Vendar se dvomi navedenega sodišča ne nanašajo na vsebino zahtevka za vrnitev, ampak na izvršljivost sklepa, s katerim mu je ugodeno, o kateri se mora isto sodišče še izreči ob upoštevanju, na eni strani, očetove zahteve, naj to izvršljivost potrdi, ( 17 ) ter, na drugi strani, zahtev generalnega državnega tožilca in varuha otrokovih pravic, naj se – nasprotno – izvršitev odloži.

45.

Vendar naj v zvezi s tem opozorim, da Sodišče izraz „izreči sodbo“, uporabljen v členu 267 PDEU, razlaga široko. ( 18 ) Čeprav se sodna potrditev izvršljivosti sklepa o vrnitvi nujno izvede šele po tem, ko je bil ta sklep „izrečen“, nič manj ne drži – kot je pojasnil oče – da je v poljskem pravu ta formalnost nujna, da se lahko nato od pristojnih organov zahteva izvršitev. Ta potrditev je torej s funkcionalnega vidika končna faza predhodnega sodnega postopka, nujna za zagotovitev učinkovitosti sklepa o vrnitvi v praksi. ( 19 )

46.

Na drugem mestu bi pripomnil, da ni nobenega dvoma o tem, da mora predložitveno sodišče, tudi če bi bilo treba potrditev izvršljivosti sklepa o vrnitvi obravnavati ločeno, v tem okviru „izreči sodbo“ v smislu člena 267 PDEU. V zvezi s tem je oče, ne da bi mu kdo nasprotoval, na obravnavi pojasnil, da je ta potrditev – za katero je pristojno to sodišče, kar sta na obravnavi priznala tako mati kot generalni državni tožilec ( 20 ) – sama zase sodni postopek, določen s poljskim pravom. „Zaznamek“ o izvršljivosti ima obliko temu namenjenega sklepa, ki ga izda navedeno sodišče, ki je priložen sklepu o vrnitvi in s katerim se pristojnim organom odredi, naj zadnjenavedeni sklep izvršijo. ( 21 ) Kot poleg tega trdi oče, lahko vsakdo preprosto dojame – če vprašanja ne obravnava preveč formalistično – da očitno nasprotje med zahtevami, ki so jih vložili na eni strani oče, na drugi strani pa generalni državni tožilec in varuh otrokovih pravic, kaže na to, da med temi strankami obstaja „spor“ v zvezi s to problematiko, o katerem mora predložitveno sodišče „odločiti“ v okviru tega postopka.

47.

V zvezi s tem ni mogoče upoštevati trditve generalnega državnega tožilca, da ne bo v zvezi s temi različnimi zahtevami potrebna nikakršna preučitev predložitvenega sodišča, saj bo v skladu s členom 3881 zakonika o civilnem postopku do odložitve prišlo po zakonu, s čimer bo očetova zahteva samodejno zavrnjena. Opozoriti namreč želim, da se vprašanje, ki ga je postavilo to sodišče, v bistvu nanaša prav na to, ali je združljivo s pravom Unije, da je mogoče tako odložitev v primeru vložitve zahteve doseči po zakonu, ne da bi bili nujnost in sorazmernost tega ukrepa predmet sodnega nadzora. Ta trditev se torej nanaša na vsebino tega vprašanja, tako da že iz tega razloga ne more povzročiti njegove nedopustnosti. ( 22 )

48.

V tem okviru bo lahko predložitveno sodišče v postopku v glavni stvari ne samo upoštevalo odgovor Sodišča na navedeno vprašanje, ampak je – kot trdi oče – ta celo „nujen“, da bo lahko odločilo o sporu glede izvršljivosti sklepa o vrnitvi. Če bo namreč Sodišče odgovorilo, da pravo Unije nasprotuje določbi, kot je člen 3881 zakonika o civilnem postopku, bo moralo to sodišče zahtevi za odložitev obravnavati kot neobstoječi in ugoditi očetovi zahtevi. Ob nasprotni predpostavki bo moralo ugotoviti, da je izvršitev tega sklepa odložena, in zadnjenavedeno zahtevo zavrniti.

49.

Vendar generalni državni tožilec še trdi, da vprašanje za predhodno odločanje ni dopustno, ker se nanaša na razlago Uredbe Bruselj IIb, čeprav se ta uredba za dejansko stanje iz zadeve iz postopka v glavni stvari ne uporablja.

50.

Drži sicer, da se za to zadevo ratione temporis uporablja samo Uredba Bruselj IIa, ( 23 ) česar se predložitveno sodišče tudi zaveda. Sodišče se torej ob upoštevanju logike, na kateri temelji postopek predhodnega odločanja, v obravnavani zadevi ne more neposredno izreči o razlagi Uredbe Bruselj IIb. Vendar je za rešitev te težave dovolj, da se vprašanje za predhodno odločanje preoblikuje tako, da se omeji na prvega od aktov. Ob tem bo mogoče v analizi tega vprašanja Uredbo Bruselj IIb upoštevati kot element okvira. ( 24 )

51.

Predložitveno sodišče s postavljenim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali na eni strani člen 11(3) Uredbe Bruselj IIa v povezavi s členoma 2 in 11 Haaške konvencije iz leta 1980 ter na drugi strani člena 7 in 47 Listine nasprotujejo nacionalni zakonodaji, kot je člen 3881 zakonika o civilnem postopku, ki določa, da se že samo na podlagi neobrazložene zahteve nekaterih pooblaščenih javnih subjektov po zakonu odloži izvršitev pravnomočnega sklepa o vrnitvi, izdanega ob koncu postopka po vložitvi rednih pravnih sredstev na dveh stopnjah, in sicer za prvo dvomesečno obdobje, katerega namen je tem subjektom omogočiti vložitev kasacijske pritožbe, nato pa po potrebi še za celotno trajanje tega kasacijskega postopka.

52.

Kot niso pozabili poudariti mati, generalni državni tožilec in poljska vlada, Haaška konvencija iz leta 1980 in Uredba Bruselj IIa nista poenotili postopkovnih pravil, ki se uporabljajo za zahtevke za vrnitev, ki temeljijo na tej konvenciji. Ta akta med drugim ne vsebujeta določb v zvezi z morebitnimi tožbami zoper odločbo o vrnitvi, ki jo izda sodišče zaprošene države članice, v zvezi s trenutkom, od katerega taka odločba postane pravnomočna, ali v zvezi z odložilnim učinkom takega pravnega sredstva na izvršitev te odločbe. Vsa ta vprašanja so prepuščena postopkovnemu pravu zaprošene države članice.

53.

Določitev teh postopkovnih pravil je torej v pristojnosti vsake države članice. Vendar iz teh aktov ter Pogodb, Listine in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), izhajajo nekatere obveznosti, podrobno pojasnjene v oddelkih v nadaljevanju, ki jih morajo te države spoštovati, kadar izvajajo to pristojnost – ( 25 ) ki torej ni neomejena, ampak je, nasprotno, omejena s pravili.

54.

Tako kot oče, belgijska, francoska in nizozemska vlada ter Komisija menim, da je poljski zakonodajalec s sprejetjem člena 3881 zakonika o civilnem postopku presegel meje svojih pristojnosti. Ta zakonodajalec je namreč s to določbo postopku vrnitve odvzel učinkovitost (podrazdelek 1). S tem je hkrati omejil očetovo temeljno pravico do spoštovanja družinskega življenja in njegovo temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva (podrazdelek 2), ne da bi bile taka omejitev in njene negativne posledice utemeljene (podrazdelek 3).

55.

Kot je bilo že navedeno, je namen postopka vrnitve v primeru protipravnega odvzema otroka, kot je določen s Haaško konvencijo iz leta 1980 in dopolnjen z Uredbo Bruselj IIa, preprost: zagotoviti „takojšnjo“ – ( 26 ) ali, drugače povedano, „nemudno“ – ( 27 ) vrnitev otroka v državo njegovega običajnega prebivališča.

56.

Čas je namreč na tem področju bistven dejavnik. Na splošno velja, da hitreje kot se konča motnja, ki jo povzroči sprememba okolja, manj bo travmatična za otroka. In obratno: več časa, kot bo imel otrok za prilagoditev svojemu novemu okolju, težja bi bila zanj vrnitev v prvotno državo. ( 28 ) Od tega je odvisen tudi otrokov odnos s tistim od staršev, ki je ločen od otroka. Intenzivnost tega odnosa se zmanjšuje z meseci, preživetimi brez stika. K tem preudarkom je treba še dodati, da mlajši kot je zadevni otrok, hitreje se razvija njegova intelektualna in psihološka struktura ter verjetneje je, da bo minevanje časa vplivalo na ta odnos in mu škodovalo. ( 29 )

57.

Cilj „takojšnje“ ali „nemudne“ vrnitve otroka seveda pomeni obveznost hitrega ukrepanja, kar je potrjeno v različnih določbah Haaške konvencije iz leta 1980 in Uredbe Bruselj IIa. Natančneje, s členom 2, drugi stavek, te konvencije je organom držav članic naloženo, da morajo za obravnavo zahtevka za vrnitev uporabiti „najučinkovitejše razpoložljive postopke“, s členom 11, prvi odstavek, pa jim je naloženo, da „takoj izvedejo postopek za vrnitev otroka“. V členu 11(3), prvi pododstavek, navedene uredbe so v bistvu povzete iste obveznosti, saj je sodiščem teh držav, če je bil pri njih vložen zahtevek za vrnitev, naloženo, da „ukrepa[jo] v postopku na podlagi zahtevka kar se da hitro in uporabi[jo] najhitrejši postopek, ki ga predvideva nacionalno pravo“.

58.

Navedena obveznost hitrega ukrepanja je poleg tega konkretno izražena v členu 11, drugi odstavek, Haaške konvencije iz leta 1980, iz katerega je razvidno, da je idealno, ( 30 ) če nacionalni organi o zahtevku za vrnitev odločijo v šestih tednih po začetku postopka. Kot poudarja Komisija, je zakonodajalec Unije poleg tega navedeni rok določil kot obvezen za protipravni odvzem otrok znotraj Unije. V skladu s členom 11(3), drugi pododstavek, Uredbe Bruselj IIa mora namreč sodišče, ki odloča o takem zahtevku, „izda[ti] […] sodno odločbo v roku šestih tednov po vložitvi zahtevka, razen takrat, kadar izjemne okoliščine to onemogočajo“.

59.

Dalje, čeprav se je treba strinjati z generalnim državnim tožilcem in poljsko vlado, da se te različne obveznosti nanašajo na sprejetje odločbe o vrnitvi, ne pa na izvršitev take odločbe, je nacionalnim organom v zvezi s tem naložena enaka obveznost učinkovitosti in hitrega ukrepanja. Če bi namreč odločba o vrnitvi, izdana z vso zahtevano hitrostjo, nato ostala mrtva črka na papirju ali bi jo ti organi izvršili šele z zamudo, bi se zadevnim obveznostim odvzel ves polni učinek. ( 31 )

60.

V tem okviru morajo zakonodajalci držav članic v skladu s členom Haaške konvencije iz leta 1980 ( 32 ) in načelom lojalnega sodelovanja iz člena 4(3) PEU ( 33 ) določiti ustrezen regulativni okvir, da se zagotovijo hitrost in učinkovitost postopka vrnitve ter uresničitev z njim zastavljenega cilja tako, da se zaprošenim organom omogoči, da z vso zahtevano hitrostjo obravnavajo zahtevke za vrnitev in izvršijo ustrezne odločbe.

61.

Tako kot oče, belgijska, francoska in nizozemska vlada ter Komisija pa menim, da je poljski zakonodajalec s sprejetjem člena 3881 zakonika o civilnem postopku storil ravno nasprotno.

62.

Naj v zvezi s tem opozorim, da je mogoče v poljskem pravu zoper zahtevek za vrnitev vložiti redni pravni sredstvi na dveh stopnjah, pri čemer ima morebitna pritožba zoper sklep, izdan na prvi stopnji, odložilni učinek. V tem okviru je poljski zakonodajalec sicer lahko poleg tega določil še možnost kasacijske pritožbe – taka možnost obstaja tudi v drugih državah članicah. Vendar pa je ta zakonodajalec s tem, da je ob navedenem izrednem pravnem sredstvu določil mehanizem, v skladu s katerim se po zakonu odloži izvršitev izpodbijanega pravnomočnega sklepa, kakršen je določen v navedenem členu 3881, ne da bi sprejel zadostne ukrepe za zagotovitev ekspeditivnosti navedenega pravnega sredstva, na sistemski ( 34 ) ravni ogrozil hitrost in učinkovitost postopka vrnitve.

63.

Na prvem mestu opozarjam, da ima eden od javnih subjektov, pooblaščenih za vložitev kasacijske pritožbe – ki so generalni državni tožilec, varuh otrokovih pravic ali varuh človekovih pravic – takoj ko vloži zahtevo na podlagi istega člena 3881, po zakonu na voljo prvi dvomesečni odložilni rok, izračunan od datuma izdaje pravnomočnega sklepa, v katerem lahko, če želi, vloži tako pritožbo. ( 35 ) Čeprav se zdi, da je ta rok – kot so trdili mati, generalni državni tožilec, varuh otrokovih pravic in poljska vlada – krajši od splošno določenega roka v poljskem pravu za vložitev take pritožbe – ki očitno znaša šest mesecev – ni njegova dolžina v okviru postopka vrnitve kljub vsemu nič manj presenetljiva. Naj kot primer dodam, da je navedeni rok – ki, še enkrat, se dodeli za morebitno pripravo kasacijske pritožbe – daljši od šestih tednov, v katerih morajo sodišča običajno odločiti o zahtevku za vrnitev.

64.

Poleg tega opozarjam, da se poleg tega odložilni učinek, če je v navedenem roku vložena kasacijska pritožba, podaljša do konca postopka pred Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče). Kot pa je priznala poljska vlada na obravnavi, ni v nacionalnem pravu določen nikakršen rok za preučitev take pritožbe. Ta vlada je ob isti priložnosti še navedla, da postopki pred tem sodiščem povprečno trajajo enajst mesecev, torej precej več od šesttedenskega roka, določenega s členom 11, drugi odstavek, Haaške konvencije iz leta 1980 in členom 11(3) Uredbe Bruselj IIa. ( 36 ) Poleg tega se zdi, da navedeno sodišče v skladu s svojimi internimi pravili nima na voljo orodij, kakršen je nujni postopek predhodnega odločanja, ki ga je Sodišče uporabilo v tej zadevi, v skladu s katerim bi bilo zavezano k hitremu odločanju o taki pritožbi. ( 37 )

65.

Na drugem mestu in v nasprotju s tem, na kar napeljujejo mati, generalni državni tožilec in poljska vlada, bi lahko sporni mehanizem vplival ne le na nekaj zadev v zvezi z vrnitvijo, predloženih poljskim sodiščem, ampak na precejšnje število teh zadev.

66.

Čeprav je v zvezi s tem kasacijska pritožba na Poljskem omejena na pravna vprašanja, kljub vsemu ugotavljam, da to vključuje domnevno „napačno uporabo prava“ ( 38 ) pritožbenega sodišča, vključno z napačno uporabo zakonskih razlogov za nevrnitev iz člena 13 Haaške konvencije iz leta 1980. Ker pa tisti od staršev, ki je otroka protipravno odvzel, vrnitvi otroka pogosto nasprotuje s sklicevanjem na te razloge, ki jih mora navedeno sodišče, če je to primerno, preučiti, je treba ugotoviti, da bi bilo mogoče tako pritožbo vložiti v zvezi s skoraj vsemi sklepi o vrnitvi. Generalni državni tožilec je poleg tega na obravnavi navedel, da se je v kasacijski pritožbi v zadevi iz postopka v glavni stvari skliceval prav na ta kasacijski razlog. ( 39 )

67.

Poleg tega poljski zakonodajalec s tem, da je krog oseb, pooblaščenih za vložitev tovrstne kasacijske pritožbe, omejil na generalnega državnega tožilca, varuha človekovih pravic in varuha otrokovih pravic, sicer res preprečuje, da bi jo zlorabil tisti od staršev, ki je otroka protipravno odvzel in bi jo vložil izključno zaradi zavlačevanja, da bi tako izničil učinkovitost določb Haaške konvencije iz leta 1980 in Uredbe Bruselj IIa. ( 40 ) Vendar je treba kljub temu ugotoviti, da po eni strani število teh subjektov povečuje možnosti za vložitev take pritožbe, po drugi strani pa bi lahko tudi sami subjekti – morebiti na prošnjo zadevnega od staršev – ta postopek zlorabili, kar je vidik, ki ga bom še obravnaval. ( 41 )

68.

V zvezi z zadnjenavedenim vidikom so mati, generalni državni tožilec in poljska vlada odgovorili, da naj bi bilo v praksi število kasacijskih pritožb, ki jih vložijo subjekti, pooblaščeni v zadevah v zvezi z mednarodnimi protipravnimi odvzemi otrok, majhno. Tudi če bi to držalo, je treba kljub vsemu ugotoviti, da že sama možnost vložitve tovrstne pritožbe z odložilnim učinkom vzbuja resne dvome glede zmožnosti poljskih organov v primeru protipravnega odvzema otroka, ki je premeščen v to državo, da zagotovi hitro vrnitev otroka. ( 42 )

69.

Na tretjem mestu – kot poudarja predložitveno sodišče – je dejstvo, da je tak samodejni odložilni mehanizem v nasprotju z duhom pravil Haaške konvencije iz leta 1980 in Uredbe Bruselj IIa, še toliko očitnejše, ker je bil ta mehanizem določen samo za zahtevke za vrnitev, ki temeljijo na tej konvenciji. Tako se zdi, da je poljski zakonodajalec, namesto da bi za obravnavo teh zahtevkov določil uporabo „najhitrejšega postopka, ki ga predvideva nacionalno pravo“, kot to zahteva člen 11(3), prvi pododstavek, te uredbe, nasprotno, zanje pridržal enega najpočasnejših postopkov iz tega prava.

70.

Nazadnje si omembo zasluži še drugi vidik, čeprav se je o njem pred Sodiščem manj razpravljalo. Iz predložitvene odločbe je razvidno, da imajo zadevni javni subjekti ob koncu kasacijskega postopka v primeru potrditve sklepa o vrnitvi na voljo še eno pravno sredstvo zoper tak sklep, to je vložitev „izredne pritožbe“, določene s členom 89 Ustawa z dnia 8 grudnia 2017 r. o Sądzie Najwyższym (zakon z dne 8. decembra 2017 o vrhovnem sodišču), ( 43 ) ki jo preuči Izba Kontroli Nadzwyczajnej i Spraw Publicznych Sądu Najwyższego (izredni senat za nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča). Tako pritožbo je mogoče vložiti v enem letu od datuma zavrnitve kasacijske pritožbe in ima prav tako odložilni učinek. ( 44 )

71.

Kot sta trdila generalni državni tožilec in poljska vlada, je vložitev take „izredne pritožbe“ na stopnji, v kateri je postopek v zadevi v glavni stvari, sicer res še hipotetična. Poleg tega naj bi se po njunih navedbah tovrstna „pritožba“ lahko nanašala zgolj na omejene razloge, ( 45 ) različne od tistih, že preučenih v okviru kasacijske pritožbe, to sredstvo pa naj doslej sploh še ne bi bilo uporabljeno v zadevah v zvezi s protipravnim odvzemom otrok. Vendar v zvezi s tem menim, da že obstoj tega dodatnega pravnega sredstva s celovitega vidika nacionalnega postopkovnega sistema potrjuje vpliv, ki ga ima lahko določba, kot je člen 3881 zakonika o civilnem postopku, na hitrost in učinkovitost postopka vrnitve.

72.

Menim, da določba, kot je člen 3881 zakonika o civilnem postopku, poleg tega močno omejuje temeljno pravico enega od staršev – kot v obravnavani zadevi očeta – do spoštovanja njegovega družinskega življenja in njegovo pravico do učinkovitega pravnega sredstva, ki sta zagotovljeni ena s členom 7 Listine, druga pa s členom 47 tega akta. ( 46 ) Naj k temu še dodam, da je treba ti pravici, ker se ujemata s pravicama iz členov 8 oziroma 6 EKČP, razlagati ob upoštevanju upoštevne sodne prakse ESČP. ( 47 )

73.

V zvezi s tem je iz te sodne prakse razvidno, da pravica enega od staršev, da v primeru mednarodnega protipravnega odvzema otroka zahteva njegovo vrnitev, spada v pravico do spoštovanja njegovega družinskega življenja. ( 48 ) V tem okviru je ESČP že večkrat razsodilo, da imajo države članice na tem področju pozitivne obveznosti na podlagi člena 8 EKČP, ki jih to sodišče razlaga ob upoštevanju Haaške konvencije iz leta 1980. Izoblikovati morajo zlasti ustrezna in učinkovita sredstva, vključno s prilagojenim regulativnim okvirom, da zagotovijo spoštovanje pravice tistega od staršev, ki je zapuščen, do vrnitve otroka. Po mnenju navedenega sodišča se ustreznost teh sredstev glede na posledice, ki jih ima lahko minevanje časa na tem področju, presoja glede na njihovo hitrost. ( 49 )

74.

Tako je državam članicam po eni strani v skladu s členom 8 EKČP naložena obveznost, da določijo regulativni okvir, ki zagotavlja, da se o zahtevkih za vrnitev na vseh stopnjah odloči v „razumnem roku“, pri čemer se od nacionalnih organov v zadevah v zvezi z mednarodnimi protipravnimi odvzemi otrok zahteva „izjemno skrbno ravnanje“. Ta obveznost je navedenim organom naložena tudi v skladu s pravico do poštenega sojenja iz člena 6 te konvencije. ( 50 )

75.

Iz sodne prakse ESČP izhaja, da dejstvo, da država članica omogoča številne pritožbe, kasacijske pritožbe in druge „izredne pritožbe“ zoper odločbe o vrnitvi, ki imajo lahko tudi odložilni učinek, s tega vidika pomeni sistemsko pomanjkljivost, saj ta številna pravna sredstva privedejo do nerazumnega podaljšanja preučitve kakršnega koli zahtevka za vrnitev – kar lahko meji celo na odrekanje pravnega varstva. ( 51 )

76.

Po drugi strani morajo države članice v skladu s členoma 6 in 8 EKČP v primeru pravnomočne odločbe o vrnitvi sprejeti vse ustrezne in potrebne ukrepe za olajšanje njene izvršitve. ( 52 ) Kot pa trdita oče in Komisija, bi, nasprotno, postali pravica do spoštovanja družinskega življenja in pravica do učinkovitega pravnega sredstva tistega od staršev, ki je bil zapuščen, iluzorni, če bi lahko nekateri javni organi, ne da bi morali to pojasniti in konec koncev ne da bi sploh morali vložiti kasacijsko pritožbo, po zakonu povzročili odložitev izvršitve take odločbe, ki bi zato v škodo navedenega od staršev za precej dolgo obdobje ostala brezpredmetna. ( 53 )

77.

Vendar mati, generalni državni tožilec, varuh otrokovih pravic in poljska vlada trdijo, da je cilj mehanizma, kakršen je tisti iz člena 3881 zakonika o civilnem postopku – ki naj bi bil za uresničitev tega cilja tudi nujen – v skladu s členom 47 Listine zagotoviti učinkovito pravno varstvo otroka, katerega korist, varovana zlasti s členom 24 Listine, naj bi bila prednostnega pomena pri razlagi in uporabi Haaške konvencije iz leta 1980 in Uredbe Bruselj IIa. ( 54 )

78.

Čeprav te stranke in zainteresirane strani priznavajo, da sta bila ta akta sestavljena prav zaradi zagotovitve koristi premeščenega otroka in da je na splošno v njegovo največjo korist, da se čim prej vrne v državo svojega običajnega prebivališča, ( 55 ) hkrati poudarjajo, da ni vedno tako. Predvsem kadar tisti od staršev, ki je otroka protipravno odvzel, trdi – kot v obravnavani zadevi mati – da obstaja „resna nevarnost“, da bi bil otrok zaradi vrnitve izpostavljen telesnemu nasilju ali duševni travmi ali kako drugače pripeljan v neugoden položaj v smislu člena 13, prvi odstavek, točka (b) Haaške konvencije iz leta 1980, naj bi bilo treba v zvezi s temi trditvami, ker se nanašajo na otrokovo dobro počutje in dostojanstvo, opraviti poglobljen sodni nadzor, kot to zahteva ESČP, zato bi moralo biti za to v zvezi z njimi mogoče vložiti kasacijsko pritožbo, glede na okoliščine lahko tudi za ceno hitrosti postopka vrnitve.

79.

V tem okviru naj bi bila odložitev izvršitve pravnomočnega sklepa o vrnitvi, ki se izvede po zakonu, kakršna je določena v členu 3881 zakonika o civilnem postopku in s katero se prepreči, da bi bil otrok prisilno poslan nazaj v prvotno državo, preden bi bila vložena taka pritožba in bi jo po potrebi preučilo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), nujna, da se zagotovi praktična korist kasacijske pritožbe in se prepreči, da bi se „resna nevarnost“ udejanjila in bi otrok posledično utrpel nepopravljivo škodo.

80.

Podobno kot oče, belgijska, francoska in nizozemska vlada ter Komisija se s tem ne strinjam. Čeprav je navedeni cilj hvale vreden, sporni ukrep po mojem mnenju presega tisto, kar je nujno za njegovo uresničitev, in poleg tega ni sorazmeren.

81.

Iz sodne prakse ESČP sicer res izhaja, da spoštovanje koristi otroka, kadar so v okviru postopka vrnitve navedene trditve o „resni nevarnosti“ v smislu člena 13, prvi odstavek, točka (b), Haaške konvencije iz leta 1980, ki jih je mogoče zagovarjati, sodnim organom nalaga, da morajo te trditve skrbno preučiti, da se tako vsekakor prepričajo, da je vrnitev otroka dejansko v njegovo največjo korist ali, če ni tako, uveljavijo razlog za nevrnitev iz te določbe. Take trditve morajo ti organi tako „resnično upoštevati“ – pri čemer je mogoče s to potrebno preučitvijo v nekaterih primerih utemeljiti razumno prekoračitev šesttedenskega roka, ki jim je običajno naložen – ( 56 ) ter lahko na podlagi tega glede na okoliščine vsake zadeve izdajo „posebej“ in „dovolj“ obrazložene odločbe. ( 57 )

82.

Vendar iz tega ni mogoče izpeljati – kot so to storili zagovorniki člena 3881 zakonika o civilnem postopku – da bi moralo biti nujno mogoče, da se iste trditve o „resni nevarnosti“ za otroka v primeru vrnitve ponovno preučijo na več stopnjah. Njegovo pravno varstvo pred tako „nevarnostjo“ je načeloma na ravni, ki jo zahtevata pravo Unije in EKČP, zagotovljeno že z obstojem pravnega sredstva pred sodiščem na eni stopnji. ( 58 )

83.

Menim, da ta vidik ponazarja prav zadeva iz postopka v glavni stvari. V tej zadevi pravno varstvo otrok ni bilo zagotovljeno na samo eni stopnji, kot to nalagata člena 24 in 47 Listine, ampak na dveh stopnjah. Čeprav se zdi, da kasacijski pritožbi, ki sta ju na prošnjo matere vložila generalni državni tožilec in varuh otrokovih pravic, temeljita na domnevni kršitvi nižjih sodišč člena 13, prvi odstavek, točka (b) Haaške konvencije iz leta 1980, ugotavljam, da ti sodišči vrnitve otrok nista odredili samodejno ali mehansko. Nasprotno, zdi se, da sta „resnično upoštevali“ materine trditve o „resni nevarnosti“ za otroka v primeru vrnitve. Natančneje, ni sporno, da je sodišče na prvi stopnji v zvezi s tem izvedlo obsežen dokazni postopek – s čimer je mogoče pojasniti, zakaj je za odločanje porabilo sedem mesecev – pri čemer je med drugim naročilo izvedensko mnenje in na podlagi v njem vsebovanih ugotovitev izključilo, da bi bila otroka zaradi vrnitve izpostavljena taki „nevarnosti“. ( 59 ) Prav tako ni sporno, da sta isti sodišči izdali sklepa, ki sta v zvezi s tem vsebovala podrobno obrazložitev, ki se je nanašala posebej na obravnavano zadevo. ( 60 )

84.

Menim, da iz navedenega izhaja, da tudi ob upoštevanju trditev o „resni nevarnosti“ za otroka v primeru vrnitve v smislu člena 13, prvi odstavek, točka (b), Haaške konvencije iz leta 1980 korist otroka in njegova pravica do pravnega varstva, kot ju varujeta člena 24 in 47 Listine, poljskemu zakonodajalcu nista nalagali, naj izoblikuje kasacijsko pritožbo zoper sklepe o vrnitvi in – še toliko manj – naj temu pravnemu sredstvu dodeli odložilni učinek po zakonu, ki nastopi že samo na podlagi neobrazložene zahteve. ( 61 ) Člen 3881 zakonika o civilnem postopku torej presega tisto, kar je v zvezi s tem nujno.

85.

Drži sicer, da lahko pride do izjemnih položajev, v katerih bi pravnomočna odločba o vrnitvi, sprejeta v sodnem postopku na eni ali celo dveh stopnjah, zadevnega otroka v primeru izvršitve izpostavila telesnemu nasilju ali duševni travmi (in tako dalje), kot je to predvideno s členom 13, prvi odstavek, točka (b), Haaške konvencije iz leta 1980. Do tega bi lahko prišlo, če bi taka nevarnost že obstajala ob preučitvi zahtevka za vrnitev, vendar zadevno (-i) sodišče(-i) z njo ne bi bilo(-i) seznanjeno(-i) – na primer ker je tisti od staršev, ki je otroka protipravno odvzel, ne bi zatrjeval – ali če podobne trditve iz nepojasnjenega razloga ne bi upoštevalo(-i), kar bi pomenilo očitno kršitev postopkovnih obveznosti, ki izhajajo iz sodne prakse ESČP. Tak položaj bi bil lahko tudi posledica spremembe okoliščin, do katere bi prišlo od sprejetja odločbe o vrnitvi in zaradi katere bi nastala nova nevarnost za otroka. ( 62 )

86.

Menim, da bi bil za take predpostavke mehanizem odložitve izvršitve odločbe o vrnitvi, po potrebi v pričakovanju izida pravnega sredstva, katerega namen bi bil izbris te odločbe iz pravnega reda ali ugotovitev, da nima učinka, nujen za zavarovanje koristi otroka.

87.

Kot pa sem že navedel, za mehanizem iz člena 3881 zakonika o civilnem postopku, tudi če bi bil – kot trdi poljska vlada – namenjen za uporabo ob takih izjemnih predpostavkah, ne obstaja nobeno jamstvo, s katerim bi bilo mogoče zagotoviti, da se dejansko uporabi samo v takih primerih.

88.

Naj v zvezi s tem opozorim, da ni za odložitev izvršitve pravnomočnega sklepa o vrnitvi na podlagi te določbe določen noben pogoj razen tega, da eden od za to pooblaščenih subjektov formalno vloži zahtevo za vložitev kasacijske pritožbe, ki mu je ni treba niti obrazložiti. Tako ni treba tem subjektom predložiti čisto ničesar, kar bi kazalo na to, da bi bila lahko z izvršitvijo tega sklepa otroku povzročena telesno nasilje ali duševna travma v smislu člena 13, prvi odstavek, točka (b), Haaške konvencije iz leta 1980. ( 63 ) Tak mehanizem torej ne omogoča nikakršnega sodnega nadzora, s katerim bi se preprečilo, da bi ga navedeni subjekti napačno uporabili ali celo zlorabili. ( 64 ) Kot trdi oče, absolutno gledano, navedenim trem javnim subjektom nič ne preprečuje samodejne vložitve tovrstne zahteve v zvezi z vsemi sklepi o vrnitvi, izdanimi v pritožbenem postopku. Ta mehanizem jih k temu celo spodbuja. Pri tem ne morejo namreč ničesar izgubiti, medtem ko vsakič pridobijo razkošje, da lahko v miru preučijo takšen sklep.

89.

Tak mehanizem ni niti sorazmeren stricto sensu. Z njim namreč niso ustrezno usklajeni različni pravice in interesi, ki obstajajo. Poljski zakonodajalec ni ohranil „pravičnega ravnotežja“ med ciljem varstva otroka pred kakršno koli „resno nevarnostjo“ ter hitrostjo in učinkovitostjo postopka vrnitve. ( 65 ) Tehtnico je vse preveč nagnil v korist prvonavedenega cilja, pa čeprav za ceno tega, da sta se v praksi zamenjali mesti načela (vrnitev) in izjeme (nevrnitev).

90.

V zvezi s tem ni mogoče prezreti odločilnega vpliva, ki ga ima lahko odložitev izvršitve sklepa o vrnitvi za čas trajanja postopka s kasacijsko pritožbo na izid postopka vrnitve. Kot sem navedel v točki 56 teh sklepnih predlogov, je namreč čas na tem področju odločilen dejavnik. Bolj kot se otrok vključi v državo, v katero je bil premeščen, težja bi bila zanj vrnitev v njegovo prvotno državo in manj je utemeljena. Tudi če bi bil sklep, izdan v pritožbenem postopku, v kasacijskem postopku konec koncev potrjen, verjetno ne bo izvršen zaradi koristi otroka, ki narekuje, naj ostane v okolju, ki je medtem postalo njegovo novo okolje. Tako bi lahko pod krinko stabilizacije otrokovega položaja, kot trdijo zagovorniki člena 3881 zakonika o civilnem postopku, odložitev na podlagi te določbe služila predvsem utrditvi dejanskega položaja, ki izhaja iz premestitve ali neupravičenega zadržanja, s čimer se okrepi položaj tistega od staršev, ki je otroka protipravno odvzel. ( 66 )

91.

Nesorazmernost tega člena 3881 je še toliko očitnejša, ker v poljskem pravu že obstaja druga določba, ki omogoča ustrezno varstvo otroka pred kakršno koli „resno nevarnostjo“ telesnega nasilja ali duševne travme v primeru vrnitve, s katero pa so uravnoteženi vsi zadevni pravice in interesi. Člen 388 zakonika o civilnem postopku namreč subjektom, pooblaščenim za vložitev kasacijske pritožbe zoper sklep o vrnitvi, omogoča, da zahtevajo njegovo odložitev, če bi lahko izvršitev tega sklepa otroku povzročila nepopravljivo škodo. Bistveno je, da sodni nadzor, ki ga v zvezi s tem opravi Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi), zagotavlja, da je mogoče tako odložitev doseči samo, kadar jo resnično narekuje korist otroka.

92.

V tem okviru menim, da je trditev matere, generalnega državnega tožilca in varuha otrokovih pravic, da je poljski zakonodajalec mehanizem samodejne odložitve že samo na podlagi zahteve zadevnih subjektov določil prav zato, ker je Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi) zavrnilo večino zahtev za odložitev, predloženih na podlagi člena 388 zakonika o civilnem postopku, izjemno problematična. Mogoče je lahko namreč zgolj eno od dvojega: bodisi se je poljski zakonodajalec povsem zavedal, da bo novi člen 3881 omogočil izničenje sklepov o vrnitvi, pri katerih ni resnične „resne nevarnosti“ za otroka v primeru vrnitve – ker bi sicer to sodišče ugodilo ustreznim zahtevam za odložitev – kar pomeni kršitev obveznosti Republike Poljske na podlagi mednarodnega prava in prava Unije; bodisi je menil, da so bili član poljske izvršilne veje poljske oblasti in dva upravna organa v boljšem položaju kot poljsko sodišče, da v vsakem primeru presodijo obstoj take „nevarnosti“, in sicer brez kakršnega koli nadzora. Vsekakor taka trditev v pravni državi ni dopustna.

93.

Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na postavljeno vprašanje odgovori, da na eni strani člen 11(3) Uredbe Bruselj IIa v povezavi s členoma 2 in 11 Haaške konvencije iz leta 1980 ter na drugi strani člena 7 in 47 Listine nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki določa, da se že samo na podlagi neobrazložene zahteve nekaterih pooblaščenih javnih subjektov po zakonu odloži izvršitev pravnomočne odločbe o vrnitvi, izdane ob koncu postopka po vložitvi rednih pravnih sredstev na dveh stopnjah, in sicer za prvo dvomesečno obdobje, katerega namen je tem subjektom omogočiti vložitev kasacijske pritožbe, nato pa po potrebi še za celotno trajanje tega kasacijskega postopka.

94.

Naj še pojasnim – ker predložitveno sodišče Sodišče izrecno sprašuje v zvezi s tem – da bo, če bo Sodišče sledilo mojemu predlogu, to sodišče moralo v zadevi v glavni stvari zagotoviti polni učinek upoštevnih določb prava Unije, tako da na podlagi lastne pristojnosti ne bo uporabilo člena 3881 zakonika o civilnem postopku. ( 67 )

95.

V postskriptumu se je treba nazadnje pomuditi še pri enem vidiku. Kot sem že navedel, se od 1. avgusta 2022 za zahtevke za vrnitev uporablja Uredba Bruselj IIb. S to novo uredbo so bile potrjene rešitve iz Uredbe Bruselj IIa ( 68 ) z dodatkom nekaj inovativnih določb, katerih namen je še okrepiti učinkovitost in hitrost postopka vrnitve. Natančneje, člen 27(6) Uredbe Bruselj IIb določa možnost, da se odločba o vrnitvi ne glede na morebitno tožbo razglasi za začasno izvršljivo, kadar to zahteva korist otroka. Poleg tega je iz njene uvodne izjave 42 razvidno, da bi morale države članice „razmisliti tudi o tem, da se število pravnih sredstev, ki jih je mogoče vložiti zoper [tako] odločbo […], omeji na eno“. Glede na to, da je poljski zakonodajalec po začetku veljavnosti te nove uredbe, vendar pred datumom začetka njene uporabe sprejel določbo, kot je člen 3881 zakonika o civilnem postopku, se tudi s tega zornega kota postavljajo resna vprašanja s področja lojalnega sodelovanja. ( 69 )

96.

Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanje, ki ga je postavilo Sąd Apelacyjny w Warszawie (višje sodišče v Varšavi, Poljska), odgovori:

Člen 11(3) Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 v povezavi s členoma 2 in 11 Konvencije o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok, sklenjeni 25. oktobra 1980 v Haagu, na eni strani ter člena 7 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah na drugi strani

je treba razlagati tako, da

nasprotujejo nacionalni zakonodaji, ki določa, da se že samo na podlagi neobrazložene zahteve nekaterih pooblaščenih javnih subjektov po zakonu odloži izvršitev pravnomočne odločbe o vrnitvi, izdane ob koncu postopka po vložitvi rednih pravnih sredstev na dveh stopnjah, in sicer za prvo dvomesečno obdobje, katerega namen je tem subjektom omogočiti vložitev kasacijske pritožbe, nato pa po potrebi še za celotno trajanje tega kasacijskega postopka.