Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNE PRAVOBRANILKE

TAMARE ĆAPETA,

predstavljeni 8. februarja 2024(1)

Zadeva C-598/22

Società Italiana Imprese Balneari Srl

proti

Comune di Rosignano Marittimo,

Ministero dell’Economia e delle Finanze,

Agenzia del demanio – Direzione regionale Toscana e Umbria,

Regione Toscana

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložil Consiglio di Stato (državni svet, Italija))

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Člen 49 PDEU – Javna naročila in svoboda ustanavljanja – Koncesije za uporabo morskega javnega dobra – Prenehanje in podaljšanje – Nacionalni predpisi, ki določajo, da se ob prenehanju koncesije nepremičnine, zgrajene na javnem dobru, neodplačno prenesejo na državo – Druge značilnosti takega predpisa – Pojem ‚omejitev‘“

I.      Uvod

1.        Italijanska obala, vključno s plažami, je javno dobro. Za gospodarsko dejavnost na italijanski plaži je tako potrebna koncesija.

2.        Eno od nacionalnih pravil, ki urejajo takšne koncesije, določa, da nepremičnine, zgrajene na javni plaži, po izteku koncesijske dobe samodejno preidejo na državo, brez kakršnega koli nadomestila koncesionarju, ki jih je zgradil.

3.        Ali takšno pravilo pomeni omejitev svobode ustanavljanja, kot jo določa člen 49 PDEU?

II.    Dejansko stanje v sporu o glavni stvari, vprašanje za predhodno odločanje in postopek pred Sodiščem

4.        Od leta 1928 družba Società Italiana Imprese Balneari Srl (v nadaljevanju: družba SIIB) upravlja morsko kopališče „Bagni Ausonia“ v Comune di Rosignano Marittimo (občina Rosignano Marittimo, Italija, v nadaljevanju: občina). To kopališče večinoma stoji na zemljišču, ki spada k morskemu javnemu dobru, za katero so bile družbi SIIB dodeljene zaporedne koncesije.

5.        Skozi leta je ta družba na navedenem javnem dobru zgradila različne zgradbe.

6.        Občina je zadnji popis objektov, vključenih v morsko javno dobro, opravila leta 1958.

7.        Občina je 20. novembra 2007 med koncesijo družbe SIIB št. 27/2003, ki je trajala od leta 2003 do konca leta 2008, sprejela odločbo, s katero je preračunala dajatve, ki se plačujejo za to koncesijo. Povečanje dajatev je bila posledica razvrstitve nekaterih zgradb v koncesiji med težko odstranljive, zaradi česar se jih je štelo za javne pomožne objekte te plaže. Te nepremičnine so na tem javnem dobru že obstajale na dan prenehanja prejšnje koncesije št. 36/2002, ki je trajala od 1. januarja 1999 do 31. decembra 2002 in ki je bila podeljena istemu koncesionarju, družbi SIIB.

8.        Odločba št. 31787 z dne 20. novembra 2007 temelji na členu 49 Codice della navigazione (zakonik o plovbi). Ta določa:

„Razen če je v koncesijski pogodbi določeno drugače, ob prenehanju koncesije vse nepremičnine, zgrajene na javnem dobru, brez kakršnega koli nadomestila ali povračila pripadejo državi, brez poseganja v pravico organa koncedenta, da odredi njihovo rušenje, s čimer se javno dobro vrne v prvotno stanje.“

9.        Leta 2008 je občina začela upravni postopek za pridobitev na državo prenesenih pomožnih objektov, ki so bili na morskem javnem dobru zgrajeni po letu 1958. V odgovoru na pisna vprašanja Sodišča je predložitveno sodišče pojasnilo, da ta postopek ni bil nikoli zaključen. Kljub temu je predložitveno sodišče v odgovoru pojasnilo, da bi bila upravna izjava o prenosu lastnine na državo vsekakor zgolj ugotovitvena, saj do pridobitve lastništva države pride ex lege ob poteku koncesijske dobe, in sicer na podlagi člena 49 zakonika o plovbi.

10.      Maja 2009 je občina družbi SIIB za isto lokacijo izdala novo koncesijo (št. 181/2009).(2) Med postopkom za podelitev te koncesije je družba SIIB navedla, da je mogoče vse zgradbe na tem zemljišču zlahka odstraniti.(3) Po inšpekcijskem ogledu na kraju samem je občina z odločbo z dne 26. novembra 2014 takšno označitev nazadnje zavrnila. Menila je, da so na območju javnega dobra v koncesiji nepremičnine, ki jih je država že pridobila na podlagi člena 49 zakonika o plovbi.

11.      Občina je v odločbi z dne 16. aprila 2015 to ugotovitev znova potrdila.(4) Na podlagi tega je z letom 2009 tudi zvišala dajatve, ki jih mora plačati družba SIIB.

12.      Družba SIIB je odločbi z dne 26. novembra 2014 in z dne 16. aprila 2015 izpodbijala pred Tribunale amministrativo regoniale per la Toscana (deželno upravno sodišče, Toskana, Italija). Trdila je, da glede na to, da je prišlo do podaljšanja koncesije, ni moglo priti do prenosa lastništva na državo. Navedeno sodišče je zadevi združilo in s sodbo z dne 10. marca 2021 vse zahtevke v celoti zavrnilo.

13.      Glede razvrstitve zgradb kot javnih pomožnih objektov v skladu s členom 49 zakonika o plovbi je Tribunale amministrativo regionale per la Toscana (deželno upravno sodišče, Toskana) menilo, da je do tega prenosa prišlo zaradi dogovorjene potrditve koncesijske pogodbe, ki sta jo podpisali obe stranki, in ne zaradi enostranske odločitve občine. Po mnenju navedenega sodišča je prenos lastnine brez finančnega nadomestila v skladu s členom 49 zakonika o plovbi rezultat neobstoja nasprotnega dogovora strank. Ker stranki v koncesijski pogodbi nista izrecno določili drugačne pravne ureditve za pomožne objekte morskega javnega dobra, se je štelo, da sta privolili v dispozitivno ureditev, ki jo določa člen 49 zakonika o plovbi.

14.      Družba SIIB je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo pri Consiglio di Stato (državni svet, Italija), ki je predložitveno sodišče v obravnavani zadevi.

15.      Družba SIIB v pritožbi med drugim navaja, da je učinek prenosa brez nadomestila za objekte, ki jih je težko odstraniti, v nasprotju s pravom Unije in zlasti z načelom sorazmernosti glede omejitev tržnih svoboščin iz členov 49 in 56 PDEU, kot je razložilo Sodišče v sodbi Laezza.(5)

16.      Ker je Consiglio di Stato (državni svet, Italija) dvomil, ali je člen 49 zakonika o plovbi združljiv s pravom Unije, je prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil to vprašanje:

„Ali člena 49 in 56 PDEU ter načela, ki izhajajo iz sodbe Laezza (C-375/14), če se šteje, da se uporabljajo, nasprotujejo razlagi nacionalne določbe, kakršna je člen 49 [zakonika o plovbi], v smislu, da določa, da mora koncesionar ob prenehanju koncesije, če se koncesija obnovi brez pretrganja, tudi na podlagi nove odločbe, neodplačno in brez nadomestila odsvojiti gradbene objekte, zgrajene na javnem dobru, ki so del kompleksa infrastrukture za obratovanje kopališča, pri čemer bi lahko učinek neposrednega prenosa lastništva pomenil omejitev, ki presega to, kar je potrebno za doseganje cilja, ki si ga prizadeva doseči nacionalni zakonodajalec, in je torej nesorazmeren s tem ciljem?“

17.      Pisna stališča so Sodišču predložile družba SIIB, občina, italijanska vlada in Evropska komisija.

18.      Sodišče je od predložitvenega sodišča zahtevalo več dodatnih pojasnil, predložitveno sodišče pa je odgovorilo 8. septembra 2023.

III. Analiza

A.      Dopustnost

19.      Komisija in italijanska vlada sta v pisnih stališčih razpravljali o dopustnosti obravnavanega predloga za sprejetje predhodne odločbe.

20.      Komisija je poudarila, da je položaj v tej zadevi povsem notranji. Italijanski koncesionar izpodbija italijanska pravila o koncesijah na morskem javnem dobru. Kljub temu Komisija meni, da je vprašanje dopustno, pri čemer navaja sodbo Ullens de Schooten, v kateri je bilo pojasnjeno, da lahko Sodišče ugotovi svojo pristojnost v povsem notranjih zadevah, če lahko nacionalna pravila, katerih veljavnost je sporna, potencialno vplivajo na državljane ali družbe iz drugih držav članic.(6)

21.      S tem stališčem se strinjam. Prvič, italijanska pravila o koncesijah veljajo enako za vse koncesionarje, najsi imajo italijansko državljanstvo ali državljanstvo druge države članice. Drugič, gospodarska privlačnost ustanovitve podjetja na italijanskih območjih ob morju (ali jezeru) potrjuje obstoj določenega čezmejnega interesa, kot je Sodišče že potrdilo v sodbi Promoimpresa.(7) Poleg tega je tak potencialen čezmejni učinek potrdilo predložitveno sodišče v odgovoru na zahtevo Sodišča za dodatno pojasnilo.

22.      Zato lahko Sodišče, čeprav v predložitveni odločbi to ni jasno navedeno,(8) v obravnavani zadevi sklepa, da je sporno nacionalno pravilo čezmejnega interesa.(9)

23.      Argument, ki ga je navedla italijanska vlada glede vprašanja dopustnosti, je drugačne narave. Ta vlada meni, da odgovor na vprašanje za predhodno odločanje ni v pomoč pri rešitvi spora pred predložitvenim sodiščem. Po njenem mnenju, tudi če bi odgovor Sodišča povzročil neuporabo člena 49 zakonika o plovbi, to ne bi imelo nobenega učinka na zadevo pred predložitvenim sodiščem.

24.      Vendar je Consiglio di Stato (državni svet) v odgovoru na zahtevo za pojasnila razložil, da ima družba SIIB oseben, konkreten in aktualen pravni interes za izpodbijanje veljavnosti prenosa nepremičnin, ki jih je zgradila, v državno last. Če ti objekti veljavno preidejo na državo, to vpliva na višino dajatev, ki se plačajo za uporabo zadevnega javnega dobra.

25.      V postopku predhodnega odločanja je načeloma naloga predložitvenega sodišča, da ugotovi, ali je za učinkovito rešitev spora potreben odgovor na vprašanje razlage ali veljavnosti prava Unije.(10) Glede na pojasnilo predložitvenega sodišča ni razloga, da bi Sodišče dvomilo o svoji pristojnosti v obravnavani zadevi.

26.      Sodišču zato predlagam, da ugotovi, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten.

B.      Pravo Unije, ki se uporablja

27.      Nacionalna pravila glede koncesij, ki se nanašajo na omejene naravne vire, spadajo na področje uporabe direktive o storitvah.(11) Vendar se je rok za prenos te direktive iztekel 28. decembra 2009,(12) medtem ko se je dejansko stanje, upoštevno v obravnavani zadevi, pojavilo prej.(13)

28.      Ker se direktiva o storitvah v sporu o glavni stvari ratione temporis ne uporablja, je za vprašanje za predhodno odločanje potrebna razlaga primarnega prava.(14)

29.      Predložitveno sodišče navaja tako člen 49, ki se nanaša na svobodo ustanavljanja, kot člen 56 PDEU, ki se nanaša na svobodo opravljanja storitev.

30.      Sodišče je že pojasnilo, da koncesije, kakršne so te v obravnavani zadevi, ki omogočajo opravljanje turističnih in rekreativnih poslovnih dejavnosti, spadajo na področje uporabe pravice do ustanavljanja na območju javnega dobra.(15)

31.      Torej je treba na vprašanje predložitvenega sodišča odgovoriti ob upoštevanju člena 49 PDEU.

C.      Vsebinska presoja

32.      V obravnavani zadevi mora Sodišče odgovoriti, ali člen 49 PDEU nasprotuje nacionalnemu pravilu, po katerem objekti, ki jih ni mogoče preprosto odstraniti in jih je koncesionar zgradil na javnem zemljišču, ob prenehanju koncesije neodplačno in brez kakršnega koli nadomestila postanejo last države, tudi če je bila koncesija podaljšana.

33.      Družba SIIB meni, da je tak samodejni prenos brez nadomestila v nasprotju s pravom Unije in zlasti z načelom sorazmernosti omejitev tržnih svoboščin iz členov 49 in 56 PDEU. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo Laezza.

34.      Analiza zatrjevanih omejitev tržnih svoboščin, ki jih zagotavljata Pogodbi, poteka v dveh korakih. Prvič, nacionalno sodišče bi moralo ugotoviti, ali zadevno nacionalno pravilo spada na področje uporabe ustrezne prepovedi iz Pogodbe, v tem primeru prepovedi omejevanja svobode ustanavljanja. Če nacionalno pravilo spada na področje uporabe člena 49 PDEU, je drugi korak presoja, ali ga je mogoče upravičiti. Nacionalno sodišče bi za tak sklep moralo ugotoviti, da obstaja splošni interes, ki bi lahko pravilo zakonito upravičil, ter ali je pravilo primerno in potrebno za dosego tega splošnega interesa.

35.      Zato bom najprej preučila, ali nacionalno pravilo, kot je člen 49 zakonika o plovbi, pomeni omejitev svobode ustanavljanja, ki je predvidena s členom 49 PDEU. Menim, da bi bilo takšno nacionalno pravilo lahko izključeno iz prepovedi iz člena 49 PDEU (1). Podredno bom preučila, ali je tako nacionalno pravilo mogoče upravičiti (2).

1.      Ali je zadevni nacionalni ukrep omejitev svobode ustanavljanja?

36.      Člen 49 PDEU prepoveduje ukrepe, ki državljanom ene države članice omejujejo ustanavljanje na ozemlju druge države članice.

37.      V skladu z ustaljeno sodno prakso vsak nacionalni ukrep, ki – tudi če se uporabi brez razlikovanja glede na državljanstvo – prepreči, ovira ali zmanjša privlačnost uresničevanja s Pogodbo zagotovljene svobode ustanavljanja s strani državljanov Unije, pomeni omejitev v smislu člena 49 PDEU.(16)

38.      Obstajata dva mogoča pristopa k odgovoru, s kakšnimi ukrepi postane svoboda ustanavljanja manj privlačna za državljane drugih držav članic: bodisi je treba vsak državni predpis obravnavati kot vsaj nekakšno oviro za ustanovitev podjetja bodisi se nekatere vrste regulacije upoštevnega trga lahko izključijo s področja uporabe člena 49 PDEU. Po mojem mnenju izbira med tema mogočima razlagama v sodni praksi Sodišča ni pojasnjena.

39.      Na eni strani obstajajo sodbe, ki pojasnjujejo, da vsaka omejitev, celo majhna ali manj pomembna, sproži uporabo pravil Pogodbe, ki prepovedujejo omejevanje tržnih svoboščin, vključno s svobodo ustanavljanja.(17)

40.      Če bi Sodišče v obravnavani zadevi sprejelo tak pristop, bi bilo pravilo, kakršno je sporno, samodejno označeno za omejitev. Vendar to ne pomeni, da je takšno pravilo prepovedano. Morda je še vedno upravičeno.

41.      Po drugi strani pa je druga veja sodne prakse iz uporabe Pogodbe izključila tiste nacionalne ukrepe, ki ne pomenijo resnične ovire za dostop do trga.(18)

42.      Če bi Sodišče v obravnavani zadevi sprejelo tak pristop, bi moralo presoditi, ali bi nacionalni ukrep, kakršen je sporni, podjetnika res odvrnil od ustanovitve podjetja na italijanskih plažah. Če bi Sodišče ugotovilo, da ne bi, se tako nacionalno pravilo ne bi štelo za omejitev pravice do ustanavljanja in ga zato ne bi bilo treba upravičiti.

43.      Eden od preizkusov, ki jih je Sodišče uporabilo v svoji sodni praksi, je preizkus „preveč negotovega in posrednega učinka“. Če bi se štelo, da je „učinek“ nacionalnega pravila na izvajanje tržne svobode „preveč negotov in posreden učinek“, bi bilo to pravilo izključeno s področja uporabe zadevne določbe Pogodbe.

44.      Takšen preizkus je bil uporabljen v sodni praksi v zvezi z vsemi tržnimi svoboščinami,(19) vključno s svobodo ustanavljanja.(20)

a)      Prenos brez nadomestila ob izteku koncesijske dobe

45.      Ali bi podjetnika res odvrnilo od ustanovitve podjetja na italijanski plaži, če ve, da ob koncu koncesijske dobe ne bo prejel nadomestila za nepremičnine, ki jih je izgradil, ki bi samodejno prešle na državo?

46.      Italijanska vlada in Komisija menita, da člen 49 zakonika o plovbi ne pomeni nujno omejitve svobode ustanavljanja. Po mnenju Komisije je prenos nepremičnin, zgrajenih na javnem dobru, neločljivo povezan s konceptom javnega dobra. Javnosti razpoložljiva raba takšnega prostora bi se bistveno zmanjšala, če bi koncesionarji ostali lastniki nepremičnin, zgrajenih na takem zemljišču.

47.      S to trditvijo se strinjam. To je bistvo neodtujljivosti javnega dobra.(21)

48.      V italijanski zakonodaji, kot je pojasnila italijanska vlada, so pravice, ki jih pridobi koncesionar na zemljišču v koncesiji, primerljive s služnostnimi pravicami.(22) Koncesionar je imetnik teh pravic samo za čas trajanja koncesije.(23)

49.      Če bi koncesionarju dovolili, da obdrži pravice na nepremičninah, zgrajenih na javnem dobru, bi se javna narava in praktična dostopnost tega dobra za državo znatno zmanjšali.

50.      Obravnavana zadeva ne sproža nobenega vprašanja glede možnosti, da Italija ohrani svoje plaže dostopne javnosti. Pravzaprav je takšna odločitev pristojnost držav članic. Posledica takšne politične odločitve je, da mora vsak gospodarski subjekt, ki želi upravljati obmorsko kopališče na italijanskih plažah, pridobiti koncesijo, za katero je značilno, da ob izteku koncesijske dobe zemljišče in vse na tem zemljišču, kar ni premično, preide na državo.

51.      Edina možnost za upravljanje obmorskega kopališča na italijanskih plažah je torej sklenitev koncesije z državo. Zadevno italijansko pravilo velja enako za vse potencialne koncesionarje.(24) Zato se vsi gospodarski subjekti srečajo z enako skrbjo, ali se je ekonomsko upravičeno potegovati za koncesijo ob zavedanju, da bodo po njenem prenehanju zgrajene nepremičnine prenesene v državno last. To pravilo tako postane preprosto eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri ekonomskih izračunih, da bi ugotovili, ali naj se ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo upravljanja obmorskega kopališča na italijanski plaži.

52.      Seveda, če bi bila država dolžna koncesionarju plačati nadomestilo za nepremičnine, ki po prenehanju koncesije ostanejo na zemljišču, bi to lahko naredilo naložbo še privlačnejšo. Če pa se investitor vnaprej zaveda, da takega nadomestila ne bo, ga to samo po sebi ne bi odvrnilo od tega, da bi se potegoval za podelitev koncesije.

53.      Zato se strinjam s Komisijo, da če je trajanje koncesije dovolj dolgo, da omogoča amortizacijo naložbe, in če koncesionar vnaprej ve, da bodo kakršne koli nepremičnine, ki jih zgradi na morskem javnem dobru, ob prenehanju koncesije prešle na državo, takšno pravilo investitorja ne bi odvrnilo od ustanovitve podjetja na italijanski plaži.

54.      Spomniti je treba še dva dodatna vidika člena 49 zakonika o plovbi. Prvič, v njem je predvidena možnost, da se v koncesijski pogodbi določi finančno nadomestilo. Če se torej koncesijska doba izkaže za prekratko za povrnitev naložbe, se je mogoče z državo dogovoriti o določenem znesku nadomestila.

55.      Drugič, neobstoj vsakršnega finančnega nadomestila za nepremičnine, ki se prenesejo, je treba presojati glede na možnost občine, da koncesionarja obveže, da javno dobro na svoje stroške vrne v prvotno stanje.

56.      Zato je mogoče šteti, da pravilo, kakršno je to iz člena 49 zakonika o plovbi, učinkuje preveč posredno in negotovo, da bi lahko subjekt odvrnilo od ustanavljanja na italijanskih plažah. Zato ne sproži uporabe prepovedi iz člena 49 PDEU.

57.      Kljub temu mora biti takšno pravilo dovolj pregledno in jasno, da se lahko gospodarski subjekti odločijo, ali bodo investirali v ustanovitev podjetja na italijanski plaži ali ne. Ali je člen 49 zakonika o plovbi dovolj pregleden, mora presoditi nacionalno sodišče.

b)      Ali je pomembno, da je koncesija podaljšana?

58.      Družba SIIB meni, da dejstvo, da so ji koncesijo podaljšali, pomeni, da do prenosa v državno lastništvo ne more priti.

59.      Po mojem mnenju tak dejavnik ne vpliva na prejšnji sklep, da zadevno pravilo ni omejitev pravice do ustanavljanja.

60.      Ravno nasprotno, pravilo, ki bi gospodarske subjekte, ki prvič sklenejo koncesijo, obravnavalo drugače od tistih, ki nadaljujejo dejavnost na podlagi podaljšane koncesije, bi bilo v nasprotju s pravom Unije.

61.      Takšna pravila bi obstoječe koncesionarje postavila v ugodnejši položaj v primerjavi z novimi koncesionarji. Če nepremičnin ne bi bilo mogoče prenesti v last države, ko se istemu gospodarskemu subjektu podaljša koncesija na istem zemljišču, to ne bi vplivalo na vrednost koncesije in s tem na plačljive dajatve. Vendar pa bi moral novi udeleženec takšne koncesije plačati višje dajatve, saj bi v takem primeru prišlo do prenosa lastništva in bi se s tem vrednost koncesije povečala.

62.      Ker je verjetneje, da imajo obstoječi koncesionarji državljanstvo Italije, bi takšno pravilo pomenilo posredno diskriminacijo na podlagi državljanstva, ki je s členom 49 PDEU prepovedana.(25)

63.      Zato pravilo, po katerem nepremičnine, zgrajene na javnem dobru, ob izteku koncesijske dobe preidejo na državo, tudi če je istemu gospodarskemu subjektu na istem zemljišču podeljena nova koncesija, ni omejitev svobode do ustanavljanja po členu 49 PDEU.

c)      Varstvo legitimnih pričakovanj

64.      Družba SIIB se je sklicevala tudi na načelo varstva legitimnih pričakovanj. Čeprav tega predložitveno sodišče ni vključilo v postavljeno vprašanje, bom to trditev na kratko obravnavala.

65.      V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča načelo varstva legitimnih pričakovanj predpostavlja, da so pristojni organi zadevni osebi dali natančna, brezpogojna in dosledna zagotovila, ki izvirajo iz pooblaščenih, zanesljivih virov. Ta pravica se uporablja za vsakega posameznika v položaju, v katerem so mu oblasti s tem, da so mu dale natančna zagotovila, ustvarile utemeljena pričakovanja.(26)

66.      Vendar gospodarski subjekti ne morejo upravičeno zaupati v ohranitev obstoječega položaja, ki ga lahko nacionalni organi spremenijo v okviru svoje diskrecijske pravice.(27)

67.      Kot je pojasnila italijanska vlada, se zdi, da je italijanska zakonodaja, kakršna je obstajala v zadevnem času, pri podeljevanju novih koncesij dajala prednost obstoječim koncesionarjem. Ta zakonodaja je bila spremenjena šele leta 2011 kot posledica postopka za ugotavljanje kršitev, ki ga je Komisija sprožila, ker Italija ni prenesla direktive o storitvah.(28)

68.      Takšna zakonodaja, ki bi bila sama po sebi v nasprotju s pravom Unije,(29) bi morda lahko ustvarila določeno domnevo, da bo prejšnji koncesionar uspel na razpisu za novo koncesijo. To mora presoditi predložitveno sodišče, ko bo odločalo o zadevi pred njim.

69.      Toda v obravnavani zadevi taka domneva ni sporna. To pomeni, da ni pomembno, ali bi družba SIIB lahko trdila, da je upravičeno pričakovala, da bo njena koncesija podaljšana; pomembno je, da ne more trditi, da upravičeno pričakuje, da po takšnem podaljšanju nepremičnine ne bodo pripadle državi in tako vplivale na vrednost koncesije.

70.      Ob nastopu dejanskega stanja v sporu o glavni stvari se je člen 49 zakonika o plovbi že razlagal in v praksi uporabljal tako, da je ob koncu koncesijske dobe povzročil prenos nepremičnin v državno last brez nadomestila.

71.      Zato načelo varstva legitimnih pričakovanj v obravnavani zadevi ne more vplivati na ugotovitev, da nacionalno pravilo, ki določa, da nepremičnine postanejo državna last tudi če se istemu koncesionarju podeli nova koncesija, ne pomeni omejitve svobode ustanavljanja.

d)      Upoštevnost sodbe Laezza

72.      Predložitveno sodišče v svojem vprašanju sprašuje o upoštevnosti sodbe Sodišča v zadevi Laezza.

73.      Ta zadeva se je nanašala na italijansko pravilo, ki je urejalo koncesije za upravljanje in pobiranje stav. Pravilo je koncesionarjem nalagalo obveznost, da ob poteku trajanja koncesije neodplačno prenesejo pravice uporabe opredmetenih in neopredmetenih sredstev, katerih lastniki so in ki tvorijo njihovo mrežo za upravljanje in pobiranje stav.

74.      Sodišče je najprej sklenilo, da zadevno pravilo v navedeni zadevi spada na področje uporabe člena 49 PDEU,(30) in nato ugotovilo, da je nesorazmerno z legitimnim ciljem, ki mu sledi.(31)

75.      Položaj v navedeni zadevi se bistveno razlikuje od tega, ki je trenutno pred Sodiščem, tudi če se pravilo, ki je bilo sporno v zadevi Laezza, na prvi pogled zdi podobno temu, ki je upoštevno v obravnavani zadevi. Podobno kot člen 49 zakonika o plovbi je pravilo v zadevi Laezza zahtevalo, da se sredstva, ustvarjena med koncesijsko dobo, ob poteku koncesije neodplačno prenesejo na javne organe. Kljub temu je takoj očitno, da med tema praviloma obstaja pomembna razlika. Medtem ko se pravilo v obravnavni zadevi nanaša le na nepremičnine, se je sporno pravilo v zadevi Laezza nanašalo na vsa, opredmetena in neopredmetena sredstva, ustvarjena med trajanjem koncesije. Že to bi morda zadostovalo za razlikovanje med tema zadevama.

76.      Vendar pa se po mojem mnenju ti zadevi še pomembneje razlikujeta po okviru, v katerega sta zadevni pravili umeščeni.

77.      Po eni strani se je zadeva Laezza nanašala na koncesijo, potrebno za nadzor nad gospodarsko dejavnostjo na trgu, ki je veljal za družbeno problematičnega, to pa je bil tudi razlog za uvedbo koncesije. Načeloma se v sodni praksi Sodišča zahteva po koncesiji za opravljanje dejavnosti priznava kot omejitev tržnih svoboščin. Pravzaprav se je v sodbi Laezza Sodišče preprosto sklicevalo na prejšnje zadeve o koncesijah, ne da bi pojasnilo, zakaj je sporna zahteva po koncesiji pomenila omejitev.(32)

78.      Po drugi strani pa odločitev države, da obdrži določeno vrsto zemljišča v javni lasti, zaradi česar je za kakršno koli zasebno gospodarsko dejavnost na tem zemljišču potrebna koncesija, spada v drugačen okvir od tistega v zadevi Laezza. Politična odločitev v ozadju takšnih pravil temelji na zamisli, da je treba določene dele zemljišča obdržati v javni rabi, zato ostanejo v državni lasti.

79.      Obstajajo različne vrste koncesij, ki jih je po pravu Unije mogoče različno kategorizirati. Na primer, koncesija, podeljena v obravnavani zadevi, se razlikuje od koncesij za storitve, podeljenih zasebnim investitorjem, s katerimi država določene javne potrebe zadovoljuje (kot je gradnja ceste ali letališča).(33) Narava in namen koncesije bi morala določati njeno pravno obravnavo.

80.      Koncesije, povezane z odločitvijo o ohranitvi določenega zemljišča v javni lasti, imajo nekatere inherentne značilnosti. Ena od teh je, da je gospodarska dejavnost, za katero se podeli koncesija, neločljiva od javne narave tega dobra. Medtem ko se stave lahko organizirajo na zasebni lastnini ali celo virtualno, je koncesija v obravnavani zadevi neposredno povezana z uporabo določenega zemljišča v državni lasti.

81.      Iz tega razloga dejstva, da je Sodišče pravilo, ki zahteva prenos pridobljene lastnine v zvezi s stavami na javne organe, štelo za omejitev svobode ustanavljanja, samega po sebi ni mogoče prenesti na položaj, v katerem se nepremičnine na javnem dobru ob prenehanju koncesije samodejno prenesejo.

82.      Takšno pravilo ni omejitev svobode ustanavljanja iz svojskih razlogov, ki se razlikujejo od tistih, iz katerih je koncesija za storitve stav opredeljena kot omejitev. Argumente, zakaj sporno pravilo v obravnavni zadevi ni omejitev, sem razdelala v točkah od 45 do 63 teh sklepnih predlogov.

83.      Iz zgoraj navedenih razlogov menim, da se okoliščine zadeve, v kateri je bila izdaja sodba Laezza, preveč razlikujejo od okoliščin spora o glavni stvari, da bi se lahko te mutatis mutandis uporabile v obravnavani zadevi.

 Vmesni predlog

84.      Na podlagi navedenega menim, da nacionalno pravilo, kot je člen 49 zakonika o plovbi, ne pomeni omejitve pravice do ustanavljanja, zaradi česar se prepoved iz člena 49 PDEU ne uporablja.

2.      Ali je sporni nacionalni ukrep mogoče upravičiti?

85.      Če se Sodišče kljub temu odloči, da se pravilo, kot je člen 49 zakonika o plovbi, šteje za omejitev svobode ustanavljanja, je treba preučiti, ali bi bila taka omejitev lahko upravičena.

86.      Nediskriminatorne omejitve svobode ustanavljanja niso prepovedane, če sorazmerno izpolnjujejo nujen razlog v splošnem interesu. Omejitev bo sorazmerna, če je primerna za zagotavljanje doseganja cilja, ki mu dosledno sledi, in če ne presega tistega, kar je potrebno za njegovo uresničitev.(34)

87.      Italijanska vlada je za utemeljitev člena 49 zakonika o plovbi navedla več razlogov v splošnem interesu, če bi se ta določba označila za omejevanje pravice do ustanavljanja: zaščita javnega dobra, zaščita javnih financ, pa tudi turizem, kultura in okolje. Vsi ti razlogi lahko dejansko služijo kot legitimni cilji z vidika prava Unije.(35)

88.      Pri delitvi pristojnosti med Sodiščem in nacionalnimi sodišči v postopku predhodnega odločanja je naloga zadnjih, da preverijo, ali je nacionalni ukrep, ki omejuje katero od tržnih svoboščin, res primeren in nujen za doseganje zastavljenih javnih ciljev.

89.      Čeprav Sodišče samo ne more preveriti sorazmernosti nacionalnih ukrepov, lahko da navodila o potrebnih metodah pri ocenjevanju sorazmernosti pravila. Pri tem velja ponoviti, da je treba presojo primernosti in nujnosti opraviti glede na vsak ponujen opravičilen razlog posebej. Nacionalno sodišče se mora vprašati, prvič, ali zadevni nacionalni ukrep res prispeva k želenemu cilju, in drugič, ali je mogoče isti cilj doseči z drugačnim ukrepom, ki svobodo ustanavljanja manj omejuje?

90.      Kar zadeva zaščito javnega dobra kot utemeljitev, italijanska vlada trdi, da sporno pravilo preprečuje, da bi območje s spremembo dela tega zemljišča v zasebno lastnino postalo nerazpoložljivo za korist javnosti. Kot sem že navedla, je takšno pravilo neločljivo povezano s konceptom javnega dobra (točka 47 teh sklepnih predlogov). Primerno in potrebno je, da se nepremičnine, zgrajene na javnem dobru, po prenehanju koncesije vrnejo v državno last. Zato po mojem mnenju člen 49 zakonika o plovbi ni omejitev. Če pa to ni sprejeto, se lahko isti argumenti uporabijo za upravičenje tega pravila.

91.      Dodala bi, da se italijansko pravilo nanaša samo na objekte, ki jih ni mogoče zlahka odstraniti. Zato drugače od pravila, ki je bilo sporno v zadevi Laezza, ne presega tistega, kar je potrebno za zaščito javnega dobra.

92.      Vendar zaščita javnega dobra ne upravičuje nujno prenosa brez nadomestila. Prenos v državno last bi bilo mogoče doseči tudi, če bi država koncesionarju izplačala nadomestilo za objekte, ki jih je zgradil, ki pa bodo ostali na javnem dobru. V zvezi s tem se je italijanska vlada za utemeljitev sklicevala na zaščito javnih financ.

93.      Sporno pravilo je nedvomno primerno za zaščito javnih financ, saj ne bo treba ničesar plačati iz javnega žepa. Toda ali obstaja manj omejujoča alternativa, ki bi omogočala dosego istega cilja?

94.      Kolikor razumem, morajo pogoji koncesije omogočiti, da podjetnik s svojo naložbo med koncesijsko dobo ustvari razumen dobiček. Če se to izkaže za nemogoče, morda obstaja razlog za nadomestilo. Tako je lahko, če so za opravljanje storitev na plaži potrebne nepremičnine (kot so stopnice, ki vodijo do morja, skladišča ali restavracijski objekti), vendar stroški njihove gradnje presegajo dobiček, ki se med koncesijsko dobo ustvari z njimi.

95.      Takšen ekonomski pomislek je bil pomemben za Sodišče v zadevi Laezza, tako da je ugotovilo, da je bil sporni ukrep v navedeni zadevi omejitev pravice do ustanavljanja. Menilo je, da lahko tveganje, da bi podjetje moralo brez finančnega nadomestila prenesti pravice uporabe sredstev, ki so v njegovi lasti, prepreči, da bi se mu naložba povrnila.(36)

96.      Vendar člen 49 zakonika o plovbi določa, da se lastništvo prenese brez nadomestila, razen če je med državo in koncesionarjem sklenjen drugačen dogovor. S tem pravilom se upoštevajo ekonomski pomisleki morebitnih koncesionarjev, da njihovo podjetje ne bi ustvarilo dobička ali bi utrpelo izgube, če za objekte, v katere so vložili, ob prenehanju koncesije ne bi prejeli nadomestila.

97.      Če koncesionar vnaprej pozna pravila, ki se uporabljajo, se lahko pogaja za ustrezno nadomestilo, če je potrebna naložba prevelika, da bi se med koncesijsko dobo povrnila.

98.      Nazadnje, če bi bilo izstopajočemu koncesionarju izplačano kakšno dodatno nadomestilo, bi to nove konkurente, ki se potegujejo za novo koncesijo na istem zemljišču, postavilo v manj ugoden položaj. Takšna možnost bi bila v nasprotju s pravom Unije, ki zahteva, da države članice omogočijo pošteno čezmejno konkurenco, če se odločijo javna dobra ponuditi za zasebne gospodarske dejavnosti.(37)

99.      Zato nadomestilo izstopajočemu koncesionarju v znesku, ki presega naložbo v objekt, ki se prenese v državno last, po pravu Unije ni mogoče.

100. Glede na navedeno se mi zdi, da manj omejujoča alternativa zaščiti javnih financ od tiste, ki jo določa zakonik o plovbi, ne obstaja. To pravilo dovoljuje nadomestilo, če je to potrebno za odpravo ekonomskega neravnovesja, sicer pa, kot namreč zahteva pravo Unije, preprečuje plačilo iz javnega proračuna, ki bi diskriminiralo nove konkurente za isto javno dobro.

101. Seveda mora predložitveno sodišče, ki ima vse informacije o učinku in medsebojnem razmerju italijanskih pravil, ki se uporabljajo, oceniti, ali je predlagano analizo res mogoče uporabiti v konkretnem položaju koncesij na italijanskih plažah. Na koncu mora navedeno sodišče odločiti, ali je člen 49 zakonika o plovbi, umeščen v pravi kontekst, primeren in potreben za zaščito javnih dober in javnih financ.

102. Kar zadeva dodatne utemeljitve – varstvo okolja, kulture in turizma – italijanska vlada ni pojasnila povezave med posebnim pravilom iz člena 49 zakonika o plovbi in varstvom teh vidikov. Tudi če je odločitev, da ostanejo plaže del javnega dobra, lahko upravičena z okoljskimi ali kulturnimi razlogi, je zaščito teh splošnih interesov mogoče bolje doseči z ukrepi, ki od koncesionarjev zahtevajo, da konkretno ukrepajo ali se tega vzdržijo. Na primer, s pravili bi jih lahko obvezali h gradnji v skladu z določenimi standardi ali k skrbi za zgodovinsko ali kulturno lastnino na območju, ki je v koncesiji. Kljub temu bi lahko občina te razloge podrobneje opisala v okviru nacionalnega postopka in vzpostavila jasnejšo povezavo zakaj bi ti razlogi lahko upravičili člen 49 zakonika o plovbi.

103. Družba SIIB se je sklicevala tudi na morebitno kršitev svobode gospodarske pobude in lastninske pravice. Vendar predložitveno sodišče ni zaprosilo za razlago členov 16 in 17 Listine, ki se nanašata na ti pravici. Kljub temu je morda koristno spomniti, da je Sodišče že pojasnilo, da preučitev omejitve, ki izvira iz nacionalne ureditve, na podlagi člena 49 PDEU zajema tudi morebitne omejitve pri uresničevanju pravic in svoboščin, določenih v členih od 15 do 17 Listine, tako da ločena obravnava lastninske pravice, določena v členu 17 Listine, ni potrebna.(38)

 Vmesni predlog

104. Če se sporno nacionalno pravilo v obravnavani zadevi označi za nediskriminatorno omejitev pravice do ustanavljanja, se mi zdi – s pridržkom preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – sorazmerno z namenom varstva javnega dobra in javnih financ. Tako pravilo torej ni v nasprotju s členom 49 PDEU.

IV.    Predlog

105. Ob upoštevanju navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavil Consiglio di Stato (državni svet, Italija), odgovori:

Nacionalni ukrep, kot je člen 49 Codice della navigazione (zakonik o plovbi), ki s prenehanjem koncesije povzroči prenos nepremičnin, zgrajenih na morskem javnem dobru v koncesiji, v državno last brez nadomestila, ne pomeni omejitve pravice do ustanavljanja, ki je prepovedana s členom 49 PDEU, če koncesijska doba zadostuje za amortizacijo koncesionarjeve naložbe. To velja tudi, če se istemu koncesionarju podeli nova koncesija na istem zemljišču.

Alternativno, če se nacionalno pravilo, kot je člen 49 zakonika o plovbi, označi za nediskriminatorno omejitev pravice do ustanavljanja, taka omejitev s členom 49 PDEU ni prepovedana, če je sorazmerna z legitimnima ciljema zaščite javnega dobra in javnih financ, kar mora preveriti nacionalno sodišče.

1      Jezik izvirnika: angleščina.

2      Concessione demaniale marittima n. 181/2009 (koncesija za morsko javno dobro št. 181/2009).

3      Družba SIIB se je sklicevala na Decreto del Presidente della Giunta Regionale 24 settembre 2013 n. 52/R (uredba predsednika deželnega odbora št. 52/R z dne 24. septembra 2013) o spremembi Decreto del Presidente della Giunta Regionale n. 18/2001/R (uredba predsednika deželnega odbora št. 18/2001/R) – s katero je bil v uredbo predsednika deželnega odbora št. 18/2001/R vnesen člen 44a. Člen 1 te uredbe določa:

      „Kot objekti, ki se zlahka odstranijo in preselijo, so opredeljene tiste stavbe in zgradbe, rabljene za opravljanje turistično-rekreativnih dejavnosti, zgrajene nad in pod zemljo na območju morskega javnega dobra, ki je predmet koncesije, ki […] se lahko popolnoma odstranijo z običajnimi tehničnimi sredstvi, tako da se prostor vrne v prvotno stanje, v največ 90 dneh.“

4      Provvedimento n. 17432 del 16 aprile 2015 (odločba št. 17432 z dne 16. aprila 2015).

5      Sodba z dne 28. januarja 2016, Laezza (C-375/14, EU:C:2016:60; v nadaljevanju: sodba Laezza).

6      Sodba z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten (C-268/15, EU:C:2016:874, točki 50 in 52). Glej tudi sodbo z dne 19. decembra 2019, Comune di Bernareggio (C-465/18, EU:C:2019:1125, točka 33).

7      Glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 2016, Promoimpresa in drugi (C-458/14 in C-67/15, EU:C:2016:558, v nadaljevanju: sodba Promoimpresa, točki 66 in 67).

8      Zdi se, da vse od sodbe Ullens de Schooten Sodišče vztraja, da predložitveno sodišče jasno navede razloge, iz katerih meni, da bi moralo Sodišče odgovoriti na vprašanje, ki se pojavi v povsem notranjem položaju (glej sodbi Ullens de Schooten, točka 55, in Promoimpresa, točka 68). Po mojem mnenju lahko Sodišče v položaju, v katerem tako kot v obravnavani zadevi obstaja jasen potencialen čezmejni učinek, ugotovi svojo pristojnost, tudi če predložitveno sodišče ni pojasnilo, zakaj bi tak čezmejni interes lahko obstajal.

9      Glej v tem smislu sodbo z dne 26. aprila 2018, ANGED (C-233/16, EU:C:2018:280, točka 22).

10      Sodbi z dne 16. decembra 1981, Foglia (244/80, EU:C:1981:302, točka 29), in z dne 7. decembra 2023, Zamestnik izpalnitelen direktor na Darzhaven fond „Zemedelie“ (ekološko čebelarstvo) (C-329/22, EU:C:2023:968, točka 24 in navedena sodna praksa).

11      Direktiva 2006/123/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o storitvah na notranjem trgu (UL 2006, L 376, str. 36, v nadaljevanju: direktiva o storitvah). V sodbi Promoimpresa (točka 41) je Sodišče pojasnilo, da se koncesije lahko štejejo za dovoljenja, ki jih ureja člen 12 direktive o storitvah.

12      Člen 44(1), prvi pododstavek, direktive o storitvah.

13      Kot je pojasnilo predložitveno sodišče, je na podlagi zakonika o plovbi, glede katerega ni prepričano, ali je skladen s pravom Unije, v obravnavani zadevi konec leta 2008 prišlo do prenosa lastnine na državo.

14      Glej v tem smislu sodbo Promoimpresa, točki 59 in 62. Glej tudi sodbo z dne 20. aprila 2023, Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato (Občina Ginosa) (C-348/22, EU:C:2023:301, točke od 36 do 38 in navedena sodna praksa).

15      Glej v tem smislu sodbo Promoimpresa, točka 63.

16      Glej v tem smislu sodbe z dne 5. oktobra 2004, CaixaBank France (C-442/02, EU:C:2004:586, točka 11); z dne 21. aprila 2005, Komisija/Grčija (C-140/03, EU:C:2005:242, točka 27 in navedena sodna praksa); z dne 19. maja 2009, Apothekerkammer des Saarlandes in drugi (C‑171/07 in C-172/07, EU:C:2009:316, točka 22), in z dne 6. oktobra 2022, Contship Italia (C‑433/21 in C-434/21, EU:C:2022:760, točka 41 in navedena sodna praksa).

17      Sodbi z dne 13. decembra 1989, Corsica Ferries (France) (C-49/89, EU:C:1989:649, točka 8), in z dne 2. marca 2023, PrivatBank in drugi (C-78/21, EU:C:2023:137, točka 53 in navedena sodna praksa).

18      Do takšnega razvoja je prišlo po prelomni sodbi z dne 24. novembra 1993, Keck in Mithouard (C-267/91 in C-268/91, EU:C:1993:905, glej zlasti točki 13 in 17).

19      V zvezi s prostim pretokom blaga glej na primer sodbo z dne 7. marca 1990, Krantz (C-69/88, EU:C:1990:97, točki 11 in 12). V zvezi s svobodo opravljanja storitev glej sodbi z dne 27. aprila 2022, Airbnb Ireland (C-674/20, EU:C:2022:303, točka 42), in z dne 27. oktobra 2022, Instituto do Cinema e do Audiovisual (C-411/21, EU:C:2022:836, točka 29). V zvezi s prostim pretokom kapitala glej sodbo z dne 7. septembra 2023, Finanzamt G (Projekti razvojne pomoči) (C-15/22, EU:C:2023:636, točka 50).

20      Glej v tem smislu sodbo z dne 20. junija 1996, Semeraro Casa Uno in drugi (od C-418/93 do C-421/93, od C-460/93 do C-462/93, C-464/93, od C-9/94 do C-11/94, C-14/94, C-15/94, C-23/94, C-24/94 in C-332/94, EU:C:1996:242, točka 32).

21      Člen 823 italijanskega civilnega zakonika se nanaša na neodtujljivost javnega dobra, v prvem odstavku člena 822 pa so v vrsto stvari, ki spadajo v javno dobro, vključene plaže. Za splošno razpravo o javnih dobrinah glej D’Alberti, M., Caporale, F., De Nitto, S., „Meeting the Challenge of the Commons in Italy“, v: Mattei, U., Quarta, A., Valguarnera, F., Fisher, R. J., Property Meeting the Challenge of the Commons, Springer, Švica, 2023, str. 195–221, zlasti str. 201.

22      Schmid, C. U., Hertel, C., Real Property Law and Procedure in the European Union, General Report, European University Institute (EUI) Florence/European Private Law Forum/Deutsches Notarinstitut (DNotI) Würzburg, 2005, str. 16.

23      Postransko, dvomljivo je, da od trenutka podelitve koncesije obstajajo pridobljene pravice do postavitve nepremičnin na morskem javnem dobru. Pravzaprav je za takšno postavitev navadno potrebna dodatna odobritev lokalnih oblasti. To morda ne velja nujno za zlahka odstranljive objekte.

24      Sodišče je v vseh zadevah, v katerih je uporabilo preizkus „preveč posrednega in negotovega“, možnost izključitve prepovedi iz Pogodbe povezalo z zahtevo, da so z zadevnim pravilom vsi gospodarski subjekti obravnavani enako. Glej opombo 20. Glej tudi sodbo z dne 22. decembra 2022, Airbnb Ireland in Airbnb Payments UK (C-83/21, EU:C:2022:1018, točka 45).

25      Glej po analogiji sodbo Promoimpresa, točka 65.

26      Glej v tem smislu sodbe z dne 18. junija 2013, Schenker & Co. in drugi (C-681/11, EU:C:2013:404, točka 41 in navedena sodna praksa); z dne 19. julija 2016, Kotnik in drugi (C-526/14, EU:C:2016:570, točka 62 in navedena sodna praksa), in z dne 3. decembra 2019, Češka republika/Parlament in Svet (C-482/17, EU:C:2019:1035, točka 153 in navedena sodna praksa).

27      Glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2022, Admiral Gaming Network in drugi (od C-475/20 do C-482/20, EU:C:2022:714, točka 62 in navedena sodna praksa).

28      Postopek za ugotavljanje kršitev št. 2008/4908. Ta postopek je bil pozneje ustavljen. V zvezi s tem glej tudi sodbo z dne 20. aprila 2023, Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato (Občina Ginosa) (C-348/22, EU:C:2023:301, točki 23 in 24).

29      Sodba Promoimpresa, točka 65, iz katere načela so bila ponovljena v nedavni sodbi z dne 20. aprila 2023, Autorità Garante della Concorrenza e del Mercato (Občina Ginosa) (C-348/22, EU:C:2023:301).

30      Sodba Laezza, točke od 22 do 24.

31      Sodba Laezza, točka 44.

32      Sodba Laezza, točka 22.

33      Glej v zvezi s tem sodbo Promoimpresa, točka 47.

34      Glej sodbi z dne 30. novembra 1995, Gebhard (C-55/94, EU:C:1995:411, točka 37), in z dne 23. februarja 2016, Komisija/Madžarska (C-179/14, EU:C:2016:108, točka 166 in navedena sodna praksa).

35      Sodišče je varstvo okolja in spodbujanje turizma že sprejelo kot nujna razloga javne politike. Glej v zvezi s tem sodbi z dne 8. junija 2023, Prestige and Limousine (C-50/21, EU:C:2023:448, točka 69 in navedena sodna praksa), in z dne 22. decembra 2010, Yellow Cab Verkehrsbetrieb (C-338/09, EU:C:2010:814, točka 50). Cilji izključno ekonomske narave načeloma ne morejo upravičiti omejitve tržnih svoboščin. Vendar je Sodišče sprejelo, da nevarnost resne škode za ravnotežje javnih sredstev lahko pomeni nujni razlog v splošnem interesu. Glej v tem smislu sodbo z dne 28. aprila 1998, Kohll (C-158/96, EU:C:1998:171, točka 41).

36      Sodba Laezza, točka 23. Glej sklepne predloge generalnega pravobranilca N. Wahla v zadevi Laezza (C-375/14, EU:C:2015:788, točka 62).

37      Glej v tem smislu sodbo Promoimpresa, točki 64 in 65.

38      Glej v tem smislu sodbi z dne 20. decembra 2017, Global Starnet (C-322/16, EU:C:2017:985, točka 50 in navedena sodna praksa), in z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi (C-391/20, EU:C:2022:638, točka 56).