1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 24, točka 1, prvi odstavek, Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah ( 2 ).

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med EM s stalnim prebivališčem v Nemčiji in družbo Roompot Service BV s sedežem na Nizozemskem, ki upravlja počitniški park s turistično nastanitvijo v tej državi članici, v zvezi s povračilom zneska cene, plačane za kratkotrajno uporabo enega od bungalovov v tem parku, skupaj z obrestmi in stroški.

3.

Predstavil bom razloge, zaradi katerih primarno menim, da se spor nanaša na kompleksno pogodbo, ki zato ne spada v izključno pristojnost iz Uredbe št. 1215/2012 v zvezi z najemom nepremičnin. Podredno, če bi Sodišče ugotovilo, da ta pogodba spada na področje uporabe člena 24, točka 1, prvi odstavek, navedene uredbe, bi bilo moje mnenje, da se zahtevek v postopku v glavni stvari nanaša na to pogodbo in prav tako spada na področje uporabe te določbe.

4.

V oddelku 6 poglavja II Uredbe št. 1215/2012, naslovljenem „Izključna pristojnost“, člen 24, točka 1, določa:

„Ne glede na stalno prebivališče strank so izključno pristojna naslednja sodišča države članice:

5.

EM s stalnim prebivališčem v Nemčiji je 23. junija 2020 prek spleta na spletni strani družbe Roompot Service ( 3 ), ki ima sedež na Nizozemskem, rezerviral bungalov v počitniškem parku „Waterpark Zwartkruis“ ( 4 ) v kraju Noardburgum v tej državi članici za obdobje od 31. decembra 2020 do 4. januarja 2021, in sicer za skupino devetih oseb iz več kot dveh različnih gospodinjstev.

6.

Rezervacija po ceni 1902,80 EUR, ki jo je EM plačal v celoti, je vključevala zagotovitev posteljnine in čiščenje ob koncu bivanja.

7.

Waterpark Zwartkruis je vodni park, ki ga sestavljajo bungalovi, nameščeni neposredno ob jezeru, vsak s svojim pomolom. Za doplačilo je bilo mogoče najeti čolne in kanuje.

8.

Družba Roompot Service je EM pred njegovim prihodom in na njegovo zahtevo po elektronski pošti obvestila, da je Waterpark Zwartkruis kljub pandemiji covida-19 v času rezervacije odprt, vendar je bilo v skladu z nizozemskimi predpisi tam mogoče bivati le s svojo družino in največ dvema osebama iz drugega gospodinjstva v istem bungalovu. Poleg tega mu je bilo ponujeno, da rezervirano bivanje preloži na poznejše obdobje.

9.

EM ni prispel v nastanitev in ni spremenil svoje rezervacije. Družba Roompot Service mu je povrnila 300 EUR.

10.

EM je pri Amtsgericht Neuss (okrajno sodišče v Neussu, Nemčija) vložil tožbo proti družbi Roompot Service za vračilo preostanka cene v višini 1602,80 EUR, skupaj z obrestmi in stroški. Ta je izpodbijala mednarodno pristojnost nemških sodišč. Z odločbo z dne 1. oktobra 2021 je bila tožba zavrnjena kot neutemeljena.

11.

EM je vložil pritožbo pri Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija), ki se sprašuje, ali imajo nizozemska sodišča v skladu s členom 24, točka 1, prvi odstavek, Uredbe št. 1215/2012 izključno mednarodno pristojnost za odločanje v postopku v glavni stvari.

12.

Navedeno sodišče navaja, da iz treh upoštevnih odločb Sodišča v zvezi z oddajanjem počitniških hiš v najem v tujini, katerih predmet je razlaga člena 16, točka 1, Konvencije o pristojnosti in izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ( 5 ) katerega vsebina je v Uredbi št. 1215/2012 ostala v bistvu enaka, in sicer iz sodb z dne 15. januarja 1985, Rösler ( 6 ), z dne 26. februarja 1992, Hacker ( 7 ), in z dne 27. januarja 2000, Dansommer ( 8 ), izhaja, da so za take pogodbe načeloma izključno pristojna sodišča v kraju, kjer se nepremičnina nahaja. Po mnenju Sodišča izjema obstaja le, kadar je pogodba kompleksne narave, ker obsega sklop storitev, opravljenih za skupno ceno, ki jo plača stranka. ( 9 )

13.

Navedeno sodišče najprej ugotavlja, da so v obravnavanem primeru dodatne storitve ponudba različnih bungalovov, opremljenih na različne načine, na spletni strani družbe Roompot Service pod naslovom „informacije in svetovanje“, rezervacija za EM, sprejem na kraju samem in izročitev ključev, zagotovitev posteljnine in čiščenje ob koncu bivanja. V skladu z njegovim razumevanjem sodne prakse Sodišča morajo biti te storitve kot celota zelo pomembne, da bi pogodba zaradi njih imela kompleksno naravo.

14.

Po drugi strani pa so po mnenju nekaterih nemških pravnih teoretikov manjše pomožne storitve, kot so vzdrževanje nepremičnine ali njeno čiščenje, menjava posteljnine ali sprejem na kraju samem, manj pomembne, tako da dodatne storitve, obravnavane v postopku v glavni stvari, ne zadostujejo za ugotovitev obstoja kompleksne pogodbe.

15.

Predložitveno sodišče poudarja tudi, da Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) sodbe Sodišča razlaga drugače. ( 10 ) Na podlagi sodbe Hacker in sodbe Dansommer navedeno sodišče meni, da je določitev pristojnosti na podlagi člena 24 točka 1, prvi odstavek, Uredbe št. 1215/2012 odvisna le od tega, ali je poklicni organizator potovanj zavezan dati na voljo uporabo počitniške hiše, ki je v lasti tretje osebe. V takem primeru se ta določba ne bi uporabljala. Po drugi strani pa bi se ta določba uporabljala, če bi poklicni organizator potovanj zgolj posredoval pri najemni pogodbi, sklenjeni z lastnikom.

16.

Predložitveno sodišče dvomi, da je ta razlaga združljiva s sodno prakso Sodišča.

17.

V teh okoliščinah je Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 24, točka 1, prvi [odstavek], Uredbe (EU) št. 1215/2012 razlagati tako, da za pogodbo med posameznikom in poklicnim najemodajalcem počitniških stanovanj, s katero se v kratkotrajno uporabo prepusti bungalov v počitniškem parku, ki ga upravlja najemodajalec, in ki poleg prepustitve v uporabo določa tudi druge storitve, to je končno čiščenje in zagotovitev posteljnine, velja izključna pristojnost sodišč države, v kateri je najeta nepremičnina, neodvisno od tega, ali je lastnik počitniškega bungalova najemodajalec ali tretja oseba?“

18.

Pisna stališča sta predložila EM in Evropska komisija.

19.

Predložitveno sodišče se v bistvu sprašuje o ustreznih merilih, ki jih je treba upoštevati za opredelitev pogodbe o kratkotrajni uporabi bungalova v počitniškem parku kot pogodbo o najemu nepremičnine v smislu člena 24, točka 1, prvi odstavek, Uredbe št. 1215/2012 ali kot kompleksno pogodbo o sklopu storitev.

20.

Določbe člena 24, točka 1, prvi odstavek, te uredbe so enakovredne določbam člena 16(1), ki je postal člen 16(1)(a) ( 11 ) Bruseljske konvencije, in člena 22, točka 1, prvi odstavek, Uredbe (ES) št. 44/2001 ( 12 ), tako da se razlaga, ki jo je Sodišče podalo glede zadnjenavedenih določb, uporablja tudi za razlago prvih. ( 13 )

21.

Opozoriti je treba, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča:

22.

V skladu s členom 25(4) Uredbe št. 1215/2012 od te izključne pristojnosti ni mogoče odstopanje z dogovorom.

23.

Določitev pristojnosti nacionalnih sodišč v zadevah v zvezi z oddajanjem počitniških stanovanj je bila predmet treh sodb Sodišča, in sicer sodb Rösler, Hacker in Dansommer ( 15 ), ter dveh zakonodajnih sprememb ( 16 ). Te so uvedle odstopanje od izključne pristojnosti iz člena 24, točka 1, prvi odstavek, navedene uredbe, kadar imata obe stranki v sporu stalno prebivališče v isti državi članici. ( 17 ) Vendar je treba opozoriti, da se zakonodajna sprememba, s katero je bil v člen 24, točka 1, navedene uredbe uveden drugi odstavek, ne ujema povsem z utemeljitvijo načelnega pravila, ki jo je iskalo Sodišče in na katero je opozorjeno v točki 21 teh sklepnih predlogov, kar zadeva najem stanovanj. ( 18 )

24.

Gre torej za ureditev, ki se uporablja za kratkotrajni turistični najem že skoraj dvajset let, nacionalna sodišča pa doslej Sodišča niso opozorila na nobene nove težave pri razlagi.

25.

Iz te sodne prakse Sodišča izhaja, da uporaba člena 24, točka 1, prvi odstavek, Uredbe št. 1215/2012 predpostavlja, da sta izpolnjena dva pogoja. Prvič, spor se mora nanašati na pogodbo o najemu nepremičnine v smislu te določbe. Drugič, če je tako, morajo biti predmet spora pravice in obveznosti, ki izhajajo iz te pogodbe. Če prvi pogoj ni izpolnjen, ni treba preverjati drugega.

26.

Iz zadnjih dveh sodb Sodišča, Hacker in Dansommer, je razvidno, da je za opredelitev kot najemna pogodba potrebna odsotnost pomožnih storitev glede na glavno obveznost, ki se nanaša na uporabo počitniškega stanovanja. ( 19 )

27.

Pomisleki predložitvenega sodišča izhajajo iz presoje pogodbenih obveznosti v postopku v glavni stvari v primerjavi s tistimi iz sodbe Hacker. V točki 31 sodbe Dansommer so povzeti tako: „Zadevna pogodba v [zadevi, v kateri je bila izdana sodba Hacker] je bila sklenjena med poklicnim organizatorjem potovanj in njegovo stranko v kraju, kjer sta imela sedež oziroma stalno prebivališče, in čeprav je predvidevala kratkotrajno uporabo počitniškega stanovanja, je vključevala tudi druge storitve, kot so zagotavljanje informacij in svetovanja, s katerimi organizator potovanja stranki ponudi različne možnosti izbire počitnic, rezervacija stanovanja za obdobje, ki ga je izbrala stranka, rezervacija prevoza, sprejem na kraju samem in morebitno zavarovanje za primer odpovedi potovanja (sodba Hacker […], točka 14).“

28.

Menim, da iz teh dveh sodb izhaja, da mora sodišče za odločanje o svoji pristojnosti oceniti zadevno pogodbeno razmerje v celoti in njegov kontekst, da bi ugotovilo, ali je njegov edini predmet uporaba stanovanja ali zaveza, da bo dano na voljo osebi skupaj s storitvami, ki ustrezajo počitniškemu bivanju. ( 20 ) Menim, da storitve, kot so čiščenje, zagotavljanje posteljnine itd., ki se lahko opravljajo v vsaki nepremičnini, ki jo najame posameznik ali poklicni ponudnik, ne vplivajo na opredelitev pogodbe, če so pomožne glede na njeno uporabo.

29.

Enako velja za vprašanje, ali je počitniško stanovanje dal v najem lastnik neposredno ali je bilo dano v najem v njegovem imenu. Menim, da Sodišče v zadevi Dansommer ni nameravalo spremeniti meril za določanje mednarodne pristojnosti. ( 21 ) Zadostuje pogodbena zaveza za uporabo nepremičnine. ( 22 ) Predpostavlja se, da je najemodajalec za to pooblaščen. Najemnik počitniškega stanovanja ne bi smel biti dolžan preverjati, kdo je lastnik, zlasti če se odloči za tožbo.

30.

Po drugi strani pa ima, tako kot v primeru organiziranega bivanja ( 23 ), zagotavljanje nastanitve v krajih, ki so posebej namenjeni počitnicam, kot je Waterpark Zwartkruis, ki ga upravlja družba Roompot Service ( 24 ), posebne značilnosti, ki po mojem mnenju, če jih ugotovi predložitveno sodišče, upravičujejo opredelitev zadevne pogodbe kot „kompleksne pogodbe“.

31.

Najprej je treba preveriti, na kakšni podlagi je bilo vzpostavljeno pogodbeno razmerje. V obravnavani zadevi se predložitveno sodišče ni sklicevalo na obstoj najemne pogodbe, kakršna se v primeru nastanitve v samostojni hiši sklene v pisni obliki ( 25 ), ali na njeno vsebino, zlasti kar zadeva pogoje za plačilo celotne cene. Natančneje, ni navedeno, ali se je rezervacija nanašala na vnaprej določen bungalov. ( 26 ) Vendar se zdi, da so v parku hišic, ki vključuje standardizirane nastanitvene strukture, ki tvorijo homogeno celoto, in po potrebi stavbe za skupinsko uporabo, zaveze za uporabo enega od opremljenih stanovanj, tako kot v hotelskem kompleksu, v pristojnosti upravljavca parka, ki je običajno sogovornik za pritožbe.

32.

Drugič, treba je poudariti, da je ta vrsta počitniške namestitve oblikovana glede na ponudbo organiziranega bivanja kot celoto. V obravnavani zadevi je predložitveno sodišče ugotovilo, da se najeto stanovanje nahaja v vodnem parku, katerega ureditev je posebej namenjena temu, da se osebam, nastanjenim v tem objektu, zagotovijo storitve, povezane s preživljanjem prostega časa. ( 27 ) Posledično je mogoče sklepati, da je določena raven udobja in svetovanja pričakovana tudi s strani dopustnika ter se promovira pri rezervaciji take nastanitve. V teh okoliščinah je po mojem mnenju odločilen status ponudnika organizatorja bivanja v počitniškem parku, ( 28 ) pa tudi morebitna ugotovitev, da je nastanitev na voljo vse leto, brez časovne omejitve, po čemer se razlikuje od sezonskega najema.

33.

Tretjič, pomemben dejavnik za presojo je tudi skupna cena bivanja ( 29 ). Zdi se mi namreč, da je treba vedeti, ali vključuje stroške več storitev ali ponudbo storitev, ki se zagotavljajo v takem počitniškem parku, glede na njihovo kakovost ali pomen, kar bi utemeljevalo, da ta cena ni neposredno povezana s ceno najema posameznega stanovanja na lokalnem trgu najema počitniških hiš v zasebni lasti, ( 30 ) temveč je določena glede na standardizirano raven udobja kot v hotelu. Zanjo torej ne bi veljali obvezni predpisi, primerljivi s tistimi, ki lahko urejajo najem stanovanj.

34.

Zato menim, da mora nacionalno sodišče preveriti vse pogodbene pogoje in posebnosti ponudbe nastanitve za kratkotrajno bivanje v počitniškem parku, kot je v obravnavanem primeru Waterpark Zwartkruis. Preučitev sklopa dejstev v zvezi s storitvami, ki jih zagotavlja upravljavec počitniškega parka, ki ga je predložitveno sodišče opisalo kot „poklicnega najemodajalca počitniških stanovanj“, omogoča preseganje omejitev, ki jih postavlja kazuistična analiza, kakršna je bila predložena Sodišču v presojo ali obravnavana v pravni teoriji. ( 31 ) Poleg tega zagotavlja zadostno predvidljivost.

35.

Tak pristop je ustrezen tudi glede na raznolikost turističnih nastanitev, razvitih v številnih državah članicah. ( 32 ) V zvezi s tem ugotavljam, da se odraža v terminologiji francoskega jezika na tem področju. Tako se razlikuje med stanovanjskimi parki za prosti čas (parcs résidentiels de loisirs), turističnimi rezidencami (résidences de tourisme) in počitniškimi naselji (villages de vacances), in sicer glede na vrsto nastanitve ali opremljene turistične nastanitve, kot so hiša, stanovanje, bungalov, mobilna počitniška hiša ali lahka počitniška stanovanja, ter glede na vrsto storitev, povezanih s prostim časom, ki se zagotavljajo.

36.

Poleg tega je dostop do teh raznolikih ponudb zaradi vse pogostejše uporabe rezervacij prek spletnih mest postal zelo obsežen. ( 33 ) Nazadnje je treba upoštevati, da se je od odločitev Sodišča v zadevah Rösler, Hacker in Dansommer zakonodajni okvir in okvir sodne prakse prava Unije na področju varstva potrošnikov ( 34 ), zlasti na področju počitnic ( 35 ), močno spremenil. Tudi v nacionalnem pravu so bile sprejete posebne pravne ureditve za turistične nastanitve. ( 36 )

37.

Tako se mi v posebnem okviru najema nastanitev v počitniških parkih utemeljitev izključne pristojnosti sodišč držav članic v kraju lokacije nepremičnine, ki je prepuščena v uporabo za kratek čas ( 37 ), ne zdi upoštevna, kar govori v prid odgovoru predložitvenemu sodišču v skladu z načelom ozke razlage člena 24, točka 1, prvi odstavek, Uredbe št. 1215/2012 ( 38 ).

38.

Zato Sodišču predlagam, naj tako kot v sodbi Hacker odloči, da se člen 24, točka 1, prvi odstavek, navedene uredbe ne uporablja za primer, ko turistični ponudnik da na voljo nastanitev v počitniškem parku za kratkotrajno osebno uporabo, saj je treba v smislu navedene sodne prakse pogodbeno razmerje opredeliti kot „kompleksno pogodbo“.

39.

Če pa bi Sodišče menilo, da se zadevna pogodba nanaša izključno na najem počitniških stanovanj, kot v zadevi Dansommer, bi bilo treba preučiti tožbo EM, vloženo pri predložitvenem sodišču.

40.

Zahtevek EM izhaja iz dejstva, da je junija 2020 rezerviral nastanitev za več kot dve gospodinjstvi s skupno devetimi osebami, vendar mu je družba Roompot Service dovolila, da v njej od 31. decembra 2020 biva le s svojo družino in dvema osebama iz drugega gospodinjstva. ( 39 ) V predložitveni odločbi je navedeno, da EM zahteva povračilo „preostale cene najema“, potem ko je družba Roompot Service povrnila del „cene najema“. ( 40 )

41.

V obravnavanem primeru se izraz „cena najema“ nanaša na ceno bivanja, ki je bila v celoti plačana. Ni navedeno, ali je ta cena zajemala posebne stroške, ki niso neposredno povezani z uporabo nastanitve, kot so na primer stroški rezervacije, od koder bi lahko izhajalo delno povračilo, ki je bilo odobreno družbi EM. ( 41 )

42.

Kadar je predmet zahtevka plačilo najemnine v smislu nadomestila za pravico do uživanja nepremičnine, je Sodišče odločilo, da se uporablja izključna pristojnost v zadevah v zvezi z najemom nepremičnin, če je predmet spora neposredno povezan z uporabo najete nepremičnine. ( 42 )

43.

V okviru te pravne ureditve je treba posebno pozornost nameniti dvema okoliščinama v obravnavani zadevi. Prvič, odsotnost uživanja najete nepremičnine se mi ne zdi taka, da bi spremenila opredelitev zahtevka EM. Ta okoliščina ga načeloma ne odvezuje obveznosti do družbe Roompot Service. Drugič, spremembo pogojev najema nepremičnine bi bilo treba analizirati kot neizpolnitev pogodbenih obveznosti družbe Roompot Service, četudi bi bila upravičena z omejitvami zaradi boja proti pandemiji covida-19. ( 43 )

44.

V teh okoliščinah menim, da je predmet spora v postopku v glavni stvari v izključni pristojnosti sodišč države članice, v kateri je najeta nepremičnina. Drugače bi lahko bilo le, če bi EM zahteval odškodnino v višini zahtevanega zneska za škodo, ki je posredno povezana z uporabo najete nepremičnine. ( 44 )

45.

Zato podredno, če bi Sodišče ugotovilo, da se pogodba med EM in družbo Roompot Service nanaša na prepustitev počitniškega stanovanja v uporabo, menim, da bi se pravilo o izključni pristojnosti iz člena 24, točka 1, prvi odstavek, Uredbe št. 1215/2012 uporabilo tudi zato, ker so predmet spora pravice in obveznosti iz take pogodbe.

46.

Na podlagi vsega navedenega Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je predložilo Landgericht Düsseldorf (deželno sodišče v Düsseldorfu, Nemčija), odgovori:

Člen 24, točka 1, prvi odstavek Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah

je treba razlagati tako, da

primarno, pogodba, na podlagi katere turistični ponudnik da na voljo počitniško stanovanje v počitniškem parku za kratkotrajno osebno uporabo, ne spada na njegovo področje uporabe;

podredno, zahtevek za povračilo dela plačane cene zaradi spremembe pogojev pogodbe o najemu počitniškega stanovanja s strani ene od strank spada na njegovo področje uporabe.