1.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Uredbe (ES) št. 987/2009 ( 2 ), natančneje na uporabo členov 6 in 16 te uredbe po analogiji za postopek preklica potrdila A1.

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med TE in Zakład Ubezpieczeń Społecznych Oddział w Toruniu (zavod za socialno zavarovanje, oddelek v Torunju, Poljska) (v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z odločbo zadnjenavedenega o preklicu potrdila A1, ki na zahtevo te tožeče stranke potrjuje njen položaj za namene uporabe poljske zakonodaje o socialni varnosti v obdobju od 22. avgusta 2016 do 21. avgusta 2017.

3.

Sodišče še ni odločalo o postopku, ki se uporablja v takem primeru preklica potrdila A1 na pobudo nosilca, ki ga je izdal. Pojasnil bom, zakaj določbe Uredbe št. 987/2009, ki se nanašajo na primere dvoma o veljavnosti takega potrdila ali določitev zakonodaje, ki se uporablja, v takem primeru niso upoštevne. Menim namreč, da si morajo pristojni nosilci zadevnih držav članic ob neobstoju postopka dialoga in usklajevanja v primeru preklica potrdila A1 po uradni dolžnosti naknadno izmenjati informacije v okviru sodelovanja, ki ga je predvidel zakonodajalec Unije, da pravice zadevnih oseb ne bi bile prizadete.

4.

Naslov II Uredbe (ES) št. 883/2004 ( 3 ), „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, vključuje člene od 11 do 16.

5.

Člen 11 te uredbe določa:

„1.   Za osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu s tem naslovom.

[…]

3.   V skladu s členi 12 do 16 velja:

[…]“

6.

Člen 13 navedene uredbe, naslovljen „Opravljanje dejavnosti v dveh ali več državah članicah“, v odstavku 2 določa:

„Za osebo, ki običajno opravlja dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah, velja:

7.

V skladu s členom 72(a) Uredbe št. 883/2004 je Upravna komisija za koordinacijo sistemov socialne varnosti (v nadaljevanju: Upravna komisija) pristojna za obravnavanje vseh upravnih vprašanj ali vprašanj razlage, ki izhajajo iz določb te uredbe ali Uredbe št. 987/2009.

8.

Člen 76 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Sodelovanje“, v odstavkih 3, 4 in 6 določa:

„3.   Organi in nosilci držav članic se za namene te uredbe lahko sporazumevajo neposredno med seboj in z osebami oziroma njihovimi pooblaščenci.

4.   Da se zagotovi pravilno izvajanje te uredbe, se morajo nosilci in osebe, zajete v tej uredbi, vzajemno obveščati in sodelovati.

Nosilci v skladu z načelom dobrega upravljanja v razumnem roku odgovorijo na vse poizvedbe in s tem v zvezi zagotovijo osebam vse informacije za uveljavljanje pravic, ki jih imajo po tej uredbi.

[…]

6.   V primeru težav pri razlagi ali uporabi te uredbe, ki bi lahko ogrozile pravice osebe, za katero velja, nosilec v pristojni državi članici ali v državi članici stalnega prebivališča osebe stopi v stik z nosilcem(-i) v zadevni(-ih) državi(-ah) članici(-ah). Če rešitve ni mogoče najti v razumnem roku, zadevni organi lahko pozovejo Upravno komisijo, da posreduje.“

9.

V uvodnih izjavah 1, 2, 8 in 10 Uredbe št. 987/2009 je navedeno:

[…]

[…]

10.

Poglavje II naslova I Uredbe št. 987/2009, naslovljeno „Določbe o sodelovanju in izmenjavi podatkov“, vključuje člene od 2 do 7.

11.

Člen 2 navedene uredbe, naslovljen „Obseg in pravila izmenjave podatkov med nosilci“, v odstavku 2 določa:

„Nosilci brez odlašanja zagotovijo ali si izmenjajo vse podatke, potrebne za ugotovitev in določitev pravic in obveznosti oseb, za katere se uporablja osnovna uredba. Sporočanje takih podatkov med državami članicami je bodisi neposredno prek nosilcev samih bodisi posredno prek organov za zvezo.“

12.

Člen 5 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Pravna vrednost dokumentov in dokazil, izdanih v drugi državi članici“, določa:

„1.   Dokumenti, ki jih izda nosilec države članice in ki potrjujejo položaj neke osebe za namene uporabe osnovne uredbe in izvedbene uredbe, ter dokazila, na podlagi katerih so izdani dokumenti, so za nosilce drugih držav članic sprejemljivi, dokler jih država članica, v kateri so bili ti dokumenti ali dokazila izdelani, ne umakne ali razglasi za neveljavne.

2.   V primeru dvoma o utemeljenosti dokumenta ali točnosti dejstev, ki so podlaga za navedbe v dokumentu, nosilec države članice, ki prejme dokument, zaprosi nosilca, ki je izdal dokument, za potrebna pojasnila in po potrebi za umik navedenega dokumenta. Nosilec, ki je izdal dokument, ponovno pretehta razloge za izdajo dokumenta in ga po potrebi prekliče.

3.   V primeru dvoma o podatkih, ki so jih posredovale zadevne osebe, veljavnosti dokumenta ali potrebnih dokazil ali točnosti dejstev, ki so podlaga za navedbe v njih, nosilec v kraju stalnega ali začasnega prebivališča, v kolikor je mogoče, v skladu z odstavkom 2 na zahtevo pristojnega nosilca opravi potrebno preverjanje podatkov ali dokumenta.

4.   Če zadevna nosilca ne dosežeta dogovora, se lahko zadeva prek pristojnih organov predloži Upravni komisiji po preteku enega meseca po datumu, ko je bila vložena zahteva nosilca, ki je prejel dokument. Upravna komisija skuša uskladiti stališča v šestih mesecih po datumu, ko ji je bila zadeva predložena.“

13.

Člen 6 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Začasna uporaba zakonodaje in začasna dodelitev dajatev“, določa:

„1.   Če v izvedbeni uredbi ni določeno drugače, v primeru različnih stališč nosilcev ali organov dveh ali več držav članic o določitvi zakonodaje, ki se uporablja, za zadevno osebo začasno velja zakonodaja ene od teh držav članic […]:

[…].

2.   Če se stališča nosilcev ali organov dveh ali več držav članic o določitvi nosilca, pristojnega za zagotavljanje dajatev ali storitev, razlikujejo, je zadevna oseba, ki bi lahko uveljavljala pravico do teh dajatev ali storitev, če ne bi bilo tega spora, začasno upravičena do dajatev ali storitev, določenih v zakonodaji, ki jo uporablja nosilec v kraju njenega stalnega prebivališča, oziroma do dajatev ali storitev, določenih v zakonodaji, ki jo uporablja nosilec, kateremu je bila zahteva najprej predložena, če ne prebiva na ozemlju ene od zadevnih držav članic.

3.   Če zadevni nosilci ali organi ne dosežejo dogovora, se lahko zadeva prek pristojnih organov predloži Upravni komisiji, vendar šele en mesec po datumu, ko so bila izražena različna stališča iz odstavka 1 ali 2. Upravna komisija skuša uskladiti stališča v šestih mesecih po datumu, ko ji je bila zadeva predložena.

4.   Če je ugotovljeno, da zakonodaja, ki se uporablja, ni zakonodaja države članice, v kateri je bila oseba začasno zavarovana, ali da nosilec, ki je začasno plačeval dajatve, ni pristojni nosilec, se nosilec, določen za pristojnega, kot tak upošteva za nazaj, in sicer najpozneje od datuma začasnega zavarovanja osebe ali od prve začasne dodelitve zadevnih dajatev, kot da te razlike v stališčih ne bi bilo.

5.   Pristojni nosilec in nosilec, ki je začasno izplačal denarne prispevke ali začasno prejel dajatve, po potrebi uredita finančni položaj zadevne osebe v zvezi z začasno izplačanimi denarnimi prispevki in dajatvami v skladu s poglavjem III naslova IV izvedbene uredbe.

Dajatve v naravi, ki jih je nosilec odobril začasno v skladu z odstavkom 2, povrne pristojni nosilec v skladu z naslovom IV izvedbene uredbe.“

14.

Člen 7 te uredbe, naslovljen „Začasni izračun dajatev in prispevkov“, določa:

„1.   Če v izvedbeni uredbi ni določeno drugače, v primeru, ko je oseba upravičena do dajatve ali dolžna plačevati prispevek v skladu z osnovno uredbo, pristojni nosilec pa nima vseh informacij v zvezi s stanjem v drugi državi članici, ki jih potrebuje za dokončni izračun zneska te dajatve ali prispevka, ta nosilec na zahtevo zadevne osebe to dajatev dodeli ali ta prispevek izračuna začasno, če je tak izračun mogoč na podlagi informacij, ki jih ima nosilec na voljo.

2.   Zadevna dajatev ali prispevek se ponovno izračuna, ko zadevni nosilec prejme vsa potrebna dokazila ali dokumente.“

15.

Naslov II navedene uredbe, „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“, vključuje člene od 14 do 21.

16.

Člen 16 iste uredbe, naslovljen „Postopek za uporabo člena 13 osnovne uredbe“, določa:

„1.   Oseba, ki svoje dejavnosti opravlja v dveh ali več državah članicah, o tem obvesti nosilca, ki ga je imenoval pristojni organ v državi članici stalnega prebivališča.

2.   Imenovani nosilec kraja stalnega prebivališča brez odlašanja določi zakonodajo, ki se uporablja za zadevno osebo, ob upoštevanju člena 13 osnovne uredbe in člena 14 izvedbene uredbe. Ta prva določitev je začasna. Nosilec o tej začasni določitvi obvesti imenovane nosilce vseh držav članic, v katerih se dejavnost opravlja.

3.   Začasna določitev zakonodaje, ki se uporablja, kot določa odstavek 2, postane dokončna v dveh mesecih potem, ko so bili nosilci, ki so jih imenovali pristojni organi zadevne države članice, v skladu z odstavkom 2 o njej obveščeni, razen če je zakonodaja že dokončno določena na podlagi odstavka 4 ali če vsaj eden izmed zadevnih nosilcev do konca tega dvomesečnega roka obvesti nosilca, ki ga je imenoval pristojni organ države članice stalnega prebivališča, da zaenkrat ne more sprejeti določitve ali da ima o tem drugačno stališče.

4.   Kadar obstaja negotovost glede določitve zakonodaje, ki naj se uporablja, in morajo zato nosilci ali organi dveh ali več držav članic vzpostaviti stike, se na zahtevo enega ali več nosilcev, ki so jih imenovali pristojni organi zadevnih držav članic, ali pristojnih organov samih zakonodaja, ki naj se uporablja za zadevno osebo, določi sporazumno ob upoštevanju člena 13 osnovne uredbe in ustreznih določb člena 14 izvedbene uredbe.

Če se stališča zadevnih nosilcev ali pristojnih organov razlikujejo, se ti organi skušajo dogovoriti v skladu z zgoraj določenimi pogoji, pri čemer se uporablja člen 6 izvedbene uredbe.

[…]“

17.

Člen 19 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Obveščanje zadevnih oseb in delodajalcev“, v odstavku 2 določa:

„Pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja se uporablja v skladu z določbo iz naslova II osnovne uredbe, na zahtevo zadevne osebe ali delodajalca potrdi uporabo te zakonodaje ter po potrebi navede datum, do katerega se uporablja, in pod kakšnimi pogoji.“

18.

Člen 20 Uredbe št. 987/2009, naslovljen „Sodelovanje med nosilci“, določa:

„1.   Zadevni nosilci pristojnemu nosilcu države članice, katere zakonodaja se na podlagi naslova II osnovne uredbe uporablja za osebo, sporočijo potrebne informacije za določitev datuma, ko naj se ta zakonodaja začne uporabljati, in prispevkov, ki so jih ta oseba in njen(-i) delodajalec(-lci) dolžni plačati po tej zakonodaji.

2.   Pristojni nosilec države članice, katere zakonodaja se na podlagi naslova II osnovne uredbe uporablja za določeno osebo, da informacije o datumu, s katerim se ta zakonodaja začne uporabljati, na voljo nosilcu, ki ga je imenoval pristojni organ države članice, katere zakonodaja je nazadnje veljala za to osebo.“

19.

TE, podjetnik, ki je vpisan v poljski poslovni register in opravlja dejavnost samozaposlene osebe ter katerega dohodki so obdavčeni na Poljskem, je 11. avgusta 2016 z družbo s sedežem v Varšavi (Poljska) podpisal pogodbo, na podlagi katere naj bi v Franciji v okviru določenega projekta opravljal storitve, ki običajno spadajo v naloge „second site manager“, in sicer od 22. avgusta 2016 do zaključka tega projekta.

20.

Na podlagi te pogodbe je bilo izdano potrdilo A1 ( 4 ), s katerim je ZUS ( 5 ) potrdil, da se za TE v obdobju od 22. avgusta 2016 do 21. avgusta 2017 (v nadaljevanju: sporno obdobje) uporablja poljska zakonodaja.

21.

ZUS je po ponovni preučitvi po uradni dolžnosti ugotovil, da je TE v spornem obdobju dejavnost opravljal le v eni državi članici, in sicer v Franciji. Tako je z odločbo z dne 1. decembra 2017 (v nadaljevanju: sporna odločba) to potrdilo A1 preklical ( 6 ) in menil, da se za TE v spornem obdobju ni uporabljala poljska zakonodaja. Ker je menil, da je upoštevna določba za določitev zakonodaje, ki se uporablja za TE, člen 11 Uredbe št. 883/2004, je to odločbo sprejel, ne da bi predhodno uporabil postopek iz člena 16 ( 7 ) Uredbe št. 987/2009 za koordinacijo s pristojnim francoskim nosilcem glede določitve zakonodaje, ki se uporablja.

22.

TE je zoper sporno odločbo vložil tožbo pri Sąd Okręgowy w Toruniu (regionalno sodišče v Torunju, Poljska). To sodišče je s sodbo z dne 5. junija 2019 odločilo, da, prvič, TE v spornem obdobju ni delal v eni sami državi članici, tako da je spadal na področje uporabe člena 13(2) Uredbe št. 883/2004, in, drugič, da ZUS ni izčrpal postopka koordinacije iz členov 6, 15 ( 8 ) in 16 Uredbe št. 987/2009, čeprav naj bi bil ta postopek obvezen za določitev zakonodaje, ki se uporablja. Tako je navedeno sodišče med sodnim postopkom pozvalo ZUS, naj začne navedeni postopek sodelovanja s pristojnim francoskim nosilcem, kar je ZUS zavrnil, ker je menil, da to ni upravičeno. Sąd Okręgowy w Toruniu (regionalno sodišče v Torunju, Poljska) je, da bi preprečilo položaj, v katerem TE ne bi bil vključen v noben sistem socialne varnosti, odločilo, da se je za TE v spornem obdobju uporabljala poljska zakonodaja, in je zato potrdilo A1 iz postopka v glavni stvari ohranilo v veljavi.

23.

Sąd Apelacyjny w Gdańsku (pritožbeno sodišče v Gdansku, Poljska) je s sodbo z dne 5. februarja 2020 zavrnilo pritožbo ZUS zoper to sodbo.

24.

ZUS je zoper to sodbo vložil kasacijsko pritožbo pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska). Trdi, da je bila sporna odločba nepravilna, ker je bilo treba za preklic zadevnega potrdila A1 predhodno izčrpati postopek koordinacije, določen v Uredbi št. 987/2009, pri čemer je bilo to nepravilnost mogoče odpraviti le v okviru postopka pred samim ZUS. Tako naj bi bili sodni odločbi Sąd Okręgowy w Toruniu (regionalno sodišče v Torunju) in Sąd Apelacyjny w Gdańsku (pritožbeno sodišče v Gdansku) napačni, ker bi morali ti sodišči zadevo vrniti ZUS, da bi ta v sodelovanju s pristojnim francoskim nosilcem ponovno preučil to potrdilo A1, namesto da sta odločili o zakonodaji, ki se uporablja.

25.

V teh okoliščinah je Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

26.

Pisna stališča so predložili ZUS, poljska, belgijska, češka in francoska vlada ter Evropska komisija.

27.

Predložitveno sodišče želi z vprašanjema za predhodno odločanje, ki ju je po mojem mnenju mogoče obravnavati skupaj, v bistvu izvedeti, ali je treba člena 6 in 16 Uredbe št. 987/2009 razlagati tako, da lahko nosilec, ki je na podlagi preverjanj, opravljenih na lastno pobudo, ugotovil, da je napačno izdal potrdilo A1, to potrdilo prekliče, ne da bi pred tem začel postopek dialoga in usklajevanja s pristojnimi nosilci zadevnih držav članic za določitev zakonodaje, ki se uporablja.

28.

Najprej je treba ugotoviti, da niti Uredba št. 883/2004 niti Uredba št. 987/2009 ne vsebujeta določbe, ki bi se neposredno uporabljala za okoliščine zadeve, v katerih je bilo potrdilo A1 preklicano.

29.

Člen 76(6) Uredbe št. 883/2004 določa le splošni okvir za postopek dialoga in usklajevanja, pri čemer prvi poteka pred drugim. ( 9 ) Uredba št. 987/2009 navaja primere, v katerih se izvede ta postopek.

30.

Tako v zvezi s preklicem potrdila A1 samo člen 5 zadnjenavedene uredbe določa poseben postopek „v primeru dvoma o utemeljenosti dokumenta [, ki potrjuje položaj osebe,] ali točnosti dejstev, ki so podlaga za navedbe v dokumentu“. ( 10 )

31.

Namen različnih faz tega postopka, opisanih v odstavkih 2 do 4 tega člena 5, je, po eni strani, zbrati informacije, ki so potrebne za potrditev veljavnosti ali neveljavnosti potrdila A1, v okviru posvetovanja med pristojnimi nosilci in, po drugi strani, odpraviti morebitna nesoglasja med njimi. ( 11 )

32.

Iz teh določb jasno izhaja, da se navedeni postopek izvede na pobudo „nosilca države članice, ki prejme dokument“. ( 12 ) Zato ni nobene določbe, ki bi urejala položaj, v katerem nosilec izdajatelj po opravljenih preverjanjih po uradni dolžnosti nikakor ne dvomi, da je treba potrdilo A1 preklicati. ( 13 )

33.

Z vprašanjema za predhodno odločanje je torej Sodišče pozvano, naj odloči, ali se lahko glede na uredbi št. 883/2004 in št. 987/2009 ter njuno razlago v sodni praksi potrdilo A1 prekliče šele po predhodnem posvetovanju med pristojnimi nosilci zadevnih držav članic za določitev zakonodaje, ki se uporablja za zadevno osebo.

34.

Kar zadeva zakonodajni okvir, v katerega spadata vprašanji predložitvenega sodišča, je treba na prvem mestu opozoriti, da je bila po eni strani z Uredbo št. 987/2009 kodificirana sodna praksa Sodišča v zvezi obsegom in pravnimi učinki potrdila E 101 ( 14 ) ter postopkom, ki ga je treba upoštevati pri reševanju morebitnih sporov med nosilci zadevnih držav članic v zvezi z veljavnostjo ali točnostjo tega potrdila. ( 15 )

35.

Po drugi strani so bila s to uredbo tako potrjena načela, ki izhajajo iz te sodne prakse, in sicer:

36.

Na drugem mestu se torej zdi, da zakonodajalec Unije ni predvidel širokega področja uporabe tega postopka dialoga in usklajevanja, ampak ga je omejil na posebne potrebe lojalnega sodelovanja. ( 19 )

37.

Poudarjam tudi, da so v Praktičnem vodniku Komisije o zakonodaji, ki se uporablja v Evropski uniji (EU), Evropskem gospodarskem prostoru (EGP) in Švici, ( 20 ) navedeni primeri ponovne preučitve položaja zadevne osebe na pobudo nosilca izdajatelja, ki ji po potrebi sledi preklic potrdila. Vendar pa v njem ni nobenega priporočila za izvedbo postopka dialoga in usklajevanja. Enako velja za Sklep št. A1, ( 21 ) ki obravnava le položaj, v katerem bodisi nosilec dvomi o veljavnosti dokumenta, ki ga je izdal nosilec druge države članice, bodisi obstaja razhajanje stališč glede določitve zakonodaje, ki se uporablja. ( 22 )

38.

Ta ugotovitev, s katero se strinjajo vse stranke, ki so predložile pisna stališča, je po mojem mnenju logična in nujna posledica načela medsebojnega zaupanja. ( 23 ) Upravičuje priznanje utemeljenosti odločitve, ki jo je sprejel nosilec izdajatelj, da izda potrdilo ( 24 ), brez nadaljnjih formalnosti. Zato je treba to načelo uporabiti tudi za odločitev o enostranskem preklicu, če ni dvoma o objektivnem položaju ( 25 ) zadevne osebe. ( 26 ) Povedano drugače, zaradi sistema, ki se izvaja z Uredbo št. 987/2009, si je na podlagi načel iz Uredbe št. 883/2004 težko predstavljati, da bi bil preklic potrdila pogojen s soglasjem nosilca druge države članice ali celo predhodnim posvetovanjem, še zlasti v takem primeru. ( 27 ) Če je poleg tega dokazana goljufija, je ta preklic obvezen za nosilca izdajatelja. ( 28 )

39.

Na tretjem mestu, neobstoj volje zakonodajalca Unije, da v takem primeru sprejme posebne določbe, potrjujeta še dve drugi ugotovitvi. Po eni strani so stiki med institucijami ali pristojnimi organi v členu 16(4) Uredbe št. 987/2009 predvideni le v primeru „negotovosti glede določitve zakonodaje, ki naj se uporablja“ ( 29 ) in v posebnem primeru uporabe člena 13 Uredbe št. 883/2004. ( 30 )

40.

Po drugi strani so začasne rešitve za zaščito zadevne osebe v zvezi s pravom, ki se uporablja, in dodelitvijo dajatev v členu 6 te uredbe predvidene le v primeru „različnih stališč“ ( 31 ) teh nosilcev ali organov. Zdi se mi, da je ta omejitev primerov posvetovanja prilagojena zahtevi po hitrosti, ( 32 ) ki je potrebna pri določitvi prava, ki se uporablja za položaj zadevne osebe, in potrebi, da se ne bi pomnožili primeri uporabe Upravne komisije, določeni v členu 5(4) in členu 6(3) navedene uredbe. ( 33 )

41.

Zato menim, da pogojevanje preklica potrdila A1 z mnenjem ali odločbo druge države članice o določitvi sistema socialne varnosti, ki se uporablja za zadevnega delavca, tudi če bi do preklica prišlo pozno po njegovi izdaji, ( 34 ) ne more izhajati iz izključno teleološke razlage uredb št. 883/2004 in št. 987/2009, saj so njune trenutne določbe omejene na položaje, v katerih se pojavijo težave pri določitvi prava, ki se uporablja.

42.

Na četrtem mestu, kar zadeva socialno zavarovanje, menim, da je treba upoštevati načelo, v skladu s katerim potrdilo A1 ustvarja domnevo o pravilnosti vključitve zadevnega delavca v sistem socialne varnosti, ( 35 ) ki temelji na položaju, ki ga ta dokument potrjuje. ( 36 ) Tako kot Komisija in francoska vlada poudarjam, da to potrdilo ne ustvarja pravic. ( 37 ) Zato njegov preklic učinkuje le tako, da pristojne organe odvezuje od zavezujočih učinkov navedenega potrdila.

43.

Poleg tega v primeru odločitve nosilca izdajatelja o preklicu tveganje dvojnih prispevkov ne obstaja. ( 38 )

44.

Zato vsi ti preudarki govorijo v prid temu, da v primeru preklica potrdila A1 po uradni dolžnosti ne obstaja obveznost predhodnega posvetovanja ali usklajevanja med pristojnimi nosilci zadevnih držav članic.

45.

Vendar pa se nagibam k mnenju, da bi bila analiza nepopolna, če se v njej ne bi upoštevalo razlikovanje med preklicem potrdila in izdajo potrdila, saj ta preklic nujno posega v položaj delavca in lahko povzroči znatne ali celo škodljive konkretne posledice, ker pod vprašaj postavlja presojo pravnega položaja delavca. ( 39 )

46.

V skladu z ustaljeno sodno prakso je namreč potrdilo A1 namenjeno olajšanju gibanja delavcev ( 40 ) in prispeva k pravni varnosti tako za delavce kot tudi za zadevne nosilce. Sodišče je ta vidik še posebej poudarilo v svoji sodni praksi v zvezi z zavezujočimi učinki tega potrdila in nazadnje v zvezi z odločbo o začasnem zadržanju njegovih učinkov. ( 41 )

47.

Zato menim, da je treba ne glede na okoliščine preklica potrdila A1 ( 42 ) za to, da se predložitvenemu sodišču predlaga koristen odgovor, upoštevati dva vira težav, in sicer:

48.

Poleg tega je poljska vlada Sodišče opozorila zlasti na tveganje, da delavec ne bi bil socialno zavarovan.

49.

V tem okviru je torej treba po mojem mnenju poudariti, da postopek dialoga in usklajevanja iz člena 76(6) Uredbe št. 883/2004 ( 46 ) ni edini okvir, ki ga je zakonodajalec Unije določil za zagotovitev učinkovitega uresničevanja prostega gibanja delavcev s socialno zaščito. ( 47 )

50.

Več drugih določb namreč določa izmenjavo informacij za potrebe določitve pravic in obveznosti zadevnih oseb.

51.

Prvič, v okviru sodelovanja iz člena 76(4) Uredbe št. 883/2004 člen 2(2), člen 15, člen 16(2) in (3) ter člen 20 Uredbe št. 987/2009 določajo izmenjavo informacij neposredno med nosilci ali organi za zvezo v skladu s cilji iz uvodnih izjav 1 in 2 te uredbe.

52.

Drugič, člen 16 Uredbe št. 883/2004, naslovljen „Izjeme od členov 11 do 15“, v odstavku 1 določa, da „[d]ve ali več držav članic, pristojni organi teh držav članic ali ustanove, ki jih ti organi imenujejo, lahko sporazumno določijo izjeme od členov 11 do 15, kadar je to v interesu določenih oseb ali kategorij oseb“. ( 48 )

53.

Zato tako kot češka, belgijska in francoska vlada na podlagi člena 76(4) Uredbe št. 883/2004 ter členov 2 in 20 Uredbe št. 987/2009 v povezavi s členom 6 te uredbe na prvem mestu menim, da te določbe v primeru, ko do preklica potrdila A1 pride na pobudo nosilca, ki je izdajatelj tega potrdila, zagotavljajo za delavce dovolj zaščiten ( 49 ) pravni okvir za izvedbo postopka, ki vključuje naslednja koraka:

54.

Na drugem mestu, na tej stopnji se lahko zaščita delavcev izvaja tudi na tri načine. Najprej, delavec ali njegov delodajalec lahko pri nosilcu države članice gostiteljice zaprosi za potrdilo A1. ( 53 )

55.

Dalje, v primeru različnih stališč med nosilcem, ki je bil obveščen o preklicu potrdila A1, in nosilcem, ki je o tem odločil, lahko prvi začasno dodeli dajatve pod pogoji iz člena 6(2) Uredbe št. 987/2009. ( 54 ) V zvezi z bojaznijo pred inercijo pristojnega nosilca, ki jo je izrazila poljska vlada, ugotavljam, da iz pisnih stališč, predloženih Sodišču, ne izhaja, da so konkretne težave, ki jih je treba premagati v interesu zadevnega delavca, ( 55 ) drugačne od tistih, ki jih povzroči preklic potrdila A1 na zahtevo nosilca druge države članice. ( 56 )

56.

Nasprotno pa se mi zgolj priporočilo razumnih rokov za posvetovanje pred odločitvijo o preklicu potrdila A1 po analogiji z nekaterimi določbami Uredbe št. 987/2009 glede na zadevni položaj ne zdi zadostno. Gre namreč za prenehanje učinkov potrdila, katerega napačna narava ni vprašljiva, pri čemer teh učinkov ni mogoče začasno ohraniti v veljavi. ( 57 ) Poleg tega po eni strani ugotavljam, da lahko nosilci v praksi sprejmejo rešitve v interesu delavcev, kot so poudarile češka, belgijska ( 58 ) in francoska vlada. Po drugi strani pa se lahko sodelovanje med državami članicami konkretizira v dvostranskem okviru ob upoštevanju pravic oseb, na katere se nanaša Uredba št. 883/2004. ( 59 )

57.

Poleg tega bi nesoglasja ali težave pri razlagi ali uporabi Uredbe št. 883/2004 v teh konkretnih primerih upravičili uporabo postopka dialoga in usklajevanja, določenega z uredbama št. 883/2004 in št. 987/2009. ( 60 )

58.

Nazadnje, vzporedno ima zadevni delavec ali njegov delodajalec ob neobstoju potrdila vedno možnost zadevo predložiti sodišču, da bi odločilo o vključenosti delavca v zavarovanje, kot je razvidno iz zadeve v postopku v glavni stvari. ( 61 )

59.

Na tretjem mestu ugotavljam, da je tveganje škodljivih posledic za delavca v primerih, ko ne gre za goljufijo, omejeno. ( 62 )

60.

Posledično predlagam Sodišču, naj ugotovi, da mora ob neobstoju postopka dialoga in usklajevanja, določenega v uredbah št. 883/2004 in št. 987/2009, nosilec, ki je napačno izdal potrdilo A1, v primeru preklica tega potrdila po uradni dolžnosti čim prej obvestiti nosilca države članice gostiteljice, ne da bi se mu bilo treba predhodno posvetovati z njim.

61.

Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih preudarkov predlagam, naj Sodišče na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska), odgovori:

Člene 5, 6 in 16 ter člena 2 in 20 Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 465/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2012,

je treba razlagati tako: