1.

Direktiva 2007/64/ES ( 2 ) in Direktiva (EU) 2015/2366, ( 3 ) ki je od 13. januarja 2018 nadomestila prvonavedeno, urejata opravljanje plačilnih storitev na notranjem trgu. Te storitve se zaradi tehnološkega razvoja zelo hitro razvijajo. ( 4 )

2.

Spor, ki je podlaga za ta predlog za sprejetje predhodne odločbe, poteka med bolgarsko banko in stranko, s katere tekočega računa so bila opravljena izplačila, za katera zadnjenavedena zanika, da bi jih odobrila. Stranka od banke zahteva vračilo prenesenih sredstev.

3.

V tem okviru bo moralo Sodišče pojasniti pojma „plačilni instrument“ ( 5 ) in „preverjanje pristnosti“ iz Direktive 2007/64, ki se ratione temporis uporablja v tej zadevi.

4.

Sodišče bo moralo tudi razviti svojo še nastajajočo sodno prakso o odgovornosti ponudnikov plačilnih storitev (v nadaljevanju: PPS) za plačilne transakcije, ki jih uporabniki niso odobrili.

5.

Člen 4, točki 19 in 23, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

[…]

6.

Člen 54 (naslovljen „Soglasje in umik soglasja“) določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da se šteje, da je plačilna transakcija odobrena le, če je plačnik podal soglasje za izvršitev plačilne transakcije. Plačnik lahko odobri plačilno transakcijo pred izvršitvijo plačilne transakcije ali – če se s tem strinjata plačnik in njegov ponudnik plačilnih storitev – po izvršitvi plačilne transakcije.

2.   Soglasje za izvršitev plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij je podano v obliki, ki je dogovorjena med plačnikom in njegovim ponudnikom plačilnih storitev.

V odsotnosti takega soglasja se šteje, da je plačilna transakcija neodobrena.

3.   Soglasje lahko plačnik kadar koli umakne, toda samo do trenutka nepreklicnosti po členu 66. Soglasje za izvršitev sklopa plačilnih transakcij se lahko umakne, tako da se mora vsaka poznejša plačilna transakcija šteti za neodobreno.

4.   Postopek za dajanje soglasja se dogovori med plačnikom in ponudnikom plačilnih storitev.“

7.

Člen 59 (naslovljen „Dokazilo o preverjanju pristnosti in izvršitvi plačilnih transakcij“) določa:

„1.   Države članice zahtevajo, da mora v primeru, da uporabnik plačilne storitve zanika, da je odobril izvršeno plačilno transakcijo, ali trdi, da plačilna transakcija ni bila izvršena pravilno, njegov ponudnik plačilne storitve dokazati, da je bila preverjena pristnost plačilne transakcije, da je bila ta pravilno evidentirana, knjižena in da nanjo ni vplivala tehnična okvara ali druga pomanjkljivost.

2.   Če uporabnik plačilne storitve zanika, da je odobril izvršeno plačilno transakcijo, uporaba plačilnega instrumenta, ki jo evidentira ponudnik plačilnih storitev, sama po sebi ni nujno zadosten dokaz, da je plačnik odobril plačilno transakcijo, niti da je plačnik goljufal ali naklepno ali iz velike malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti iz člena 56.“

8.

Člen 60 (naslovljen „Odgovornost ponudnika plačilnih storitev za neodobrene plačilne transakcije“) določa:

„1.   Države članice brez poseganja v člen 58 zagotovijo, da v primeru neodobrenih plačilnih transakcij plačnikov ponudnik plačilnih storitev plačniku takoj povrne znesek neodobrene plačilne transakcije in, če je ustrezno, vzpostavi tako stanje bremenjenega plačilnega računa, kakršno bi bilo, če neodobrena plačilna transakcija ne bi bila izvršena.

[…]“

9.

Člen 86 (naslovljen „Popolna uskladitev [harmonizacija]“, določa:

„1.   Brez poseganja v člene 30(2), 33, 34(2), 45(6), 47(3), 48(3), 51(2), 52(3), 53(2), 61(3), 72 in 88, če ta direktiva vsebuje usklajene [harmonizirane] določbe, države članice ne ohranijo ali uvedejo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi.

[…]

3.   Države članice zagotovijo, da ponudniki plačilnih storitev ne odstopajo, v škodo uporabnikov plačilnih storitev, od določb nacionalne zakonodaje, ki uveljavljajo to direktivo ali so z njo usklajene, razen če je to izrecno določeno.

Vendar pa lahko ponudniki plačilnih storitev sklenejo, da bodo uporabnikom plačilnih storitev odobrili bolj ugodne pogoje.“ ( 6 )

10.

Člen 75(2) Zakon za zadalzheniata i dogovorite (zakon o obligacijskih razmerjih in pogodbah) določa:

„[…]

Dolžnik je prost, če je v dobri veri izpolnil obveznost osebi, ki se zdi na podlagi nedvoumnih okoliščin upravičena sprejeti izpolnitev. […]“.

11.

Člen 57(1) Zakon za platezhnite uslugi i platezhnite sistemi (zakon o plačilnih storitvah in plačilnih sistemih) iz leta 2009 ( 7 ) določa:

„Pri neodobreni plačilni transakciji ponudnik plačilnih storitev plačniku nemudoma povrne znesek neodobrene plačilne transakcije in, če je potrebno, vzpostavi prvotno stanje na plačilnem računu plačnika, na katerem se je znesek nahajal pred izvedbo neodobrene plačilne transakcije“.

12.

Predložitveno sodišče, namesto da bi predstavilo dejansko stanje, ki ga šteje za dokazano, v predložitveni odločbi opisuje trditve obeh strank v sporu o dejanskem stanju. Te so naslednje.

13.

UA in družba Eurobank EFG Bulgaria AD (v nadaljevanju: Eurobank) sta 22. novembra 2017 sklenila pogodbo o tekočem računu v Sofiji (Bolgarija). V skladu s pogodbo se je banka zavezala, da za nedoločen čas odpre in vodi tekoči račun v EUR na ime UA, da bi zanj opravljala plačilne storitve. UA je z več prenosi na račun nakazal skupno 999.860 EUR.

14.

UA je 6. februarja 2018 obiskal bančno poslovalnico, da bi opravil bančno transakcijo na svojem računu, a ga je uslužbenec družbe Eurobank obvestil, da znaša stanje na njegovem računu le 16.000 EUR.

15.

UA navaja, da je bil nad tem začuden in da mu je uslužbenec po tem, ko je zaprosil za pojasnilo, predložil bančni izpisek o prometu na računu od njegovega odprtja do 6. februarja 2018.

16.

UA naj bi na podlagi tega izpiska ugotovil, da je oseba z imenom MK, ki mu ni znana, s šestimi posamičnimi nalogi za prenos v skupni vrednosti 982.000 EUR razpolagala z dobroimetjem na računu brez veljavnega pooblastila UA kot imetnika računa, saj naj ji ta ne bi podelil nobenega pooblastila.

17.

Uslužbenec družbe Eurobank naj bi UA povedal, da je te enostranske razpolagalne pravne posle opravila oseba MK, ki se je izkazovala kot pooblaščenec vlagatelja in je predložila pooblastilo z dne 1. decembra 2017, ki ga je overil italijanski notar.

18.

UA naj bi uslužbenca opozoril, da ta dokument ne vsebuje njegovega podpisa kot pooblastitelja, in sprejel te ukrepe za zaščito svojih interesov: (a) 6. marca 2018 je družbo Eurobank obvestil o nepravilnem razpolaganju z njegovimi sredstvi, katerih vračilo je zahteval; (b) 8. marca 2018 je centralni banki Republike Bolgarije poslal kopijo tega obvestila in na notarja naslovil pisno poizvedbo. Ta naj bi mu odgovoril, da ni niti sestavil niti overil pooblastila v korist osebe MK, da je pooblastilo „ponaredek“ in da je o tem obvestil tako družbo Eurobank v odgovoru na njene poizvedbe z dne 20. februarja 2018 kot tudi notarsko zbornico v Milanu (Italija).

19.

Družba Eurobank priznava, da je UA 22. novembra 2017 obiskal bančno poslovalnico z dvema osebama z italijanskim državljanstvom. V razgovoru naj bi uslužbenec družbe Eurobank razumel, da namerava UA za razpolaganja s tekočim računom, ki ga je nameraval odpreti, pooblastiti pooblaščenca. UA naj bi zavrnil storitve spletnega bančništva, sporočila SMS in bančno kartico, ki mu jih je ponudila banka.

20.

Oseba (MK), ki se je predstavila kot pooblaščenec UA, naj bi 15. decembra 2017 obiskala bančno poslovalnico in uslužbencu družbe Eurobank predložila prepis pooblastila z dne 1. decembra 2017, ki ga je 5. decembra 2017 overil italijanski notar.

21.

Pristnost prepisa naj bi bila overjena z žigom Apostille, vse listine pa naj bi sodni tolmač prevedel iz italijanščine v bolgarščino. Pooblastilo naj bi bilo konkretno (izrecno) in naj bi dajalo pooblaščencu pravico razpolagati z dobroimetjem na računu UA.

22.

Oseba MK naj bi bančnemu uslužbencu predložila izvirnik prepisa pooblastila pri vsakem od šestih nalogov za prenos.

23.

UA naj na dan (6. februar 2018), ko je izvedel za šest izplačil s svojega tekočega računa, bančnih uslužbencev ne bi obvestil o domnevnih nepravilnostih. To naj bi storil šele 20. februarja 2018. UA naj bi 6. marca 2018 banki predložil dopis, v katerem je trdil, da je prišlo do nezakonitega razpolaganja s sredstvi, in zahteval njihovo vračilo.

24.

Družba Eurobank priznava, da se je 20. februarja 2018 pri notarju pozanimala, ali je pooblastilo z dne 1. decembra 2017 pravilno vloženo in vpisano v njegovem registru, ali ima overjen prepis pooblastila enak pravni učinek kot samo pooblastilo in ali je izdelava takih prepisov običajna, pri čemer mu je poslala tudi skenirano kopijo prepisa. Notar naj bi odgovoril le: „Priložena listina je ponaredek. Ne uporabljajte je.“

25.

Družba Eurobank naj bi 27. februarja 2018 naslovila pisne poizvedbe na namestnika tožilca državnega tožilstva Republike Italije, ki je s svojim podpisom z žigom Apostille, ki ga ureja Haaška konvencija o žigu Apostille, ( 8 ) potrdil sporni overjeni prepis pooblastila. Državno tožilstvo v Monzi naj bi potrdilo, da je bil žig Apostille izdan 12. decembra 2017, kar pomeni, da je uradno potrdilo, da je „žig Apostille na prepisu pooblastila veljaven“.

26.

Po mnenju UA so uslužbenci družbe Eurobank s tem, da so osebi brez pooblastila za zastopanje omogočili razpolagati s sredstvi na njegovem tekočem računu, ravnali nepazljivo in hudo malomarno. Predloženo pooblastilo naj bi vsebovalo formalno nepravilnost in naj ga ne bi bilo mogoče sprejeti, ker je manjkal podpis pooblastitelja. Družba Eurobank naj bi torej morala zavrniti izvršitev šestih zadevnih transakcij.

27.

Družba Eurobank trdi, da:

28.

UA je 4. februarja 2019 pri Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija) vložil tožbo proti družbi Eurobank. To sodišče je tožbi ugodilo s sodbo z dne 13. maja 2021 in družbi Eurobank naložilo, naj UA povrne 982.000 EUR za neodobrene plačilne transakcije. ( 9 )

29.

Družba Eurobank je zoper prvostopenjsko sodbo vložila pritožbo pri Apelativen sad Sofia (pritožbeno sodišče v Sofiji, Bolgarija), ki je Sodišču predložilo ta vprašanja za predhodno odločanje:

30.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je sodno tajništvo Sodišča prejelo 21. junija 2022.

31.

Pisna stališča so predložili UA, družba Eurobank, bolgarska, češka in italijanska vlada ter Evropska komisija.

32.

Predložitveno sodišče je po predložitvi stališč svojo odločbo dopolnilo z dodatnimi informacijami, ki jih je Sodišče prejelo 13. januarja 2023.

33.

Sodišče je stranki pozvalo, naj se na obravnavi izrečeta o upoštevnosti informacij iz tega dodatka za odgovor na predlog za sprejetje predhodne odločbe.

34.

Obravnave 28. septembra 2023 sta se udeležili le bolgarska vlada in Komisija.

35.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je „pooblastilo, s katerim pooblaščenec v imenu plačnika s plačilnim nalogom razpolaga s premoženjem“, mogoče šteti za plačilni instrument v smislu člena 4, točka 23, Direktive 2007/64.

36.

Člen 4 Direktive 2007/64 vsebuje dve opredelitvi za namene te direktive:

37.

Torej so tako fizične naprave (kartice in mobilni telefoni) kot niz postopkov (kode PIN, kode TAN, DigiPass, Bizum, uporabniško ime/geslo itd.), o katerih sta se uporabnik plačilnih storitev ( 10 ) in PPS dogovorila za odreditev plačilnega naloga, plačilni instrumenti v smislu Direktive 2007/64.

38.

Natančneje, uporabnik se lahko s PPS dogovori, da bo na podlagi niza postopkov, o katerih se dogovorita, te postopke uporabil, da bo svojemu PPS odredil izvršitev plačilne transakcije (polog, prenos ali dvig sredstev).

39.

V členu 4, točka 23, Direktive 2007/64 je uporabljen zelo širok pojem plačilnega instrumenta, tako da vrsta tehnologije, način prenosa plačilnega naloga in nadzor nad varnostnimi elementi niso odločilni, tudi če uporabnik razpolaga z varnostnimi elementi. ( 11 )

40.

V skladu s sodno prakso Sodišča ( 12 ) so plačilni instrumenti lahko:

41.

Sodišče je v sodbi T-Mobile Austria pojasnilo razlago člena 4, točka 23, Direktive 2007/64 zaradi razhajanj med različnimi jezikovnimi različicami glede uporabe pridevnika „oseben“ v povezavi z besednima zvezama „vsaka naprava“ in „vsi postopki“. Menilo je, da mora plačilni instrument, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot „oseben“, PPS omogočiti, da preveri, ali je plačilni nalog odredil za to pooblaščen uporabnik. ( 13 )

42.

Pojem iz člena 4, točka 23, Direktive 2007/64 lahko torej zajema niz postopkov, ki so dogovorjeni med PPS in uporabnikom, ki jih zadnjenavedeni uporablja za odreditev plačilnega naloga. ( 14 )

43.

V obravnavani zadevi je bil dokument, ki je bil predložen družbi Eurobank, prepis konkretnega (izrecnega) pooblastila, ki ga je domnevno izdal italijanski notar in s katerim naj bi UA pooblaščenca pooblastil za razpolaganje z dobroimetjem na tekočem računu. Prepis je bil legaliziran z žigom Apostille, v bolgarščino pa ga je prevedel sodni tolmač.

44.

Konkretno in izrecno pooblastilo imetnika plačilnega računa ( 15 ) v korist pooblaščenca, ki temu pooblaščencu daje pravico opravljati transakcije na bančnem računu, s pridržkom tega, kar bom takoj dodal, načeloma ni plačilni instrument. To pooblastilo samo po sebi PPS ne omogoča, da bi preveril, ali je plačilni nalog odredil uporabnik, ki je za to upravičen, in ne gre za instrument, ki bi ga PPS dal na voljo imetniku plačilnega računa.

45.

Vendar, kot sem že navedel, so lahko plačilni instrumenti v skladu s členom 4, točka 23, Direktive 2007/64 sestavljeni iz niza postopkov, „dogovorjenih“ med PPS in uporabnikom. Nič ne preprečuje, da se v ta sklop postopkov vključi pooblastilo, za kar je nujen predhodni dogovor med imetnikom plačilnega računa in PPS.

46.

V skladu s to zahtevo člen 54(1) in (2) Direktive 2007/64 določa, da se šteje, da je plačilna transakcija odobrena, le če je plačnik podal soglasje za izvršitev plačilne transakcije in če je soglasje podano v obliki, ki je dogovorjena med plačnikom in njegovim PPS. V odsotnosti takega soglasja se šteje, da je plačilna transakcija neodobrena.

47.

Ključno za odgovor na vprašanje za predhodno odločanje je torej, ali je takšen dogovor med uporabnikom in PPS dejansko obstajal. Apelativen sad Sofia (pritožbeno sodišče v Sofiji) je, da bi odpravilo negotovosti zvezi s tem, svoji predložitveni odločbi priložilo dodatek, iz katerega izhaja, da za okvirno pogodbo ( 16 ) med družbo Eurobank in UA veljajo splošni pogoji, ki so bili podpisani 22. novembra 2017, in da vsebuje te pogoje:

48.

Zdi se torej, da je med UA (kot imetnikom plačilnega računa) in družbo Eurobank (kot PPS) obstajal dogovor, ki je predvideval možnost uporabe notarsko overjenega pooblastila za razpolaganje s sredstvi na računu. Pogodba, podpisana med strankama, je v ta namen vsebovala vrsto formalnosti (postopek), ki so nujne za to, da PPS izvrši plačilni nalog, pripisan uporabniku.

49.

S tega vidika je mogoče šteti, da imetnik plačilnega računa z notarsko overjenim pooblastilom PPS posredno predloži svojo voljo za izvedbo plačilnih transakcij v breme sredstev na plačilnem računu. Takšno pooblastilo je torej začetni element niza postopkov, „dogovorjenih“ med PPS in uporabnikom za izvršitev plačilnega naloga.

50.

Prav tako bi bilo mogoče pooblastilo opredeliti kot neosebni (lahko bi se reklo posredni ( 17 )) plačilni instrument, saj lahko pooblaščenec s predložitvijo notarsko overjenega pooblastila ali ustrezno overjenega prepisa upravlja s plačilnim računom, ne da bi mu bilo treba predložiti nalog za prenos, ki ga je lastnoročno podpisal imetnik računa. Če bi se zahteval takšen lastnoročni nalog imetnika računa, bi bilo notarsko overjeno pooblastilo za upravljanje plačilnega računa nesmiselno, saj bi moral transakcije vedno opraviti imetnik računa in jih potrditi s svojim podpisom.

51.

Res je, da pooblastila ne izda PPS, temveč imetnik računa v korist tretje osebe, da bi v njegovem imenu odrejala plačilne transakcije. Vendar to ne preprečuje, da se pooblastilo obravnava kot element niza postopkov, o katerem sta se dogovorili obe stranki in ki je plačilni instrument. Podobno je tudi lastnoročno napisan nalog imetnika računa, s katerim v bančni poslovalnici osebno odredi prenos, plačilni instrument, čeprav ga ni izdal PPS.

52.

Strinjanje PPS, ki je podano v okvirni pogodbi in omogoča uporabo notarsko overjenega pooblastila, samo po sebi kaže na posredni nadzor PPS nad to vrsto plačilnega instrumenta, saj ima možnost, da imetniku računa dovoli njegovo uporabo ali je ne dovoli.

53.

Ob upoštevanju navedenega ugotavljam, da se je razprava osredotočila na vprašanje, ali pogoja V.22 in V.25 okvirne pogodbe med kreditno institucijo in njeno stranko nujno zahtevata predložitev izvirnika pooblastila, brez katerega družba Eurobank ne bi smela dovoliti razpolaganja s sredstvi. Predložitveno sodišče bo moralo razložiti pogoje te okvirne pogodbe glede na dejstva, ki jih šteje za dokazana.

54.

Ob pridržku presoje predložitvenega sodišča o vsebini sporazuma menim, da je treba v odgovoru na prvo vprašanje za predhodno odločanje člen 4, točka 23, Direktive 2007/64 razlagati tako, da konkretno in izrecno pooblastilo, ki ga imetnik plačilnega računa izda pooblaščencu za razpolaganje s sredstvi, načeloma ni plačilni instrument, razen če sta se imetnik bančnega računa in njegov PPS tako dogovorila v pogojih okvirne pogodbe, ki ju zavezuje.

55.

V zadnjenavedenem primeru je notarsko overjeno pooblastilo del niza postopkov, ki so dogovorjeni med PPS in uporabnikom plačilnih storitev za odreditev plačilnega naloga. Ker ni mogoče izključiti, da je v obravnavanem primeru tako, je treba preučiti tudi naslednji vprašanji za predhodno odločanje.

56.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali je žig Apostille, ki ga je izdal pristojni tuj organ v skladu s Konvencijo o žigu Apostille, „del postopka preverjanja pristnosti tako za plačilni instrument kot tudi za plačilno transakcijo v smislu člena 4, točka 19, v povezavi s členom 59(1) Direktive [2007/64]“.

57.

Vprašanja, ki jih odpira to vprašanje, bom analiziral ločeno, in sicer v zvezi s preverjanjem pristnosti in Konvencijo o žigu Apostille.

58.

Direktiva 2007/64 se na ta pojem sklicuje v dveh okvirih:

59.

PPS mora uporabiti preverjanje pristnosti, da preveri, ali je imetnik računa soglašal z izvršitvijo ene ali več plačilnih transakcij. Preverjanje pristnosti (plačilnega instrumenta in same transakcije) zagotavlja zanesljivost transakcij, ki jih lahko odredi pooblaščenec, in je ključnega pomena za to, da PPS pravilno izvrši plačilne naloge in je razbremenjen odgovornosti.

60.

PPS torej nosi dokazno breme, če uporabnik zanika, da je odobril plačilno transakcijo. Obrnjeno dokazno breme je posebej ugodno za uporabnika: PPS mora dokazati okoliščine, zaradi katerih bi bil v skladu z Direktivo 2007/64 oproščen obveznosti povračila plačilnih transakcij, za katere imetnik računa trdi, da jih ni odobril.

61.

Naložitev dokaznega bremena PPS v tem primeru je v skladu s členom 54(1) Direktive 2007/64: plačilna transakcija se lahko šteje za odobreno le, če je plačnik podal soglasje za njeno izvršitev, in sicer pred izvršitvijo ali po izvršitvi, če se s tem strinjata plačnik in njegov PPS. V odsotnosti takega soglasja se šteje, da je plačilna transakcija neodobrena.

62.

Člen 54(2) Direktive 2007/64 določa, da je soglasje za izvršitev plačilne transakcije ali sklopa plačilnih transakcij podano v obliki, ki je dogovorjena med plačnikom in njegovim PPS. Kot velja v obravnavani zadevi in kot sem že navedel, se lahko uporabnik in PPS dogovorita o možnosti uporabe izrecnega pooblastila, s katerim uporabnik izrazi soglasje in pooblaščencu omogoči razpolaganje s sredstvi na plačilnem računu.

63.

Pooblastilo je torej eden od instrumentov, s katerim uporabnik plačilnih storitev izrazi svoje soglasje za izvrševanje plačilnih transakcij z njegovega računa, ki jih opravi pooblaščenec.

64.

Ker v tem okviru PPS nosi breme dokazovanja obstoja soglasja imetnika plačilnega računa, mora PPS v izogib odgovornosti postopek preverjanja pristnosti pooblastila izvesti z največjo skrbnostjo.

65.

Posredovanje notarja je element, ki načeloma zagotavlja verodostojnost in zanesljivost pooblastila. Vendar takšno notarsko posredovanje ni urejeno z Direktivo 2007/64 in ga je treba izvesti v skladu s pravili nacionalnega prava. ( 20 )

66.

Skratka, če sta se uporabnik in PPS dogovorila, da je pooblastilo del niza postopkov, dogovorjenih za odreditev plačilnega naloga, mora PPS nujno preveriti pristnost pooblastila, da bi ugotovil, ali je imetnik računa pooblaščenca pooblastil za izvajanje plačilnih transakcij.

67.

Preučiti je treba še, kako obstoj žiga Apostille, ki ga ureja Haaška konvencija, vpliva na postopek preverjanja pristnosti pooblastila.

68.

Po informacijah, ki so jih predložili predložitveno sodišče in stranki, se je pojavila težava v zvezi s pristnostjo listine, ki jo je oseba MK predložila družbi Eurobank.

69.

Oseba MK naj bi predložila prepis izvirnika pooblastila, ki ga je overil notar v Milanu (Italija) in ki je bil opremljen z žigom Apostille italijanskega organa, pristojnega za izvedbo te formalnosti.

70.

Notar je na poizvedbe družbe Eurobank odgovoril s sporočilom, da je pooblastilo ponarejeno. Vendar je italijanski organ v skladu z zaprosilom, ki ga je odredilo predložitveno sodišče, potrdil verodostojnost žiga Apostille, ki je bil priložen prepisu pooblastila. ( 21 )

71.

To neskladje bo moralo odpraviti predložitveno sodišče, da bi ugotovilo, ali je šlo za goljufivo ravnanje. Poleg tega mora okvirni sporazum med UA in družbo Eurobank razložiti z vidika nacionalnega prava, da bi odločilo, ali v skladu z njegovimi določbami ni zadostoval prepis notarsko overjenega pooblastila, ( 22 ) temveč bi bilo treba predložiti izvirnik tega pooblastila, ki ga je pooblastitelj ustrezno podpisal.

72.

Pravo Unije ne vsebuje nobene posebne določbe, ki bi se uporabljala za legalizacijo notarsko overjenega pooblastila za razpolaganje s plačilnim računom. Z Uredbo (EU) 2016/1191 ( 23 ) je bil uveden poenostavljen postopek za legalizacijo javnih listin, vendar med njimi ni notarsko overjenega pooblastila za razpolaganje s sredstvi na plačilnem računu. ( 24 )

73.

Predložitveno sodišče navaja, da se Konvencija o žigu Apostille ( 25 ) v Bolgariji uporablja za legalizacijo notarsko overjenega pooblastila za razpolaganje s sredstvi na bančnem računu. Konvencija (člen 1, drugi odstavek, (c)) obravnava notarske listine kot javne listine.

74.

V skladu s to konvencijo glede javnih listin, ki so bile sestavljene na ozemlju države pogodbenice in jih je treba predložiti na ozemlju druge države pogodbenice, velja, da:

75.

Skratka, Konvencija nadomešča tradicionalni in okorni postopek legalizacije z eno samo formalnostjo, in sicer izdajo potrdila o pristnosti, imenovanega žig „Apostille“, ki ga izda država izvora. Žig Apostille potrjuje verodostojnost izvora javne listine, tako da jo je mogoče predložiti v tuji državi, če je ta pogodbenica Konvencije. Uporaba žiga Apostille ima torej enak učinek kot legalizacija. ( 26 )

76.

Čeprav Sodišče ni pristojno za razlago Konvencije o žigu Apostille (ker ni del prava Unije), mu nič ne preprečuje, da pri razlagi določb Direktive 2007/64 v odgovor predložitvenemu sodišču navede, da je žig Apostille, ki ga v skladu s to konvencijo izda tuji organ, eno od sredstev, ki jih PPS lahko uporabi za preverjanje pristnosti plačilnega instrumenta, kadar je ta uporabljen v tuji javni listini.

77.

Predložitveno sodišče želi izvedeti, ali lahko ob obstoju plačilnega instrumenta, ki je v formalnem pogledu (prima facie) pravilen, domneva, da je imetnik računa odobril plačilno transakcijo, torej da je soglašal z njeno izvršitvijo.

78.

Da bi Sodišče odgovorilo na to, mora predhodno obravnavati harmonizirano ureditev odgovornosti PPS ( 27 ) in uporabnikov v primeru plačilnih transakcij, ki jih ti niso odobrili.

79.

Analiziral bom značilnosti te ureditve odgovornosti, nato pa navedel nekaj preudarkov, ki bi lahko predložitvenemu sodišču koristili pri njeni uporabi v tej zadevi.

80.

V skladu s členom 60 Direktive 2007/64 v povezavi s členoma 58 in 59 te direktive je odgovornost za izgube, nastale zaradi neodobrenih plačilnih transakcij, načeloma pripisana PPS, in ne uporabnikom. Vendar so zadnjenavedeni v določenih okoliščinah lahko dolžni nositi te izgube.

81.

Vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, je, ali bi zgolj formalno (prima facie) preverjanje pristnosti plačilnega instrumenta PPS razbremenilo odgovornosti.

82.

Zdi se, da iz preudarkov predložitvenega sodišča v predložitveni odločbi izhaja, da:

83.

Pri razlagi določb prava Unije je namreč treba upoštevati ne le njihovo besedilo, ampak tudi sobesedilo, v katero so umeščene, in cilje, ki se uresničujejo z ureditvijo, katere del so. ( 28 )

84.

Sodišče pa je v zvezi z upoštevnimi določbami Direktive 2007/64 že potrdilo, da:

85.

Ko je nujno obvestilo (o vsaki neodobreni transakciji) podano v predpisanem roku, je PPS torej dolžan nemudoma izvršiti vračilo.

86.

Del te ureditve odgovornosti je mehanizem porazdelitve dokaznega bremena, ki je posebej ugoden za uporabnika in ki sem ga že navedel: PPS, in ne uporabnik, je tisti, ki mora dokazati okoliščine, zaradi katerih je oproščen obveznosti povračila, to je dokazati, da je bila preverjena pristnost plačilne transakcije ter da je bila ta pravilno evidentirana in knjižena. ( 34 )

87.

Kot je generalni pravobranilec H. Saugmandsgaard Øe povzel v sklepnih predlogih v zadevi CRCAM, je „[z]akonodajalec Unije […] določil sistem odgovornosti, ki temelji na treh bistvenih in medsebojno povezanih elementih, in sicer obveznosti obveščanja, ki je naložena uporabniku plačilnih storitev […], naložitvi dokaznega bremena ponudniku teh storitev […], in, nazadnje, če dokaza ni, odgovornosti tega ponudnika v skladu s členoma 60 in 75 navedene direktive glede na to, ali je bila transakcija neodobrena, neizvršena ali nepravilno izvršena“. ( 35 )

88.

Člen 86 Direktive 2007/64, naslovljen „Popolna uskladitev [harmonizacija]“, določa, da „[b]rez poseganja v [več določb navedene direktive, ki jih našteva], če ta direktiva vsebuje usklajene [harmonizirane] določbe, države članice ne ohranijo ali uvedejo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi“.

89.

Ker členi 58, 59 in 60 Direktive 2007/64 niso navedeni med določbami, za katere člen 86 državam članicam daje manevrski prostor, je Sodišče na podlagi tega ugotovilo, da je bila ureditev odgovornosti PPS, določena v teh členih, predmet popolne harmonizacije, tako da države članice ne morejo ohraniti vzporedne ureditve odgovornosti na podlagi istega dogodka. ( 36 )

90.

Podobno je navedeno v uvodnih izjavah 1 in 4 Direktive 2007/64: harmonizirana ureditev odgovornosti, ki jo določa, ne more soobstajati z alternativno nacionalno ureditvijo odgovornosti, ki temelji na istih dejstvih in na isti podlagi ter bi ogrožala cilje in polni učinek te direktive. ( 37 )

91.

Ni sporno, da je UA kot imetnik plačilnega računa v roku, določenem v členu 58 Direktive 2007/64, obvestil družbo Eurobank o obstoju neodobrenih plačilnih transakcij, ki jih je opravil njegov domnevni pooblaščenec MK.

92.

Družba Eurobank trdi, da je prepis pooblastila z žigom Apostille, s katerim je UA pooblastil MK pred italijanskim notarjem, element preverjanja pristnosti, ki naj bi dokazoval soglasje uporabnika. Zadnjenavedeni pa trdi, da sta bila pooblastilo in njegov prepis ponarejena. Zdi se, da na prepisu, ki ga je MK predložil banki za odreditev prenosov, ni bilo podpisa pooblastitelja in imetnika računa, zato banka ni mogla opraviti primerjave podpisov. Prav tako ni razvidno, da bi družba Eurobank uporabila alternativna sredstva (na primer posnet telefonski klic), da bi se prepričala, da je UA dal soglasje k nalogom za prenos, ki jih je predložil MK.

93.

Člen 59(2) Direktive 2007/64 določa, da če uporabnik zanika, da je odobril izvršeno plačilno transakcijo (kot v obravnavani zadevi), uporaba plačilnega instrumenta, ki jo evidentira PPS, „sama po sebi ni nujno zadosten dokaz, da je plačnik odobril plačilno transakcijo, niti da je plačnik goljufal ali naklepno ali iz velike malomarnosti ni izpolnil ene ali več svojih obveznosti iz člena 56“.

94.

Iz tega pravila izhaja, da uporaba plačilnega instrumenta, predloženega družbi Eurobank v obliki prepisa (lažnega) overjenega pooblastila, tudi če je overjen in opremljen z žigom Apostille, ne more zadostovati za dokazovanje odobritve plačnika.

95.

Če so okoliščine obravnavane zadeve vzbujale utemeljene dvome glede plačilnega instrumenta, bi moral PPS izkazati večjo skrbnost pri preverjanju njegove verodostojnosti, da bi dvome odpravil in se prepričal, da je imetnik plačilnega računa odobril sporne transakcije. Samo tako je spoštovano merilo, na katerem temelji Direktiva 2007/64, in sicer varstvo uporabnikov plačilnih storitev, zlasti potrošnikov. ( 38 )

96.

Menim, da se PPS glede na edinstvene okoliščine obravnavane zadeve ne bi smel omejiti na zgolj formalno (prima facie) preverjanje pristnosti notarsko overjenega prepisa pooblastila, ki ga je pristojni organ tuje države opremil z žigom Apostille.

97.

Z Direktivo 2007/64 in njeno naslednico Direktivo 2015/2366 je bilo v zvezi z odgovornostjo PPS uvedeno načelo „najprej plačaj in se potem zagovarjaj“, da bi se okrepilo varstvo uporabnikov plačilnih storitev. ( 39 )

98.

Kot sem že navedel, morajo PPS predložiti dokaze o tem, da je uporabnik dal soglasje za plačilno transakcijo ali da je storil goljufijo ali hudo malomarnost. Ponavljam, da je dokazno breme, ki ga nosi PPS, veliko.

99.

Harmonizirane ureditve odgovornosti PPS za neodobrene plačilne transakcije ni mogoče omiliti z uporabo nacionalnih predpisov, ( 40 ) ki določajo milejšo odgovornost PPS (v primerjavi s strožjo, ki izhaja iz Direktive 2007/64). Nacionalno sodišče mora dati prednost zadnjenavedeni in uporabiti njen člen 86 v povezavi s členi 58, 59 in 60.

100.

Trditev predložitvenega sodišča (negativni učinek strogega sistema odgovornosti, ki varuje uporabnike, na dejavnost PPS) ne zadostuje za ovrženje navedenega. Evropski zakonodajalec je pretehtal prednosti in slabosti ene in druge možnosti ter izbral tisto, za katero meni, da je najugodnejša za skupni interes.

101.

Formalno in vsebinsko preverjanje pristnosti plačilnih instrumentov je v okviru možnosti, ki jih vsebuje Direktiva 2007/64, nujno za zagotovitev pravne varnosti za udeležence v plačilnih transakcijah. Prav tako je nujno za pravilno delovanje plačilnega sistema v Uniji, ki spodbuja prosti pretok kapitala.

102.

Skratka, menim, da je treba člene 58, 59 in 60 Direktive 2007/64 v povezavi s členom 86 te direktive razlagati tako, da kadar obstajajo okoliščine, na podlagi katerih je mogoče dvomiti o veljavnosti plačilnega instrumenta:

103.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Apelativen sad Sofia (pritožbeno sodišče v Sofiji, Bolgarija) odgovori:

Člen 4, točki 19 in 23, ter člene 58, 59 in 60 v povezavi s členom 86 Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. novembra 2007 o plačilnih storitvah na notranjem trgu in o spremembah direktiv 97/7/ES, 2002/65/ES, 2005/60/ES in 2006/48/ES ter o razveljavitvi Direktive 97/5/ES

je treba razlagati tako, da