Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

GIOVANNIJA PITRUZZELLE,

predstavljeni 14. novembra 2023(1)

Zadeva C-400/22

VT,

UR

proti

Conny GmbH

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Landgericht Berlin (okrožno sodišče v Berlinu, Nemčija))

„Predlog za sprejetje predhodne odločbe – Varstvo potrošnikov – Direktiva 2011/83/EU – Člen 8(2) – Obveznosti glede predpogodbenih informacij – Obveznosti glede informacij pri pogodbah, sklenjenih na daljavo – Pogodbe, sklenjene z uporabo elektronskih sredstev – Naročilo, oddano s pritiskom gumba na spletni strani – Obveznost trgovca, da gumb za oddajo naročila označi z besedami ‚naročilo z obveznostjo plačila‘ – Pogojna obveznost plačila“

1.        Ali morajo ob sklenitvi pogodbe na daljavo med potrošnikom in trgovcem za vsako plačilo, ki je pogojeno z dogodkom, na katerega potrošnik nima vpliva, veljati enake formalne obveznosti, kot jih pravo Unije določa za takojšnje in brezpogojno plačilo?

I.      Pravni okvir

A.      Pravo Unije

2.        V uvodnih izjavah 4, 5, 7 in 39 Direktive 2011/81 je navedeno:

„(4)       V skladu s členom 26(2) PDEU notranji trg zajema območje brez notranjih meja, na katerem so zagotovljeni prost pretok blaga, storitev in svoboda ustanavljanja. Uskladitev določenih vidikov potrošniških pogodb, sklenjenih na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, je nujna za spodbujanje dejanskega potrošniškega notranjega trga, na katerem bi vladalo pravo ravnovesje med visoko ravnjo varstva potrošnikov in konkurenčnostjo podjetij, obenem pa bi bilo zagotovljeno spoštovanje načela subsidiarnosti.

(5)       [...] Zato bo popolna uskladitev nekaterih vidikov informiranja potrošnikov in pravice do odstopa pri pogodbah, sklenjenih na daljavo in pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, prispevala k visoki ravni varstva potrošnikov in boljšemu delovanju notranjega trga za poslovanje med podjetji in potrošniki.

[...] (7) Popolna uskladitev nekaterih ključnih zakonodajnih vidikov bi morala znatno povečati pravno varnost potrošnikov in trgovcev. Potrošniki in trgovci bi morali imeti možnost zanesti se na enotni zakonodajni okvir, temelječ na jasno opredeljenih pravnih pojmih, ki bodo urejali določene vidike pogodb med podjetji in potrošniki po vsej Uniji. Učinek take uskladitve bi moral biti odprava ovir, ki izhajajo iz razdrobljenosti pravil, in dokončna vzpostavitev notranjega trga na tem področju. Te ovire se lahko odpravijo samo z vzpostavitvijo enotnih pravil na ravni Unije. Potrošniki bi morali poleg tega uživati visoko raven varstva po vsej Uniji.

[...] (39)       Pomembno je zagotoviti, da lahko pri pogodbah, sklenjenih na daljavo, in ki so sklenjene prek spletne strani, potrošnik v celoti prebere in razume glavne elemente pogodbe, preden odda naročilo. V ta namen bi morala imeti ta direktiva določbo, po kateri bi morali ti elementi biti vidni blizu mesta potrditve oddaje naročila. Treba je tudi zagotoviti, da v teh primerih potrošnik lahko ugotovi, v katerem trenutku prevzame obveznost plačila trgovcu. Zato bi bilo treba potrošnikovo pozornost z nedvoumno formulacijo usmeriti predvsem k dejstvu, da oddaja naročila zajema obveznost plačila trgovcu.“

3.        Člen 1 Direktive 2011/83, naslovljen „Predmet urejanja“, določa:

„Namen te direktive je z doseganjem visoke ravni varstva potrošnikov prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga, in sicer s približevanjem nekaterih vidikov zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, sklenjenimi med potrošniki in trgovci.“

4.        Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[...]7. ‚pogodba, sklenjena na daljavo‘, pomeni vsako pogodbo, sklenjeno med trgovcem ali potrošnikom v okviru organizirane prodaje na daljavo ali sistema izvajanja storitev brez hkratne fizične navzočnosti trgovca in potrošnika ter z izključno uporabo enega ali več sredstev za komuniciranje na daljavo do trenutka sklenitve pogodbe in vključno z njim;

[...].“

5.        Člen 3 iste direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1. Ta direktiva se uporablja za kakršno koli pogodbo, sklenjeno med trgovcem in potrošnikom, pod pogoji in v obsegu, določenimi v njenih določbah.

[...]5. Ta direktiva ne vpliva na nacionalno splošno pogodbeno pravo, kot so pravila o veljavnosti, obličnosti ali učinku pogodbe, v kolikor vidiki splošnega pogodbenega prava niso urejeni s to direktivo.“

6.        Člen 6 Direktive 2011/83, naslovljen „Obveznosti glede informacij v zvezi s pogodbami, sklenjenimi na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov“, določa:

„1. Preden pogodba, sklenjena na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ali kaka druga podobna ponudba, potrošnika zavezuje, trgovec potrošniku na jasen in razumljiv način zagotovi naslednje informacije:

[...].“

7.        Člen 8 Direktive, naslovljen „Formalne zahteve za pogodbe, sklenjene na daljavo“, določa:

„[...]Če pogodba, sklenjena na daljavo, ki naj bi bila sklenjena z uporabo elektronskih sredstev, potrošnika obvezuje k plačilu, trgovec potrošnika neposredno preden potrošnik odda svoje naročilo jasno in v vidni obliki opozori na informacije iz točk (a), (e), (o) in (p) člena 6(1).

Trgovec zagotovi, da potrošnik ob oddaji svojega naročila izrecno potrdi, da je z oddajo naročila povezana obveznost plačila. Če je treba za oddajo naročila pritisniti na gumb ali aktivirati drugo podobno funkcijo, morata biti gumb oziroma podobna funkcija preprosto označena z besedami ‚naročilo z obveznostjo plačila‘ ali z drugo ustrezno nedvoumno izjavo, s katero se pojasni, da je z oddajo naročila povezana obveznost plačila trgovcu. Če trgovec ne upošteva tega pododstavka, potrošnik ni vezan na pogodbo ali naročilo.

[...].“

B.      Nemško pravo

8.        Člen 312j(3) in (4) Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik, v nadaljevanju: BGB), naslovljen „Posebne obveznosti v razmerju do potrošnikov pri elektronskem trgovanju“, določa:

„Pri potrošniški pogodbi, sklenjeni z uporabo elektronskih sredstev, katere predmet je storitev trgovca za plačilo, mora trgovec potrošniku, neposredno preden potrošnik odda svoje naročilo, izrecno zagotoviti informacije, na podlagi katerih bo ta izrecno seznanjen, da se z naročilom zavezuje k plačilu. Če se naročilo odda s klikom na gumb, je obveznost trgovca iz prvega stavka izpolnjena le, če so na gumbu čitljivo napisane besede ‚naročilo z obveznostjo plačila‘ ali druga ustrezna nedvoumna izjava.

4. Potrošniške pogodbe, sklenjene z uporabo elektronskih sredstev, katere predmet je storitev trgovca za plačilo, so sklenjene le, če trgovec izpolni svojo obveznost iz odstavka 3.“

II.    Dejansko stanje, postopek in vprašanje za predhodno odločanje

9.        Glavna tožeča stranka (Conny, v nadaljevanju: tožeča stranka) je družba z omejeno odgovornostjo, ki na podlagi odstopljene pravice najemnika stanovanja (v nadaljevanju: najemnik), najemodajalcema te nepremičnine (VT in UR, v nadaljevanju: toženi stranki) očita, da je bila presežena omejitev višine najemnine, kot jo določa člen 556d BGB.

10.      Tožeča stranka najemnikom stanovanj na spletni strani, ki jo sama upravlja, zlasti ponuja možnost, da s klikom na gumb „naprej“, „naročilo znižanja najemnine“ ali „uveljavljanje prihranka na podlagi najemninske kapice“ pri njej naročijo uveljavljanje zahtevkov do njihovega najemodajalca v zvezi s prekoračitvijo najvišje najemnine. Po registraciji na spletnem mestu morajo najemniki s podpisom posebnega obrazca potrditi, da želijo tožeči stranki oddati naročilo za storitev.

11.      V kolikor so poskusi tožeče stranke pri uveljavljanju pravic najemnikov uspešni in so tako izterjani zneski, ki presegajo omejitev višine najemnine, morajo najemniki kot nadomestilo plačati: (i) znesek v višini tretjine (33,33 %) privarčevane letne najemnine (v nadaljevanju: provizija) in, takoj ko najemodajalcu pošlje opomin, (ii) znesek, ki bi pripadal odvetniku na podlagi določb zakona o odvetniški tarifi.

12.      V obravnavani zadevi najemnik od 15. novembra 2018 najema stanovanje v Berlinu, ki je v lasti toženih strank. Dogovorjena mesečna najemnina presega znesek najvišje dopustne najemnine, ki jo določa veljavna nacionalna zakonodaja (člen 556d BGB).

13.      Z registracijo na spletni strani in podpisom zahtevanega obrazca je najemnik tožeči stranki oddal naročilo, da ta zanj uveljavlja zahtevke do najemodajalcev v zvezi s prekoračitvijo višine dopustne najemnine. Vendar pogodba o upravljanju ni vsebovala nobene navedbe o obveznosti plačila najemnika.

14.      Tožeča stranka je z dopisom z dne 21. januarja 2020 toženima strankama očitala kršitev določb o omejitvi višine najemnine (člen 556d BGB) ter uveljavljala različne zahtevke za informacije in vračilo.

15.      Amtsgericht Berlin Mitte (okrajno sodišče, osrednji Berlin, Nemčija) je ugodilo tožbi, saj je ugotovilo, da je najemnina, ki se zaračunava, v obsegu, ki ga je uveljavljala tožeča stranka, višja od dopustne najemnine.

16.      V postopku pred Landgericht Berlin (deželno sodišče v Berlinu, Nemčija) sta toženi stranki zlasti trdili, da tožeča stranka ni bila pooblaščena za uveljavljanje pravic najemnika, saj ji je bilo naročilo dodeljeno na podlagi nične pogodbe. Ničnost pogodbe naj bi natančneje izhajala iz dejstva, da pogodba o upravljanju poslov med tožečo stranko in najemnikom ni bila sklenjena v skladu z zahtevami člena 312j(3) in (4) BGB, ki v nacionalno pravo prenaša člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83, saj naj bi moral gumb na spletni strani tožeče stranke, na katerega je najemnik kliknil, da bi sklenil pogodbo, vsebovati napis „naročilo z obveznostjo plačila“ ali drugo ustrezno nedvoumno izjavo, ki označuje obstoj pogodbene obveznosti plačila.

17.      V zvezi s tem je Landgericht Berlin (okrožno sodišče v Berlinu) Sodišču predložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe v zvezi z vprašanjem, ali se v obravnavanem primeru uporablja člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83, kot je bil v nemško pravo prenesen s členom 312j(3) in (4) BGB, v skladu s katerim mora gumb za dokončanje naročila na spletni strani tožeče stranke vsebovati izrecno navedbo obveznosti plačila s strani najemnika. V zvezi s tem predložitveno sodišče ugotavlja, da navedena obveznost ne nastane zgolj na podlagi naročila, ki ga je najemnik oddal na spletni strani tožeče stranke, temveč zahteva nastanek naknadnih in drugih morebitnih pogojev.

18.      Vendar Landgericht Berlin (okrožno sodišče v Berlinu) ugotavlja, da nacionalna sodišča ne razlagajo enotno nacionalne zakonodaje, in sicer člena 312j(3) in (4) BGB, ki prenaša člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 v nacionalno pravo(2).

19.      Zato je Landgericht Berlin (okrožno sodišče v Berlinu) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo naslednje vprašanje:

„Ali je v skladu s členom 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83/EU, da se nacionalna določba (v obravnavanem primeru: člen 312j(3), drugi stavek, in (4), BGB v različici, ki je veljala od 13. junija 2014 do 27. maja 2022) razlaga tako, da se tako kot člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83/EU uporablja tudi, če obveznost plačila potrošnika trgovcu ob sklenitvi pogodbe z uporabo elektronskih sredstev ni brezpogojna, ampak obstaja le, če so izpolnjeni nekateri drugi pogoji, na primer izključno, če je uveljavljanje pravic na podlagi pooblastila pozneje uspešno ali če se tretji osebi pozneje pošlje opomin?“

III. Pravna analiza

20.      Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 razlagati tako, da na področje uporabe te določbe spada primer, ko ob sklenitvi pogodbe na daljavo z elektronskimi sredstvi iz te pogodbe ne izhaja takojšnja obveznost plačila potrošnika, temveč je ta obveznost odvisna od nastopa določenih naknadnih in morebitnih pogojev (v obravnavanem primeru od uspešnosti izterjave terjatve s strani posrednika).

21.      Predložitveno sodišče zlasti sprašuje, ali se lahko v skladu z nacionalnim pravom (člen 312j(3) in (4) BGB) šteje, da je pogodba, ki jo potrošnik sklene na daljavo z elektronskimi sredstvi, veljavna v skladu z določbami člena 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83, če se trgovec ob njeni sklenitvi izrecno ne sklicuje na potrošnikovo obveznost plačila za zadevno pogodbeno storitev.

22.      Če se izkaže, da je takšna pogodba neveljavna, bo treba preveriti tudi, ali zadevna nacionalna zakonodaja (člen 312j(3) in (4) BGB) v skladu s členom 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 sodišču omogoča, da ohrani učinke pogodbe, če potrošnik ugovarja neuporabi sporne določbe.

23.      Dejansko stanje je torej precej nenavadno: najemnik nepremičnine podpiše pogodbo na daljavo, s katero pooblasti trgovca za izterjavo terjatve, ki jo pomeni preveč plačan znesek najemodajalcu iz naslova najemnine. V sporu, ki ga je trgovec sprožil proti najemodajalcu zaradi izterjave zneskov, najemodajalec trdi, da je pogodba med trgovcem in najemnikom nična zaradi kršitve določbe nacionalnega prava o izvajanju Direktive 2011/83. Ta določba zahteva, da je ob podpisu pogodbe na daljavo na gumbu, s katerim se sklene pogodba, nedvoumno navedena potrošnikova obveznost plačila. Vendar je posebnost zadevnega primera, da je potrošnikova obveznost plačila morebitna, ker je pogojena z dejansko izterjavo dolgovanih zneskov s strani trgovca.

24.      Poleg vprašanja dopustnosti, ki ga bom na kratko obravnaval v naslednjem odstavku, sta pravni vprašanji, ki ju je treba preučiti, da bi lahko ustrezno odgovorili na predlog za sprejetje predhodne odločbe, naslednji: (a) ali primer „pogojnega plačila“ spada na področje uporabe člena 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83; (b) če je tako, kakšni so učinki kršitve obveznosti iz te direktive na sklenjeno pogodbo, zlasti glede potrošnikove volje in upravičenosti tretje osebe, da se sklicuje na morebitno neveljavnost.

Dopustnost

25.      Najprej je treba ugotoviti, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari izpodbija dopustnost vprašanja za predhodno odločanje z utemeljitvijo, da se tretja oseba, v obravnavanem primeru najemodajalec, ne more veljavno sklicevati na neveljavnost pravnega razmerja, sklenjenega med prenosnikom (najemnikom) in prevzemnikom. Iz tega izhaja, da razlaga Direktive 2011/83, ki jo je zahtevalo nacionalno sodišče, po mnenju tožeče stranke ni upoštevna za rešitev obravnavanega spora.

26.      Vendar teh trditev ni mogoče sprejeti, saj je, kot izhaja iz predloga za sprejetje predhodne odločbe in pojasnil predložitvenega sodišča, zahtevana razlaga prava Unije povezana s predmetom postopka v glavni stvari. Poleg tega, v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih postavi nacionalno sodišče v okviru pravnega in dejanskega okvira, za opredelitev katerega je odgovorno samo in pravilnost katerega ni predmet presoje Sodišča, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o predhodnem vprašanju, ki ga je predložilo nacionalno sodišče, le, če zahtevana razlaga prava Unije očitno nima nikakršne zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če Sodišče nima na voljo pravnih ali dejanskih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na postavljena vprašanja podalo koristne odgovore, oziroma če gre za hipotetičen problem(3).

27.      V obravnavani zadevi se na podlagi presoje nacionalnega sodišča, potrjene tudi v zgoraj navedenih zahtevanih pojasnilih, lahko šteje, da je vprašanje upoštevno, pri čemer bo moralo nacionalno sodišče nato samo uporabiti načela, opredeljena v postopku v glavni stvari.

28.      Okoliščina, ki se je pokazala na obravnavi, da je najemnik izrazil željo, da ostane zavezan pogodbi, če bo ta potrjena, je vsekakor pomembna za rešitev spora, tudi glede na argumente, ki bodo navedeni v nadaljevanju, vendar po mojem mnenju ne vpliva na dopustnost vprašanja, saj se mora Sodišče v zvezi s tem opreti na ugotovitve iz spisa in na to, kar je nacionalno sodišče navedlo v predlogu za sprejetje predhodne odločbe. Vsekakor pa odločitev posameznika, da v konkretnem primeru ne bo uveljavljal ničnosti, ki jo določa pravilo, ne more vplivati na presojo, ali je treba pogojno plačilno obveznost šteti za plačilno obveznost sans phrase.

Utemeljenost

A.      Formalne zahteve za pogodbe, sklenjene na daljavo, in „pogojno“ plačilo

29.      Glavni cilj Direktive 2011/83, kot je določen v členu 1 ob upoštevanju uvodnih izjav 4, 5 in 7, je prispevati k pravilnemu delovanju notranjega trga z zagotavljanjem visoke ravni varstva pravic potrošnikov pri poslovanju s trgovci. Varstvo potrošnikov v politikah Unije je določeno v členu 169 PDEU in členu 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah(4).

30.      Kot je razvidno iz člena 3, direktiva zajema pogodbe, sklenjene na daljavo med trgovci in potrošniki, ki so izrecno opredeljene v členu 2(7).

31.      Pogodbo o upravljanju poslov, sklenjeno med najemnikom nepremičnine (potrošnikom) in trgovcem prek posebne spletne strani, kakršna je obravnavana v postopku v glavni stvari, je vsekakor mogoče šteti za pogodbo, sklenjeno na daljavo, ki spada na področje uporabe te direktive.

32.      Za zagotavljanje varnosti potrošnikov pri poslovanju s trgovci člen 6 trgovcu za veljavno sklenitev pogodbe na daljavo nalaga obveznost, da potrošniku na jasen in razumljiv način zagotovi več bistvenih informacij.

33.      V zvezi s tem se člen 8 ob upoštevanju uvodne izjave 39 sklicuje tudi na številne formalne zahteve, ki jih je treba upoštevati.

34.      Zlasti člen 8(2) med drugim vključuje obveznost trgovca, da potrošnika pred podpisom naročila jasno in v vidni obliki obvesti, da sklenitev pogodbe vključuje obveznost plačila.

35.      Če je treba za oddajo naročila pritisniti na gumb ali aktivirati drugo podobno funkcijo, morata biti gumb oziroma podobna funkcija „preprosto označena z besedami ‚naročilo z obveznostjo plačila‘ ali z drugo ustrezno nedvoumno izjavo, s katero se pojasni, da je z oddajo naročila povezana obveznost plačila trgovcu“. Nasprotno, če trgovec ne izpolni teh formalnosti, potrošnik ni vezan na pogodbo ali naročilo.

36.      Te določbe, kot jih razlaga Sodišče(5), določajo, da mora trgovec pri sklepanju pogodbe na daljavo z elektronskimi sredstvi potrošniku jasno navesti obveznost plačila za pogodbeno izpolnitev. Iz tega izhaja, da je obveznost zagotavljanja takšnih natančnih navedb povezana s sprejetjem pogodbene obveznosti.

37.      Tako kot v postopku v glavni stvari je treba preučiti naravo in značilnosti pogodb, sklenjenih na daljavo z uporabo elektronskih sredstev, ki vsebujejo pogojno obveznost plačila, da se ugotovi, ali so podatki v teh pogodbah takšni, da je potrošnik ob podpisu pogodbe izrecno seznanjen z obveznostjo plačila v skladu s členom 8 te direktive.

38.      Jezikovna in sistemska razlaga ter cilji Direktive po mojem mnenju vodijo do enake ugotovitve: formalne zahteve iz člena 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 se uporabljajo tudi, kadar je plačilo, h kateremu je zavezan potrošnik, pogojeno z nastankom določenega pogoja, na katerega potrošnik nima vpliva.

39.      Iz besedila Direktive, ki narekuje, da „trgovec zagotovi, da potrošnik ob oddaji svojega naročila izrecno potrdi, da je z oddajo naročila povezana obveznost plačila“, pa ne izhaja razlikovanje med dokončnimi in „pogojnimi“ plačili.

40.      Kot pravilno poudarja Komisija, če bi zakonodajalec Unije želel omejiti dolžnost obveščanja na primer brezpogojne obveznosti plačila, bi to izrecno storil. To se ni zgodilo(6). Sklenitev pogodbe z uporabo elektronskih sredstev samodejno „vključuje“ obveznost plačila, čeprav ta obveznost ni nujno nastala, ampak bo le lahko nastala. Pogoj, od katerega je odvisen nastanek obveznosti plačila, dejansko ni v domeni potrošnikovega vpliva in po sklenitvi pogodbe potrošnik ne bo ponovno pozvan k privolitvi v samo plačilo.

41.      Povprečen potrošnik brez poglobljenega tehničnega in pravnega znanja ne more vedeti, ali za pogodbo veljajo določeni pogoji ali ne. Zato se lahko šteje, da so pravice potrošnika, ki sklene pogodbo na daljavo z uporabo elektronskih sredstev, kot je v postopku v glavni stvari, ustrezno zaščitene le, če je ob kliku na gumb za podpis pogodbe izrecno obveščen o obveznosti plačila, ne da bi mu bilo treba dodatno izraziti svojo voljo.

42.      V zvezi z razlikovanji, ki jih navaja tožeča stranka v postopku v glavni stvari, da zaradi posebnosti položaja ne gre za pravo „plačilo nadomestila“, zadostuje ugotovitev, da je praksa zaračunavanja plačila glede na uspešnost precej običajna v svetu trgovcev in pomeni obliko plačila za opravljeno storitev. Pravzaprav je trgovec tisti, ki se enostransko odloči, da bo zahteval plačilo le v primeru uspeha ponujene strokovne storitve, potrošnik pa na to nima nobenega vpliva. Razlogi za takšne oblike plačevanja so lahko zelo različni, vendar so večinoma povsem tržne narave, da bi potrošnika spodbudili k podpisu pogodbe in ne k delovanju v lastnem interesu. Vendar to po mojem mnenju ne vpliva na opredelitev plačila glede na uspeh kot plačila ali nadomestila.

43.      Sistemska razlaga in namen direktive vodita k enakemu zaključku. Kot je Sodišče jasno navedlo v sodbi Fuhrmann-2(7), je trenutek sprejetja odločilen za zagotavljanje informacij potrošniku. Sodišče je v zvezi s tem poudarilo, da je dokončanje postopka naročila, ki vključuje obveznost plačila potrošnika, temeljni korak, saj pomeni, da se potrošnik strinja, da ga poleg pogodbe na daljavo zavezuje tudi obveznost plačila. Ta cilj bi bil posledično ogrožen, v kolikor bi pričakovali od potrošnika, da z aktiviranjem gumba ali podobne funkcije iz okoliščin tega postopka samodejno sklepa, da se s tem zavezuje k plačilu, čeprav besedilo tega gumba ali podobne funkcije ne omogoča, da bi z absolutno gotovostjo ugotovil te posledice.

44.      Pogodbeno razmerje, ki je pravni pogoj za nastanek obveznosti plačila, nastane v trenutku, ko potrošnik izrazi svojo voljo, to je ko klikne na gumb za oddajo naročila.

45.      Strinjam se s Komisijo(8), da tudi razlaga, ki temelji na polnem učinku določbe, vodi do istega rezultata: obveznost izpolnjevanja formalnih zahtev iz člena 8(3) Direktive 2011/83 tudi v primeru „pogojnega“ plačila je dejansko edini način za zagotovitev zadostne obveščenosti in varnosti potrošnikov v njihovih poslovnih odnosih s trgovci. V številnih primerih je potrošnikova dejanska obveznost plačila odvisna od poznejših dogodkov, na katere potrošnik nima vpliva, zato bi izključitev vseh takih primerov iz področja uporabe obveznosti obveščanja nesprejemljivo zmanjšala obseg varstva, ki ga določa Direktiva.

46.      Tožeča stranka trdi, da bi predlagana rešitev lahko povzročila dvoumnost za potrošnika, saj ne bi bilo jasno, ali je obveznost plačila pogojena z vračilom neupravičeno plačanih zneskov. Menim, da se lahko, glede na namene varstva potrošnikov v Direktivi, dejanski obseg obveznosti pojasni v pogodbenih pogojih, ki jih potrošnik prejme pred sprejetjem obveznosti plačila. Nasprotna rešitev, to je določitev obveznosti plačila (čeprav pogojnega) v pogodbenih pogojih brez izrecne navedbe ob sklenitvi pogodbe, bi bila v nasprotju s cilji Direktive.

47.      Poleg tega je treba dodati, da se v nasprotju s trditvami tožeče stranke glede na cilj Direktive, to je zagotovitve visoke ravni varstva potrošnika, od podjetja ne zahteva, da bi ta cilj uravnotežilo. Zato ni jasno, kakšne dodatne stroške ali škodo bi podjetje utrpelo zaradi prilagoditve gumba zahtevam Direktive(9).

48.      Predložitveno sodišče se nato sprašuje, ali se lahko v primeru pogojnih plačilnih obveznosti besedilo samega gumba razširi tako, da določa nastanek obveznosti plačila šele, ko so izpolnjeni določeni pogoji. Tudi glede tega se strinjam s Komisijo(10), da nedvoumno besedilo člena 8(2), drugi pododstavek, Direktive 2011/83 izključuje takšno razširitev besedila gumba. Slednji namreč dejansko določa, da mora gumb vsebovati le besedilo „naročilo z obveznostjo plačila“ ali drugo ustrezno nedvoumno izjavo. To je v skladu z namenom zakonodajalca, da potrošnika ob sklenitvi pogodbe jasno in nedvoumno obvesti o njegovi obveznosti plačila, dodajanje dodatnih informacij na gumb pa bi lahko zmanjšalo jasnost.

B.      Učinki kršitve formalnih zahtev na veljavnost pogodbe: volja potrošnika in pooblastilo tretji osebi

49.      Kot je Komisija pravilno opozorila v svojih stališčih(11), v skladu s členom 3(5) Direktive 2011/83 ta direktiva ne vpliva na nacionalno pogodbeno pravo, kot so določbe o veljavnosti, sklenitvi ali učinkih pogodbe, če ti vidiki niso izrecno urejeni z Direktivo.

50.      Direktiva v členu 8(2), drugi pododstavek, v zvezi z obveznostjo jasnega navajanja obveznosti plačila ob oddaji naročila zgolj določa, da v kolikor trgovec ne izpolni zahtev iz tega člena, „potrošnik ni vezan na pogodbo ali naročilo“.

51.      Vendar se v tem sporu na ničnost pogodbe, sklenjene med trgovcem in potrošnikom, ne sklicuje sam potrošnik (najemnik), ampak tretja oseba (najemodajalec), ki mu je zagotovo v interesu, da bi bila pogodba razveljavljena, saj bi postal zahtevek trgovca iz postopka v glavni stvari zoper njega brezpredmeten.

52.      Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča(12), se nepošteni pogoji ne smejo uporabiti, razen če potrošnik temu nasprotuje. Torej, če se potrošnik strinja z veljavnostjo nepoštenih pogojev, se varstvo pred navedenimi določbami ne uporabi. To bi namreč imelo izkrivljajoče učinke, ki niso v skladu z namenom Direktive 2011/83, v kateri je zaščita interesov posameznega potrošnika opredeljena kot absolutna prednost.

53.      Področje uporabe člena 8, ki določa, da potrošnika naročilo ne zavezuje, torej ni brezpogojno, ampak je v skladu z ugotovitvami Sodišča v zgoraj navedenih sodbah omejeno z voljo potrošnika.

54.      To v obravnavanem primeru pomeni, da je ugotovitev neveljavnosti in posledična razveljavitev sporne določbe oziroma celotne pogodbe med potrošnikom in trgovcem prepuščena volji potrošnika, za zaščito katerega je izrecno določena neveljavnost takšne določbe.

55.      To po mojem mnenju pomeni, da se lahko tretja oseba, če določbe nacionalnega prava temu ne nasprotujejo (zaradi načela procesne avtonomije držav članic), upravičeno sklicuje na neveljavnost določila pogodbe, sklenjene med trgovcem in potrošnikom, če ima za to interes, ki temelji na tej pogodbi. Vendar bo moralo sodišče presoditi, ali interes tretje osebe in interes potrošnika sovpadata (oziroma ali lahko interesi tretje osebe podpirajo varstvo potrošnika) ali pa si nasprotujeta. V drugem primeru bo moralo sodišče, ker neveljavnost iz direktiv o varstvu potrošnikov ne spada v kategorijo „zaščitne ničnosti“, ne glede na to, ali je v nacionalnem pravu pravilno opredeljena, sprejeti odločitev v skladu z voljo potrošnika. Če potrošnik jasno izrazi željo po ohranitvi učinkov določbe in pogodbe, se lahko zahtevek tretje osebe za razveljavitev le zavrne(13).

56.      Če nacionalna zakonodaja tega ne prepoveduje, menim, da se lahko tretja oseba sklicuje na morebitno neveljavnost določila pogodbe, sklenjene med potrošnikom in trgovcem, če izkaže za to interes. Ker pa je neveljavnost iz člena 8 „zaščitna“, bo vedno imel potrošnik zadnjo besedo glede tega, ali želi uveljavljati neveljavnost pogodbenega določila oziroma z naknadno izjavo potrditi učinke neveljavnega pogodbenega določila (relativna ničnost). Zato je izključeno, da bi tretja oseba lahko razveljavila neveljavno pogodbeno določilo, sklenjeno med potrošnikom in trgovcem, v nasprotju z voljo in interesi potrošnika, saj je slednji zaščiten z zakonodajnim ukrepom.

57.      Zadnje vprašanje v zvezi z učinki kršitve se nanaša na besedilne razlike med nacionalno določbo (člena 312j(3) in (4) BGB) in členom 8(3) Direktive 2011/83.

58.      Besedilo nacionalnega predpisa, s katerim je bila prenesena Direktiva 2011/83, namreč v bistvu določa, da se pogodba lahko šteje za sklenjeno le, če trgovec spoštuje obveznosti iz te direktive. Nedvomno gre za pomensko razliko v primerjavi z besedilom direktive, ki ni nepomembna, saj se ne sklicuje na voljo potrošnika. Iz tega je mogoče sklepati, da je po nacionalnem pravu neveljavnost pogodbe v primeru kršitve formalnih zahtev absolutna.

59.      Nacionalno sodišče bo moralo preveriti, ali je mogoče nacionalno pravo razlagati v skladu s pravom EU z uporabo ustaljene sodne prakse Sodišča. Načelo skladne razlage namreč od nacionalnih sodišč zahteva, da si v okviru svojih pristojnosti po najboljših močeh prizadevajo ob upoštevanju celotnega nacionalnega prava in uporabi metod razlage, ki jih to pravo priznava, zagotoviti polno učinkovitost zadevne direktive in sprejeti rešitev, ki je skladna s ciljem, ki ga ta direktiva zasleduje. Zahteva po takšni skladni razlagi vključuje prav obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji Direktive. Zato nacionalno sodišče zlasti ne more veljavno sprejeti stališča, da nacionalne določbe ni mogoče razlagati v skladu s pravom Unije samo zato, ker je bila ta določba dosledno razlagana v smislu, ki ni združljiv s tem pravom(14). Obveznost skladne razlage nacionalnega prava pa ima določene omejitve in zlasti ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem(15).

60.      Nacionalno sodišče bo moralo zato v obravnavanem primeru upoštevati celotno nacionalno pravo, vključno z načelom dobre vere, da bo lahko presodilo, ali je mogoča razlaga nacionalnega prava v skladu z besedilom in namenom Direktive.

61.      V obravnavani zadevi se zdi, da želi najemnik ohraniti v veljavi naročilo, objavljeno na spletni strani tožeče stranke, zato bi lahko predložitveno sodišče člen 312j(3) in (4) razlagalo tako, da ne bi opustilo uporabe nepoštenega pogodbenega določila, s čimer bi ohranilo v veljavi učinke pogodbenega razmerja med tožečo stranko in najemnikom, ki je predmet spora v glavni stvari(16).

C.      Sklepi

62.      Glede na zgoraj navedene ugotovitve predlagam, da Sodišče na vprašanje za predhodno odločanje odgovori tako:

„Člen 8(2), drugi pododstavek Direktive 2011/83/EU

je treba razlagati tako, da

mora v okviru naročila za sklenitev pogodbe na daljavo z uporabo elektronskih sredstev, ki vključuje aktiviranje gumba ali podobne funkcije, besedilo na tem gumbu prav tako izpolnjevati zahteve iz te določbe, če za potrošnika ob sklenitvi pogodbe velja obveznost plačila, ki je odvisna od bodočega dogodka, na katerega potrošnik nima vpliva. To velja pod pogojem, da v nekem poznejšem trenutku potrošnik ne more izraziti svoje privolitve v plačilo“.

1      Jezik izvirnika: italijanščina.

2      Po eni strani Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) meni, da cilj varstva iz člena 312j(3) in (4) BGB ni ogrožen, če v okviru pogodbe, sklenjene na daljavo, (a) potrošnik zahteva izterjavo morebitne obstoječe terjatve, (b) je trgovcu dolžan plačilo le pod določenimi pogoji, to je izključno v primeru uspeha, in (c) je plačilo izključno posledica sodelovanja trgovca pri uresničitvi izterjave terjatve (glej sodbi z dne 19. januarja 2022, številka zadeve VIII ZR 123/21, DE :BGH:2022:190122UVIIIZR123.21.0, točka 55, in z dne 30. marca 2022, številka zadeve VIII ZR 358/20, DE:BGH:2022:300322UVIIIZR358.20.0, točka 58). V skladu s takšno razlago bi bila pogodba, sklenjena med tožečo stranko in najemnikom v zadevnem primeru, veljavna. Po drugi strani pa je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) izrecno izključilo restriktivno razlago na podlagi varstvenega cilja samih določb BGB (glej sodbo z dne 19. januarja 2022, številka zadeve VIII ZR 122/21, DE:BGH:2022:190122UVIIIZR122.21.0, točka 52), ki bi pomenila ničnost zadevne pogodbe, sklenjene na daljavo,.

3      Sodbi z dne 24. novembra 2020, Openbaar Ministerie (C-510/19, EU:C:2020:953, točka 26 in navedena sodna praksa), in z dne 24. februarja 2022, Tiketa (C-536/20, EU:C:2022:112, točka 39 in navedena sodna praksa).

4      Glej v tem smislu tudi sodbo z dne 10. julija 2019, Amazon EU (C-649/17, EU:C:2016:576, točka 39), in sodbo z dne 7. aprila 2022, Fuhrmann-2 (C-249/21, EU:C:2019:269, točka 21).

5      Glej zlasti nedavne smernice o razlagi člena 8(2), drugi pododstavek Direktive 2011/83, ki jih je Sodišče navedlo v sodbi z dne 7. aprila 2022, Fuhrmann-2 (C-249/21, EU:C:2022:269).

6      Pisna stališča Komisije, točka 16.

7      Glej sodbo z dne 7. aprila 2022, Fuhrmann-2 (C-249/21, EU:C:2013:269, točka 30).

8      Pisna stališča Komisije, točka 21.

9      Glej sodbo z dne 7. aprila 2022, Fuhrmann-2 (C-249/21, EU:C:2022:269, točka 31), v skladu s katero je sicer treba pri razlagi določb Direktive 2011/83, kot je navedeno v uvodni izjavi 4 te direktive, zagotoviti pravo ravnovesje med visoko ravnjo varstva potrošnikov in konkurenčnostjo podjetij, hkrati pa zagotoviti spoštovanje svobode gospodarske pobude podjetnika; vendar je treba ugotoviti, da tako uravnoteženje v obravnavanem primeru ni upoštevno, ker zapis ali sprememba navedbe na gumbu ali funkciji za elektronsko naročilo ne zajema nobenega pomembnega bremena, ki bi lahko škodovalo konkurenčnosti podjetij ali svobodi gospodarske pobude zadevnih trgovcev.

10      Pisna stališča Komisije, točka 24.

11      Pisna stališča Komisije, točka 27.

12      V tem smislu glej sodbo z dne 4, junija 2009, Pannon GSM (C-243/08, EU:C:2009:350); sodbo z dne 17. decembra 2009, Martín Martín (C-227/08, EU:C:2009:792); sodbo z dne 3. oktobra 2019, Dziubak (C-260/18, EU:C:2019:819). Glej tudi Annarita Freda, Riflessioni sulle c.d. nullità di protezione sul potere-dovere di rilevazione officiosa, v: Ricerche Giuridiche, 2013, II, str. 583; Stefano Milanesi, Le pronunce Pannon ed Eva Martin Martin sulla rilevabilità d'ufficio delle nullità di protezione, v: Giurisprudenza Commerciale, 2010, II, str. 801; Stefano Pagliantini, La nullità di protezione tra rilevabilità d'ufficio e convalida, v: Persona e Mercato, 2009, I, str. 26; Rosalba Alessi, Nullità di protezione e poteri del giudice tra Corte di Giustizia e sezioni unite della Cassazione, v: Europa e Diritto Privato, 2014, IV, str. 1173.

13      Kot je tožeča stranka navedla v svojih odgovorih na obravnavi 27. septembra 2023, naj bi najemnik potrdil, da želi ohraniti pogodbo kljub nepoštenemu pogodbenemu določilu. Zlasti potem, ko je predložitveno sodišče izrazilo dvom o veljavnosti sporne določbe, naj bi tožeča stranka najemnika izrecno vprašala, ali kljub temu želi skleniti pogodbo, ta pa je odgovoril pritrdilno.

14      Glej sodbo z dne 6. novembra 2018, Max-Planck-Gesellschaft zur Förderung der Wissenschaften (C-684/16, EU:C:2013:874, točka 59 in 60).

15      Glej sodbo z dne 6. oktobra 2021, Sumal (C-882/19, EU:C:2013:800, točka 72 in navedena sodna praksa).

16      Podobno rešitev je sprejelo Corte di Cassazione italiana, Sezioni Unite (kasacijsko sodišče, združeni oddelki, Italija), v sodbi z dne 4. novembra 2019, št. 28314. V zvezi s tem glej Tommaso Febbrajo, Uso selettivo della nullità di protezione tra buona fede e principi rimediali di effettività, proporzionalità e dissuasività, v Persona e Mercato, 2021, II, str. 345; Giuseppe Vettori, Nullità selettive e riequilibrio effettivo. L’evoluzione della buona fede, v Persona e Mercato, 2019, IV, str. 21; Chiara Sartoris, La sentenza delle seziono unite sulla nullità selettiva: tra protezione e buona fede, v Persona e Mercato, 2019, IV, str. 69.