1.

Ali se gospodarskemu subjektu, ki uvaža neko vrsto naftnega derivata, lahko naloži obveznost, da oblikuje zalogo druge vrste naftnega derivata na podlagi člena 3 Direktive 2009/119/ES ( 2 ) in, če je odgovor pritrdilen, kolikšen je obseg te obveznosti?

2.

Tako se v bistvu glasijo vprašanja, ki jih je postavilo Administrativen sad – Varna (upravno sodišče v Varni, Bolgarija) in s katerimi je Sodišče pozvano, naj prvič ( 3 ) poda razlago Direktive 2009/119, da bi določilo, koliko manevrskega prostora imajo države članice pri izvajanju svoje obveznosti vzdrževanja varnostnih zalog. Natančneje, predloga za sprejetje predhodne odločbe se nanašata na razlago, prvič, uvodne izjave 33, člena 1, člena 2, prvi odstavek, točki (i) in (j), ter členov 3 in 8 Direktive 2009/119 (v nadaljevanju: upoštevne določbe Direktive 2009/119) ter, drugič, člena 17 in člena 52(1) Listine Evropske unije o temeljih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

3.

Ta predloga sta bila predložena v okviru sporov med družbama „Trade Express-L“ OOD (v nadaljevanju: Trade Express) (zadeva C‑395/22) in „DEVNIA TSIMENT“ AD (v nadaljevanju: Devnia Tsiment) (zadeva C‑428/22) na eni strani ter Zamestnik-predsedatel na Darzhavna agentsia „Darzhaven rezerv i voennovremenni zapasi“ (namestnik direktorja nacionalne agencije „Državne rezerve in vojne zaloge“, v nadaljevanju: namestnik direktorja nacionalne agencije) na drugi strani v zvezi z zakonitostjo odredb, ki ju je izdal ta namestnik direktorja ter se nanašata na oblikovanje in hrambo varnostnih zalog težkega kurilnega olja s strani teh dveh družb.

4.

V skladu z bolgarskimi predpisi mora vsak subjekt, ki je v danem letu opravljal dejavnosti uvoza energetskih proizvodov, oblikovati varnostne zaloge. S to ureditvijo so vrste proizvodov, ki sestavljajo varnostne zaloge, omejene na surovo nafto in štiri vrste naftnih derivatov. V obravnavanem primeru sta tožeči stranki iz postopkov v glavni stvari v Bolgarijo uvažali dve vrsti proizvodov, ki ju zajema „Nafta (surova nafta in naftni derivati)“, kot je ta izraz opredeljen v Prilogi A, poglavje 3.4, k Uredbi št. 1099/2008 ( 4 ), in sicer naftni koks in mazalna olja. Zaradi tega uvažanja je bila tožečima strankama naložena obveznost, da na lastne stroške in s svojimi sredstvi za obdobje enega leta oblikujeta določene količine varnostnih zalog drugega naftnega derivata, in sicer težkega kurilnega olja. Tožeči stranki pred predložitvenim sodiščem v bistvu izpodbijata to obveznost, pri čemer trdita, da ne opravljata nobene gospodarske dejavnosti s težkim kurilnim oljem in da bi jima obveznost oblikovanja varnostne zaloge tega proizvoda povzročila nerazumno finančno breme, ki je v nasprotju z določbami tako Direktive 2009/119 kot Listine.

5.

V tem regulativnem okviru, specifičnem za Republiko Bolgarijo ( 5 ), bo moralo Sodišče presoditi pooblastila, ki jih imajo države članice v zvezi z določanjem vrst proizvodov, ki sestavljajo varnostne zaloge, in pogoje, pod katerimi lahko gospodarske subjekte obremenijo z oblikovanjem takih zalog.

6.

Prva pravila, ki so urejala varnostne zaloge nafte ali naftnih derivatov, so bila uvedena z Direktivo Sveta 68/414 ( 6 ), ki je bila zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 98/93/ES z dne 14. decembra 1998 ( 7 ) in nato razveljavljena z Direktivo Sveta 2006/67 ( 8 ). Direktiva 2006/67 pa je bila razveljavljena z Direktivo 2009/119. Zadnjenavedena direktiva je trenutno veljavna in se uporablja ratione temporis v sporih o glavni stvari.

7.

V uvodnih izjavah 2, 5, 8, 10, 11 in 33 Direktive 2009/119 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

8.

Člen 1 te direktive, naslovljen „Cilj“, določa:

„Ta direktiva določa pravila, namenjena zagotavljanju visoke stopnje varnosti oskrbe z nafto v Skupnosti z zanesljivimi in preglednimi mehanizmi, ki temeljijo na solidarnosti med državami članicami, vzdrževanju minimalnih zalog surove nafte in/ali naftnih derivatov in vzpostavitvi proceduralnih sredstev, potrebnih za odpravljanje morebitnega resnega pomanjkanja.“

9.

Člen 2, prvi odstavek, točke (f), (i), (j) in (l), navedene direktive vsebuje te opredelitve:

[…]

[…]

10.

Člen 3 iste direktive, naslovljen „Varnostne zaloge – izračun obveznosti vzdrževanja zalog“, določa:

„1.   Države članice sprejmejo vse ustrezne zakone in druge predpise, s katerimi najpozneje do 31. decembra 2012 zagotovijo, da bodo skupne zaloge, stalno vzdrževane v njihovo korist na ozemlju Skupnosti, ustrezale najmanj dnevnemu povprečnemu neto uvozu za 90 dni ali dnevni povprečni domači porabi za 61 dni, glede na to, katera količina je večja.

2.   Povprečni dnevni neto uvoz, ki se ga upošteva, se izračuna na podlagi ekvivalenta surove nafte uvoza v prejšnjem koledarskem letu, določenega v skladu z metodami in postopki iz Priloge I.

Povprečna dnevna domača poraba, ki se jo upošteva, se izračuna na podlagi ekvivalenta surove nafte domače povprečne dnevne porabe v predhodnem koledarskem letu, določene in izračunane po metodah in postopkih iz Priloge II.

3.   Vendar se z odstopanjem od odstavka 2 vsako koledarsko leto za obdobje od 1. januarja do 30. junija dnevni povprečni neto uvoz in domača poraba iz navedenega odstavka določata na podlagi uvoženih in porabljenih količin v predzadnjem koledarskem letu pred zadevnim koledarskim letom.

4.   Metode in postopki izračunavanja obveznosti vzdrževanja zalog iz tega člena se lahko spremenijo v skladu z regulativnim postopkom iz člena 23(2).“

11.

Člen 4 Direktive 2009/119, naslovljen „Izračunavanje zalog“, v odstavku 1 določa, da se „[v]išina vzdrževanih zalog […] izračuna v skladu z metodami iz Priloge III. […]“

12.

Člen 7 te direktive, naslovljen „Osrednji organi za vzdrževanje zalog“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Države članice lahko vzpostavijo osrednje organe za vzdrževanje zalog. […]

2.   Glavni namen osrednjega organa za vzdrževanje zalog je pridobivanje, vzdrževanje in prodaja zalog nafte za namene te direktiv[e] ali za namene izpolnjevanja mednarodnih sporazumov o vzdrževanju zalog nafte. Je edini organ ali služba, ki se mu lahko dodelijo pristojnosti za pridobivanje ali prodajo posebnih zalog.“

13.

Člen 8 navedene direktive, naslovljen „Gospodarski subjekti“, določa:

„1.   Vsaka država članica skrbi za to, da se gospodarskim subjektom, katerim je za izpolnitev njenih obveznosti iz člena 3 naložila obveznost vzdrževanja zalog, dodeli pravica, da te obveznosti najmanj delno in po njihovi izbiri prenese na:

Obveznosti, prenesenih v skladu s točkami (c) in (d), ni mogoče prenesti naprej. Vse spremembe ali podaljšanje prenosa obveznosti iz točk (b) in (c) veljajo le, če so jih vnaprej odobrile vse države članice, ki so odobrile prenos obveznosti. Vsaka sprememba ali podaljšanje prenosa iz točke (d) se šteje kot nov prenos.

2.   Vsaka država članica lahko omeji pravico prenosa tistim gospodarskim subjektom, katerim predpisuje ali je predpisala obveznost vzdrževanja zalog. […]

3.   Ne glede na določbe odstavkov 1 in 2, lahko država članica gospodarskemu subjektu naloži obveznost, da prenese vsaj del svoje obveznosti vzdrževanja zalog na osrednji organ za vzdrževanje zalog države članice.

4.   Države članice sprejmejo ustrezne ukrepe za obveščanje gospodarskih subjektov o načinih, ki se uporabljajo za izračun obveznosti vzdrževanja zalog, ki so jim naložene, in sicer najpozneje 200 dni pred začetkom obdobja, na katero se zadevna obveznost nanaša. Gospodarski subjekti morajo uveljavljati pravico do prenosa obveznosti vzdrževanja zalog osrednjemu organu za vzdrževanje zalog najpozneje 170 dni pred začetkom obdobja, na katero se zadevna obveznost nanaša. […]“

14.

Člen 9 iste direktive, naslovljen „Posebne zaloge“, v odstavkih 1 in 5 določa:

„1.   Vsaka država članica se lahko zaveže za vzdrževanje minimalnih zalog nafte, izračunanih s številom dni porabe, v skladu s pogoji iz tega člena. […]

[…]

5.   Posamezna država članica, ki se ni zavezala, da bo celo leto zadevnega koledarskega leta vsaj 30 dni vzdrževala posebne zaloge [da bo celo leto zadevnega koledarskega leta vzdrževala vsaj za 30 dni posebnih zalog], zagotovi, da je vsaj ena tretjina njene obveznosti vzdrževanja zalog v obliki derivatov, sestavljenih v skladu z odstavkoma 2 in 3 […]“

15.

V Prilogi III k Direktivi 2009/119 so opredeljene „[m]etode za izračun vzdrževane ravni zalog“. V njenem tretjem, petem, šestem in sedmem odstavku je navedeno:

„Zaloge surove nafte se zmanjšajo za 4 %, kar ustreza povprečnemu donosu primarnega bencina.

[…]

Drugi naftni derivati se knjižijo v zaloge po eni od naslednjih metod. Države članice morajo izbrano metodo uporabljati celo zadevno koledarsko leto.

Države članice lahko:

Za izračun zalog se lahko upoštevajo količine, shranjene v:

[…]“

16.

V členu 2(d) Uredbe št. 1099/2008 je pojem „energenti“ za namene te uredbe opredeljen tako, da pomeni „goriva, toploto, obnovljive vire energije, električno energijo ali katero koli drugo obliko energije“.

17.

Priloga A k navedeni uredbi vsebuje „terminološka pojasnila“. V poglavju 3.4 te priloge je opredeljen pojem „Nafta (surova nafta in naftni derivati)“.

18.

V točki 3.4.20 navedene priloge je pojem „Maziva“ opredeljen tako:

„Ogljikovodiki, nastali iz stranskih proizvodov destilatov. Uporabljajo se pretežno za zmanjševanje trenja med površinami. Zajete so vse končne oblike mazivnih olj, od vretenskega do cilindričnega olja in olj, ki se uporabljajo v masteh, motornih oljih in vseh kakovostnih stopnjah osnovnih olj za maziva.“

19.

V točki 3.4.23 iste priloge je navedena opredelitev pojma „Naftni koks“, ki se glasi:

„Črni trdni stranski proizvod, dobljen zlasti s krekiranjem in karbonizacijo ostankov surovine, iz ostankov vakuumske destilacije, katrana in smol v procesih, kot je prekinjeno ali neprekinjeno koksanje (delayed coking ali fluid coking). Sestoji predvsem iz ogljika (90–95 %) in ima majhno vsebnost pepela. Uporablja se kot surovina v koksarnah v jeklarski industriji, za ogrevanje, za izdelavo elektrod in proizvodnjo kemikalij. Dve najpomembnejši kakovostni stopnji sta ‚surovi koks‘ in ‚kalcinirani koks‘. Zajema ‚katalizatorski koks‘, ki se med rafiniranjem nalaga na katalizator; ta koks ni obnovljiv in se običajno uporabi za gorivo v rafineriji.“

20.

Zakon za zapasite ot neft i neftoprodukti (zakon o zalogah nafte in naftnih derivatov) z dne 15. februarja 2013 ( 9 ) (v nadaljevanju: ZZNN), s katerim je bila Direktiva 2009/119 prenesena v bolgarsko pravo, v členu 1(1) določa, da „[ZZNN] ureja oblikovanje, vzdrževanje, osveževanje, uporabo in obnavljanje varnostnih zalog nafte in posebnih zalog naftnih derivatov ter vzpostavlja postopkovna sredstva, potrebna za odpravljanje resnega pomanjkanja“.

21.

Člen 2(1) in (4) ZZNN določa:

„(1)   V skladu s tem zakonom se oblikujejo, vzdržujejo, osvežujejo, uporabljajo, obnavljajo in preverjajo varnostne zaloge nafte in v nadaljevanju naštetih kategorij naftnih derivatov: 1. motorni bencin; 2. plinsko olje, goriva na kerozinski bazi in dizelsko gorivo; 3. težko kurilno olje; 4. utekočinjeni naftni plin.

[…]

(4)   Ta zakon se uporablja za energetske proizvode iz Priloge A, poglavje 3.4, [k Uredbi št. 1099/2008] in za težka kurilna olja, razen če so na ozemlje države dobavljeni v industrijskem pakiranju z neto težo do 1 kg.“

22.

Člen 3(4) ZZNN določa:

„Zavezanci sami, na lastne stroške in s svojimi sredstvi, organizirajo in financirajo oblikovanje, vzdrževanje, osveževanje in obnavljanje ravni varnostnih zalog, ki so jim odrejene.“

23.

Člen 21(1) in (11) ZZNN določa:

„(1)   Varnostne zaloge se lahko vzdržujejo v obliki nafte in/ali naftnih derivatov iz člena 2(1).

[…]

(11)   Ravni varnostnih zalog težkega kurilnega olja, določene na podlagi neto uvoza in pridobitev znotraj Skupnosti ali povprečne dnevne porabe, se lahko do 100 % oblikujejo in vzdržujejo v obliki plinskega olja, motornega bencina in/ali dizelskega goriva, pri čemer mora biti količina enaka količini zaloge težkega kurilnega olja, za katero se zahteva zamenjava.“

24.

Družba Trade Express, tožeča stranka v sporu o glavni stvari, ki je predmet zadeve C‑395/22, je v letu 2020 v Bolgariji prijavila pridobitve znotraj Skupnosti, ki so se nanašale na 89,6 tone mazanih olj. Ta mazalna olja, ki ustrezajo točki 3.4.20 Priloge A, poglavja 3.4, k Uredbi št. 1099/2008, so bila namenjena prodaji. V istem letu družba Trade Express ni opravljala nobene druge gospodarske dejavnosti, ki bi vključevala druge vrste proizvodov iz iste priloge.

25.

Družba Devnia Tsiment, tožeča stranka v sporu o glavni stvari, ki je predmet zadeve C‑428/22, je v letu 2020 prijavila uvoz 34.657,39 tone naftnega koksa v Bolgarijo. Ta naftni koks, ki je zajet s točko 3.4.23 Priloge A, poglavje 3.4, k Uredbi št. 1099/2008, se je uporabljal v mineraloškem postopku za proizvodnjo cementa v obliki klinkerja. V istem letu družba Devnia Tsiment ni opravljala nobene gospodarske dejavnosti, ki bi vključevala druge vrste proizvodov iz te priloge.

26.

Zaradi teh dejavnosti je namestnik direktorja nacionalne agencije z odredbama z dne 28 in 29. aprila 2021 (v nadaljevanju: skupaj: sporni odredbi) družbi Devnia Tsiment oziroma družbi Trade Express odredil, naj za obdobje od 1. julija 2021 do 30. junija 2022 na lastne stroške in s svojimi sredstvi oblikujeta in vzdržujeta varnostne zaloge težkega kurilnega olja. Družbi Devnia Tsiment je bilo odrejeno, naj oblikuje in vzdržuje táko zalogo za količino 7806,058 tone, družbi Trade Express pa, naj to stori za količino 15,947 tone.

27.

Vsaka od teh družb je pri Administrativen sad – Varna (upravno sodišče v Varni), ki je predložitveno sodišče v obravnavanih zadevah, vložila tožbo za odpravo odredbe, ki se nanaša nanjo. Ti družbi izpodbijata zakonitost spornih odredb in v bistvu trdita, da nacionalna ureditev ni združljiva z Direktivo 2009/119 v delu, v katerem je gospodarskim subjektom naložena obveznost oblikovanja varnostnih zalog za naftne derivate, razen tistih, ki so predmet njihovih gospodarske dejavnosti. ( 10 )

28.

To sodišče ugotavlja, da družbi Devnia Tsiment in Trade Express v letu 2020 nista opravljali in tudi danes še vedno ne opravljata nobene gospodarske dejavnosti z vrstami proizvodov, naštetimi v Priloge A, poglavje 3.4, k Uredbi št. 1099/2008, ki niso naftni koks oziroma mazalna olja. Poudarja, da ti družbi nimata niti količin varnostnih zalog težkega kurilnega olja, ki jih zatrjuje namestnik direktorja nacionalne agencije, niti skladišča za hrambo takih zalog, tako da nimata statusa „imetnika skladišča“ naftnih derivatov v smislu ZZNN. Oblikovanje in vzdrževanje zadevnih ravni varnostnih zalog bi zato lahko povzročili, prvič, precejšnje finančno breme za navedeni družbi, ker bi ti morali bodisi kupiti zahtevane količine varnostnih zalog težkega kurilnega olja bodisi svoje obveznosti prenesti na druge gospodarske subjekte v zameno za plačilo, ter, drugič, nujnost tehničnega roka za izvedbo postopka registracije skladišča naftnih derivatov.

29.

Navedeno sodišče poroča o obstoju podobnih zadev, kot sta ti iz sporov o glavni stvari in v katerih je Varhoven administrativen sad (vrhovno upravno sodišče, Bolgarija) zavrnilo tožbe, ki so jih družbe, ki so uvažale naftni koks ali mazalna olja ali jih pridobivale znotraj Skupnosti, vložile zoper odredbe, s katerimi jim je bilo naloženo oblikovanje rezervnih zalog težkega kurilnega olja. ( 11 )

30.

Vendar ima predložitveno sodišče dvome o združljivosti te ureditve z upoštevnimi določbami Direktive 2009/119, razlaganimi glede na Listino.

31.

Po mnenju navedenega sodišča namreč iz uvodne izjave 33, člena 2, prvi odstavek, točki (i) in (j), ter členov 3 in 8 Direktive 2009/119 v bistvu izhaja, da se z njo uresničuje cilj oblikovanja varnostnih zalog za vse proizvode iz Priloge A, poglavje 3.4, k Uredbi št. 1099/2008, ki je naslovljeno „Nafta (surova nafta in naftni derivati)“, in sicer za vseh 24 podskupin takih proizvodov in ne izključno za nekatere izmed njih.

32.

Bolgarska ureditev pa naj bi določala oblikovanje takih zalog le za nafto in štiri naftne derivate, ki vključujejo težko kurilno olje. ( 12 ) S to ureditvijo naj bi se vsakemu gospodarskemu subjektu, ki je uvažal proizvode iz tega poglavja, nalagala obveznost, da oblikuje in vzdržuje varnostne zaloge enega od zadnjenavedenih derivatov. Konkretno, na podlagi navedene ureditve naj bi bila gospodarskemu subjektu, ki pri svoji dejavnosti uporablja samo mazalna olja ali naftni koks, torej lahko naložena obveznost, da oblikuje rezervno zalogo težkega kurilnega olja, čeprav ne opravlja nobene dejavnosti s tem kurilnim oljem. Navedeno sodišče se nagiba k mišljenju, da je taka obveznost v nasprotju s cilji in duhom Direktive 2009/119 ter načelom sorazmernosti, določenim v Listini.

33.

Zaradi obveznosti, da gospodarski subjekt skladišči naftni derivat, ki ga ne uporablja v okviru svojih gospodarskih dejavnosti, naj bi namreč moral ta subjekt kupiti potrebno količino tega derivata ali si jo – ob delnem prenosu svoje obveznosti – izposoditi in jo skladiščiti skladno z regulativnimi zahtevami. To naj bi povzročilo veliko finančno breme zanj ( 13 ) in naj bi lahko vplivalo na pravila notranjega trga in konkurence. Logika Direktive 2009/119 in zahteva po skladnosti naj bi govorili bolj v prid razlagi, da se takemu subjektu naložijo obveznosti v naravi, ki zanj ne bi bile tako prekomerno obremenjujoče (na primer obveznost skladiščiti energetski proizvod, ki je del njegovih gospodarskih dejavnosti), in sicer zato, da se zagotovi razumno ravnovesje med javnimi interesi Unije in zasebnimi interesi (to je posegom v zasebno pravno sfero). Poleg tega naj bolgarska ureditev ne bi omogočala upoštevanja učinkov, ki jih imajo upravne zahteve ter finančna sredstva, potrebna za oblikovanje in vzdrževanje varnostne zaloge, ki se glede na okoliščine nanaša na proizvod, ki je nepovezan z gospodarsko dejavnostjo zadevnega gospodarskega subjekta, na njegov finančni položaj in njegovo konkurenčnost.

34.

V teh okoliščinah je Administrativen sad – Varna (upravno sodišče v Varni) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja, ki so v bistvu v obeh zadevah podobna:

35.

S sklepom predsednika Sodišča z dne 9. avgusta 2022 sta bili obravnavani zadevi združeni za pisni in ustni postopek ter izdajo sodbe. Pisna stališča so Sodišču predložili družba Devnia Tsiment, bolgarska, nizozemska in slovaška vlada ter Komisija. Na obravnavi 5. julija 2023 so te stranke z izjemo slovaške vlade ustno predstavile stališča in odgovorile na vprašanja, ki jih je za ustni odgovor postavilo Sodišče.

36.

Najprej se mi zaradi jasnosti zdi primerno preoblikovati vprašanja za predhodno odločanje, kot jih postavlja predložitveno sodišče. To sodišče namreč v bistvu sprašuje, ali je treba upoštevne določbe Direktive 2009/119 v povezavi s členom 17 in členom 52(1) Listine razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero:

37.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali lahko država članica v okviru izvajanja obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 3 Direktive 2009/119, od „gospodarskega subjekta“ v smislu člena 8 te direktive, ki je uvažal energetski proizvod, naveden v Prilogi A, poglavje 3.4, k Uredbi št. 1099/2008, zahteva, da oblikuje in vzdržuje „varnostno zalogo“ v smislu člena 2, prvi odstavek, točka (j), navedene direktive.

38.

Po mojem mnenju mora biti odgovor na to vprašanje nedvomno pritrdilen.

39.

V zvezi s tem je treba podati uvodne pripombe.

40.

Najprej, po mojem mnenju je koristno opozoriti, da je Direktiva 2009/119 kot nadaljevanje direktiv iz leta 1968 in iz leta 2006, ( 14 ) kot je razvidno iz njenega člena 1 v povezavi z njenima uvodnima izjavama 3 in 33, namenjena: (i) izboljšanju in zagotavljanju visoke stopnje varnosti oskrbe z nafto v Uniji s preglednimi mehanizmi, ki temeljijo na solidarnosti med državami članicami, pri čemer je treba spoštovati pravila notranjega trga in konkurence, (ii) vzdrževanju minimalnih zalog surove nafte in/ali naftnih derivatov in (iii) vzpostavitvi proceduralnih sredstev, potrebnih za odpravljanje morebitnega resnega pomanjkanja. Iz tega sledi, da v okviru te solidarnosti med državami članicami zaloge nafte, ki jih oblikuje vsaka država članica, pomenijo del skupnih zalog Unije. To namreč potrjuje uvodna izjava 8 te direktive, ker je v njej navedeno, da sta „[r]azpoložljivost zalog nafte in zaščita oskrbe z energijo […] bistvena dejavnika javne varnosti držav članic in [Unije]“. ( 15 )

41.

Dalje, poudariti je treba, da v skladu s členom 3(1) Direktive 2009/119 „[d]ržave članice sprejmejo vse ustrezne zakone in druge predpise, s katerimi […] zagotovijo, da bodo skupne zaloge, stalno vzdrževane v njihovo korist na ozemlju [Unije], ustrezale najmanj dnevnemu povprečnemu neto uvozu za 90 dni ali dnevni povprečni domači porabi za 61 dni, glede na to, katera količina je večja“. Iz besedila te določbe je razvidno, da morajo na eni strani države članice same opredeliti, kako bodo izvajale obveznosti, ki jih imajo na podlagi te direktive, ( 16 ) in da so jim na drugi strani z navedeno direktivo vseeno predpisani metode in postopki za izračun teh varnostnih zalog, ki so po oceni zakonodajalca Unije primerne.

42.

Nazadnje, v okviru tega izvajanja svojih obveznosti imajo države članice možnost, da gospodarskim subjektom naložijo obveznosti vzdrževanja zalog. Iz različnih določb Direktive 2009/119 namreč izhaja, da obveznost oblikovanja zalog ne velja vedno za osrednji organ za vzdrževanje zalog države članice ( 17 ), ampak je lahko tudi naložena (izključno ali dopolnilno) gospodarstvu in gospodarskim subjektom ( 18 ).

43.

Za odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje je torej ugotoviti treba, ali je kategorija gospodarskih subjektov, ki jim je mogoče naložiti obveznost vzdrževanja zalog, v Direktivi 2009/119 natančneje opredeljena.

44.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je treba pri razlagi določbe prava Unije upoštevati ne le besedilo te določbe, ampak tudi njen kontekst, cilje, ki jim sledi ureditev, katere del je navedena določba, in po potrebi njeno zgodovino nastanka. ( 19 )

45.

Na prvem mestu, glede besedila različnih določb Direktive 2009/119 je treba ugotoviti, da se več teh določb sklicuje na pojem „gospodarski subjekt“, da pa ta pojem v tej direktivi ni izrecno opredeljen. ( 20 ) Člen 8 te direktive, ki je sam naslovljen „Gospodarski subjekti“, namreč ureja možnost, priznano gospodarskemu subjektu, da obveznost vzdrževanja zalog, ki mu je naložena, najmanj delno prenese bodisi na osrednje organe za vzdrževanje zalog zadevne države članice ali drugih držav članic ( 21 ) bodisi na druge subjekte, ki imajo presežne zaloge ali zmogljivosti za vzdrževanje zalog v preostali Uniji ali v zadevni državi članici, ( 22 ) vendar pa kategorija podjetij, ki jo tvorijo taki subjekti, ni natančneje opredeljena.

46.

Na drugem mestu naj navedem, da je z vidika sobesedila obseg pojma „gospodarski subjekt“ mogoče izpeljati iz drugih določb Direktive 2009/119.

47.

Prvič, člen 7(1), drugi pododstavek, te direktive določa, da „[k]jer država članica vzpostavi svoj osrednji organ za vzdrževanje zalog, ima slednji obliko neprofitnega organa ali službe in deluje v splošnem interesu ter se ne šteje kot gospodarski subjekt v smislu te direktive“. ( 23 )A contrario bi bilo vsako podjetje, ki deluje profitno, potencialno lahko opredeljeno kot „gospodarski subjekt“ v smislu te direktive.

48.

Drugič, člen 2, prvi odstavek, točka (k), navedene direktive določa, da obstajajo „gospodarski subjekti“, ki vzdržujejo tako imenovane „komercialne“ zaloge, in sicer zaloge nafte, ki pa ta direktiva tega ne predpisuje. Iz tega sledi, da se izraz „gospodarski subjekt“ uporablja na splošno brez sklicevanja izključno na subjekte, ki imajo obveznosti oblikovanja zalog nafte.

49.

Tretjič, člen 3 iste direktive, ki opisuje metodo izračuna količine zalog, ki jih morajo vzdrževati države članice, se nanaša zlasti na „dnevni povprečni neto uvoz“, ki pa se v skladu z odstavkom 2 tega člena izračuna na podlagi ekvivalenta surove nafte uvoza v prejšnjem koledarskem letu, določenega v skladu z metodo in postopki iz Priloge I. V skladu z metodo 2 iz te Priloge I lahko države članice opravijo to izračun na podlagi „vsote neto uvoza vseh ostalih naftnih derivatov, kot so opredeljeni v poglavju 3.4 Priloge A k Uredbi št. 1099/2008“. Zato je glede na to, da subjekti, ki uvažajo take izdelke, prispevajo k skupni obveznosti države članice glede oblikovanja varnostnih zalog, logično, da za te iste subjekte (potencialno) veljajo obveznosti oblikovanja in vzdrževanja takih zalog.

50.

Na tretjem mestu, široko razlago pojma „gospodarski subjekt“ podpira tudi sam cilj Direktive 2009/119, ki je zagotavljanje visoke stopnje varnosti oskrbe. ( 24 ) Glede na ta cilj bi bilo namreč logično, da morajo podjetja, ki jim je mogoče naložiti obveznost vzdrževanja zalog, biti zmožna imeti energetske proizvode, ki tvorijo zaloge nafte v smislu člena 2, prvi odstavek, točka (i), te direktive.

51.

Na četrtem in zadnjem mestu, zdi se mi, da je široko razlago pojma „gospodarski subjekt“ mogoče podkrepiti z zgodovino nastanka Direktive 2009/119, v kateri je mogoče najti dodatne elemente glede značilnosti teh subjektov.

52.

Ta pojem izhaja iz Direktive iz leta 1968, v katere četrti uvodni izjavi je bilo navedeno, da „nacionalna proizvodnja sama prispeva k varnosti preskrbe“ in da „proizvodni pogoji v Skupnosti in s tem povezana večja varnost v preskrbi upravičujejo možnost, da države članice breme vzdrževanja zalog naložijo na uvoz“. ( 25 ) Člen 6(3) te direktive je torej določal, da se med varnostne zaloge lahko štejejo med drugim „zaloge, uskladiščene v rafinerijah ter v uvoznih, skladiščnih in trgovskih podjetjih na debelo“, „zaloge, ki so v skladiščih velikih potrošnikov in ki ustrezajo nacionalnim predpisom o obveznem vzdrževanju stalnih zalog“, ter „zaloge, ki so na baržah in ladjah za obrežno plovbo pri prevozu znotraj nacionalnih meja in jih lahko nadzorujejo pristojni organi ter so nemudoma na voljo“. ( 26 ) Enako kot v teh določbah je trenutno v bistvu navedeno v sedmem odstavku Priloge III k Direktivi 2009/119, ki določa količine energetskih proizvodov, ki se lahko upoštevajo pri izračunu zalog. ( 27 )

53.

Po mojem mnenju je torej treba z „gospodarski subjekt“ razumeti vsak subjekt na trgu, ki se ukvarja bodisi s proizvodnjo, uvozom ali prodajo energetskih proizvodov, naštetih v Prilogi A, poglavje 3.4, k Uredbi št. 1099/2008, bodisi z dejavnostjo, ki vključuje uporabo takih proizvodov. Tako lahko pojem „gospodarski subjekt“ zajema ne le proizvajalce naftnih derivatov (kot so rafinerije), ampak tudi trgovce z njimi (kot je družba Trade Express) ali proizvajalce, ki uporabljajo naftne derivate za namene proizvodnje (kot je družba Devnia Tsiment), ki se jim načeloma prav tako lahko naloži obveznost vzdrževanja zalog.

54.

Iz tega sledi, da čeprav v Direktivi 2009/119 niso opredeljeni niti gospodarski subjekti, ki jim je mogoče naložiti obveznosti vzdrževanja varnostnih zalog, niti način, na katerega morajo države članice določiti take subjekte, s čimer se državam članicam pušča nekaj manevrskega prostora pri odločanju, katera podjetja morajo hraniti te zaloge, analiza z vidika teleološke in zgodovinske razlage te direktive omogoča natančnejšo opredelitev obsega pojma „gospodarski subjekt“, ki ostaja zelo širok.

55.

Ob upoštevanju navedenega predlagam, naj se na prvo vprašanje, kot je preoblikovano, odgovori, da je treba upoštevne določbe Direktive 2009/119 v povezavi s členom 17 in členom 52(1) Listine razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, v skladu s katero je lahko gospodarski subjekt, ki je uvažal energetske proizvode iz Priloge A, poglavje 3.4, k Uredbi št. 1099/2008, zavezan oblikovati varnostno zalogo.

56.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali lahko država članica v okviru izvajanja obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 3 Direktive 2009/119, vrste energetskih proizvodov, ki sestavljajo varnostne zaloge, omeji le na del vrst proizvodov, naštetih v Prilogi A, poglavje 3.4, k Uredbi št. 1099/2008.

57.

Menim, da mora biti odgovor na to vprašanje prav tako pritrdilen.

58.

Najprej, kot je bilo navedeno v točki 43 teh sklepnih predlogov, opozarjam, da možnost, ki jo ima država članica, da naloži obveznost oblikovanja varnostnih zalog, izhaja iz člena 3(1) Direktive 2009/119, na podlagi katerega morajo države zagotoviti, da bodo vzdrževane „skupne zaloge [nafte]“. V členu 2, prvi odstavek, točka (i), te direktive so „zaloge nafte“ opredeljene kot „zaloge energetskih proizvodov iz poglavja 3.4 Priloge A k Uredbi [št. 1099/2008]“. To poglavje vsebuje seznam 24 vrst proizvodov, združenih pod naslovom „Nafta (surova nafta in naftni derivati)“. V tem smislu je Uredba št. 1099/2008 le referenčni dokument v zvezi z Direktivo 2009/119. ( 28 )

59.

Ker se ti določbi sklicujeta na splošno na „zaloge energetskih proizvodov, naštetih v Prilogi A, poglavje 3.4, k Uredbi št. 1099/2008“, si je mogoče predstavljati, da se obveznost vzdrževanja zalog uporablja za vse te proizvode. Načeloma mora torej država članica imeti možnost, da subjektom naložil obveznost vzdrževanja zalog za vse naftne derivate iz člena 2, prvi odstavek, točka (i), navedene direktive.

60.

Vendar iz teh dveh določb ni mogoče sklepati, da Direktiva 2009/119 od držav članic zahteva, naj zagotavljajo stalno vzdrževanje vsakega od proizvodov, naštetih v Prilogi A, poglavje 3.4, k Uredbi št. 1099/2008, in da države članice ne morejo omejiti vrst energetskih proizvodov, ki sestavljajo njihove varnostne zaloge.

61.

Na prvem mestu glede besedila upoštevnih določb je treba namreč pojasniti, da so v členu 2, prvi odstavek, točka (j), Direktive 2009/119 „varnostne zaloge“ opredeljene kot „zaloge nafte, ki jih mora vsaka država članica vzdrževati v skladu s členom 3“. V členu 3 te direktive pa je opisana le metoda za izračun količine zalog, ki jih morajo države članice vzdrževati, pri čemer kot merilo uporabijo „dnevni povprečen neto uvoz“ ali „dnevno povprečno domačo porabo“ ( 29 ), ta uvoz oziroma uporaba pa sta izračunana na podlagi ekvivalenta surove nafte. Natančneje, obvezno vzdrževanja zalog je treba izvajati z uporabo metod in postopkov izračunavanja obveznosti vzdrževanja zalog, ki so določeni v členu 3(2), prvi in drugi pododstavek, navedene direktive (ki se sklicuje na njeno Prilogo I oziroma Prilogo II), pa tudi v členu 3(3) te direktiv. Ta člen 3 torej ne določa posebne sestave varnostnih zalog, ki jih morajo imeti države članice, temveč le njihovo količino.

62.

V zvezi s tem je treba pojasniti, da se pristop v sedanji direktivi razlikuje od pristopa, sprejetega v prejšnjih različicah te direktive, na podlagi katerih se je v bistvu zahtevalo, da države članice vzdržujejo raven zalog za vsako od teh treh kategorij proizvodov: (a) motorni bencin in letalsko gorivo (letalski bencin in gorivo za reaktivne motorje na osnovi bencina); (b) plinsko olje, dizelsko gorivo, kerozin in gorivo za reaktivne motorje na osnovi kerozina in (c) kurilna olja. ( 30 ) Kot izhaja iz uvodne izjave 5 sedanje direktive je razlog za to spremembo mogoče pojasniti s ciljem prilagoditi metodologijo izračunavanja obveznosti vzdrževanja zalog, da bi jo približali tistim, ki se uporabljajo pri izvajanju Sporazuma Mednarodne agencije za energijo, in sicer iz praktičnih razlogov in zaradi zmanjšanja upravnega bremena. ( 31 )

63.

Iz tega sledi, da v nasprotju s prejšnjimi različicami Direktive 2009/119, v tej direktivi kategorije proizvodov sedaj niso več predpisane, kar izkazuje namen zakonodajalca Unije, da se državam članicam prepusti svobodna izbira proizvodov, ki so lahko del varnostnih zalog.

64.

Na drugem mestu, zdi se mi, da je ta razlaga podprta s kontekstom.

65.

Prvič, v skladu s členom 4 Direktive 2009/119, naslovljenem „Izračunavanje zalog“, se višina vzdrževanih zalog izračuna na podlagi „ekvivalenta surove nafte“ v skladu z metodami iz Priloge III k tej direktivi. ( 32 ) Po eni strani v skladu s tretjim odstavkom te priloge v zvezi s „surovo nafto“ to vključuje seštevanje količin surove nafte (ki jih je treba zmanjšati za 4 %, kar ustreza povprečnemu donosu primarnega bencina). Po drugi strani pa lahko države članice v zvezi z drugimi vrstami naftnih derivatov v skladu s šestim odstavkom navedene priloge za izračun ekvivalenta surove nafte izbirajo med dvema metodama, in sicer tako, da: „(a) bodisi vključijo vse druge zaloge naftnih derivatov, opredeljenih v poglavju 3.4 Priloge A k [Uredbi št. 1099/2008] […] tako, da količine pomnožijo s faktorjem 1,065; ali (b) bodisi vključijo samo naslednje derivate: […] tako, da količine pomnožijo s faktorjem 1,2„(v nadaljevanju: kategorija proizvodov iz točke (b)). ( 33 ) V besedilu Priloge III k Direktivi 2009/119 je torej izrecno določena možnost, da države članice v svoje varnostne zaloge vključijo le del naftnih derivatov, in sicer tiste, ki spadajo v kategorijo proizvodov iz točke (b). Vendar se na podlagi odobritve takšne izbire državam članicam zahteva, da so svobodne pri določanju sestave svojih varnostnih zalog, pod pogojem, da se upoštevajo količine, zahtevane v členu 3 Direktive 2009/119. Države članice so namreč edine, ki poznajo vse podrobnosti v zvezi z nacionalno porabo, proizvodnjo ali uvozom naftnih derivatov. Iz uradnih statističnih podatkov je dejansko razvidno, da se je velika večina držav članic, tako kot Republika Bolgarija, odločila, da v svoje varnostne zaloge poleg surove nafte v skladu z drugo prej navedeno metodo vključi tudi proizvode iz kategorije iz točke (b). ( 34 )

66.

Drugič, pripomniti je treba, da edina omejitev svobodne odločitve držav članic izhaja iz zahtev iz člena 9(5) Direktive 2009/119, ki se nanaša na sestavo „posebnih zalog“, ki so lahko sestavljene iz ene (ali več) od 14 vrst naftnih derivatov, naštetih v členu 9(2) te direktive. Posamezna država članica, ki se ni zavezala, da bo za dano koledarsko leto vzdrževala vsaj za 30 dni posebnih zalog, namreč zagotovi, da je vsaj ena tretjina njene obveznosti vzdrževanja zalog v obliki derivatov, sestavljenih v skladu s členom 9(2) in (3) navedene direktive, to je v obliki vsaj ene od kategorij naftnih derivatov, naštetih v navedenem odstavku 2. Ta določba v bistvu zahteva, da se vsaj ena tretjina obveznosti vzdrževanja zalog, ki velja za državo članico, vzdržuje v obliki posebnih proizvodov, kar odraža modele porabe (in tako orisuje dejanske potrebe zadevne države članice).

67.

Na tretjem in zadnjem mestu, kar zadeva cilj upoštevnih določb, v nasprotju s tem, kar trdi predložitveno sodišče, menim, da ni mogoče trditi, da bi bilo mogoče cilj zagotavljanja visoke stopnje varnosti oskrbe z nafto doseči le, če bi države članice v svojih varnostnih zalogah vzdržuje vse energetskih proizvodov iz Priloge A, poglavje 3.4, k Uredbi št. 1099/2008. Nasprotno, različne kategorije naftnih derivatov, naštete v tej prilogi, imajo različen pomen, ko gre za soočanje z resnimi krizami pri oskrbi. To je jasno iz dejstva, da trenutna metoda za izračunavanje vzdrževane ravni zalog, kot je podrobno opisana v Prilogi III k Direktivi 2009/119 in opisana v točki 65 teh sklepnih predlogov, za izračun ekvivalenta surove nafte za energetske proizvode določa ugodnejši koeficient (tj. 1,2) za kategorijo proizvodov iz točke (b) ( 35 ) v primerjavi s koeficientom, določenim za druge vrste naftnih derivatov (tj. 1,065). Drugače povedano, to razlikovanje med koeficienti nakazuje, da se s sedanjo direktivo od držav članic ne zahteva, da vzdržujejo varnostne zaloge za vse energetske proizvode, naštete v poglavju 3.4 Priloge A Uredbe št. 1099/2008, ampak da je s to direktivo z določitvijo ugodnejši koeficient za kategorijo proizvodov iz točke (b) implicitno priznano, da so ti proizvodi bolj uporabni pri soočanju z morebitno resno krizo pri oskrbi. Prav tako je na podlagi Direktive 2009/119 mogoče, da se zaloge „surove nafte“, katere predelava omogoča proizvodnjo vseh kategorij naftnih derivatov iz te priloge, vključijo v varnostne zaloge. S praktičnega vidika bi bilo torej nelogično zahtevati od držav članic, da vzdržujejo varnostne zaloge za vse kategorije proizvodov iz Priloge A, poglavje 3.4, k Uredbi št. 1099/2008.

68.

Ob upoštevanju navedenega predlagam, naj se na drugo vprašanje odgovori, da je treba upoštevne določbe Direktive 2009/119 v povezavi s členom 17 in členom 52 Listine razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, na podlagi katere varnostne zaloge vključujejo zgolj del vrst energetskih proizvodov iz člena 2, prvi odstavek, točka (i), Direktive 2009/119, pod pogojem, da se ta zaloga: (i) oblikuje z uporabo metod in postopkov izračunavanja obveznosti vzdrževanja zalog, ki so določeni v členu 3(1), (2) in (3) te direktive, (ii) izračuna v skladu z metodama iz Priloge III navedene direktive in (iii) da se spoštuje člen 9(5) te direktive.

69.

S tretjim, četrtim in petim vprašanjem za predhodno odločanje, ki jih je treba preučiti skupaj, predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali lahko država članica v okviru izvajanja obveznosti, ki jih ima na podlagi člena 3 Direktive, 2009/119 gospodarskemu subjektu naloži obveznost, da vzdržuje zaloge proizvodov, ki niso tisti, ki jih sam uvaža, ali ki niso povezani z njegovo gospodarsko dejavnostjo, tudi če to povzroči veliko finančno breme.

70.

V nasprotju s predlaganima odgovoroma na prvi dve vprašanji za predhodno odločanje menim, da mora biti odgovor na ta zadnja tri vprašanja bolj večplasten.

71.

Na podlagi odgovorov na prvi dve vprašanji je treba spomniti, prvič, da v Direktivi 2009/119 ni opredeljeno, katerim gospodarskim subjektom je mogoče naložiti obveznosti vzdrževanja varnostnih zalog, tako da morajo države članice, nosilke obveznosti iz te direktive, odločiti, katera podjetja (ali osrednji organi za vzdrževanje zalog) so dolžni hraniti zaloge nafte in/ali naftnih derivatov, in drugič, da navedena direktiva državam članicam ne nalaga, da vzdržujejo zaloge vseh energetskih proizvodov, naštetih v Prilogi A, poglavje 3.4, k Uredbi št. 1099/2008.

72.

Zato je na podlagi tega logično sklepati, da morajo države članice opredeliti, katere obveznosti oblikovanja in vzdrževanja varnostnih zalog se lahko naložijo gospodarskim subjektom, da bi se izpolnile obveznosti, ki izhajajo iz Direktive 2009/119. Konkretno bi država članica torej načeloma morala imeti možnost, da naloži obveznost vzdrževanja varnostne zaloge kateremu koli gospodarskemu subjektu tako z vidika količine kot vrste proizvoda, ne glede na to, ali ta sam ima proizvod, katerega zalogo je treba vzdrževati, in/ali obrate za njegovo skladiščenje.

73.

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav si bo na splošno država članica, ki izvaja obveznost vzdrževanja zalog, prizadevala to storiti kar najbolj učinkovito in se bo torej odločila te obveznosti naložiti predvsem podjetjem, ki že imajo obrate za skladiščenje ali imajo resnične možnosti za najem teh obratov, bi se zaradi posebnega položaja v tej državi članici lahko pojavila potreba po tem, da se te obveznosti vzdrževanja zalog porazdelijo zunaj tega kroga podjetij, z vključitvijo tudi drugih podjetij, ki bodisi sama nimajo obratov za skladiščenje ali lahkega dostopa do takih obratov bodisi nimajo energetskega proizvoda, ki je del varnostne zaloge. ( 36 )

74.

Vendar ko država članica sprejema ukrepe v okviru pooblastila za odločanje po prostem preudarku, ki ji je podeljeno z aktom prava Unije, je treba šteti, da izvaja to pravo v smislu člena 51(1) Listine. ( 37 ) Zato je take obveznosti, ker imajo lahko precejšnje posledice za položaj gospodarskega subjekta, mogoče naložiti le ob spoštovanju med drugim na eni strani lastninske pravice, določene v členu 17 Listine in na drugi strani svobode gospodarske pobude iz člena 16 Listine, ki zajema pravico do opravljanja gospodarske ali poslovne dejavnosti, pogodbeno svobodo in svobodno konkurenco, ( 38 ) pa tudi pravico vseh podjetij, da lahko v mejah odgovornosti, ki jo določijo s svojimi akti, prosto razpolagajo z ekonomskimi, tehničnimi in finančnimi sredstvi, ki so jim na voljo. ( 39 )

75.

Glede omejitev, ki jih je mogoče določiti za izvrševanje lastninske pravice zaradi naložitve teh obveznosti, poleg tega opozarjam, da lastninska pravica, zagotovljena s členom 17 Listine, ni absolutna pravica in da je njeno izvajanje lahko predmet omejitev, utemeljenih s cilji splošnega interesa, ki jim sledi Unija. Iz člena 52(1) Listine tako izhaja, da se izvajanje lastninske pravice lahko omeji, če med drugim ( 40 ) te omejitve dejansko ustrezajo zastavljenim ciljem splošnega interesa ter glede na zastavljeni cilj ne pomenijo nesorazmernega in nedopustnega posega, ki bi škodoval bistvu tako zagotovljene pravice. ( 41 ) Prav tako je Sodišče glede svobode gospodarske pobude potrdilo, da ta svoboda ni absolutna pravica, ampak jo je treba upoštevati glede na njeno vlogo v družbi. ( 42 )

76.

V zvezi s tem se mi zdi koristno podati pojasnila.

77.

Na prvem mestu se mi ne zdi sporno, da se cilj, uresničevan z Direktivo 2009/119, kot je opisan v točki 40 teh sklepnih predlogov in ki je zagotoviti varnost oskrbe z energijo, uvršča med cilje splošnega interesa, ki lahko utemeljujejo omejitev uporabe lastnine. ( 43 ) Sodišče je namreč že odločilo, da minimalna oskrba z naftnimi derivati presega premisleke povsem gospodarske narave in lahko torej pomeni cilj, zajet s pojmom „javne varnosti“. ( 44 ) Zato je treba po mojem mnenju ureditev iz postopka v glavni stvari, ker je usmerjena na skladiščenje najnujnejših naftnih derivatov in široko opredeljuje krog gospodarskih subjektov, za katere velja obveznost skladiščenja, šteti za primerno za dosego tega cilja.

78.

Na drugem mestu je treba presoditi, ali bi take obveznosti ob neobstoju izplačila nadomestil v korist gospodarskih subjektov, na katerih slonijo te obveznosti, pomenile nesorazmerno in nedopustno posredovanje, ki posega v samo bistvo lastninske pravice. ( 45 ) Čeprav Direktiva 2009/119 ne določa sistema izplačevanja nadomestil, pa vseeno vsebuje druga pravila, ki se mi zdijo upoštevna pri presoji sorazmernosti teh obveznosti.

79.

Po eni strani v skladu s členom 8 Direktive 2009/119 država članica „skrbi za to, da se gospodarskim subjektom, katerim je […] naložila obveznost vzdrževanja zalog, dodeli pravica, da te obveznosti najmanj delno […] prenese“ ( 46 ). Kot je bilo opisano v točki 45 teh sklepnih predlogov, se subjekt torej lahko odloči, da bo te obveznosti prenesel na osrednji organ za vzdrževanje zalog ali na druge gospodarske subjekte, tako na ozemlju države članice, za račun katere se hranijo zaloge, kot zunaj tega ozemlja, in to za „plačilo, ki je v mejah stroškov opravljenih storitev“. ( 47 ) Ta določba kaže, da je zakonodajalec Unije implicitno priznal, da lahko države članice gospodarskim subjektom naložijo obveznosti, ki jih je težko izpolniti, in da bi zato ti morali imeti možnost odločiti se, da jih bodo po razumni ceni prenesli na primernejši subjekt. Na dejansko možnost prenosa bi bilo torej treba gledati kot na jamstvo za to, da so obveznosti vzdrževanja zalog sorazmerne in da zagotavljajo poštene konkurenčne pogoje.

80.

Po drugi strani je treba v skladu s to isto logiko opozoriti, da ima obveznost oblikovanja in vzdrževanja zalog natančno zamejeno časovno in stvarno področje uporabe (eno leto za določeno količino) in da nič ne bi smelo preprečiti gospodarskim subjektom, ki morajo vzpostaviti varnostno zalogo naftnih derivatov, ki jih ne uporabljajo v okviru svojih dejavnosti, da teh proizvodov po preteku enoletne obvezne varnostne zaloge ne prodajo in imajo od tega korist.

81.

Po teh pojasnilih je presoja združljivosti morebitnih omejitev, nastalih zaradi spornih odredb, s pravom Unije, na koncu v pristojnosti predložitvenega sodišča glede na posebne okoliščine v Republiki Bolgariji.

82.

V zvezi s tem je jasno, da naložene obveznosti v nobenem primeru kot celota ne smejo presegati mej minimalne oskrbe, kot so opredeljene v členu 3 Direktive 2009/119. ( 48 ) Takšna obveznost, če je pravično (in torej po definiciji sorazmerno) porazdeljena med vse gospodarske subjekte, kot taka namreč ne bi smela kršiti bistvene vsebine lastninske pravice in/ali svobode gospodarske pobude.

83.

V zvezi s obsegom poseganja pa je treba razlikovati med dvema primeroma.

84.

Na eni strani, kadar morajo gospodarski subjekti oblikovati varnostne zaloge vrste energetskega proizvoda, ki je del njihove dejavnosti, menim, da posega v lastninsko pravico (in posledično v svobodo gospodarske pobude) ni mogoče a priori šteti za nesorazmerno poseganje, zlasti če načeloma imajo fizično infrastrukturo ali poslovne odnose, ki so potrebni za proizvodnjo, trgovanje, predelavo, prevoz in skladiščenje surove nafte in naftnih derivatov. Vendar ta obveznost ne bi smela predstavljati nesorazmernega ali prevelikega finančnega bremena glede na promet, ustvarjen v okviru njegove komercialne dejavnosti. ( 49 )

85.

Na drugi strani, kadar država članica v nacionalni ureditvi določi obveznost – kot je v tem primeru storila Republika Bolgarija – da varnostne zaloge naftnega derivata oblikuje gospodarski subjekt, ki tega derivata ne uporablja v okviru svojih rednih gospodarskih dejavnosti, je logično, da lahko temu subjektu nastanejo dodatni stroški v primerjavi s subjekti iz prvega primera. Če bi med takimi subjekti obstajalo razmerje učinkovite ali potencialne konkurence, bi naložitev obveznosti torej lahko ustvarila nepoštene pogoje v zvezi z zmožnostjo za izpolnitev obveznosti vzdrževanja zalog, kar bi bilo nezdružljivo ne samo s spoštovanjem pravil notranjega trga in konkurence, ki je izrecno zahtevano v uvodni izjavi 33 Direktive 2009/119, ampak tudi z načelom prepovedi diskriminacije. V takem primeru, precej izjemoma, kadar subjekt opazi, da je njegov konkurenčni položaj znatno prizadet zaradi finančnega bremena, bi si bilo torej mogoče predstavljati, da bi se v okviru nacionalne ureditve ali sodnega postopka na podlagi individualne presoje uporabili korektivni ukrepi, kot je nadomestitev dodatnih stroškov ali oprostitev obveznosti plačila zavarovanja in trošarine, povezane z nakupa naftnega derivata ali administrativnih stroškov, povezanih s prevozom in skladiščenjem tega proizvoda, da bi se lahko spet vzpostavili pošteni pogoji na trgu in bi se lahko vsem subjektom zagotovil enakopraven položaj.

86.

Ob upoštevanju navedenega predlagam, da se na tretje, četrto in peto vprašanje, kot so bila preoblikovana, odgovori, da je treba upoštevne določbe Direktive 2009/119 v povezavi s členom 17 Listine razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, s katero se gospodarskemu subjektu nalaga obveznost, da vzdržuje zaloge proizvodov, ki niso tisti, ki jih sam uvaža, ali ki niso povezani z njegovo gospodarsko dejavnostjo, tudi če to za ta subjekt povzroči veliko finančno breme, razen če taka obveznost privede do nesorazmernega manj ugodnega položaja za navedeni subjekt med drugim glede na njegov promet ali v primerjavi z drugimi, konkurenčnimi gospodarskimi subjekti.

87.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Administrativen sad – Varna (upravno sodišče v Varni, Bolgarija) in kot so bila preoblikovana, odgovori:

Člen 1, člen 2, prvi odstavek, točka (i), ter člena 3 in 8 Direktive 2009/119/ES z dne 14. septembra 2009 o obveznosti držav članic glede vzdrževanja minimalnih zalog surove nafte in/ali naftnih derivatov, kakor je bila spremenjena z Izvedbeno direktivo Komisije (EU) 2018/1581 z dne 19. oktobra 2018, v povezavi s Prilogo A, poglavje 3.4, k Uredbi (ES) št. 1099/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2008 o statistiki energetike, kakor je bila spremenjena z Uredbo Komisije (EU) 2019/2146 z dne 26. novembra 2019, in s členom 17 Listine Evropske unije o temeljih pravicah

je treba razlagati tako, da

ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, s katero: