Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

JEANA RICHARDA DE LA TOURA,

predstavljeni 13. junija 2024(1)

Zadeva C‑305/22

C. J.

Kazenski postopek

(Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti, Romunija))

„Predhodno odločanje – Območje svobode, varnosti in pravice – Pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah – Okvirni sklep 2002/584/PNZ – Evropski nalog za prijetje – Razlog za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje – Zaveza izvršitvene države članice, da bo izvršila kazen odvzema prostosti, ki je bila izrečena zahtevani osebi – Okvirni sklep 2008/909/PNZ – Vzajemno priznavanje sodb v kazenskih zadevah za namen njihovega izvrševanja v drugi državi članici – Neobstoj soglasja odreditvene države članice – Pravica odreditvene države članice, da sama izvrši kazen – Obveznost izvršitvenega pravosodnega organa, da izvrši evropski nalog za prijetje“

I.      Uvod

1.        Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 4, točki 5 in 6, ter člena 8(1)(c) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami(2) ter člena 4(2), člena 22(1) in člena 25 Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji(3).

2.        Ta vloga je bila vložena v okviru nacionalnega postopka, v katerem se mora Curtea de Apel Bucureşti (višje sodišče v Bukarešti, Romunija) izreči o veljavnosti nacionalnega naloga za izvršitev kazni zapora, izrečene C. J., ki prebiva v Italiji, in o veljavnosti evropskega naloga za prijetje, izdanega v zvezi z njim. Italijanski pravosodni organi so izvršitev tega evropskega naloga za prijetje zavrnili na podlagi razloga za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.(4) Ti organi so hkrati izdali odločitev o priznanju sodbe in izvršitvi kazenske sankcije, izrečene zoper C. J, čeprav so romunski pravosodni organi nasprotovali izvršitvi te kazenske sankcije v Italiji.

3.        Ta zadeva ponazarja težavnost vzpostavitve razmerja med tem okvirnim sklepom in Okvirnim sklepom 2008/909, ki sta temeljna instrumenta pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah.

4.        V teh sklepnih predlogih, ki bodo v skladu z zahtevo Sodišča osredotočeni na prvo, drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje, bom zagovarjal stališče, da pravosodni organ ne more zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti, s sklicevanjem na razlog za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, če sta bila priznanje in izvršitev obsodilne sodbe izvedena v nasprotju s postopkom in pogoji iz Okvirnega sklepa 2008/909. V tem primeru odreditvena država članica(5) ohrani pravico do izvršitve te kazni, zato mora izvršitveni pravosodni organ evropski nalog za prijetje izvršiti tako, da zahtevano osebo preda tej državi članici.

II.    Dejansko stanje spora o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

5.        C. J. je bil s sodbo Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti) z dne 27. junija 2017, ki je bila spremenjena in je postala pravnomočna s sodbo Înalta Curte de Casație și Justiție (vrhovno kasacijsko sodišče, Romunija) z dne 10. novembra 2020, pravnomočno obsojen na kazen štirih let in dveh mesecev zapora ter na triletno prepoved uresničevanja nekaterih pravic zaradi več kaznivih dejanj (v nadaljevanju: obsodilna sodba).

6.        Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti) je 20. novembra 2020 izdalo nalog za izvršitev kazni zapora, izrečene osebi C. J. To sodišče je 25. novembra 2020 v zvezi s C. J. izdalo evropski nalog za prijetje.

7.        Ministero della Giustizia (ministrstvo za pravosodje, Italija) je 31. decembra 2020 Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti) obvestilo o prijetju C. J. in ga zaprosilo, naj pošlje evropski nalog za prijetje v italijanščini. Ta evropski nalog za prijetje mu je bil poslan.

8.        Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti) je italijanskim pravosodnim organom na njihovo prošnjo 14. januarja 2021 poslalo obsodilno sodbo. To sodišče je hkrati navedlo, da se ne strinja z možnostjo, da bi italijanski pravosodni organi priznali to sodbo in jo izvršili v Italiji.

9.        Po tem, ko so italijanski pravosodni organi zaprosili za pojasnila, jih je Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti) 20. januarja 2021 obvestilo, da v primeru zavrnitve izvršitve evropskega naloga za prijetje na podlagi člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, ne bo dalo soglasja za posredno priznanje navedene sodbe in prevzem izvršitve kazni v Italijanski republiki ter da bo naknadno predlagalo tako priznanje in tak prevzem odgovornosti na podlagi Okvirnega sklepa 2008/909.

10.      Nato so romunski organi italijanske pravosodne organe zaprosili za informacije v zvezi z izvršitvijo evropskega naloga za prijetje v skladu s členom 22 Okvirnega sklepa 2002/584.

11.      Corte d'appello di Roma (višje sodišče v Rimu, Italija) je s sodbo z dne 6. maja 2021 zavrnilo predajo C. J., priznalo obsodilno sodbo in odredilo njeno izvršitev v Italiji. To sodišče je menilo, da – ker C. J. zakonito in dejansko prebiva v Italiji – ni razlogov za zahtevo, da bi moral kazen prestajati v Romuniji, saj je izvršitev te kazni v Italiji bolj skladna s ciljem olajšanja njegove socialne rehabilitacije. Navedeno sodišče je menilo, da mora po odštetju obdobij pripora, ki jih je že prestal, prestati še kazen v skupnem trajanju treh let, šestih mesecev in 21 dni.

12.      Ta sodba Corte d'appello di Roma (višje sodišče v Rimu) je bila 20. maja 2021 predložena Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti). Zatem so romunski organi prejeli potrdilo urada državnega tožilstva v Rimu za izvrševanje kazenskih sankcij z dne 11. junija 2021, iz katerega je razvidno, da C. J. trenutno prestaja kazen hišnega zapora v skladu z italijanskim pravom. Iz tega potrdila še izhaja, da gre, kar zadeva potek postopka izvrševanja, za sklep o izvršitvi s pogojno odložitvijo izvrševanja kazenske sankcije v obliki hišnega zapora in da preostala kazen, ki jo mora obsojenec prestati, zajema kazen treh let in enajstih mesecev zapora, pri čemer se je izvrševanje kazni začelo 29. decembra 2020, izteklo pa se bo 28. novembra 2024.(6)

13.      Romunski pravosodni organi so v dopisu, poslanem 28. junija 2021, ponovili stališče, navedeno v točki 9 teh sklepnih predlogov, ter pojasnili, da bodo, dokler ne bodo obveščeni o začetku izvrševanja kazni odvzema prostosti C. J. z zaporom, šteli, da imajo v skladu s členom 22(1) Okvirnega sklepa 2008/909 še naprej pravico izvršiti obsodilno sodbo z dne 27. junija 2017. Ti organi so še dodali, da nacionalni nalog za izvršitev kazni zapora in mednarodni nalog za prijetje nista bila razveljavljena in sta še vedno veljavna.

14.      Urad drugega kazenskega senata za izvrševanje kazenskih sankcij pri Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti) je 15. oktobra 2021 pri predložitvenem sodišču vložil ugovor zoper izvršitev obsodilne sodbe.

15.      To sodišče pojasnjuje, da se mora izreči o veljavnosti nacionalnega naloga za izvršitev kazni zapora in evropskega naloga za prijetje, saj romunski in italijanski pravosodni organi zagovarjajo različno razlago, zlasti kar zadeva razmerje med Okvirnim sklepom 2002/584 in Okvirnim sklepom 2008/909. To pomeni, da mora navedeno sodišče odločiti, ali je treba ta nacionalni nalog, ki so ga izdali romunski organi, razveljaviti, če se šteje, da so obsodilno sodbo uveljavili italijanski organi in da se izvršuje.

16.      Tako se postavljata vprašanji, ali je za priznanje sodbe v okviru postopka izvršitve evropskega naloga za prijetje, pri čemer je izvršitveni pravosodni organ tako izvršitev zavrnil v skladu s členom 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, potrebno soglasje države članice izdajateljice v skladu s členom 4(2) in členom 25 Okvirnega sklepa 2008/909 ter ali se lahko to, da država članica izdajateljica posreduje obsodilno sodbo, šteje za soglasje. Postavlja se tudi vprašanje, ali lahko tak postopek, ki bi bil izpeljan v nasprotju s členom 4(2) in členom 25 tega okvirnega sklepa, povzroči pravni učinek z vidika kazenske sankcije, kar zadeva njeno izvršitev na ozemlju Romunije. Poleg tega bi bilo treba opredeliti, ali država članica izdajateljica, dokler ni obveščena o začetku izvrševanja kazni odvzema prostosti obsojeni osebi z zaporom, v skladu s členom 22(1) navedenega okvirnega sklepa obdrži polno pravico do izvršitve sodb, izdanih na svojem ozemlju.

17.      V teh okoliščinah je Curtea de Apel Bucureşti (višje sodišče v Bukarešti) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

„1.      Ali je treba določbe člena 25 Okvirnega sklepa 2008/909/PNZ razlagati tako, da mora pravosodni organ, ki izvrši evropski nalog [za prijetje], če namerava uporabiti člen 4(6) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, za priznavanje kazenskih obsodb zahtevati [posredovanje] sodbe in potrdila, izdanih v skladu z Okvirnim sklepom 2008/909/PNZ, ter pridobiti soglasje države izdajateljice obsodbe v skladu s členom 4(2) Okvirnega sklepa 2008/909/PNZ?

2.      Ali je treba določbe člena 4(6) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, v povezavi s členom 25 in členom 4(2) Okvirnega sklepa 2008/909/PNZ, razlagati tako, da zaradi zavrnitve izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega za izvršitev kazni odvzema prostosti in priznanje kazenske obsodbe, brez dejanske izvršitve zaporne kazni obsojene osebe po pomilostitvi in začasnem zadržanju izvrševanja kazni v skladu z zakoni izvršitvene države, in brez pridobitve soglasja države izdajateljice obsodbe v okviru postopka priznavanja, država izdajateljica obsodbe izgubi pravico do izvršitve kazni v skladu s členom 22(1) Okvirnega sklepa 2008/909/PNZ?

3.      Ali je treba člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ razlagati tako, da obsodba na kazen odvzema prostosti, na podlagi katere je bil izdan evropski nalog za prijetje, katerega izvršitev je bila zavrnjena v skladu s členom 4(6) [istega okvirnega sklepa], pri čemer je bila sodba priznana, vendar ni bila dejansko izvršena z zaporno kaznijo obsojene osebe po pomilostitvi in začasnem zadržanju izvršitve kazni v skladu z zakonodajo države izvršitve, in brez pridobitve soglasja države izdajateljice obsodbe v okviru postopka priznavanja, preneha biti izvršljiva?

4.      Ali je treba določbe člena 4(5) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ razlagati tako, da sodba o zavrnitvi izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega za izvrševanje kazni odvzema prostosti in priznanje obsodbe v skladu s členom 4(6) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, ki ni bila dejansko izvršena z izvršitvijo zaporne kazni obsojene osebe po pomilostitvi in začasnem zadržanju izvršitve kazni v skladu z zakonodajo izvršitvene države (država članica EU) in brez pridobitve soglasja države izdajateljice obsodbe v okviru postopka priznavanja, pomeni ,obsodbo za ista dejanja v tretji državi‘?

5.      Če je odgovor na četrto vprašanje pritrdilen: Ali je treba določbe člena 4(5) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ razlagati tako, da sodba o zavrnitvi izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega za izvrševanje kazni odvzema prostosti in priznanje obsodbe v skladu s členom 4(6) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ, po začasnem zadržanju izvršitve kazni v skladu z zakonodajo izvršitvene države pomeni ,sodbo v postopku izvrševanja‘, če se nadzor obsojene osebe še ni začel?“

18.      Pisna stališča so predložili C. J., romunska, češka in nizozemska vlada ter Evropska komisija. Te stranke, razen C. J., so se, tako kot francoska vlada, udeležile obravnave 13. marca 2024, na kateri so med drugim odgovorile na vprašanja za ustni odgovor, ki jih je postavilo Sodišče.

III. Analiza

A.      Uvodne ugotovitve

19.      C. J. je v pisnih stališčih navedel, da je Tribunale di sorveglianza di Roma (nadzorno sodišče v Rimu, Italija) 7. februarja 2023 odredilo izvršitev preostanka kazni v obliki hišnega zapora. Sodišče je nato na predložitveno sodišče naslovilo zahtevo za informacije, v kateri ga je pozvalo, naj pojasni, ali ta informacija vpliva na njegova vprašanja za predhodno odločanje.

20.      To sodišče je 22. novembra 2023 odgovorilo, da navedene informacije ne more potrditi, saj niso italijanski pravosodni organi posredovali nobenega dokumenta v zvezi s C. J. od leta 2021. Poleg tega je navedeno sodišče pojasnilo, da bi, če bi bila informacija glede razvoja italijanskega postopka potrjena, odgovor na prva štiri vprašanja ostal koristen. Kvečjemu bi se lahko štelo, da ni več aktualno peto vprašanje.

21.      Glede na navedeno menim, da je treba v analizi, ki sledi, upoštevati dejansko stanje, kot je predstavljeno v predložitveni odločbi,(7) to je, da je položaj, kar zadeva izvrševanje kazni odvzema prostosti, izrečene C. J., v Italiji, položaj, v katerem je bil izdan nacionalni nalog za izvršitev te kazni s pogojno odložitvijo izvrševanja kazenske sankcije v obliki hišnega zapora, dokler italijanski pravosodni organi ne odločijo o kazenski sankciji, alternativni kazni zapora.

B.      Prvo, drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje

22.      Predložitveno sodišče s prvimi tremi vprašanji, za katere predlagam, naj se preučijo skupaj, Sodišču v bistvu predlaga, naj odloči, ali je treba člen 4, točka 6, in člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584 ter člen 4(2) in (5), člen 8(1), člen 22(1) in člen 25 Okvirnega sklepa 2008/909 razlagati tako, da lahko pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti, s sklicevanjem na razlog za fakultativno neizvršitev iz prve od navedenih določb, če sta priznanje in izvršitev obsodilne sodbe izvedena v nasprotju s postopkom in pogoji iz Okvirnega sklepa 2008/909. Poleg tega želi navedeno sodišče še izvedeti, ali v tem primeru odreditvena država članica ohrani pravico do izvršitve te kazni in ali mora izvršitveni pravosodni organ evropski nalog za prijetje izvršiti tako, da zahtevano osebo preda tej državi članici.

23.      Pri odgovoru na ta vprašanja je mogoče izhajati iz dveh povsem različnih predpostavk. Medtem ko nizozemska vlada trdi, da je mogoče razlog za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 uporabiti zunaj okvira, določenega z Okvirnim sklepom 2008/909, drugi udeleženci v tem postopku zagovarjajo nasprotno stališče. S tem stališčem se strinjam tudi sam.

24.      Spomniti je treba, da je namen Okvirnega sklepa 2002/584, da se z uvedbo poenostavljenega in učinkovitega sistema predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene storitve kaznivega dejanja, olajša in pospeši pravosodno sodelovanje ter tako prispeva k uresničitvi cilja, zastavljenega za Unijo, da ta postane območje svobode, varnosti in pravice, pri čemer se opira na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami.(8)

25.      Na področju, ki je urejeno s tem okvirnim sklepom, je načelo vzajemnega priznavanja – ki je, kot je razvidno zlasti iz njegove uvodne izjave 6, „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah – izraženo v členu 1(2) navedenega okvirnega sklepa, v katerem je določeno pravilo, da države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela vzajemnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.(9)

26.      Iz tega sledi, prvič, da lahko izvršitveni pravosodni organi izvršitev evropskega naloga za prijetje zavrnejo le iz razlogov, ki izhajajo iz Okvirnega sklepa 2002/584, kakor ga razlaga Sodišče. Drugič, medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, je zavrnitev izvršitve zasnovana kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko.(10)

27.      Ta okvirni sklep v členu 3 določa razloge za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, v členih 4 in 4a pa razloge za njegovo fakultativno neizvršitev.(11)

28.      Čeprav torej Okvirni sklep 2002/584 temelji na načelu vzajemnega priznavanja, to priznavanje ne pomeni absolutne obveznosti izvršitve izdanega naloga za prijetje.(12) Ta okvirni sklep namreč pristojnim organom držav članic v posebnih primerih omogoča, da odločijo, da je treba kazen, ki je bila izrečena v odreditveni državi članici, izvršiti na ozemlju izvršitvene države članice.(13)

29.      V zvezi z razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje, naštetimi v členu 4 Okvirnega sklepa 2002/584, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da imajo države članice pri prenosu tega okvirnega sklepa v nacionalno pravo polje proste presoje. To pomeni, da lahko te razloge prenesejo v nacionalno pravo ali ne. Odločijo se lahko tudi za omejitev primerov, v katerih lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, s čimer se olajša predaja zahtevanih oseb v skladu z načelom vzajemnega priznavanja, navedenim v členu 1(2) navedenega okvirnega sklepa.(14)

30.      Opozarjam, da med razlogi za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 določa, da lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, če je bil izdan zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, kadar se zahtevana oseba nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države, in se ta država zaveže, da bo izvršila kazen ali ukrep v skladu s svojim nacionalnim pravom.

31.      Tako morata biti za uporabo razloga za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje iz navedene določbe izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, da se zahtevana oseba nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države in, drugič, da se ta država zaveže, da bo v skladu s svojim nacionalnim pravom izvršila kazen ali ukrep, za katerega je bil izdan evropski nalog za prijetje.(15)

32.      V zvezi s prvim od teh pogojev je Sodišče že razsodilo, da zahtevana oseba „prebiva“ v izvršitveni državi članici, če ima v njej dejansko prebivališče, „nahaja se“ pa v njej, če se v tej državi članici že nekaj časa neprekinjeno zadržuje in je zato z njo vzpostavila podobne vezi, kot izhajajo iz prebivališča.(16)

33.      V zvezi z drugim od navedenih pogojev iz besedila člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 izhaja, da se za vsako zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje zahteva resnična zaveza izvršitvene države članice, da bo izvršila kazen odvzema prostosti, ki je bila izrečena zahtevani osebi.(17) Tako ni mogoče šteti, da zgolj okoliščina, da ta država izrazi, da je „pripravljena“ izvršiti to kazen, upravičuje tako zavrnitev. Iz tega izhaja, da mora izvršitveni pravosodni organ pred vsako zavrnitvijo izvršitve evropskega naloga za prijetje preveriti možnost dejanske izvršitve kazni v skladu s svojim nacionalnim pravom.(18)

34.      Tako je treba zagotoviti, da izvršitveni pravosodni organ možnost zavrnitve izvršitve evropskega naloga za prijetje uporabi le, če je v izvršitveni državi članici zagotovljena dejanska izvršitev kazni, ki je bila izrečena zahtevani osebi, in da se tako doseže rešitev, ki je skladna z namenom Okvirnega sklepa 2002/584.(19)

35.      Kadar izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da sta izpolnjena oba pravkar navedena pogoja, mora presoditi še, ali obstaja legitimen interes, ki upravičuje izvršitev kazni, ki je bila izrečena v odreditveni državi članici, na ozemlju izvršitvene države članice. Ta presoja temu organu omogoča, da upošteva cilj člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, ki je v skladu z ustaljeno sodno prakso povečati možnosti za socialno rehabilitacijo zahtevane osebe po prestani kazni, na katero je bila obsojena.(20) Tako mora izvršitveni pravosodni organ pri odločitvi, ali je treba glede na zastavljeni cilj socialne rehabilitacije zavrniti izvršitev evropskega naloga za prijetje, imeti potrebno polje proste presoje.(21)

36.      Preizkus, ki ga opravi izvršitveni pravosodni organ, ali obstaja legitimen interes, ki upravičuje izvršitev kazni ali ukrepa, izrečenega v odreditveni državi članici, na ozemlju izvršitvene države članice, mora temeljiti na celoviti presoji vseh konkretnih elementov, ki opredeljujejo položaj zahtevane osebe in ki lahko kažejo, ali med to osebo in izvršitveno državo članico obstajajo vezi, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da je navedena oseba dovolj vključena v to državo in da bo zato izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti, ki ji je bil izrečen v odreditveni državi članici, v izvršitveni državi članici prispevala k uresničitvi cilja socialne rehabilitacije, ki mu sledi ta člen 4, točka 6.(22)

37.      V tem okviru je Sodišče pojasnilo, da je treba upoštevati Okvirni sklep 2008/909. Natančneje, v uvodni izjavi 9 tega okvirnega sklepa je naveden ponazoritveni seznam elementov, na podlagi katerih se lahko pravosodni organ prepriča, da bo izvršitev kazenske sankcije v izvršitveni državi članici prispevala k uresničevanju cilja lažje socialne rehabilitacije obsojene osebe. Med temi elementi sta v bistvu navezanost osebe na izvršitveno državo članico in okoliščina, da je ta država članica središče njenega družinskega življenja in njenih interesov, zlasti ob upoštevanju njenih družinskih, jezikovnih, kulturnih, socialnih ali ekonomskih vezi z navedeno državo.(23)

38.      Okvirni sklep 2002/584 in Okvirni sklep 2008/909 tako vplivata drug na drugega. Sodišče je poudarilo obstoj takega medsebojnega vpliva s pojasnilom, da ker je cilj člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 enak cilju, ki je naveden v uvodni izjavi 9 in ki se uresničuje s členom 25 Okvirnega sklepa 2008/909, ki se nanaša na razlog za fakultativno neizvršitev iz tega člena 4, točka 6, so navedeni elementi upoštevni tudi v okviru celovite presoje, ki jo mora izvršitveni pravosodni organ opraviti pri uporabi tega razloga.(24)

39.      Vendar medsebojni vpliv med Okvirnim sklepom 2002/584 in Okvirnim sklepom 2008/909 ni omejen na presojo obstoja legitimnega interesa, ki upravičuje izvršitev kazni ali ukrepa, izrečenega v odreditveni državi članici, na ozemlju izvršitvene države članice. Člen 25 Okvirnega sklepa 2008/909 namreč veliko splošneje določa, da se ta okvirni sklep uporablja za izvrševanje kazenskih sankcij, kadar se država članica odloči uporabiti razlog za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

40.      Tako se v skladu s členom 25 Okvirnega sklepa 2008/909, „[b]rez poseganja v Okvirni sklep [2002/584] […] določbe tega okvirnega sklepa smiselno uporabljajo – kolikor so združljive z določbami navedenega okvirnega sklepa – za izvrševanje kazenskih sankcij v primerih, ko se država članica zaveže k izvršitvi kazenske sankcije v primerih iz člena 4(6) navedenega okvirnega sklepa, ali če je v skladu s členom 5(3) navedenega okvirnega sklepa postavila pogoj, da je osebo treba vrniti zadevni državi članici, da bi v njej prestala kazen, s čimer se izogne nekaznovanosti zadevne osebe“.

41.      Menim, da iz člena 25 Okvirnega sklepa 2008/909 izhaja, da je treba, če izvršitveni pravosodni organ uporabi razlog za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, upoštevati postopek in izpolniti pogoje, določene z Okvirnim sklepom 2008/909 za priznanje in izvršitev sodbe v kazenski zadevi v državi članici, ki ni država članica izdajateljica obsodbe.(25) Več elementov govori v prid temu.

42.      Prvič, navesti je treba uvodno izjavo 12 Okvirnega sklepa 2008/909, v kateri je navedeno, da bi se ta „moral smiselno uporabljati tudi za izvrševanje kazenskih sankcij v primerih iz členov 4(6) in 5(3) Okvirnega sklepa [2002/584]. To med drugim pomeni, da bi lahko država izvršiteljica brez poseganja v Okvirni sklep [2002/584] preverjala obstoj razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9 tega okvirnega sklepa, vključno s preverjanjem dvojne kaznivosti, če je država izvršiteljica podala izjavo v skladu s členom 7(4) tega okvirnega sklepa kot pogoj za priznanje in izvršitev sodbe z namenom predaje osebe ali izvršitve kazenske sankcije v primerih iz člena [4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584].“ Čeprav je zakonodajalec Unije kot primer izpostavil to, da država članica izvršiteljica preveri obstoj razlogov za nepriznanje in neizvršitev iz člena 9 Okvirnega sklepa 2008/909, to po mojem mnenju nikakor ne izključuje preverjanja drugih pogojev.

43.      Povezava med postopki, ki so pri uporabi razloga za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 določeni s tem sklepom in z Okvirnim sklepom 2008/909, je potrjena tudi z delom (f) standardnega obrazca potrdila iz Priloge I k Okvirnemu sklepu 2008/909. To potrdilo se pošlje skupaj s sodbo zaradi njenega priznanja in izvršitve, pri čemer mora vsebovati napotilo na ta razlog, če se sklicuje nanj. Iz tega sledi, da mora za zavrnitev izvršitve evropskega naloga za prijetje iz tega razloga država članica izdajateljica obsodbe poslati sodbo in potrdilo v skladu s pravili, določenimi v tem okvirnem sklepu.

44.      Drugič, zdi se mi, da pogoj, v skladu s katerim mora izvršitveni pravosodni organ pred vsako zavrnitvijo izvršitve evropskega naloga za prijetje iz razloga, ki se nanaša na člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, preveriti možnost dejanske izvršitve kazni odvzema prostosti v skladu s svojim nacionalnim pravom, zajema določbe prava izvršitvene države članice, s katerimi je prenesen Okvirni sklep 2008/909.(26) Torej mora izvršitveni pravosodni organ v skladu z določbami člena 25 tega okvirnega sklepa, da se lahko zagotovi dejanska izvršitev take kazni, upoštevati postopek in izpolniti pogoje, določene z navedenim okvirnim sklepom za priznanje in izvršitev sodbe, izrečene v državi članici izdajateljici obsodbe.

45.      Tretjič, kot je na obravnavi upravičeno navedla romunska vlada, ni mogoče na podlagi ničesar sklepati, da bi želel zakonodajalec Unije določiti dve različni pravni ureditvi za priznavanje in izvrševanje sodb v kazenskih zadevah glede na to, ali obstaja evropski nalog za prijetje ali ne.

46.      Četrtič, iz sodbe z dne 11. marca 2020, SF (Evropski nalog za prijetje – Jamstvo vrnitve v izvršitveno državo)(27), izhaja, da je – kadar izvršitveni pravosodni organ, ki deluje v okviru člena 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584, kot pogoj za predajo osebe na podlagi evropskega naloga za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka zahteva vrnitev zadevne osebe v izvršitveno državo članico, da bi v njej prestajala kazen, ki ji je bila izrečena v odreditveni državi članici – izvršitev te kazni v izvršitveni državi članici urejena z Okvirnim sklepom 2008/909(28). Po analogiji mora po mojem mnenju enako veljati za razlog za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

47.      Iz navedenega izhaja, da je treba pri uporabi razloga za fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 priznanje in izvršitev kazenske sankcije, izrečene zahtevani osebi, izvesti v skladu s postopkom in pogoji iz Okvirnega sklepa 2008/909.

48.      Zato menim, da ne more obstajati dejanska izvršitev kazni, izrečene zahtevani osebi, v izvršitveni državi članici, če ta država ne upošteva tega postopka in ne izpolni teh pogojev. Da se torej lahko izvršitvena država članica zaveže, da bo izvršila kazen odvzema prostosti, izrečeno zahtevani osebi, tako da preveri možnost dejanske izvršitve te kazni v skladu s svojim nacionalnim pravom,(29) in da se tako prepreči vsakršno tveganje nekaznovanosti te osebe, kot to zahteva člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, mora biti tej državi dovoljeno prevzeti izvršitev navedene kazni ob upoštevanju pravil iz Okvirnega sklepa 2008/909.

49.      Zdaj je treba pojasniti, katera so ta pravila.

50.      Naj v zvezi s tem opozorim, da Okvirni sklep 2008/909, tako kot Okvirni sklep 2002/584, na kazenskem področju konkretizira načeli medsebojnega zaupanja in vzajemnega priznavanja. S tem okvirnim sklepom se krepi pravosodno sodelovanje v zvezi s priznavanjem in izvrševanjem sodb v kazenskih zadevah, kadar so bile osebe v drugi državi članici s kazensko sodbo obsojene na zaporno kazen ali ukrep, ki vključuje odvzem prostosti, da bi se olajšala njihova socialna rehabilitacija.(30)

51.      V skladu s členom 3(1) navedenega okvirnega sklepa je njegov namen določiti pravila, na podlagi katerih lahko država članica zaradi lažje socialne rehabilitacije obsojene osebe prizna sodbo in izvrši kazensko sankcijo, ki jo je izreklo sodišče druge države članice.

52.      Člen 8 Okvirnega sklepa 2008/909 zato določa, da mora pristojni organ izvršitvene države članice načeloma ugoditi zahtevi za priznanje sodbe in izvršitev zaporne kazni ali ukrepa, ki vključuje odvzem prostosti, izrečenih v drugi državi članici, ki mu je bila posredovana v skladu s členoma 4 in 5 tega okvirnega sklepa. Načeloma lahko tako zahtevo zavrne le iz razlogov za nepriznanje in neizvršitev, ki so taksativno našteti v členu 9 navedenega okvirnega sklepa.(31)

53.      Poleg tega člen 8, od (2) do (4), Okvirnega sklepa 2008/909 določa stroge pogoje za to, da pristojni organ izvršitvene države članice prilagodi kazensko sankcijo, izrečeno v odreditveni državi članici, ti pogoji pa so tudi edina izjema od načelne obveznosti, ki jo ima navedeni organ na podlagi člena 8(1) tega okvirnega sklepa, da prizna sodbo, ki mu je bila posredovana, in da nemudoma ukrene vse potrebno za izvršitev kazenske sankcije, katere trajanje in narava ustrezata tistima, ki sta določena v sodbi, izdani v odreditveni državi.(32)

54.      Člen 4(1) Okvirnega sklepa 2008/909 določa možnost za državo članico izdajateljico obsodbe, ki običajno začne postopke za to, da se sodba v kazenski zadevi, izdana na njenem ozemlju, prizna in izvrši v drugi državi članici, da tej pošlje tako sodbo skupaj s potrdilom, katerega standardni obrazec je določen v Prilogi I k temu okvirnemu sklepu.

55.      V skladu s členom 4(2) navedenega okvirnega sklepa se „[p]osredovanje sodbe in potrdila […] lahko izvede, kadar je pristojni organ države izdajateljice prepričan – po potrebi po posvetovanjih, izvedenih med pristojnimi organi države izdajateljice in države izvršiteljice – da bi izvršitev kazenske sankcije s strani države izvršiteljice olajšala socialno rehabilitacijo obsojene osebe.“

56.      Poleg tega člen 4(5) Okvirnega sklepa 2008/909 določa, da lahko „[d]ržava izvršiteljica […] na lastno pobudo zaprosi državo izdajateljico, da posreduje sodbo in potrdilo. […] Prošnje na podlagi tega odstavka ne ustvarijo obveznosti za državo izdajateljico, da posreduje sodbo in potrdilo.“

57.      Dalje, v členu 5 tega okvirnega sklepa je opisan postopek posredovanja sodbe in potrdila.

58.      Na podlagi teh določb po eni strani sklepam, da je to, da država članica izdajateljica obsodbe posreduje sodbo in potrdilo iz Okvirnega sklepa 2008/909, potrebno za priznanje te sodbe in izvršitev kazenske sankcije, pri čemer je navedeno posredovanje neke vrste izraz soglasja države članice izdajateljice obsodbe za to, da država članica izvršiteljica prevzame izvršitev kazni. Priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije v tem primeru potekata na podlagi informacij iz potrdila. Poleg tega lahko država članica izdajateljica obsodbe pod pogoji, določenimi v členu 13 tega okvirnega sklepa,(33) to potrdilo umakne, zlasti če ji predvidena prilagoditev kazni ne ustreza.

59.      Po drugi strani država članica izdajateljica obsodbe k takemu posredovanju ni zavezana.(34) Če to stori, pomeni, da soglaša z izvršitvijo kazenske sankcije v državi članici izvršiteljici. Iz tega izhaja, da državi članici izvršiteljici, če ji ni bila posredovana sodba skupaj s potrdilom iz tega okvirnega sklepa, ni dovoljeno odrediti, da se na njenem ozemlju izvrši kazen, izrečena v državi članici izdajateljici obsodbe, saj zadnjenavedena s tem ni soglašala. Nič drugače ne more biti pri uporabi razloga za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

60.      Torej lahko država članica izvršiteljica izvršitev kazni prevzame le v okviru, izoblikovanem z Okvirnim sklepom 2008/909, ki zahteva tesno in aktivno sodelovanje z državo članico izdajateljico obsodbe,(35) še zlasti pa strinjanje te države članice o izvršitvi kazni v državi članici izvršiteljici. To, da država članica izdajateljica obsodbe državi članici izvršiteljici posreduje sodbo v okviru postopka v zvezi z izvršitvijo evropskega naloga za prijetje, ne izpolnjuje tega pogoja, če – kot v obravnavani zadevi – tej sodbi ni priloženo potrdilo iz navedenega okvirnega sklepa in poleg tega prva država članica nedvoumno izrazi nasprotovanje izvršitvi izrečene kazni v drugi državi članici.

61.      Z izvedbo postopka iz Okvirnega sklepa 2008/909 se tako utrjuje medsebojno zaupanje med pristojnimi organi države članice izdajateljice in države članice izvršiteljice s predhodnimi posvetovanji, ki so izraz načela lojalnega sodelovanja. Če država članica izdajateljica obsodbe zavrne prenos izvršitve kazni, si država članica izvršiteljica ne more enostransko prilastiti pristojnosti za izvršitev te kazni in se ne more sklicevati na razlog za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.

62.      V nasprotju s trditvijo nizozemske vlade v okviru tega postopka menim, da zaradi potrebe po pridobitvi soglasja države članice izdajateljice obsodbe ni poseženo v polni učinek razloga za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584. S to zahtevo je namreč zgolj postavljen pogoj za zavrnitev izvršitve iz te določbe, ni pa mogoče šteti, da je ni mogoče uporabiti. V tej fazi ni mogoče domnevati, da bo država članica izdajateljica obsodbe zavrnila posredovanje sodbe skupaj s potrdilom. Ta država članica je namreč lahko tako kot izvršitvena država članica prepričana, da bo izvršitev kazenske sankcije na njenem ozemlju olajšala socialno rehabilitacijo obsojene osebe.

63.      Poleg tega je sicer res, da je Sodišče na podlagi člena 25 Okvirnega sklepa 2008/909 sklepalo, da nobena določba tega sklepa ne more vplivati niti na področje uporabe niti na način uporabe razloga za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584.(36) Vendar to ne more pomeniti, da se pogoji za priznanje in izvršitev sodb v kazenskih zadevah ne uporabljajo, kadar se uporabi ta razlog za neizvršitev, ampak da se ti pogoji uporabljajo samo, če so združljivi z določbami tega okvirnega sklepa.(37) Zakonodajalec Unije je tako pokazal, da ne želi oslabiti cilja navedenega okvirnega sklepa, ki je predaja oseb, za katere je bil izdan evropski nalog za prijetje.

64.      Ne zdi pa se mi, da bi bila zahteva, da je za uporabo razloga za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 potrebno soglasje države članice izdajateljice obsodbe, kakor koli nezdružljiva z določbami tega okvirnega sklepa. Prav nasprotno, tak pogoj, ker pomeni omejitev možnosti izvršitvenega pravosodnega organa, da zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, prispeva h krepitvi sistema predaje, vzpostavljenega s tem okvirnim sklepom v prid območja svobode, varnosti in pravice.(38) Natančneje, uporaba tega razloga za neizvršitev je odvisna predvsem od zahteve, da je mogoče kazen odvzema prostosti, naloženo zahtevani osebi, dejansko izvršiti v tej državi članici.(39)

65.      Poleg tega je Sodišče sicer res navedlo, da mora razmerje med Okvirnim sklepom 2002/584 in Okvirnim sklepom 2008/909, ki ga je predvidel zakonodajalec Unije, prispevati k uresničitvi cilja olajšanja socialne rehabilitacije zadevne osebe ter da taka rehabilitacija ni le v interesu obsojene osebe, temveč tudi Evropske unije na splošno.(40) Vendar je Sodišče razsodilo tudi, da čeprav je namen razloga za fakultativno neizvršitev iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 zlasti omogočiti, da se kot posebej pomembna izpostavi možnost, da se zahtevani osebi po prestani kazni, na katero je bila obsojena, omogočijo boljše možnosti za socialno rehabilitacijo, pa ta cilj, ki je nedvomno pomemben, ne more izključiti, da države članice pri izvajanju tega okvirnega sklepa omejijo – v smislu, določenem s temeljnim pravilom iz člena 1(2) tega okvirnega sklepa – primere, v katerih bi moralo biti mogoče zavrniti predajo osebe, ki spada na področje uporabe navedenega člena 4, točka 6.(41)

66.      Iz navedenega izhaja, da cilj povečanja možnosti za socialno rehabilitacijo zahtevane osebe po izteku kazni, na katero je bila obsojena, ni absoluten in ne more prevladati nad ciljem vzpostavitve učinkovitega sistema predaje med državami članicami.

67.      Kot je poleg tega na obravnavi upravičeno navedla francoska vlada, morajo biti v skladu s členom 4 Okvirnega sklepa 2008/909 tako pristojni organi države članice izdajateljice kot tudi pristojni organi države članice izvršiteljice prepričani, da se s postopkom vzajemnega priznanja v obravnavanem položaju uresničuje cilj spodbujanja socialne rehabilitacije obsojene osebe. Navedena zahteva po soglasju tako neposredno nasprotuje temu, da bi bilo na podlagi člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 državi članici izvršiteljici prepuščeno, da sama odloči, ali je izvršitev kazni na njenem ozemlju utemeljena. Tudi država članica izdajateljica mora biti mnenja, da bo izvršitev kazni na ozemlju države članice izvršiteljice olajšala socialno rehabilitacijo obsojene osebe in da ta cilj pretehta nad ciljem izvršitve te kazni v državi članici izdajateljici. Če bi odločili drugače, bi se v nasprotju z določbami člena 25 Okvirnega sklepa 2008/909 izoblikovala dvojna ureditev vzajemnega priznavanja sodb o kazenskih sankcijah. Medtem ko bi morali biti zunaj okvira evropskega naloga za prijetje obe državi članici prepričani, da je cilj spodbujanja socialne rehabilitacije dosežen, bi lahko v okviru izvajanja evropskega naloga za prijetje tako presojo opravila le država članica izvršiteljica. Kot pa sem že navedel, menim, da zakonodajalec Unije ni želel izoblikovati take dvojne ureditve.

68.      Menim tudi, da cilj olajšanja možnosti za socialno rehabilitacijo obsojene osebe ne more izbrisati morebitnih legitimnih interesov države članice, v kateri je bila kazen izrečena, da je ta izvršena na njenem ozemlju. Ob upoštevanju različnih funkcij, ki jih ima kazen v družbi, lahko namreč država članica izdajateljica obsodbe na podlagi preudarkov kazenske politike, ki jih zase opredeli vsaka država članica, želi, da se izrečena kazen kljub dejstvu, da bi lahko preudarki, povezani s socialno rehabilitacijo zahtevane osebe, temu nasprotovali, izvrši na njenem ozemlju.(42) V zvezi s tem je mogoče kot primer navesti obsodbe s področja terorizma.

69.      Menim, da država članica, kadar se odloči za izdajo evropskega naloga za prijetje zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti, želi, da ji je zahtevana oseba predana, da kazen prestane na njenem ozemlju. Če bi bil prednostni namen te države članice ta, da se navedena kazen izvrši v drugi državi članici, bi uporabila mehanizem za priznavanje in izvršitev sodb v kazenskih zadevah iz Okvirnega sklepa 2008/909.

70.      V takem primeru zahteve za priznanje sodbe in izvršitev kazenske sankcije, izrečene v odreditveni državi članici, je sam predmet tega postopka ta, da zadevna oseba, ne da bi sploh morala biti predana organom zadnjenavedene države članice, ostane v izvršitveni državi članici, da bi v njej prestala svojo kazen.(43)

71.      Če pa država članica izdajateljica obsodbe raje izda evropski nalog za prijetje, namesto da bi uporabila mehanizem premestitve iz Okvirnega sklepa 2008/909, načelo vzajemnega priznavanja povzroči posledice drugačne narave. Na podlagi tega načela mora namreč v tem primeru izvršitveni pravosodni organ izvršiti evropski nalog za prijetje, ki mu je predložen.

72.      Pridobitev soglasja države članice izdajateljice obsodbe omogoča spoštovanje proste izbire, ki jo mora ta imeti pri odločanju med obema instrumentoma pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah. Kot sem že pojasnil, ni ta država članica nikakor dolžna izdati potrdila iz Okvirnega sklepa 2008/909. Ker se je navedena država članica suvereno odločila dati prednost evropskemu nalogu za prijetje, je treba to odločitev spoštovati. Tako ni mogoče domnevati, da se bo ista država članica v primeru zavrnitve izvršitve tega naloga pripravljena odpovedati izvršitvi kazni na svojem ozemlju. Ravno nasprotno, izdaja evropskega naloga za prijetje kaže na njeno željo, da se kazen izvrši na njenem ozemlju.

73.      Stališče nizozemske vlade, da je to, da se uporabi člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584, enakovredno priznanju obsodilne sodbe, zaradi česar naj ne bi bilo treba pridobiti soglasja države članice izdajateljice obsodbe, privede do tega paradoksa: to bi pomenilo, da pravosodni organ, kadar izda evropski nalog za prijetje zaradi izvršitve kazni, implicitno sprejema, da je to kazen mogoče, če je to primerno, izvršiti v drugi državi članici, s čimer se odreditvena država članica torej odpove lastni pristojnosti za izvršitev navedene kazni. Vendar je namen evropskega naloga za prijetje predvsem predaja zahtevane osebe pravosodnemu organu, ki ga izda. Drugače povedano, cilj izdaje evropskega naloga za prijetje ni prenos pristojnosti za izvršitev kazni na drugo državo članico.

74.      To, da želi odreditvena država članica ohraniti pristojnost za izvršitev, ni v nasprotju z načelom medsebojnega zaupanja. Izvršitvena država članica mora načeloma ugoditi prošnji za sodelovanje v obliki izdaje evropskega naloga za prijetje. Kot je upravičeno trdila francoska vlada na obravnavi, v taki konfiguraciji navedenega načela ni mogoče uporabiti kot razlog za to, da sodbo prizna in izvrši druga država članica, če za tako priznanje in izvršitev ni bila niti zaprošena niti se to ne želi.

75.      V primeru nasprotne razlage bi izvršitveni državi članici omogočili pridobitev pristojnosti za izvršitev kazenske sankcije, čeprav se država članica, v kateri je bila ta izrečena, ni odpovedala izvrševanju take pristojnosti, na kar kaže dejstvo, da je bil izdan evropski nalog za prijetje zaradi izvršitve te kazenske sankcije. To bi bilo v nasprotju z načelom medsebojnega zaupanja, v skladu s katerim mora v takem položaju izvršitvena država članica predvsem izvršiti evropski nalog za prijetje. Kot je na obravnavi navedla Komisija, člen 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 kot izjema od načela predaje in ob upoštevanju fakultativnosti v njem določenega razloga za neizvršitev ne določa pravice do premestitve obsojene osebe, ampak le možnost za to. To možnost je mogoče uporabiti le ob upoštevanju nekaterih pogojev.

76.      Tako ne glede na okoliščine, v katerih se namerava priznati obsodilna sodba, ni mogoče izstopiti iz okvira, določenega z Okvirnim sklepom 2008/909, saj je mogoče le z upoštevanjem pravil, določenih s tem okvirnim sklepom, zagotoviti pravično ravnotežje, s katerim se ohranijo pravice države članice izdajateljice obsodbe.

77.      V obravnavani zadevi ni sporno, da se ni upošteval postopek in niso bili izpolnjeni pogoji, določeni z Okvirnim sklepom 2008/909 za priznanje in izvršitev sodbe, izrečene v zvezi s C. J. Italijanski pravosodni organi so namreč zavrnili izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper C. J., hkrati pa so priznali obsodilno sodbo in odredili njeno izvršitev v Italiji, čeprav so jih romunski pravosodni organi seznanili s tem, da nasprotujejo takemu priznanju in taki izvršitvi zunaj ozemlja Romunije.

78.      Italijanski pravosodni organi torej niso ravnali v skladu z načelom vzajemnega priznavanja, kot je konkretizirano z Okvirnim sklepom 2008/909, zato se na to načelo ne morejo sklicevati v odnosu do države članice izdajateljice. Zadnjenavedena ima torej še naprej pravico, da odredi izvršitev zadevne sodbe na svojem ozemlju. Čeprav člen 22(1) Okvirnega sklepa 2008/909 določa, da ta država članica prekine izvrševanje kazenske sankcije takoj, ko se je njeno izvrševanje začelo na ozemlju države članice izvršiteljice, se mora to izvrševanje tudi skladati s pravili, določenimi z navedenim okvirnim sklepom. To ne drži, če je bilo priznanje sodbe v kazenski zadevi izvedeno v nasprotju s postopkom in pogoji iz navedenega okvirnega sklepa, in, natančneje, ne da bi država članica izdajateljica predložila sodbo skupaj s potrdilom iz istega okvirnega sklepa. Če bi dopustili, da je mogoče v takem položaju državi članici izdajateljici zaradi začetka izvrševanja kazni v državi članici izvršiteljici odvzeti pristojnost za izvršitev te kazni, bi se odprle možnosti za izogibanje pravilom, določenim z Okvirnim sklepom 2008/909.

79.      Naj k temu še dodam, da se lahko – tudi če bi bila sodba skupaj s potrdilom iz tega okvirnega sklepa posredovana – vprašamo, ali je mogoče nacionalni nalog za izvršitev kazni s pogojno odložitvijo izvrševanja kazenske sankcije v obliki hišnega zapora, dokler italijanski pravosodni organi ne odločijo o kazenski sankciji, alternativni kazni zapora, obravnavati kot začetek izvrševanja te kazni v smislu člena 22(1) navedenega okvirnega sklepa. Vendar menim, da tega vidika v okviru obravnavane zadeve ni treba obravnavati, saj se vsekakor ni upošteval postopek in niso bili izpolnjeni pogoji, določeni v istem okvirnem sklepu.(44)

80.      Ker poleg tega odločitev izvršitvenega pravosodnega organa, da zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, izdanega zoper C. J., ni v skladu s pravom Unije, lahko odreditveni pravosodni organ nadaljuje postopek za predajo te osebe, tako da ohrani veljavnost tega naloga ali izda novega, s čimer se spodbudi uresničevanje cilja boja proti nekaznovanosti, zastavljenega z Okvirnim sklepom 2002/584.(45) Drugače povedano, ni mogoče šteti, da je postal zadevni evropski nalog za prijetje brezpredmeten in da so njegovi učinki izčrpani. Poleg tega je sodba, izrečena v odreditveni državi članici, na kateri temelji ta nalog in na katero je napoteno v členu 8(1)(c) Okvirnega sklepa 2002/584, še naprej izvršljiva. Kot je romunska vlada navedla na obravnavi, bo morala odreditvena država članica po predaji po potrebi upoštevati člen 26(1) tega okvirnega sklepa. Kot je namreč Sodišče že razsodilo, ta določba, ker se z njo zahteva upoštevanje celotnega obdobja, ko je bil obsojenec priprt v izvršitveni državi članici, zagotavlja, da tej osebi ni treba v končni fazi biti v priporu, katerega skupno trajanje – tako v izvršitveni državi članici kot v odreditveni državi članici – bi presegalo trajanje kazni zapora, na katero je bil obsojen v odreditveni državi članici.(46)

IV.    Predlog

81.      Glede na vse navedeno Sodišču predlagam, naj na prvo, drugo in tretje vprašanje za predhodno odločanje, ki jih je postavilo Curtea de Apel București (višje sodišče v Bukarešti, Romunija), odgovori:

Člen 4, točka 6, in člen 8(1)(c) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami ter člen 4(2) in (5), člen 8(1), člen 22(1) in člen 25 Okvirnega sklepa Sveta 2008/909/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb v kazenskih zadevah, s katerimi so izrečene zaporne kazni ali ukrepi, ki vključujejo odvzem prostosti, za namen njihovega izvrševanja v Evropski uniji

je treba razlagati tako, da

pravosodni organ ne more zavrniti izvršitve evropskega naloga za prijetje, izdanega zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti, s sklicevanjem na razlog za fakultativno neizvršitev iz prve od navedenih določb, če sta priznanje in izvršitev obsodilne sodbe izvedena v nasprotju s postopkom in pogoji iz Okvirnega sklepa 2008/909. V tem primeru odreditvena država članica ohrani pravico do izvršitve te kazni, izvršitveni pravosodni organ pa mora evropski nalog za prijetje izvršiti tako, da zahtevano osebo preda tej državi članici.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34.

3      UL 2008, L 327, str. 27.

4      V skladu s to določbo lahko izvršitveni pravosodni organ zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje, „če je evropski nalog za prijetje izdan zaradi izvršitve zaporne kazni ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti in se v primeru, ko se zahtevana oseba nahaja v izvršitveni državi članici ali je državljan ali prebivalec te države, in se ta država zaveže, da bo izvršila kazen ali ukrep v skladu s svojim notranjim pravom“.

5      V teh sklepnih predlogih bo lahko odreditvena država članica poimenovana tudi kot država članica izdajateljica obsodbe.

6      To potrdilo je bilo dopolnjeno s še enim potrdilom, ki je bilo romunskim pravosodnim organom predloženo 14. julija 2021 in v katerem je navedeno: „[v] zvezi z izvajanjem hišnega zapora je treba počakati na odločbo o izreku alternativne kazenske sankcije, ki jo izda nadzorno sodišče“.

7      V skladu z ustaljeno sodno prakso je nacionalno sodišče odgovorno za opredelitev pravnega in dejanskega okvira predloga za sprejetje predhodne odločbe: glej med drugim sodbo z dne 30. novembra 2023, Ministero dell’Istruzione in INPS (C‑270/22, EU:C:2023:933, točka 34 in navedena sodna praksa).

8      Glej med drugim sodbo z dne 6. junija 2023, O. G. (Evropski nalog za prijetje državljana tretje države) (C‑700/21, v nadaljevanju: sodba O. G., EU:C:2023:444, točka 31 in navedena sodna praksa).

9      Glej med drugim sodbo O. G. (točka 32 in navedena sodna praksa).

10      Glej med drugim sodbo O. G. (točka 33 in navedena sodna praksa).

11      Glej med drugim sodbo O. G. (točka 34 in navedena sodna praksa).

12      Glej med drugim sodbo z dne 11. marca 2020, SF (Evropski nalog za prijetje – Jamstvo vrnitve v izvršitveno državo) (C‑314/18, EU:C:2020:191, točka 40 in navedena sodna praksa).

13      Glej med drugim sodbo z dne 11. marca 2020, SF (Evropski nalog za prijetje – Jamstvo vrnitve v izvršitveno državo) (C‑314/18, EU:C:2020:191, točka 41 in navedena sodna praksa).

14      Glej med drugim sodbo O. G. (točka 35 in navedena sodna praksa).

15      Glej med drugim sodbo O. G. (točka 46 in navedena sodna praksa).

16      Glej med drugim sodbo O. G. (točka 47 in navedena sodna praksa).

17      Glej med drugim sodbo O. G. (točka 48 in navedena sodna praksa).

18      Glej med drugim sodbo z dne 24. junija 2019, Popławski (C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 88 in navedena sodna praksa).

19      Glej med drugim sodbo z dne 24. junija 2019, Popławski (C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 92 in navedena sodna praksa). Kot je navedel generalni pravobranilec Y. Bot v sklepnih predlogih v zadevi Popławski (C‑579/15, EU:C:2017:116), „je treba zaradi izvajanja načela medsebojnega priznavanja in zaradi nujnosti odprave vsakršnega tveganja nekaznovanosti šteti, da če prevzem izvršitve kazni v izvršitveni državi članici iz katerega koli razloga ni mogoč, je treba evropski nalog za prijetje izvršiti“ (točka 57).

20      Glej med drugim sodbo O. G. (točka 49 in navedena sodna praksa).

21      Glej sodbo O. G. (točka 53).

22      Glej med drugim sodbo O. G. (točki 60 in 61 ter navedena sodna praksa).

23      Glej med drugim sodbo O. G. (točka 62 in navedena sodna praksa).

24      Glej sodbo O. G. (točka 63).

25      Glej v zvezi s tem tudi Obvestilo Komisije – Priročnik o izdaji in izvršitvi evropskega naloga za prijetje (UL C, C/2023/1270), točki 2.5.2 in 5.5.2, iz katerega izhaja, da je treba v primeru iz člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 uporabiti Okvirni sklep 2008/909, da se omogoči prenos kazni v državo članico, kjer se izvrši.

26      Glej v tem smislu Obvestilo Komisije – Priročnik o premestitvi obsojenih oseb in zapornih kaznih v Evropski uniji (UL 2019, C 403, str. 2), v katerem je v točki 11.1 navedeno, da „[v] skladu s členom 25 in uvodno izjavo 12 Okvirnega sklepa [2008/909] se v primerih, ko se uporabljata člen 4(6) in člen 5(3) Okvirnega sklepa 2002/584, nacionalni zakon, ki izvaja Okvirni sklep [2008/909], smiselno in v obsegu, ki je združljiv z Okvirnim sklepom 2002/584, uporablja za izvrševanje kazenske sankcije“. V isti točki je prav tako pojasnjeno, da je „[p]ovezava med Okvirnim sklepom [2008/909] in Okvirnim sklepom 2002/584 […] določena v členu 25 in uvodni izjavi 12 Okvirnega sklepa [2008/909]“ in da „mora izvršitveni pravosodni organ pred vsako zavrnitvijo izvršitve [evropskega naloga za prijetje] v skladu s členom 4(6) Okvirnega sklepa 2002/584 preveriti možnost dejanske izvršitve kazenske sankcije v skladu s svojim nacionalnim pravom, s katerim se izvaja Okvirni sklep [2008/909]“ (moj poudarek).

27      C‑314/18, EU:C:2020:191.

28      Glej sodbo z dne 11. marca 2020, SF (Evropski nalog za prijetje – Jamstvo vrnitve v izvršitveno državo) (C‑314/18, EU:C:2020:191, točka 49 in naslednje).

29      Glej med drugim sodbo z dne 24. junija 2019, Popławski (C‑573/17, EU:C:2019:530, točka 88 in navedena sodna praksa).

30      Glej sodbo z dne 9. novembra 2023, Staatsanwaltschaft Aachen (C‑819/21, EU:C:2023:841, točka 19).

31      Glej sodbo z dne 9. novembra 2023, Staatsanwaltschaft Aachen (C‑819/21, EU:C:2023:841, točka 20).

32      Glej zlasti sodbo z dne 15. aprila 2021, AV (Sodba, s katero se izreče enotna kazen) (C‑221/19, EU:C:2021:278, točka 35 in navedena sodna praksa).

33      V skladu s to določbo lahko država izdajateljica, „[d]okler se v državi izvršiteljici ne začne izvrševanje kazenske sankcije, […] umakne potrdilo iz te države, ob čemer navede razloge za umik. Država izvršiteljica po umiku potrdila ne izvrši kazenske sankcije.“

34      Glej v zvezi s tem priročnik, naveden v opombi 26 teh sklepnih predlogov, v katerem je v točki 1.1 navedeno, da v skladu z Okvirnim sklepom 2008/909 „država izdajateljica ni dolžna posredovati sodbe za namene njenega priznanja in izvršitve v drugi državi članici“ in da „[d]ržava izdajateljica sprejme končno odločitev o premestitvi, ko se izpolnijo njene zahteve v zvezi s prilagoditvijo kazenske sankcije in načinov njenega izvrševanja“. Poleg tega je v točki 3.1 tega priročnika pojasnjeno, da v nobenem od scenarijev iz člena 4(5) Okvirnega sklepa 2008/909 „državi izdajateljici prošnje za posredovanje sodbe ni treba izpolniti. To logično izhaja iz dejstva, da je država izdajateljica edini akter, ki je po kaznivem dejanju izdal sodbo, za katero ima pristojnost, da to stori. Zato država izdajateljica ohrani diskrecijsko pravico do ocene prošenj države izvršiteljice in obsojene osebe.“

35      Natančneje, država članica izvršiteljica mora državi članici izdajateljici obsodbe predložiti nekatere informacije, kot so tiste iz členov 12 in 21 Okvirnega sklepa 2008/909.

36      Glej sodbo z dne 13. decembra 2018, Sut (C‑514/17, EU:C:2018:1016, točka 48).

37      Glej sodbo z dne 13. decembra 2018, Sut (C--514/17, EU:C:2018:1016, točka 48).

38      Glej med drugim sodbo z dne 13. decembra 2018, Sut (C‑514/17, EU:C:2018:1016, točki 43 in 44 ter navedena sodna praksa).

39      Glej med drugim sodbo z dne 13. decembra 2018, Sut (C‑514/17, EU:C:2018:1016, točka 49).

40      Glej sodbo z dne 11. marca 2020, SF (Evropski nalog za prijetje – Jamstvo vrnitve v izvršitveno državo) (C‑314/18, EU:C:2020:191, točka 51 in navedena sodna praksa).

41      Glej med drugim sodbo z dne 13. decembra 2018, Sut (C‑514/17, EU:C:2018:1016, točka 46 in navedena sodna praksa). Kot je navedel generalni pravobranilec P. Pikamäe v zvezi s členom 5, točka 3, Okvirnega sklepa 2002/584 v sklepnih predlogih, ki jih je predstavil v zadevi SF (Evropski nalog za prijetje – Jamstvo vrnitve v izvršitveno državo) (C‑314/18, EU:C:2019:427), „[c]ilj lažje socialne rehabilitacije obsojene osebe torej ni absoluten in ga je mogoče pretehtati glede na druge zahteve“ (točka 61).

42      Glej v zvezi s tem priročnik, naveden v opombi 26 teh sklepnih predlogov, v katerem je v točki 3.1 navedeno, da „[d]ržava izdajateljica lahko na primer zavrne premestitev obsojene osebe, če je v državi izvršiteljici predvidena krajša zaporna kazen, ob upoštevanju določb o predčasnem in pogojnem odpustu v tisti državi. Pri odločanju, kje lahko storilec kaznivega dejanja najbolje odsluži svojo kazen, se lahko upoštevajo tudi interesi žrtev. Država članica morda tudi ne bo želela premestiti osebe, če bi taka premestitev pomenila ponovno vključitev v kriminalno okolje njene matične države in ne bi bila v interesu njene socialne rehabilitacije.“ V isti točki je pojasnjeno, da je „[p]olno pristojnost odločanja države izdajateljice potrjuje tudi člen 13 Okvirnega sklepa [2008/909], v katerem je navedeno, da lahko država izdajateljica potrdilo umakne in navede razloge za to, dokler se ne začne izvrševanje kazenske sankcije v državi izvršiteljici. V zvezi s tem glej tudi člen 17(3).“ Poleg tega je navedeno, da se „[d]ržave članice […] vse bolj zavedajo, da bi bilo treba v okviru izvrševanja kazenskih sankcij obsojenih storilcev kaznivih dejanj, vključno z mednarodno premestitvijo v druge zapore, upoštevati mnenja žrtev. Žrtve so lahko prisotne v državi izvršiteljici in državi izdajateljici. Številne države članice so sprejele postopek, v skladu s katerim imajo žrtve možnost, da se organi z njimi posvetujejo o premestitvah, njihovo mnenje pa se upošteva. Vendar to žrtvam ne zagotavlja pravice, da nasprotujejo premestitvi.“

43      Glej sodbo z dne 9. novembra 2023, Staatsanwaltschaft Aachen (C‑819/21, EU:C:2023:841, točka 39).

44      V zvezi s tem še dodajam, da se v zadevi Fira (C‑215/24) postavlja zlasti vprašanje, ali lahko država članica izvršiteljica, potem ko je na podlagi člena 4, točka 6, Okvirnega sklepa 2002/584 zavrnila izvršitev evropskega naloga za prijetje zaradi izvršitve kazni odvzema prostosti, zadrži izvrševanje te kazni.

45      Glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi (C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 141).

46      Glej v tem smislu sodbo z dne 28. julija 2016, JZ (C‑294/16 PPU, EU:C:2016:610, točka 43).