1.

Predmet tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Rayonen sad Nesebar (okrožno sodišče v Nesebarju, Bolgarija) na podlagi člena 267 PDEU, je razlaga člena 3 Okvirnega sklepa Sveta 2008/675/PNZ z dne 24. julija 2008 o upoštevanju obsodb med državami članicami Evropske unije v novem kazenskem postopku ( 2 ). Ta predlog je bil vložen v okviru predloga, ki ga je državni tožilec pri Rayonna prokuratura Nesebar (okrožno državno tožilstvo v Nesebarju, Bolgarija) vložil pri predložitvenem sodišču in s katerim je temu predlagal, naj dejansko izvrši obsodbo, ki jo je romunskemu državljanu, QS, predhodno izreklo romunsko sodišče.

2.

V obravnavani zadevi se pojavljajo pomembna pravna vprašanja v zvezi z mejami, ki jih zakonodajalec Unije postavlja za načelo vzajemnega priznavanja, na katerem temelji Okvirni sklep 2008/675 in ki med drugim sodišču države članice omogoča, da pri določitvi vrste kazni in načina njene izvršitve upošteva pravnomočne kazenske sodbe, ki so jih izrekla sodišča v drugih državah članicah. Natančneje, Sodišče bo moralo odločiti, kakšno vlogo je treba pripisati tradicionalnemu načelu „teritorialnosti“ kazenskega prava kot izrazu suverenosti države na območju svobode, varnosti in pravice Unije. Čeprav Okvirni sklep 2008/675 vsebuje določbe, katerih namen je razrešiti kolizije med tema načeloma, ostaja dejstvo, da se pri njihovi uporabi pojavljajo ovire, povezane z dvomi glede razlage. Opredelitev Sodišča do teh posebno občutljivih vprašanj je očitno nujno, saj je od tega odvisno dobro sodelovanje med kazenskimi organi.

3.

Člen 1(1) tega okvirnega sklepa, naslovljen „Vsebina“, določa:

„Namen tega okvirnega sklepa je opredeliti pogoje, pod katerimi se v kazenskem postopku proti določeni osebi v državi članici upoštevajo prejšnje obsodbe, izrečene proti isti osebi zaradi drugih dejanj v drugih državah članicah.“

4.

Člen 2 navedenega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„V tem okvirnem sklepu ‚obsodba‘ pomeni vsako pravnomočno kazensko razsodbo, s katero je ugotovljena krivda za kaznivo dejanje.“

5.

Člen 3 istega okvirnega sklepa, naslovljen „Upoštevanje obsodbe, izrečene v drugi državi članici, v novem kazenskem postopku“, določa:

„1.   Vsaka država članica poskrbi, da se v skladu z nacionalnim pravom v kazenskem postopku proti določeni osebi upoštevajo prejšnje obsodbe, izrečene proti isti osebi zaradi drugih dejanj v drugih državah članicah, v zvezi s katerimi so bile v skladu z veljavnimi instrumenti o vzajemni pravni pomoči ali izmenjavi informacij iz kazenske evidence pridobljene informacije, kolikor se upoštevajo prejšnje nacionalne obsodbe in so priznani enakovredni pravni učinki, kot jih priznavajo prejšnjim nacionalnim obsodbam.

2.   Odstavek 1 se uporablja v predhodnem postopku, med sojenjem in pri izvršitvi sodbe, zlasti v zvezi z veljavnimi postopkovnimi pravili, vključno s tistimi o začasnem pridržanju, opredelitvi kaznivega dejanja, vrsti in višini kazni in pravili, ki urejajo izvršitev odločbe.

3.   Z upoštevanjem prejšnjih obsodb, izrečenih v drugih državah članicah, kot določa odstavek 1, se ne posega v prejšnje obsodbe ali kakršne koli odločitve, povezane z njihovim izvrševanjem v državi, v kateri poteka nov postopek, niti se jih ne razveljavlja ali revidira.

4.   V skladu z odstavkom 3 se odstavek 1 v primeru, da je bila prejšnja obsodba nacionalna obsodba države članice, v kateri poteka nov postopek, ne uporablja, če bi se z upoštevanjem prejšnje obsodbe v skladu z nacionalno zakonodajo te države članice posegalo v prejšnjo obsodbo ali kakršno koli odločitev, povezano z njenim izvrševanjem, ali pa bi se jo razveljavilo ali revidiralo.

5.   Če je kaznivo dejanje, ki je predmet novega postopka, storjeno pred izrekom in popolno izvršitvijo prejšnje obsodbe, odstavka 1 in 2 s svojim učinkom držav članic ne obvezujeta uporabljati nacionalnih pravil o izrekanju kazni, katerih učinek, če bi bila uporabljena kot taka za tuje obsodbe, bi bil ta, da bi sodnika omejevala pri izrekanju kazni v novem postopku.

Vendar države članice poskrbijo, da njihova sodišča takšne primere prejšnjih obsodb, izrečenih v drugih državah članicah, sicer lahko upoštevajo.“

6.

Člen 1 Okvirnega sklepa Sveta 2008/947/PNZ z dne 27. novembra 2008 o uporabi načela vzajemnega priznavanja sodb in pogojnih odločb zaradi zagotavljanja nadzorstva nad spremljevalnimi ukrepi in alternativnimi sankcijami ( 3 ), naslovljen „Cilji in področje uporabe“, določa:

„1.   Namen tega okvirnega sklepa je olajšati socialno rehabilitacijo obsojene osebe in izboljšati varstvo žrtev in širše javnosti ter olajšati uporabo primernih spremljevalnih ukrepov in alternativnih sankcij v primeru storilcev kaznivih dejanj, ki ne prebivajo v državi izreka obsodbe. […]

[…]

3.   Ta okvirni sklep se ne uporablja za:

[…]“

7.

Člen 5 Okvirnega sklepa 2008/947, naslovljen „Merila za posredovanje sodbe in, če je ustrezno, pogojne odločbe“, določa:

„1.   Pristojni organ države izdajateljice lahko sodbo in, če je ustrezno, pogojno odločbo posreduje pristojnemu organu države članice, v kateri ima obsojena oseba zakonito običajno prebivališče, in sicer v primerih, ko se je obsojena oseba vrnila ali se želi vrniti v to državo.

2.   Pristojni organ države izdajateljice lahko na zahtevo obsojene osebe sodbo in, če je ustrezno, pogojno odločbo posreduje pristojnemu organu države članice, ki ni država članica, v kateri ima obsojena oseba zakonito običajno prebivališče, vendar pod pogojem, da ta organ s posredovanjem soglaša.

[…]“

8.

Člen 14 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Pristojnost za vse nadaljnje odločitve in pravo, ki se uporablja“, v odstavku 1 določa:

„Pristojni organ države izvršiteljice je pristojen za vse nadaljnje odločitve glede pogojne kazni, pogojnega odpusta, pogojne odložitve izreka kazni in alternativne sankcije, zlasti v primeru nespoštovanja spremljevalnega ukrepa ali alternativne sankcije ali pa če obsojena oseba zagreši novo kaznivo dejanje.

Te nadaljnje odločitve vključujejo zlasti:

[…]

9.

Člen 8 Nakazatelen kodeks (kazenski zakonik) v odstavku 2 določa:

„Pravnomočna obsodba, ki je bila sprejeta v drugi državi članici Evropske unije zaradi dejanja, ki je v skladu z bolgarskim kazenskim zakonikom kaznivo dejanje, se upošteva v vsakem kazenskem postopku, ki proti isti osebi teče v Republiki Bolgariji.“

10.

Člen 68(1) tega zakonika določa:

„Če obsojena oseba pred iztekom preizkusne dobe, ki jo je določilo sodišče, stori še eno naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero se ji naloži kazen odvzema prostosti, tudi po izteku preizkusne dobe, mora prestati tudi kazen iz pogojne obsodbe.“

11.

Člen 343b(1) navedenega zakonika določa:

„Vožnja motornega vozila s koncentracijo alkohola v krvi, večjo od 1,2 promila, ki je bila pravilno ugotovljena, se kaznuje s kaznijo odvzema prostosti od enega do treh let in denarno kaznijo od dvesto do tisoč [bolgarskih levov (BGN)].“

12.

QS je romunski državljan, ki prebiva v Romuniji.

13.

S sodbo z dne 3. aprila 2019, potrjeno s sodbo Curtea de Appel Cluj (pritožbeno sodišče v Cluju, Romunija) z dne 24. junija 2019, ki je pravnomočna, je bil QS pogojno obsojen na kazen odvzema prostosti enega leta in šestih mesecev s preizkusno dobo dveh let, to je do 24. junija 2021 (v nadaljevanju: prva obsodba), zaradi kaznivega dejanja vožnje pod vplivom alkohola (v nadaljevanju: prvo kaznivo dejanje).

14.

QS je 1. septembra 2020, med trajanjem preizkusne dobe, na bolgarskem ozemlju storil kaznivo dejanje vožnje motornega vozila pod vplivom alkohola iz člena 343b(1) bolgarskega kazenskega zakonika (v nadaljevanju: drugo kaznivo dejanje).

15.

S sklepom Rayonen sad Nesebar (okrožno sodišče v Nesebarju), ki je postal pravnomočen 9. marca 2022, je bil QS obsojen na kazen odvzema prostosti treh mesecev, denarno kazen 150 BGN (približno 77 EUR) in odvzem vozniškega dovoljenja za obdobje 12 mesecev (v nadaljevanju: druga obsodba).

16.

Pri tem sodišču, ki je predložitveno sodišče, je državni tožilec pri Rayonna prokuratura Burgas (okrožno državno tožilstvo v Burgasu, Bolgarija) 23. marca 2022 na podlagi člena 68(1) bolgarskega kazenskega zakonika vložil predlog za izvršitev prve obsodbe, ker je bilo drugo kaznivo dejanje storjeno med preizkusno dobo, določeno s to obsodbo.

17.

V tem okviru predložitveno sodišče izraža dvome glede razlage člena 3 Okvirnega sklepa 2008/675.

18.

V zvezi s tem to sodišče navaja, da so bila s členom 8(2) bolgarskega kazenskega zakonika prenesena načela, določena v tem okvirnem sklepu in zlasti v njegovem členu 3(1), s tem, da je bilo določeno, da se pravnomočna obsodba, ki je bila sprejeta v drugi državi članici zaradi dejanja, ki je v skladu s tem zakonikom kaznivo dejanje, upošteva v vsakem kazenskem postopku, ki zoper isto osebo teče v Bolgariji.

19.

To pa naj bi veljalo za prvo obsodbo, ker naj bi bil QS v Romuniji pravnomočno obsojen na kazen odvzema prostosti enega leta in šestih mesecev in ker naj bi bilo na podlagi informacij, zbranih z instrumenti medsebojne pravne pomoči, ugotovljeno, da se dejanje, ki pomeni prvo kaznivo dejanje, ujema z dejanjem, ki pomeni drugo kaznivo dejanje.

20.

Poleg tega predložitveno sodišče ugotavlja, da so vsi pogoji, določeni v členu 68(1) bolgarskega kazenskega zakonika za prisilno izvršitev te obsodbe, v obravnavanem primeru izpolnjeni. QS je namreč pred iztekom preizkusne dobe, določene v navedeni obsodbi, storil še eno naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti in za katero mu je bila naložena kazen odvzema prostosti.

21.

Tako to sodišče meni, da mora v skladu z določbami člena 8(2) v povezavi s členom 68(1) bolgarskega kazenskega zakonika upoštevati prvo obsodbo in jo izvršiti. Vendar naj bi se postavljalo vprašanje, ali člen 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 nasprotuje takemu upoštevanju.

22.

V zvezi s tem navedeno sodišče poudarja, da ta določba, kot jo razlaga Sodišče, zahteva, da se odločitev, povezana z izvršitvijo prejšnje obsodbe, ne revidira. Meni namreč, da se obravnavana zadeva razlikuje od zadeve, v kateri je bila izdana sodba Beshkov ( 5 ), v kateri je Sodišče navedeno določbo razlagalo tako, da je z njo prepovedano pri naložitvi enotne kazni spreminjati način izvršitve te kazni, določen v drugi državi članici.

23.

V obravnavani zadevi naj namreč predložitveno sodišče ne bi po prosti presoji revidiralo ali spreminjalo načina izvršitve prve obsodbe, temveč naj bi način izvršitve izhajal iz zavezujočega predpisa, kot je člen 68(1) bolgarskega kazenskega zakonika, na podlagi katerega naj bi predložitveno sodišče moralo izvršiti pogojno obsodbo, kadar so, tako kot v obravnavanem primeru, vsi pogoji za to izpolnjeni.

24.

V teh okoliščinah je Rayonen sad Nesebar (okrožno sodišče v Nesebarju) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 3(3) Okvirnega sklepa [2008/675] razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je ureditev[, ki izhaja] iz člena 68(1) [bolgarskega kazenskega zakonika] v povezavi s členom 8(2) [tega zakonika], v skladu s katero lahko nacionalno sodišče, ki obravnava predlog za izvršitev kazni, ki jo je sodišče druge države članice izreklo s predhodno obsodilno odločbo, v ta namen med odrejanjem dejanske izvršitve spremeni način izvršitve zadnjenavedene kazni?“

25.

Predložitvena odločba z dne 25. marca 2022 je v sodno tajništvo Sodišča prispela 28. marca 2022.

26.

QS in Evropska komisija sta pisni stališči predložila v roku, določenem v členu 23 Statuta Sodišča Evropske unije.

27.

Sodišče je na upravni seji 24. januarja 2023 odločilo, da se obravnava ne opravi.

28.

Unija je na območju svobode, varnosti in pravice, ki temelji na vzajemnem zaupanju, sprejela ukrepe, da bi zagotovila varstvo državljanov pred kriminalom, hkrati pa poskrbela, da so njihove temeljne pravice spoštovane, ko se bodisi kot žrtve bodisi kot obdolženci znajdejo v kazenskem postopku. Oblikovanje takega združenega območja pravice zahteva, da se obsodbe oseb, izrečene v eni državi članici, upoštevajo tudi v drugih državah članicah, da se tako preprečijo prihodnja kazniva dejanja. Poleg tega bi bilo treba, če isti storilec stori nova kazniva dejanja, zaradi ohranjanja poštenosti postopka ta vedenjski dejavnik upoštevati v novem kazenskem postopku. ( 6 )

29.

V interesu učinkovitega kazenskopravnega sistema v Uniji je namreč, da v vseh državah članicah veljajo pravila, na podlagi katerih se v vseh fazah kazenskega postopka upošteva, ali je zadevna oseba prvič storila kaznivo dejanje ali pa je bila že obsojena v drugi državi članici. Možnost presoje predkaznovanosti storilca kaznivega dejanja je bistvena za učinkovit potek novega kazenskega postopka, zlasti zato, da se zagotovi sprejemanje razsodnih odločitev o priporu ali izpustitvi proti plačilu varščine in da so ob obsodbi na voljo vse razpoložljive informacije. V tem okviru je bil sprejet Okvirni sklep 2008/675. Ta instrument od pravosodnih organov države članice zahteva, da upoštevajo pravnomočne kazenske sodbe, ki so jih izrekla sodišča v drugih državah članicah, če so izpolnjeni nekateri pogoji. ( 7 )

30.

Okvirni sklep 2008/675 določa nekaj izjem od te obveznosti, katerih namen je v bistvu zaščititi suverenost držav članic v kazenskih zadevah s prepovedovanjem, da druge države članice sprejemajo nekatere odločitve namesto njih. ( 8 ) Tako imajo te izjeme učinek usklajevanja pristojnosti različnih sodnih organov, kar zagotavlja določeno skladnost pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah v Uniji.

31.

Predložitveno sodišče se s predlogom za sprejetje predhodne odločbe sprašuje o obsegu ene od navedenih izjem, in sicer izjeme iz člena 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675, v skladu s katero se „[z] upoštevanjem prejšnjih obsodb, izrečenih v drugih državah članicah, […] ne posega v prejšnje obsodbe ali kakršne koli odločitve, povezane z njihovim izvrševanjem v državi, v kateri poteka nov postopek, niti se jih ne razveljavlja ali revidira“. Po mnenju tega sodišča bi se za obveznost, ki mu je z bolgarsko ureditvijo naložena v okviru novega kazenskega postopka zoper osebo, ki je bila predmet prejšnje obsodbe v drugi državi članici, in sicer, da prekliče odložitev izvršitve kazni, naložene v predhodni obsodilni odločbi v drugi državi članici, in odredi dejansko izvršitev te kazni na svojem ozemlju, lahko izkazalo, da je v nasprotju s tem, kar določa zgoraj navedena določba. V odgovoru Sodišča naj bi bilo treba upoštevati izzive, s katerimi se spopada predložitveno sodišče, in ta odgovor naj bi moral biti dovolj natančen, da bo omogočil rešitev spora.

32.

Vendar je treba pred preučitvijo tega vprašanja obravnavati vprašanje, ali primer, na katerega se nanaša bolgarska ureditev in kot je opisan v prejšnji točki, spada na področje uporabe člena 3(1) Okvirnega sklepa 2008/675, to je določbe, s katero je državam članicam naložena obveznost uporabe načela vzajemnega priznavanja. Na podlagi te določbe bi bilo predložitveno sodišče a priori dolžno upoštevati prvo obsodbo QS v Romuniji. Taka pravna posledica bi bila izključena le, če bi se uporabljala izjema iz člena 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675.

33.

Analiza vprašanja za predhodno odločanje bo v bistvu sledila shemi, ki je opisana v prejšnjih točkah. V prvi fazi bom torej preučil, ali se Okvirni sklep 2008/675 uporablja v obravnavanem primeru. ( 9 ) V drugi fazi bom pojasnil obseg obveznosti upoštevanja prejšnjih obsodb, ki jo določa ta okvirni sklep. ( 10 ) Nazadnje bom v tretji fazi načela, na katerih temelji ta obveznost, uporabil za obravnavano zadevo. ( 11 ) Kot bom podrobno pojasnil, bo analiza pokazala, da zadevna bolgarska ureditev, kot jo razlaga predložitveno sodišče, ni skladna z načelom nevmešavanja iz člena 3(3) navedenega okvirnega sklepa.

34.

Natančneje je treba navesti, da kadar se omenja zadevna „bolgarska ureditev“, to vključuje razlago, ki izhaja iz povezanega branja dveh nacionalnih določb – in sicer člena 8(2) in člena 68(1) bolgarskega kazenskega zakonika – s katerima je glede na informacije, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, temu naložena obveznost, navedena v točki 31 teh sklepnih predlogov. Čeprav taka razlaga, kot Komisija navaja v svojem stališču, iz besedila zadevnih določb ni zlahka razvidna, ( 12 ) ostaja dejstvo, da se mora Sodišče glede razlage določb nacionalnega pravnega reda načeloma opreti na opredelitve, ki izhajajo iz predložitvene odločbe. ( 13 ) Vprašanje za predhodno odločanje bo torej treba preučiti na podlagi razlage bolgarskega prava, kot je zatrjuje predložitveno sodišče.

35.

Najprej je treba navesti, da je v skladu s členom 1(1) Okvirnega sklepa 2008/675 njegov namen „opredeliti pogoje, pod katerimi se v kazenskem postopku proti določeni osebi v državi članici upoštevajo prejšnje obsodbe, izrečene proti isti osebi zaradi drugih dejanj v drugih državah članicah“ ( 14 ). Kot je razvidno iz uvodne izjave 2 tega okvirnega sklepa, je njegov cilj omogočiti oceno kazenske evidence storilca.

36.

Iz tega sledi, da se Okvirni sklep 2008/675 uporablja za položaje, v katerih se oseba, ki je bila predhodno obsojena v drugi državi članici, znajde v „novem kazenskem postopku“, kot je navedeno v naslovu tega okvirnega sklepa in naslovu njegovega člena 3. Kot izhaja iz člena 3(2) in uvodne izjave 7 navedenega okvirnega sklepa, je treba pojem „nov kazenski postopek“ razumeti široko, to je tako, da zajema predhodni postopek kazenskega postopka, sojenje in izvršitev kazni.

37.

V obravnavanem primeru se mi zdi, da ker je postopek, ki je bil zoper QS začet v Bolgariji, namenjen kazenskemu pregonu kaznivega dejanja vožnje pod vplivom alkohola, storjenega v tej državi 1. septembra 2020, ga je treba šteti za „nov kazenski postopek“ v smislu člena 1(1) Okvirnega sklepa 2008/675. Zato morajo bolgarski pravosodni organi načeloma upoštevati prejšnjo obsodbo, izrečeno v Romuniji, v skladu z načelom enakovrednosti, določenim v členu 3(1) Okvirnega sklepa 2008/675.

38.

Upoštevanje prejšnje obsodbe, ki je bila prav tako izrečena zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ima lahko posledice tako v okviru samega sojenja, zlasti za določitev vrste in višine kazni, naložene za novo kaznivo dejanje, kot tudi v fazi izvršitve obsodbe, za določitev načina njene izvršitve. Kot sem navedel v teh sklepnih predlogih ( 15 ), se namreč predložitveno sodišče sprašuje prav o možnosti, da se v Bolgariji odredi dejanska izvršitev obsodilne odločbe, izdane v Romuniji. Predloženo vprašanje je treba razumeti v tem smislu.

39.

V tem okviru je treba opozoriti na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero se Okvirni sklep 2008/675 uporablja ne „samo za postopke, vezane na določanje in ugotavljanje krivde obtoženca“, ( 16 ) ampak tudi za „nacionalni postopek za naložitev enotne prostostne kazni zaradi izvršitve ob upoštevanju kazni, ki jo je osebi naložilo nacionalno sodišče, in kazni, naložene v okviru predhodne obsodbe, ki jo je sodišče druge države članice izreklo isti osebi zaradi drugih dejanj“. ( 17 ) V takih okoliščinah gre za nacionalni postopek v zvezi z izvršitvijo kazni, v okviru katerega je treba upoštevati kazen, naloženo z obsodilno odločbo, ki je bila predhodno izdana v drugi državi članici.

40.

V položaju, ki je opisan v predložitveni odločbi, se nacionalni postopek (v Bolgariji) nanaša na izvršitev pogojne obsodbe, izrečene v drugi državi članici (v Romuniji). Vendar je bil nacionalni postopek začet le zaradi obstoja pravnomočne obsodbe za novo kaznivo dejanje, storjeno v Bolgariji med preizkusno dobo. V skladu z zadevno bolgarsko ureditvijo, na katero napotuje predložitvena odločba, se mora bolgarsko sodišče, pozvano k potrditvi sporazuma med obtožencem in državnim tožilcem glede storjenega kaznivega dejanja, izreči tudi o izvršitvi predhodno naložene pogojne kazni.

41.

V teh okoliščinah se mi zdi, da je postopek, ki se v državi članici začne za preklic odložitve izvršitve kazni, naložene v predhodni obsodilni odločbi, ki je bila izdana v drugi državi članici, in sicer zato, ker je bila zadevna oseba obsojena zaradi novega kaznivega dejanja, ki je bilo storjeno med preizkusno dobo, določeno s to prejšnjo obsodbo, zajet s pojmom „nov kazenski postopek“ v smislu člena 1(1) Okvirnega sklepa 2008/675. Ta okvirni sklep se torej načeloma uporablja za obravnavani primer.

42.

Nato je treba preučiti obseg obveznosti upoštevanja prejšnjih obsodb, ki jo določa Okvirni sklep 2008/675, in odgovoriti na vprašanje, ali obstajajo izjeme, ki jih je mogoče uporabiti za okoliščine, kakršne so te v obravnavanem primeru.

43.

V zvezi s tem je treba, prvič, omeniti uvodno izjavo 2 Okvirnega sklepa 2008/675, iz katere je razvidno, da je njegov namen izvajanje načela vzajemnega priznavanja odločb v kazenskih zadevah, in v kateri je navedeno, da „mora biti sodišču v eni državi članici pri oceni kazenske evidence storilca, ugotavljanju povratništva ter določitvi vrste kazni in načina njene izvršitve omogočeno upoštevati pravnomočne kazenske sodbe, ki so jih izrekla sodišča v drugih državah članicah“. V skladu z njegovo uvodno izjavo 3 je „[n]amen tega okvirnega sklepa […] državam članicam naložiti minimalno obveznost upoštevanja obsodb, izrečenih v drugih državah članicah“ ( 18 ), na podlagi načela vzajemnega priznavanja. Poudariti je treba, da je Sodišče to obveznost razumelo v tem smislu, da je predhodno izrečene obsodbe „[treba] upoštevati take, kot so bile izrečene“. ( 19 )

44.

Drugič, omeniti je treba načelo enakovrednosti, ki je določeno v členu 3(1) Okvirnega sklepa 2008/675 in na katero se sklicujeta njegovi uvodni izjavi 5 in 6. V skladu s tem načelom „bi države članice obsodbam, izrečenim v drugih državah članicah, morale priznati učinke, enakovredne tistim, ki jih priznavajo obsodbam, izrečenim v skladu z nacionalno zakonodajo na njihovih sodiščih“ ( 20 ). V tej uvodni izjavi 5 je natančneje pojasnjeno, da „cilj tega okvirnega sklepa ni uskladiti posledice, ki jih različne nacionalne zakonodaje predvidevajo v zvezi z obstojem prejšnjih obsodb“, temveč navedeni okvirni sklep zahteva le, da se prejšnje obsodbe, izrečene v drugih državah članicah, upoštevajo tako, kot da bi jih izrekli pravosodni organi države članice, odgovorne za nov kazenski postopek.

45.

Tretjič, opozoriti je treba na načelo nevmešavanja, določeno v členu 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675, ki se mi zdi za obravnavano zadevo še posebej upoštevno. V skladu s tem načelom se „[z] upoštevanjem prejšnjih obsodb, izrečenih v drugih državah članicah, […] ne posega v prejšnje obsodbe ali kakršne koli odločitve, povezane z njihovim izvrševanjem v državi, v kateri poteka nov postopek, niti se jih ne razveljavlja ali revidira“ ( 21 ). To načelo je natančneje opredeljeno v členu 3(4) tega okvirnega sklepa, iz katerega izhaja, da se načelo vzajemnega priznavanja „v primeru, da je bila prejšnja obsodba nacionalna obsodba države članice, v kateri poteka nov postopek, ne uporablja, če bi se z upoštevanjem prejšnje obsodbe v skladu z nacionalno zakonodajo te države članice posegalo v prejšnjo obsodbo ali kakršno koli odločitev, povezano z njenim izvrševanjem, ali pa bi se jo razveljavilo ali revidiralo“ ( 22 ).

46.

Ta odstavka 3 in 4 se dopolnjujeta in ju je treba za presojo obsega načela nevmešavanja torej razlagati skupaj. Iz tega izhaja, da je treba člen 3(4) Okvirnega sklepa 2008/675 vključiti v preučitev vprašanja za predhodno odločanje. Okoliščina, da ga predložitveno sodišče ni izrecno omenilo, ni ovira za to, saj mu mora Sodišče predložiti vse elemente razlage, ki bi lahko bili koristni pri sojenju v zadevi, o kateri odloča, ne glede na to, ali jih predložitveno sodišče v vprašanjih navaja. Sodišče je večkrat opozorilo, da se mora vprašanje za predhodno odločanje preučiti glede na vse določbe Pogodb in sekundarnega prava, ki so lahko upoštevne za izpostavljeno problematiko. ( 23 )

47.

Prav tako se ne sme podcenjevati pomena preambule za razlago upoštevnih določb Okvirnega sklepa 2008/675. Čeprav uvodne izjave aktov Unije nimajo neodvisne pravne vrednosti, saj so bolj opisne, in ne normativne, namreč ostaja dejstvo, da jim sodna praksa Sodišča pripisuje nezanemarljiv pomen za namene razlage. ( 24 ) Uvodne izjave so namreč dejansko elementi, ki so dragoceni za razlago teh aktov, ker omogočajo boljše razumevanje namena zakonodajalca Unije. ( 25 ) S tega vidika je treba omeniti uvodno izjavo 14 Okvirnega sklepa 2008/675, saj je v njej razložen pojem „poseganje v sodbo ali njeno izvršitev“ ( 26 ), uporabljen v členu 3(3) in (4) tega okvirnega sklepa.

48.

Za presojo obsega načela vzajemnega priznavanja na tem posebnem področju prava Unije se mi zdi upoštevna tudi uvodna izjava 6 Okvirnega sklepa 2008/675, iz katere je razvidno, da „namen tega okvirnega sklepa ni izvrševanje sodnih odločb, izdanih v eni državi članici, v drugi državi članici“ ( 27 ). To pojasnilo je logično z vidika načela nevmešavanja, na katerem temelji navedeni okvirni sklep, saj bi sicer lahko vsaka država članica svobodno in po želji posegala v odločitve v zvezi z izvrševanjem, ki so jih sprejela sodišča druge države članice, kar bi bilo tudi škodljivo za doslednost sodnih odločb na združenem območju pravice.

49.

Zgoraj navedene določbe, razlagane ob upoštevanju uvodnih izjav, ki te določbe natančneje pojasnjujejo, kažejo, da načelo nevmešavanja postavlja določene meje za načelo vzajemnega priznavanja, ki so opredeljene z zgoraj navedenim pojmom „poseganje“. Uvodna izjava 14 Okvirnega sklepa 2008/675 vsebuje nekaj pojasnil v zvezi s tem v delu, v katerem je navedeno, da izrek enotne kazni za več kaznivih dejanj pomeni „poseganje“ in torej „vmešavanje“, ki je s tem okvirnim sklepom prepovedano, kadar prva obsodba še ni bila izvršena ali ni bila „prenesena“ v drugo državo članico zaradi njene izvršitve. ( 28 )

50.

Natančneje, glede možnosti iz te uvodne izjave 14, da se obsodba „prenese“ zaradi njene izvršitve v drugi državi članici, je treba poudariti, da gre vsekakor za izjemo od sicer veljavnega splošnega načela teritorialnosti kazenskega prava. Ta presoja se ujema z analizo generalnega pravobranilca M. Bobka v njegovih sklepnih predlogih v zadevi C‑2/19, A. P. (Spremljevalni ukrepi) ( 29 ). Načelo nevmešavanja, določeno v členu 3(3) in (4) Okvirnega sklepa 2008/675, zagotavlja spoštovanje pravice države članice izreka obsodbe do tega, da obsodilne odločbe, ki jih izdajo njena sodišča, izvrši na svojem ozemlju in na načine, ki jih določa njeno nacionalno pravo.

51.

Konkretno, od splošnega načela je mogoče odstopati, kadar je država članica, ki je izrekla prejšnjo obsodbo, posredovala sodbo o naložitvi pogojne kazni (in, če je ustrezno, pogojno odločbo) pristojnemu organu države članice, v kateri teče novi kazenski postopek, zaradi zagotavljanja nadzorstva nad spremljevalnimi ukrepi v zadnjenavedeni državi članici v skladu z določbami Okvirnega sklepa 2008/947. Če zadnjenavedena država članica prizna obsodilno odločbo, izdano v prvi državi članici, lahko na podlagi člena 14 tega okvirnega sklepa prevzame odgovornost za vse nadaljnje odločitve in med drugim prekliče odložitev izvršitve sodbe v primeru, v katerem obsojena oseba stori novo kaznivo dejanje. V skladu s členom 1(1) Okvirnega sklepa 2008/947 je cilj tega mehanizma „olajšati socialno rehabilitacijo obsojene osebe in izboljšati varstvo žrtev in širše javnosti ter olajšati uporabo primernih spremljevalnih ukrepov in alternativnih sankcij v primeru storilcev kaznivih dejanj, ki ne prebivajo v državi izreka obsodbe“.

52.

Kljub tej možnosti, ki jo je določil zakonodajalec Unije, se ne sme pozabiti, da njena uporaba na koncu sloni na prostovoljni in suvereni odločitvi države članice, ki je izrekla zadevno obsodbo. Očitno je torej, da možnost predvideti prenos izvršitve obsodbe v drugo državo članico zgolj potrjuje pravilo, v skladu s katerim je vsaka država članica pristojna, da obsodilne odločbe, ki so jih izdala njena sodišča, izvrši na svojem ozemlju na načine, določene v njenem nacionalnem pravu.

53.

V sodbi Beshkov je Sodišče priznalo delitev pristojnosti med državami članicami pri izvajanju sodne oblasti v kazenskih zadevah, ki jo določa Okvirni sklep 2008/675, in ugotovilo, da je s členom 3(3) tega sklepa „izključeno vsakršno revidiranje navedenih [predhodnih] obsodilnih odločb, ki jih je treba torej upoštevati tako, kot so bile izrečene“. ( 30 ) Sodišče je nato odločilo, da ta okvirni sklep nasprotuje temu, da država članica, kadar upošteva prejšnje obsodbe, „spremeni način izvršitve“ kazni, naložene v drugi državi članici. ( 31 )

54.

V zgornjih točkah teh sklepnih predlogov sem opredelil izjeme od obveznosti upoštevanja prejšnjih obsodb, ki se po mojem mnenju lahko upoštevne v obravnavani zadevi. Navesti je treba, da zadevne izjeme ne privedejo do tega, da bi bili zadevni primeri izvzeti s področja uporabe navedenega okvirnega sklepa, temveč določajo odstopanja od načela vzajemnega priznavanja, če so izpolnjeni nekateri pogoji.

55.

Glede na zgornje preudarke ugotavljam, da preklic odložitve izvršitve kazni, naložene v okviru prve obsodbe, da bi se odredila dejanska izvršitev te kazni na bolgarskem ozemlju, pomeni spremembo načina izvršitve in torej „vmešavanje“ v smislu člena 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675. Ta preklic namreč privede do tega, da se poseže v odločitev, povezano z izvršitvijo prejšnje obsodbe. Ugotoviti je treba, da tak preklic poleg tega spada na področje uporabe člena 3(4) tega okvirnega sklepa, saj bi, čeprav je bila prva obsodba izrečena v Bolgariji, in ne Romuniji, njeno upoštevanje na podlagi bolgarske ureditve, ki se uporablja, povzročilo, da bi bilo treba spremeniti način njene izvršitve, ker bi nacionalno sodišče odredilo dejansko izvršitev prvotno pogojne kazni.

56.

Kot sem opozoril v teh sklepnih predlogih ( 32 ), je Sodišče v sodni praksi presodilo, da to, da se način izvršitve obsodilne odločbe spremeni, med drugim s preklicem odložitve izvršitve kazni, ki je bila naložena s predhodno obsodilno odločbo v drugi državi članici, in spremembo pogojne kazni v zaporno kazen, ki jo je treba prestati, pomeni „vmešavanje“ v izvršitev prejšnje obsodbe. Zdi se mi, da je načela, ki izhajajo iz te sodne prakse, v celoti mogoče uporabiti v obravnavani zadevi.

57.

Okoliščina, ki jo predložitveno sodišče izpostavlja v predložitveni odločbi, da mora biti preklic odložitve izvršitve kazni odrejen na podlagi zavezujoče določbe, ki nacionalnemu sodišču ne daje nobene diskrecijske pravice, in ne zaradi revizije – v ožjem pomenu – prejšnje obsodbe, se mi v zvezi s tem ne zdi upoštevna. Opozoriti je treba, da so na podlagi člena 5(1) Okvirnega sklepa 2008/675 naslovniki obveznosti, naloženih s tem okvirnim sklepom, države članice. Iz tega za različne veje državne oblasti izhaja dolžnost, da zagotovijo spoštovanje teh obveznosti vsaka v skladu s svojimi pristojnostmi, kot so določene v njihovem nacionalnem ustavnem redu. To odgovornost nosita tako sodna kot zakonodajna veja oblasti. Iz tega razloga menim, da ni pomembno, da ima nacionalno sodišče diskrecijsko pravico na podlagi zakona ali da mu nacionalni zakonodajalec naloži, da ravna na neki način. Torej obstaja „vmešavanje“ v izvršitev prve obsodbe.

58.

V tej fazi analize je pomembno poudariti, da uvodna izjava 14 Okvirnega sklepa 2008/675 ne nasprotuje tej ugotovitvi, saj ni bil uresničen – kot bom pojasnil v nadaljevanju – nobeden od v njej omenjenih dveh primerov, ki bi izključevala „poseganje“ in torej prepovedano „vmešavanje“ v smislu člena 3(3) in (4) tega okvirnega sklepa. ( 33 )

59.

Prvič, ugotoviti je treba, da predložitvena odločba ne vsebuje nobenega elementa, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da je bila prva obsodba že v celoti izvršena. V skladu z informacijami, ki jih je zagotovilo predložitveno sodišče, je QS kaznivo dejanje, ki je predmet druge obsodbe, storil „med preizkusno dobo“, določeno s prvo obsodbo. ( 34 ) Navesti je treba, da se okoliščine obravnavane zadeve razlikujejo od tistih, na katerih je temeljila sodba Beshkov, v kateri je Sodišče ugotovilo, da „se je triletno preizkusno obdobje [iz prve obsodbe] izteklo[,] in je zato dokončno odpisalo del kazni, naložene [zadevni osebi], ki je bila izrečena pogojno“, tako da je bilo treba po presoji Sodišča „šteti, da je celotna kazen v celoti izvršena“. ( 35 ) Iz teh razlogov menim, da je treba na namene obravnavane zadeve izhajati iz premise, da prva obsodba še ni bila v celoti izvršena.

60.

Drugič, ugotoviti je treba, da nič v izpodbijani odločbi ne kaže, da so romunski pravosodni organi dovolili izvršitev prve obsodbe v Bolgariji. Nasprotno, zaradi dejstva, da se predložitveno sodišče sprašuje prav o obsegu in uporabi člena 3(3) Okvirnega sklepa 2008/675 v obravnavanem primeru – zlasti ob upoštevanju domnevno jasne obveznosti, ki mu ne pušča nobenega manevrskega prostora in mu jo nalaga bolgarska ureditev, in sicer, da prekliče odložitev izvršitve kazni, ki je bila pogojno izrečena v predhodni obsodilni odločbi v drugi državi članici, in odredi dejansko izvršitev te kazni na svojem ozemlju – je mogoče bolj domnevati, da so bolgarski pravosodni organi ukrepali na lastno pobudo, ne da bi bil med tema državama članicama dogovorjen kakršen koli prenos izvršitve prve obsodbe.

61.

Poleg tega dvomim, da je tak dogovor mogoč v okoliščinah zadeve iz postopka v glavni stvari, saj bi bil prenos izvršitve v Bolgarijo v nasprotju s ciljem, ki se uresničuje z Okvirnim sklepom 2008/947 ter ki je, med drugim, olajšati „socialno rehabilitacijo obsojene osebe“ in „uporabo primernih spremljevalnih ukrepov in alternativnih sankcij v primeru storilcev kaznivih dejanj, ki ne prebivajo v državi izreka obsodbe“. ( 36 ) Organi države članice, v kateri obsojena oseba prebiva, so praviloma bolj sposobni nadzirati spoštovanje zakonske obveznosti nestoritve novega kaznivega dejanja med preizkusno dobo in izpeljati posledice iz njene morebitne kršitve. ( 37 ) To je razlog, iz katerega člen 5(1) in (2) tega okvirnega sklepa določa, da do posredovanja sodbe pride bodisi na pobudo pristojnih organov države izdajateljice, ko se je obsojena oseba vrnila ali se želi vrniti v državo članico, v kateri ima zakonito običajno prebivališče, bodisi na zahtevo obsojene osebe.

62.

V tem okviru želim opozoriti, da sta socialna rehabilitacija in uspešna ponovna vključitev obsojene osebe v družbo cilj, ki se uresničuje tudi z drugimi zakonodajnimi akti Unije, ( 38 ) na primer z Okvirnim sklepom 2008/909. Kot je razvidno iz njegove uvodne izjave 9, bi izvršitev kazenske sankcije v državi izvršiteljici „morala izboljšati možnost socialne rehabilitacije obsojene osebe“ ( 39 ). Iz te uvodne izjave je prav tako razvidno, da bi pristojni organ države izdajateljice, to je države članice, v kateri je bila izdana sodba v kazenski zadevi, da se prepriča o tem, da bo izvršitev kazenske sankcije s strani države izvršiteljice omogočila lažje doseganje zgoraj omenjenega cilja, moral „upoštevati dejavnike, kakršen je na primer navezanost osebe na državo izvršiteljico, ter dejstvo, da obsojena oseba smatra, da ima v državi izvršiteljici družinske, jezikovne, kulturne, socialne ali ekonomske in druge vezi“ ( 40 ). Poleg tega je treba opozoriti, da je generalni pravobranilec Y. Bot v sklepnih predlogih v zadevi C‑582/15, van Vemde, navedeno uvodno izjavo 9 razlagal tako, da morajo „sodni organi vse ukrepe v zvezi z izvrševanjem in ureditvijo kazni individualizira[ti], tako da poleg preprečevanja povratništva ob upoštevanju interesov družbe in pravic žrtev spodbujajo vključevanje v družbo ali socialno rehabilitacijo obsojene osebe“. ( 41 )

63.

V obravnavanem primeru pa je obsojena oseba romunski državljan, ki prebiva v Romuniji, tako da romunski pristojni organi na prvi pogled niso imeli nobenega razloga za posredovanje prve obsodbe bolgarskim organom zaradi nadzora nad spremljevalnimi ukrepi in ta oseba verjetno prav tako ni imela interesa, da bi zahtevala tak prenos. Poleg tega poznejše posredovanje te obsodbe bolgarskim organom zaradi njene dejanske izvršitve po storitvi novega kaznivega dejanja v Bolgariji med preizkusno dobo, pa tudi preklic odložitve izvršitve, ki bi bil posledica tega v skladu z bolgarsko ureditvijo, ne bi mogla prispevati k socialni rehabilitaciji te osebe. Ti preudarki krepijo moje prepričanje, da bi bilo uresničevanje cilja Okvirnega sklepa 2008/947 onemogočeno, če bi moral QS svojo kazen dejansko prestati v tujini.

64.

Ob tem je pomembno poudariti, da čeprav obstajajo nekatere ovire za izvršitev prve obsodbe, izrečene v Romuniji, lahko bolgarski pristojni organi še vedno posredujejo drugo obsodbo romunskim pristojnim organom na podlagi Okvirnega sklepa 2008/909, da bi bila ta druga obsodba izvršena v Romuniji, pod pogojem, da bi QS soglašal in bi bili izpolnjeni pogoji iz tega okvirnega sklepa. Romunski organi bi morali eventualno oceniti učinke druge obsodbe na način izvršitve prve obsodbe. Zaradi učinkovitega izvajanja sodne oblasti se mi zdi primerno, da Sodišče opozori predložitveno sodišče na to možnost, ki jo ponuja Okvirni sklep 2008/909.

65.

Ob upoštevanju zgornjih preudarkov je treba ugotoviti, da člen 3(3) in (4) Okvirnega sklepa 2008/675 nasprotuje uporabi nacionalnih določb, ki bi privedle do tega, da bi moralo nacionalno sodišče ene države članice v okviru novega kazenskega postopka, začetega zoper osebo, ki je bila predhodno obsojena v drugi državi članici, preklicati odložitev izvršitve kazni, naložene v okviru prejšnje obsodbe, ki je bila izrečena v drugi državi članici, in odrediti dejansko izvršitev te kazni na ozemlju svoje države članice.

66.

Glede na vse zgornje preudarke Sodišču predlagam, naj na vprašanje za predhodno odločanje, ki ga je postavilo Rayonen sad Nesebar (okrožno sodišče v Nesebarju, Bolgarija), odgovori:

Člen 3(3) in (4) Okvirnega sklepa Sveta 2008/675/PNZ z dne 24. julija 2008 o upoštevanju obsodb med državami članicami Evropske unije v novem kazenskem postopku

je treba razlagati tako, da

nasprotuje uporabi nacionalnih določb, ki bi privedle do tega, da bi moralo nacionalno sodišče ene države članice v okviru novega kazenskega postopka, začetega zoper osebo, ki je bila predhodno obsojena v drugi državi članici, preklicati odložitev izvršitve kazni, naložene v okviru prejšnje obsodbe, ki je bila izrečena v drugi državi članici, in odrediti dejansko izvršitev te kazni na ozemlju svoje države članice.