1.

Predmet tega predloga za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je na podlagi člena 267 PDEU vložilo rechtbank Den Haag, zittingsplaats ’s-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v ’s-Hertogenboschu, Nizozemska), je razlaga člena 15 Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite ( 2 ).

2.

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med zakoncema X in Y ter njunimi šestimi mladoletnimi otroci, ki so vsi libijski državljani (v nadaljevanju skupaj: tožeče stranke), ter Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (državni sekretar za pravosodje in varnost, Nizozemska) (v nadaljevanju: državni sekretar) zaradi odločitev zadnjega, da zavrne prošnje tožečih strank za mednarodno zaščito. Bistvo tega spora je vprašanje, ali so tožeče stranke upravičene do subsidiarne zaščite v smislu Direktive 2011/95.

3.

Predložitveno sodišče v bistvu prosi za pojasnilo, kako je treba pri obravnavi prošnje z vidika člena 15 Direktive 2011/95 upoštevati individualni položaj in osebne okoliščine prosilca na eni strani ter splošne razmere v izvorni državi na drugi strani. Poleg tega želi tudi izvedeti, ali je treba pod določenimi pogoji pri presoji pravice do subsidiarne zaščite upoštevati tudi humanitarne razmere. Sodišče bo s sodbo, v kateri bo razložilo skupna merila, ki jih morajo prosilci za mednarodno zaščito izpolnjevati, da bi bili upravičeni do subsidiarne zaščite, prispevalo k pravni varnosti in večji doslednosti pri uporabi pravil, ki urejajo skupni evropski azilni sistem.

4.

Člen 1 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) z naslovom „Človekovo dostojanstvo“ določa:

„Človekovo dostojanstvo je nedotakljivo. Treba ga je spoštovati in varovati.“

5.

Člen 4 Listine z naslovom „Prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja“ določa:

„Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“

6.

Člen 19 Listine z naslovom „Varstvo v primeru odstranitve, izgona ali izročitve“ v drugem odstavku določa:

„Nihče se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti državi, v kateri obstaja zanj resna nevarnost, da bo podvržen smrtni kazni, mučenju ali drugemu nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“

7.

Člen 2 Direktive 2011/95, naslovljen „Opredelitve pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]“.

8.

Člen 4 te direktive, naslovljen „Obravnavanje dejstev in okoliščin“, ki je v poglavju II te direktive, naslovljenem „Obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito“, določa:

„1.   Države članice lahko naložijo prosilcu dolžnost, da čim prej predloži vse potrebne elemente za utemeljitev prošnje za mednarodno zaščito. Dolžnost države članice je, da v sodelovanju s prosilcem obravnava ustrezne elemente prošnje.

[…]

3.   Obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito se izvede v vsakem posameznem primeru posebej in vključuje upoštevanje naslednjega:

[…]

4.   Dejstvo, da je prosilec že bil podvržen preganjanju ali mu je že bila povzročena resna škoda ali se mu je s takšnim preganjanjem ali škodo neposredno grozilo, je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenega tveganja, da utrpi resno škodo, razen če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila.

5.   Kadar države članice uporabljajo načelo, po katerem je dolžan prošnjo za mednarodno zaščito utemeljiti prosilec, in kadar vidiki izjav prosilca niso utemeljeni z dokumentarnimi ali drugimi dokazi, teh vidikov ni treba potrditi, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

[…]

9.

Člen 6 te direktive, naslovljen „Subjekti preganjanja ali resne škode“, določa:

„Subjekti preganjanja ali resne škode vključujejo:

10.

Člen 8 iste direktive, naslovljen „Notranja zaščita“ v odstavku 2 določa:

„Pri ugotavljanju, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem oziroma ali obstaja utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo, oziroma ali ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo v delu izvorne države v skladu z odstavkom 1, države članice v trenutku odločanja o prošnji v skladu s členom 4 upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. V ta namen države članice zagotovijo, da se iz ustreznih virov, kot sta Visoki komisar Združenih narodov za begunce in Evropski azilni podporni urad, pridobijo natančne in najnovejše informacije.“

11.

Člen 15 Direktive 2011/95, naslovljen „Resna škoda“, ki je v poglavju V te direktive, naslovljenem „Pogoji za priznanje subsidiarne zaščite“, določa:

„Resna škoda zajema:

12.

Člen 18 te direktive, naslovljen „Priznanje statusa subsidiarne zaščite“, določa:

„Države članice priznajo status subsidiarne zaščite državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki izpolnjuje pogoje za subsidiarno zaščito v skladu s poglavjema II in V.“

13.

Člen 29(1) Wet tot algehele herziening van de Vreemdelingenwet (Vreemdelingenwet 2000) (zakon o splošni reviziji zakona o tujcih (zakon o tujcih iz leta 2000)), z dne 23. novembra 2000 (Stb. 2000, št. 496), v različici, ki se uporabi za spor o glavni stvari, določa:

„1.   Dovoljenje za začasno prebivanje […] se lahko izda tujemu državljanu, ki:

2.   Dovoljenje za začasno prebivanje iz člena 28 se lahko izda tudi družinskim članom, navedenim spodaj, če so ob prihodu zadevnega tujega državljana del njegove družine in so na Nizozemsko prispeli istočasno kot on, ali pa so se mu pridružili v treh mesecih po tem, ko mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje […]

[…]

4.   Dovoljenje za začasno prebivanje […] se prav tako lahko izda družinskemu članu v smislu odstavka 2, ki se enostavno ni pridružil tujemu državljanu iz odstavka 1 v treh mesecih, ko je bilo zadnjenavedenemu izdano dovoljenje za prebivanje […], če ta družinski član v tem roku treh mesecev vloži prošnjo za izdajo vizuma za prebivanje, daljše od treh mesecev, ali se ta vloži v njegovo korist.“

14.

Zakonca X in Y, tožeči stranki v postopku v glavni stvari, izvirata iz Libije. 28. januarja 2018 sta tudi v imenu svojih šestih mladoletnih otrok vložila prošnje za mednarodno zaščito na Nizozemskem.

15.

Prošnje sta utemeljila z naslednjimi navedbami: Oseba X naj bi več let delala v Tripoliju kot osebni varnostnik politikov na visokih položajih. Ko je nekoč po koncu delovnega časa tekel, naj bi nanj streljali. Bil naj bi ustreljen v glavo, v levo lice pa naj bi dobil delček krogle. Nato naj bi mu dvakrat grozili po telefonu, prvič približno pet mesecev po tem, ko so nanj streljali, in drugič eno do dve leti po tem streljanju. V teh telefonskih pogovorih naj bi bilo med drugim rečeno, da oseba X dela za vlado, da jo bodo ubili in da bodo ugrabili njene otroke. Oseba X naj bi sumila, kdo je oseba, odgovorna za streljanje in grožnje, vendar naj tega ne bi mogla dokazati. Poleg tega sta tožeči stranki trdili, da je poleg humanitarnih razmer v Libiji (zlasti pomanjkanje dostopa do pitne vode in elektrike) za presojo z vidika člena 15(c) Direktive 2011/95 pomembno tudi dejstvo, da imata šest mladoletnih otrok.

16.

Državni sekretar je z ločenimi odločbami, vse z dne 24. decembra 2020, zavrnil prošnje za mednarodno zaščito kot neutemeljene. V odločbah je med drugim navedeno, da prosilcem ne bo izdano navadno dovoljenje za prebivanje in da ne bodo upravičeni do odloga obveznosti zapustitve države. Nazadnje je državni sekretar odločil, da se te odločbe štejejo tudi za odločbe o vrnitvi in da imajo tožeče stranke na voljo štiri tedne, da ravnajo v skladu z njimi.

17.

Tožeče stranke so pri rechtbank Den Haag, zittingsplaats 's-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v 's-Hertogenboschu) vložile tožbo zoper zavrnitev njihovih prošenj za mednarodno zaščito, ker naj bi bila zavrnitev neutemeljena.

18.

To sodišče dvomi o razlagi člena 15 Direktive 2011/95. Sprašuje se, ali je treba določbe tega člena 15(b) na eni strani in določbe člena 15(c) na drugi strani presojati strogo ločeno ali pa je treba člen 15 razlagati tako, da je treba vse ustrezne elemente, ki se nanašajo tako na individualni položaj in osebne okoliščine prosilca kot na splošne razmere v izvorni državi, vedno presojati v celoti in skupaj, preden se določi, katero pojavno obliko resne škode je mogoče utemeljiti s temi elementi. Trdi, da je odločitev o tem, ali naj se tožečim strankam v postopku v glavni stvari prizna varstvo ali ne, odvisna od tega, kako je treba te določbe razlagati.

19.

Zato je rechtbank Den Haag, zittingsplaats 's-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v 's-Hertogenboschu) prekinilo postopek in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

20.

Predložitvena odločba z dne 22. februarja 2022 je v sodno tajništvo Sodišča prispela istega dne.

21.

Tožeče stranke v postopku v glavni stvari, nizozemska, belgijska, nemška, in francoska vlada ter Evropska komisija so v roku, določenem v členu 23 Statuta Sodišča Evropske unije, predložile pisna stališča.

22.

Zastopniki ad litem tožečih strank v postopku v glavni stvari, nizozemske vlade in Komisije so na obravnavi 23. marca 2023 podali ustne navedbe.

23.

Ženevska konvencija z dne 28. julija 1951 in njen Protokol z dne 31. januarja 1967 o statusu beguncev ( 4 ) sta glavna mednarodnopravna instrumenta na področju mednarodne zaščite, zlasti glede statusa beguncev in načela nevračanja. S sprejetjem Direktive 2011/95 je bila v Uniji uvedena nova oblika zaščite, in sicer „subsidiarna zaščita“. Ta direktiva, ki jo je zakonodajalec Unije sprejel med drugim na podlagi člena 78(2)(b) PDEU, je del ukrepov v zvezi s skupnim evropskim azilnim sistemom, ki vključuje „enoten status subsidiarne zaščite za državljane tretjih držav, ki bi brez pridobitve evropskega azila potrebovali mednarodno zaščito“ (moj poudarek).

24.

Pod pojmom „oseba, upravičena do subsidiarne zaščite“ v smislu člena 2(f) Direktive 2011/95 se razume „državljana tretje države ali osebo brez državljanstva, ki ni opredeljena kot begunec, a je bilo v zvezi z njim dokazano, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se zadevna oseba, če bi se vrnila v izvorno državo, ali v primeru osebe brez državljanstva, v prejšnjo državo stalnega prebivališča, soočila z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15 […]“ (moj poudarek). Ta določba predvideva tri vrste „resne škode“, ki je taka, da lahko zaradi nje oseba, ki jo je utrpela, pridobi subsidiarno zaščito. Konkretno gre za smrtno kazen (točka (a)); mučenje ali nečloveško ali ponižujoče ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (točka (b)); in resno in individualno grožnjo življenju ali telesni celovitosti civilista zaradi vsesplošnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (točka (c)).

25.

Direktiva 2011/95 tako določa skupna merila, ki jih morajo prosilci za mednarodno zaščito izpolnjevati, da bi bili upravičeni do subsidiarne zaščite, s čimer se zagotovi, da vse države članice uporabijo ta merila. Kot je Sodišče pravilno poudarilo, je namen te direktive vzpostaviti enoten sistem subsidiarne zaščite. ( 5 ) Nacionalni organi morajo presoditi dejstva in ugotoviti, ali so ta merila v obravnavanem primeru izpolnjena, pri tem pa upoštevati smernice iz sodne prakse. Ker predložitveno sodišče dvomi o razlagi člena 15 te direktive in obžaluje neenotno prakso pri uporabi teh meril, se mi zdi nujno, da se Sodišče jasno izreče o postavljenih vprašanjih z namenom zagotoviti dosledno uporabo pravil skupnega evropskega azilnega sistema.

26.

Predložitveno sodišče v bistvu Sodišče prosi, naj pojasni, kako je treba pri analizi, katere namen je priznati prosilcu subsidiarno zaščito, določeno v členu 15 Direktive 2011/95, upoštevati individualni položaj in osebne okoliščine prosilca na eni strani ter splošne razmere v izvorni državi na drugi strani (prvo, drugo in tretje vprašanje). To sodišče želi tudi izvedeti, ali je treba pod določenimi pogoji pri presoji pravice prosilca do subsidiarne zaščite upoštevati tudi humanitarne razmere (četrto vprašanje). Ta vprašanja bodo obravnavana po vrstnem redu, v katerem so bila postavljena.

27.

S prvim vprašanjem predložitveno sodišče sprašuje, ali je treba člen 15 Direktive 2011/95 v povezavi s členom 2(g) in členom 4 te direktive ter členom 4 in členom 19(2) Listine razlagati tako, da morajo pristojni organi pri ugotavljanju, ali je prosilec izpostavljen tveganju, da utrpi eno od resnih škod v smislu tega člena 15, sistematično preučiti vse upoštevne elemente, ki se nanašajo tako na „individualni položaj“ in „osebne okoliščine“ prosilca kot tudi na „splošne razmere“ v izvorni državi, preden ugotovijo, katero pojavno obliko resne škode je mogoče utemeljiti s temi elementi.

28.

Najprej je treba spomniti, da mora, kot izhaja iz člena 10(3) Direktive 2013/32/EU ( 6 ), o prošnji za mednarodno zaščito odločiti organ za presojo zadevne države članice na podlagi ustreznega obravnavanja, kot je določeno zlasti v tem odstavku. Obravnavanje prošnje s strani organa za presojo, ki mora imeti na voljo posebna sredstva in osebje, specializirano za to področje, je bistvena faza skupnih postopkov, uvedenih z navedeno direktivo. ( 7 )

29.

Nato je treba pripomniti, da je treba v skladu s členom 4(3) Direktive 2011/95 prošnje za mednarodno zaščito obravnavati v vsakem „posameznem“ primeru, pri čemer je treba med drugim upoštevati elemente, navedene v tem členu. ( 8 ) Točka (a) se sklicuje na „vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo“, točka (c) pa na „individualni položaj“ in „osebne okoliščine“ prosilca. Ta določba se uporablja tudi za presojo, ali naj se prosilcu prizna status subsidiarne zaščite, kadar se prosilec ne šteje za begunca. Povedano drugače, tudi če se prošnja za mednarodno zaščito ne sklicuje na elemente, značilne za prosilčev položaj, ta določba zahteva upoštevanje „individualnega položaja“ in „osebnih okoliščin“ prosilca.

30.

Poleg tega je treba ugotoviti, da v nasprotju s trditvami francoske vlade med različnimi vrstami resne škode, opredeljenimi v členu 15 Direktive 2011/95, ( 9 )ni hierarhičnega ali kronološkega vrstnega reda, tako da iz tega ni mogoče izpeljati nobenega argumenta, s katerim bi se zagovarjala nepomembnost prosilčevega „individualnega položaja“ in „osebnih okoliščin“ (v primerjavi z razmerami v izvorni državi) kot dejavnika, ki ga je treba upoštevati pri obravnavanju njegove prošnje za mednarodno zaščito glede na člen 15(c) te direktive. Nasprotno, zdi se, da ta ugotovitev podpira razlago, ki zahteva prav njihovo upoštevanje pri presoji, ki jo mora opraviti pristojni organ.

31.

Zato se mi zdi, da iz zgoraj navedenih določb izhaja, da je treba pri presoji, ali bi bil prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, v smislu člena 15 te direktive, vedno upoštevati ne le „individualni položaj“ in „osebne okoliščine“ prosilca, temveč tudi vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo, torej po potrebi tudi „splošne razmere v [zadevni] državi“.

32.

Ob tem je treba pojasniti, da ta ugotovitev ne pomeni, da je pomen, ki ga je treba pripisati zgoraj navedenima elementoma (na eni strani individualnemu položaju in osebnim okoliščinam prosilca ter na drugi strani splošnim razmeram v izvorni državi), nujno enak v okviru presoje z vidika člena 15(a), (b) in (c) Direktive 2011/95. Sodišče je v svoji sodni praksi opozorilo na dejstvo, da med temi točkami obstajajo razlike, ki jih je treba zaradi boljšega razumevanja analize na kratko omeniti.

33.

Na eni strani, glede razlogov iz točke (a), to je „smrtna kazen ali usmrtitev“, in iz točke (b), to je nevarnost „mučenja ali nečloveškega ravnanja“, ta „resna škoda“ zajema položaje, v katerih je prosilec za subsidiarno zaščito posebej izpostavljen tveganju nastanka posebne škode. ( 10 ) Na drugi strani škoda, ki je v členu 15(c) Direktive opredeljena kot škoda, ki jo pomeni „resn[a] in individualn[a] grožnj[a] življenju in telesni celovitosti“ prosilca, zajema tveganje nastanka bolj splošne škode. Tako je širše opredeljena „grožnja življenju ali telesni celovitosti“ civilista kot pa določeno nasilje. Poleg tega je ta grožnja del splošnih razmer oboroženega spopada, zaradi katerega pride do „vsesplošnega nasilja“, kar pomeni, da lahko vpliva na osebe ne glede na njihove osebne okoliščine. ( 11 )

34.

Vendar te razlike ne izključujejo prekrivanj, tako da v nekaterih primerih pojavne oblike resne škode lahko hkrati izpolnjujejo več meril, ki jih je treba presojati pri oceni iste prošnje za mednarodno zaščito. ( 12 ) Zato menim, da je treba vse ustrezne elemente, ki se nanašajo tako na individualni položaj in osebne okoliščine prosilca kot na splošne razmere v izvorni državi, vedno preučiti in oceniti skupaj, preden se določi pojavna oblika resne škode, ki najbolje ustreza obravnavanemu primeru na podlagi člena 15(a), (b) in (c) Direktive 2011/95.

35.

Poleg tega naj opozorim, da je treba – kot je razsodilo Sodišče – sklic na „resno in individualno grožnjo“ (moj poudarek) v členu 15(c) te direktive razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste ne glede na njihovo identiteto, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko raven, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v členu 15(c) navedene direktive. ( 13 )

36.

Čeprav je res, da člen 15(c) Direktive 2011/95 lahko zajema izjemen položaj, kakršen je opisan v prejšnji točki, je Sodišče pojasnilo, da ta določba lahko zajema tudi druge položaje, za katere je značilna nižja stopnja vsesplošnega nasilja, vendar tako tveganje izhaja iz osebnih okoliščin prosilca. Kot je namreč Sodišče v sodni praksi odločilo glede uporabe člena 15(c) te direktive, „čim bolj prosilec morebiti lahko dokaže, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi dejavnikov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja zadošča, da se mu prizna subsidiarna zaščita“ (moj poudarek). ( 14 )

37.

Vsi ti elementi pripeljejo do ugotovitve, da je treba v okviru analize, katere namen je prosilcu priznati subsidiarno zaščito v smislu člena 15(c) Direktive 2011/95, poleg „splošnih razmer“ v izvorni državi upoštevati po potrebi tudi elemente, ki se nanašajo na „individualni položaj“ in „osebne okoliščine“ tega prosilca.

38.

Nazadnje je treba poudariti, da ker niti Direktiva 2011/95, niti Direktiva 2013/32, niti nobeno drugo pravilo prava Unije ne vsebujejo izrecnih in podrobnih pravil glede strukture in organizacije postopka presoje v zvezi s medsebojno povezanostjo in zaporedjem presoje različnih oblik resne škode v smislu člena 15 Direktive 2011/95, imajo države članice v zvezi s tem načeloma določeno polje proste presoje.

39.

Menim, da zgoraj navedeni premisleki, ki temeljijo na razlagi upoštevnih določb, glede na sodno prakso Sodišča vendarle omogočajo določitev vrste načel, ki lahko omejijo polje proste presoje držav članic. Ker so ta načela lahko kot smernice za nacionalne organe pri opravljanju njihovih nalog, menim, da je primerno, da jih predstavim v nadaljevanju.

40.

Prvič, iz člena 15 Direktive 2011/95 je razvidno, da je zakonodajalec Unije namenoma razlikoval med več oblikami resne škode, ki lahko obstajajo. Vsaka od treh oblik resne škode, omenjenih v tem členu, je samostojen razlog za priznanje statusa subsidiarne zaščite. Zato morajo biti pred priznanjem takega statusa izpolnjene vse zahteve iz ustrezne točke tega člena 15. Torej ne zadostuje, da so delno izpolnjene zahteve iz ene točke, delno pa zahteve iz druge točke tega člena 15. Kljub temu lahko, odvisno od primera, obstaja utemeljeno tveganje več resnih škod hkrati v smislu te določbe.

41.

Drugič, in brez poseganja v zgoraj navedeno, so lahko v primeru, ko gre za več resnih škod v smislu člena 15 Direktive 2011/95, nekateri elementi hkrati pomembni za več oblik takih resnih škod. V tem primeru je treba zadevne ustrezne elemente upoštevati pri presoji vseh oblik resne škode, za katere lahko gre. Kot sem pojasnil v točki 29 teh sklepnih predlogov, člen 4(3) Direktive 2011/95 namreč zahteva, da se vedno upoštevajo „vsa ustrezna dejstva“, ki so tam navedena, vključno z individualnim položajem in osebnimi okoliščinami prosilca ter splošnimi razmerami v izvorni državi. V skladu s to zahtevo ni mogoče sprejeti, da organ za presojo v državi članici ne preuči in oceni nekaterih potencialno pomembnih elementov zgolj na podlagi formalnega razloga, da je prosilec te elemente navedel v zvezi z eno od potencialno upoštevnih oblik resne škode, za katero se boji, da jo bo utrpel, ne pa tudi v zvezi z drugo.

42.

Tretjič, iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba razlikovati med dvema stopnjama presoje prošnje za mednarodno zaščito. ( 15 ) Prva stopnja se nanaša na ugotovitev dejanskih okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze v utemeljitev prošnje, druga pa se nanaša na pravno presojo teh dokazov, v okviru katere se na podlagi dejstev, ki so značilna za obravnavano zadevo, ugotovi, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za priznanje mednarodne zaščite. Zahteva po sodelovanju iz člena 4(1) Direktive 2011/95 se uporablja na prvi stopnji, ne pa tudi na drugi. To razlikovanje med dvema stopnjama presoje z različnimi odgovornostmi prosilca in organa za presojo potrjuje, da organ za presojo v pričakovanju morebitne pravne kvalifikacije ne more zavrniti nekaterih potencialno pomembnih elementov. To bi bilo v nasprotju z načelom, da obstajata dve različni stopnji, ki si morata seveda slediti v določenem zaporedju.

43.

Četrtič, posebej pomemben vidik, ki ga je treba upoštevati pri presoji prošnje za mednarodno zaščito z vidika člena 15 Direktive 2011/95 in ki bo podrobno pojasnjen v okviru preučitve drugega vprašanja za predhodno odločanje, se nanaša na vprašanje, v kakšnem obsegu je prosilec posebej izpostavljen tveganju, da utrpi določeno vrsto škode. Kot je ugotovilo Sodišče, ta „individualizacija“ ni pomembna le zato, da bi bilo mogoče ugotoviti, ali je položaj prosilca zajet s pojmom resne škode, opredeljene v točkah (a) in (b), ampak tudi, ali je zajet s pojmom tiste škode iz točke (c) tega člena. V skladu s tako imenovano „drsno“ lestvico, ki je bila razvita v sodni praksi in ki se uporabi v primeru točke (c), „čim bolj prosilec morebiti lahko dokaže, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi dejavnikov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja zadošča, da se mu prizna subsidiarna zaščita“ (moj poudarek). ( 16 ) Zato mora pristojni organi ugotoviti stopnjo „individualizacije“, ki se zahteva v obravnavnem primeru.

44.

V skladu z razdelitvijo pristojnosti v okviru postopka predhodnega odločanja na podlagi člena 267 PDEU mora predložitveno sodišče preveriti, ali pristop, ki ga je v obravnavani zadevi sprejel pristojni organ pri obravnavi prošnje tožečih strank za mednarodno zaščito, izpolnjuje zgoraj navedene zahteve prava Unije.

45.

Glede na zgornje ugotovitve predlagam, da je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 15 Direktive 2011/95 v povezavi s členom 4(3) te direktive razlagati tako, da je treba pri obravnavanju prošnje za mednarodno zaščito za vsako od točk iz tega člena, ki so lahko pomembne v konkretnem primeru, med drugim upoštevati vse elemente iz člena 4(3), med katerimi so individualni položaj in osebne okoliščine prosilca ter vsa ustrezna dejstva, ki se nanašajo na izvorno državo, in mora biti izvedena na način, ki razlikuje med dvema stopnjama v zvezi z ugotavljanjem dejanskih okoliščin, ki lahko pomenijo dokaz v podporo prošnji, oziroma v zvezi s pravno presojo teh dokazov, ne da bi bilo treba različne točke iz tega člena 15 presojati skupaj.

46.

Z drugim vprašanjem za predhodno odločanje predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15(c) Direktive 2011/95 razlagati tako, da je treba v okviru analize, s katero se ugotavlja tveganje resne škode v smislu te določbe, presojati elemente, ki se nanašajo na individualni položaj in osebne okoliščine tega prosilca, in ali ta presoja presega nadzor nad izpolnjevanjem pogoja „individualizacije“, kot je naveden v sodbi ESČP v zadevi NA proti Združenemu kraljestvu.

47.

Iz predložitvenega odločbe je zlasti razvidno, da želi predložitveno sodišče pojasnilo zlasti o tem, ali obstajajo še druge individualne okoliščine kot zgolj dejstvo, da oseba prihaja z območja, kjer se pojavljajo „najbolj skrajni primeri splošnega nasilja“, v smislu te sodbe – torej kadar stopnja nasilja v določeni državi doseže tako raven, da izgon osebe v to državo pomeni kršitev prepovedi mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, ki jo zagotavlja člen 3 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP) – ki lahko služijo kot ustrezen element, potreben za utemeljitev strahu pred resno škodo v smislu člena 15(c) Direktive 2011/95.

48.

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Sodišče odločilo, da člen 15(c) Direktive 2011/95 lahko zajema ne le položaje, za katere je značilna stopnja vsesplošnega nasilja, temveč tudi druge položaje, za katere je značilna nižja stopnja nasilja, vendar tako tveganje izhaja iz elementov, povezanih z osebnimi okoliščinami prosilca. Kot sem navedel pri obravnavi prvega vprašanja za predhodno odločanje, ( 17 ) je Sodišče v svoji sodni praksi pojasnilo, da „čim bolj prosilec morebiti lahko dokaže, da ga grožnje posamično zadevajo zaradi dejavnikov, ki so značilni za njegov položaj, tem nižja stopnja samovoljnega nasilja zadošča, da se mu prizna subsidiarna zaščita“ (moj poudarek). Iz tega izhaja, da je pri analizi, ki jo je treba opraviti na podlagi te določbe, mogoče uporabiti „drsno lestvico“, ki temelji na razlikovanju glede na mogoče stopnje vsesplošnega nasilja in glede na individualni položaj prosilca, da se presodi, ali je ta upravičen do zaščite na podlagi te določbe.

49.

V zvezi z vprašanjem, ali presoja elementov v zvezi z individualnim položajem in osebnimi okoliščinami prosilca, opravljena v okviru analize, s katero se ugotavlja tveganje resne škode v smislu člena 15(c) Direktive 2011/95, presega nadzor nad izpolnjevanjem pogoja „individualizacije“, kot ga je ESČP navedlo v zadevi NA proti Združenemu kraljestvu, je treba spomniti, da je Sodišče v sodbi z dne 17. februarja 2009, Elgafaji (C‑465/07, EU:C:2009:94), odločilo, da člen 15(b) Direktive 2011/95 po vsebini ustreza členu 3 EKČP. V delu, v katerem se člen 15(c) te direktive razlikuje od navedene določbe EKČP, pa ga je treba razlagati avtonomno, pri tem pa upoštevati temeljne pravice, kot so zagotovljene z EKČP. ( 18 ) Sodišče je dodalo, pri čemer se je sklicevalo na sodbo NA proti Združenemu kraljestvu, da je razlaga člena 15(c) Direktive 2011/95 v povezavi s členom 2(f) te direktive popolnoma skladna z EKČP, vključno s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s členom 3 EKČP. ( 19 )

50.

Z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe je Listina postala pravno zavezujoča in ima enako pravno vrednost kot Pogodbe, kot je določeno v členu 6(1) PEU. Listina je torej zdaj glavna referenčna točka na področju varstva temeljnih pravic v pravnem redu Unije. Prav to izhaja iz uvodne izjave 16 Direktive 2011/95. Vendar je treba poudariti, da so temeljne pravice, ki jih zagotavlja EKČP – in torej sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice v zvezi s tem – v pravnem redu Unije še naprej bistvenega pomena. Člen 52(3) Listine namreč določa, da kolikor ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, sta vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija.

51.

Konkretneje, glede člena 3 EKČP, temeljna pravica, ki je določena v tem členu, ustreza temeljni pravici, določeni v členu 4 Listine. Kot sem navedel v sklepnih predlogih, predstavljenih v zadevi Bundesrepublik Deutschland (Pojem „resna in individualna grožnja“), ima ta zadnja določba torej enak pomen in enak obseg kot prvonavedena. ( 20 ) Tako je lahko sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice, zlasti v zvezi s členom 3 EKČP, katere del je sodba NA proti Združenemu kraljestvu, torej pomembna za razlago določb Direktive 2011/95.

52.

Glede na navedeno je treba pojasniti, da ker je treba člen 15(c) Direktive 2011/95 razlagati avtonomno, kot je navedlo Sodišče, presoja osebnih okoliščin z vidika te določbe ni omejena na preverjanje pogoja „individualizacije“, kot ga je omenilo ESČP v navedeni sodbi. Zato se mi zdi, da presoja osebnih okoliščin z vidika člena 15(c) Direktive 2011/95 presega preverjanje izpolnjevanja tega pogoja „individualizacije“.

53.

Kot sem že navedel v sklepnih predlogih v zadevi Bundesrepublik Deutschland (pojem resne in individualne grožnje) ( 21 ), je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da čeprav uporaba člena 15(c) Direktive 2011/95, prvič, ne vključuje preučitve osebnih okoliščin prosilca, je treba, drugič, to določbo brati v povezavi s členom 4(4) te direktive, tako da se lahko osebni elementi, ki se nanašajo na prosilca, po potrebi upoštevajo pri presoji obstoja resne in individualne grožnje v smislu člena 15(c). ( 22 )

54.

V skladu s členom 4(4) Direktive 2011/95 „[d]ejstvo, da je prosilec že bil podvržen preganjanju ali mu je že bila povzročena resna škoda ali se mu je s takšnim preganjanjem ali škodo neposredno grozilo, je resen znak prosilčevega utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenega tveganja, da utrpi resno škodo, razen če obstajajo tehtni razlogi za prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila“ (moj poudarek). Zato ni mogoče izključiti, da bi lahko opredelitev morebitne „resne in individualne grožnje“ v smislu člena 15(c) Direktive 2011/95 temeljila na elementih, ki so enaki tistim, ki se upoštevajo pri opredelitvi dejanj „mučenja ali nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kazni“, za katera mora prosilec dokazati, da jim je bil posebej izpostavljen v smislu točke (b) tega člena 15.

55.

Poleg tega moram priznati, da sem naklonjen razlagi, ki jo je predlagala nemška vlada in v skladu s katero je treba upoštevati tudi nekatere dejavnike, povezane z individualnim položajem ali osebnimi okoliščinami prosilca, ki bi lahko povečali tveganje, da postane žrtev nasilja v primeru notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada. ( 23 ) Med temi dejavniki je predvsem poklic, kjer je na primer zdravnik, odvetnik ali tolmač zaradi svojega dela izpostavljen posebnim tveganjem. Čeprav je nemogoče izčrpno našteti vse dejavnike, ki lahko povečajo tveganje, da oseba postane žrtev nasilja, menim, da je pristop, ki ga je treba sprejeti, dovolj jasen, da postanejo pristojni organi na to pozorni.

56.

Iz zgoraj navedenih razlogov menim, da je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 15 Direktive 2011/95 v povezavi s členom 4(3) in (4) te direktive razlagati tako, da je treba individualni položaj in osebne okoliščine prosilca, vključno z njegovim poklicem, upoštevati pri preučitvi z vidika člena 15(c) te direktive, če je posebno tveganje, da bo oseba izpostavljena resni in individualni grožnji življenju ali telesni celovitosti zaradi vsesplošnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada, večje zaradi teh dejavnikov.

57.

S tretjim vprašanjem za predhodno odločanje predložitveno sodišče v bistvu želi izvedeti, ali je treba člen 15(b) Direktive 2011/95 razlagati tako, da je treba navedeno „drsečo lestvico“, ki se uporablja pri presoji z vidika točke (c) tega člena, uporabiti tudi pri presoji z vidika navedene točke (b).

58.

V zvezi s tem je treba poudariti, da se ta „drsna lestvica“ nanaša na stopnjo vsesplošnega nasilja v okviru notranjega ali mednarodnega oboroženega spopada, na podlagi te lestvice pa je mogoče ugotoviti, ali je v posameznem primeru stopnja takega vsesplošnega nasilja, ki lahko povzroči resno in individualno grožnjo življenju ali osebi civilista, taka, da obstajajo resni in nedvomni razlogi za prepričanje, da bi se zadevna oseba ob vrnitvi v izvorno državo soočila z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kakor je določeno v členu 2(f) Direktive 2011/95 v povezavi s členom 15(c) te direktive.

59.

Resna škoda iz člena 15(a) in (b) te direktive pa zajema različne primere, v katerih je prosilec posebej izpostavljen tveganju škode, ki zahteva določeno stopnjo individualizacije na podlagi elementov, značilnih za njegove osebne okoliščine.

60.

Glede na to, da ta člen 15(b) ne vsebuje zahteve v zvezi s položajem, v katerem gre za določeno stopnjo vsesplošnega nasilja, menim, da je ta „drsna lestvica“ za namene presoje z vidika točke (b) brezpredmetna.

61.

Iz teh razlogov je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 15(b) Direktive 2011/95/EU razlagati tako, da se „drsna lestvica“, ki se v skladu s sodno prakso Sodišča uporablja za presojo iz točke (c) tega člena, ne uporablja za to prvo določbo.

62.

S četrtim vprašanjem za predhodno odločanje predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je mogoče v okviru analize z namenom priznanja zaščite prosilcu, predvidene v členu 15(c) Direktive 2011/95, upoštevati izredne humanitarne razmere, ki so nastale v izvorni državi.

63.

Postopek, uveden s členom 267 PDEU, je v skladu z ustaljeno sodno prakso instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim razlago prava Unije, ki jo potrebujejo za rešitev obravnavanega spora. ( 24 ) Nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, je v okviru tega sodelovanja v najboljšem položaju, da presodi tako o potrebi po sprejetju predhodne odločbe, da bi lahko izdalo svojo sodbo, kot upoštevnost vprašanj, ki jih je zastavilo Sodišču. To ne spreminja dejstva, da mora Sodišče, če je potrebno, preučiti okoliščine, v katerih mu je bilo predloženo vprašanje nacionalnega sodišča, da preveri svojo pristojnost in predvsem ugotovi, ali ima zahtevana razlaga prava Unije zvezo z dejanskim stanjem ali s predmetom spora o glavni stvari, tako da Sodišču ni treba sprejemati svetovalnih mnenj glede splošnih ali hipotetičnih vprašanj. Če se zdi, da vprašanje očitno ni upoštevno za rešitev tega spora, mora Sodišče ugotoviti, da o njem ni treba odločati. ( 25 ) Kot bom pojasnil v nadaljevanju, se pri preučitvi četrtega vprašanja pojavljajo težave, ki se mi zdijo nepremostljive, da bi lahko kljub skrbnemu in naklonjenemu branju predložitvene odločbe ugotovil, da je to vprašanje dopustno.

64.

Prvič, predložitveno sodišče ni izrecno navedlo, na katero točko člena 15 Direktive 2011/95 se nanaša to vprašanje. Vendar je iz konteksta, v katerem je bilo vprašanje zastavljeno, jasno razvidno, da se nanaša na razlago točke (c) tega člena. Poleg tega predložitveno sodišče ne pojasni, kaj je treba razumeti s sklicevanjem na „humanitarne razmere“. Vendar je iz pojasnil v predložitveni odločbi mogoče sklepati, da predložitveno sodišče govori o razmerah, za katere je značilno hudo pomanjkanje osnovnih storitev, kot so hrana, voda ali zdravstvena oskrba, tako da gre očitno za „izredne humanitarne razmere“. Glede na navedeno, tudi če bi predložitveno sodišče imelo v mislih take okoliščine, je treba ugotoviti, da iz predložitvene odločbe ni razvidno, da so tožeče stranke ravno v opisanem položaju. Zgolj splošno sklicevanje na poročila, ki so jih pripravile mednarodne organizacije o splošnih razmerah v izvorni državi, ne more nadomestiti presoje položaja prosilca v vsakem konkretnem primeru.

65.

Čeprav so tožeče stranke navedle, da so bile „težke življenjske razmere, kot je na primer to, da niso imele dostopa do goriva, pitne vode in elektrike, eden od razlogov za [njihov] odhod“, je namreč dejstvo, da Direktiva 2011/95 nalaga visoke zahteve za tveganje, da bo oseba utrpela resno škodo. ( 26 ) Kot je Sodišče večkrat poudarilo, ta direktiva državam članicam nalaga obveznost, da opredelijo „osebe, ki resnično potrebujejo mednarodno zaščito“ (moj poudarek). ( 27 ) V tem duhu je Sodišče v zvezi s tveganjem poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države odločilo, da „splošne pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države“ ne spadajo na področje uporabe člena 15(c) te direktive. ( 28 ) Sodišče je prav tako menilo, da zgolj objektivna ugotovitev „tveganja, vezanega na splošne razmere v državi“, načeloma ne zadostuje za ugotovitev, da so pri določeni osebi izpolnjeni pogoji, navedeni v tej določbi. ( 29 )

66.

To razlago podpira uvodna izjava 35 navedene direktive, iz katere izhaja, da „nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne pomenijo individualne grožnje, ki bi jo šteli za resno škodo“ (moj poudarek). Iz navedenega izhaja, da za položaj, kot ga opisujejo tožeče stranke, ni mogoče šteti, da spada pod enega od primerov, navedenih v členu 15(c) Direktive 2011/95, ne glede na to, kako težke so lahko okoliščine za zadevne osebe. Iz teh razlogov se zdi povezava med vprašanjem predložitvenega sodišča in dejanskim stanjem v postopku v glavni stvari vsaj sporna. Četrto vprašanje se mi torej zdi hipotetično.

67.

Drugič, treba je poudariti, da iz predložitvene odločbe ni razvidno, da so humanitarne razmere, obravnavane v postopku v glavni stvari, neposredna ali posredna posledica dejanj in/ali opustitev dejanj subjekta resne škode, kot predpostavlja postavljeno vprašanje. V predložitveni odločbi ni pojasnjeno, kdo je subjekt, kaj so konkretna dejanja in/ali opustitve tega subjekta, ali so bila namerna ali nenamerna, oziroma kakšna je natančna povezava med humanitarnimi razmerami in temi dejanji in/ali opustitvami. V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s sodno prakso Sodišča subsidiarna zaščita lahko prizna le, če so grožnje posledica namernega ravnanja enega od subjektov iz člena 6 Direktive 2011/95. ( 30 ) Po mnenju Sodišča dejstvo, da ta določba vsebuje seznam subjektov resne škode, „potrjuje tezo, da mora biti taka škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe“ (moj poudarek). ( 31 )

68.

V okviru člena 15(c) te direktive to pomeni, da se taka zaščita lahko odobri, kadar so resne in individualne grožnje dovolj neposredna posledica vsesplošnega nasilja. V obravnavani zadevi zaradi pomanjkanja potrebnih informacij o konkretnem položaju tožečih strank, zlasti glede natančne identitete domnevno vpletenih subjektov, ni mogoče odgovoriti na zastavljeno vprašanje, razen če nas vodijo hipotetični premisleki, kar pa izključuje sodna praksa, navedena v točki 63 teh sklepnih predlogov.

69.

Tretjič, ne morem se znebiti vtisa, da se s predlogom za sprejetje predhodne odločbe Sodišče dejansko želi pozvati, naj v člen 15(c) Direktive 2011/95 vključi dodatne zahteve kljub jasnemu in izčrpnemu besedilu te določbe. Dejansko je nesporno, da ta določba ne navaja „izrednih humanitarnih razmer“ kot takih kot enega od primerov, na podlagi katerih je mogoče pridobiti pravico do subsidiarne zaščite. Najprej, že samo besedilo te določbe izključuje razlago, ki bi lahko zajela tak primer. Zato menim, da „izredne humanitarne razmere“ne spadajo na področje uporabe te določbe. ( 32 )

70.

Poleg tega se mi zdi, da bi bila taka razlaga, če bi jo predvidelo Sodišče, ne le problematična zaradi zgoraj navedenih argumentov, temveč bi povzročila tudi težave pri uporabi za nacionalne organe, zlasti ker ne bi bilo jasno, kako bi se dodatne zahteve – ki bi jih bilo treba vključiti prek sodne prakse – integrirale v člen 15(c) Direktive 2011/95. Zlasti bi povezava med „izrednimi humanitarnimi razmerami“ in zahtevami, ki so izrecno navedene v tej določbi, sprožila številna vprašanja. Težave, povezane s takim pristopom, očitno kažejo, da ni mogel biti namen zakonodajalca Unije, da sprejme tako razširitev področja uporabe navedene določbe, ne da bi predvidel reformo. ( 33 ) Menim, da lahko samo zakonodajalec Unije zagotovi pravno varnost s spremembo Direktive 2011/95, če je to potrebno.

71.

Iz razlogov, navedenih v prejšnjih točkah, Sodišču predlagam, naj četrto vprašanje razglasi za nedopustno.

72.

Glede na vse zgoraj navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanja, ki mu jih je rechtbank Den Haag, zittingsplaats 's-Hertogenbosch (sodišče v Haagu, ki zaseda v’s-Hertogenboschu, Nizozemska) postavilo v predhodno odločanje, odgovori tako: