Začasna izdaja

SKLEPNI PREDLOGI GENERALNEGA PRAVOBRANILCA

MACIEJA SZPUNARJA,

predstavljeni 14. julija 2022(1)

Zadeve C‑31/22 P(I), C‑32/22 P(I) in C‑74/22 P(I)

Atlas Copco Airpower,

Atlas Copco AB (C‑31/22 P(I))

Anheuser-Busch Inbev,

Ampar (C‑32/22 P(I))

Soudal NV,

Esko-Graphics BVBA (C‑74/22 P(I))

proti

Magnetrol International

in Evropski komisiji

„Pritožba – Intervencija – Pritožba zoper intervencijo – Dopustitev intervencij v okviru postopka s pritožbo zoper sodbo Splošnega sodišča – Razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve v razsojanje Splošnemu sodišču – Implicitna izključitev, s strani Splošnega sodišča, intervenientov v pritožbenem postopku kot strank v postopku po vrnitvi v razsojanje“

I.      Uvod

1.        Z obravnavanimi zadevami se izrecno postavlja novo vprašanje o ohranitvi statusa intervenienta, ki ga je priznalo Sodišče v fazi pritožbenega postopka, v fazi vrnitve v razsojanje Splošnemu sodišču. Sodišču se z njim prav tako ponuja možnost, da se izreče o pravilih glede dopustnosti pritožb zoper sklepe, s katerimi se zavrne predlog za intervencijo.

II.    Pravni okvir

A.      Statut Sodišča Evropske unije

2.        Člen 39, prvi odstavek, Protokola (št. 3) o statutu Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju: Statut Sodišča Evropske unije) določa:

„Predsednik Sodišča lahko po skrajšanem postopku, ki po potrebi odstopa od nekaterih pravil tega statuta in je določen v poslovniku, odloča o vlogah za odložitev izvršitve iz člena 278 [PDEU] in člena 157 Pogodbe ESAE ali za sprejetje začasnih odredb v skladu s členom 279 [PDEU] ali za odložitev izvršbe v skladu s četrtim odstavkom člena 299 [PDEU] ali tretjim odstavkom člena 164 Pogodbe ESAE.“

3.        Člen 40, prvi, drugi in četrti odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije določa:

„Države članice in institucije Unije se lahko pridružijo [intervenirajo v] postopku, ki teče pred Sodiščem.

Enako velja za vse organe, urade in agencije Unije ter osebe, ki lahko izkažejo upravičen interes za rešitev Sodišču predložene zadeve. Fizične ali pravne osebe se ne morejo pridružiti v zadevah med državami članicami, med institucijami Unije ali med državami članicami na eni strani, in institucijami Unije na drugi strani.

[…]

Z vlogo za pridružitev postopku [intervencijo] se lahko podpre le zahtevek ene od strank.“

4.        Člen 56, prvi in tretji odstavek, tega statuta določa:

„Pri Sodišču se lahko vloži pritožba v dveh mesecih po uradnem obvestilu o odločbi, proti kateri je pritožba vložena, proti končnim odločitvam Splošnega sodišča [Evropske unije] in delnim odločitvam tega sodišča o vsebinskih vprašanjih ali odločitvam o procesnih vprašanjih glede nepristojnosti ali nedopustnosti.

[…]

Razen v zadevah, ki se nanašajo na spore med Unijo in njenimi uslužbenci, lahko pritožbo vložijo tudi države članice in institucije Unije, ki se niso pridružile [intervenirale v] postopku pred Splošnim sodiščem. Te države članice in institucije so v enakem položaju kot države članice ali institucije, ki so se pridružile [intervenirale v] postopku na prvi stopnji.“

5.        Člen 57 navedenega statuta določa:

„Vsakdo, čigar vlogo za pridružitev postopku [intervencijo] je Splošno sodišče zavrnilo, se lahko v dveh mesecih po uradnem obvestilu o odločitvi o zavrnitvi vloge pritoži na Sodišče.

Stranke v postopku se lahko pritožijo na Sodišče glede vseh odločitev Splošnega sodišča, sprejetih na podlagi člena 278 ali člena 279 ali četrtega odstavka člena 299 [PDEU] ali člena 157 ali tretjega odstavka člena 164 Pogodbe ESAE, v dveh mesecih po uradnem obvestilu o njih.

Pritožba iz prvih dveh odstavkov tega člena se obravnava in se o njej odloča v skladu s postopkom iz člena 39.“

6.        Člen 61, prvi in drugi odstavek, tega statuta določa:

„Če je pritožba utemeljena, Sodišče razveljavi odločitev Splošnega sodišča. Če stanje postopka to dovoljuje, lahko samo dokončno odloči o zadevi ali pa jo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču.

Če je zadeva vrnjena Splošnemu sodišču, je to sodišče glede pravnih vprašanj vezano na odločitev Sodišča.“

B.      Poslovnik Sodišča

7.        Člen 172 Poslovnika Sodišča, naslovljen „Stranke, ki lahko vložijo odgovor na pritožbo“, določa:

„Vsaka stranka v zadevi pred Splošnim sodiščem, na katero se nanaša pritožba, ki ima interes za ugoditev pritožbi ali njeno zavrnitev, lahko v dveh mesecih od vročitve pritožbe vloži odgovor nanjo. Roka za odgovor na pritožbo ni mogoče podaljšati.“

C.      Poslovnik Splošnega sodišča

8.        Člen 1(2)(c) Poslovnika Splošnega sodišča določa:

„2.      Za namene tega poslovnika:

[…]

(c)      so ‚stranka‘ ali ‚stranke‘, če ni drugače navedeno, vse stranke v postopku, vključno z intervenienti;

[…]“.

9.        Člen 142 tega poslovnika z naslovom „Predmet in učinki intervencije“ določa:

„1.      Z intervencijo se lahko le v celoti ali delno podprejo predlogi ene od glavnih strank. Intervenient nima enakih procesnih pravic kot glavne stranke in zlasti nima pravice predlagati, naj se opravi obravnava.

2.      Intervencija je v razmerju do spora o glavni stvari akcesorna. Če se zadeva izbriše iz vpisnika Splošnega sodišča zaradi umika tožbe ali sporazumne rešitve spora med glavnimi strankami ali če se tožba razglasi za nedopustno, postane intervencija brezpredmetna.

3.      Intervenient sprejme postopek v stanju, v katerem je, ko vanj vstopi.“

10.      Člen 143(1) navedenega poslovnika z naslovom „Predlog za intervencijo“ določa:

„1.      Predlog za intervencijo se vloži v šestih tednih od objave obvestila iz člena 79.“

11.      Člen 217(1) istega poslovnika določa:

„Če je pisni postopek o vsebini zadeve pred Splošnim sodiščem že končan, ko je Sodišče naknadno razveljavilo odločbo, lahko stranke v postopku pred Splošnim sodiščem v dveh mesecih od vročitve odločbe Sodišča predložijo pisna stališča v zvezi z ugotovitvami, ki jih je treba za rešitev spora izpeljati iz odločbe Sodišča. Tega roka ni mogoče podaljšati.“

12.      Člen 219 navedenega poslovnika, naslovljen „Stroški“, določa:

„Splošno sodišče odloči o stroških postopkov pred Splošnim sodiščem in o stroških pritožbenega postopka pred Sodiščem.“

III. Dejansko stanje

13.      S Sklepom Komisije (EU) 2016/1699 z dne 11. januarja 2016 o shemi državne pomoči v zvezi z oprostitvijo presežnega dobička SA.37667 (2015/C) (ex 2015/NN), ki jo je izvedla Belgija (UL 2016, L 260, str. 61, v nadaljevanju: sporni sklep), je Evropska komisija ugotovila, da oprostitve, ki jih je odobrila Kraljevina Belgija, pomenijo shemo pomoči v smislu člena 107(1) PDEU, ki ni združljiva z notranjim trgom in je bila izvedena v nasprotju s členom 108(3) PDEU. Komisija je odredila, da je treba tako dodeljene pomoči izterjati od prejemnikov, katerih dokončni seznam je morala Kraljevina Belgija pripraviti naknadno.

IV.    Postopek pred Splošnim sodiščem in Sodiščem ter predlogi strank

14.      Kraljevina Belgija in družba Magnetrol International NV sta 22. marca oziroma 25. maja 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča vložili tožbi za razglasitev ničnosti spornega sklepa.

15.      Splošno sodišče je odločilo, da zadevi T‑131/16, Belgija/Komisija, in T‑263/16, Magnetrol International/Komisija, združi za ustni del postopka in izdajo skupne končne odločbe.

16.      Splošno sodišče Evropske unije je s sodbo z dne 14. februarja 2019, Belgija in Magnetrol International/Komisija (T‑131/16 in T‑263/16, EU:T:2019:91), sporni sklep razglasilo za ničen.

17.      Komisija je 24. aprila 2019 vložila pritožbo zoper to sodbo.

18.      S sklepi predsednika Sodišča z dne 15. oktobra 2019 je bila družbam Soudal NV, Esko-Graphics BVBA, Flir Systems Trading Belgium BVBA, Anheuser-Busch InBev SA/NV, Ampar BVBA, Atlas Copco Airpower SAS, Atlas Copco AB, Wabco Europe BVBA in Celio International NV dovoljena intervencija v podporo predlogom družbe Magnetrol International.

19.      Sodišče je s sodbo z dne 16. septembra 2021, Komisija/Belgija in Magnetrol International (C‑337/19 P, EU:C:2021:741):

–        razveljavilo sodbo Splošnega sodišča Evropske unije z dne 14. februarja 2019, Belgija in Magnetrol International/Komisija (T‑131/16 in T‑263/16, EU:T:2019:91);

–        zavrnilo prvi in drugi tožbeni razlog v zadevi T‑131/16 ter prvi tožbeni razlog in prvi del tretjega tožbenega razloga v zadevi T‑263/16;

–        zadevo vrnilo v razsojanje Splošnemu sodišču, da to odloči o tretjem, četrtem in petem tožbenem razlogu v zadevi T‑131/16 ter drugem tožbenem razlogu, drugem in tretjem delu tretjega tožbenega razloga ter četrtem tožbenem razlogu v zadevi T‑263/16, in

–        pridržalo odločitev o stroških.

20.      Družbe Soudal in Esko Graphics ter Atlas Copco Airpower in Atlas Copco, Anheuser-Busch Inbev in Ampar so z dopisi z dne 16. in 25. novembra 2021 Splošnemu sodišču predložile stališča o ugotovitvah, ki jih je treba izpeljati iz sodbe z dne 16. septembra 2021, Komisija/Belgija in Magnetrol International (C‑337/19 P, EU:C:2021:741), za rešitev spora.

21.      Družbe Atlas Copco Airpower, Atlas Copco, Anheuser-Busch Inbev, Ampar, Soudal in Esko-Graphics so 17. decembra 2021 prejele dopis sodnega tajništva Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021, s katerim so bile obveščene, da je predsednik senata Splošnega sodišča, ki obravnava zadevo, odločil, da teh stališč ne vloži v spis, ker niso dokument, določen s Poslovnikom Splošnega sodišča.

22.      Teh šest družb je z dopisom z dne 29. decembra 2021, naslovljenim na predsednika Splošnega sodišča in njegove člane, ob sklicevanju na obrazložitev sklepa predsednika Sodišča z dne 15. oktobra 2019, Komisija/Belgija in Magnetrol International (C‑337/19 P, neobjavljen, EU:C:2019:915), in na sodno prakso Splošnega sodišča zahtevalo po eni strani popravek „napake“ (oversight), ki jo je Splošno sodišče storilo s tem, da njihovih stališč ni vložilo v spis, ter po drugi strani potrditev njihovega statusa intervenientk pred Splošnim sodiščem.

23.      V tem dopisu je teh šest družb zahtevalo odgovor v petih dneh, saj so bile zoper morebitno implicitno zavrnitev, da se jim podeli status intervenientk v tej zadevi, zavezane vložiti pritožbo v predvidenem roku.

24.      Družbe Atlas Copco Airpower in Atlas Copco ter Anheuser-Busch Inbev in Ampar so 10. januarja 2022 vložile pritožbe v zadevah C‑31/22 P oziroma C‑32/22 P.

25.      Sodni tajnik Splošnega sodišča je z dopisom z dne 11. januarja 2022 potrdil prejem dopisa družb Soudal in Esko-Graphics z dne 29. decembra 2021 in ju opozoril na to, da predložitev stališč v zadevi T‑263/16 RENV s strani intervenientk, ki jim je bilo dovoljeno intervenirati v postopku pred Sodiščem v zadevi C‑337/19 P, v Poslovniku Splošnega sodišča ni določena.

26.      Družbi Soudal in Esko-Graphics sta 28. januarja 2022 vložili pritožbo v zadevi C‑74/22 P.

27.      Družbi Atlas Copco Airpower in Atlas Copco Sodišču predlagata, naj:

–        razveljavi odločitev iz dopisa Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021, ki jima je bil poslan, in

–        odredi, da družbi Atlas Copco Airpower in Atlas Copco po tem, ko Sodišče to zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, ohranita status intervenientk v zadevi T‑263/16 RENV.

28.      Družbi Anheuser-Busch Inbev in Ampar Sodišču predlagata, naj:

–        razveljavi odločitev iz dopisa Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021, ki jima je bil poslan, in

–        odredi, da družbi Anheuser-Busch Inbev in Ampar po tem, ko Sodišče to zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, ohranita status intervenientk v zadevi T‑263/16 RENV.

29.      Družbi Soudal in Esko-Graphics Sodišču predlagata, naj:

–        razveljavi odločitev iz dopisa Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021, ki jima je bil poslan;

–        odredi, da se njuna pisna stališča vložijo v spis, in

–        ugotovi, da družbi Soudal in Esko-Graphics po tem, ko Sodišče to zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, ohranita status intervenientk v zadevi T‑263/16 RENV.

30.      Komisija Sodišču predlaga, naj:

–        pritožbe razglasi za nedopustne;

–        podredno, pritožbe zavrne kot neutemeljene;

–        pritožnicam naloži plačilo stroškov.

31.      Obravnave ni bilo.

V.      Analiza

A.      Dopustnost

1.      Dopustnost pritožb v zadevah C‑31/22 P in C‑32/22 P

32.      Komisija trdi, da pritožbi v zadevah C‑31/22 P in C‑32/22 P nista dopustni, ker temeljita na členu 57 Statuta Sodišča Evropske unije. Ta določba omogoča vložitev pritožbe zoper odločitev Splošnega sodišča, s katero se zavrne predlog za intervencijo, toda v teh zadevah naj Splošno sodišče ne bi sprejelo take odločitve. Splošno sodišče naj bi le odločilo, da pisnih stališč družb Atlas Copco Airpower in Atlas Copco ter družb Anheuser-Busch Inbev in Ampar ne vloži v spis zadeve T‑263/16 RENV.

33.      Naj najprej poudarim – enako kot Komisija – da je bil namen dopisa Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021 obvestiti družbi Atlas Copco Airpower in Atlas Copco ter družbi Anheuser-Busch Inbev in Ampar, da stališča, ki so jih predložile, niso bila vpisana v vpisnik, ker niso dokumenti, določeni v Poslovniku Splošnega sodišča. Poleg tega drži, da družbe Atlas Copco Airpower in Atlas Copco ter Anheuser-Busch Inbev in Ampar niso uradno vložile predloga za intervencijo. S formalnega vidika odločitev iz izpodbijanega dopisa torej ni zavrnitev predloga za intervencijo in se na prvi pogled zdi, da ne more biti predmet pritožbe na podlagi člena 57 Statuta Sodišča Evropske unije.

34.      Vendar se mi formalistična razlaga te določbe ne zdi zadovoljiva. Glede na zelo posebne okoliščine teh zadev, za kateri je značilno med drugim to, da so zadevne družbe lahko upravičeno menile, da bodo ohranile status intervenientk v fazi pritožbenega postopka, le zaradi dejstva, da z odločitvijo Splošnega sodišča status intervenienta ni izrecno zavrnjen, po mojem mnenju samo po sebi ni mogoče izključiti, da je bilo dejansko implicitno tako.

35.      Družbe Atlas Copco Airpower in Atlas Copco ter Anheuser-Busch Inbev in Ampar so pri Splošnem sodišču namreč vložile stališča „na podlagi člena 217(1) Poslovnika Splošnega sodišča“, ki se nanaša na stranke v postopku pred njim. V tem smislu se sklicujejo na ta status kot intervenientke.

36.      V teh okoliščinah odločitev Splošnega sodišča, da teh stališč ne bo vložilo v spis, implicitno, a nujno zajema odločitev, da se družbam Atlas Copco Airpower in Atlas Copco ter Anheuser-Busch Inbev in Ampar zavrne status intervenientk.

37.      Taka implicitna odločitev, ki ima po mojem mnenju enake učinke kot odločitev o zavrnitvi predloga za intervencijo ali odločitev, s katero se konča intervencija, je lahko, enako kot zadnjenavedena, predmet pritožbe na podlagi člena 57 Statuta Sodišča Evropske unije.

38.      To še toliko bolj drži, ker je razlaga te določbe, ki jo predlagam, dejansko edina, ki zagotavlja sodno varstvo predlagateljem intervencije, ki jim je bil status intervenienta priznan pred Sodiščem, in in fine, zagotavlja učinkovitost pravice do intervencije iz člena 40 tega statuta, če jim ni na voljo nobeno drugo pravno sredstvo.

39.      Po eni strani menim, da se od stranke, ki ima status intervenientke pred Sodiščem, ne bi smelo zahtevati, da vloži formalni predlog za intervencijo pred Splošnim sodiščem le zato, da bi nato lahko vložila pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi tega predloga, do katere bi sistematično prišlo. Predlog bi bil namreč še vedno prekludiran, ker očitno ne bi bil vložen v šestih tednih od objave začetne vloge zadevnega organa, kot določa člen 143 Poslovnika Splošnega sodišča.

40.      Po drugi strani pritožba zoper odločitev Splošnega sodišča, s katero se konča postopek, prav tako ni možno pravno sredstvo, ker tako pritožbo lahko vložijo le stranke v postopku pred Splošnim sodiščem in torej stranke, ki jim je bil pred njim že priznan status intervenientke.

41.      V teh okoliščinah menim, da je treba pritožbi v zadevah C‑31/22 P in C‑32/22 P šteti za dopustni.

2.      Dopustnost pritožbe v zadevi C‑74/22 P

42.      Komisija trdi, da pritožba v zadevi C‑74/22 P ni dopustna. Po eni strani ugotavlja, da odločitev, na katero se nanaša pritožba, ne spada v nobeno od kategorij iz člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, tako da družbi Soudal in Esko-Graphics svoji pritožbi ne moreta opreti na to določbo.

43.      Po drugi strani trdi, da tudi če bi bilo pritožbo mogoče ponovno opredeliti kot „pritožbo, vloženo na podlagi člena 57 Statuta Sodišča Evropske unije“, kar Komisija izpodbija, bi bilo treba pritožbo prav tako zavrniti iz istih razlogov, kot so bili navedeni v okviru zadev C‑31/22 P in C‑32/22 P. Komisija meni, da je taka pritožba vsekakor prepozna.

44.      Menim, da je treba pritožbo, ker temelji na členu 56 Statuta Sodišča Evropske unije, razglasiti za nedopustno, ker odločba, proti kateri je pritožba vložena, ni niti končna odločba niti končna odločitev o procesnih vprašanjih glede nepristojnosti ali nedopustnosti.

45.      Po eni strani je treba ugotoviti, da se obravnava zadeve T‑263/16 RENV po sprejetju odločbe, proti kateri je pritožba vložena, nadaljuje pred Splošnim sodiščem, ki ne obravnava nobenega vsebinskega vidika spora.

46.      Po drugi strani, čeprav nestrinjanje v zvezi s predlogom za intervencijo pomeni procesno vprašanje, pa se, nasprotno, ne nanaša na ugovor nedopustnosti ali nepristojnosti, ki sta edini procesni vprašanji, navedeni v členu 56 Statuta Sodišča Evropske unije. Za ugovora nedopustnosti ali nepristojnosti pred Splošnim sodiščem in pred Sodiščem veljajo posebna pravila(2) ter se nanašata na to, da sodišče, ki mu je zadeva predložena, konča spor, ne da bi zadevo vsebinsko obravnavalo. S tem, da pritožbe lahko povzročijo konec postopka, je poleg tega utemeljena možnost, da za pritožbe zoper te odločbe velja enaka ureditev kot za pritožbe zoper končne odločbe po tem, ko je sodišče vsebinsko obravnavalo zadevo v glavni stvari.

47.      Procesna vprašanja v zvezi z intervencijo pa so drugačna. Kot je poudarjeno v Poslovniku Splošnega sodišča, je intervencija v razmerju do spora o glavni stvari akcesorna,(3) z odločitvami v zvezi z njo pa spora nikakor ni mogoče končati.

48.      V teh okoliščinah menim, da izpodbijana odločba ne more biti predmet pritožbe na podlagi člena 56 Statuta Sodišča Evropske unije, tako da je treba pritožbo v zadevi C‑74/22 P v zvezi s tem razglasiti za nedopustno.

49.      Vendar iz sodne prakse Sodišča prav tako izhaja, da lahko sodišče, da bi tožbi dalo polni učinek, na podlagi njene presoje v celoti pritožbo razlaga širše od izrecne opredelitve tožeče stranke.(4) Enako je Sodišče prav tako že preučilo dve alternativni utemeljitvi pritožbe, ne da bi se omejilo na utemeljitev, ki jo je navedla tožeča stranka v pritožbi.(5)

50.      Menim torej, da lahko Sodišče, da bi pritožbi dalo polni učinek, zadevno pritožbo opredeli kot „pritožbo, vloženo na podlagi člena 57 Statuta Sodišča Evropske unije“, ker iz trditev strank jasno izhaja, da s to pritožbo izpodbijata odločitev Splošnega sodišča, s katero jima je zavrnilo status intervenientk.

51.      Ta ponovna opredelitev pa po mojem mnenju ne omogoča priznanja dopustnosti pritožbe v zadevi C‑74/22 P. Tako kot Komisija menim, da je ta pritožba vsekakor prepozna.

52.      Družbi Soudal in Esko-Graphics bi morali v skladu s členom 57 Statuta Sodišča Evropske unije pritožbo vložiti v roku dveh tednov od odločitve o zavrnitvi predloga za intervencijo ali o koncu intervencije, zaradi oddaljenosti podaljšanem za enkratno obdobje desetih dni.

53.      Toda zadevna odločitev o zavrnitvi je v dopisu Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021, ki je bil strankama vročen 17. decembra 2021. S tem dopisom je Splošno sodišče implicitno, a nujno družbama Soudal in Esko-Graphics zavrnilo status intervenientk, tako da bi morala biti pritožba vložena najpozneje 10. januarja 2022.

54.      Pritožba po mojem mnenju torej ni dopustna, ker je bila vložena prepozno.

55.      Te ugotovitve ne omaja nobena trditev strank, ki se po eni strani nanašajo na to, da rok za vložitev pritožbe ni začel teči z dopisom z dne 6. decembra 2021, ampak z dopisom z dne 11. januarja 2022, ter po drugi strani na obstoj opravičljive zmote družb Soudal in Esko-Graphics.

56.      Na prvem mestu, v zvezi z začetkom teka roka za vložitev pritožbe ugotavljam, da je bil drugi dopis Splošnega sodišča z dne 11. januarja 2022 zgolj potrditven. V skladu z ustaljeno sodno prakso odločba zgolj potrjuje že obstoječo odločbo takrat, kadar ne vsebuje novih elementov glede na prejšnji akt in ni sprejeta po ponovni preučitvi položaja naslovnika tega prejšnjega akta.(6)

57.      Dopis z dne 11. januarja 2022 pa je odgovor na zahtevo družb Soudal in Esko-Graphics za potrditev, da še naprej sodelujeta v postopku kot intervenientki, v katerem je Splošno sodišče le ponovilo ugotovitve iz dopisa z dne 6. decembra 2021. Poleg tega ugotavljam, da družbi Soudal in Esko-Graphics v odgovoru na vprašanja Sodišča sami poudarjata, da „je z drugim dopisom potrjena vsebina prvega“.

58.      Dopis z dne 11. januarja 2022 je torej le potrditvena odločba dopisa z dne 6. decembra 2021 in ga zato ni mogoče šteti za začetek teka roka za vložitev pritožbe.

59.      Na drugem mestu, v zvezi z obstojem opravičljive zmote glede roka za vložitev pritožbe na podlagi člena 57 Statuta Sodišča Evropske unije je Sodišče večkrat razsodilo, da se v okviru predpisov Unije v zvezi z roki za vložitev pravnih sredstev pojem opravičljive zmote, ki dovoljuje odstopanje od teh rokov, nanaša le na izjemne okoliščine, zlasti ko je zadevna institucija ravnala tako, da bi lahko njeno ravnanje samo po sebi ali odločilno povzročilo sprejemljivo zmedo pri zadevni stranki, ki je ravnala v dobri veri in izkazala potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega subjekta.(7)

60.      Take okoliščine po mojem mnenju niso podane. Res je, da je odločitev Splošnega sodišča iz dopisa z dne 6. decembra 2021, ker v njej ni izrecno zavrnjen status intervenientk družb Soudal in Esko-Graphics, dvoumna. Toda samo ta dvoumnost ni dovolj, da bi povzročila sprejemljivo zmedo pri zadevni stranki, ki je ravnala v dobri veri in izkazala potrebno skrbnost, ki se zahteva od običajno obveščenega subjekta.

61.      Zlasti ugotavljam, da sta družbi Soudal in Esko-Graphics v odgovor na dopis Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021 temu poslali zahtevo, naj popravi opustitev, ki je privedla do tega, da njuna stališča niso bila sprejeta, in potrdi njun status intervenientk.

62.      Kar je še pomembnejše, poudarjam, da sta družbi Soudal in Esko-Graphics v dopisu, poslanem Splošnemu sodišču 29. decembra 2021, Splošno sodišče prosili, naj odgovori na njuno zahtevo po potrditvi njunega statusa zadevnih strank v petih dneh, saj bosta v primeru zavrnitve Splošnega sodišča, „zoper implicitno odločitev o zavrnitvi statusa intervenientk zavezani vložiti pritožbo v predpisanih rokih“.

63.      Na podlagi tega je treba ugotoviti, da ne le, da sta družbi Soudal in Esko-Graphics pravilno razlagali dopis Splošnega sodišča z dne 6. decembra 2021 tako, da jima je z njim implicitno, a nujno zavrnjen status zadevne stranke, ampak predvsem to, da sta bili popolnoma seznanjeni z roki za vložitev pritožbe zoper tako odločitev, pri čemer je bil njun prvotni namen to storiti v predpisanih rokih.

64.      To, da je bila ta pritožba vložena zunaj teh rokov, torej ne izhaja iz opravičljive zmote, do katere je prišlo zaradi dvoumnosti odločitve Splošnega sodišča iz dopisa z dne 6. decembra 2021, ampak le iz ravnanja družb Soudal in Esko-Graphics.

65.      V teh okoliščinah menim, da je treba pritožbo v zadevi C‑74/22 P zavreči kot nedopustno, ker je bila vložena prepozno.

B.      Vsebinska presoja

66.      Naj najprej poudarim, da se preudarki v zvezi z vsebino, ki jih bom predstavil, nanašajo le na zadevi C‑31/22 P in C‑32/22 P, ker menim, da je treba pritožbo, vloženo v zadevi C‑74/22 P, razglasiti za nedopustno. Kljub temu naj pojasnim, da je preudarke v nadaljevanju, če se Sodišče ne bi strinjalo z mojo analizo, mogoče prenesti tudi na to zadevo.

67.      Družbe Atlas Copco Airpower, Atlas Copco, Anheuser-Busch Inbev in Ampar (v nadaljevanju: pritožnice) v podporo svojim pritožbam navajajo en sam pritožbeni razlog, razdeljen na dva dela. V okviru prvega dela edinega pritožbenega razloga navajajo, da je Splošno sodišče s tem, da ni upoštevalo lastne sodne prakse, na podlagi katere stranke, ki jim je dovoljena intervencija v pritožbenem postopku, ohranijo svoj status v postopku, ko se zadeva vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, napačno uporabilo pravo. V okviru drugega dela edinega pritožbenega razloga pritožnice poleg tega navajajo, da je Splošno sodišče kršilo člen 217(1) Poslovnika Splošnega sodišča. Po njihovem mnenju je iz sodne prakse Splošnega sodišča razvidno, da je treba to določbo razlagati tako, da izraz „stranke v postopku pred Splošnim sodiščem“, ki se nanaša na stranke, ki jim je dovoljeno predstaviti stališča po tem, ko je Sodišče zadevo vrnilo v razsojanje, zajema tudi stranke, ki jim je dovoljena intervencija v pritožbenem postopku.

68.      Ker se oba dela edinega pritožbenega razloga nanašata na vprašanje kontinuitete statusa intervenienta, ju bom preučil skupaj.

69.      Analizo bom začel tako, da poudarim, da čeprav besedila, ki se uporabljajo za intervencijo, glede vprašanja kontinuitete statusa intervenienta niso enoznačna (oddelek 1), sodna praksa v zvezi z intervencijo kljub temu vsebuje koristne oporne točke, ki potrjujejo nadaljnji obstoj statusa intervenienta v fazi vrnitve v razsojanje (oddelek 2). Predstavil bom, da po mojem mnenju ta nadaljnji obstoj izhaja iz funkcionalne kontinuitete pritožbenega postopka in postopka po vrnitvi v razsojanje (oddelek 3). Nazadnje bom dodal nekatere preudarke v zvezi s povezavo med rešitvijo, ki jo predlagam, in prakso tako imenovanih „pilotnih“ zadev (oddelek 4).

1.      Dvoumnost besedil v zvezi z intervencijo

70.      Vprašanje kontinuitete statusa intervenienta, ki je priznan pred Sodiščem v fazi postopka po vrnitvi v razsojanje, je neposredno povezano z razlago člena 217(1) Poslovnika Splošnega sodišča, ki ureja postopek po vrnitvi v razsojanje po razveljavitvi.

71.      V skladu s to določbo „lahko stranke v postopku pred Splošnim sodiščem“ predložijo pisna stališča v zvezi s posledicami, ki jih je treba izpeljati iz odločbe Sodišča o vrnitvi v razsojanje,(8) če je bil pisni postopek o vsebini zadeve končan pred pritožbenim postopkom. Če izraz „stranke pred Splošnim sodiščem“ zajema tudi interveniente pred Splošnim sodiščem,(9) ostaja vprašanje, ali pomeni interveniente, ki jih je v fazi pritožbenega postopka priznalo Sodišče.

72.      Toda v besedilih, ki urejajo intervencijo, ni jasnega odgovora na to vprašanje in ob neobstoju izrecne določbe, ki bi določala kontinuiteto intervencije, dovoljene v fazi pritožbenega postopka, se je mogoče vprašati, ali ne bi bilo treba molka besedil razlagati kot implicitne potrditve, da intervencija preneha po koncu postopka pred Sodiščem.

73.      Taka razlaga bi bila lahko potrjena z dejstvom, da upoštevne določbe expressis verbis potrjujejo kontinuiteto intervencije v podobnih primerih. Po eni strani v skladu s členom 217(1) Poslovnika Splošnega sodišča ni dvoma, da je strankam, ki jim je bila dovoljena intervencija v postopku o vsebini pred Splošnim sodiščem, dovoljena intervencija v postopku po vrnitvi v razsojanje. Po drugi strani člen 172 Poslovnika Sodišča določa, da lahko stranke, ki so intervenirale o vsebini pred Splošnim sodiščem, intervenirajo v pritožbenem postopku, če je to v njihovem interesu. Neobstoj enakovredne določbe v obratnem položaju, ki bi nedvoumno potrjevala kontinuiteto intervencije, ki jo je Sodišče dovolilo v fazi pritožbenega postopka, bi bilo mogoče razlagati a contrario, kot da potrjuje njeno prenehanje.

74.      Vendar menim, da je taka razlaga sporna. Najprej, iz člena 40, drugi odstavek, Statuta Sodišča Evropske Unije je jasno razvidno, da je pravica do intervencije pogojena z obstojem interesa intervenienta za rešitev zadeve. Toda če tak interes obstaja v fazi pritožbenega postopka, kar je izrecno določeno v členu 172 Poslovnika Sodišča, nič ne omogoča domneve, da ta interes preneha v trenutku vrnitve v razsojanje, saj rešitev spora po definiciji še vedno ostaja negotova.(10)

75.      Dalje, čeprav je res, da na podlagi povezanih določb člena 40 in člena 56, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije „privilegirani“ intervenienti, to so države članice in institucije Unije, lahko vedno intervenirajo v pritožbenem postopku,(11) pa na podlagi te določbe a contrario ni mogoče sklepati, da neprivilegirane stranke nikoli ne morejo intervenirati, ampak le, da je ta intervencija pogojena z obstojem interesa za rešitev spora.

76.      Nazadnje, v zvezi z dokazanim interesom intervenienta za rešitev spora, ki ga potrdi Sodišče v fazi pritožbenega postopka, se nemožnost, da učinkovito vloži nov predlog za intervencijo v postopku po vrnitvi v razsojanje v primeru prekluzije,(12) lahko razlaga kot implicitna potrditev kontinuitete intervencije.

77.      V teh okoliščinah se mi zdi, da besedila sama po sebi ne omogočajo, da se odgovori na vprašanje kontinuitete statusa intervenienta v fazi postopka po vrnitvi v razsojanje. Zato bom nadaljeval s preučitvijo problematike v zvezi s trajanjem intervencije ob upoštevanju sodne prakse, ki po mojem mnenju vsebuje elemente, koristne za rešitev vprašanja, predloženega Sodišču.

2.      Sodna praksa v zvezi s trajanjem intervencije

78.      Na prvi pogled se rešitve, sprejete v sodni praksi, lahko zdijo protislovne. Vendar so dosledno povezane z vidika interesa za rešitev spora, na katerem temelji pravica do intervencije.

79.      Prva od teh rešitev izhaja iz sodne prakse Splošnega sodišča, na katero se sklicujejo pritožnice in v skladu s katero stranke, ki se jim dovoli intervencija v fazi pritožbe, ohranijo svoj status v postopku po vrnitvi v razsojanje, med drugim, da predstavijo stališča o ugotovitvah, ki jih je treba izpeljati iz sodbe Sodišča. V nasprotju s tem, kar v pisnih stališčih trdi Komisija, ta rešitev ne temelji na dveh ločenih sodbah, v katerih je izrecno navedena in potrjena,(13) ampak se lahko izpelje tudi iz obravnavanja intervenientov v številnih zadevah, ki so bile vrnjene v razsojanje Splošnemu sodišču.(14) V skladu z obrazložitvijo Splošnega sodišča v zadevi, v kateri je bila izdana sodba Španija in drugi/Komisija,(15) ta rešitev temelji na preudarkih učinkovitega izvajanja sodne oblasti, ker se z njo daje prednost kontinuiteti razprave v sporu po tem, ko Sodišče zadevo vrne v razsojanje.

80.      Druga od teh rešitev iz sodne prakse strankam v sporu omogoča, da uveljavljajo nedopustnost intervencije, ki je bila dovoljena v prejšnji fazi postopka. Predhodna dopustitev intervenienta v sporu tako ne nasprotuje temu, da se opravi nova preučitev dopustnosti njegove intervencije, bodisi v postopku v glavni stvari(16) bodisi v okviru pritožbenega postopka.(17) Iz tega izhaja, da se pravica do intervencije nikoli ne pridobi dokončno in je lahko ogrožena v primeru spremembe okoliščin, ki vodijo do izgube interesa za rešitev spora.(18)

81.      Naj poudarim, da te rešitve iz sodne prakse ne izhajajo izrecno iz besedil, ki urejajo postopek pred sodiščema Unije. Vendar temeljijo na logiki, povezani s pravico do intervencije, katere priznanje temelji na obstoju neposrednega in dejanskega interesa za rešitev spora.(19) Če namreč Splošno sodišče v postopku po vrnitvi v razsojanje lahko sprejme interveniente, ki jim je bila dovoljena intervencija v pritožbenem postopku, je to zato, ker ta interes načeloma ostaja dejanski do dokončne rešitve spora. Prav zaradi mogoče izgube tega interesa med postopkom, ki jo povzroči morebitna sprememba okoliščin, stranke lahko kadar koli med postopkom izpodbijajo dopustnost predhodno dovoljene intervencije.

82.      Iz besedil in sodne prakse v zvezi z intervencijo je torej razvidno, da so s statusom intervenienta zadevni stranki podeljeni procesna pravica in pripadajoča procesna jamstva, ki odražajo njen interes za rešitev spora, ter da je ta status lahko ogrožen, če zaradi poznejše spremembe okoliščin izgubi zadevni interes.

83.      V primeru delne razveljavitve odločitve Splošnega sodišča, ki ji sledi vrnitev v razsojanje, po mojem mnenju sledi, da bi morala stranka, ki ji je bilo dovoljeno sodelovanje v fazi pritožbenega postopka, načeloma ohraniti status intervenienta, ker interes, ki ga ima po pritožbi, nujno ostaja dejanski do dokončne odločitve v zadevi.

3.      Funkcionalna kontinuiteta postopka po vrnitvi v razsojanje

84.      Ta nadaljnji obstoj interesa za rešitev spora poleg tega izhaja iz funkcionalne kontinuitete med pritožbenim postopkom in postopkom po vrnitvi v razsojanje, pri čemer je namen drugega izpeljati posledice iz prvega.

85.      Po eni strani člen 219 Poslovnika Splošnega sodišča odraža to kontinuiteto, saj je odločitev o stroških intervenienta v pritožbenem postopku pridržana Splošnemu sodišču, ker se uspeh intervencije lahko v celoti presoja šele ob dokončni odločitvi o sporu.

86.      Po drugi strani se mi zdi, da taka kontinuiteta izhaja tudi iz možnosti, da Sodišče vsebinsko obravnava zadevo po končanem pritožbenem postopku, pri čemer se zadeva vrne Splošnemu sodišču le, če stanje postopka ne dovoljuje, da odloči o zadevi. Taka vrnitev v razsojanje je torej povsem odvisna od napredka pri obravnavanju zadeve pred Splošnim sodiščem in se po mojem mnenju ne bi smelo šteti, da se zadeva, ki je predmet vrnitve v razsojanje, razlikuje od pritožbe, s katero je bila odrejena njena vrnitev, čeprav se postopek nujno šteje za enoten, ko ga obravnava Sodišče.

87.      Naj v zvezi s tem navedem, da čeprav je treba nadaljevanje obstoja statusa intervenienta v fazi nadaljevalnega postopka zavrniti, bi iz tega nujno izhajala asimetrija pri obravnavanju strank, ki jim je bila dovoljena intervencija pred Sodiščem glede na stanje zadeve na koncu pritožbenega postopka. Če Sodišče po končanem pritožbenem postopku vsebinsko odloči o zadevi, bi bila strankam, ki jim je bilo dovoljeno sodelovati v pritožbenem postopku, tako dovoljena intervencija do dokončne odločitve o sporu. V nasprotnem primeru bi v postopku po vrnitvi v razsojanje svoj status izgubile. Menim, da nič ne upravičuje takega razlikovanja med pravicami, priznanimi intervenientom. Poleg tega bi v primeru druge pritožbe po vrnitvi v razsojanje ta rešitev lahko privedla do dveh zaporednih intervencij pred Sodiščem, pri čemer pa bi bila zadevna stranka izključena iz razprave, ki bi vmes potekala pred Splošnim sodiščem. Zdi se, da je razdrobitev statusa spora, ki bi sledila, težko utemeljiti glede na splošno sistematiko pravice do intervencije, ki temelji na upoštevanju interesa intervenienta za rešitev spora ter na funkcionalni kontinuiteti med pritožbenim postopkom in nato postopkom po vrnitvi v razsojanje.

88.      V teh okoliščinah sistemski preudarki, ki temeljijo na doslednosti rešitev, sprejetih v sodni praksi, in na kontinuiteti, ki nastane med pritožbenim postopkom in poznejšim postopkom po vrnitvi v razsojanje, po mojem mnenju govorijo v prid ohranitve intervencije po tem, ko Sodišče zadevo vrne v razsojanje, ob pridržku morebitne izgube interesa za intervencijo, ki je posledica poznejše spremembe okoliščin.

4.      Dodatni preudarki v zvezi s prakso „pilotnih zadev“

89.      Naj spomnim, da praksa tako imenovanih pilotnih zadev zajema zagotovitev prednostne obravnave zadevne zadeve, medtem ko se postopki, ki potekajo v podobnih zadevah, prekinejo do njene rešitve. S to prakso se s tem, da daje prednost strnitvi razprave v sporu, zagotavlja enotno in učinkovito obravnavanje več podobnih zadev, kar omogoča varčevanje s sredstvi, ki jih uporabi Splošno sodišče.

90.      Obravnavanje, ki je v obravnavani zadevi pridržano pritožnicam, je torej mogoče pojasniti z namenom Splošnega sodišča, da bi preprečilo morebitne zamude, do katerih bi prišlo zaradi dopustitve intervencij v fazi vrnitve v razsojanje. Vendar se mi ne zdi, da bi rešitev, ki jo predlagam, lahko vplivala na prednostni status, ki je v obravnavani zadevi priznan zadevi Magnetrol International/Komisija (T‑263/16), ki jo je Splošno sodišče opredelilo kot pilotno zadevo in v kateri pritožnice želijo intervenirati.

91.      Zlasti težko bi se strinjal s trditvijo Komisije, da se z dopustitvijo intervencij v pilotni zadevi po vrnitvi v razsojanje „zaobide“ prekinitev postopka v zadevah T‑278/16 in T‑370/16, začetih s tožbama pritožnic. Dopustnost intervencije se presoja ne glede na usodo zadevne stranke kot glavne stranke v drugem sporu, razen če izid tega spora vpliva na njen interes za intervencijo. V skladu z ustaljeno sodno prakso zlasti velja, da prekluzija tožeče stranke, zaradi katere ne more izpodbijati odločitve, katere naslovnica je na podlagi direktne tožbe, ne nasprotuje temu, da intervenira v okviru postopka, ki ga začne drug naslovnik iste odločitve.(20) Če se predlog za intervencijo, dopuščen v teh okoliščinah, ne šteje za poskus zaobidenja roka v sporu, je to zato, ker se dopustnost intervencije presoja ob izključnem upoštevanju interesa predlagatelja za rešitev spora.

92.      Glede na zgornje ugotovitve se mi zdi, da skrb za zagotovitev učinkovitega obravnavanja pilotne zadeve(21) ne upravičuje odvzema statusa intervenienta, katerega priznanje zadevni stranki podeljuje pravico do sodelovanja v sporu in jamstva, ki iz tega izhajajo.

93.      V položaju, kakršen je ta v obravnavani zadevi, v katerem so intervenientke med naslovniki sporne odločitve v pilotni zadevi, se zdi poleg tega koristno strniti razpravo v sporu tako, da se dovoli intervencija strank, ki se sklicujejo na neposreden interes za rešitev spora, pri čemer je ta odločilen za nadaljevanje prekinjenih zadev.

VI.    Predlog

94.      Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev Sodišču predlagam, naj:

–        pritožbo v zadevi C‑74/22 P zavrže kot nedopustno;

–        razveljavi odločitev Splošnega sodišča Evropske unije iz dopisa z dne 6. decembra 2021 v zadevah C‑31/22 P in C‑32/22 P.

1      Jezik izvirnika: francoščina.

2      Člen 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča in člen 151(1) Poslovnika Sodišča.

3      Člen 142(2) Poslovnika Splošnega sodišča.

4      Sklep z dne 28. junija 2011, Verein Deutsche Sprache/Svet (C‑93/11 P, neobjavljen, EU:C:2011:429, točki 20 in 21).

5      Sodba z dne 29. julija 2019, Bayerische Motoren Werke in Freistaat Sachsen/Komisija (C‑654/17 P, EU:C:2019:634, točki 27 in 28).

6      Sodbi z dne 14. aprila 1970, Nebe/Komisija (24/69, EU:C:1970:22, točka 145), in z dne 10. decembra 1980, Grasselli/Komisija (23/80, EU:C:1980:284), ter sklep z dne 7. decembra 2004, Internationaler Hilfsfonds/Komisija (C‑521/03 P, neobjavljen, EU:C:2004:778, točka 41).

7      Sodba z dne 15. decembra 1994, Bayer/Komisija (C‑195/91 P, EU:C:1994:412, točka 26), in sklep z dne 14. januarja 2010, SGAE/Komisija (C‑112/09 P, EU:C:2010:16, točka 20).

8      Podobna določba se uporablja v primeru vrnitve v razsojanje po preveritvi (člen 222(1) Poslovnika Splošnega sodišča).

9      Člen 1(2)(c) Poslovnika Splošnega sodišča.

10      Sodišče lahko v skladu s členom 61, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije po pritožbenem postopku zadevo vrne v razsojanje Splošnemu sodišču, če samo dokončno ne odloči o zadevi, če stanje postopka tega ne dovoljuje.

11      Glej Muguet-Poullenec, G., in Domenicucci, D. P., „L’intervention devant le Tribunal après l’entrée en vigueur du nouveau règlement de procédure: entre droit d’ingérence et urgence judiciaire“, Revue Lamy de la concurrence, št. 45, 2015.

12      Člen 143(1) Poslovnika Splošnega sodišča. Glej tudi točko 39 teh sklepnih predlogov.

13      Glej sodbi z dne 23. marca 1993, Gill/Komisija (T‑43/89 RV, EU:T:1993:24), ter z dne 23. septembra 2020, Španija in drugi/Komisija (T‑515/13 RENV in T‑719/13 RENV, EU:T:2020:434).

14      Glej zlasti sodbe z dne 24. septembra 2019, Xinyi PV Products (Anhui) Holdings/Komisija (T‑586/14 RENV, EU:T:2019:668); z dne 14. decembra 2018, Hamas/Svet (T‑400/10 RENV, EU:T:2018:966); z dne 21. novembra 2018, Stichting Greenpeace Nederland in PAN Europe/Komisija (T‑545/11 RENV, EU:T:2018:817); z dne 25. januarja 2017, Rusal Armenal/Svet (T‑512/09 RENV, EU:T:2017:26); z dne 15. decembra 2016, DEI/Komisija (T‑169/08 RENV, EU:T:2016:733); z dne 2. julija 2015, Francija in Orange/Komisija (T‑425/04 RENV in T‑444/04 RENV, EU:T:2015:450), ter z dne 14. aprila 2015, Ayadi/Komisija (T‑527/09 RENV, neobjavljena, EU:T:2015:205).

15      Sodba z dne 23. septembra 2020 (T‑515/13 RENV in T‑719/13 RENV, EU:T:2020:434, točka 65).

16      Glej sodbe z dne 16. decembra 1999, Acciaierie di Bolzano/Komisija (T‑158/96, EU:T:1999:335, točka 33); z dne 10. februarja 2000, Nederlandse Antillen/Komisija (T‑32/98 in T‑41/98, EU:T:2000:36, točka 30); z dne 9. septembra 2009, Diputación Foral de Álava in drugi/Komisija (od T‑30/01 do T‑32/01 in od T‑86/02 do T‑88/02, EU:T:2009:314, točka 95), ter z dne 12. aprila 2019, Deutsche Lufthansa/Komisija (T‑492/15, EU:T:2019:252, točka 98).

17      Glej zlasti sodbo z dne 8. julija 1999, Hüls/Komisija (C‑199/92 P, EU:C:1999:358, točka 52), in sklepne predloge generalnega pravobranilca G. Cosmasa v tej zadevi (EU:C:1997:358, točke od 10 do 17).

18      Za ponazoritev, nadrejena družba, ki intervenira v sporu o državni pomoči, podeljeni eni od njenih odvisnih družb, bi lahko izgubila status intervenienta po odsvojitvi podjetja, ki je dobilo sporno pomoč.

19      Glej zlasti sodbo z dne 13. septembra 2010, Grčija in drugi/Komisija (T‑415/05, T‑416/05 in T‑423/05, EU:T:2010:386, točki 64 in 65).

20      Kot primer glej sklep z dne 17. februarja 2010, Fresh Del Monte Produce/Komisija (T‑587/08, EU:T:2010:42, točke od 30 do 32).

21      V sklepu predsednika Sodišča z dne 10. septembra 2019, Svet/K. Chrysostomides & Co. in drugi (C‑597/18 P, neobjavljen, EU:C:2019:743), se Sodišče v tem okviru sklicuje na tveganje, ki ga intervencije pomenijo za obravnavanje pilotnih zadev. Vendar se mi ugotovitve v zvezi s tem v točki 19 tega sklepa ne zdijo odločilne. Zadevni sklep je bil izdan v dejanskih okoliščinah, ki so bile precej drugačne od zadev, preučevanih v obravnavanem primeru, ob odškodninskem sporu, v katerem so bili predlogi za intervencijo zavrnjeni zaradi neobstoja neposrednega interesa predlagateljev za rešitev spora (glej točke od 14 do 17 navedenega sklepa). Morebitni vpliv intervencij na obravnavanje pilotne zadeve je Sodišče predvidelo le akcesorno.