—

Zatrjuje se, da glede ukrepa državne pomoči obstaja resen dvom o njegovi združljivosti z notranjim trgom, saj ni ustrezen za dosego svojega cilja in ni sorazmeren z njim.

—

Prvič, tožeče stranke trdijo, da ukrep državne pomoči ni sorazmeren s ciljem, ki se želi z njim doseči. Trenutna shema presega to, kar je potrebno za preprečitev pomanjkanja likvidnostnih sredstev, s katerim se srečujejo MSP, in za kritje njihovih fiksnih stroškov. Dejansko nesorazmerno visok znesek, dodeljen MSP, tem omogoča večjo konkurenčnost, ker niso omejena s svojimi fiksnimi stroški. Poleg tega MSP, ki so prejela pomoč, niso prisiljena uporabiti toliko lastnih sredstev kot tožeče stranke, da bi ostala konkurenčna. Tožeče stranke so upravičene največ do skupnega zneska 1 200 000 da bi zagotovila delovanje triintridesetih hotelov. Večina konkurentov družbe Bastion je na podlagi trenutne sheme upravičena do 550 000 EUR pomoči za posamezen hotel, preprosto ker so franšize in/ali ker za številne povezane hotelske storitve uporabijo druga podjetja in imajo manj denarnih sredstev v bilanci stanja. Ukrep državne pomoči torej zagotavlja sorazmerno veliko višji znesek državne pomoči podjetjem, ki so opredeljena kot MSP, kakor velikim podjetjem, čeprav imajo velika podjetja višje fiksne stroške in (sorazmerno) višji izpad prometa. To MSP zagotavlja nepošteno konkurenčno prednost v razmerju do velikih podjetij, kakršna so tožeče stranke.

—

Drugič, tožeče stranke trdijo, da ukrep državne pomoči ni primeren za doseganje zastavljenega cilja, ki je odpraviti resno motnjo v nizozemskem gospodarstvu z nadomestilom za fiksne stroške podjetij, ki so imela več kot 30-odstotni izpad prometa kot posledico pandemije COVID-19 in z njo povezanih vladnih ukrepov. Najvišji znesek pomoči ni primeren za doseganje cilja, ki se mu sledi z ukrepom državne pomoči. Z ukrepom državne pomoči so velika podjetja upravičena do največ 1 200 000 EUR. Ta znesek ne zadostuje, da bi se odpravila resna motnja v nizozemskem gospodarstvu z zagotavljanjem, da podjetja ostanejo ekonomsko vzdržna. Predvsem za velika podjetja, kakršna so tožeče stranke, najvišji znesek 1 200 000 EUR ne zadostuje, da bi se dejansko pokril izpad prometa, ki je posledica pandemije COVID-19.

—

Po mnenju tožečih strank trenutna shema zlasti ni primerna za odpravo motnje v hotelskem sektorju. Kot je bilo poudarjeno v več mednarodnih in nacionalnih študijah, je hotelski sektor eden tistih, ki so jih pandemija COVID-19 in strogi vladni ukrepi, ki so sledili, najbolj prizadeli. Povprečni upad prometa v hotelskem sektorju je bistveno višji kot v drugih sektorjih. Povprečni upad prometa v nastanitvenem in gostinskem sektorju je znašal 33,9 % za leto 2020, medtem ko je promet tožečih strank v drugi četrtini leta 2021 v primerjavi z drugo četrtino leta 2019 upadel za 60 %. Ker so tožeče stranke velika podjetja, so tako utrpele izpad prometa, ki je bistveno višji od povprečnega izpada prometa podjetij, ki so dejavna v nastanitvenem in gostinskem sektorju, ki je bil (že tako) najbolj prizadet. Ukrep državne pomoči tega nikakor ne upošteva. Namesto tega je uporabljen sistem enotnega pristopa, ki očitno ni primeren za zelo kompleksen položaj.

—

Drugi razlog za razglasitev ničnosti se nanaša na domnevne kršitve v izpodbijanem sklepu. Zatrjuje se, da navedeni sklep ni ustrezno obrazložen, ker se v njem nikakor ne obravnava nesorazmerna razlika med najvišjo pomočjo za MSP in pomočjo za večja podjetja oziroma utemeljitev za to razliko. Prav tako se ne obravnava neustreznost ukrepa ali dejstvo, da so bila MSP upravičena do prejetja pomoči iz dveh predhodnih ukrepov. Komisija zato s svojim sklepom tožečim strankam ni omogočila, da se seznanijo z razlogi za odločitev, da se državna pomoč šteje za združljivo z notranjim trgom. To pomeni kršitev člena 296 PDEU.