1

Tožeča stranka, La Banque postale, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti Sklepa SRB/ES/2021/22 Enotnega odbora za reševanje (EOR) z dne 14. aprila 2021 o izračunu predhodnih prispevkov v enotni sklad za reševanje za leto 2021 (v nadaljevanju: izpodbijani sklep) v delu, v katerem se nanaša nanjo.

2

Tožeča stranka je kreditna institucija s sedežem v Franciji.

3

EOR je z izpodbijanim sklepom v skladu s členom 70(2) Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL 2014, L 225, str. 1) določil predhodne prispevke v enotni sklad za reševanje (ESR) (v nadaljevanju: predhodni prispevki) za leto 2021 (v nadaljevanju: prispevno obdobje 2021) za institucije iz določb člena 2 v povezavi s členom 67(4) te uredbe (v nadaljevanju: institucije), med katerimi je tožeča stranka.

4

Autorité de contrôle prudentiel et de résolution (organ za bonitetni nadzor in reševanje, ACPR, Francija) je kot nacionalni organ za reševanje v smislu člena 3(1), točka 3, Uredbe št. 806/2014 z odločbo o plačilu z dne 28. aprila 2021 tožeči stranki naložil plačilo njenega predhodnega prispevka za prispevno obdobje 2021, kot ga je določil EOR.

5

Izpodbijani sklep vsebuje glavni del in tri priloge.

6

V glavnem delu izpodbijanega sklepa je opisan postopek za določitev predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021, ki se uporablja za vse institucije.

7

Natančneje, v oddelku 5 tega sklepa je EOR določil letno ciljno raven, omenjeno v členu 4 Izvedbene uredbe Sveta (EU) 2015/81 z dne 19. decembra 2014 o določitvi enotnih pogojev za uporabo Uredbe št. 806/2014 glede predhodnih prispevkov v enotni sklad za reševanje (UL 2015, L 15, str. 1) za prispevno obdobje 2021 (v nadaljevanju: letna ciljna raven).

8

EOR je pojasnil, da je to letno ciljno raven določil na osmino od 1,35 % povprečnega zneska kritih vlog, izračunanega četrtletno, vseh institucij v letu 2020 (v nadaljevanju: povprečni znesek kritih vlog v letu 2020), kot je bil pridobljen iz podatkov, ki jih poročajo sheme jamstva vlog v skladu s členom 16 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/63 z dne 21. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s predhodnimi prispevki v sheme za financiranje reševanja (UL 2015, L 11, str. 44).

9

V oddelku 6 izpodbijanega sklepa je EOR opisal metodologijo, ki jo je treba uporabiti za izračun predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021. V zvezi s tem je v točki 59 obrazložitve tega sklepa pojasnil, da je bilo za to obdobje 13,33 % predhodnih prispevkov izračunanih na „nacionalni podlagi“, torej na podlagi podatkov, ki so jih sporočile institucije z dovoljenjem na ozemlju zadevne sodelujoče države članice (v nadaljevanju: nacionalna podlaga), v skladu s členom 103 Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2014, L 173, str. 190) in členom 4 Delegirane uredbe 2015/63. Preostali del predhodnih prispevkov (in sicer 86,67 %) je bil izračunan na „podlagi bančne unije“, torej na podlagi podatkov, ki so jih sporočile vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh držav članic, ki sodelujejo v enotnem mehanizmu za reševanje (EMR) (v nadaljevanju: podlaga unije in sodelujoče države članice), v skladu s členoma 69 in 70 Uredbe št. 806/2014 ter členom 4 Izvedbene uredbe 2015/81.

10

Dalje, EOR je predhodne prispevke institucij, kot je tožeča stranka, izračunal v skladu z naslednjimi glavnimi fazami.

11

V prvi fazi je EOR v skladu s členom 70(2), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 806/2014 izračunal osnovni letni prispevek vsake institucije, ki je sorazmeren z zneskom obveznosti zadevne institucije brez kapitala in kritih vlog glede na skupne obveznosti brez kapitala in kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemljih vseh sodelujočih držav članic. V skladu s členom 5(1) Delegirane uredbe 2015/63 je EOR od neto obveznosti institucije, ki se upoštevajo pri določitvi tega prispevka, odštel določene vrste obveznosti.

12

V drugi fazi izračuna predhodnega prispevka je EOR v skladu s členom 70(2), drugi pododstavek, točka (b), Uredbe št. 806/2014 izvedel prilagoditev osnovnega letnega prispevka glede na profil tveganja zadevne institucije. Ta profil tveganja je ocenil na podlagi štirih stebrov tveganja iz člena 6 Delegirane uredbe 2015/63, ki jih sestavljajo kazalniki tveganja. EOR je, da bi razvrstil institucije glede na njihovo raven tveganja, najprej za vsak kazalnik tveganja, ki se uporablja za prispevno obdobje 2021, določil žepke, v katere so bile institucije razvrščene v skladu s točko 3 pod naslovom „Korak 2“ Priloge I k tej delegirani uredbi. Institucijam, ki spadajo v isti žepek, je bila dodeljena skupna vrednost za določen kazalnik tveganja, znana kot „diskretizirana vrednost“. EOR je z združitvijo diskretiziranih vrednosti za vsak kazalnik tveganja izračunal „multiplikator za prilagoditev tveganjem“ zadevne institucije (v nadaljevanju: multiplikator za prilagoditev). EOR je z množenjem osnovnega letnega prispevka te institucije z njenim multiplikatorjem za prilagoditev dobil „osnovni letni prispevek institucije, prilagojen glede na profil tveganja“.

13

Nato je EOR seštel vse osnovne letne prispevke, prilagojene glede na profil tveganja, da bi dobil „skupni imenovalec“, uporabljen za izračun deleža letne ciljne ravni, ki ga je morala plačati vsaka institucija.

14

Nazadnje je EOR izračunal predhodni prispevek vsake institucije tako, da je letno ciljno raven razdelil med vse institucije na podlagi razmerja med osnovnim letnim prispevkom, prilagojenim glede na profil tveganja, na eni strani in skupnim imenovalcem na drugi.

15

Priloga I k izpodbijanemu sklepu vsebuje po en individualni obrazec za vsako institucijo, ki mora plačevati predhodne prispevke, med katerimi je tožeča stranka, na katerih so rezultati izračuna predhodnega prispevka vsake od teh institucij (v nadaljevanju: individualni obrazec). Vsak od teh obrazcev določa znesek osnovnega letnega prispevka zadevne institucije in vrednost njenega multiplikatorja za prilagoditev, tako na podlagi unije kot na nacionalni podlagi, pri čemer je za vsak kazalnik tveganja navedena številka žepka, ki mu je bila dodeljena navedena institucija. Poleg tega so v individualnem obrazcu navedeni podatki, ki se uporabljajo za izračun predhodnih prispevkov vseh zadevnih institucij in ki jih je EOR določil s seštevanjem ali združevanjem posameznih podatkov vseh teh institucij. Nazadnje ta obrazec vsebuje podatke, ki jih je zadevna institucija prijavila v obrazcu za poročanje in so bili uporabljeni za izračun njenega predhodnega prispevka.

16

Priloga II k izpodbijanemu sklepu vsebuje statistične podatke o izračunu predhodnih prispevkov za vsako sodelujočo državo članico v obliki povzetka in v zbirni obliki. V tej prilogi je zlasti naveden skupni znesek predhodnih prispevkov, ki jih morajo zadevne institucije plačati za vsako od teh držav članic. Poleg tega so v tej prilogi za vsak kazalnik tveganja navedeni število žepkov, število institucij, ki spadajo v vsak žepek, ter najnižja in najvišja vrednost teh žepkov. V primeru žepkov, ki se nanašajo na nacionalno podlago, se te vrednosti zaradi zaupnosti zmanjšajo ali povečajo za naključni znesek, pri čemer se ohrani prvotna razčlenitev institucij.

17

V Prilogi III k izpodbijanemu sklepu z naslovom „Ocena pripomb, predloženih v okviru posvetovanja o predhodnih prispevkih v enotni sklad za reševanje za leto 2021“ so obravnavane pripombe, ki so jih institucije predložile med postopkom posvetovanja, ki ga je med 5. in 19. marcem 2021 vodil EOR, da bi sprejel izpodbijani sklep.

18

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

19

EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj:

20

Evropski parlament Splošnemu sodišču predlaga, naj:

21

Svet Evropske unije Splošnemu sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

22

Evropska komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

23

Tožeča stranka v utemeljitev tožbe navaja osem tožbenih razlogov, ki se nanašajo na, prvič, kršitev načela enakega obravnavanja, drugič, kršitev načela sorazmernosti, tretjič, kršitev načela pravne varnosti, četrtič, kršitev načela dobrega upravljanja, petič, kršitev načela učinkovitega sodnega varstva, šestič, kršitev obveznosti obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z uporabo NZP, sedmič, očitne napake EOR pri presoji v zvezi z omejitvijo uporabe NZP za 15 % zneska predhodnih prispevkov in omejitvijo zavarovanj s premoženjem le na gotovino ter, osmič, napačno uporabo prava v zvezi z omejitvijo uporabe NZP.

24

Tožeča stranka je na obravnavi navedla, da umika šesti tožbeni razlog.

25

Prvih pet tožbenih razlogov vsebuje ugovore nezakonitosti več določb Uredbe št. 806/2014, Delegirane uredbe 2015/63 in Izvedbene uredbe 2015/81.

26

Komisija meni, da je treba ugovore nezakonitosti, navedene v podporo prvim trem tožbenim razlogom, zavreči kot nedopustne.

27

EOR v tej zadevi ni podal nobenega ugovora nedopustnosti.

28

Ker pa lahko Komisija kot intervenientka uveljavlja ugovor nedopustnosti le, če je take ugovore uveljavljala stranka, ki jo podpira (glej v tem smislu in po analogiji sodbe z dne 24. marca 1993, CIRFS in drugi/Komisija, C‑313/90, EU:C:1993:111, točke od 20 do 22; z dne 17. junija 1998, Svenska Journalistförbundet/Svet,T‑174/95, EU:T:1998:127, točki 77 in 78, in z dne 7. marca 2013, Cindu Chemicals in drugi/ECHA, T‑95/10, EU:T:2013:108, točka 32), kar se v obravnavanem primeru ni zgodilo, so ugovori nedopustnosti, ki jih je podala, nedopustni.

29

Vendar je treba po uradni dolžnosti preizkusiti dopustnost ugovorov nezakonitosti, ki jih je podala tožeča stranka, ker so navedeni ugovori nedopustnosti del javnega reda.

30

Glede na te ugovore Komisija meni, da tožeča stranka ni dokazala obstoja povezanosti med izpodbijanim sklepom in spornimi določbami ter da nima interesa za ugotovitev nezakonitosti spornih določb.

31

V zvezi s tem na eni strani iz sodne prakse izhaja, da je ugovor nezakonitosti, ki je bil ob glavnem ugovoru, s katerim se izpodbija zakonitost nekega akta, dodatno naveden v skladu s členom 277 PDEU, dopusten le, če obstaja vzročna povezava med tem aktom in pravnim pravilom, na katerega domnevno nezakonitost se sklicuje (sodbi z dne 30. aprila 2019, Wattiau/Parlament,T‑737/17, EU:T:2019:273, točka 56, in z dne 16. junija 2021, Krajowa Izba Gospodarcza Chłodnictwa i Klimatyzacji/Komisija,T‑126/19, EU:T:2021:360, točka 33).

32

V obravnavanem primeru iz izpodbijanega sklepa izhaja, da so vse določbe, katerih nezakonitost uveljavlja tožeča stranka, uporabljene v tem sklepu, bodisi ker so te določbe podlaga za predhodne prispevke, zahtevane od tožeče stranke, kot velja za primer člena 70(1) in (2) Uredbe št. 806/2014, bodisi ker določajo parametre za izračun teh prispevkov, kot velja za člena 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 ter Prilogo I k tej delegirani uredbi. Zato v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, obstaja neposredna pravna povezava med izpodbijanim sklepom in spornimi določbami.

33

Na drugi strani drži, da je ničnostna tožba fizične ali pravne osebe dopustna le takrat, kadar ima ta oseba interes za razglasitev ničnosti izpodbijanega akta. Pogoj za tak interes je, da ima lahko razglasitev ničnosti tega akta sama po sebi pravne posledice in da lahko rezultat pravnega sredstva stranki, ki ga je vložila, prinese korist. Pravni interes tožeče stranke mora biti obstoječ in dejanski. Ne more se nanašati na prihodnji in hipotetičen položaj (glej sodbo z dne 5. maja 2021, Pharmaceutical Works Polpharma/EMA,T‑611/18, EU:T:2021:241, točki 139 in 141 ter navedena sodna praksa).

34

Ob tem so v obravnavanem primeru vse določbe, na katere se nanašajo ugovori nezakonitosti, bodisi podlaga za predhodne prispevke, ki so se od tožeče stranke zahtevali za leto 2021, bodisi določajo parametre za izračun teh prispevkov, tako da ima tožeča stranka obstoječ in dejanski interes za ugotovitev njihove nezakonitosti. Če bi tožeča stranka s tožbo uspela, bi bili namreč taki prispevki brez pravne podlage. Zato v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, tožeča stranka ima interes za ugotovitev nezakonitosti teh določb.

35

Posledično je treba ugovore nedopustnosti, ki jih je podala Komisija, zavrniti.

36

Tožeča stranka s prvim tožbenim razlogom trdi, da je s členom 70(1) in (2), drugi pododstavek, točki (a) in (b), Uredbe št. 806/2014 ter členoma 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 in Prilogo I k tej delegirani uredbi kršeno načelo enakega obravnavanja. Trditve v podporo temu tožbenemu razlogu so razdeljene na štiri dele, ki se nanašajo na, prvič, neupoštevanje različnih položajev institucij bančne unije, drugič, neutemeljenost izključitve kritih vlog iz osnove za izračun osnovnega letnega prispevka, tretjič, neutemeljenost neodštetja kvalificiranih obveznosti in, četrtič, neprimernost meril za prilagoditev osnovnega letnega prispevka glede na profil tveganja.

37

Uvodoma je treba pojasniti, da nobenega od teh delov ni mogoče razumeti v smislu, da tožeča stranka v resnici trdi, da je bila pri zgoraj navedenih določbah storjena napaka pri presoji, in sicer iz razlogov, navedenih v točki 36 zgoraj. Na obravnavi je tožeča stranka v odgovor na vprašanje Splošnega sodišča namreč potrdila, da je s celotnim prvim tožbenim razlogom uveljavljala le kršitev načela enakega obravnavanja, in ne napake pri presoji.

38

Kar zadeva poleg tega kršitev načela enakega obravnavanja, je treba spomniti, da to načelo kot splošno načelo prava Unije zahteva, da se primerljivi položaji ne obravnavajo različno in da se različni položaji ne obravnavajo enako, razen če tako obravnavanje ni objektivno utemeljeno (sodba z dne 3. februarja 2021, Fussl Modestraße Mayr,C‑555/19, EU:C:2021:89, točka 95).

39

Ker se je tožeča stranka sklicevala na kršitev načela enakega obravnavanja, je ona tista, ki mora natančno opredeliti primerljive položaje, v katerih je bila po njenem mnenju obravnavana različno, ali različne položaje, v katerih je bila po njenem mnenju obravnavana enako (sodba z dne 12. aprila 2013, Du Pont de Nemours (France) in drugi/Komisija, T‑31/07, neobjavljena, EU:T:2013:167, točka 311).

40

V skladu z ustaljeno sodno prakso se primerljivost takih položajev presoja glede na vse njihove značilnosti. Pri ugotavljanju in presoji teh značilnosti je treba med drugim upoštevati predmet in namen akta, s katerim je uvedeno zadevno razlikovanje. Poleg tega je treba upoštevati načela in cilje področja, na katero spada ta akt (glej sodbo z dne 3. februarja 2021, Fussl Modestraße Mayr,C‑555/19, EU:C:2021:89, točka 99 in navedena sodna praksa).

41

Kar zadeva predmet in cilj Uredbe št. 806/2014 in Delegirane uredbe 2015/63, je treba spomniti, da ta akta enako kot Direktiva 2014/59 spadata na področje EMR, katerega vzpostavitev je bila v skladu z uvodno izjavo 12 Uredbe št. 806/2014 namenjena zagotovitvi nevtralnega pristopa pri obravnavanju propadajočih bank in tako povečanju stabilnosti bank sodelujočih držav članic in preprečitvi prelivanja učinkov kriz v nesodelujoče države članice, s tem pa olajšanju delovanja notranjega trga kot celote.

42

Za financiranje dejavnosti EMR so bili z Direktivo 2014/59, Uredbo št. 806/2014 in Delegirano uredbo 2015/63 uvedeni predhodni prispevki, katerih posebnost je, kot je razvidno iz uvodnih izjav od 105 do 107 te direktive in uvodne izjave 41 te uredbe, da v skladu z logiko zavarovanja zagotovijo, da finančni sektor zagotavlja zadostna finančna sredstva EMR, da bi ta lahko izpolnjeval svoje funkcije, in institucije spodbujajo k sprejetju manj tveganih načinov delovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 113).

43

Zakonitost določb, katerih nezakonitost uveljavlja tožeča stranka, je treba preučiti ob upoštevanju teh ugotovitev.

44

Med temi določbami je najprej člen 70(1) in (2), drugi pododstavek, točki (a) in (b), Uredbe št. 806/2014, ki določa opredelitev letne ciljne ravni, ki jo je treba porazdeliti med institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.

45

Poleg tega tožeča stranka izpodbija zakonitost členov 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63, ki določata merila za prilagoditev predhodnih prispevkov profilu tveganja institucij, kot so določena v členu 103(7) Direktive 2014/59. Konkretneje so v členu 6 te delegirane uredbe našteti stebri in kazalniki tveganja, ki jih mora EOR upoštevati pri ocenjevanju profila tveganja institucij, v členu 7 te delegirane uredbe pa je določena relativna utež vsakega stebra in kazalnika tveganja, ki jo mora EOR uporabiti pri ocenjevanju profila tveganja posamezne institucije.

46

Nazadnje, tožeča stranka se sklicuje na nezakonitost Priloge I k Delegirani uredbi 2015/63, v kateri so podrobneje določeni različni koraki metodologije za izračun, ki jo je EOR uporabil za določitev zneska predhodnih prispevkov, in navedene matematične formule, ki jih mora uporabiti EOR.

47

Prvi del prvega tožbenega razloga vsebuje dva očitka, od katerih se prvi nanaša na neupoštevanje različnih položajev bančnih sektorjev sodelujočih držav članic in drugi na nedoslednost, povezano z neupoštevanjem meril za ocenjevanje, uporabljenih v okviru enotnega mehanizma nadzora (EMN).

48

Z drugim delom prvega tožbenega razloga tožeča stranka v bistvu trdi, da je s členom 70(2), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 806/2014 kršeno načelo enakega obravnavanja, ker določa izključitev kritih vlog iz obveznosti, ki se upoštevajo pri izračunu osnovnega letnega prispevka.

49

EOR, Parlament, Svet in Komisija te trditve izpodbijajo.

50

Na prvem mestu, tožeča stranka v okviru prvega očitka prvega dela trdi, da se razporeditev predhodnih prispevkov med različne institucije bančne unije, opravljena na podlagi člena 70(1) in (2) Uredbe št. 806/2014 ter členov 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 in Priloge I k tej delegirani uredbi, uporabi na podlagi meril, katerih pravila za izračun ne upoštevajo različnih položajev bančnih sektorjev sodelujočih držav članic. Zlasti naj te določbe ne bi upoštevale posebnih značilnosti in edinstvenega profila institucij, ki imajo sedež v Franciji (v nadaljevanju: francoske institucije), kot je tožeča stranka. Tako naj bi bile te institucije, čeprav naj bi bile v drugačnih položajih kot institucije s sedežem v drugih sodelujočih državah članicah (v nadaljevanju: institucije drugih držav članic), obravnavane enako pri izračunu zneska navedenih prispevkov.

51

V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da se francoske institucije razlikujejo od institucij drugih držav članic po tem, da čeprav imajo na splošno visok skupni znesek obveznosti, imajo razmeroma nizek znesek kritih vlog.

52

Tožeča stranka trdi, da na to značilnost opozarja za zatrjevanje, da kršitev načela enakega obravnavanja zadeva tudi njo. Ta kršitev naj bi izhajala iz tega, da ji nizek znesek njenih kritih vlog ne omogoča, da zmanjša svoj osnovni letni prispevek, in da ta nizki znesek torej „umetno“ povečuje relativno težo tega prispevka v izračunu njenega celotnega predhodnega prispevka.

53

Trditev tožeče stranke je torej treba razumeti tako, da v bistvu trdi, da je v slabšem položaju glede na institucije, ki imajo visok znesek kritih vlog in imajo med drugim sedež v drugih državah članicah, ker so te zadnjenavedene institucije lahko upravičene do večjega zmanjšanja obveznosti, ki se uporabijo za izračun predhodnega prispevka, tako da bi v resnici morala biti obravnavana drugače kot te druge institucije.

54

Ta trditev se prekriva s trditvami, navedenimi v okviru drugega dela prvega tožbenega razloga, ki se nanaša na neutemeljenost izključitve kritih vlog iz osnove za izračun osnovnega letnega prispevka. Zato jih je treba preučiti skupaj.

55

V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da se izključitev kritih vlog iz osnove za izračun osnovnega letnega prispevka, določena v členu 70(2), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 806/2014, uporablja enako za vse institucije, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, vključno torej s francoskimi institucijami, med katerimi je tožeča stranka, in institucijami drugih držav članic, neodvisno od zneska njihovih kritih vlog.

56

Dalje, kar zadeva vprašanje, ali so francoske institucije, med katerimi je tožeča stranka, za namene uporabe navedene izključitve v položaju, ki je primerljiv s položajem institucij drugih držav članic, je treba spomniti, da je namen Direktive 2014/59 in Uredbe št. 806/2014 med drugim v skladu z logiko zavarovanja zagotoviti, da finančni sektor zagotavlja zadostna finančna sredstva EMR, da bi ta lahko izpolnjeval svoje funkcije, kot je navedeno v točki 42 zgoraj. V zameno za njihove obveznosti, da plačajo predhodne prispevke, so vse institucije upravičene do teh prispevkov prek stabilnosti finančnega sistema, ki jo zagotavlja ESR. Ta upravičenost obstaja neodvisno od zneska kritih vlog, ki jih imajo na voljo institucije, in obsega, v katerem lahko ta znesek izključijo iz osnove za izračun svojega osnovnega letnega prispevka.

57

V teh okoliščinah institucij zgolj dejstvo, da imajo na voljo različne zneske kritih vlog, ne postavlja v različne položaje z vidika predmeta in cilja Direktive 2014/59 in Uredbe št. 806/2014.

58

Nazadnje, okoliščina, da se z uporabo teh meril dobijo različni zneski predhodnih prispevkov za tožečo stranko in za druge institucije, je posledica preprostega dejstva, da imajo na voljo različne zneske kritih vlog.

59

Vendar tudi ob domnevi, da imajo francoske institucije, med katerimi je tožeča stranka, na voljo nižji znesek kritih vlog kot institucije drugih držav članic, ta okoliščina ne more zadostovati za ugotovitev kršitve načela enakega obravnavanja.

60

V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da ima lahko to, da zakonodajalec Unije sprejme ureditev na posebnem področju delovanja, različne posledice za nekatere gospodarske subjekte glede na njihov individualni položaj ali nacionalna pravila, ki poleg tega veljajo zanje, pri čemer take posledice ni mogoče šteti za kršitev načela enakega obravnavanja, če navedena ureditev temelji na objektivnih merilih, prilagojenih ciljem, ki se uresničujejo z njo (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 19. septembra 2013, Panellinios Syndesmos Viomichanion Metapoiisis Kapnou,C‑373/11, EU:C:2013:567, točka 34 in navedena sodna praksa).

61

V obravnavanem primeru je treba na eni strani ugotoviti, da izključitev kritih vlog iz osnove za izračun osnovnega letnega prispevka temelji na objektivnih merilih. V zvezi s tem iz člena 3(1), točka 11, Uredbe št. 806/2014, ki napotuje na člen 2(1), točka 5, Direktive 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o sistemih jamstva za vloge (UL 2014, L 173, str. 149), izhaja, da pojem „krite vloge“ v smislu Uredbe št. 806/2014 za namene izključitve teh vlog iz osnove za izračun osnovnega letnega prispevka ustreza pojmu „krite vloge“ v okviru sistema jamstva za vloge (SJV). Ta zadnjenavedeni pojem pa je opredeljen na podlagi meril iz člena 2, točki 3 in 4, in člena 6 Direktive 2014/49, ki so objektivna.

62

Na drugi strani je treba ugotoviti, da ta izključitev temelji na merilih, prilagojenih ciljem, ki se uresničujejo s členom 70(2), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 806/2014. Kot je pojasnil EOR, je namreč cilj navedene izključitve med drugim preprečiti učinek dvojnega štetja kritih vlog. V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo institucije zaradi navedenih vlog na podlagi Direktive 2014/49 plačati prispevke v SJV, v katere spadajo. Če pa, kot zahteva tožeča stranka, krite vloge ne bi bile izključene iz osnove za izračun predhodnih prispevkov, bi institucije morale zaradi teh istih kritih vlog plačati predhodne prispevke poleg prispevkov, ki omogočajo financiranje SJV.

63

V teh okoliščinah je za odločitev zakonodajalca Unije v členu 70(2), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 806/2014, da krite vloge izključi iz vseh obveznosti institucij, ki se morajo upoštevati pri izračunu osnovnega letnega prispevka, mogoče šteti, da temelji na objektivnih merilih, prilagojenih ciljem, ki se uresničujejo s to določbo.

64

Zato je treba zavrniti prvo trditev, ki jo je tožeča stranka navedla v utemeljitev prvega očitka prvega dela prvega tožbenega razloga, in drugi del tega tožbenega razloga.

65

Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da je posledica metodologije za izračun iz določb, navedenih v točki 50 zgoraj, da so predhodni prispevki francoskih institucij znatno višji od predhodnih prispevkov institucij drugih držav članic in da so se od leta 2016 močno zvišali.

66

V zvezi s tem tožeča stranka najprej ne zanika, da se merila za izračun teh predhodnih prispevkov uporabljajo enako za francoske institucije, med katere spada, in institucije drugih držav članic.

67

Dalje, tožeča stranka ne pojasnjuje vpliva okoliščine, omenjene v točki 65 zgoraj, na preučitev vprašanja, ali je v drugačnem položaju kot institucije drugih držav članic.

68

Nazadnje, visoki znesek predhodnih prispevkov francoskih institucij je vsekakor mogoče pojasniti z več dejavniki, ki jih tožeča stranka ni izpodbijala.

69

Prvič, EOR je pojasnil, ne da bi se mu oporekalo, da imajo francoske institucije običajno večji delež skupnih obveznosti kot institucije drugih držav članic, in sicer več kot eno tretjino teh obveznosti v obdobju, upoštevnem za izračun predhodnih prispevkov.

70

Taka okoliščina ima velik učinek na znesek osnovnih letnih prispevkov zadevnih institucij in posledično na znesek njihovih predhodnih prispevkov. V skladu s členom 103(2) Direktive 2014/59 in členom 70(1) Uredbe št. 806/2014 je osnovni letni prispevek vsake institucije sorazmeren z zneskom obveznosti te institucije brez kapitala in kritih vlog glede na skupne obveznosti brez kapitala in kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemljih vseh sodelujočih držav članic. Uporaba teh določb tako vodi k temu, da so letni prispevki francoskih institucij pogosto višji od letnih prispevkov institucij drugih držav članic.

71

Vendar tožeča stranka ni izpodbijala zakonitosti člena 103(2) Direktive 2014/59 in člena 70(1) Uredbe št. 806/2014, v skladu s katerima se je zakonodajalec Unije odločil, da izračun predhodnih prispevkov opre na znesek obveznosti institucij.

72

Drugič, tožeča stranka tudi ni izpodbijala trditve EOR, da se je obseg bilance stanja francoskih institucij in njihovih obveznosti med letoma 2016 in 2021 povečal, zaradi česar so se zvišali osnovni letni prispevek teh institucij in posledično predhodni prispevki, ki jih je morala plačati tožeča stranka.

73

Tretjič, EOR je pojasnil, ne da bi se mu oporekalo, da je bilo zvišanje predhodnih prispevkov francoskih institucij posledica tako imenovanega mehanizma „phasing-in“ izračuna teh prispevkov, kot je določen v členu 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81 (v nadaljevanju: mehanizem „phasing-in“). V skladu s tem mehanizmom, ki se sicer uporablja za vse zadevne institucije, se vse večji delež predhodnih prispevkov institucij izračuna na podlagi unije namesto na nacionalni podlagi, pri čemer je za izračun predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021 ta delež znašal 86,67 %.

74

V zvezi s tem je EOR pojasnil, da taka okoliščina pomeni, da se profil tveganja francoskih institucij vse bolj meri glede na profil tveganja institucij drugih držav članic. Tako ob upoštevanju deleža skupnih obveznosti francoskih institucij glede na skupne obveznosti institucij drugih držav članic, kot je navedeno v točki 69 zgoraj, mehanizem „phasing-in“ pojasnjuje – glede na ista neizpodbijana pojasnila EOR – zakaj se je znesek predhodnih prispevkov francoskih institucij, med katerimi je tožeča stranka, med letoma 2016 in 2021 zvišal bolj kot znesek institucij drugih držav članic.

75

Zato je zvišanje predhodnega prispevka francoskih institucij, kot je tožeča stranka, mogoče pojasniti z vsemi objektivnimi dejavniki, med katerimi je vse višji znesek njihovih obveznosti, in ne z neenakim obravnavanjem, ki naj bi ga bile deležne.

76

V teh okoliščinah tožeča stranka ni dokazala, da je z določbami, omenjenimi v točki 50 zgoraj, kršeno načelo enakega obravnavanja.

77

Na tretjem mestu, trditve tožeče stranke, da mehanizem „phasing-in“ v bistvu pomeni, da se ne upoštevajo posebne značilnosti vsakega bančnega sektorja in da se ustvarja izkrivljanje med bančnimi sektorji v škodo francoskega sektorja, prav tako ni mogoče sprejeti.

78

Namen te trditve je namreč izpodbijati sam obstoj mehanizma „phasing-in“, ne da bi se tožeča stranka sklicevala na nezakonitost določbe, ki predvideva ta mehanizem, in sicer člena 8(1) Izvedbene uredbe 2015/81.

79

Vsekakor se ta določba nanaša na vse institucije, med drugim na tožečo stranko. Zato se mehanizem „phasing-in“ uporablja enako za francoske institucije, med katere spada tožeča stranka, in institucije drugih držav članic. Poleg tega, čeprav je treba kritiko tožeče stranke razumeti tako, da trdi, da v okviru mehanizma „phasing-in“ francoske institucije niso v položaju, primerljivem s položajem institucij drugih držav članic, je treba poudariti, da tožeča stranka Splošnemu sodišču ni predložila nobenega konkretnega elementa, ki bi dokazoval, da so v okviru tega mehanizma prvonavedene dejansko v drugačnem položaju kot drugonavedene.

80

Na četrtem mestu, tožeča stranka trdi, da je poleg tega, da ne predstavlja enakega tveganja kot institucije drugih držav članic, malo verjetno, da lahko koristi ESR ob upoštevanju minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti (v nadaljevanju: MREL), ki velja zanjo, in nujnega izvajanja instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov v velikem obsegu in pred vsakim posredovanjem ESR.

81

Najprej, spomniti je treba, da v skladu s členom 3(1), točka 40, Uredbe št. 806/2014 kapital ustreza sredstvom, ki jih instituciji dajo na voljo njeni delničarji ali drugi vlagatelji, in dobičku, ki ga je ustvarila in ni bil razdeljen.

82

Dalje, v skladu s členom 3, točka 49, Uredbe št. 806/2014 so „kvalificirane obveznosti“ obveznosti in kapitalski instrumenti, ki niso kapitalski instrumenti, ki spadajo v določene razrede, in ki niso izključeni s področja uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov.

83

Poleg tega člen 12(16), prvi pododstavek, točke od (a) do (f), Uredbe št. 806/2014 določa, da mora biti kvalificirana obveznost, izdana za izpolnitev MREL v smislu odstavka 1 te določbe, instrument, ki je izdan in v celoti plačan, da obveznost ne sme biti v lasti same institucije, niti je institucija ni zavarovala in ne jamči zanjo, da institucija nakupa instrumenta ni financirala niti posredno niti neposredno, da je preostala zapadlost obveznosti najmanj eno leto, da obveznost ne sme izhajati ne iz izvedenega finančnega instrumenta ne iz vloge, ki je prednostno obravnavana v nacionalni hierarhiji insolventnosti.

84

Nazadnje, spomniti je treba, da – kot izhaja iz uvodne izjave 73 in člena 27 Uredbe št. 806/2014 – instrument za reševanje s sredstvi upnikov zmanjšuje stroške reševanja propadajočega subjekta, ki jih krijejo davčni zavezanci, s tem, da zagotavlja, da delničarji in upniki propadajočega subjekta prevzamejo ustrezen del izgube in stroškov, ki nastanejo zaradi propada subjekta. Iz uvodne izjave 83 Uredbe št. 806/2014 izhaja tudi, da za zagotovitev učinkovitosti instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov člen 12 te uredbe določa, da morajo institucije imeti zadostne zneske kapitala in kvalificiranih obveznosti, da pokrijejo izgube in dokapitalizirajo propadajoče institucije.

85

Ob tem tožeča stranka ne zanika, da je v Uredbi št. 806/2014 in Delegirani uredbi 2015/63 obravnavana enako kot druge zadevne institucije pri upoštevanju zahtev v zvezi z MREL in izvajanjem instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov.

86

Če bi bilo treba v teh okoliščinah trditev tožeče stranke razumeti tako, da ta v resnici trdi, da je v slabšem položaju, ker v Uredbi št. 806/2014 in Delegirani uredbi 2015/63 niso bile zadostno upoštevane zahteve v zvezi z MREL in izvajanjem instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov za izračun zneska predhodnih prispevkov, je treba ugotoviti naslednje.

87

Najprej, tožeča stranka Splošnemu sodišču ni predložila nobenega konkretnega elementa, s katerim bi izpodbijala trditev EOR, da so institucije z veliko obveznostmi, kot je sama, najprimernejše za uporabo mehanizmov za reševanje, sprejetih v Uredbi št. 806/2014, in to kljub zahtevam, ki veljajo zanje v zvezi z MREL ali drugimi bonitetnimi zahtevami. V zvezi s tem je v uvodni izjavi 5 Delegirane uredbe 2015/63 poleg tega poudarjeno, da večja kot je institucija, bolj je verjetno, da bo v primeru težav organ za reševanje menil, da je v javnem interesu izvesti njeno reševanje in uporabiti ESR, da bi se zagotovila učinkovita uporaba instrumentov za reševanje.

88

Dalje, člen 6(2)(a) Delegirane uredbe 2015/63 v okviru ocenjevanja profila tveganja institucij določa kazalnik tveganja, ki temelji med drugim na zahtevah v zvezi z MREL, za izračun zneska njihovega predhodnega prispevka. Vendar tožeča stranka ni trdila, da je teža tega kazalnika tveganja v okviru izračuna predhodnih prispevkov nezadostna.

89

V zvezi s tem je treba dodati, da čeprav drži, da člen 20 Delegirane uredbe 2015/63 omogoča, da EOR pri izračunu predhodnega prispevka prehodno ne upošteva navedenega kazalnika tveganja, tožeča stranka vseeno ni izpodbijala veljavnosti te določbe.

90

Nazadnje, iz členov 22 in 27 Uredbe št. 806/2014 izhaja, da se v okviru sprejetja reševanja na podlagi te uredbe instrument za reševanje s sredstvi upnikov uporabi enako za vse institucije pred uporabo ESR. Dalje, možnost uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov ne izključuje morebitne uporabe ESR. V teh okoliščinah tožeča stranka ni dokazala, da so francoske institucije v drugačnem položaju kot institucije drugih držav članic zaradi svojih MREL in svoje možnosti za uporabo instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov.

91

Na petem mestu, tožeča stranka trdi, da je Svet na sestanku 9. decembra 2014 pripravil politični dogovor, v skladu s katerim morajo biti „francoski in nemški prispevki“ v prehodnem obdobju na isti ravni.

92

Vendar iz zapisnika tega sestanka Sveta, objavljenega na njegovem spletnem mestu, ni razvidno, da je bil tak dogovor sklenjen.

93

Zato je treba trditev tožeče stranke zavrniti.

94

Na šestem mestu, tožeča stranka meni, da je bila obravnavana neenako, ker ni mogla uporabiti ureditve za izračun predhodnih prispevkov, ki se uporablja za male in srednje institucije.

95

Člen 10 Delegirane uredbe 2015/63 in člen 8(5) Izvedbene uredbe 2015/81 določata posebne ureditve za male in srednje institucije, iz katerih izhaja, prvič, da so predhodni prispevki malih institucij – načeloma in razen če obstajajo posebne okoliščine – pavšalni zneski ter, drugič, da so predhodni prispevki srednjih institucij delno pavšalni, delno pa se lahko izračunajo po pravilih, ki se uporabljajo za vse druge institucije. Vendar ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točki 87 zgoraj, velike institucije, ki imajo zelo visok znesek obveznosti, kot je tožeča stranka, v zvezi z uporabo ESR nimajo profila tveganja, enakovrednega profilu tveganja malih in srednjih institucij ali manjšega od zadnjenavedenega profila. Posledično ti kategoriji nista v primerljivem položaju za namene izračuna predhodnih prispevkov.

96

Zato in ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov tožeča stranka ni dokazala, da je s členom 70(1) in (2), drugi pododstavek, točki (a) in (b), Uredbe št. 806/2014 ter členoma 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 in Prilogo I k tej delegirani uredbi kršeno načelo enakega obravnavanja.

97

Posledično je treba prvi očitek prvega dela in drugi del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljena.

98

Tožeča stranka trdi, da je glede na kontinuiteto in močno razmerje med EMN in EMR nedosledno, da se tveganje, ki ga institucija predstavlja v okviru EMR, ocenjuje brez upoštevanja meril za ocenjevanje, uporabljenih v okviru EMN, s katerimi se je mogoče prepričati, da so institucije, ki bodo najverjetneje uporabile ESR, tiste, ki največ prispevajo k njegovemu financiranju. Z neupoštevanjem meril za ocenjevanje, uporabljenih v okviru EMN, naj bi bile tako kaznovane institucije, pri katerih je uporaba ESR najmanj verjetna, med drugim ob upoštevanju njihove trdnosti, priznane v okviru EMN.

99

V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da kljub zahtevam, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah 38 in 39 zgoraj, tožeča stranka ne pojasnjuje dovolj jasno, zakaj je domnevna zahteva po skladnosti z merili, omenjenimi v točki 98 zgoraj, upoštevna za ugotovitev, ali je utrpela kršitev načela enakega obravnavanja.

100

Če je treba v teh okoliščinah trditev tožeče stranke razumeti tako, da v resnici trdi, da je obravnavana enako kot druge institucije, ki imajo višji profil tveganja glede na merila za ocenjevanje, uporabljena v okviru EMN, čeprav naj bi bila po teh merilih verjetnost, da bo uporabila ESR, manjša, je treba ugotoviti naslednje.

101

Seveda drži, kot je razvidno iz uvodnih izjav 11, 13, 15 in 52 Uredbe št. 806/2014, da se pravila, določena v okviru EMR, in pravila, sprejeta v okviru EMN, dopolnjujejo.

102

Predvsem so nekatera pravila za ocenjevanje, uporabljena v okviru EMR, podobna pravilom, uporabljenim v okviru EMN, kot so določena med drugim v Uredbi (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL 2013, L 176, str. 1).

103

Tako so v več merilih iz predpisov o EMR uporabljeni pojmi, ki ustrezajo pojmom iz predpisov, sprejetih v okviru EMN, in so celo opredeljeni z izrecnim sklicevanjem na zadnjenavedene predpise. To med drugim velja za pojme „kapital“, „količnik finančnega vzvoda“ ali „količnik navadnega lastniškega temeljnega kapitala“, ki so odločilni za uporabo kazalnikov tveganja, naštetih v členu 6(2), od (a) do (c), Delegirane uredbe 2015/63, in opredeljeni v členu 3 te delegirane uredbe s sklicevanjem na Uredbo št. 575/2013.

104

Vendar je treba kljub temu dopolnjevanju ugotoviti, kot trdi EOR, ne da bi se mu v zvezi s tem oporekalo, da se cilji v zvezi z reševanjem institucij, ki se uresničujejo s predpisi o EMR, razlikujejo od ciljev, ki se v zvezi z zahtevami glede nadzora uresničujejo s predpisi o EMN.

105

Tako je na eni strani cilj predpisov Unije o reševanju institucij, kar zadeva predhodne prispevke, kot je razvidno iz točke 42 zgoraj, v skladu z logiko zavarovanja zagotoviti, da finančni sektor zagotavlja zadostna finančna sredstva EMR, da bi ta lahko izpolnjeval svoje funkcije, in spodbujati institucije k sprejemanju manj tveganih načinov delovanja.

106

Na drugi strani je cilj predpisov Unije o bonitetnih zahtevah v skladu z uvodno izjavo 32 Uredbe št. 575/2013 spodbujanje gospodarsko koristnih bančnih dejavnosti, ki bodo v splošnem interesu, in odvračanje od nevzdržnih finančnih špekulacij brez resnične dodane vrednosti, vendar v skladu z uvodno izjavo 42 te uredbe tudi, da se uporabijo boljši načini merjenja in upravljanja tveganj ter da se uporabijo tudi za namen regulativnega kapitala.

107

Iz tega še posebej sledi, da imata ocenjevanje tveganja pri uporabi predpisov o EMR in ocenjevanje tveganja v okviru EMN različne cilje. Tako se ocenjevanje tveganja v okviru stebra II EMN opravlja za izpolnitev bonitetnih zahtev, ki so s tem mehanizmom določene za zagotovitev, da ima dana institucija na voljo zadosten kapital za kritje vseh posebnih tveganj, ki ne bila krita s stebrom I EMN, ki ustreza horizontalnemu ocenjevanju tveganja institucije. Rezultat takega ocenjevanja je namenjen določitvi bonitetnih zahtev, ki morajo veljati za dano institucijo, da se prepreči njen propad.

108

Nasprotno pa se ocenjevanje tveganja v okviru prilagoditve osnovnega letnega prispevka glede na profil tveganja, določeno v členu 70(2), drugi pododstavek, točka (b), Uredbe št. 806/2014 in členih od 5 do 9 Delegirane uredbe 2015/63, opravi za porazdelitev predhodnih prispevkov med vse zadevne institucije. Rezultat takega ocenjevanja je namenjen presoji ne le tveganja propada dane institucije, ampak širše tudi tveganja, da bo propadajoča institucija uporabila ESR.

109

Poleg tega predpisi o EMR sledijo posebni logiki v smislu, da se profil tveganja dane institucije oceni tudi glede na profil tveganja vseh drugih zadevnih institucij.

110

Ob upoštevanju posebnih predmetov in ciljev predpisov o EMN in predpisov o EMR ter primerjalne logike, ki ji sledijo zadnjenavedeni predpisi, zgolj iz tega, da v pravnem okviru, ki ureja izračun predhodnih prispevkov v EMR, niso kot taka prevzeta merila za ocenjevanje tveganja, določena v okviru EMN, ni mogoče sklepati, da je bilo načelo enakega obravnavanja kršeno.

111

Posledično je treba drugi očitek prvega dela prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen in z njim ves prvi del.

112

Tožeča stranka trdi, da je s členom 70(1) in (2) Uredbe št. 806/2014 ter členoma 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 in Prilogo I k tej delegirani uredbi kršeno načelo enakega obravnavanja, ker niti člen 70(2), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 806/2014 niti člen 5(1) Delegirane uredbe 2015/63 ne določata, da se kvalificirane obveznosti odštejejo od obveznosti, ki se upoštevajo pri izračunu osnovnega letnega prispevka. Ti predpisi naj bi morali določati tako odštetje, ker so kvalificirane obveznosti „skoraj kapital“, ki naj bi bil oblikovan za izpolnitev bonitetnih zahtev iz naslova MREL ter naj bi se uporabil za pokritje izgub in vzpostavitev instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov.

113

EOR, Parlament, Svet in Komisija te trditve izpodbijajo.

114

Glede na pojasnila tožeče stranke na obravnavi je treba ugotoviti, da ta v bistvu na prvem mestu trdi, da kršitev načela enakega obravnavanja izhaja iz dejstva, da so kvalificirane obveznosti v primerljivem položaju kot kapital, vendar so obravnavane drugače kot ta kapital, ker niso v skladu s členom 70(2), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 806/2014 izključene iz obveznosti, ki se upoštevajo pri izračunu osnovnega letnega prispevka.

115

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s členom 70(2), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 806/2014 kapital izključen iz obveznosti, ki se upoštevajo pri izračunu osnovnega letnega prispevka. Nasprotno pa niti člen 70(1) Uredbe št. 806/2014 niti člen 5(1) Delegirane uredbe 2015/63, ki določata izključitev nekaterih obveznosti iz izračuna osnovnega letnega prispevka, iz navedenih obveznosti ne izključujeta kvalificiranih obveznosti.

116

Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 40 zgoraj, je treba preučiti, ali so z vidika predmeta in cilja Uredbe št. 806/2014 kvalificirane obveznosti v primerljivem položaju kot kapital, tako da bi morale biti izključene iz izračuna osnovnega letnega prispevka.

117

Glede tega je treba ugotoviti, da v skladu s členom 17(1) Uredbe št. 806/2014 in členom 48(1) Direktive 2014/59 pri uporabi instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov za institucijo v okviru postopka reševanja nacionalni organi za reševanje izvajajo pooblastila za odpis in konverzijo terjatev najprej za kapital in nato – „če in samo če“ z razpoložljivim kapitalom ni bilo mogoče pokriti izgub – za kvalificirane obveznosti.

118

Poleg tega EOR na podlagi člena 21(1) in (7a) Uredbe št. 806/2014 izvaja pooblastilo za odpis ali konverzijo kvalificiranih obveznosti neodvisno od ukrepa za reševanje samo v zvezi s kvalificiranimi obveznostmi, ki izpolnjujejo posebne in omejevalne pogoje iz člena 12g(2)(a) te uredbe, razen pogoja v zvezi s preostalo zapadlostjo obveznosti, kot je omenjen v členu 72c(1) Uredbe (EU) št. 575/2013. Te določbe dokazujejo, da so možnosti EOR, da neodvisno od ukrepa za reševanje odpiše in konvertira kvalificirane obveznosti, opredeljene s posebnimi in omejevalnimi pogoji, drugače kot velja za kapital.

119

Nazadnje, člen 27(5) Uredbe št. 806/2014 določa, da se v izjemnih okoliščinah, ko se uporabi instrument za reševanje s sredstvi upnikov, nekatere kvalificirane obveznosti lahko izvzamejo ali delno izvzamejo iz uporabe pooblastil za odpis ali konverzijo. Taka možnost pa ne obstaja za kapital.

120

Zato v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, kvalificirane obveznosti nimajo enake sposobnosti za pokritje izgub institucij, kot jo ima kapital.

121

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da kljub zahtevam, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točki 39 zgoraj, tožeča stranka ni dokazala, da so kvalificirane obveznosti v primerljivem položaju kot kapital, kar zadeva njihovo sposobnost pokriti izgube in vzpostaviti instrument za reševanje s sredstvi upnikov.

122

Na drugem mestu, tožeča stranka kritizira dejstvo, da člen 5(1) Delegirane uredbe 2015/63 ne določa odštetja kvalificiranih obveznosti od obveznosti, ki se uporabijo kot osnova za izračun osnovnega letnega prispevka.

123

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ta določba ne določa niti izključitve kapitala iz obveznosti, ki se uporabijo kot osnova za izračun osnovnega letnega prispevka, saj je ta izključitev določena v členu 70(2), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 806/2014.

124

Poleg tega iz sodne prakse izhaja, da upoštevanje načela enakega obravnavanja ne more utemeljiti odštetja kvalificiranih obveznosti od obveznosti, ki se uporabijo kot osnova za izračun osnovnega letnega prispevka, saj je Delegirana uredba 2015/63 razlikovala med položaji s posebnimi značilnostmi, neposredno povezanimi s tveganji, ki jih pomenijo zadevne obveznosti (glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2019, Iccrea Banca,C‑414/18, EU:C:2019:1036, točka 95).

125

Iz navedenega izhaja, da to, da v členu 5(1) Delegirane uredbe 2015/63 ni določeno odštetje kvalificiranih obveznosti od obveznosti, ki se uporabijo kot osnova za izračun osnovnega letnega prispevka, ne pomeni kršitve načela enakega obravnavanja.

126

Posledično je treba tretji del prvega tožbenega razloga zavrniti kot neutemeljen.

127

Tožeča stranka s četrtim delom prvega tožbenega razloga trdi, da je s členom 70(1) in (2) Uredbe št. 806/2014 ter členoma 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 in Prilogo I k tej delegirani uredbi kršeno načelo enakega obravnavanja, ker predhodni prispevki zaradi meril za izračun multiplikatorja za prilagoditev ne predstavljajo tveganja, ki ga subjekt dejansko nosi. V zvezi s tem tožeča stranka navaja tri očitke, ki se nanašajo na, prvič, neupoštevanje lastnega celotnega profila tveganja vsake institucije, drugič, neobstoj presoje dejavnikov tveganja z vidika vsake zahteve, ki jo nadzorni organ naloži v okviru EMN, in tretjič, nemožnost celovitega upoštevanja vsake posamezne posebnosti vsake institucije.

128

Tožeča stranka trdi, da merila, določena v „členu 6 in naslednjih“ Delegirane uredbe 2015/63, temeljijo na upoštevanju dejavnikov tveganja na individualni podlagi, in ne na upoštevanju lastnega celotnega profila tveganja vsake institucije.

129

EOR, Parlament, Svet in Komisija te trditve izpodbijajo.

130

Najprej, ugotoviti je treba, da v nasprotju s sodno prakso, navedeno v točki 39 zgoraj, tožeča stranka ni natančno opredelila primerljivih položajev, ki so bili po njenem mnenju obravnavani različno, ali različnih položajev, ki so bili po njenem mnenju obravnavani enako, ko je zakonodajalec Unije določal merila za prilagoditev osnovnega letnega prispevka glede na profil tveganja.

131

Dalje, ni sporno, da se merila za izračun multiplikatorja za prilagoditev, s katerimi se osnovni letni prispevek prilagodi glede na merilo tveganja, uporabljajo za vse zadevne institucije, kot je tožeča stranka, razen za tiste, ki so upravičene do plačila pavšalnega prispevka na podlagi člena 10 Delegirane uredbe 2015/63, in tiste, ki so omenjene v členu 11 te delegirane uredbe. V teh okoliščinah tožeča stranka ni bila obravnavana drugače, kar zadeva navedena merila.

132

Poleg tega tožeča stranka ni trdila in še manj dokazala, da kršitev načela enakega obravnavanja izhaja iz dejstva, da ne bi smela biti obravnavana enako kot druge institucije pri uporabi zgoraj navedenih meril za izračun multiplikatorja za prilagoditev.

133

Poleg tega je treba tudi ob domnevi, da je treba kritiko tožeče stranke razumeti tako, da trdi, da ni v primerljivem položaju z drugimi institucijami in da jo je treba obravnavati drugače, ugotoviti, da tožeča stranka Splošnemu sodišču ni predložila nobenega konkretnega elementa, ki bi dokazoval, da je v takem položaju.

134

Nazadnje in vsekakor, trditve tožeče stranke temeljijo na napačnih premisah. Na prvem mestu, tožeča stranka napačno trdi, da merila, določena v Delegirani uredbi 2015/63, ne upoštevajo lastnega celotnega profila tveganja institucij. Tako celovito analizo namreč omogoča več od štirih stebrov tveganja, omenjenih v členu 6 Delegirane uredbe 2015/63, zlasti steber v zvezi s pomenom institucije za stabilnost finančnega sistema ali gospodarstva.

135

Na drugem mestu, zavrniti je treba kritike tožeče stranke v zvezi z merili, določenimi v „členu 6 in naslednjih“ Delegirane uredbe 2015/63, ker upoštevajo majhne regionalne banke, kar vodi k negativnemu predsodku do velikih institucij, ker imajo te regionalne banke velik znesek kritih vlog, in to v nasprotju z velikimi institucijami, kot je tožeča stranka, katerih dejavnosti vendarle niso bolj tvegane.

136

Na eni strani, iz točk od 51 do 63 zgoraj namreč izhaja, da tožeča stranka ni dokazala, da se z izključitvijo kritih vlog za namene izračuna predhodnega prispevka krši načelo enakega obravnavanja. Na drugi strani, ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točkah 94 in 96 zgoraj, velike institucije, ki imajo zelo visok znesek obveznosti, kot je tožeča stranka, nimajo profila tveganja, enakovrednega profilu tveganja malih in srednjih institucij ali manjšega od zadnjenavedenega profila. Zato ti kategoriji nista v primerljivem položaju za namene presoje, ki jo mora EOR opraviti za izračun predhodnih prispevkov.

137

Zato je treba ta očitek zavrniti kot neutemeljen.

138

Tožeča stranka trdi, da metoda prilagoditve osnovnega letnega prispevka glede na profil tveganja pomeni, da se dejavniki tveganja presojajo neodvisno od vseh zahtev, ki jih nadzorni organ naloži v okviru EMN. Glede na merila v zvezi z EMN pa naj bi bile francoske institucije najmanj tvegane v bančni uniji, čeprav se zdijo najbolj tvegane glede na merila za ocenjevanje, določena v Delegirani uredbi 2015/63.

139

EOR in Svet te trditve izpodbijata.

140

Ta očitek in drugi očitek prvega dela prvega tožbenega razloga, ki je bil zavrnjen v točkah od 100 do 110 zgoraj, se v bistvu prekrivata.

141

Torej je treba ta očitek zavrniti iz istih razlogov.

142

Tožeča stranka meni, da je s členom 70(1) in (2) Uredbe št. 806/2014 ter členoma 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 in Prilogo I k tej delegirani uredbi kršeno načelo enakega obravnavanja, ker v okviru postopka, ki se enotno uporablja za vse institucije, ter za enakomerno in sorazmerno porazdelitev zneska, ki ustreza letni cilji ravni, med te institucije ni mogoče celovito upoštevati vsake posamezne posebnosti vsake institucije.

143

EOR in Svet te trditve izpodbijata.

144

Najprej, poudariti je treba, da tožeča stranka z ubeseditvijo tega očitka sama priznava, da se kritizirana metoda za izračun predhodnih prispevkov uporablja enako za vse institucije.

145

Dalje, če je treba kritiko tožeče stranke razumeti tako, da trdi, da ni v primerljivem položaju z drugimi institucijami in da bi jo bilo treba obravnavati drugače, je treba ugotoviti, da tožeča stranka Splošnemu sodišču ni predložila nobenega konkretnega elementa, ki bi dokazoval, da je v takem položaju.

146

Nazadnje in vsekakor, trditve tožeče stranke pomenijo, da v resnici trdi, da merila za prilagoditev osnovnega letnega prispevka glede na profil tveganja niso primerna. Vendar tožeča stranka Splošnemu sodišču ni predložila nobenega podrobnega elementa, s katerim bi konkretno dokazala neprimernost teh meril, ampak je navedla le nepodprte trditve.

147

Zato je treba zavrniti tretji očitek in z njim četrti del prvega tožbenega razloga ter ta tožbeni razlog v celoti.

148

Tožeča stranka trdi, da člen 70(1) in (2), drugi pododstavek, točki (a) in (b), Uredbe št. 806/2014 ter člena 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 in Priloga I k tej delegirani uredbi določajo podrobna pravila za izračun predhodnih prispevkov, s katerimi je kršeno načelo sorazmernosti.

149

EOR, Parlament, Svet in Komisija te trditve izpodbijajo.

150

Načelo sorazmernosti, ki je eno od splošnih načel prava Unije, v skladu z ustaljeno sodno prakso zahteva, da so akti institucij Unije primerni za uresničitev legitimnih ciljev zadevnega predpisa in ne presegajo okvirov, ki so potrebni za doseganje teh ciljev, pri čemer se pri več primernih ukrepih izbere najmanj omejujoč, povzročene neugodnosti pa morajo biti sorazmerne glede na zastavljene cilje (sodbi z dne 4. maja 2016, Philip Morris Brands in drugi, C‑547/14, EU:C:2016:325, točka 165, in z dne 20. januarja 2021, ABLV Bank/EOR,T‑758/18, EU:T:2021:28, točka 142; glej v tem smislu tudi sodbo z dne 8. junija 2010, Vodafone in drugi, C‑58/08, EU:C:2010:321, točka 51).

151

Glede sodnega nadzora nad pogoji, omenjenimi v točki 150 zgoraj, je treba spomniti, da ima zakonodajalec Unije pri določitvi načina izračuna predhodnih prispevkov široko diskrecijsko pravico, ker mora poseči na področju, ki od njega zahteva politične in gospodarske odločitve in na katerem mora opraviti zahtevne presoje (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točki 117 in 118).

152

Komisija ima v okviru prenesenega pooblastila v smislu člena 290 PDEU pri izvajanju pristojnosti, ki so ji podeljene, široko diskrecijsko pravico, zlasti kadar mora opravljati zapletene presoje in ocene (glej v tem smislu sodbo z dne 11. maja 2017, Dyson/Komisija,C‑44/16 P, EU:C:2017:357, točka 53 in navedena sodna praksa).

153

To med drugim velja za Delegirano uredbo 2015/63, v kateri je Komisija natančneje določila pravila za prilagoditev predhodnih prispevkov profilu tveganja na podlagi člena 103(7) Direktive 2014/59.

154

Kot je namreč razvidno iz dokumentov, ki se nanašajo na sprejetje Delegirane uredbe 2015/63, zlasti iz dokumentov „JRC technical work supporting Commission second level legislation on risk based contributions to the (single) resolution fund“ (tehnična študija JRC v podporo zakonodaje Komisije na drugi stopnji o prispevkih v (enotni) sklad za reševanje, ki temeljijo na tveganju, v nadaljevanju: tehnična študija JRC) in „Commission Staff Working Document: estimates of the application of the proposed methodology for the calculation of contributions to resolution financing arrangements“ (delovni dokument služb Komisije: ocene uporabe predlagane metodologije za izračun prispevkov v sheme za financiranje reševanja), priprava takih pravil zajema kompleksne presoje in ocene Komisije v delu, v katerem mora preučiti različne dejavnike, na podlagi katerih se v bančnem in finančnem sektorju zaznavajo različne vrste tveganj.

155

V teh okoliščinah in v skladu s sodno prakso (glej v tem smislu sodbi z dne 4. maja 2016, Poljska/Parlament in Svet, C‑358/14, EU:C:2016:323, točke 79, 96 in 97 ter navedena sodna praksa, in z dne 21. decembra 2022, Firearms United Network in drugi/Komisija, T‑187/21, neobjavljena, v pritožbenem postopku, EU:T:2022:848, točki 122 in 123 ter navedena sodna praksa) se mora nadzor Splošnega sodišča nad spoštovanjem načela sorazmernosti omejiti na preverjanje, ali so ukrepi, ki sta jih sprejela zakonodajalec Unije in Komisija, očitno neprimerni glede na cilj, ki se uresničuje, ali očitno ne presegajo tistega, kar je potrebno za uresničitev tega cilja, in ali ne povzročajo prikrajšanj, ki so očitno nesorazmerna glede na navedeni cilj.

156

V zvezi s tem tožeča stranka v bistvu navaja tri trditve.

157

Na prvem mestu, preučiti je treba trditev tožeče stranke, da je s členom 70(1) in (2), drugi pododstavek, točki (a) in (b), Uredbe št. 806/2014 ter členoma 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 in Prilogo I k tej delegirani uredbi kršeno načelo sorazmernosti, ker je izračun predhodnega prispevka vsake institucije odvisen od položaja drugih institucij, ne da bi bil pri tem upoštevan cilj uravnotežene porazdelitve glede na tveganje. Predvsem zaradi te medsebojne odvisnosti institucij naj bi francoski bančni sektor nosil nesorazmerno breme.

158

Najprej, glede primernosti metode izračuna predhodnih prispevkov je treba na eni strani spomniti, da je Sodišče že priznalo, da se je zakonodajalec Unije v okviru svoje široke diskrecijske pravice lahko odločil za način izračuna predhodnih prispevkov, ki temelji na primerjalnem upoštevanju zlasti finančnega položaja vsake institucije z dovoljenjem sodelujoče države članice (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 118).

159

Na drugi strani tožeča stranka ni navedla nobenega elementa, s katerim bi izpodbijala razloge, ki podpirajo to ugotovitev ali trditev EOR, da je namen take metode izračuna spodbujati institucije k sprejetju manj tveganih načinov delovanja s tem, da jih spodbuja zlasti k temu, da izboljšajo svoj položaj glede na položaj drugih institucij.

160

V teh okoliščinah tožeča stranka ne more trditi, da je izračun predhodnih prispevkov na podlagi primerjalnega upoštevanja finančnega položaja vsake institucije očitno neprimeren ukrep za uresničitev cilja, omenjenega v točki 159 zgoraj.

161

Glede nujnosti metode, omenjene v točki 159 zgoraj, tožeča stranka trdi, da bi se predhodni prispevki lahko izračunali z drugo metodo, ki bi temeljila le na lastnih podatkih zadevne institucije. Vendar ob domnevi, da se s tako metodo dobi nižji predhodni prispevek in da je manj omejujoča za institucije, ni dokazano, da bi omogočila uresničitev cilja, navedenega v točki 159 zgoraj, tako učinkovito kot primerjalna metoda izračuna, ki sta jo uvedla zakonodajalec Unije in Komisija.

162

Ob upoštevanju vsebine trditev tožeče stranke torej ni dokazano, da metoda izračuna očitno presega to, kar je potrebno za uresničitev cilja, omenjenega v točki 159 zgoraj.

163

Nazadnje, tožeča stranka ni dokazala, da bo izračun predhodnih prispevkov na podlagi primerjalnega upoštevanja finančnega položaja vsake institucije povzročil prikrajšanja, ki so očitno nesorazmerna glede na zastavljeni cilj, opisan v točki 159 zgoraj.

164

Na drugem mestu, tožeča stranka trdi, da ocena profila tveganja institucij za namene izračuna predhodnih prispevkov temelji na merilih, ki niso povezana z merili, ki se uporabljajo v okviru EMN. Zaradi te nepovezanosti naj bi se za tožečo stranko uporabil predhodni prispevek, katerega znesek naj bi bil umetno visok in nesorazmeren.

165

Prvič, glede primernosti meril za ocenjevanje profila tveganja institucij, kot so določena v členu 103(7) Direktive 2014/59 – na katerega sicer napotuje člen 70(2), drugi pododstavek, točka (b), Uredbe št. 806/2014 – ter členih 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 in Prilogi I k tej delegirani uredbi, je iz njihove vsebine in uvodne izjave 107 Direktive 2014/59, uvodne izjave 109 Uredbe št. 806/2014 in uvodne izjave 5 Delegirane uredbe 2015/63 razvidno, da je namen teh meril zagotoviti, da morajo institucije z bolj tveganim načinom delovanja plačati višje predhodne prispevke kot institucije, ki so sprejele manj tvegan način delovanja.

166

Vendar tožeča stranka Splošnemu sodišču ni predložila nobenega konkretnega elementa, s katerim bi izpodbijala dejstvo, da navedena merila omogočajo uresničitev takega cilja. V zvezi s tem je navedla le nepodprto trditev, da bi bila merila, uporabljena za ocenjevanje tveganja v okviru EMN, primernejša za zagotovitev, da institucije z višjim tveganjem prispevajo največ v ESR. Vendar glede na preudarke, navedene v točkah od 104 do 111 zgoraj, take trditve ni mogoče sprejeti, saj se cilji predpisov o EMR in cilji predpisov o EMN razlikujejo.

167

V teh okoliščinah je treba zavrniti trditve tožeče stranke, s katerimi želi dokazati, da so določbe, navedene v točki 165 zgoraj, ki določajo merila za prilagoditev predhodnih prispevkov profilu tveganja institucij, očitno neprimerne glede na cilj, na katerega je bilo opozorjeno v navedeni točki.

168

Drugič, glede nujnosti upoštevanja meril, ki izhajajo iz določb, omenjenih v točki 165 zgoraj, tožeča stranka trdi, da bi morebitno upoštevanje meril, uporabljenih v okviru EMN, za izračun predhodnih prispevkov lahko povzročilo, da bi zadevne institucije nosile manjše breme.

169

Kot pa je Sodišče poudarilo v sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR (C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 113), je namen meril iz določb, omenjenih v točki 165 zgoraj, porazdeliti znesek letne ciljne ravni med vse zadevne institucije. Če bi merila, ki bi nadomestila merila iz teh določb, kot so merila, uporabljena v okviru EMN, povzročila manjše breme za nekatere institucije, bi torej hkrati povzročile večje breme za druge institucije. Kljub temu tožeča stranka ni pojasnila, kako bi uporaba navedenih nadomestnih meril ustvarila manjše breme za vse zadevne institucije.

170

Poleg tega ob domnevi, da taka merila pripeljejo do nižjega predhodnega prispevka za institucije, tožeča stranka ne pojasnjuje, kako bi uporaba teh meril omogočila uresničitev cilja, navedenega v točki 165 zgoraj, enako učinkovito kot uporaba meril iz določb, omenjenih v navedeni točki, kljub temu, da so – kot izhaja iz točk od 104 do 111 zgoraj – cilji, ki jih uresničujejo EMN in še posebej predpisi Unije o zahtevah glede nadzora, drugačni od ciljev predpisov o reševanju institucij.

171

V teh okoliščinah tožeča stranka ni dokazala, kako merila, uvedena z določbami, omenjenimi v točki 165 zgoraj, očitno presegajo to, kar je potrebno za uresničitev cilja, navedenega v isti točki.

172

Tretjič, tožeča stranka tudi ni dokazala, da prilagoditev predhodnih prispevkov profilu tveganja institucij glede na merila, uvedena z določbami, omenjenimi v točki 165 zgoraj, povzroči prikrajšanja, ki so očitno nesorazmerna glede na zastavljeni cilj, opisan v navedeni točki.

173

Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da je načelo sorazmernosti kršeno, ker se znesek predhodnih prispevkov skoraj izključno določi z osnovnim letnim prispevkom. Po njenem mnenju glavni parameter predhodnih prispevkov ostaja bolj obseg bilance stanja kot pa multiplikator za prilagoditev, ki ima omejen vpliv, ker se giblje med 0,8 in 1,5. Tak mehanizem naj bi pomenil, da so osnovni letni prispevki velikih institucij ocenjeni previsoko, čeprav imajo te institucije manjši profil tveganja v okviru EMN.

174

V zvezi s tem iz člena 70(2), drugi pododstavek, točka (a), Uredbe št. 806/2014 v povezavi z uvodno izjavo 5 Delegirane uredbe 2015/63 izhaja, da je osnovni letni prispevek sorazmeren z zneskom obveznosti zadevne institucije brez kapitala in kritih vlog glede na skupne obveznosti brez kapitala in kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemljih vseh sodelujočih držav članic, pri čemer ta prispevek torej temelji na velikosti institucije.

175

Glede primernosti upoštevanja velikosti institucij za namene izračuna osnovnega letnega prispevka je treba ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točki 87 zgoraj, spomniti, da se bo za institucije z velikimi obveznostmi – in torej velike institucije – bolj verjetno uporabil instrument za reševanje in da bodo tako prejele financiranje iz ESR.

176

Vendar sta zakonodajalec Unije in Komisija na podlagi merila obsega obveznosti institucij – in posledično njihove velikosti – želela zagotoviti cilja, na katera je bilo opozorjeno v točki 42 zgoraj, ki sta, prvič, zagotoviti EMR zadostna finančna sredstva za učinkovito uporabo instrumentov za reševanje in, drugič, spodbujati institucije k sprejetju manj tveganih načinov delovanja, zlasti z zmanjšanjem svojih obveznosti.

177

Na tej podlagi tožeča stranka ni dokazala, da sta zakonodajalec Unije in Komisija s tem, da sta izračun osnovnega letnega prispevka oprla na velikost institucij, dala prednost ukrepu, ki je očitno neprimeren za uresničitev ciljev, omenjenih v točki 176 zgoraj.

178

Glede nujnosti merila velikosti tožeča stranka v bistvu trdi, da če bi izračun predhodnih prispevkov temeljil bolj na multiplikatorju za prilagoditev kot na velikosti institucij, bi bil znesek teh prispevkov nižji, ker bi odražal nizek profil tveganja institucij.

179

Če pa je treba trditve tožeče stranke razlagati tako, da ta zahteva uporabo širšega razpona multiplikatorja za prilagoditev od tistega, ki je določen v členu 9(3) Delegirane uredbe 2015/63, in sicer razpona, ki vključuje tudi vrednosti nad 1,5 %, ni dokazano, da bi izračun predhodnih prispevkov na podlagi takega razpona povzročil manjše breme za institucije. V takem primeru bi bil namreč multiplikator za prilagoditev lahko določen na vrednost nad 1,5 %, tako da bi se znesek teh prispevkov zvišal.

180

Tako ni mogoče trditi, da s tem, da se pri izračunu predhodnega prispevka opira bolj na velikost institucij kot na multiplikator za prilagoditev, metoda izračuna navedenih prispevkov, ki jo je določil zakonodajalec Unije in Komisija natančneje pojasnila, očitno presega to, kar je potrebno za uresničitev cilja, omenjenega v točki 176 zgoraj.

181

Tožeča stranka tako ni dokazala, da upoštevanje velikosti institucij za izračun predhodnih prispevkov povzroči prikrajšanja, ki so očitno nesorazmerna glede na zastavljene cilje.

182

Glede na navedeno je treba drugi tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

183

Tožeča stranka s tretjim tožbenim razlogom trdi, da je s členom 69(1) in (2) ter členom 70(1) in (2) Uredbe št. 806/2014, členom 4(2) ter členoma 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 in Prilogo I k tej delegirani uredbi ter členom 4 Izvedbene uredbe 2015/81 kršeno načelo pravne varnosti. Trditve v podporo temu tožbenemu razlogu so razdeljene v tri dele, ki se nanašajo na, prvič, to, da institucije ne morejo vnaprej poznati zneska svojih predhodnih prispevkov, drugič, neupoštevanje nekaterih kazalnikov tveganja in, tretjič, neprimerna pravila za določitev „stopnje povečanja kritih vlog“, ki se uporablja za določitev letne ciljne ravni. V okviru tega tožbenega razloga je tožeča stranka navedla tudi četrti del v zvezi z neupoštevanjem člena 290 PDEU.

184

Najprej je treba opredeliti obseg tega ugovora nezakonitosti.

185

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da tudi če tožeča stranka formalno uveljavlja ugovor nezakonitosti vseh določb, omenjenih v točki 183 zgoraj, se njene trditve v podporo temu ugovoru nanašajo le na skladnost členov 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 ter Priloge I k tej delegirani uredbi z načelom pravne varnosti. Posledično tožeča stranka ne navaja nobenih trditev, ki se posebej nanašajo na zakonitost člena 69(1) in (2) ter člena 70(1) in (2) Uredbe št. 806/2014, člena 4(2) Delegirane uredbe 2015/63 in člena 4 Izvedbene uredbe 2015/81 glede na navedeno načelo. V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se ta ugovor nezakonitosti dejansko nanaša le na člena 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 ter Prilogo I k tej delegirani uredbi.

186

Tožeča stranka v bistvu trdi, da je s členoma 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 ter Prilogo I k tej delegirani uredbi kršeno načelo pravne varnosti, saj ne more dovolj vnaprej poznati zneska predhodnega prispevka, ki ji bo naložen. Najprej, celotna metoda izračuna naj bi bila nejasna. Dalje, prilagoditev osnovnega letnega prispevka glede na profil tveganja naj bi bila odvisna od pravil iz teh določb, ki naj bi bila nejasna. Nazadnje, njena dodelitev različnim žepkom naj bi bila enostranska in nejasna.

187

Poleg tega naj bi določitev predhodnega prispevka temeljila na uporabi podatkov, ki niso bili objavljeni. Nazadnje, znesek predhodnih prispevkov naj bi bil odvisen od razvoja položaja drugih institucij, kar naj bi ustvarjalo močne medsebojne odvisnosti med zneski posameznih prispevkov različnih institucij, to pa naj bi onemogočalo vnaprejšnji izračun točnega zneska predhodnega prispevka.

188

EOR, Parlament, Svet in Komisija te trditve izpodbijajo.

189

Načelo pravne varnosti zahteva, da so pravna pravila jasna in natančna ter da je njihova uporaba predvidljiva za pravne subjekte, zlasti kadar imajo lahko neugodne posledice. To načelo zlasti terja, da predpis zadevnim subjektom omogoča, da se natančno seznanijo z obsegom obveznosti, ki jim jih nalaga, ter da se lahko nedvoumno seznanijo s svojimi pravicami in obveznostmi ter ukrepajo v skladu z njimi (sodbi z dne 29. aprila 2021, Banco de Portugal in drugi, C‑504/19, EU:C:2021:335, točka 51, in z dne 16. februarja 2022, Poljska/Parlament in Svet, C‑157/21, EU:C:2022:98, točka 319).

190

Vendar teh zahtev ni mogoče razlagati tako, da nasprotujeta temu, da institucija Unije v okviru predpisa, ki ga sprejme, uporabi abstrakten pravni pojem, ali da nalagata, da so v takem abstraktnem predpisu navedeni različni konkretni primeri, v katerih bi se lahko uporabil, saj navedena institucija ne more vnaprej opredeliti vseh teh primerov (glej po analogiji sodbi z dne 20. julija 2017, Marco Tronchetti Provera in drugi, C‑206/16, EU:C:2017:572, točki 39 in 40, in z dne 16. februarja 2022, Poljska/Parlament in Svet, C‑157/21, EU:C:2022:98, točka 320).

191

Zato določba akta Unije krši načelo pravne varnosti zaradi svoje nejasnosti samo, če je tako dvoumna, da posamezniki ne morejo z zadostno gotovostjo odpraviti morebitnih dvomov v zvezi z obsegom ali pomenom tega predpisa (glej v tem smislu sodbi z dne 14. aprila 2005, Belgija/Komisija,C‑110/03, EU:C:2005:223, točka 31, in z dne 22. maja 2007, Mebrom/Komisija,T‑216/05, EU:T:2007:148, točka 108).

192

Podobno dejstvo, da akt Unije podeljuje diskrecijsko pravico organom, pristojnim za njegovo izvajanje, samo po sebi ni v nasprotju z zahtevo po predvidljivosti, če sta obseg in način izvajanja take pravice glede na zadevni zakoniti cilj opredeljena dovolj jasno, da se zagotovi ustrezno varstvo pred samovoljo (glej sodbo z dne 16. februarja 2022, Poljska/Parlament in Svet, C‑157/21, EU:C:2022:98, točka 321 in navedena sodna praksa).

193

V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 191 in 192 zgoraj, je treba v obravnavanem primeru torej preučiti, ali je ureditev, ki se uporablja, tako dvoumna, da institucije ne morejo z zadostno gotovostjo odpraviti morebitnih dvomov v zvezi z obsegom ali pomenom členov 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 ter Priloge I k tej delegirani uredbi, katerih nezakonitost uveljavlja tožeča stranka.

194

Na prvem mestu, kar zadeva domnevno nejasnost celotne metode izračuna, mora tožeča stranka opredeliti nejasnost, nenatančnosti ali nepredvidljivost pravnih pravil, ki jih izpodbija. Vendar tožeča stranka teh ni opredelila, saj je zgolj navedla splošne in nepodprte trditve.

195

Vsekakor iz sodne prakse izhaja, da ni nujno, da ureditev, ki se uporablja, institucijam omogoča, da preverijo pravilnost izračuna njihovih predhodnih prispevkov, ker bi taka zahteva nujno pomenila, da se zakonodajalcu Unije in Komisiji prepove uvedba načina izračuna tega prispevka, ki vključuje podatke, katerih zaupnost je varovana s pravom Unije, in bi se zato pretirano zmanjšala široka diskrecijska pravica, ki jo morata imeti zakonodajalec in Komisija za to, tako da se jima med drugim prepreči uporaba metode, s katero je mogoče zagotoviti dinamično prilagoditev financiranja ESR spremembam finančnega sektorja, s primerjalnim upoštevanjem zlasti finančnega položaja vsake institucije z dovoljenjem na ozemlju države članice, ki sodeluje v ESR (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 118).

196

Tako je dovolj, da imajo osebe, na katere je naslovljen sklep o določitvi predhodnih prispevkov, čeprav jim niso bili posredovani podatki, za katere velja poslovna skrivnost, na voljo metodo izračuna, ki jo je uporabil EOR, in zadostne informacije, da v bistvu razumejo, kako se je njihov posamični položaj upošteval pri izračunu njihovega predhodnega prispevka glede na položaj vseh drugih zadevnih institucij (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 122).

197

Med informacijami, ki jih je treba tako dati na voljo institucijam, so med drugim mejne vrednosti vsakega razreda in mejne vrednosti kazalnikov tveganja, ki se nanašajo na njih, na podlagi katerih je bil predhodni prispevek institucij prilagojen njihovemu profilu tveganja (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 167).

198

Poleg tega Delegirana uredba 2015/63 nikakor ne ovira možnosti, da EOR v zbirni in anonimizirani obliki razkrije zadostne informacije, na podlagi katerih lahko institucija razume, kako je bil njen posamični položaj upoštevan pri izračunu njenega predhodnega prispevka glede na položaj vseh drugih zadevnih institucij (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 139).

199

V teh okoliščinah je treba prvi očitek zavrniti.

200

Na drugem mestu, glede prilagoditve osnovnega letnega prispevka institucij glede na profil tveganja je treba ugotoviti, da tožeča stranka trdi le, da sta člena 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 „nejasna zaradi svojega obsega“, in torej na splošno trdi, da so pojmi, uporabljeni v teh določbah, tako nejasni, da to vodi h kršitvi načela pravne varnosti.

201

Vseeno tožeča stranka Splošnemu sodišču ni predložila nobenega konkretnega elementa, da bi izpodbijala zakonitost členov 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 zaradi njihove domnevne nejasnosti, nenatančnosti ali nepredvidljivosti.

202

V teh okoliščinah drugega očitka ni mogoče sprejeti.

203

Na tretjem mestu, glede trditve tožeče stranke, da se tako imenovana metoda „binning“, opisana v točki 204 spodaj, in sicer dodelitev različnim žepkom, izvaja enostransko in nejasno, je treba poudariti naslednje.

204

Na podlagi Priloge I k Delegirani uredbi 2015/63 pod naslovom „Korak 2“ mora EOR najprej izračunati število žepkov, da bi primerjal institucije glede na različne kazalnike in podkazalnike tveganja. Nato mora EOR vsakemu žepku dodeliti institucije. Nazadnje mora EOR vsem institucijam iz danega žepka dodeliti enako vrednost, imenovano „diskretizirani kazalnik“, ki ga mora upoštevati pri preostalem izračunu njihovega multiplikatorja za prilagoditev.

205

Poleg tega so v Prilogi I k Delegirani uredbi 2015/63 podrobno določene med drugim različne faze metode „binning“ in navedene matematične formule, ki jih mora EOR uporabiti.

206

Tožeča stranka pa Splošnemu sodišču ni predložila nobenega konkretnega dokaza, s katerim bi opredelila nejasnost, nenatančnost ali nepredvidljivost teh različnih faz ali formul.

207

Vsekakor ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točkah od 195 do 197 zgoraj, Komisiji ni bilo treba določiti, da se institucijam zagotovijo podatki, na podlagi katerih lahko celovito preverijo pravilnost uporabe metode „binning“.

208

Poleg tega Delegirana uredba 2015/63 EOR nikakor ne preprečuje, da za izpolnitev zahtev, omenjenih v točkah 196 in 197 zgoraj, razkrije mejne vrednosti vsakega žepka in s tem povezane kazalnike, da se zadevni instituciji omogoči, da med drugim zagotovi, da uvrstitev, ki ji je bila dodeljena ob diskretizaciji kazalnikov, kot je opredeljena v Prilogi I k tej delegirani uredbi, dejansko ustreza njenemu ekonomskemu položaju, da je bila ta diskretizacija opravljena na način, ki je v skladu z metodo, opredeljeno v tej delegirani uredbi na podlagi verjetnih podatkov, in da so bili vsi dejavniki tveganja, ki jih je treba upoštevati na podlagi Uredbe št. 806/2014 in navedene delegirane uredbe, zares upoštevani.

209

Na četrtem mestu, tožeča stranka se v podporo temu ugovoru nezakonitosti ne more sklicevati na dejstvo, da orodje za izračun, ki ga je EOR dal na voljo institucijam pred sprejetjem izpodbijanega sklepa, ne omogoča preverjanja analiz, ki jih ta odbor opravi za dodelitev institucij različnim žepkom. To orodje za izračun namreč ni določeno v ureditvi, ki se uporablja, natančneje v Delegirani uredbi 2015/63. Zato se taka kritika nanaša na zakonitost aktov EOR, in ne na zakonitost te delegirane uredbe.

210

Ob domnevi, da je treba navedeni očitek razumeti tako, da tožeča stranka z njim izpodbija zakonitost izpodbijanega sklepa, je dovolj poudariti, da ne pojasnjuje, kako bi kljub temu, da ureditev, ki se uporablja, EOR ne nalaga obveznosti, da institucijam da na voljo orodje za izračun, omenjeno v točki 209 zgoraj, in da to orodje zagotovi pred sprejetjem tega sklepa, domnevno nezadostni podatki v navedenem orodju vplivali na veljavnost navedenega sklepa. Vsekakor iz sodne prakse, navedene v točkah 195 in 196 zgoraj, izhaja, da EOR ni dolžan razkriti podatkov, za katere velja poslovna skrivnost v zvezi z gospodarskim položajem vsake od drugih zadevnih institucij.

211

Na petem mestu, tožeča stranka poudarja, da je objava nekaterih zbirnih zaupnih podatkov v sklepih o določitvi predhodnih prispevkov za dano leto nezadostna, ker EOR še vedno ne bi objavil drugih nezaupnih elementov, potrebnih za dobro razumevanje in predvidevanje izračunov.

212

Vendar tožeča stranka s tako utemeljitvijo nič bolj ne postavlja pod vprašaj ureditve, ki se uporablja, omenjene v točki 186 zgoraj, katere nezakonitost z vidika načela pravne varnosti uveljavlja.

213

Tožeča stranka namreč zgolj kritizira to, da EOR pred sprejetjem sklepov o določitvi predhodnih prispevkov ni objavil nekaterih nezaupnih podatkov, potrebnih za izračun teh prispevkov. Zato se ta očitek ne nanaša na zakonitost ureditve, ki se uporablja, ampak na načine, na katere jo uporablja EOR.

214

Ob domnevi, da je treba ta očitek razumeti tako, da tožeča stranka z njim izpodbija zakonitost izpodbijanega sklepa, tožeča stranka ne pojasnjuje z zadostno jasnostjo, katere konkretne elemente je moral EOR objaviti, da bi izpolnil zahteve, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točkah 195 in 196 zgoraj, vendar tega ni storil. V zvezi s tem sicer iz iste sodne prakse izhaja, da bi bilo pretirano od EOR zahtevati, naj predloži vsakega od številčnih elementov, na katere se opira izračun predhodnega prispevka vsake zadevne institucije (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 123 in navedena sodna praksa).

215

Na šestem mestu, glede tega, da naj bi bil izračun predhodnih prispevkov institucije odvisen od zaupnih podatkov o položaju drugih institucij, kar naj bi povečalo nepredvidljivost metode izračuna, je treba poudariti, da tožeča stranka utemeljitve v zvezi s tem nikakor ni razvila.

216

Vsekakor je ta utemeljitev v nasprotju s spoznanji, ki izhajajo iz sodbe z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR (C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601), in se sicer res nanašajo na spoštovanje obveznosti obrazložitve, vendar veljajo tudi za spoštovanje načela pravne varnosti.

217

Sodišče je v sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR (C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601), priznalo, da že načelo metode izračuna predhodnih prispevkov, kot je razvidno iz Direktive 2014/59 in Uredbe št. 806/2014, lahko pomeni, da je EOR uporabil podatke drugih institucij, za katere velja poslovna skrivnost (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 114).

218

V teh okoliščinah se, prvič, tožeča stranka ne more opirati le na okoliščino, da zato, ker ni seznanjena s podatki drugih institucij, ne more vnaprej izračunati predhodnega prispevka, ki ga mora plačati.

219

Drugič, kot je bilo poudarjeno v točki 198 zgoraj, Delegirana uredba 2015/63 nikakor ne ovira možnosti, da EOR v zbirni in anonimizirani obliki razkrije zadostne informacije, na podlagi katerih lahko institucija razume, kako je bil njen posamični položaj upoštevan pri izračunu njenega predhodnega prispevka glede na položaj vseh drugih zadevnih institucij.

220

Zato je treba prvi del tretjega tožbenega razloga zavrniti.

221

Tožeča stranka trdi, da za izračun predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021 niso bili uporabljeni nekateri kazalniki tveganja, in sicer „količnik neto stabilnih virov financiranja“, MREL ter „zapletenost“ in „rešljivost“. Neupoštevanje teh kazalnikov tveganja in nepredvidljivost njihove uporabe naj bi bila v nasprotju z načelom pravne varnosti, ker tožeča stranka ne bi mogla predvideti njihove uporabe.

222

Poleg tega naj bi bilo dejstvo, da naj bi Delegirana uredba 2015/63 v prehodnih določbah EOR dajala možnost, da nekaterih kazalnikov tveganja ne upošteva, hkrati pa mu omogočala, da osnovni letni prispevek prilagodi glede na profil tveganja, vir pravne negotovosti.

223

EOR in Komisija izpodbijata te trditve.

224

V skladu s sodno prakso, navedeno v točkah od 189 do 192 zgoraj, je treba v obravnavanem primeru preučiti, ali je ureditev, ki se uporablja, tako dvoumna, da institucije ne morejo z zadostno gotovostjo odpraviti morebitnih dvomov v zvezi z uporabo nekaterih kazalnikov tveganja, kot so „količnik neto stabilnih virov financiranja“, MREL ter „zapletenost“ in „rešljivost“.

225

Pogoji, pod katerimi lahko EOR prehodno ne uporabi takih kazalnikov tveganja, so določeni v členu 20(1) Delegirane uredbe 2015/63, ki določa, da „[č]e informacije, ki jih zahteva posebni kazalnik iz Priloge II [te delegirane uredbe], niso vključene v veljavno zahtevo glede nadzornega poročanja iz člena 14 [navedene delegirane uredbe] za referenčno leto, se navedeni kazalnik tveganja ne uporablja, dokler se ne začne uporabljati navedena zahteva glede nadzornega poročanja“.

226

Člen 20(1) Delegirane uredbe 2015/63 torej določa dva pogoja, pod katerima EOR prehodno ne uporabi kazalnika tveganja, in sicer, prvič, da informacije, ki jih zahteva tak kazalnik, niso vključene v zahtevo glede nadzornega poročanja, omenjeno v členu 14 te delegirane uredbe, in drugič, da je ta kazalnik omenjen v Prilogi II k navedeni delegirani uredbi, ki ima naslov „Podatki, ki se morajo predložiti organom za reševanje“ in vsebuje 15 kategorij podatkov. Vendar tožeča stranka ni trdila in še manj dokazala, da so ti podatki tako dvoumni, da institucije ne morejo z zadostno gotovostjo odpraviti morebitnih dvomov v zvezi z uporabo nekaterih kazalnikov tveganja.

227

V teh okoliščinah je treba zavrniti trditve tožeče stranke, s katerimi želi dokazati, da sta Uredba št. 806/2014 ali Delegirana uredba 2015/63 nezakoniti, ker je zaradi nepredvidljivosti uvedbe kazalnikov tveganja domnevno kršeno načelo pravne varnosti.

228

Zato je treba drugi del tretjega tožbenega razloga zavrniti.

229

Tožeča stranka meni, da cilj doseči končno ciljno raven – ta znaša 1 % zneska kritih vlog bančne unije – pomeni, da EOR vsako leto oceni „stopnjo povečanja teh kritih vlog“, ki je določena nejasno in katere gibanje institucije težko predvidijo.

230

EOR izpodbija to trditev.

231

Poudariti je treba, da tožeča stranka Splošnemu sodišču ni predložila nobenega konkretnega elementa, s katerim bi dokazala, da so določbe, omenjene v točki 183 zgoraj, tako dvoumne, da institucije ne morejo z zadostno gotovostjo odpraviti morebitnih dvomov v zvezi z določitvijo končne ciljne ravni ali letne ciljne ravni.

232

Poleg tega tožeča stranka z delom svojih trditev v resnici izpodbija neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni. Ta očitek se ne nanaša na zakonitost določb, omenjenih v točki 183 zgoraj, in bo preučen v točkah od 271 do 308 spodaj.

233

Zato je treba tretji del tretjega tožbenega razloga zavrniti v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija zakonitost teh določb.

234

Tožeča stranka je v okviru tretjega tožbenega razloga menila tudi, da je zaradi opredelitve bistvenih meril za izračun v Delegirani uredbi 2015/63, in ne v Uredbi št. 806/2014, kršen člen 290 PDEU. Tožeča stranka je na obravnavi pojasnila, da s tem trdi, da so bile v Direktivi 2014/59 določene le glavne kategorije tveganj, ki so bile združene v štiri stebre tveganj, da pa v njej niso omenjena sama merila, ki jih je Komisija opredelila v Delegirani uredbi 2015/63.

235

Parlament izpodbija utemeljenost tega dela tretjega tožbenega razloga in se sprašuje o njegovi dopustnosti, ker v tožbi ni bil podan dovolj jasno in natančno.

236

V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da morajo biti, da bi bila tožba dopustna, bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih ta temelji, dosledno in razumljivo navedeni ali vsaj povzeti v besedilu tožbe, da se zagotovita pravna varnost in učinkovito izvajanje sodne oblasti. Tako je treba vsak tožbeni razlog, ki v začetni procesni vlogi ni dovolj razdelan, šteti za nedopusten. Podobno se zahteva pri očitku v utemeljitev tožbenega razloga. Ta ugovor nedopustnosti javnega reda mora sodišče Unije preizkusiti po uradni dolžnosti (glej sodbi z dne 30. junija 2021, Italija/Komisija, T‑265/19, neobjavljena, EU:T:2021:392, točka 33 in navedena sodna praksa, in z dne 7. julija 2021, Bateni/Svet,T‑455/17, EU:T:2021:411, točka 135 in navedena sodna praksa).

237

V obravnavanem primeru je v točki 125 tožbe navedeno le, da „izrazito strukturna in odločilna vloga meril za izračun, opredeljenih v Delegirani uredbi [2015/63], vodi k sklepanju, da so ta merila po definiciji bistvena za [Uredbo št. 806/2014], kar povzroči kršitev člena 290 PDEU“, v točki 139 pa, da je „s tem, da so bila bistvena merila za izračun sprejeta v okviru Delegirane uredbe, in ne [Uredbe št. 806/2014], […] kršen člen 290[(1)] PDEU“.

238

Ob teh trditvah v tožbi ni navedena nobena utemeljitev. Tako tožeča stranka med drugim ni opredelila določb Delegirane uredbe 2015/63, ki po njenem mnenju vsebujejo bistvene elemente v smislu člena 290(1), drugi pododstavek, drugi stavek, PDEU, ki bi morali biti navedeni v Direktivi 2014/59. Tožeča stranka tudi ni ne pojasnila, kateri konkretni elementi navedenih določb naj bi bili „bistveni“, ne navedla utemeljitve v ta namen.

239

Nazadnje, nejasnost tega dela je še večja, ker je bil podan v okviru tožbenega razloga, ki se nanaša na kršitev drugega pravnega pravila, in sicer načela pravne varnosti.

240

Zato je treba ugotoviti, da bistveni dejanski in pravni elementi, na katerih temelji očitek v zvezi s kršitvijo člena 290 PDEU, niso vsaj povzeti v besedilu same tožbe. Tak očitek torej ne izpolnjuje zahtev iz točke 236 zgoraj.

241

V teh okoliščinah utemeljitve, ki jo je tožeča stranka predstavila na obravnavi, ni mogoče šteti za razširitev očitka, navedenega v točkah 125 in 139 tožbe, saj tak očitek ni bil veljavno podan.

242

Zato je treba četrti del tretjega tožbenega razloga zavreči kot nedopusten.

243

Tožeča stranka meni, da tako člen 4(2), člena 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 ter Priloga I k tej delegirani uredbi kot izpodbijani sklep, ki temelji na teh določbah, kršijo načelo dobrega upravljanja, ki vključuje obveznost obrazložitve, in načelo učinkovitega sodnega varstva. Po mnenju tožeče stranke institucije nimajo dostopa do vseh podatkov, ki so bistveni, da bi lahko razumele in preverile izpodbijani sklep. Predvsem naj institucijam ne bi bila znana podrobna pravila za izračun „stopnje prilagoditve kritih vlog“, zaradi česar naj ne bi mogle preveriti veljavnosti izračunov, opravljenih na tej podlagi.

244

EOR izpodbija te trditve.

245

Na prvem mestu, spomniti je treba, da načelo dobrega upravljanja v primerih, kot je obravnavani, v katerih imajo institucije ali organi Unije diskrecijsko pravico, zahteva, da se spoštujejo jamstva, ki se zagotavljajo s pravnim redom Unije v upravnih postopkih in med katerimi je med drugim obveznost, da pristojna institucija ali organ skrbno in nepristransko preuči vse upoštevne vidike obravnavanega primera (sodbe z dne 21. novembra 1991, Technische Universität München,C‑269/90, EU:C:1991:438, točka 14; z dne 30. septembra 2003, Atlantic Container Line in drugi/Komisija, T‑191/98, od T‑212/98 do T‑214/98, EU:T:2003:245, točka 404, in z dne 9. aprila 2019, Qualcomm in Qualcomm Europe/Komisija, T‑371/17, neobjavljena, EU:T:2019:232, točka 200).

246

Na drugem mestu, v skladu z ustaljeno sodno prakso učinkovitost sodnega nadzora, zagotovljenega s členom 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), zahteva, da mora biti zainteresirani osebi omogočeno, da se z razlogi, na katerih temelji odločba, ki je bila v zvezi z njo sprejeta, seznani bodisi že na podlagi same odločbe bodisi na podlagi dopisa, s katerim so ji ti razlogi posredovani na njeno zahtevo, brez poseganja v pristojnost pristojnega sodišča, da od zadevnega organa zahteva, da jih posreduje, da bi lahko ta oseba branila svoje pravice v najboljših mogočih pogojih in se ob polnem poznavanju zadeve odločila, ali je zadevo koristno predložiti pristojnemu sodišču, in da se zadnjenavedenemu sodišču v celoti omogoči nadzor nad zakonitostjo zadevne odločbe (glej sodbi z dne 26. aprila 2018, Donnellan,C‑34/17, EU:C:2018:282, točka 55, in z dne 24. novembra 2020, Minister van Buitenlandse Zaken,C‑225/19 in C‑226/19, EU:C:2020:951, točka 43).

247

Poleg tega morajo imeti udeleženci v postopku ob upoštevanju načela kontradiktornosti, ki je del pravice do obrambe, omenjene v členu 47 Listine, pravico seznaniti se z vsemi dokumenti ali stališči, predloženimi sodišču, zato da lahko vplivajo na njegovo odločitev ali da o dokumentih in stališčih lahko razpravljajo. Temeljna pravica do učinkovitega pravnega sredstva namreč ne dopušča, da bi sodna odločba temeljila na dejstvih ali dokumentih, s katerimi se stranke – ali ena od njih – niso mogle seznaniti in glede katerih zato niso mogle podati stališč (glej sodbi z dne 4. junija 2013, ZZ,C‑300/11, EU:C:2013:363, točki 55 in 56, in z dne 23. oktobra 2014, Unitrading,C‑437/13, EU:C:2014:2318, točka 21).

248

Vendar lahko organ Unije v nekaterih izjemnih primerih nasprotuje temu, da se zainteresirani osebi sporočijo natančni in popolni razlogi, ki so podlaga za odločitev, sprejeto zoper njo, s sklicevanjem na razloge varstva zaupnih podatkov. V takem primeru je treba uvesti tehnike in pravna pravila, ki omogočajo uskladitev legitimnih preudarkov glede varstva zaupnih podatkov, ki so bili upoštevani pri sprejetju take odločitve, in potrebe, da se posamezniku v zadostni meri zagotovi spoštovanje njegovih procesnih pravic, kot sta pravica do izjave in načelo kontradiktornosti (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točke od 115 do 120; glej v tem smislu in po analogiji tudi sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 125).

249

Glede na posebnost predhodnih prispevkov je treba tako uskladitev opraviti tudi v primeru izračuna teh prispevkov. Kot namreč izhaja iz uvodnih izjav od 105 do 107 Direktive 2014/59 in uvodne izjave 41 Uredbe št. 806/2014, je namen teh prispevkov v skladu z logiko zavarovanja zagotoviti, da finančni sektor zagotavlja zadostna finančna sredstva EMR, da bi ta lahko izpolnjeval svoje funkcije, hkrati pa zadevne institucije spodbujati k sprejemanju manj tveganih načinov delovanja. Tako izračun teh prispevkov ne temelji na uporabi stopnje za osnovo za odmero, temveč na podlagi členov 102 in 103 Direktive 2014/59 ter členov 69 in 70 Uredbe št. 806/2014 na opredelitvi končne ciljne ravni, ki jo je treba doseči z vsoto teh prispevkov, pobranih pred koncem prvotnega osemletnega obdobja od 1. januarja 2016 (v nadaljevanju: prvotno obdobje in končna ciljna raven), nato letne ciljne ravni, ki mora biti razdeljena med institucijami z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 113).

250

Ker je končna ciljna raven opredeljena tako, da mora znašati vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh teh institucij, in ker se letni osnovni prispevek vsake institucije izračuna sorazmerno z zneskom njenih obveznosti (brez kapitala), od katerih se odštejejo krite vloge, glede na skupne obveznosti (brez kapitala), od katerih se odštejejo krite vloge, vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, se zdi, da načelo metode izračuna predhodnih prispevkov, kot je razvidno iz Direktive 2014/59 in Uredbe št. 806/2014, pomeni, da je EOR uporabil podatke, za katere velja poslovna skrivnost (sodba z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 114).

251

Institucije, organi in agencije Unije pa so na podlagi načela varovanja poslovne skrivnosti, ki je splošno načelo prava Unije, ki je konkretizirano zlasti v členu 339 PDEU, načeloma zavezani, da konkurentom zasebnega gospodarskega subjekta ne razkrijejo zaupnih informacij, ki jih je ta predložil (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točki 109 in 114 ter navedena sodna praksa).

252

V teh okoliščinah sta morala Komisija in Svet Evropske unije, ko sta z Delegirano uredbo 2015/63 in Izvedbeno uredbo 2015/81 uvedla sistem za izračun predhodnih prispevkov, uskladiti spoštovanje poslovne skrivnosti z načelom učinkovitega sodnega varstva, tako da podatkov, ki so predmet te skrivnosti, ni mogoče sporočiti zainteresiranim strankam in jih zlasti ni mogoče vključiti v obrazložitev sklepov o določitvi zneska predhodnih prispevkov.

253

Vendar ta značilnost sistema za izračun predhodnih prispevkov sodišču Unije ne preprečuje izvajanja učinkovitega sodnega nadzora.

254

Na eni strani, nič v določbah, na katerih nezakonitost se sklicuje tožeča stranka, namreč ne nasprotuje temu, da EOR v skladu s členom 88(1), prvi pododstavek, Uredbe št. 806/2014 ob sprejetju svojega sklepa o določitvi predhodnih prispevkov razkrije zaupne informacije, ki jih je pridobil v okviru svoje dejavnosti, v obliki povzetka ali v zbirni obliki, tako da zadevnih institucij ni mogoče identificirati (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 136).

255

Na drugi strani, če je morala biti obrazložitev takega sklepa omejena za zagotovitev varstva zaupnih podatkov, je naloga avtorja tega sklepa, da v primeru tožb pred sodiščema Unije, v katerih se izpodbijajo ti podatki, to omejitev pred tema sodiščema utemelji v okviru sodnega postopka (glej v tem smislu sodbi z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 110, ter z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 145).

256

Po potrebi lahko sodišči Unije za izvedbo učinkovitega sodnega nadzora v skladu z zahtevami iz člena 47 Listine od EOR zahtevata predložitev podatkov, s katerimi je mogoče utemeljiti izračune, katerih pravilnost se izpodbija pred njima, pri čemer po potrebi zagotovita zaupnost teh podatkov (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 146).

257

Poleg tega mora sodišče Unije pri preizkusu vseh pravnih in dejanskih elementov, ki jih je predložil EOR, preveriti utemeljenost razlogov, ki jih je ta organ navedel, da bi zavrnil razkritje podatkov, uporabljenih pri izračunu predhodnega prispevka (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 126).

258

Če se izkaže, da razlogi, ki jih je navedel EOR, dejansko nasprotujejo sporočitvi informacij ali dokazov, predloženih sodišču Unije, je treba na primeren način uravnovesiti zahteve, ki izhajajo iz pravice do učinkovitega sodnega varstva in zlasti iz načela kontradiktornosti, z zahtevami, ki izhajajo iz varstva poslovne skrivnosti (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 18. julija 2013, Komisija in drugi/Kadi, C‑584/10 P, C‑593/10 P in C‑595/10 P, EU:C:2013:518, točka 128).

259

Iz navedenega izhaja, da izračun predhodnih prispevkov na podlagi podatkov, za katere velja poslovna skrivnost, v skladu s členom 4(2) ter členoma 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 in Prilogo I k tej delegirani uredbi, in ne da bi bili ti podatki na voljo zainteresiranim osebam, sam po sebi ne pomeni, da so te določbe nezdružljive z načelom dobrega upravljanja in načelom učinkovitega sodnega varstva.

260

Trditve tožeče stranke ne ovržejo te ugotovitve.

261

V zvezi s tem se, prvič, tožeča stranka ne more opirati na sodbi z dne 28. novembra 2019, Portigon/EOR (T‑365/16, EU:T:2019:824), in z dne 23. septembra 2020, Landesbank Baden-Württemberg/EOR (T‑411/17, EU:T:2020:435). Na eni strani, Sodišče je zadnjenavedeno sodbo razveljavilo s sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR (C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601), in preudarki o načelu učinkovitega sodnega varstva, na katere se opira tožeča stranka, so bili zavrnjeni. Na drugi strani, sodba z dne 28. novembra 2019, Portigon/EOR (T‑365/16, EU:T:2019:824), v nasprotju s tem, kar trdi tožeča stranka, ne vsebuje nobene analize, ki bi se nanašala posebej na načelo učinkovitega sodnega varstva.

262

Drugič, tožeča stranka zakonitosti Delegirane uredbe 2015/63 ne more izpodbijati zato, ker niti Uredba št. 806/2014 niti Direktiva 2014/59 ne zahtevata metode izračuna predhodnih prispevkov, v skladu s katero bi bila najprej določena ciljna raven, nato pa bi bili ti prispevki porazdeljeni med institucije.

263

V zvezi s tem je dovolj spomniti, da je Sodišče, kot je bilo poudarjeno v točkah od 254 do 258 zgoraj, priznalo, da zakonodajalec Unije lahko uporabi metodo izračuna, ki temelji na določitvi ciljne ravni, nato letne ciljne ravni, ki jo je treba porazdeliti med vse institucije, ne da bi bila kršena obveznost obrazložitve ali načelo učinkovitega sodnega varstva (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točke 136, 145 in 146).

264

V teh okoliščinah je bila taka metoda lahko uvedena tudi z Delegirano uredbo 2015/63.

265

Tretjič, tožeča stranka meni, da institucije nimajo dostopa do vseh podatkov, ki so bistveni, da bi lahko razumele in preverile izpodbijani sklep.

266

V zvezi s tem je na eni strani dovolj spomniti, da določbe, navedene v točki 243 zgoraj, EOR nikakor ne preprečujejo, da za izpolnitev zahtev, omenjenih v točkah od 245 do 258 zgoraj, razkrije potrebne informacije, ki zadevnim institucijam omogočajo, da med drugim preverijo, da imajo dostop do vseh podatkov, ki so bistveni za razumevanje in preveritev izpodbijanega sklepa.

267

Na drugi strani, kolikor se navedeni očitek nanaša na zakonitost izpodbijanega sklepa, tožeča stranka ni Splošnemu sodišču predložila nobene utemeljitve v podporo temu očitku.

268

Takega očitka torej ni mogoče sprejeti.

269

Četrtič, trditve tožeče stranke, da v izpodbijanem sklepu ni podatkov o določitvi „stopnje prilagoditve kritih vlog“, ki je bila uporabljena za določitev letne ciljne ravni, ne postavljajo pod vprašaj določb, omenjenih v točki 243 zgoraj, katerih nezakonitost z vidika načela dobrega upravljanja in načela učinkovitega sodnega varstva uveljavlja tožeča stranka, ampak pod vprašaj postavljajo zakonitost izpodbijanega sklepa. Torej bodo preučene v točkah od 309 do 314 spodaj.

270

Zato je treba zavrniti četrti in peti tožbeni razlog v delu, v katerem sta podana v podporo ugovoru nezakonitosti člena 4(2), členov 6 in 7 Delegirane uredbe 2015/63 ter Priloge I k tej delegirani uredbi.

271

Kot je navedeno v točki 232 zgoraj, tožeča stranka s tretjim delom tretjega tožbenega razloga v resnici zatrjuje neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni.

272

V zvezi s tem je treba spomniti, da morajo v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 razpoložljiva finančna sredstva v ESR do konca prvotnega obdobja doseči končno ciljno raven, ki ustreza vsaj 1 % zneska kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.

273

V skladu s členom 69(2) Uredbe št. 806/2014 se v prvotnem obdobju predhodni prispevki časovno razporedijo kar se da enakomerno, dokler ni dosežena končna ciljna raven, navedena v točki 272 zgoraj, pri čemer pa se ustrezno upoštevata faza poslovnega cikla in morebitni vpliv procikličnih prispevkov na finančni položaj institucij.

274

Člen 70(2) Uredbe št. 806/2014 določa, da vsako leto prispevki, ki jih morajo plačati vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, ne presegajo 12,5 % končne ciljne ravni.

275

Kar zadeva metodo izračuna predhodnih prispevkov, člen 4(2) Delegirane uredbe 2015/63 določa, da EOR določi njihov znesek na podlagi letne ciljne ravni, pri čemer upošteva končno ciljno raven, in na podlagi povprečnega zneska kritih vlog v preteklem letu, izračunanega četrtletno, za vse institucije z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic.

276

Prav tako EOR v skladu s členom 4 Izvedbene uredbe 2015/81 izračuna predhodni prispevek za vsako institucijo na podlagi letne ciljne ravni, ki jo je treba določiti glede na končno ciljno raven in v skladu z metodo iz Delegirane uredbe 2015/63.

277

V obravnavani zadevi je EOR, kot je razvidno iz točke 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa, za prispevno obdobje 2021 znesek letne ciljne ravni določil na 11.287.677.212,56 EUR.

278

EOR je v točkah 36 in 37 obrazložitve izpodbijanega sklepa v bistvu pojasnil, da je treba letno ciljno raven določiti na podlagi analize gibanja kritih vlog v preteklih letih, vseh upoštevnih sprememb gospodarskega položaja ter analize kazalnikov v zvezi s fazo poslovnega cikla in učinkov, ki naj bi jih prociklični prispevki imeli na finančni položaj institucij. EOR je nato menil, da je primerno določiti koeficient, ki temelji na tej analizi in finančnih sredstvih, ki so na voljo v ESR (v nadaljevanju: koeficient). EOR je ta koeficient uporabil za osmino povprečnega zneska kritih vlog v letu 2020, da bi dosegel letno ciljno raven.

279

EOR je v točkah od 38 do 47 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil pristop za določitev koeficienta.

280

EOR je v točki 38 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovil stalen trend povečevanja kritih vlog za vse institucije v sodelujočih državah članicah. Zlasti je povprečni znesek teh vlog, izračunan četrtletno, za leto 2020 znašal 6,689 bilijona EUR.

281

EOR je v točkah 40 in 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil napovedan razvoj kritih vlog za preostala tri leta prvotnega obdobja, in sicer od leta 2021 do leta 2023. Ocenil je, da bodo letne stopnje rasti kritih vlog do konca prvotnega obdobja znašale med 4 % in 7 %.

282

EOR je v točkah od 42 do 45 obrazložitve izpodbijanega sklepa predstavil oceno faze poslovnega cikla in morebitnega procikličnega učinka, ki bi ga lahko imeli predhodni prispevki na finančni položaj institucij. V ta namen je navedel, da je upošteval več kazalnikov, kot so napoved rasti bruto domačega proizvoda Komisije in napovedi Evropske centralne banke (ECB) v zvezi s tem ali kreditni tok zasebnega sektorja kot odstotek bruto domačega proizvoda.

283

EOR je v točki 46 obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovil, da je sicer razumno pričakovati nadaljnjo rast kritih vlog v bančni uniji, vendar bo hitrost te rasti manjša kot leta 2020. V zvezi s tem je EOR v točki 47 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedel, da je sprejel „previden pristop“ v zvezi s stopnjami rasti kritih vlog za prihodnja leta do leta 2023.

284

Glede na te preudarke je EOR v točki 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa vrednost koeficienta določil na 1,35 %. Nato je znesek letne ciljne ravni izračunal tako, da je povprečni znesek kritih vlog v letu 2020 pomnožil s tem koeficientom in rezultat tega izračuna delil z osem, v skladu s to matematično formulo iz točke 48 obrazložitve navedenega sklepa:

„Ciljni0 [znesek letne ciljne ravni] = Skupne krite vloge2020 * 0,0135 * ⅛ = 11.287.677.212,56 EUR“.

285

Vendar je EOR na obravnavi navedel, da je letno ciljno raven za prispevno obdobje 2021 določil, kot sledi.

286

Prvič, EOR je na podlagi prospektivne analize znesek kritih vlog vseh institucij z dovoljenjem na ozemlju vseh sodelujočih držav članic, napovedan za konec prvotnega obdobja, določil na približno 7,5 bilijona EUR. EOR je za določitev tega zneska upošteval povprečni znesek kritih vlog v letu 2020, in sicer 6,689 bilijona EUR, letno stopnjo rasti kritih vlog v višini 4 % in število preostalih prispevnih obdobij do konca prvotnega obdobja, in sicer tri.

287

Drugič, EOR je v skladu s členom 69(1) Uredbe št. 806/2014 za pridobitev ocenjenega zneska končne ciljne ravni, ki naj bi bila dosežena ob koncu prvotnega obdobja, izračunal 1 % od teh 7,5 bilijona EUR, to je približno 75 milijard EUR.

288

Tretjič, EOR je od zadnjenavedenega zneska odštel finančna sredstva, ki so bila v ESR že na voljo leta 2021, to je približno 42 milijard EUR, da bi dobil znesek, ki ga je bilo treba še prejeti v preostalih prispevnih obdobjih pred koncem prvotnega obdobja, to je od leta 2021 do leta 2023. Ta znesek je znašal približno 33 milijard EUR.

289

Četrtič, EOR je zadnjenavedeni znesek delil s tri, da bi ga enotno razdelil med navedena preostala tri prispevna obdobja. Letna ciljna raven za prispevno obdobje 2021 je bila tako določena na znesek, naveden v točki 277 zgoraj, in sicer na približno 11,287 milijarde EUR.

290

EOR je na obravnavi tudi zatrdil, da je objavil informacije, na katerih je temeljila metoda, opisana v točkah od 286 do 289 zgoraj, in ki bi tožeči stranki omogočile razumeti metodo, s katero je bila določena letna ciljna raven. Natančneje, pojasnil je, da je maja 2021, to je po sprejetju izpodbijanega sklepa, vendar pred vložitvijo te tožbe, na svojem spletnem mestu objavil opisni obrazec, imenovan „Fact Sheet 2021“ (v nadaljevanju: opisni obrazec), v katerem je bil naveden ocenjeni znesek končne ciljne ravni. EOR je prav tako trdil, da je znesek finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR, na voljo tudi na njegovem spletnem mestu in prek drugih javnih virov, in to pred sprejetjem izpodbijanega sklepa.

291

Za preučitev, ali je EOR spoštoval svojo obveznost obrazložitve glede določitve letne ciljne ravni, je treba najprej spomniti, da je neobstoj ali nezadostnost obrazložitve razlog javnega reda, na katerega lahko in mora paziti sodišče Unije po uradni dolžnosti (glej sodbo z dne 2. decembra 2009, Komisija/Irska in drugi, C‑89/08 P, EU:C:2009:742, točka 34 in navedena sodna praksa). Zato Splošno sodišče lahko oziroma mora upoštevati tudi druge pomanjkljivosti obrazložitve kot tiste, na katere se sklicuje tožeča stranka, in to zlasti, če se te pojavijo med postopkom.

292

Stranke so zato med ustnim delom postopka podale izjavo o vseh morebitnih pomanjkljivostih obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni. Natančneje, EOR, ki je bil v zvezi s tem izrecno vprašan, je potrdil metodo, ki jo je dejansko uporabil za določitev letne ciljne ravni za prispevno obdobje 2021, kot je navedena v točkah od 286 do 289 zgoraj.

293

Dalje, glede vsebine obveznosti obrazložitve iz sodne prakse izhaja, da je obrazložitev odločbe institucije, organa, urada ali agencije Unije še posebej pomembna, ker zadevni osebi omogoča, da se ob popolnem poznavanju zadeve odloči, ali namerava vložiti tožbo zoper to odločbo, pristojnemu sodišču pa, da opravi nadzor, in je torej eden od pogojev za učinkovitost sodnega nadzora, ki ga zagotavlja člen 47 Listine (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 103 in navedena sodna praksa).

294

Taka obrazložitev mora biti prilagojena naravi zadevnega akta in okoliščinam, v katerih je bil sprejet. V zvezi s tem v obrazložitvi ni treba podrobno navesti vseh upoštevnih dejanskih in pravnih okoliščin, ker je treba zadostnost obrazložitve presojati ne le glede na njeno besedilo, ampak tudi glede na kontekst in vsa pravna pravila, ki urejajo zadevno področje, ter zlasti glede na interes za pojasnila, ki bi ga lahko imele osebe, na katere se akt nanaša. Zato je akt, ki posega v položaj, dovolj obrazložen, če je bil sprejet v okviru, ki ga zadevna oseba pozna in ji omogoča, da razume obseg ukrepa, sprejetega v zvezi z njo (glej v tem smislu sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 104 in navedena sodna praksa).

295

Poleg tega mora biti ta obrazložitev med drugim brez protislovij, da se zadevnim osebam omogoči, da spoznajo prave razloge za ta sklep, da bi lahko pred pristojnim sodiščem branile svoje pravice, in da se temu sodišču omogoči izvajanje nadzora (glej v tem smislu sodbe z dne 10. julija 2008, Bertelsmann in Sony Corporation of America/Impala, C‑413/06 P, EU:C:2008:392, točka 169 in navedena sodna praksa; z dne 22. septembra 2005, Suproco/Komisija, T‑101/03, EU:T:2005:336, točke 20 in od 45 do 47, in z dne 16. decembra 2015, Grčija/Komisija, T‑241/13, EU:T:2015:982, točka 56).

296

Poleg tega, kadar avtor izpodbijanega sklepa med postopkom pred sodiščem Unije poda nekatera pojasnila v zvezi z razlogi za ta sklep, morajo biti ta pojasnila koherentna s preudarki, navedenimi v tem sklepu (glej v tem smislu sodbi z dne 22. septembra 2005, Suproco/Komisija,T‑101/03, EU:T:2005:336, točke od 45 do 47, in z dne 13. decembra 2016, Printeos in drugi/Komisija, T‑95/15, EU:T:2016:722, točki 54 in 55).

297

Če namreč preudarki, navedeni v izpodbijanem sklepu, niso koherentni s takimi pojasnili, podanimi v sodnem postopku, obrazložitev zadevnega sklepa ne izpolnjuje funkcij, navedenih v točkah 293 in 294 zgoraj. Natančneje, taka nedoslednost po eni strani zadevnim osebam preprečuje, da bi se seznanile z dejanskimi razlogi za izpodbijano odločbo pred vložitvijo tožbe in pripravile obrambo v zvezi z njimi, po drugi strani pa sodišču Unije preprečuje, da bi opredelilo razloge, ki so bili podlaga za to odločbo, in preučilo njihovo skladnost s pravili, ki se uporabljajo.

298

Nazadnje, spomniti je treba, da mora EOR, kadar sprejme sklep o določitvi predhodnih prispevkov, zadevne institucije obvestiti o metodi izračuna teh prispevkov (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden‑Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 122).

299

Enako mora veljati za metodo določitve letne ciljne ravni, saj je ta znesek bistvenega pomena za sistematiko take odločitve. Kot namreč izhaja iz člena 4 Izvedbene uredbe 2015/81, se predhodni prispevki izračunajo z razdelitvijo navedenega zneska med vse zadevne institucije, tako da povečanje ali znižanje tega zneska povzroči ustrezno povečanje ali znižanje predhodnega prispevka vsake od teh institucij.

300

Iz navedenega izhaja, da čeprav mora EOR institucijam z izpodbijanim sklepom zagotoviti pojasnila v zvezi z metodo določitve letne ciljne ravni, morajo biti ta pojasnila v skladu s pojasnili, ki jih je EOR podal med sodnim postopkom in ki se nanašajo na metodo, ki je bila dejansko uporabljena.

301

V obravnavani zadevi pa ni tako.

302

Najprej je namreč treba poudariti, da je bila v točki 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa navedena matematična formula, ki je bila v njem predstavljena kot podlaga za določitev letne ciljne ravni. Očitno pa je, da ta formula ne vključuje elementov metode, ki jo je EOR dejansko uporabil, kot je bilo pojasnjeno na obravnavi. Kot je namreč razvidno iz točk od 286 do 289 zgoraj, je EOR v okviru te metode dosegel znesek letne ciljne ravni tako, da je od končne ciljne ravni odštel finančna sredstva, ki so na voljo v ESR, da bi izračunal znesek, ki ga je bilo treba plačati do konca prvotnega obdobja, in da je zadnjenavedeni znesek delil s tri. Ti dve fazi izračuna pa nista izraženi v navedeni matematični formuli.

303

Poleg tega te ugotovitve ni mogoče ovreči s trditvijo EOR, da je maja 2021 objavil opisni obrazec, ki je vseboval razpon morebitnih zneskov končne ciljne ravni, na svojem spletnem mestu pa znesek finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR. Ne glede na to, ali je bila tožeča stranka dejansko seznanjena s temi zneski, na podlagi teh samih zneskov namreč ni mogla razumeti, da je EOR dejansko uporabil obe operaciji, navedeni zgoraj v točki 302, pri čemer je treba pojasniti še, da v matematični formuli, določeni v točki 48 obrazložitve izpodbijanega sklepa, nista bili niti omenjeni.

304

Podobna neskladja vplivajo tudi na način določitve koeficienta 1,35 %, ki pa ima ključno vlogo pri matematični formuli, navedeni v točki 303 zgoraj. Ta koeficient bi bilo namreč mogoče razumeti tako, da med drugimi parametri temelji na napovedani rasti kritih vlog v preostalih letih prvotnega obdobja. To pa ni v skladu s pojasnili, ki jih je EOR podal na obravnavi in iz katerih izhaja, da je bil ta koeficient določen tako, da je mogoče utemeljiti rezultat izračuna zneska letne ciljne ravni, to je po tem, ko je EOR ta znesek izračunal na podlagi štirih faz, navedenih v točkah od 286 do 289 zgoraj, in zlasti z delitvijo zneska, ki izhaja iz odbitka finančnih sredstev, ki so na voljo v ESR, od končne ciljne ravni, s tri. Ta pristop pa nikakor ni razviden iz izpodbijanega sklepa.

305

Poleg tega je treba opozoriti, da je bil glede na opisni obrazec znesek ocenjene končne ciljne ravni v razponu od 70 do 75 milijard EUR. Ta razpon pa ni skladen z razponom stopnje rasti kritih vlog med 4 % in 7 %, navedenim v točki 41 obrazložitve izpodbijanega sklepa. EOR je namreč na obravnavi navedel, da je za določitev letne ciljne ravni upošteval 4‑odstotno stopnjo rasti kritih vlog – ki je najnižja stopnja drugega razpona – in da je tako dobil ocenjeno končno ciljno raven 75 milijard EUR – ki je najvišja vrednost prvega razpona. Tako se izkaže, da med tema razponoma obstaja neskladnost. Na eni strani namreč razpon, ki se nanaša na stopnjo gibanja kritih vlog, vključuje tudi vrednosti, ki so višje od 4‑odstotne stopnje, vendar bi njihova uporaba privedla do višjega ocenjenega zneska končne ciljne ravni od tistih, ki so vključene v razpon te ciljne ravni. Na drugi strani tožeča stranka ne more razumeti, zakaj je EOR v razpon, ki se nanaša na navedeno ciljno raven, vključil zneske, nižje od 75 milijard EUR. Za to bi bilo namreč treba uporabiti stopnjo, nižjo od 4 %, ki pa ni v razponu stopnje rasti kritih vlog. V teh okoliščinah tožeča stranka ni mogla ugotoviti, kako je EOR uporabil razpon, ki se nanaša na stopnjo razvoja teh vlog, da bi prišel do izračuna ocenjene končne ciljne ravni.

306

Iz tega sledi, da v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni metoda, ki jo je EOR dejansko uporabil, kot je bila pojasnjena na obravnavi, ne ustreza metodi, opisani v izpodbijanem sklepu, tako da niti institucije niti Splošno sodišče na podlagi izpodbijanega sklepa niso mogli opredeliti dejanskih razlogov, na podlagi katerih je bila ta ciljna raven določena.

307

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da izpodbijani sklep vsebuje pomanjkljivosti v obrazložitvi v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni.

308

Tretji del tretjega tožbenega razloga v delu, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni, je torej treba sprejeti. Ob upoštevanju pravnih in gospodarskih izzivov te zadeve pa je v interesu učinkovitega izvajanja sodne oblasti nadaljevati s preučitvijo drugih tožbenih razlogov.

309

Kot je razvidno iz točke 269 zgoraj, tožeča stranka s četrtim in petim tožbenim razlogom izpodbija tudi kršitev načela dobrega upravljanja in kršitev načela učinkovitega sodnega varstva v samem izpodbijanem sklepu.

310

Trditve tožeče stranke se natančneje nanašajo na to, da v izpodbijanem sklepu ni podatkov o določitvi „stopnje prilagoditve kritih vlog“, ki je bila uporabljena za določitev letne ciljne ravni, se pravi koeficienta.

311

Kot je razvidno iz preučitve v točkah od 271 do 308 zgoraj, je EOR kršil obveznost obrazložitve pri določitvi letne ciljne ravni.

312

Poleg tega iz člena 41(2)(c) Listine in sodne prakse, navedene v točki 246 zgoraj, izhaja, da je obrazložitev odločbe organa Unije eden od pogojev za učinkovitost načel dobrega upravljanja in učinkovitega sodnega varstva.

313

Iz tega sledi, da kršitev obveznosti obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z določitvijo letne ciljne ravni prav tako pomeni kršitev načela dobrega upravljanja in načela učinkovitega sodnega varstva.

314

Četrti in peti tožbeni razlog je torej treba sprejeti v delu, v katerem se nanašata na kršitev načel dobrega upravljanja in učinkovitega sodnega varstva zaradi kršitve obveznosti obrazložitve.

315

Tožeča stranka s sedmim tožbenim razlogom trdi, da je EOR storil več očitnih napak pri presoji, ko je ocenjeval raven uporabe NZP in zavarovanja s premoženjem, ki se sprejmejo v zameno.

316

Tožeča stranka z osmim tožbenim razlogom trdi, da je EOR kršil člen 70(3) Uredbe št. 806/2014 in člen 103(3) Direktive 2014/59, ko je določil raven uporabe NZP in zavarovanja s premoženjem, ki se sprejmejo v zameno.

317

EOR izpodbija te trditve.

318

Uvodoma je treba spomniti, da se predhodni prispevki lahko plačajo s takojšnjim gotovinskim nakazilom ali prek NZP v skladu s členom 70(3) Uredbe št. 806/2014. V primeru uporabe NZP institucija z EOR sklene sporazum, s katerim se zaveže, da bo ustrezni znesek kot del predhodnega prispevka plačala na prvo zahtevo.

319

V zvezi s tem je treba pojasniti, da je EOR v izpodbijanem sklepu omejil uporabo NZP na 15 % zneska predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021, zavarovanja s premoženjem, dana na podlagi NZP, pa le na gotovino.

320

Poleg tega je treba spomniti, da člen 70(3) Uredbe št. 806/2014 določa, da razpoložljiva finančna sredstva, ki jih je treba upoštevati, da se doseže končna ciljna raven, lahko vključujejo NZP, ki so v celoti zavarovane s sredstvi z nizkim tveganjem, ki niso obremenjena z nobenimi pravicami tretjih oseb, pri čemer so na voljo in namenjene izključno uporabi s strani EOR, delež NZP pa ne more preseči 30 % skupnega zneska predhodnih prispevkov vsakega leta. Taka možnost je predvidena tudi v členu 103(3) Direktive 2014/59.

321

V skladu s členom 13(3) Delegirane uredbe 2015/63 mora EOR v sklepu o predhodnih prispevkih za dano prispevno obdobje določiti delež NZP, ki ga lahko uporabi vsaka institucija, saj EOR sprejme zavarovanje s premoženjem le, če je takšne vrste in pod pogoji, ki omogočajo hitro unovčenje, in sicer tudi v primeru odločitve o reševanju med vikendom.

322

Ko EOR določi delež teh NZP, mora v skladu s členom 7(1) Izvedbene uredbe 2015/81 zagotoviti, da uporaba NZP nikakor ne vpliva na finančno zmogljivost ali likvidnost ESR.

323

Nazadnje, člen 8(3) Izvedbene uredbe 2015/81 določa, da bi EOR v prvotnem obdobju moral v normalnih okoliščinah dovoliti uporabo NZP na zahtevo institucije in zagotoviti njihovo enakomerno razporeditev med institucijami, ki jo zahtevajo. Ta določba natančneje določa tudi, da razporejene NZP znašajo najmanj 15 % skupnih plačilnih obveznosti zadevne institucije in da EOR pri izračunu letnih prispevkov vsake institucije zagotovi, da v posameznem letu vsota navedenih NZP ne preseže 30 % skupnega zneska teh prispevkov.

324

Iz zgoraj navedenih določb izhaja, prvič, da posebna stopnja NZP, dodeljenih instituciji, ki to zahteva, znaša najmanj 15 % njenih skupnih plačilnih obveznosti in, drugič, da vsota vseh dovoljenih NZP ne sme preseči najvišje meje 30 % vseh predhodnih prispevkov za celotno posamezno prispevno obdobje. Namen zadnjenavedene zgornje meje, ki jo je določil zakonodajalec Unije, je, kot potrjuje člen 7(1) Izvedbene uredbe 2015/81, da se ne ogrozita likvidnost in finančna zmogljivost ESR.

325

Tako mora EOR določiti natančen delež NZP, dodeljenih dani instituciji, ki to zahteva, pri čemer ta delež ne more biti manjši od 15 % njenih skupnih plačilnih obveznosti, hkrati pa zagotavljati, da v točki 324 zgoraj omenjena najvišja zgornja meja v zvezi z vsoto vseh dovoljenih NZP ni presežena. Poleg tega, čeprav te določbe ne vsebujejo pojasnil o naravi zavarovanj s premoženjem, ki se sprejmejo, dejstvo ostaja, da EOR lahko sprejme NZP le, če so zavarovane s sredstvi z nizkim tveganjem, ki niso obremenjena z nobenimi pravicami tretjih oseb, in če pogoji, ki veljajo zanje, omogočajo njihovo hitro unovčenje.

326

Določitev natančnega deleža NZP, dodeljenega dani instituciji, ki to zahteva, in vrste sprejemljivih zavarovanj s premoženjem tako zahteva zapletene ekonomske in tehnične presoje, tako da mora biti nadzor sodišča Unije omejen na preučitev, ali pri izvajanju diskrecijske pravice, podeljene EOR, ni prišlo do očitne napake ali zlorabe pooblastila oziroma ali EOR ni očitno prekoračil meje te pravice.

327

Trditve tožeče stranke je treba preučiti ob upoštevanju teh preudarkov.

328

Na prvem mestu, glede omejitve uporabe NZP na 15 % zneska predhodnih prispevkov tožeča stranka meni, da je taka omejitev v nasprotju z namenom, kontekstom in cilji člena 70(3) Uredbe št. 806/2014, ker si EOR ni prizadeval institucijam v celoti zagotoviti možnost, da uporabijo NZP nad tem pragom 15 %.

329

V zvezi s tem, kot je bilo navedeno v točki 320 zgoraj, člen 70(3) Uredbe št. 806/2014 določa, da delež NZP ne more preseči praga 30 % skupnega zneska vseh predhodnih prispevkov, plačanih vsako leto. Nasprotno pa ta določba ne določa, da mora EOR delež NZP določiti na 30 % skupnih plačilnih obveznosti institucije, ki to zahteva.

330

Poleg tega se mora EOR pri določitvi deleža NZP, dodeljenega institucijam, ki to zahtevajo, opreti na konkretno presojo položaja navedenih institucij in položaja ESR, saj mora EOR v skladu z uvodno izjavo 16 in členom 7(1) Izvedbene uredbe 2015/81 zagotoviti tudi, da uporaba NZP nikakor ne vpliva na finančno zmogljivost ali likvidnost ESR.

331

Kot pa je med drugim razvidno iz točke 150 obrazložitve izpodbijanega sklepa, se je EOR odločil, da deleža NZP ne bo določil na ravni nad 15 % zneska predhodnih prispevkov, na podlagi konkretne preučitve vseh okoliščin, ki jih je štel za upoštevne, zlasti tistih, ki so povezane s pandemijo covida-19, in dolgoročnih posledic, ki bi jih imela uporaba višjega zneska NZP za položaj institucij.

332

V teh okoliščinah tožeča stranka ne more trditi, da je omejitev uporabe NZP na 15 % skupnih plačilnih obveznosti institucije, ki to zahteva, v nasprotju s členom 70(3) Uredbe št. 806/2014.

333

Na drugem mestu, tožeča stranka v zvezi z zahtevo EOR, da morajo biti zavarovanja s premoženjem za NZP gotovinska, trdi, da niti člen 103(3) Direktive 2014/59 niti člen 70(3) Uredbe št. 806/2014 ne prepuščata EOR proste izbire pri opredelitvi vrste zavarovanja s premoženjem, ki ga lahko zagotovijo institucije. EOR naj bi torej presegel zakonske zahteve, ki urejajo njegove pristojnosti, s tem, da načeloma in skoraj zakonsko zahteva tako vrsto zavarovanja s premoženjem.

334

Glede tega, kot je bilo ugotovljeno v točki 326 zgoraj, iz določb, omenjenih v točkah od 320 do 323 zgoraj, izhaja, da ima EOR diskrecijsko pravico v zvezi s pravili o uporabi NZP in vrsto zavarovanj s premoženjem, ki se sprejmejo v zameno za te zaveze.

335

Drži, da je ta pristojnost omejena z zahtevo, da morajo biti ta zavarovanja s premoženjem sredstva z nizkim tveganjem, ki niso obremenjena z nobenimi pravicami tretjih oseb ter so namenjena izključno EOR in nikakor ne ogrožajo finančne zmogljivosti ali likvidnosti ESR.

336

Vendar tožeča stranka Splošnemu sodišču ni predložila nobenega elementa, s katerim bi dokazala, katere druge vrste sredstev bi zagotavljale zavarovanja s premoženjem, primerljiva z gotovino, kar zadeva te pogoje.

337

V teh okoliščinah tožeča stranka ne more trditi, da je EOR kršil člen 103(3) Direktive 2014/59 in člen 70(3) Uredbe št. 806/2014 s tem, da je opredelil vrsto zavarovanja s premoženjem, ki ga morajo institucije zagotoviti na podlagi NZP.

338

Te ugotovitve ne omaje dejstvo, da je EOR to zahtevo utemeljil s tem, da se je v točki 152 obrazložitve izpodbijanega sklepa skliceval na NZP, ki so bile že sprejete v prejšnjih prispevnih obdobjih, saj taka okoliščina nima nobenega vpliva na zatrjevano napačno uporabo prava.

339

Na tretjem mestu, tožeča stranka trdi, da je ureditev uporabe NZP nejasna, saj je EOR zavrnil zahtevo nekaterih institucij, naj se jim posreduje oziroma naj se objavi njegov sklep SRB/ES/2020/71 z dne 16. decembra 2020 o določitvi politike za prispevno obdobje 2021 v zvezi z NZP (v nadaljevanju: sklep o določitvi politike NZP).

340

V zvezi s tem tožeča stranka ne pojasnjuje dovolj vpliva te okoliščine na preučitev napačne uporabe prava, na katero se sklicuje v okviru teh tožbenih razlogov.

341

Poleg tega, če je treba ta očitek razumeti tako, da tožeča stranka z njim pod vprašaj postavlja zadostnost obrazložitve izpodbijanega sklepa, je treba poudariti, da se ta očitek in šesti tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z NZP, prekrivata. Vendar je tožeča stranka na obravnavi ta tožbeni razlog umaknila, s čimer je namignila, da ne izpodbija več obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z uporabo NZP.

342

Vsekakor je EOR na podlagi pripravljalnega ukrepa Splošnega sodišča z dne 9. novembra 2022 predložil vmesne sklepe, ki so bili pomembni za izračun predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021. Ti sklepi, ki so bili nato vročeni tožeči stranki v nezaupni različici, vključujejo med drugim sklep o določitvi politike NZP. Poleg tega izpodbijani sklep sam v točkah od 145 do 155 obrazložitve vsebuje obrazložitev v zvezi z NZP.

343

Poleg tega tožeča stranka ni ugotovila nobenega elementa v sklepu o določitvi politike NZP, ki ne bi bil vključen v sam izpodbijani sklep.

344

Zato nič ne kaže na to, da bi neobjava sklepa o določitvi politike NZP kakor koli vplivala na obseg informacij, ki so bile tožeči stranki na voljo, da bi lahko preverila zakonitost uporabe NZP.

345

Na četrtem mestu, tožeča stranka trdi, da je EOR storil očitne napake pri presoji v zvezi s tveganji likvidnosti in procikličnosti, ki naj bi jih povzročala uporaba NZP nad 15 % predhodnih prispevkov. V nasprotju s presojo EOR naj bi bila uporaba NZP namreč predvidena za omilitev procikličnih učinkov, ki bi jih predhodni prispevki lahko imeli zaradi svojega zneska. Tako naj bi bilo glede na makroekonomske razmere v letu 2020 z večjo uporabo NZP mogoče izravnati zvišanje teh prispevkov, ki bi bilo posledica zvišanja vlog institucij.

346

V zvezi s tem drži, da če EOR določi delež NZP vsake institucije, ki to zahteva, nad 15 % njenih skupnih plačilnih obveznosti, lahko ta raven pomeni kratkoročno olajšanje za zadevne institucije, kot trdi tožeča stranka, ker zmanjšuje delež njihovih predhodnih prispevkov, ki jih morajo takoj plačati v gotovini.

347

Kot pa v bistvu poudarja EOR, ne da bi se mu v zvezi s tem oporekalo, ima lahko raven, višja od 15 %, dolgoročne prociklične učinke na položaj institucij. Člen 7(2) Izvedbene uredbe 2015/81 namreč določa, da če je v ukrep za reševanje vključen ESR v skladu s členom 76 Uredbe št. 806/2014, EOR uporabi del NZP ali vse NZP, da se v ESR vplačajo ustrezne vsote. Iz tega izhaja, da morajo v takem položaju institucije, ki so uporabile NZP, te zaveze izpolniti in plačati ustrezne vsote, kar povzroči tveganje velikih izgub zanje, ki bi bilo še večje, če bi bil delež NZP določen na višji ravni.

348

To še toliko bolj velja, ker je bil izpodbijani sklep sprejet v posebnih okoliščinah, ki jih je zaznamovala gospodarska negotovost, povezana s pandemijo covida-19. V teh okoliščinah bi bili lahko učinki, ki jih ima morebitna uporaba NZP na položaj institucij, še hujši, kot EOR v bistvu poudarja v točkah 150, 152 in 153 obrazložitve izpodbijanega sklepa.

349

V teh okoliščinah je EOR lahko menil, da bo višja raven NZP lahko imela dolgoročne prociklične učinke za institucije, ker bi povečala njihove izgube zaradi plačila vsot, ki ustrezajo NZP, v okviru morebitnega ukrepa za reševanje.

350

Posledično tožeča stranka ni dokazala, da je EOR storil očitno napako pri presoji ali zlorabil pooblastila ali očitno presegel meje svoje diskrecijske pravice s tem, da je delež NZP določil na 15 % zneska predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021.

351

Te ugotovitve ne omajejo sodbe, ki jih omenja tožeča stranka, in sicer sodbe z dne 9. septembra 2020, Société générale/ECB (T‑143/18, neobjavljena, EU:T:2020:389); z dne 9. septembra 2020, Crédit agricole in drugi/ECB (T‑144/18, neobjavljena, EU:T:2020:390); z dne 9. septembra 2020, Confédération nationale du Crédit mutuel in drugi/ECB (T‑145/18, neobjavljena, EU:T:2020:391); z dne 9. septembra 2020, BPCE in drugi/ECB (T‑146/18, neobjavljena, EU:T:2020:392); z dne 9. septembra 2020, Arkéa Direct Bank in drugi/ECB (T‑149/18, neobjavljena, EU:T:2020:393), in z dne 9. septembra 2020, BNP Paribas/ECB (T‑150/18 in T‑345/18, EU:T:2020:394). Te sodbe se nanašajo na sklepe ECB, v katerih je ta naložila, da se skupni zneski NZP, vpisanih pri ESR ali SJV, odbijejo od kapitala. V teh sodbah se sodišče Unije ni izreklo ne o določitvi ravni uporabe NZP s strani EOR ne o zavarovanjih s premoženjem, ki se sprejmejo v zameno.

352

Na petem mestu, tožeča stranka trdi, da EOR ni pojasnil, zakaj obstaja likvidnostno tveganje v primeru zavarovanj s premoženjem, zagotovljenih izključno v gotovini in v eurih. V zvezi s tem naj bi vzorec sporazuma o NZP določal mehanizem za zagotavljanje primerne likvidnosti ESR, ker naj bi določal, prvič, da lahko EOR v kratkem času dobi gotovino, ki ustreza NZP, danim kot zavarovanje s premoženjem, ter drugič, da ima EOR polno lastništvo nad to gotovino in možnost, da z njo prosto razpolaga v primeru neplačila zadevne institucije.

353

Kolikor je treba tudi ta očitek razumeti tako, da tožeča stranka z njim pod vprašaj postavlja zadostnost obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z likvidnostnim tveganjem v primeru zavarovanj s premoženjem, zagotovljenih izključno v gotovini in v eurih, je treba poudariti, da se ta očitek in šesti tožbeni razlog, ki se nanaša na neobstoj obrazložitve izpodbijanega sklepa v zvezi z NZP, prekrivata. Kot pa je navedeno v točki 341 zgoraj, je tožeča stranka na obravnavi ta tožbeni razlog umaknila.

354

Poleg tega, če bi bilo treba trditve tožeče stranke v zvezi s tem očitkom razumeti tako, da trdi, da je EOR storil očitno napako pri presoji, ko je delež NZP omejil na 15 % zneska predhodnih prispevkov, čeprav so taka zavarovanja s premoženjem zagotovljena izključno v gotovini in torej ne pomenijo likvidnostnega tveganja glede na vzorec sporazuma o NZP, je treba poudariti naslednje.

355

Na eni strani, čeprav ni sporno, da so zavarovanja s premoženjem za NZP, zagotovljena izključno v gotovini, sredstva z nizkim tveganjem zaradi možnosti njihovega hitrega unovčenja, ta okoliščina ne postavlja pod vprašaj preudarkov v točkah od 347 do 349 zgoraj, v skladu s katerimi je EOR v posebnih okoliščinah, ki so zaznamovale zadevno obdobje, in brez očitne napake pri presoji lahko menil, da bo stopnja NZP, višja od 15 % zneska predhodnih prispevkov, lahko imela dolgoročne prociklične učinke za institucije.

356

Na drugi strani, tožeča stranka se napačno opira na vzorec sporazuma o NZP, ko trdi, da bi EOR moral dovoliti več kot 15‑odstotni delež NZP, ker ta vzorec določa, da ima EOR polno lastništvo nad preneseno gotovino, tako da ta gotovina pomeni sredstva z nizkim tveganjem.

357

Drži, da vzorec sporazuma o NZP v členu 3.1 določa, da za zagotovitev polnega in točnega plačila zavarovanih obveznosti institucija zagotovi zavarovanje z gotovino v korist EOR in nanj prenese polno lastništvo gotovinskega zneska, enakega znesku NZP, v členu 3.5 pa, da ima EOR polno lastništvo nad preneseno gotovino in pravico, da jo prosto uporabi, ob upoštevanju obveznosti vračila ustreznega zneska gotovinskega zavarovanja, če so zavarovane obveznosti ob njihovi zapadlosti plačane.

358

Vendar členi 2, 5 in 6 vzorca sporazuma o NZP določajo postopek, po katerem EOR zahteva plačilo NZP, in posledice za zadevno institucijo.

359

Člena 2.1 in 2.2 vzorca sporazuma o NZP določata, da EOR instituciji pošlje obvestilo, s katerim zahteva plačilo NZP. Člen 5 navedenega vzorca sporazuma določa, da EOR ob prejemu zahtevanega plačila vrne znesek gotovinskega zavarovanja, ki je enak znesku zahtevanega in nakazanega plačila. Člen 6 vzorca sporazuma o NZP med drugim določa, da ima EOR, če institucija ne plača na prvo zahtevo, pravico zaseči gotovinsko zavarovanje za izpolnitev zavarovanih obveznosti ter lahko zlasti na tej podlagi pobota znesek neplačanih zavarovanih obveznosti s svojo obveznostjo vračila gotovinskega zavarovanja.

360

Iz analize določb vzorca sporazuma o NZP izhaja, da tudi če ima EOR polno lastništvo nad gotovino, s katero so zavarovane NZP, lahko to gotovino uporabi za ESR le po posebnem postopku.

361

V teh okoliščinah je EOR v skladu s členom 7(1) Izvedbene uredbe 2015/81 lahko menil, da take NZP ne zagotavljajo enake stopnje zavarovanja, kar zadeva finančno zmogljivost in likvidnost ESR, kot takojšnje gotovinsko plačilo.

362

Na šestem mestu, čeprav tožeča stranka trdi, da EOR ni omenil možnosti uporabe drugih vrst sredstev, ki niso gotovina in bi se lahko vseeno štela za sredstva z nizkim tveganjem, ki niso obremenjena z nobenimi pravicami tretjih oseb, ni pojasnila, katere druge vrste sredstev bi pomenile zavarovanja s premoženjem, primerljiva z gotovino, in ne bi ogrozile finančne zmogljivosti ali likvidnosti ESR, tako da je treba to trditev zavrniti.

363

V teh okoliščinah tožeča stranka ni dokazala, da je EOR storil očitne napake pri presoji ali napačno uporabil pravo, ko je uporabo NZP omejil na 15 % zneska predhodnih prispevkov za prispevno obdobje 2021, zavarovanja s premoženjem, dana na podlagi NZP, pa le na gotovino.

364

Zato je treba sedmi in osmi tožbeni razlog zavrniti.

365

Ob upoštevanju utemeljenosti tretjega dela tretjega tožbenega razloga ter četrtega in petega tožbenega razloga v delih, v katerih so podani neposredno zoper izpodbijani sklep, je treba izpodbijani sklep razglasiti za ničen v delu, ki se nanaša na tožečo stranko.

366

EOR Splošnemu sodišču predlaga, naj v primeru razglasitve ničnosti izpodbijanega sklepa ohrani njegove učinke do njegove nadomestitve ali vsaj šest mesecev od datuma, ko bo sodba postala pravnomočna.

367

Tožeča stranka je na obravnavi poudarila, da bi ji moral EOR ob morebitni razglasitvi ničnosti izpodbijanega sklepa zaradi vsebinske nezakonitosti vrniti znesek njenega predhodnega prispevka. Poleg tega naj taka razglasitev ničnosti ne bi imela nobenega učinka na delovanje EOR in finančno stabilnost Unije, saj je ESR v zelo napredni fazi svojega oblikovanja.

368

Spomniti je treba, da lahko sodišče Unije v skladu s členom 264, drugi odstavek, PDEU, če meni, da je to potrebno, določi tiste učinke akta, razglašenega za ničnega, ki jih je treba šteti za dokončne.

369

V zvezi s tem iz sodne prakse izhaja, da je mogoče iz razlogov pravne varnosti ohraniti učinke takega akta, med drugim, če bi takojšnje posledice ničnosti tega akta povzročile resne negativne posledice, zakonitost izpodbijanega akta pa se ne izpodbija iz razlogov v zvezi z njegovim ciljem ali vsebino, temveč zaradi bistvene kršitve postopka (glej sodbo z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR, C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 175 in navedena sodna praksa).

370

V obravnavanem primeru je bil izpodbijani sklep sprejet ob bistvenih kršitvah postopka. Splošno sodišče pa v tem postopku ni ugotovilo nobene napake, ki bi vplivala na vsebinsko zakonitost tega sklepa.

371

Poleg tega, kot je Sodišče razsodilo v sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Landesbank Baden-Württemberg in EOR (C‑584/20 P in C‑621/20 P, EU:C:2021:601, točka 177), je treba ugotoviti, da bi razglasitev ničnosti izpodbijanega sklepa, ne da bi bila določena ohranitev njegovih učinkov do njegove nadomestitve z novim aktom, lahko ogrozila izvajanje Direktive 2014/59, Uredbe št. 806/2014 in Delegirane uredbe 2015/63, ki so bistveni del bančne unije, ki prispeva k stabilnosti euroobmočja.

372

V teh okoliščinah je treba učinke izpodbijanega sklepa v delu, v katerem se nanaša na tožečo stranko, ohraniti, dokler v razumnem roku, ki ne sme presegati šestih mesecev od dneva razglasitve te sodbe, ne začne veljati nov sklep EOR o določitvi predhodnega prispevka tožeče stranke v ESR za prispevno obdobje 2021.

373

V skladu s členom 134(1) Poslovnika Splošnega sodišča se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki. Ker EOR ni uspel, se mu v skladu s predlogi tožeče stranke naloži, da nosi svoje stroške in stroške tožeče stranke.

374

V skladu s členom 138(1) Poslovnika Parlament, Svet in Komisija nosijo svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (osmi razširjeni senat)

razsodilo:

I. Dejansko stanje

II. Izpodbijani sklep

III. Predlogi strank

IV. Pravo

A. Ugovori nedopustnosti

B. Ugovori nezakonitosti Uredbe št. 806/2014, Delegirane uredbe 2015/63 in Izvedbene uredbe 2015/81

1. Prvi tožbeni razlog: kršitev načela enakega obravnavanja

a) Prvi in drugi del: neupoštevanje različnih položajev institucij bančne unije in neutemeljenost izključitve kritih vlog iz osnove za izračun osnovnega letnega prispevka

1) Prvi očitek prvega dela, ki se nanaša na neupoštevanje različnih položajev bančnih sektorjev sodelujočih držav članic, in drugi del, ki se nanaša na neutemeljenost izključitve kritih vlog iz osnove za izračun osnovnega letnega prispevka

2) Drugi očitek prvega dela: nedoslednost, povezana z neupoštevanjem meril za ocenjevanje, uporabljenih v okviru EMN

b) Tretji del: neutemeljenost neodštetja kvalificiranih obveznosti, ki izpolnjujejo bonitetne zahteve iz naslova MREL

c) Četrti del: predhodni prispevki zaradi meril za izračun multiplikatorja za prilagoditev ne predstavljajo tveganja, ki ga subjekt dejansko nosi

1) Prvi očitek: neupoštevanje lastnega celotnega profila tveganja vsake institucije

2) Drugi očitek: neobstoj presoje dejavnikov tveganja z vidika zahtev, ki jih nadzorni organ naloži v okviru EMN

3) Tretji očitek: nemožnost celovitega upoštevanja vsake posamezne posebnosti vsake institucije

2. Šesti tožbeni razlog: kršitev načela sorazmernosti

3. Tretji tožbeni razlog: kršitev načela pravne varnosti

a) Prvi del: nemožnost vnaprej poznati raven predhodnega prispevka

b) Drugi del: nepredvidljivost uporabe nekaterih kazalnikov tveganja

c) Tretji del: pravila za določitev „stopnje povečanja kritih vlog“

d) Četrti del: neupoštevanje člena 290 PDEU v nekaterih merilih za izračun, opredeljenih v Delegirani uredbi 2015/63

4. Četrti in peti tožbeni razlog, ki se nanašata na kršitev načela dobrega upravljanja in kršitev načela učinkovitega sodnega varstva, v delu, v katerem vsebujeta ugovor nezakonitosti

C. Tožbeni razlogi v zvezi z zakonitostjo izpodbijanega sklepa

1. Obrazložitev določitve letne ciljne ravni

2. Preostali del četrtega in petega tožbenega razloga, ki se nanašata na kršitev načela dobrega upravljanja in kršitev načela učinkovitega sodnega varstva s strani EOR v izpodbijanem sklepu

3. Sedmi in osmi tožbeni razlog: očitne napake pri presoji in napačna uporaba prava, ki izhajajo iz omejitev, naloženih za uporabo NZP

D. Sklepna ugotovitev

E. Časovna omejitev učinkov sodbe

Stroški