1

Tožeča stranka, Instituto Cervantes, s tožbo na podlagi člena 263 PDEU predlaga razglasitev ničnosti sklepa Evropske komisije z dne 19. aprila 2021, s katerim je ta sklop št. 3 (španščina) naročila, ki se nanaša na okvirne sporazume za jezikovno usposabljanje za institucije, organe in agencije Evropske unije (HR/2020/OP/0014), dodelila na prvem mestu konzorciju CLL Centre de Langues-Allingua (v nadaljevanju: konzorcij CLL) in na drugem mestu tožeči stranki (v nadaljevanju: izpodbijani sklep).

2

Komisija je 20. novembra 2020 z obvestilom o javnem naročilu, objavljenim v Dodatku k Uradnemu listu Evropske unije (UL 2020/S, 227-555213), začela odprti postopek za oddajo javnega naročila HR/2020/OP/0014, naslovljen „Okvirne sporazume za jezikovno usposabljanje za institucije, organe in agencije Evropske unije“. Naročilo je bilo razdeljeno na osem sklopov, med katerimi je bil sklop št. 3, naslovljen „Učenje španščine (ES)“.

3

V razpisnih zahtevah za sporni razpis je bilo navedeno, da se bo naročnik pri oddaji javnega naročila oprl na ekonomsko najugodnejšo ponudbo na podlagi merila za oddajo naročila, naslovljenega „Cena“ (ponderirano s 30 %), in merila za oddajo naročila, naslovljenega „Kakovost“ (skupaj ponderirano s 70 %).

4

Merilo za dodelitev, naslovljeno „Kakovost“, je bilo sestavljeno iz dveh meril, in sicer iz merila št. 1, naslovljenega „Kakovost ponujenih tečajev“, in merila št. 2, naslovljenega „Nadzor kakovosti in spremljanje dela“. Zlasti je bilo v razpisnih zahtevah določeno, da je najvišja skupna ocena za kakovost 100 točk.

5

Vsako od teh dveh meril je bilo razdeljeno na tri podmerila, ki so bila prav tako ponderirana, in sicer tako:

6

V razpisnih zahtevah je bilo določeno tudi, da morajo ponudbe pri vsakem merilu in podmerilu doseči vsaj minimalno število točk, in sicer 70 % točk, dodeljenih temu merilu ali podmerilu. Tako so morale ponudbe pridobiti minimalno skupno število točk, in sicer vsaj 70 od 100 točk..

7

V zvezi z načinom predložitve ponudbe je bilo v razpisnih zahtevah med drugim določeno, da je treba ponudbe predložiti z uporabo aplikacije eSubmission.

8

Šest ponudnikov, med katerimi je bila tožeča stranka, je oddalo ponudbo za sklop št. 3.

9

Poročilo o oceni ponudb v skladu s členom 168(4) Uredbe (EU, Euratom) 2018/1046 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. julija 2018 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, spremembi uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, (EU) št. 1304/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014 in Sklepa št. 541/2014/EU ter razveljavitvi Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 (UL 2018, L 193, 2018, str. 1, v nadaljevanju: Finančna uredba) je bilo pripravljeno 10. marca 2021. Predlagana izvajalca za sklop št. 3 sta bila konzorcij CLL kot prvi izvajalec v kaskadi in tožeča stranka kot drugi izvajalec v kaskadi.

10

Iz razpisnih zahtev izhaja, da se ponudbe razvrščajo glede na najboljše razmerje med kakovostjo in ceno.

11

V skladu z razpisnimi zahtevami se naročilo odda prvima dvema ponudbama, ki, prvič, izpolnjujeta minimalne zahteve iz razpisne dokumentacije in sta ju predložila ponudnika, ki imata dostop do postopka javnega naročanja, drugič, nista v situaciji izključitve in, tretjič, izpolnjujeta merila za izbor. Razvrstitev določa vrstni red, po katerem se posamezna naročila ponudijo izvajalcem med izvajanjem okvirnega sporazuma.

12

Komisija je 19. aprila 2021 sprejela izpodbijani sklep na podlagi priporočil komisije za ocenjevanje (v nadaljevanju: komisija). Komisija je tako sklop št. 3 (španščina) naročila v zvezi z okvirnimi sporazumi za jezikovno usposabljanje za institucije, organe in agencije Unije (HR/2020/OP/0014) dodelila na prvem mestu konzorciju CLL in na drugem mestu tožeči stranki.

13

Istega dne je Komisija tožeči stranki poslala obvestilo, v katerem jo je obvestila o rezultatih postopka. V dopisu je bila med drugim obveščena, da je bila njena ponudba za sklop št. 3 izbrana za sklenitev okvirnega sporazuma in da je bila uvrščena na drugo mesto z oceno kakovosti 82 točk od 100, ponudbeno ceno 2.670.560 EUR in skupno oceno 87,40 točke od 100. V prilogi 1 k temu dopisu so bili navedeni tudi razlogi za presojo njene ponudbe glede na merila kakovosti, določena v razpisnih zahtevah. Nazadnje je Komisija v tem dopisu pojasnila, da je zoper njen sklep mogoče vložiti tožbo pri Splošnem sodišču in da velja desetdnevno obdobje mirovanja pred podpisom sporazuma.

14

Po prejemu obvestila je tožeča stranka istega dne Komisijo zaprosila, naj ji sporoči identiteto, značilnosti in prednosti najbolje uvrščenega subjekta.

15

Komisija je tožečo stranko v odgovor na to zahtevo v elektronskem sporočilu z dne 26. aprila 2021 obvestila o identiteti ponudnika, ki je bil uvrščen na prvo mesto za sklenitev okvirnega sporazuma, ter o oceni kakovosti 94 točk od 100, ponudbeni ceni (3.469.020 EUR) in skupni oceni 88,89 točk od 100, ki jo je ta dosegel po ocenjevanju.

16

Iz sporočil z dne 19. in 26. aprila 2021 je razvidno, da je dodelitev točk na ravni podmeril merila za dodelitev, naslovljenega „Kakovost“, naslednja:

17

Komisija je v elektronskem sporočilu z dne 10. maja 2021 v odgovor na zahtevo tožeče stranke z dne 1. maja 2021, ki je trdila, da ni bila dovolj obveščena glede na zahteve iz člena 170(3) Finančne uredbe, obrazložila svojo presojo ponudbe konzorcija CLL glede na merila kakovosti. V prilogi tega elektronskega sporočila je bila ocenjevalna lestvica za ponudbo konzorcija CLL, ki je vključevala pripombe komisije glede vsakega od meril in podmeril za dodelitev, kot so bila določena v razpisnih zahtevah. V navedenem elektronskem sporočilu se je Komisija tudi zavezala, da bo pred podpisom okvirnega sporazuma upoštevala novo obdobje mirovanja deset koledarskih dni od dneva, ki sledu dnevu pošiljanja tega odgovora.

18

Komisija je z dopisom z dne 25. maja 2021 predložila dodatna pojasnila, pri čemer se je sklicevala na že predložene informacije in pojasnila, ter navedla, da se je obdobje mirovanja izteklo.

19

V postopku, ki je sprožil ta spor, je tožeča stranka na platformo eSubmission naložila nekatere elemente, s katerimi je bil ponazorjen tehnični predlog, opisan v njeni ponudbi, in ki so bili dostopni le prek hiperpovezav, vstavljenih v ponudbo. Komisija je v ocenjevalni tabeli, ki je bila sporočena 19. aprila 2021, ter v zgoraj navedenih elektronskih sporočilih z dne 10. in 25. maja 2021 tožečo stranko obvestila, da je te elemente zavrnila in jih ni ocenila, ker niso bili v skladu z razpisnimi zahtevami in ker je obstajala nevarnost, da bi se ponudba po roku za oddajo ponudb spremenila prek teh hiperpovezav. Komisija je tako menila, da so manjkali dokumenti, ki so bili dostopni le prek navedenih hiperpovezav (v nadaljevanju: manjkajoči dokumenti).

20

Komisija je 7. junija 2021 podpisala okvirni sporazum HR/2020/OP/0014 – sklop št. 3 s konzorcijem CLL kot prvim izvajalcem v kaskadi. Istega dne je Komisija s tožečo stranko kot drugim izvajalcem v kaskadi podpisala okvirni sporazum z oznako HR/2020/OP/0014 – sklop št. 3.

21

Tožeča stranka, ki jo podpira Kraljevina Španija, Splošnemu sodišču predlaga, naj

22

Komisija Splošnemu sodišču predlaga, naj:

23

Komisija je z ločenim dokumentom, vloženim v sodno tajništvo Splošnega sodišča 29. septembra 2021, na podlagi člena 130(1) Poslovnika Splošnega sodišča uveljavljala ugovor nedopustnosti, ker naj bi bila tožba prepozna.

24

Komisija navaja, da se je rok za tožbo zoper izpodbijani sklep, ki je bil tožeči stranki vročen 19. aprila 2021, iztekel 29. junija 2021, tožba pa je bila vložena 2. julija 2021.

25

Komisija izpodbija trditev tožeče stranke, da na dan vročitve izpodbijanega sklepa še ni imela dovolj informacij za vložitev tožbe.

26

Komisija v zvezi s tem opozarja, da je rok za vložitev tožbe iz člena 263, šesti odstavek, PDEU kogenten ter zagotavlja jasnost in varnost pravnih položajev ter preprečuje samovoljno ravnanje pri izvajanju sodne oblasti.

27

Komisija s sklicevanjem na sklep z dne 12. septembra 2013, Ellinika Nafpigeia in 2. Hoern/Komisija (C‑616/12 P, neobjavljen, EU:C:2013:884), navaja, da iz sodne prakse izhaja, da domnevna nejasnost ali neobrazložitev akta spada v okvir presoje zakonitosti tega akta in ne v okvir določitve začetka teka roka za vložitev tožbe. Poleg tega naj bi iz tega sklepa izhajalo, da je treba začetek teka roka za vložitev tožbe določiti objektivno na podlagi seznanitve s sklepom, kakršen je bil sprejet, brez upoštevanja subjektivnih dejavnikov, kot so trditve o domnevnih napakah v tem sklepu.

28

Komisija zato nasprotuje trditvi tožeče stranke, da rok za tožbo ne more začeti teči, dokler naročnik ne pojasni razlogov za svojo odločitev na objektivno razumljiv način.

29

Tožeča stranka izpodbija trditve Komisije, ki jih je navedla v okviru ugovora nedopustnosti, in predlaga, da se ta zavrne.

30

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se v skladu s členom 263, šesti odstavek, PDEU ničnostna tožba glede na posamezni primer sproži v dveh mesecih od objave akta ali njegovega uradnega obvestila tožniku, če tega ni bilo, pa od dneva, ko je zanj izvedel.

31

Najprej, navesti je treba, da sodna praksa, na katero se sklicuje Komisija v podporo ugovoru nedopustnosti (glej točko 27 zgoraj), ki se nanaša na tožbo zoper dopis Komisije v zvezi z izterjavo državnih pomoči, ni upoštevna, saj pravila, ki se uporabljajo v okviru postopkov javnega naročanja, sledijo logiki, ki je drugačna od pravil o izterjavi državnih pomoči.

32

V skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru postopkov javnega naročanja namreč rok za vložitev tožbe na podlagi člena 263, šesti odstavek, PDEU zoper sklep o zavrnitvi ponudbe ponudnika ali, kot v obravnavanem primeru, zoper sklep, s katerim je ta ponudba uvrščena nižje od prve, začne teči šele, ko je ponudnik uradno obveščen o obrazloženem sklepu, če je ponudnik zahtevo za pridobitev obrazloženega sklepa predložil v razumnem času po tem, ko se je seznanil z zavrnitvijo njegove ponudbe oziroma, kakor v obravnavanem primeru, z uvrstitvijo njegove ponudbe nižje od prvega mesta (glej v tem smislu sodbo z dne 20. septembra 2011, Evropaïki Dynamiki/BEI, T‑461/08, EU:T:2011:494, točka 107 in navedena sodna praksa).

33

Natančneje, rok za tožbo začne teči šele z obvestilom o značilnostih in prednostih najbolje uvrščene ponudbe, saj prvotno podana informacija o zavrnitvi ponudbe zadevnega ponudnika ne vsebuje nobene informacije o najbolje uvrščeni ponudbi (glej v tem smislu sodbo z dne 29. oktobra 2015, Direct Way in Direct Way Worldwide/Parlament, T‑126/13, EU:T:2015:819, točke od 34 do 36, in sklep z dne 15. novembra 2018, Intercontact Budapest/CdT, T‑809/17, neobjavljen, EU:T:2018:794, točke od 19 do 24).

34

Za učinkovito uveljavljanje pravice do tožbe tožeča stranka potrebuje minimalno količino informacij, ki ji omogočajo, da ugotovi, ali je prišlo do nepravilnosti pri odločitvi naročnika, ali, če so informacije, ki so bile podane na podlagi zahteve, še vedno nepopolne, da lahko očita neobstoj obrazložitve (glej v tem smislu sklep z dne 15. novembra 2018, Intercontact Budapest/CdT, T‑809/17, neobjavljen, EU:T:2018:794, točka 25).

35

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da izpodbijani sklep, ki je bil tožeči stranki sporočen 19. aprila 2021, tožečo stranko zgolj obvešča, da je bila njena ponudba uvrščena na drugo mesto, in ji sporoča dodeljene točke ter oceno njene ponudbe (glej točko 13 zgoraj). Izpodbijani sklep pa ne vsebuje nobenih informacij o ponudbi, ki je bila uvrščena pred ponudbo tožeče stranke, niti obrazložitve, iz katere bi izhajalo, zakaj je bila ponudba tožeče stranke uvrščena nižje od prve. Ker izpodbijani akt ni vseboval nobenega sporočila o značilnostih in prednostih najbolje uvrščene ponudbe, v skladu s sodno prakso, navedeno v točkah 32 in 33 zgoraj, rok za vložitev tožbe ni mogel začeti teči.

36

Enako velja za dopis z dne 26. aprila 2021, v katerem je Komisija tožeči stranki sporočila le ime izbranega ponudnika, skupaj z njegovo ponudbeno ceno, številom točk, ki jih je dobil v okviru meril kakovosti, in končnim številom točk.

37

Kot je razvidno iz točk od 11 do 17 zgoraj, je tožeča stranka šele s sporočilom z dne 10. maja 2021 pridobila informacije v zvezi z oceno kakovosti ponudbe konzorcija CLL, kar ji je omogočilo učinkovito uveljavljanje pravice do tožbe. Tako je rok začel teči 10. maja 2021.

38

Zato je treba ugotoviti, da je treba tožbo, ker je bila vložena 2. julija 2021, razglasiti za dopustno, tako da je treba zavrniti ugovor nedopustnosti, ki ga je navedla Komisija.

39

Tožeča stranka v utemeljitev svoje tožbe navaja pet tožbenih razlogov.

40

S prvim tožbenim razlogom tožeča stranka Komisiji očita, da izpodbijanega sklepa ni obrazložila v smislu člena 170(3) Finančne uredbe, ker ni bilo mogoče ugotoviti relativnih prednosti izbrane ponudbe.

41

Z drugim tožbenim razlogom tožeča stranka navaja, da je Komisija kršila člen 167(4) Finančne uredbe, ker je le izolirano primerjala ponudbi glede na razpisne zahteve, namesto da bi ju primerjala tudi s tehničnega vidika.

42

S tretjim tožbenim razlogom tožeča stranka zatrjuje, da je Komisija storila očitno napako pri presoji s tem, da je izključila elemente, dostopne prek hiperpovezave, vstavljene v ponudbo.

43

Tožeča stranka nato navaja četrti tožbeni razlog podredno glede na prvi tožbeni razlog. Ta tožbeni razlog je razdeljen na tri dele:

44

S petim in zadnjim tožbenim razlogom se tožeča stranka sklicuje na kršitev temeljnih načel zakonodaje o javnih naročilih (odpiranje naročil čim večji konkurenci, preglednost in enakost) ter člena 160 in člena 167(3) Finančne uredbe, ker je Komisija vse sklope dodelila istemu ponudniku, in sicer konzorciju CLL.

45

Najprej, Splošno sodišče meni, da je treba preučiti prvi tožbeni razlog skupaj s prvim delom četrtega tožbenega razloga, kolikor se nanašata na vprašanje obveznosti obrazložitve. Nato bodo obravnavani prvi, drugi in tretji del četrtega tožbenega razloga ter nazadnje tretji, drugi in peti tožbeni razlog, ki se nanašajo na utemeljenost izpodbijanega sklepa.

46

S prvim tožbenim razlogom in prvim delom četrtega tožbenega razloga tožeča stranka Komisiji očita, da ni sporočila zadostnih razlogov v smislu člena 170(3) Finančne uredbe glede, prvič, primerjalne analize relativnih prednosti ponudb in, drugič, individualne analize njene ponudbe. Tožeča stranka se osredotoča na merilo 1, naslovljeno „Kakovost ponujenih tečajev“, natančneje na ocene v okviru podmerila 1.1, naslovljenega „Vsebina“, in podmerila 1.2, naslovljenega „Pedagogika“.

47

Prvič, tožeča stranka v svojem prvem tožbenem razlogu Komisiji očita, da v obrazložitvi ni jasno opredelila značilnosti in prednosti ponudbe konzorcija CLL, saj po eni strani presoja ponudbe konzorcija CLL in ponudbe tožeče stranke razkriva lastnosti, ki so v bistvu enake ali precej blizu, celo iste ali podobne, če ne celo boljše v primeru ponudbe tožeče stranke, medtem ko je po drugi strani ponudba tožeče stranke ocenjena kot ponudba z bistvenimi razlikami v kakovosti.

48

V zvezi s tem naj iz obrazložitve Komisije ne bi bila razvidna bistvena pomanjkljivost v kakovosti bistvenega elementa merila ali več pomanjkljivosti v kakovosti, ki bi lahko upravičile komaj zadovoljivo oceno ponudbe tožeče stranke. Podobno naj tudi dejstvo, da komisija nekaterih dokumentov iz njene ponudbe ni ocenila, ker so bili dostopni prek hiperpovezav, ne bi omogočilo razumeti bistvene razlike v točkovanju, saj se to pojasnilo v ocenjevalni tabeli ne zdi razlikovalni element in se nanaša le na omejene elemente ponudbe, in sicer na vsebino vaj.

49

Drugič, v delu, v katerem se prvi del četrtega tožbenega razloga nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, tožeča stranka trdi, da se zelo nizko število točk, dodeljeno v okviru zadevnih podmeril, ne zdi skladno s presojo teh meril, če se gleda ločeno, ki je v veliki meri pozitivna za vsak element, ki sestavlja ta podmerila. V tem smislu naj v obrazložitvi Komisije ne bi bilo mogoče ugotoviti posebne pomanjkljivosti v kakovosti, ki bi lahko upravičila znatni odbitek točk.

50

Tožeča stranka izpodbija dejstvo, da bi manjkajoči dokumenti lahko pomenili pomanjkljivost v kakovosti, ki bi lahko pojasnila odbitek točk. Po eni strani je treba pripomniti, da so tudi pri podmerilu 2.3 v oceni manjkajoči dokumenti navedeni z enakimi izrazi kot pri podmerilu 1.1, vendar naj bi bila ocena ponudbe pri tem podmerilu znižana le za nekaj več kot desetino točke (na 8 od 9 točk). Po drugi strani tožeča stranka trdi, da je Komisija v okviru podmeril 1.1 in 1.2 manjkajoče dokumente obravnavala kot posebej pomembno napako, ki bi sama upravičila negativno oceno ponudbe, saj Komisija ni mogla pojasniti različnega vpliva manjkajočih dokumentov na druga podmerila niti relativnega vpliva drugih šibkih ali negativnih elementov na oceno podmeril 1.1 in 1.2.

51

V zvezi s tem tožeča stranka trdi, da je bila ocena Komisije razčlenjena na vse elemente in podelemente, opisane pri vsakem podmerilu. Predvsem naj bi manjkajoči dokumenti vplivali le na enega od podelementov, opredeljenih za podmerilo 1.1 in podmerilo 1.2, kar naj bi imelo domnevno zanemarljiv vpliv. Tožeča stranka meni, da čeprav elementi in njihovi podelementi, ki se nanašajo na podmerila, niso ponderirani, to ne pomeni, da bi lahko imeli bistveno drugačno relativno težo pri ocenjevanju ponudb, ne da bi bilo to objavljeno v razpisni dokumentaciji. Poleg tega naj bi to poseglo v legitimna pričakovanja ponudnikov. Vendar naj bi vpliv manjkajočih dokumentov še vedno ostal nedoločljiv, saj ne bi bilo mogoče razumeti, ali so manjkajoči dokumenti vplivali na vse ali le na nekatere elemente.

52

Poleg tega tožeča stranka navaja, da je bila njena ponudba pri podmerilih 1.3, 2.1, 2.2 in 2.3 ocenjena z enakimi ali podobnimi izrazi kot pri podmerilih 1.1 in 1.2. Vendar je njena ponudba v okviru teh štirih podmeril prejela največje število točk ali skoraj največje število točk.

53

Kraljevina Španija, intervenientka v podporo predlogom tožeče stranke, se v celoti strinja s trditvami tožeče stranke.

54

V zvezi s prvim delom četrtega tožbenega razloga Kraljevina Španija poleg tega trdi, da ni mogoče vedeti natančnih razlogov, zakaj je bilo odšteto določeno število točk, ker ni bilo ocene „določenih dokumentov“.

55

Kraljevina Španija poudarja, da je nepreglednost, ki prikriva samovoljnost obrazložitve, v tem, da ni mogoče vedeti, prvič, katerih posebnih vidikov dokumentov ponudbe, dostopnih prek hiperpovezav, Komisija ni ocenjevala, drugič, v kakšnem obsegu teh vidikov ni mogoče najti v predloženi ponudbi in, tretjič, zakaj dejstvo, da ni mogoče dostopati do vsebine spletnih vaj, dejansko pomeni izgubo točk. Povedano drugače, naj ne bi bilo mogoče vedeti, zakaj je tožeča stranka kaznovana z odvzemom 8 točk v okviru podmerila 1.1, namesto na primer z odvzemom 5 ali 12 točk.

56

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke in Kraljevine Španije ter ugotavlja, da je treba prvi tožbeni razlog in prvi del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

57

V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka v svojem prvem tožbenem razlogu v bistvu navaja, da ni mogoče razumeti, na podlagi katerih konkretnih elementov njenega tehničnega predloga je bila ponudba konzorcija CLL ocenjena kot boljša od njene.

58

Poleg tega tožeča stranka v delu, v katerem se prvi del četrtega tožbenega razloga nanaša na kršitev obveznosti obrazložitve, navaja, da ni mogoče razumeti povezave med znatnim odbitkom točk in precej pozitivno presojo njene ponudbe ter zlasti tega, v kolikšni meri manjkajoči dokumenti dejansko pomenijo izgubo točk.

59

Poleg tega tožeča stranka in Kraljevina Španija v bistvu trdita, da nezadostna obrazložitev onemogoča sodni nadzor nad oceno Komisije.

60

V obravnavanem primeru mora Splošno sodišče preveriti, ali je obrazložitev, ki jo je predložila Komisija, zadostna.

61

Na začetku je treba poudariti, da med strankama ni sporno, da ocenjevalne tabele vsebujejo obrazložitev. V zvezi s tem je treba navesti, da tožeča stranka v točki 11 svoje replike priznava, da nedvomno razume, da je bila njena ponudba ocenjena kot manj kakovostna glede na različna merila za dodelitev.

62

Na začetku je pomembno najprej opredeliti načela sodne prakse v zvezi z obsegom obveznosti obrazložitve Komisije na področju javnih naročil storitev in nato preveriti, ali je Komisija ta načela pravilno uporabila v obravnavani zadevi.

63

V zvezi s tem iz sodne prakse Splošnega sodišča izhaja, da kadar imajo – kot v obravnavanem primeru – institucije Unije široko diskrecijsko pravico, je spoštovanje jamstev, ki jih zagotavlja pravni red Unije v upravnih postopkih, še toliko bolj temeljnega pomena. Med temi jamstvi je zlasti obveznost pristojne institucije, da svoje odločitve zadostno obrazloži (sodbi z dne 17. septembra 2015, Ricoh Belgium/Svet, T‑691/13, neobjavljena, EU:T:2015:641, točka 33, in z dne 10. februarja 2021, Sophia Group/Parlament, T‑578/19, neobjavljena, EU:T:2021:77, točka 162).

64

Vendar od naročnika ni mogoče zahtevati, da ponudniku, čigar ponudba je bila zavrnjena, po eni strani, poleg razlogov za zavrnitev te ponudbe natančno povzame, kako je pri ocenjevanju njegove ponudbe upošteval vse podrobnosti te ponudbe, in po drugi strani, da pri posredovanju značilnosti in relativnih prednosti izbrane ponudbe poda natančno primerjalno analizo te ponudbe in ponudbe neuspešnega ponudnika (sodbe z dne 3. maja 2018, EUIPO/European Dynamics Luxembourg in drugi, C‑376/16 P, EU:C:2018:299, točka 57; z dne 14. oktobra 2020, Close in Cegelec/Parlament, C‑447/19 P, neobjavljena, EU:C:2020:826, točka 37, in z dne 6. oktobra 2021, Global Translation Solutions/Komisija, T‑404/20, neobjavljena, EU:T:2021:654, točka 126).

65

Kot je poudarilo Splošno sodišče v točki 50 sodbe z dne 5. marca 2019, Eurosupport – Fineurop support/EIGE (T‑450/17, neobjavljena, EU:T:2019:137), mora število točk, ki je dodeljeno ponudbi in na podlagi katerega bo ta razvrščena, načeloma odražati prednosti in slabosti, ki so jih ocenjevalci navedli v svojih pripombah. Vendar od naročnika ni mogoče zahtevati, da navede tako prednosti kot slabosti. Zlasti je mogoče iz točke 49 sodbe z dne 15. oktobra 2013, European Dynamics Belgium in drugi/Komisija (T‑638/11, neobjavljena, EU:T:2013:530), razbrati, da ni nujno, da Komisija predloži konkretne negativne pripombe, temveč zadostuje, da lahko neizbrani ponudnik razume, zakaj je uspešna ponudba boljša od neizbrane.

66

S tem mora biti sodišču Unije omogočeno, da na podlagi razpisne dokumentacije in obrazložitve odločbe o oddaji naročila preveri ustrezno težo različnih tehničnih meril in podmeril pri ocenjevanju, to je pri izračunu končnega rezultata, ter najmanjše in največje število točk za vsako od teh meril ali podmeril (glej v tem smislu sodbi z dne 4. oktobra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑629/11 P, neobjavljena, EU:C:2012:617, točki 21 in 29, ter z dne 27. aprila 2016, European Dynamics Luxembourg in drugi/EUIPO, T‑556/11, EU:T:2016:248, točka 250).

67

Zlasti je bilo odločeno, da je Komisija načeloma dolžna pojasniti dodelitev točk na ravni posameznih delov podmeril, če razpisne zahteve določajo poseben težo za te dele, izraženo v številkah (glej v tem smislu sodbi z dne 4. oktobra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑629/11 P, neobjavljena, EU:C:2012:617, točka 29, in z dne 27. aprila 2016, European Dynamics Luxembourg in drugi/EUIPO, T‑556/11, EU:T:2016:248, točka 250).

68

Zato morajo pripombe komisije, ki jih je posredovala tožeči stranki, po eni strani omogočiti, da se ugotovi število točk, ki sta jih primerjalno dosegla izbrani ponudnik in tožeča stranka, razčlenjeno po posameznih podmerilih, in teža vsakega podmerila v skupni oceni, po drugi strani pa morajo za vsako merilo za dodelitev naročila pojasniti, na podlagi katerih podmeril je Komisija menila, da je bila ponudba izbranega ponudnika ali zadevne tožeče stranke najboljša (sodbi z dne 4. oktobra 2012, Evropaïki Dynamiki/Komisija, C‑629/11 P, neobjavljena, EU:C:2012:617, točki 21 in 29, in z dne 27. aprila 2016, European Dynamics Luxembourg in drugi/EUIPO, T‑556/11, EU:T:2016:248, točki 250 in 251).

69

Glede na ta načela sodne prakse je treba preučiti, ali je Komisija v tem primeru izpolnila svojo dolžnost obrazložitve.

70

Na prvem mestu, pred analizo ocenjevalnih tabel je treba preučiti ustrezne določbe razpisnih zahtev. Okvirni sporazum v tej zadevi se nanaša na jezikovno usposabljanje za institucije, organe in agencije Unije. V zvezi z merilom 1, naslovljenim „Kakovost predlaganih tečajev“, je v razpisnih zahtevah določeno, da mora ponudnik na podlagi študije primera predložiti opis standardnega tečaja, zasnovanega za naročnika. Kakovost se ocenjuje na podlagi podmeril kakovosti, ki se uporabljajo za odgovor na študijo primera, ki ga morajo ponudniki predložiti skupaj s svojo ponudbo.

71

Podmerilo 1.1, naslovljeno „Vsebina“, je sestavljeno iz štirih podtočk, ki jih mora komisija upoštevati pri ocenjevanju. Prva podtočka, naslovljena „A. Cilji“, se med drugim nanaša na vprašanja v zvezi s kompetencami, ki jih predvideva tečaj, in obseg, v katerem so cilji predlaganega tečaja povezani z zahtevami glede posebnih kompetenc. Namen druge podtočke, naslovljene „B. Ciljna skupina“, je preveriti, v kakšnem obsegu predlagani tečaj ustreza potrebam določene skupine. Tretja podtočka, naslovljena „C. Organizacija vsebine“, se v bistvu nanaša na razdelitev vsebine na obvladljive enote, njihovo zaporedje in vsebino. Četrta in zadnja podtočka, naslovljena „D. Kakovost učnih virov“, se nanaša zlasti na to, v kolikšni meri učni viri izpolnjujejo cilje, so namenjeni odraslim in so brez napak. Tako vsaka podtočka vsebuje določene alinee, torej elemente, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju.

72

Podmerilo 1.2, naslovljeno „Pedagogika“, ima tri opisne podtočke. S prvo, naslovljeno „A. Vloga učiteljev“, naj bi se opredelile pozitivne lastnosti učiteljev. Druga, naslovljena „B. Ocenjevanje“, se med drugim nanaša na to, v kolikšni meri so konstruktivne pripombe in stalno ocenjevanje del pouka. Zadnja, naslovljena „C. Metodologija“, se nanaša zlasti na to, v kolikšni meri je metodologija usmerjena na skupinsko delo in komunikacijo ter ali spodbuja ukvarjanje z jezikom.

73

Druga merila in podmerila, ki niso predmet te tožbe, so, prvič, podmerilo 1.3, naslovljeno „Spletne platforme“, ki se nanaša na delovanje in uporabnost platform za spletno učenje, ki so jih predlagali ponudniki, in drugič, merilo 2, naslovljeno „Nadzor kakovosti in spremljanje dela“, ki je razdeljeno na tri podmerila, in sicer na podmerilo 2.1, naslovljeno „Način izbire osebja“, podmerilo 2.2, naslovljeno „Nadzor kakovosti“, in podmerilo 2.3, naslovljeno „Vodenje postopka“.

74

Na drugem mestu, preučiti je treba dopisa Komisije z dne 19. aprila in 10. maja 2021, ki ju je ta poslala tožeči stranki na podlagi njene zahteve za dodatne informacije o zavrnitvi njene ponudbe, da bi ugotovila, ali je glede na načela, omenjena v točkah od 62 do 68 zgoraj, dejansko lahko razumela prednosti in slabosti svoje ponudbe in ponudbe konzorcija CLL v okviru podmeril 1.1 in 1.2.

75

Kar najprej zadeva podmerilo 1.1, naslovljeno „Vsebina“, je tožeča stranka dosegla 22 točk od 30. Ponudba tožeče stranke je opisana kot dobra in pri večini vidikov v skladu s pričakovanji. Konzorcij CLL pa je dobil oceno 28 točk od 30. Njegova ponudba je predstavljena kot odlična in presega pričakovanja pri večini vidikov, vključno z zelo pomembnimi in upoštevnimi vidiki.

76

V zvezi s cilji tečaja je komisija menila, da je ponudba konzorcija CLL boljša od ponudbe tožeče stranke, saj je opisana tako, da vsebuje „zelo pomemben seznam družbeno-kulturnih tem“. Z vidika organizacije vsebine je komisija menila, da je bila ponudba konzorcija CLL boljša, saj je bilo v njej predlagano zelo dobro zaporedje te vsebine, ki je vključevala učenje na daljavo za utrjevanje in pripravo na pouk v živo. Po mnenju komisije študija primera zagotavlja tudi „ustrezno“ ravnovesje med teorijo in prakso. Poleg tega je komisija poudarila, da je študija primera vključevala inovativne elemente. Komisija je nato poudarila, da je načrt pouka zelo podroben, njegova struktura pa zelo jasna. Nazadnje je komisija navedla, da je bil model tečaja zelo ustrezen. Kar zadeva kakovost učnih virov, je komisija zgolj navedla, da so ti izpolnili pričakovanja naročnika in da so vsebovali spletno komponento s „številnimi“ dodatnimi viri.

77

Hkrati je komisija v zvezi s ponudbo tožeče stranke ugotovila, da je vsebovala ustrezen opis različnih vrst učnih virov in da je tožeča stranka ponudila učbenik, dostopen na spletu, pri čemer je omogočila tudi dostop do platforme, ki je vključevala več virov. Po navedbah komisije je tožeča stranka omenila tudi več digitalnih orodij za spodbujanje samostojnega učenja. V zvezi z ostalimi učnimi viri je komisija ugotovila, da ne more oceniti vsebine učnih virov v elektronski obliki v ponudbi tožeče stranke.

78

Poleg tega, v zvezi z elementom ciljne skupine je ponudba tožeče stranke opisana bolj pozitivno kot ponudba konzorcija CLL, saj je v ocenjevalni tabeli navedeno, da ponudba uporablja vrednote, ki so podobne vrednotam ciljne skupine, in je usmerjena k poučevanju konkretnih tem ter kulturnih in civilizacijskih tem. Poleg tega je ponudba tožeče stranke v zvezi z organizacijo vsebine ocenjena kot manj kakovostna, saj ponuja „kratek, vendar jasen“ opis vsebine, kar zadeva pouk v živo. Poleg tega je komisija ugotovila, da vsebina za samostojno učenje ni bila navedena in da je lahko „tu in tam“ opazila inovativne elemente. V zvezi s kakovostjo učnih virov je komisija navedla, da ni mogla oceniti vsebine vaj, ki so bile dostopne prek hiperpovezav. Kljub temu je pripomnila, da koncept vsebuje seznam digitalnih orodij, ki spodbujajo samostojno učenje.

79

Kot je razvidno iz točk od 75 do 78 zgoraj v zvezi s podmerilom 1.1, naslovljenim „Vsebina“, je treba pripomniti, da je komisija izpostavila tako pozitivnejše vidike ponudbe konzorcija CLL kot tudi slabosti ali pomanjkljivosti ponudbe tožeče stranke.

80

V zvezi s podmerilom 1.2, naslovljenim „Pedagogika“, je treba spomniti, da je tožeča stranka dosegla 21 točk od 30. Njena ponudba je predstavljena kot dobra in v skladu s pričakovanji. Konzorcij CLL pa je dobil oceno 27 točk od 30. Ponudba konzorcija CLL je v več vidikih opisana kot odlična in da presega pričakovanja, poleg tega pa ima tudi nekaj dodatnih in pomembnih vidikov.

81

V zvezi z vlogo učiteljev je komisija ugotovila, da je v ponudbi konzorcija CLL njihova vloga „še posebej“ dobro opredeljena in jasna. Učitelji naj bi z neposrednimi in posrednimi strategijami pomagali udeležencem pri pridobivanju jezikovne samostojnosti. Poleg tega naj bi učitelj ustvaril ustrezne pogoje za zanesljivo izkušnjo učenja. V zvezi z elementom ocenjevanja je komisija ugotovila, da konzorcij CLL zagotavlja stalno ocenjevanje „zelo strokovno“, metode ocenjevanja, ki naj bi bile „zelo“ ustrezne in pravilne, pa opredeljuje kot „zelo dobre“.

82

Poleg tega je komisija v zvezi z ocenjevanjem poudarila, da ima ponudba tožeče stranke le en boljši vidik, in sicer da stalno ocenjevanje in povratne informacije v njeni ponudbi „omogočajo prilagajanje vsebine potrebam“ udeležencev z namenom „usmerjanja in spodbujanja“ motivacije in samostojnosti. Kljub temu je komisija pripomnila, da so bile v ponudbi tožeče stranke metode opredeljene „jedrnato“ in da so bile „ustrezne in pravilne“. Komisija je tudi ugotovila, da so bile končne ocene in merila za ocenjevanje usposabljanja predstavljene v spletni različici in jih ni bilo mogoče oceniti. V zvezi z zadnjim elementom, ki zadeva metodologijo, sta oceni enaki, razen pripombe v zvezi s ponudbo tožeče stranke, da „ponudnik podrobno opisuje metode učenja“.

83

Ugotoviti je treba, da čeprav so ocene v zvezi s podmeriloma 1.1 in 1.2 kratke, je glede na sodno prakso, navedeno v točki 65 zgoraj, mogoče razumeti, da ima ponudba konzorcija CLL več značilnosti, boljših od značilnosti ponudbe tožeče stranke, navedene v točkah 76 in 81 zgoraj. Dalje je mogoče poznati raven kakovosti ponudbe tožeče stranke, ki je nižja. Nazadnje, ni mogoče spregledati, da so manjkajoči dokumenti v zvezi s pomembnim elementom jezikovnega tečaja, namreč vajami, predstavljeni kot šibkost ponudbe tožeče stranke, zaradi česar je prišlo do izgube točk. Zato je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da ni bilo mogoče ugotoviti relativnih prednosti izbrane ponudbe.

84

Iz istega razloga je treba zavrniti trditev tožeče stranke, da Komisija ni opredelila natančnega tehničnega predloga, ki bi utemeljeval „odlično“ oceno in po katerem bi se ena ponudba razlikovala od druge.

85

Glede na to, da je komisija ugotovila, da je bila izbrana ponudba v več točkah kakovostno boljša, je treba zavrniti tudi trditev tožeče stranke, da so bili manjkajoči dokumenti edini razlog, zakaj je Komisija dala prednost ponudbi konzorcija CLL.

86

Nato je treba preučiti prvi del četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na to, da ni mogoče poznati natančnega števila točk, ki so bile odbite zaradi manjkajočih dokumentov.

87

V zvezi s tem je treba najprej zavrniti sklicevanje tožeče stranke na sodno prakso iz sodb z dne 5. marca 2019, Yellow Window/EIGE (T‑439/17, neobjavljena, EU:T:2019:136, točki 73 in 74), in z dne 5. marca 2019, Eurosupport – Fineurop support/EIGE (T‑450/17, neobjavljena, EU:T:2019:137, točki 49 in 50), v skladu s katero mora obstajati povezava med pripombami, v katerih so opredeljene prednosti in slabosti, na eni strani, ter ocenami, dodeljenimi v zvezi s temi merili in podmerili, na drugi strani. Ta sklicevanja na sodno prakso namreč niso primerna, ker se nanašajo na posebne okoliščine, ki se razlikujejo od okoliščin obravnavane zadeve. Ta sklicevanja se nanašajo zlasti na položaj, ko iz pripomb ocenjevalne komisije ni jasno razvidno, ali je ista pomanjkljivost upravičila odbitek točk v zvezi s konkretnim merilom ali podmerilom, za katerega je bil odbitek izveden, kar v tem primeru očitno ne velja, saj obstaja povezava med manjkajočimi dokumenti in oceno v zvezi s tem.

88

Iz istih razlogov je treba izključiti tudi sklicevanje tožeče stranke na sodno prakso iz sodbe z dne 27. aprila 2016, European Dynamics Luxembourg in drugi/EUIPO (T‑556/11, EU:T:2016:248), v skladu s katero je treba pojasniti povezavo med konkretnimi negativnimi pripombami in odbitkom točk, če je naročnik na eni strani v pogojih javnega naročila določil merila in podmerila za oddajo, ki jih bo uporabil, ter elemente ali točke, ki jih bo upošteval, na drugi strani pa je konkretne ocene vezal na način, kako ponudba izpolnjuje ta merila, podmerila ali elemente.

89

Tudi ta sodna praksa je neupoštevna, saj se dejanske okoliščine, na podlagi katerih je nastala, razlikujejo od tistih v obravnavani zadevi. V obravnavani zadevi je naročnik tožeči stranki sporočil vse dodeljene točke, razčlenjene po podmerilih, skupaj s konkretnimi pripombami. V prej omenjeni zadevi pa je naročnik na eni strani uporabil matematično formulo, tako da je dodelil dele točk po posameznih podmerilih ali podtočkah in v zvezi s tem podal posebne negativne ocene, na drugi strani pa ni sporočil števila točk z razčlenitvijo po podmerilih, ki so jih prejeli tožeča stranka in izbrani ponudniki.

90

V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da, kot je Komisija pravilno navedla v točkah 56 in 57 svoje duplike, razpisne zahteve ne določajo nobenega tehtanja med različnimi elementi, ki so del opisa vsakega podmerila, saj ne gre za „podpodmerila“, ki naj bi se presojala ločeno, temveč za opis vsebine vsakega podmerila. Iz tega sledi, da na koncu ni nujno, da se vsaki pozitivni ali negativni pripombi v oceni pripiše posebna teža, temveč da lahko tožeča stranka razume razloge, zaradi katerih je Komisija njeni ponudbi dodelila oceno, ki jo je prejela za vsako podmerilo, to pa je dejansko lahko razumela.

91

Zato je treba ugotoviti, da je komisija navedla relativne prednosti izbrane ponudbe v okviru vsakega podmerila in da od Komisije v obravnavanem primeru ni mogoče zahtevati, da pripisuje posebno težo vsaki pozitivni ali negativni pripombi v zvezi z nekaterimi opisnimi podtočkami.

92

Nazadnje, trditev tožeče stranke, ki v bistvu temelji na načelih, ki izhajajo iz sodne prakse, navedene v točki 88 zgoraj, in trditev Kraljevine Španije, kot je navedena v točki 55 zgoraj, ki temelji na domnevni nezmožnosti Splošnega sodišča, da opravi nadzor, je treba analizirati z vidika načela učinkovitega sodnega varstva iz člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

93

Prvič, Kraljevina Španija trdi, da ponavljajoča se in namerna uporaba domnevno nenatančnih izrazov, kot so „nekateri deli vsebine“ ali „nekateri elementi ponudbe“, in v širšem smislu pretirano jedrnata obrazložitev onemogočata preverjanje ocene Komisije.

94

V zvezi s tem glede na dolžnost sodišča Evropske unije, da preveri, ali so bile odločitve institucij sprejete samovoljno, ne zadostuje zgolj trditev, da je tožeča stranka lahko dejansko razumela, da je bila zaradi zavrnitve dela njene ponudbe prikrajšana za dodelitev javnega naročila, kot to v bistvu trdi Komisija v svojem odgovoru v zvezi s prvim tožbenim razlogom. Nasprotno, obrazložitev mora biti ustrezna in skladna, da bi sodišče Unije lahko preverilo njeno utemeljenost.

95

Najprej, spomniti je treba, da je bilo v točki 83 zgoraj ugotovljeno, da ocene niso enake, temveč vsebujejo jasne in nedvoumne razlike, ki kažejo na relativne prednosti izbrane ponudbe kljub njihovi jedrnatosti.

96

Dalje, tudi nezanemarljiva razlika med točkami, ki so bile dodeljene tehničnim ponudbam, in sicer razlika 12 točk, ne govori v prid večji obveznosti obrazložitve, kot izhaja iz sodb z dne 17. septembra 2015, Ricoh Belgium/Svet (T‑691/13, neobjavljena, EU:T:2015:641, točka 63), in z dne 14. decembra 2017, European Dynamics Luxembourg in Evropaïki Dynamiki/Parlament (T‑164/15, neobjavljena, EU:T:2017:906, točka 50).

97

Nazadnje, spomniti je treba tudi na to, da nekdanji člen 113(2) Finančne uredbe, ki ustreza zdaj veljavnemu členu 170(3) Finančne uredbe, zahteva, da naročnik neizbranemu ponudniku sporoči prave razloge za zavrnitev njegove ponudbe. Poleg tega mora predložena obrazložitev odražati dejanski potek postopka ocenjevanja. Obrazložitev, ki ne navaja prave podlage za odločitev o zavrnitvi ponudbe in ki ne odraža natančno načina ocenjevanja zavrnjene ponudbe, ni pregledna in ne izpolnjuje obveznosti obrazložitve iz nekdanjega člena 113(2) Finančne uredbe (glej v tem smislu sodbi z dne 10. septembra 2008, Evropaïki Dynamiki/Sodišče, T‑272/06, EU:T:2008:334, točki 42 in 43 ter navedena sodna praksa, in z dne 17. septembra 2015, Ricoh Belgium/Svet, T‑691/13, neobjavljena, EU:T:2015:641, točka 39).

98

V zvezi s tem tožeča stranka in Kraljevina Španija nista dokazali, da obrazložitev ne odraža dejanskega poteka postopka ocenjevanja. Podobno je treba spomniti, kot je bilo ugotovljeno v točki 83 zgoraj, da izpodbijani sklep vsebuje obrazložitev v zvezi z ugotavljanjem njene prave podlage.

99

Zato je treba zavrniti trditev tožeče stranke in Kraljevine Španije, da zadevna obrazložitev preprečuje vsakršen sodni nadzor.

100

Drugič, tožeča stranka s poudarjanjem razčlenitve vsakega podmerila na podtočke in poddele trdi, da Komisija pri ocenjevanju ponudb ne bi mogla dati bistveno drugačne relativne teže posameznemu elementu ponudbe, ne da bi bila ta posebna teža objavljena v razpisnih zahtevah. Tožeča stranka trdi, da Komisija s tem ni izpolnila legitimnih pričakovanj ponudnikov, tako da bi posebna teža elementa ponudbe lahko vplivala na ocenjevanje ponudbe, ne da bi bila objavljena v navedenih dokumentih.

101

Prvič, trditev tožeče stranke o domnevni kršitvi njenih legitimnih pričakovanj, za katero ne predloži nobenih pojasnil niti dokazov, je treba takoj zavrniti.

102

Podobno se je treba glede vprašanja, ali je Komisija določila posebno težo elementa ponudbe, ne da bi jo predhodno objavila v razpisnih zahtevah, omejiti na ugotovitev, da teža podmerila ni bila predpisana v zadevnih razpisnih zahtevah. Zato se tožeča stranka ne more sklicevati na kršitev obveznosti obrazložitve zaradi dejstva, da Komisija ni pojasnila, kakšno težo je pripisala določenemu elementu ponudbe. Podtočke, predvidene v razpisnih zahtevah, namreč le opisno navajajo vidike tehničnega predloga, ki jih je komisija upoštevala pri dodelitvi skupne ocene, ne pa tudi njihove posebne teže v okviru posameznega podmerila. Zato je treba zavrniti trditev, ki temelji na nepreglednosti v zvezi z dodelitvijo točk na ravni podtočk podmeril.

103

Podobno, čeprav je Komisija posredno priznala utemeljenost tega stališča tožeče stranke, saj je trdila, da so dokumenti pomembni, in hkrati dodala, da manjkajoči dokumenti niso imeli enakega učinka v okviru drugih podmeril, je treba opozoriti, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 64 zgoraj, od Komisije ni mogoče zahtevati, da pojasni, kako je ocenila vsak element ponudbe.

104

Zato je treba prvi tožbeni razlog in prvi del četrtega tožbenega razloga v delu, v katerem se nanašata na kršitev obveznosti obrazložitve, zavrniti kot neutemeljena.

105

V delu, v katerem se preostanek prvega dela četrtega tožbenega razloga nanaša na očitno napako pri presoji, tožeča stranka trdi, da ni logične povezave med ocenjevanjem in dodeljenim številom točk glede na presojo Komisije v okviru podmeril 1.1 in 1.2, ki je večinoma pozitivna.

106

V drugem delu četrtega tožbenega razloga tožeča stranka trdi, da je vpliv domnevnih manjkajočih dokumentov na število točk, dodeljeno na podlagi podmeril 1.1 in 1.2, nesorazmeren glede na izraze, uporabljene pri ocenjevanju.

107

Po eni strani tožeča stranka trdi, da je ocena njene ponudbe glede na uporabljene izraze precej pozitivna za vsakega od štirih poddelov podmerila 1.1. Po drugi strani pa trdi, da je ocena 22 točk od 30 za zadevno podmerilo komajda nad pragom 70 %, torej nad minimalno zahtevo glede kakovosti, kljub pretežno pozitivnim ocenam tehničnega predloga, glede na katere naj bi tehnični predlog tako presegal minimalno zahtevo.

108

Zdi se, da je neskladje med ocenjevanjem in številom točk, dodeljenim temu podmerilu, utemeljeno zgolj z manjkajočimi dokumenti in delnim vplivom, ki ga je to lahko imelo na preverjanje nekaterih tehničnih predlogov. Vendar tožeča stranka navaja, da ne more razumeti, kako bi lahko nazadnje manjkajoči dokumenti visoko kakovost znižali v zadovoljivo kakovost, saj se manjkajoči dokumenti nanašajo le na ilustrativne elemente tehničnega predloga, ki je bil sicer pozitivno ocenjen pri oceni obeh poddelov podmerila 1.1.

109

Nato tožeča stranka predloži enako analizo glede podmerila 1.2, katerega trije elementi so bili prav tako ocenjeni pozitivno, pri čemer se manjkajoči dokumenti nanašajo le na enega od teh treh delov. Čeprav bi ti manjkajoči dokumenti tehnično lahko vplivali na tretjino ponderja in bi bila ocena tega dela pretežno pozitivna, bi ponudba kljub temu prejela 21 točk od 30, kar je najnižji prag za tehnični predlog, ki je kvečjemu zadovoljiv.

110

V tretjem delu četrtega tožbenega razloga tožeča stranka navaja, da je Komisija kršila načelo preglednosti, ker v razpisni dokumentaciji ni bila objavljena posebna teža, pripisana elementu merila, na katerega vplivajo manjkajoči dokumenti.

111

Kraljevina Španija se strinja s trditvami tožeče stranke glede preostanka prvega dela četrtega tožbenega razloga, kot je navedeno v točki 55 zgoraj.

112

Komisija izpodbija te trditve in ugotavlja, da je treba četrti tožbeni razlog zavrniti.

113

V obravnavani zadevi je treba najprej ugotoviti, da je tožeča stranka prvi del četrtega tožbenega razloga, ki se je prvotno nanašal na kršitev obveznosti obrazložitve, spremenila v očitek očitne napake pri presoji. Tožeča stranka v tožbi navaja, da logična povezava med presojami in dodeljenim številom točk ni dovolj obrazložena. Po drugi strani pa v svoji repliki trdi, da neskladnost te povezave med presojo in dodeljenim številom točk pomeni očitno napako pri presoji. Na obravnavi je tožeča stranka v odgovoru na vprašanje Splošnega sodišča to sicer potrdila.

114

Glede dopustnosti te nove trditve v zvezi s prvim delom četrtega tožbenega razloga, navedenega v repliki, je treba preučiti, ali gre za razširitev tožbenega razloga, ki je bil predhodno neposredno ali implicitno naveden v tožbi in je z njim v tesni zvezi v smislu člena 84(1) Poslovnika. Da bi bilo novo trditev mogoče šteti za razširitev predhodno navedenega tožbenega razloga ali očitka, mora biti v skladu s sodno prakso dovolj tesno povezana s tožbenimi razlogi ali očitki, predhodno navedenimi v tožbi, da bi se lahko štelo, da izhaja iz običajnega razvoja razprave v postopku pred sodiščem (glej sodbo z dne 13. julija 2022, Delifruit/Komisija,T‑629/20, EU:T:2022:448, točka 20 in navedena sodna praksa).

115

V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je nova trditev tesno povezana z drugim delom četrtega tožbenega razloga, ki se nanaša na vprašanje povezave med presojo in dodelitvijo točk, in v širšem smislu s tretjim tožbenim razlogom, ki se prav tako nanaša na očitno napako pri presoji. Zato jo je treba šteti za dopustno.

116

V zvezi z utemeljenostjo prvega dela četrtega tožbenega razloga je treba spomniti, da je bilo v točki 83 zgoraj ugotovljeno, da je Komisija pojasnila tako prednosti in relativne značilnosti ponudbe konzorcija CLL kot tudi pomanjkljivosti ponudbe tožeče stranke. Tako je bilo ugotovljeno, da manjkajoči dokumenti niso bili edina pomanjkljivost, ki je upravičevala izgubo točk pri ocenjevanju ponudbe tožeče stranke. Ker je Komisija navedla več pomanjkljivosti v ponudbi tožeče stranke, odbitka točk torej ni mogoče opredeliti kot očitno neskladnega z ugotovljenimi pomanjkljivostmi. Zato je treba prvi del četrtega tožbenega razloga zavrniti v delu, v katerem se nanaša na očitno napako pri presoji.

117

Poleg tega je treba v zvezi z drugim in tretjim delom četrtega tožbenega razloga opozoriti, kot izhaja iz točke 90 zgoraj, da v razpisnih zahtevah ni bila določena posebna številčna utež za vsako podmerilo ali vsak element podmerila.

118

Poseben pomen, ki se pripisuje elementu ponudbe, in dodelitev točk za vsako podpodmerilo ali vsak element podmerila spadata namreč v okvir široke diskrecijske pravice Komisije. Splošno sodišče torej ne more preverjati samega pomena, ki se pripiše nekaterim elementom v okviru podpodmerila, temveč le preveri, ali je bila ugotovljena očitna napaka pri presoji. V obravnavanem primeru tožeča stranka ni dokazala take napake, saj je bilo v točkah 83 in 90 zgoraj ugotovljeno, da se manjkajoči dokumenti, ki jih je ugotovila Komisija, nanašajo na pomemben element jezikovnega tečaja in lahko upravičeno povzročijo odbitek točk, ne da bi bilo dokazano, da bi bil navedeni odbitek točk očitno napačen. Zato je treba ugotoviti, da je treba drugi in tretji del četrtega tožbenega razloga zavrniti.

119

Preostali del četrtega tožbenega razloga je zato treba v celoti zavrniti kot neutemeljen.

120

S tretjim tožbenim razlogom tožeča stranka Komisiji očita, da je storila očitno napako pri presoji, ker je zavrnila elemente ponudbe, ki so dostopni prek hiperpovezave.

121

Prvič, tožeča stranka trdi, da je lahko naložila na eSubmission elemente ponudbe, do katerih je bilo mogoče dostopati s hiperpovezavo, saj, prvič, zadevna določba razpisnih pogojev ne vsebuje izrecne prepovedi v zvezi s tem in, drugič, uporaba hiperpovezav omogoča lažjo predstavo o delovanju tehničnega predloga in vseh njegovih možnostih.

122

Drugič, glede na to, da pravilo ni jasno in da bi tožeča stranka lahko razumno menila, da se bo upošteval dokument, dostopen prek hiperpovezave, vstavljene v ponudbo, tožeča stranka trdi, da bi jo morala Komisija pozvati, naj utemelji ravnanje in naj, če bi se ji zdelo koristno, dodatno predloži ta dokument.

123

Na prvem mestu, v zvezi s tem tožeča stranka meni, da je bilo tveganje spremembe ponudbe, na podlagi katerega se je Komisija odločila, da ne bo ocenila nekaterih dokumentov, hipotetično. Po mnenju tožeče stranke bi bilo tehnično dokazljivo, da dokumenti niso bili spremenjeni, saj so bili na dan predložitve vsi zaklenjeni. Zato tožeča stranka meni, da bi morala Komisija, da bi učinkovito uporabila svojo diskrecijsko pravico, preveriti, ali so bili sporni elementi spremenjeni, ali jo vprašati glede datuma, ko je bil element, dostopen prek hiperpovezave, naložen na platformo, po analogiji z ureditvijo, ki se uporablja za nenatančne ali nepopolne ponudbe, namesto da domneva slabo vero tožeče stranke. V zvezi s tem se tožeča stranka sklicuje na sodno prakso, v skladu s katero lahko naročnik zahteva posredovanje dokumenta, katerega obstoj pred datumom, določenim za oddajo ponudbe, je „objektivno preverljiv“.

124

Na drugem mestu, tožeča stranka poudarja, da je v prejšnjem postopku javnega naročanja za organizacijo preizkusov jezikovnega znanja (ref. HR/2020/OP/0004), pri katerem je prav tako sodelovala in v katerem so bile zahteve v zvezi s predložitvijo dokumentacije formulirane enako, komisija, odgovorna za ocenjevanje ponudb za Komisijo, sprejela uporabo hiperpovezav v ponudbi tožeče stranke. Ker je bil sklep o dodelitvi tega naročila tožeči stranki vročen pred datumom, določenim za predložitev ponudb za dodelitev naročila, ki je predmet tega spora, tožeča stranka meni, da je lahko upravičeno domnevala, da bo Komisija sprejela hiperpovezavo, vstavljeno v ponudbo. Obratni pristop, ki je bil uporabljen pri dodelitvi tega naročila, naj tako ne bi izpolnil njenega legitimnega pričakovanja in naj bi bil samovoljen.

125

Poleg tega tožeča stranka trdi, da je bila trditev Komisije, ki se sklicuje na pravila o predložitvi ponudb, da bi upravičila zavrnitev nekaterih elementov ponudbe, navedena naknadno, saj je bila prvič navedena v dopisu z dne 25. maja 2021.

126

Navedeno pravilo o predložitvi ponudb glede uporabe aplikacije eSubmission bi namreč delovalo le kot mehanizem za izključitev ponudb, ne pa dokumentov, ki so del ponudbe. Tako bi za sporne elemente veljale zahteve načela enakosti, ne pa ta ureditev izključitve.

127

Da bi tožeča stranka dokazala, da so se tudi drugi ponudniki strinjali, da gre za upravičeno napako tožeče stranke, Splošnemu sodišču predlaga, naj Komisiji naloži, da predloži informacije o tem, prvič, v kolikšni meri so drugi ponudniki v okviru sklopa št. 3 in drugih sklopov javnega naročila v okviru svojih ponudb predložili dokumente po enakem postopku in, drugič, kako je Komisija obravnavala to napako v okviru teh ocenjevanj.

128

Tožeča stranka je v spis predložila tudi posnetke zaslona vseh dokumentov, dostopnih prek hiperpovezave, z njihovimi lastnostmi.

129

Kraljevina Španija se strinja s trditvami tožeče stranke in dodaja nove elemente.

130

Prvič, Kraljevina Španija predloži nove dejanske dokaze, da bi dokazala, da v razpisnih zahtevah ni bilo izrecne ali implicitne prepovedi hiperpovezav.

131

V zvezi s tem je Kraljevina Španija na prvem mestu menila, da bi bilo treba, ker naj bi Komisija predvidela uporabo hiperpovezav na drugih mestih v razpisnih zahtevah, zlasti v zvezi z dostopom do pooblastila, podeljenega podpisniku ponudbe, in do elementov, ki so v dokumentu, registriranem s kodo ISBN (International Standard Book Number), izrecno izključiti njihovo uporabo v okviru predložitve dokumentov prek aplikacije eSubmission.

132

Na drugem mestu Kraljevina Španija poudarja, da uporabe hiperpovezave v dokumentu, predloženem prek eSubmission, ni mogoče enačiti z nepredložitvijo dokumenta, kar naj bi bilo razvidno zlasti iz dejstva, da je Komisija dostopala do vsebine dokumentov, dostopnih prek hiperpovezav, čeprav je menila, da „niso bili predloženi“.

133

Na tretjem mestu, Kraljevina Španija poudarja, da je Komisija nedosledna in ravna v nasprotju s svojimi lastnimi akti. Komisija naj bi najprej v pogodbeno dokumentacijo seveda vključila na desetine hiperpovezav, vendar naj bi bila presenečena, če ponudniki uporabijo enako tehniko. Dalje, med cilji naročnika naj bi bilo omenjeno prožno prilagajanje metod dela njihovemu namenu, ki se stalno izboljšuje, tako da se izkoriščajo prednosti omrežij. Nazadnje, v okviru presoje podmerila 1.3 naj bi Komisija ocenila platformo po tem, ko je uporabila hiperpovezavo, čeprav ta platforma za spletno učenje ne gostuje v aplikaciji eSubmission.

134

Drugič, Kraljevina Španija trdi, da je Komisija kršila pravico do izjave iz člena 41(2)(a) Listine, ker tožeče stranke ni pozvala, naj dokaže, da ni spremenila svoje ponudbe, in je zadevne dokumente preprosto zavrnila.

135

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke in Kraljevine Španije ter predlaga zavrnitev tretjega tožbenega razloga.

136

V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka v svojem tretjem tožbenem razlogu v bistvu trdi, da je lahko nekatere dokumente, ki so del ponudbe, predložila z uporabo hiperpovezav in da je morala Komisija te dokumente upoštevati.

137

Na prvem mestu, ugotoviti je treba, ali je lahko tožeča stranka v skladu z razpisnimi zahtevami nekatere dele svoje ponudbe predložila z uporabo hiperpovezav, ki so vodile do dokumenta, dostopnega na spletni strani, ki je pod nadzorom ponudnika.

138

V razpisnih zahtevah je na strani 79 navedeno, da je treba „[p]onudbe oddati prek aplikacije eSubmission, pri čemer je treba upoštevati navodila, navedena v povabilu k predložitvi ponudb in praktičnem vodniku sistema eSubmission“. Tam je navedeno tudi, da mora tehnična ponudba „zagotoviti vse potrebne informacije“ za oceno skladnosti z razpisnimi zahtevami in merili za dodelitev.

139

Uporaba glagola „predložiti“ in besedne zveze „prek aplikacije“ s strani naročnika tako besedilno kot kontekstualno pomeni, da je treba „ponudbo“ naložiti neposredno na platformo za eSubmission in da so del te ponudbe samo tisti dokumenti, ki so šli skozi ta postopek. Iz tega sledi, da hiperpovezav, kot so predstavljene v ponudbi tožeče stranke, ni mogoče dovoliti, ker ne izpolnjujejo zgoraj navedene zahteve iz razpisnih zahtev. Komisiji torej ni mogoče očitati, da ni upoštevala dokumentov, pridobljenih prek zadevnih hiperpovezav.

140

Pojasniti je treba, da je ta pristop v skladu s ciljem aplikacije eSubmission, in sicer olajšati predložitev ponudb prek varne aplikacije.

141

Predložitev prek te varne aplikacije prav tako zagotavlja spoštovanje načela enake obravnave ponudnikov iz člena 160(1) Finančne uredbe, saj zagotavlja, da naročnik ohrani nadzor nad predloženimi dokumenti. S tem naj bi se preprečila vsaka nevarnost spremembe dokumentov, ki so dostopni le prek hiperpovezave in ki niso bili preneseni neposredno v aplikacijo eSubmission.

142

V zvezi s tem je treba pripomniti, da je razumno obveščen in povprečno skrben ponudnik sposoben vedeti, da mora svojo ponudbo predložiti v določenem roku in da je po tem roku ni mogoče spreminjati. Zato tak ponudnik iz zadevnih razpisnih zahtev ne more sklepati, da bi bilo dovoljeno, da v svojo ponudbo vključi hiperpovezave, ki vodijo do dokumenta, dostopnega na spletni strani, ki jo nadzoruje. Takega ravnanja razpisne zahteve ne dovoljujejo, poleg tega pa s tem ni zagotovljeno, da zadevnih dokumentov ni mogoče spremeniti po roku za oddajo ponudb.

143

Ker vključitev hiperpovezav v ponudbo tožeče stranke ni bila dovoljena, Komisija poleg tega ni bila dolžna preveriti, ali so bili zadevni dokumenti spremenjeni, niti jih sprejeti.

144

V vsakem primeru je treba poudariti, da so bili ti dokumenti na spletni strani, ki je bila pod nadzorom ponudnika, in da naj bi dokazi, ki jih je predložila tožeča stranka, dokazovali, da zadevni dokumenti niso bili spremenjeni, in ne, da jih ni bilo mogoče spremeniti. Zlasti niti izjave ali posnetki zaslona o lastnostih dokumentov, ki jih je predložila tožeča stranka, niti možnost upoštevanja potrdila, na katerega se je v svojih vlogah sklicevala Kraljevina Španija, ne morejo dokazati, da so bili zadevni dokumenti pod nadzorom Komisije in da jih zato ni bilo mogoče spremeniti. Enako velja za predstavitev odgovornega za informacijsko tehnologijo tožeče stranke na obravnavi, med katero je prav tako poudaril, da je te dokumente mogoče spremeniti, vendar bi vsaka sprememba pustila sled v njegovem informacijskem sistemu.

145

Poleg tega, v zvezi s trditvijo Kraljevine Španije iz točke 133 zgoraj, da je bila Komisija nedosledna in je ravnala v nasprotju s svojimi akti, je treba pripomniti, da glede na to, da je tožeča stranka prejela največje število točk v okviru podmerila 1.3, ta domnevna napaka Komisije v tej zadevi ne more imeti nobenega učinka. Poleg tega je treba ugotoviti, da tožeča stranka tega podmerila ni izpodbijala. Zato je treba to trditev zavrniti.

146

Na drugem mestu, ugotovitve iz točke 143 zgoraj ni mogoče izpodbijati z argumentom tožeče stranke, da gre za „objektivno preverljiv“ dokument in da bi jo zato Komisija morala pozvati, naj ponovno predloži dokumente, ki so bili dostopni prek hiperpovezav.

147

V zvezi s tem je treba poudariti, da sodba z dne 10. oktobra 2013, Manova (C‑336/12, EU:C:2013:647), na katero se sklicuje tožeča stranka, omenja možnost popravka ali dopolnitve ponudbe, da se nekaj preprosto pojasni ali da se odpravijo očitne vsebinske napake. V tem primeru naj ne bi šlo za pojasnitev ali popravek dokumentov, temveč za ponovno predložitev dokumentov, ki bi jih bilo mogoče medtem spremeniti. Iz sodne prakse zlasti izhaja, da na splošno ni dopustno, da ponudnik predloži dokumente, ki se zahtevajo v razpisnih zahtevah in ki niso bili predloženi v roku za predložitev ponudb (sodba z dne 11. maja 2017, Archus in Gama, C‑131/16, EU:C:2017:358, točka 36). Zato glede na to sodno prakso Komisija od tožeče stranke ni bila dolžna zahtevati, naj ponovno predloži dokumente, ki so bili dostopni s hiperpovezavami.

148

Na tretjem mestu, analizirati je treba trditve tožeče stranke o kršitvi njenih legitimnih pričakovanj. Prvič, tožeča stranka ni dokazala obstoja skladnih zagotovil Komisije, ki bi omogočala uporabo hiperpovezav. V vsakem primeru se gospodarski subjekt ne more sklicevati na načelo varstva legitimnih pričakovanj, če dana zagotovila niso v skladu z veljavnimi standardi (glej sodbo z dne 7. oktobra 2015, Accorinti in drugi/ECB, T‑79/13, EU:T:2015:756, točka 75 in navedena sodna praksa; sodba z dne 24. januarja 2017, Nausicaa Anadyomene in Banque d‘escompte/ECB, T‑749/15, neobjavljena, EU:T:2017:21, točka 81). Zato je treba trditve tožeče stranke o kršitvi njenih legitimnih pričakovanj zavrniti.

149

Na četrtem mestu, v zvezi z domnevno kršitvijo pravice do izjave iz člena 41(2)(a) Listine, ki jo je Kraljevina Španija navedla v svoji intervencijski vlogi, je treba poudariti, da se Listina uporablja tudi za postopke javnega naročanja (glej v tem smislu sodbo z dne 3. julija 2014, Kamino International Logistics in Datema Hellmann Worldwide Logistics, C‑129/13 in C‑130/13, EU:C:2014:2041, točke od 28 do 31). Ponudniku mora biti dana možnost, da učinkovito izrazi svoja stališča glede elementov, na podlagi katerih namerava uprava sprejeti odločitev. Ta pravica je zagotovljena ob oddaji ponudbe in z možnostjo ponudnika, da zahteva pojasnila v zvezi z določbami v razpisnih zahtevah. Zato dejstvo, da po ocenjevanju ponudb ni predvidena nadaljnja faza za predložitev dodatnih pojasnil, ne more pomeniti kršitve člena 41(2)(a) Listine. Zato je treba trditev o kršitvi pravice do izjave zavrniti.

150

Poleg tega je tožeča stranka, kot je navedeno v točki 127 zgoraj, Splošnemu sodišču predlagala, naj sprejme pripravljalni ukrep. Temu predlogu ni treba ugoditi, saj ni potreben za rešitev spora v skladu s členom 92(3) Poslovnika, kot je razvidno zlasti iz točk od 139 do 142. V zvezi s predlogom Kraljevine Španije za pripravljalni ukrep pa je treba poudariti, da v skladu s členom 88 Poslovnika Kraljevina Španija, ki je intervenientka, takega predloga ne more vložiti, saj je ta pridržan le za glavne stranke. Temu predlogu tako ni treba ugoditi.

151

Tretji tožbeni razlog je treba torej v celoti zavrniti kot neutemeljen.

152

Z drugim tožbenim razlogom tožeča stranka Komisiji očita, da je kršila člen 167(4) Finančne uredbe, ker ponudb konzorcija CLL, predloženih ločeno za nekatere sklope, ni primerjala s konkurenčnimi ponudbami na podlagi meril kakovosti, to je s primerjavo njihovih tehničnih predlogov. Komisija naj torej ne bi učinkovito uporabila svoje diskrecijske pravice.

153

V zvezi s tem tožeča stranka ugotavlja, da v obravnavanem primeru ni nobene razlike med presojo kakovosti ponudbe konzorcija CLL za sklop št. 3 in za sklop št. 4, medtem ko se prva nanaša na španščino, druga pa na francoščino, pri čemer sta ti presoji popolnoma enaki, do zadnje besede, za vsa merila. Tožeča stranka trdi, da Komisija ni primerjala objektivnih značilnosti ali vrednosti ponudbe konzorcija CLL s konkurenčnimi ponudbami, zlasti s ponudbo tožeče stranke, da bi ugotovila njene značilnosti in relativne prednosti, in ni pojasnila, zakaj je ponudba konzorcija CLL boljša od njene.

154

(Kot je bilo popravljeno s sklepom z dne 30. novembra 2023) Tožeča stranka trdi, da ta obveznost medsebojne primerjave tehničnih ponudb, predloženih za posamezen sklop, izhaja, prvič, iz uvodne izjave 90 Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL 2014, L 94, str. 65) in, drugič, iz člena 4.2 razpisnih zahtev, v skladu s katerim je treba tehnične ponudbe predložiti za vsak sklop posebej, pri čemer se ocenjevanje v primeru predložitve ponudbe za več sklopov opravi ločeno. Poleg tega naj bi pristop Komisije dejansko izločil ponudbe iz konkurence. Nazadnje se tožeča stranka sklicuje na sodno prakso, v skladu s katero je potrebna učinkovita primerjava ponudb.

155

Tožeča stranka trdi, da bi se morala v okviru te obveznosti relativna vrednost ponudbe konzorcija CLL nujno razlikovati od sklopa do sklopa. Ker je bila, prvič, vsaka tehnična ponudba konzorcija CLL ocenjena ločeno za vsak sklop in, drugič, se je ponudba tožeče stranke za sklop št. 3 razlikovala od ponudb, predloženih za druge sklope, bi se moralo ocenjevanje in ocena ponudbe konzorcija CLL, ki sta temeljila na primerjavi z drugimi ponudbami za vsak sklop, od sklopa do sklopa torej razlikovati. V vsakem primeru bi moralo biti tudi ocenjevanje različno, saj bi bila za vsak sklop druga komisija.

156

V zvezi s tem tožeča stranka izpodbija trditev, s katero je Komisija zagovarjala, da je bila presoja ponudbe konzorcija CLL enotna, da bi izključila samovoljnost svoje odločitve. V zvezi s tem trdi, da gre za izkrivljanje dela komisije in s tem za nepravilnost.

157

V zvezi s tem tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj Komisiji naloži, da predloži, prvič, metodologijo, ki jo je določila komisija za ocenjevanje ponudb, in drugič, ocenjevanja, ki so jih opravili njeni člani za ponudbo konzorcija CLL za vse sklope in za ponudbo tožeče stranke.

158

Kraljevina Španija se strinja s trditvami tožeče stranke. Poleg tega navaja tudi argumente v zvezi s primerjalno presojo ponudb, vendar z vidika metodologije ocenjevanja, ki jo je Komisija uporabila v okviru ocenjevanja podmeril 1.1, 1.3 in 2.3 ponudbe tožeče stranke. Navedena metodologija naj bi se razlikovala od metodologije, ki je bila uporabljena, na eni strani, za druga podmerila in, na drugi strani, v okviru ocenjevanja istih podmeril 1.1, 1.2 in 2.3 za ponudbo konzorcija CLL.

159

Kraljevina Španija v zvezi s tem trdi, da je Komisija kršila načeli prepovedi diskriminacije in dobrega upravljanja. Po mnenju Kraljevine Španije je Komisija po eni strani negativno ocenila nekatere elemente vsebine ponudbe tožeče stranke, ne da bi ocenila iste elemente v ponudbi konzorcija CLL, in po drugi strani pozitivno ocenila nekatere vidike ponudbe konzorcija CLL, ne da bi ocenila iste vidike, ki jih vsebuje tudi ponudba tožeče stranke.

160

Kraljevina Španija zato v skladu s členom 85 Poslovnika v povezavi s členom 88(2) istega poslovnika Splošnemu sodišču predlaga, naj Komisiji naloži, da kot dokaz predloži celotno oceno podmeril 1.1 in 1.2 dokumenta, ki ustreza oceni kakovosti ponudbe konzorcija CLL, ki je v prilogi A.22 k tožbi, da bi dokazala, da je Komisija ocenila določena digitalna orodja, ki jih je predložil konzorcij CLL, ne da bi ocenila digitalna orodja, ki jih je predložila tožeča stranka.

161

Komisija izpodbija trditve tožeče stranke in Kraljevine Španije ter predlaga zavrnitev drugega tožbenega razloga.

162

V zvezi s tem je treba navesti, da tožeča stranka s svojim drugim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da Komisija ni izpolnila svoje obveznosti primerjave tehničnega predloga konzorcija CLL z njenim, Kraljevina Španija pa trdi, da Komisija ni uporabila enake metodologije za ocenjevanje nekaterih podmeril ponudbe tožeče stranke in konzorcija CLL.

163

Tako je treba na prvem mestu ugotoviti, ali je naročnik kršil člen 167(4) Finančne uredbe, ker se zdi, da je ponudbe med seboj vsebinsko primerjal na podlagi njihovega skupnega števila točk, ki odraža pojem „najboljše razmerje med kakovostjo in ceno“.

164

Najprej je treba ugotoviti, da iz besedila člena 167(4) Finančne uredbe jasno izhaja, da naročnik določi ekonomsko najugodnejšo ponudbo, zlasti s primerjavo razmerja med kakovostjo in ceno posameznih ponudb. Ta primerjava vključuje primerjavo tehničnih lastnosti ponudb glede na merila iz razpisnih zahtev.

165

V obravnavanem primeru ni razloga za mnenje, da Komisija ni izpolnila zahteve po določitvi „ekonomsko najugodnejše“ ponudbe na podlagi objektivnih meril, ki zagotavljajo spoštovanje načel preglednosti, prepovedi diskriminacije in enakega obravnavanja, da se zagotovi objektivna primerjava relativne vrednosti ponudb. Komisija je ponudbo konzorcija CLL tako kot ponudbo tožeče stranke ocenila na podlagi tehničnih meril za dodelitev, določenih v razpisnih zahtevah.

166

V zvezi s tem je treba poudariti, da v nasprotju s trditvijo tožeče stranke, da so bile ocene za sklop št. 3 in sklop št. 4 enotne, dejstvo, da so v tabelah za dva različna sklopa (francoski in španski) enake ocene, ne dokazuje, da Komisija ni primerjala objektivnih lastnosti ali vrednosti izbrane ponudbe s konkurenčnimi ponudbami v teh dveh sklopih. Podobnost ocen komisije za ta dva sklopa je mogoče razložiti z dejstvom, da gre za sklopa, ki se nanašata na isto vrsto naročila storitev, in z dejstvom, da je vsebina storitev, ki jih je predlagal konzorcij CLL za vsak sklop, lahko enaka.

167

Poleg tega je bilo v točki 83 zgoraj ugotovljeno, da so se tehnični predlogi konkurenčnih ponudb v nekaterih vidikih razlikovali, tako da bi se lahko različno ocenila njihova zmožnost doseganja najboljšega razmerja med kakovostjo in ceno.

168

Iz tega izhaja, da Komisiji ni mogoče očitati, prvič, da ni primerjala tehničnih predlogov, in drugič, da pri primerjavi ponudb ni upoštevala zahtev iz člena 167(4) Finančne uredbe.

169

Na drugem mestu, analizirati je treba argumente Kraljevine Španije v zvezi z domnevno različno obravnavo tožeče stranke in konzorcija CLL pri uporabi metodologije za ocenjevanje njunih ponudb.

170

Opozoriti je treba, da ocenjevalna tabela ne sme biti izčrpen opis vseh podrobnosti tehnične ponudbe, ki jih je upoštevala komisija, in analizirati, ali je Komisija ponudbi konzorcija CLL in tožeče stranke ocenila diskriminatorno.

171

Na prvem mestu, Kraljevina Španija pripomni, da Komisija v zvezi z ocenjevanjem vsebine vaj iz podmerila 1.1 ni ocenjevala vsebine vaj v ponudbi konzorcija CLL, temveč je ocenjevala le zaporedje teh vsebin, pri čemer je navedla, da viri, ki so bili dani na razpolago v ta namen, ustrezajo pričakovanjem naročnika. Poleg tega naj bi morala Komisija v zvezi s ponudbo tožeče stranke oceniti vsebino vaj, vendar je na koncu ugotovila, da spletnih vaj ne more oceniti zaradi nevarnosti spremembe, zato je navedla le obstoj ustreznega opisa različnih vrst virov, ne da bi ocenila, ali so ustrezala pričakovanjem naročnika.

172

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je Komisija pri ocenjevanju zadevnih dveh ponudb upoštevala načelo enakega obravnavanja ali prepovedi diskriminacije. Po eni strani je namreč ocenila učna gradiva v ponudbi konzorcija CLL, po drugi strani pa ni mogla oceniti vsebine teh učnih gradiv v ponudbi tožeče stranke, saj so ji bile zadevne vsebine dostopne le prek hiperpovezave, ki je vodila na spletno mesto pod nadzorom tožeče stranke, kar je pomenilo nevarnost spremembe ponudbe. Zato ne gre za dva primerljiva položaja, ki bi ju bilo treba obravnavati enako.

173

Poleg tega naj Komisija ne bi niti posebej ocenjevala vsebine samostojnega učenja v ponudbi konzorcija CLL, medtem ko naj bi v primeru ponudbe tožeče stranke navedla, da vsebina samostojnega učenja ni opredeljena.

174

V zvezi s tem je treba spomniti, kot je bilo poudarjeno v točkah od 165 do 168 zgoraj, da so bile tehnične ponudbe primerjane glede na razpisne zahteve in da je Komisija primerjala tehnične predloge. V tem smislu je Komisija res ugotovila, da je bila ponudba tožeče stranke pomanjkljiva v zvezi s samostojnim učenjem. V obravnavanem primeru je treba ugotoviti, da je bila ponudba ocenjena kot manj kakovostna od ponudbe konzorcija CLL, ker ta ni opredelila samostojnega učenja. Iz tega izhaja, da Komisija v tem pogledu ni kršila člena 167(4) Finančne uredbe.

175

Poleg tega Kraljevina Španija navaja, da Komisija v okviru podmerila 1.2 ni posebej presojala vsebine končnih ocen in meril za formativna ocenjevanja v ponudbi konzorcija CLL, medtem ko je v primeru ponudbe tožeče stranke izrazila negativno oceno, ker ni mogla oceniti teh istih vidikov, ki so bili na voljo prek hiperpovezav.

176

V zvezi s tem je treba spomniti, da Komisija, ker je imela ena od zadevnih ponudb nekatere elemente, ki jih druga ni imela, ni diskriminatorno ocenila obeh ponudb, saj je na eni strani omenila to pomanjkljivost v ponudbi tožeče stranke, na drugi strani pa ni podala natančnejših pripomb glede istih vidikov v ponudbi konzorcija CLL.

177

Na drugem mestu, Kraljevina Španija trdi, da je Komisija pri ocenjevanju podmerila 1.2 ocenila metode učenja iz ponudbe tožeče stranke, ne da bi to izrecno storila pri ocenjevanju ponudbe konzorcija CLL.

178

Tega argumenta ni mogoče sprejeti, saj bi dejansko pomenil še ugodnejšo obravnavo tožeče stranke in ker v zvezi z njeno ponudbo pomeni pozitivno pripombo. Zato je treba ugotoviti, da ni bilo diskriminatorne obravnave.

179

Na tretjem mestu, Komisija naj bi v okviru ocenjevanja podmerila 1.1 v zvezi z digitalnimi dejavnostmi in viri omenila ter ocenila digitalna orodja, predlagana v ponudbi konzorcija CLL, ter navedla, da so učni viri ustrezali pričakovanjem naročnika. V okviru ocenjevanja ponudbe tožeče stranke pa naj bi navedla le, da ponudba vsebuje seznam s številnimi drugimi digitalnimi orodji, ki spodbujajo samostojno učenje, ne da bi jih omenila ali ocenila.

180

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je ta izjava Komisije o digitalnih orodjih v ponudbi tožeče stranke dejansko pozitivna pripomba, enakovredna izjavi o ponudbi konzorcija CLL. Tako ni bilo diskriminatorne obravnave.

181

Na četrtem mestu, Kraljevina Španija je v zvezi z organizacijo vsebine iz podmerila 1.1 poudarila, da je Komisija ponudbo konzorcija CLL opisala kot podrobno in z zelo jasno strukturo, da pa v zvezi s ponudbo tožeče stranke, ki je prav tako vsebovala tak program, v oceni kakovosti podmerila 1.1 ni nobene omembe ali ocene tega programa tečaja.

182

V zvezi s tem je treba pripomniti, da je Komisija v zvezi s ponudbo tožeče stranke v nasprotju s trditvami Kraljevine Španije navedla, da vsebuje kratek, vendar jasen opis vsebine tečaja, kar je manj pozitivna pripomba kot v zvezi s ponudbo konzorcija CLL. Zato je treba ugotoviti, da je Komisija pravilno ocenila obe ponudbi.

183

Glede na zgoraj navedeno je treba ugotoviti, da ni bilo nobene razlike v obravnavi obeh zadevnih ponudb, saj razlike, kot jih je navedla Kraljevina Španija, odražajo razlike med tema ponudbama.

184

Poleg tega je treba poudariti, da je tožeča stranka Splošnemu sodišču predlagala sprejetje pripravljalnega ukrepa. Temu predlogu ni treba ugoditi, saj v skladu s členom 92(3) Poslovnika ni potreben za rešitev spora, kot je razvidno zlasti iz točk od 168 do 183 zgoraj. V zvezi s predlogom Kraljevine Španije za pripravljalni ukrep pa je treba poudariti, da v skladu s členom 88 Poslovnika Kraljevina Španija, ki je intervenientka, takega predloga ne more vložiti, saj je ta pridržan le za glavne stranke. Temu predlogu tako ni treba ugoditi.

185

Drugi pritožbeni razlog je treba zato zavrniti.

186

S petim tožbenim razlogom tožeča stranka trdi, da Komisija s tem, da je vse sklope naročila za jezikovno usposabljanje oddala enemu ponudniku storitev, in sicer konzorciju CLL, ni upoštevala cilja, ki se uresničuje z zakonodajo o javnih naročilih, in sicer da se naročila institucij Unije odprejo čim večji konkurenci in da se omogoči dostop do teh naročil malim in srednje velikim podjetjem.

187

Opozarja, da iz sodne prakse Splošnega sodišča in Sodišča izhaja, da naročnik ne sme umetno omejevati konkurence. To naj bi bila pravna obveznost, ki izhaja iz splošnih pravnih načel, ki veljajo zanj.

188

Trdi namreč, da je bila diskrecijska pravica uporabljena konkretno tako, da so se vsi sklopi naročila dodelili konzorciju CLL.

189

Po eni strani tožeča stranka ponavlja trditev iz drugega tožbenega razloga, da Komisija ponudb konzorcija CLL ni primerjala s konkurenčnimi ponudbami, s čimer je zaobšla postopek oddaje javnega naročila.

190

Po drugi strani trdi, da neobičajna praksa Komisije, ki je ponudbe konzorcija CLL ocenila enotno in skoraj enakovredno, z najvišjim ponderiranjem pri dveh tretjinah meril, nasprotno kaže na neizvajanje diskrecijske pravice, če ne celo na nevtralizacijo kvalitativnih meril.

191

Poleg tega tožeča stranka trdi, da je praksa Komisije zdaj taka, da izključuje razdelitev naročil na sklope in da v primeru razdelitve vse sklope odda enemu izvajalcu. Zlasti opozarja na razpise za storitve preizkusov jezikovnega znanja, ki so bili oddani enemu izvajalcu, za storitve preizkusov jezikovnega znanja na daljavo, ki so bile vključene v en sam sklop, in za storitve spletne jezikovne podpore v okviru programa Erasmus+, prav tako brez razdelitve na različne jezikovne sklope. Glede na te navedbe tožeča stranka trdi, da Komisija zdaj teži k temu, da bi se pokrivanje njenih potreb na področju jezikov centraliziralo pri enem ponudniku storitev.

192

Kraljevina Španija podpira ta tožbeni razlog tožeče stranke z bolj postopkovnega vidika.

193

Kraljevina Španija zlasti meni, da načelo dobrega upravljanja iz člena 41 Listine ter splošni načeli preglednosti in objektivnosti v zvezi z ocenjevanjem ponudb v postopku javnega naročanja zahtevata, da se ocenjevanje, ki zahteva vrednostno presojo, opravi pred ocenjevanjem, ki je rezultat uporabe matematične formule, in ločeno od njega.

194

V zvezi s tem Kraljevina Španija meni, da postopek ocenjevanja, ki ga izvaja Komisija, tako da skupaj izvaja ocenjevanje, ki zahteva vrednostno presojo (ocenjevanje tehnične ponudbe), in samodejno ocenjevanje (ocenjevanje ekonomske ponudbe), naročniku vsaj na videz omogoča, da poskuša, tudi nezavedno, prilagoditi ocenjevanje, ki je odvisno od vrednostnih presoj, tako, da bi postalo odločilno.

195

Če torej ni zagotovila, da je bila tehnična ponudba ocenjena pred ekonomsko ponudbo in ločeno od nje, in če Komisija ni podrobno navedla ponderja posameznih elementov vsakega podmerila, je po mnenju Kraljevine Španije naročnika še vedno mogoče sumiti, da je, čeprav nezavedno, dal prednost najdražji ponudbi, tudi če samo zaradi splošnega predsodka, da je cena kakovostnejših proizvodov običajno višja.

196

Komisija nasprotuje trditvam tožeče stranke in Kraljevine Španije in predlaga zavrnitev petega tožbenega razloga.

197

V zvezi s tem je treba poudariti, da tožeča stranka s petim tožbenim razlogom v bistvu trdi, da je Komisija s tem, da je vse sklope naročila za jezikovno usposabljanje dodelila enemu ponudniku storitev, in sicer konzorciju CLL, nepošteno uporabila prakso, zaradi katere ni upoštevala cilja, ki se uresničuje z zakonodajo o javnih naročilih, in sicer da se naročila institucij Unije odprejo čim večji konkurenci.

198

V zvezi s tem je treba spomniti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso mogoče govoriti o aktu, pri katerem so bila zlorabljena pooblastila, le takrat, kadar je na podlagi objektivnih, upoštevnih in skladnih dejstev mogoče sklepati, da je bil njegov izključni ali vsaj odločilni namen doseči drugačne cilje, kot so tisti, ki jih zatrjuje institucija, ali izogniti se postopku, ki je posebej predviden s pogodbo za obravnavanje okoliščin predmetne zadeve (glej v tem smislu sodbe z dne 15. maja 2008, Španija/Svet,C‑442/04, EU:C:2008:276, točka 49 in navedena sodna praksa; z dne 8. julija 1999, Vlaamse Televisie Maatschappij/Komisija,T‑266/97, EU:T:1999:144, točka 131, in z dne 13. januarja 2004, Thermenhotel Stoiser Franz in drugi/Komisija, T‑158/99, EU:T:2004:2, točka 164).

199

V obravnavanem primeru ni tako.

200

Prvič, glede cilja, ki se uresničuje s postopki oddaje javnih naročil, je treba spomniti, da je treba v skladu s členom 160(2) Finančne uredbe za vsa naročila zagotoviti čim večjo konkurenco.

201

Prav tako načelo enakega obravnavanja ponudnikov, katerega cilj je spodbujanje razvoja zdrave in učinkovite konkurence med podjetji, ki sodelujejo pri javnem naročilu, zahteva, da imajo vsi ponudniki pri postavljanju pogojev svojih ponudb enake možnosti, in torej zahteva, da za vse ponudnike veljajo enaki pogoji (sodba z dne 29. aprila 2004, Komisija/CAS Succhi di Frutta, C‑496/99 P, EU:C:2004:236, točka 110).

202

Glede na te preudarke naročniku ni mogoče preprečiti, da vse sklope javnega naročila odda istemu ponudniku, če so bile njegove ponudbe ekonomsko najugodnejše v primerjavi z vsemi drugimi ponudniki in če je bilo spoštovano načelo enakega obravnavanja ponudnikov, da se zagotovi zdrava in učinkovita konkurenca med sodelujočimi pri tem naročilu.

203

Zato je treba ugotoviti, da tožeča stranka ni predložila nobenega dokaza, ki bi lahko podprl njeno trditev, da cilj, ki se uresničuje z zadevnim postopkom oddaje javnega naročila, ni bil dosežen.

204

Drugič, iz dokumentov v spisu ni razvidno, da je Komisija uresničevala drug cilj kot ocenjevanje obeh ponudb v skladu s pooblastili, ki so ji bila v ta namen podeljena. Prav tako tožeča stranka ni predložila nobenih konkretnih dokazov o kakršnem koli favoriziranju s strani Komisije.

205

Tretjič, zavrniti je treba tudi trditev tožeče stranke, da so bila merila kakovosti „nevtralizirana“. Ni mogoče domnevati slabe vere naročnika pri ocenjevanju ponudbe brez kakršnih koli dokazov v zvezi s tem.

206

Četrtič, kar zadeva indice iz drugih postopkov oddaje javnega naročila, ki jih je predstavila tožeča stranka, so ti očitno neupoštevni za ta spor, saj ima vsak postopek svoje značilnosti.

207

V okviru tega tožbenega razloga Kraljevina Španija navaja, da načelo dobrega upravljanja iz člena 41 Listine zahteva, da se kakovost tehnične ponudbe oceni pred oceno cene, saj bi sicer naročnika lahko vedno sumili, da je dal prednost najdražji ponudbi.

208

V zvezi s tem je treba, prvič, ugotoviti, da Kraljevina Španija ni predložila nobenega dokaza niti indica, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, da je Komisija najprej ocenila ceno in nato kakovost ponudb ter na koncu dala prednost ponudbi konzorcija CLL. Drugič, obveznost izvedbe ocene kakovosti tehnične ponudbe pred oceno cene ne izhaja iz določb Finančne uredbe niti iz sodne prakse. Tretjič, Kraljevina Španija naj ne bi predložila nobenega ustreznega dokaza, da je bilo zaradi neobstoja dvostopenjskega ocenjevanja ponudb kršeno načelo enakega obravnavanja ponudnikov.

209

Prav tako je treba zavrniti trditev, ki se nanaša na kršitev člena 41 Listine. V zvezi s tem je treba spomniti, da zahteva po nepristranskosti v smislu te določbe zajema dva vidika. Na eni strani gre za subjektivno nepristranskost članov organa v smislu, da noben član zadevnega organa ne sme biti pristranski in ne sme imeti osebnih predsodkov, pri čemer se ta nepristranskost domneva, dokler se ne dokaže nasprotno, ter na drugi strani za objektivno pristranskost v smislu, da mora organ zagotoviti primerna jamstva, da se v zvezi s tem izključi vsak upravičen dvom (glej po analogiji sodbi z dne 1. julija 2008, Chronopost in La Poste/UFEX in drugi, C‑341/06 P in C‑342/06 P, EU:C:2008:375, točka 54, in z dne 11. julija 2013, Ziegler/Komisija, C‑439/11 P, EU:C:2013:513, točka 155). V obravnavani zadevi je treba ugotoviti, da se Kraljevina Španija, prvič, ni sklicevala na subjektivno pristranskost članov komisije in, drugič, ni dokazala, da je neobstoj obveznosti izvedbe ocene kakovosti tehnične ponudbe pred oceno cene, ki je poleg tega zakonodajalec Unije ni predvidel, v tem primeru povzročil zlasti kršitev načela enakega obravnavanja. Zato je treba ugotoviti, da Kraljevina Španija v zvezi s tem ni mogla dokazati obstoja upravičenega dvoma.

210

Zato je treba tudi peti tožbeni razlog zavrniti kot neutemeljen.

211

Glede na vse navedeno je treba tožbo v celoti zavrniti.

212

V skladu s členom 134(1) Poslovnika se neuspeli stranki naloži plačilo stroškov, če so bili ti priglašeni. Tožeča stranka ni uspela, zato se ji v skladu s predlogi Komisije naloži, da nosi svoje stroške in stroške Komisije.

213

V skladu s členom 138(1) Poslovnika države članice, ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Kraljevina Španija torej nosi svoje stroške.

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (tretji senat)

razsodilo: