1

Tožeča stranka, Sandra Paesen, s tožbo na podlagi člena 270 PDEU predlaga, po eni strani, naj se razglasijo za nične, prvič, končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi na vodstvenem delovnem mestu (v nadaljevanju: končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi), ki se nanaša nanjo, drugič, odločba Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) z dne 10. aprila 2020 o prerazporeditvi na nevodstveno delovno mesto (v nadaljevanju: prva izpodbijana odločba) in, tretjič, odločba ESZD z dne 12. maja 2020 o zavrnitvi prošnje tožeče stranke za pomoč (v nadaljevanju: druga izpodbijana odločba) ter, po drugi strani, naj se ji povrne materialna in nematerialna škoda, ki jo je domnevno utrpela.

2

Tožeča stranka je uradnica Evropske unije. Pri Svetu Evropske unije se je zaposlila leta 2004, leta 2011 pa je bila premeščena v ESZD.

3

Tožeča stranka je bila z odločbo visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko (v nadaljevanju: visoki predstavnik) z dne 17. julija 2018 s 1. septembrom 2018 imenovana za vodjo delegacije Unije v Republiki Malavi (v nadaljevanju: delegacija v Malaviju).

4

Tožeča stranka je z istim dnem nastopila devetmesečno poskusno dobo na vodstvenem delovnem mestu v skladu s Sklepom Komisije C(2008) 5028/2 z dne 9. septembra 2008 o srednjih vodstvenih delavcih (v nadaljevanju: Sklep 5028/2), ki se je za ESZD uporabljal na podlagi Sklepa operativnega direktorja ESZD PROC EEAS(2011) 002 z dne 29. novembra 2011.

5

Glede na vmesno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi, v skladu s katerim se je ocenilo, da avtoriteta in vodstvene sposobnosti tožeče stranke niso zadovoljive, je bila 18. marca 2019 poskusna doba na vodstvenem delovnem mestu s 1. junijem 2019 podaljšana za šest mesecev.

6

Med 16. in 25. septembrom 2019 je inšpekcijska služba ESZD opravila ad hoc inšpekcijski pregled pri delegaciji.

7

Osnutek poročila o inšpekcijskem pregledu, ki ga je sestavila ad hoc inšpekcijska služba (v nadaljevanju: osnutek poročila o inšpekcijskem pregledu), je bil 14. oktobra 2019 posredovan tožeči stranki, da bi podala morebitna stališča. Ta osnutek je vseboval 12 priporočil v zvezi z vodenjem delegacije, med katerimi jih je bilo šest naslovljenih na tožečo stranko kot vodjo delegacije.

8

Generalna sekretarka ESZD je 27. novembra 2019 tožeči stranki poslala končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi, v katerem je bilo ocenjeno, da avtoriteta in vodstvene sposobnosti tožeče stranke niso zadovoljive.

9

Poleg tega je generalna sekretarka ESZD tudi obvestila tožečo stranko, da visoka predstavnica po eni strani meni, da med to poskusno dobo ni bila uspešna in da po drugi strani razmišlja o njeni prerazporeditvi na nevodstveno delovno mesto na sedežu ESZD.

10

Tožeča stranka je 29. novembra 2019 generalni sekretarki ESZD poslala svoje pripombe na osnutek poročila o inšpekcijskem pregledu.

11

Tožeča stranka je 12. decembra 2019 generalni sekretarki ESZD poslala stališča na končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi.

12

Tožeča stranka je 18. decembra 2019 pri generalni sekretarki ESZD ponovila svoja stališča glede končnega ocenjevalnega poročila o poskusni dobi in glede pogojev, v katerih je opravljala poskusno dobo na vodstvenem delovnem mestu, ter zaprosila za dostop do dokumentov, na katerih je temeljilo to poročilo.

13

Generalni direktor, zadolžen za Afriko (v nadaljevanju: generalni direktor za Afriko), je 19. decembra 2019 poslal stališča o osnutku poročila o inšpekcijskem pregledu inšpekcijski službi ESZD.

14

Tožeča stranka je 11. januarja 2020 zaprosila visokega predstavnika, naj jo potrdi na delovnih nalogah vodje delegacije v Malaviju.

15

Tožeča stranka je 17. januarja 2020 na direktorico direkcije za kadrovske zadeve ESZD naslovila prošnjo za pomoč (v nadaljevanju: prošnja za pomoč) na podlagi člena 24 Kadrovskih predpisov za uradnike Evropske unije (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), v kateri je zaprosila, naj se opravi upravna preiskava, ker naj bi bila žrtev psihičnega nadlegovanja s strani nadrejenih, predvsem generalnega direktorja za Afriko in vodje oddelka za južno Afriko in regijo Indijskega oceana (v nadaljevanju: vodja oddelka Afrika 2).

16

Tožeči stranki je bila 29. januarja 2020 posredovana končna različica poročila o inšpekcijskem pregledu ad hoc inšpekcijske službe (v nadaljevanju: končno poročilo o inšpekcijskem pregledu).

17

Tožeči stranki je bilo 22. marca 2020 dovoljeno, da zapusti kraj zaposlitve ter se iz zdravstvenih in družinskih razlogov vrne v Belgijo. Od tega dne do 1. septembra 2020 je bila izmenoma na bolniškem dopustu in letnem dopustu.

18

Tožeča stranka je 30. marca 2020 direkciji za kadrovske zadeve ESZD poslala dodatne informacije zaradi dopolnitve prošnje za pomoč.

19

Visoki predstavnik je z dopisom z dne 10. aprila 2020 sprejel prvo izpodbijano odločbo, s katero je tožečo stranko prerazporedil na nevodstveno delovno mesto na sedežu ESZD s 1. majem 2020.

20

Tožeča stranka je bila z odločbo z dne 30. aprila 2020 s 1. majem 2020 razporejena v direkcijo za gospodarske in globalne zadeve ESZD.

21

Direktorica direkcije za kadrovske zadeve ESZD je 12. maja 2020 sprejela drugo izpodbijano odločbo, s katero je zavrnila prošnjo za pomoč.

22

Tožeča stranka je 10. julija 2020 po eni strani vložila pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov zoper končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi in zgoraj navedene odločbe z dne 10. aprila, 30. aprila in 12. maja 2020 ter po drugi strani zahtevala, naj se ji povrnejo nepremoženjska škoda v višini 60.000 EUR, ki jo je domnevno utrpela, ter stroški in nagrada odvetnika.

23

Organ za imenovanja (v nadaljevanju: OI) je z odločbo z dne 4. novembra 2020 zavrnil pritožbo tožeče stranke (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi pritožbe).

24

Tožeča stranka Splošnemu sodišču predlaga, naj:

25

ESZD Splošnemu sodišču predlaga, naj:

38

Spomniti je treba, da je dopustnost tožbe razlog javnega reda, ki ga mora Splošno sodišče preizkusiti po uradni dolžnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2020, Credito Fondiario/SRB, C‑69/19 P, EU:C:2020:178, točka 54 in navedena sodna praksa).

39

V zvezi s tem je treba spomniti, da je obstoj akta, ki posega v položaj v smislu členov 90(2) in 91(1) Kadrovskih predpisov, nujni pogoj dopustnosti vsake tožbe, ki jo vložijo uradniki proti aktu institucije, v kateri so zaposleni. V skladu z ustaljeno sodno prakso se lahko ničnostna tožba vloži zoper ukrepe z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko neposredno in takoj vplivajo na interese tožeče stranke s tem, da resno spremenijo njen pravni položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 14. decembra 2017, Martinez De Prins in drugi/ESZD, T‑575/16, EU:T:2017:911, točka 30 in navedena sodna praksa).

40

Natančneje, iz ustaljene sodne prakse v zvezi z dopustnostjo ničnostnih tožb izhaja, da se je treba za opredelitev izpodbijanih aktov opreti tako na vsebino teh aktov kot na namen njihovih avtorjev. V zvezi s tem so izpodbojni akti načeloma ukrepi, ki dokončno določajo stališče institucije, organa, urada ali agencije Unije ob koncu upravnega postopka in katerih namen je ustvariti zavezujoče pravne učinke, ki lahko posežejo v interese tožeče stranke, razen zlasti vmesnih ukrepov, katerih cilj je priprava končne odločbe in ki nimajo takih učinkov, ter aktov, ki le potrjujejo predhodni akt, ki se ni pravočasno izpodbijal (glej sodbo z dne 25. junija 2020, Satcen/KF, C‑14/19 P, EU:C:2020:492, točka 70 in navedena sodna praksa).

41

Prvič, v obravnavani zadevi za končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi, katerega razglasitev ničnosti predlaga tožeča stranka, velja Sklep 5028/2 (glej točko 4 zgoraj).

42

V skladu s členom 11 Sklepa 5028/2 so osebe, ki so prvič imenovane na srednji vodstveni položaj, dolžne opraviti devetmesečno poskusno dobo na vodstvenem delovnem mestu, o kateri se po petih mesecih izda vmesno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi, en mesec pred potekom te dobe pa se izda končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi. To poskusno dobo je mogoče v izjemnih okoliščinah podaljšati za največ šest mesecev, po koncu tega obdobja pa se sestavi zadnje ocenjevalno poročilo.

43

Poleg tega mora OI v skladu s členom 11(4), tretji pododstavek, Sklepa 5028/2 – če je ob koncu poskusne dobe (se pravi po največ 15 mesecih) ta doba neuspešna, ker se za eno od sposobnosti, ki jih je treba oceniti, ugotovi, da ni zadovoljiva – predlagati prerazporeditev zadevnega uslužbenca na nevodstveno delovno mesto.

44

Tako je iz besedila člena 11(4), tretji odstavek, Sklepa 5028/2 – kot v pisnem odgovoru na ukrepe procesnega vodstva priznava ESZD – razvidno, da končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi, iz katerega izhaja, da je vsaj ena od vodstvenih sposobnosti nezadovoljiva, pomeni, da OI, ki sestavlja to poročilo, ne sprejme odločbe o prerazporeditvi zadevnega uradnika na nevodstveno delovno mesto, temveč zgolj predlog, naslovljen na visokega predstavnika kot pristojnega OI, za prerazporeditev navedenega uradnika, in to tudi po podaljšanju poskusne dobe na vodstvenem delovnem mestu.

45

Drugič, razsojeno je bilo, da je smisel poskusne dobe na podlagi člena 44, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov v različici, veljavni do 31. decembra 2013, dovolj podoben cilju, s katerim je upravičena poskusna doba, ki se naloži začasnim uslužbencem na podlagi člena 14 Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Unije v različici, veljavni do 31. decembra 2013, tako da se je mogoče zgledovati po sodni praksi, ki se je nanj nanašala (glej v tem smislu sodbo z dne 12. maja 2016, FS/EESO, F‑50/15, EU:F:2016:119, točka 97).

46

Taka podobnost obstaja tudi v zvezi s poskusno dobo, ki je naložena novim vodjem delegacij ESZD na podlagi Sklepa 5028/2. Tako poročila, kakršno je končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi, ni mogoče primerjati z letnimi ocenjevalnimi poročili, ki se pripravljajo med celotno uradnikovo kariero in so akti, ki posegajo v položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, XH/Komisija, T‑511/18, EU:T:2020:291, točka 133 in navedena sodna praksa).

47

Edini cilj poročil o poskusni dobi, katerih namen je priprava odločbe uprave o imenovanju zadevne osebe ob koncu poskusne dobe ali o odpovedi njene pogodbe o zaposlitvi, je namreč pripraviti enkratno odločbo uprave, s katero so ti dokumenti torej tesno povezani, zaradi česar nimajo značilnosti aktov, ki posegajo v položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 25. junija 2020, XH/Komisija, T‑511/18, EU:T:2020:291, točka 134).

48

Tako je enako edini cilj končnega ocenjevalnega poročila o poskusni dobi, če je negativno, da se pripravi enkratna odločba uprave, in sicer odločba o prerazporeditvi na nevodstvene delovne naloge, s katero je to poročilo torej tesno povezano.

49

Tretjič, res je – kot poudarja ESZD – da člen 44, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov pogojuje povišanje v stopnji, ki je v tej določbi določeno v korist uradnikov, imenovanih, med drugim, za vodje enot, s tem, da so ti uradniki prvih devet mesecev po imenovanju svoje naloge opravljali uspešno v smislu člena 43 Kadrovskih predpisov.

50

Vendar je treba poudariti, da se izredno povišanje v stopnji, določeno v členu 44, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, uporablja za uradnike, imenovane za vodje enot, direktorje in generalne direktorje, ne pa za uslužbence ESZD, ki so – tako kot tožeča stranka – prvič imenovani na delovne naloge vodij delegacij, kot je opredeljeno v členu 5 Sklepa 2010/427/EU z dne 26. julija 2010 o organizaciji in delovanju ESZD (UL 2010, L 201, str. 30).

51

Zato dejstvo, da se člen 44, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov sklicuje na člen 43 Kadrovskih predpisov, ne vpliva na to, da ima končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi vodij delegacij ESZD naravo pripravljalnega akta.

52

Četrtič, prav tako je res, da se člen 11(4), drugi pododstavek, Sklepa 5028/2 sklicuje na člen 43 Kadrovskih predpisov, s tem ko določa, da mora biti končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi priloženo letnemu ocenjevalnemu poročilu, ki je urejeno z zadnjenavedeno določbo.

53

Vendar ocenjevalno poročilo o poskusni dobi na vodstvenem delovnem mestu, ki je v osebnem spisu uradnika, načeloma ne more imeti nikakršnih učinkov po tem, ko je sprejeta odločba ob koncu te poskusne dobe, zaradi katere je bilo sestavljeno in je bilo namenjeno le njeni pripravi (glej po analogiji sodbo z dne 25. junija 2020, XH/Komisija, T‑511/18, EU:T:2020:291, točka 136 in navedena sodna praksa).

54

Zato vmesnega ali končnega ocenjevalnega poročila o poskusni dobi, čeprav vsebuje nekaj pripomb o delovnih sposobnostih uradnika ali uslužbenca, načeloma ne more upoštevati niti odbor za napredovanja (glej po analogiji sodbo z dne 25. junija 2020, XH/Komisija, T‑511/18, EU:T:2020:291, točka 137) niti, kot je na obravnavi priznala ESZD, svetovalni odbor za imenovanja (v nadaljevanju: SOI), določen s Sklepom PROC HR(2011) 005 visoke predstavnice z dne 9. marca 2011, niti OI v novem postopku izbire vodij delegacij.

55

Nazadnje, poudariti je treba, da lahko tožeča stranka v tožbi zoper odločbo, sprejeto po koncu postopka, ki ga pomeni poskusna doba na vodstvenem delovnem mestu, uveljavlja nepravilnost predhodnih aktov, ki so tesno povezani z njo, in še posebej nepravilnosti, ki po njenem mnenju vplivajo na končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi (glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2015, Sesma Merino/UUNT, T‑127/14 P, EU:T:2015:927, točka 24 in navedena sodna praksa).

56

Glede na vse navedeno, čeprav prva izpodbijana odločba, ki se nanaša na prerazporeditev tožeče stranke na nevodstveno delovno mesto, kot taka dokončno določa stališče uprave ter ob tem neposredno in takoj vpliva na interese tožeče stranke in pomeni akt, ki posegaj v položaj zadnjenavedene, pa to ne velja za končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi, ki je zgolj pripravljalni akt za to odločbo.

57

V teh okoliščinah predlog za razglasitev ničnosti končnega ocenjevalnega poročila o poskusni dobi ni dopusten in ga je treba zavrniti.

58

Tožeča stranka v podporo temu predlogu v bistvu navaja šest tožbenih razlogov: prvič, kršitev obveznosti obrazložitve in člena 25 Kadrovskih predpisov; drugič, kršitev pravice do dobrega upravljanja in pravice do izjave; tretjič, kršitev člena 11 Sklepa 5028/2 in Sklepa ESZD ADMIN (2019) 31 z dne 15. novembra 2019 o izvajanju in nadaljnjem prenosu pooblastil, ki jih imata OI in OPSP (v nadaljevanju: Sklep ADMIN (2019) 31); četrtič, kršitev člena 26 Kadrovskih predpisov; petič, očitno napako pri presoji in kršitev člena 7(1) Kadrovskih predpisov ter, šestič, zlorabo pooblastil.

[…] (ni prevedeno)

71

Tožeča stranka se v bistvu sklicuje na, prvič, nepravilnosti pri posvetovanju s SOI, drugič, kršitev pravice do izjave in, tretjič, kršitev pravice do dobrega upravljanja.

[…] (ni prevedeno)

79

Tožeča stranka v okviru tega dela v bistvu navaja te štiri očitke.

80

Prvič, tožeča stranka trdi, da je v odgovor na dopis generalne sekretarke ESZD z dne 27. novembra 2019, s katerim je bila obveščena o končnem ocenjevalnem poročilu o poskusni dobi, predložila pripombe, ki niso bile upoštevane. Tožeča stranka trdi, da ni mogla vplivati na postopek odločanja OI, kar naj bi bilo dokazano s tem, da po eni strani prva izpodbijana odločba ne zajema stališč, ki jih je predstavila 12. decembra 2019 in 30. januarja 2020, in da po drugi strani navedena odločba v ničemer ne dokazuje, da je OI v resnici uporabil svojo diskrecijsko pravico glede stališč, ki jih je predložila na navedeno poročilo.

81

Drugič, tožeča stranka meni, da končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi vsebuje subjektivne navedbe, ki niso podkrepljene z dokumenti, ki bi jih dokazovali, neobstoj teh dokumentov pa naj bi ji zagotovo preprečil, da bi lahko izčrpno odgovorila na vsa dejstva in dokumente, na katerih temelji prva izpodbijana odločba.

82

Tretjič, tožeča stranka pojasnjuje, da bi jo v skladu s Sklepom ADMIN (2019) 31 moral zaslišati visoki predstavnik.

83

Četrtič, tožeča stranka trdi, da ni imela priložnosti, da bi se o vsebini končnega ocenjevalnega poročila o poskusni dobi pogovorila s svojimi nadrejenimi, preden ji je generalna sekretarka ESZD 27. novembra 2019 poslala to poročilo, kar naj bi bilo v nasprotju z določbami Kadrovskih predpisov in veljavnimi notranjimi predpisi.

84

ESZD izpodbija trditve tožeče stranke.

85

Opozoriti je treba, da v skladu s členom 41(2) Listine pravica do dobrega upravljanja vključuje zlasti pravico vsake osebe, da poda izjavo pred sprejetjem kakršnega koli posamičnega ukrepa, ki jo prizadene.

86

Tako se s pravico do izjave zagotavlja, da ima vsaka oseba možnost, da ustrezno in učinkovito predstavi svoje stališče v upravnem postopku pred sprejetjem vsake odločbe, ki bi lahko negativno vplivala na njene interese (glej sodbo z dne 21. oktobra 2021, Parlament/UZ, C‑894/19 P, EU:C:2021:863, točka 89 in navedena sodna praksa).

87

Odločba o prerazporeditvi uradnika, ki opravlja zaposlitev v tretji državi, še posebej vpliva na njegov upravni položaj, saj spremeni kraj ter pogoje izvajanja in naravo delovnih nalog. Prav tako lahko vpliva na kariero tega uradnika, ker lahko vpliva na njegove karierne možnosti, saj lahko ob enaki razvrstitvi nekatere delovne naloge zaradi narave izvajanih nalog prej vodijo do napredovanja kot druge. Poleg tega lahko povzroči znižanje njegovih osebnih prejemkov (glej v tem smislu sodbo z dne 6. decembra 2007, Marcuccio/Komisija, C‑59/06 P, EU:C:2007:756, točka 45 in navedena sodna praksa).

88

Iz tega izhaja, da je treba pri sprejetju odločbe o prerazporeditvi v nasprotju z voljo uradnika, gledano v kontekstu pomanjkljivosti pri opravljanju nalog vodstvenega položaja, kakršen je ta v obravnavani zadevi, uporabiti načelo spoštovanja pravice do obrambe, ki je temeljno načelo prava Unije, tudi če ni nobenih pravil, s katerimi bi bil urejen zadevni postopek (glej po analogiji sodbo z dne 6. decembra 2007, Marcuccio/Komisija, C‑59/06 P, EU:C:2007:756, točka 46 in navedena sodna praksa).

89

Tožbeni razlog, ki se nanaša na kršitev pravice do izjave, je treba tako presojati glede na navedena načela.

90

Prvič, v obravnavani zadevi ni sporno, da je generalna sekretarka ESZD z dopisom z dne 27. novembra 2019 tožeči stranki posredovala končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi in jo obvestila, da visoki predstavnik na podlagi tega poročila razmišlja, da bi jo v skladu s členom 11(4) Sklepa 5028/2 prerazporedil na nevodstvene delovne naloge na sedežu ESZD.

91

Poleg tega je generalna sekretarka ESZD z istim dopisom tožečo stranko pozvala, naj v 14 dneh pisno sporoči svoje pripombe, preden bo sprejeta končna odločba.

92

Drugič, poleg pisnih stališč z dne 12. decembra 2019 in 11. januarja 2020, ki jih je tožeča stranka poslala generalni sekretarki ESZD oziroma visokemu predstavniku, je iz postopka razvidno, da je tožeča stranka 17. decembra 2019 opravila telefonski razgovor z generalno sekretarko ESZD in ji naslednji dan poslala nova pisna stališča.

93

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da je tožeča stranka imela možnost, da pred sprejetjem prve izpodbijane odločbe ustrezno in učinkovito predstavi svoje stališče ter navede elemente, ki po njenem mnenju govorijo v prid temu, da taka odločba ne bi bila sprejeta. Tako napačno trdi, da je bila kršena njena pravica, da pred sprejetjem prve izpodbijane odločbe poda izjavo.

94

S trditvami tožeče stranke, predstavljenimi pred Splošnim sodiščem, te ugotovitve ni mogoče izpodbiti.

95

Prvič, tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da bi se morala izjaviti pred OI, preden je bilo sprejeto končno ocenjevalno poročilo.

96

Po eni strani je namreč treba poudariti, da OI s Sklepom 5028/2 nikakor ni naložena taka obveznost.

97

Po drugi strani je res, da je bilo v točki 75 sodbe z dne 16. septembra 2013, Wurster/EIGE (F‑20/12 in F‑43/12, EU:F:2013:129), v zvezi s poročilom o presoji vodstvenih sposobnosti, za katerega veljajo splošne določbe za izvajanje v zvezi z uslužbenci Evropskega inštituta za enakost spolov na srednjih vodstvenih položajih (EIGE), presojeno, da mora vsaka oseba, o kateri je izdano ocenjevalno poročilo, ki ima lahko posledice za njeno kariero, imeti možnost, da predloži stališča, preden to poročilo postane dokončno, in sicer tudi če ni nobene izrecne določbe o tem.

98

Vendar je ta ugotovitev temeljila na sodni praksi v zvezi z letnimi ocenjevalnimi poročili. Ker so ta poročila elementi, ki lahko vplivajo na celotno uradnikovo kariero, so akti, ki posegajo v položaj (glej točko 46 zgoraj), kar pa ne velja za končno ocenjevalno poročilo o poskusni dobi (glej točki 56 in 57 zgoraj).

99

Isto velja za sodbo z dne 9. oktobra 2013, Wahlström/Frontex (F‑116/12, EU:F:2013:143), na katero se je v podporo svojim trditvam prav tako sklicevala tožeča stranka.

100

Poleg tega iz sodne prakse, navedene v točkah od 86 do 88 zgoraj, izhaja, da čeprav pravica do izjave vsaki osebi, na katero je naslovljen akt, ki posega v položaj, zagotavlja pravico, da bo pred sprejetjem tega akta podala izjavo, pa ji taka pravica vendarle ni zagotovljena v zvezi s pripravljalnim aktom (glej sodbo z dne 22. novembra 2018, Brahma/Sodišče Evropske unije, T‑603/16, EU:T:2018:820, točka 71 (neobjavljena) in navedena sodna praksa).

101

Tako je v obravnavani zadevi zadostovalo, da se je lahko tožeča stranka izjavila pred sprejetjem prve izpodbijane odločbe, s katero je bilo odločeno o njeni prerazporeditvi na nevodstveno delovno mesto, ne da bi bilo mogoče OI očitati, da je pred sprejetjem končnega ocenjevalnega poročila o poskusni dobi, ki pomeni pripravljani akt za to odločbo, ni zaslišal (glej točko 56 zgoraj).

102

Taka ugotovitev je podprta z okoliščino, navedeno v točkah 45 in 46 zgoraj, da je smisel poskusne dobe, kot je ta, ki je – kot v obravnavani zadevi – naložena novim vodjem delegacij, dovolj podoben cilju, s katerim je upravičena poskusna doba, ki se naloži novim uradnikom, zato da se Splošno sodišče lahko zgleduje po sodni praksi s tega področja.

103

Iz te sodne prakse, ki se nanaša na poročila o poskusni dobi in ki se uporablja po analogiji, namreč izhaja, da spoštovanje pravice do obrambe uradnika na poskusnem delu, ki je bil odpuščen, pomeni, da je bila zadnjenavedenemu v upravnem postopku, ki je pripeljal do odločitve o odpustitvi, dana možnost, da ustrezno predstavi stališče glede resničnosti in upoštevnosti dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je OI sprejel svojo odločbo. Ker razlogi, na katerih temelji ta odločba, temeljijo na ocenah iz ocenjevalnega poročila o tem uradniku, je tako pravica do izjave zagotovljena, če se je ta izrekel o navedenih ocenah in če mu je bilo omogočeno, da zavzame stališče o vseh dokumentih, ki jih proti njemu namerava uporabiti institucija (glej v tem smislu sodbo z dne 6. junija 2019, Bonnafous/EACEA, T‑614/17, neobjavljena, EU:T:2019:381, točke 79, 80 in 93 ter navedena sodna praksa).

104

V obravnavani zadevi, tako kot je navedeno v točki 63 zgoraj, se razlogi, na katerih temelji prva izpodbijana odločba, opirajo na ocene iz končnega ocenjevalnega poročila o poskusni dobi tožeče stranke, pri čemer ni sporno, da se je o teh ocenah tožeča stranka izrekla.

105

V teh okoliščinah je bila tožeči stranki v upravnem postopku, ki je pripeljal do prve izpodbijane odločbe, dana možnost, da ustrezno predstavi stališče glede resničnosti in upoštevnosti dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je OI sprejel svojo odločbo.

106

Drugič, tožeča stranka ne more uspešno trditi, da ni mogla zavzeti stališča o dokumentih, ki bi bili po njenem mnenju potrebni, zato da bi podprli osebne ocene iz končnega ocenjevalnega poročila o poskusni dobi, saj obstoj takih dokumentov ni dokazan in ne izhaja iz dokumentacije v spisu.

107

Tretjič, tožeča stranka ne more upravičeno trditi, da bi ji moral biti omogočen razgovor z visokim predstavnikom, saj iz ustaljene sodne prakse izhaja, da je lahko izmenjava stališč, s katero je treba zadevnemu uradniku omogočiti, da učinkovito predstavi svoje stališče o osnutku sklepa, ki bi lahko neugodno vplival na njegove interese, v ustni ali pisni obliki (glej v tem smislu sodbi z dne 6. decembra 2007, Marcuccio/Komisija,C‑59/06 P, EU:C:2007:756, točka 47, in z dne 6. aprila 2022, FC/AUEA, T‑634/19, neobjavljena, EU:T:2022:222, točka 48 in navedena sodna praksa).

108

Poleg tega, čeprav je bilo v Sklepu ADMIN (2019) 31, ki se je uporabljal od 16. novembra 2019, določeno, da je pristojni organ za sprejetje odločb o prerazporeditvi vodij delegacij v interesu službe visoki predstavnik, iz besedila tega sklepa ni razvidno, da bi bila v njem določena obveznost ESZD, da v okoliščinah, kot so te v obravnavani zadevi, organizira razgovor med visokim predstavnikom in vodjo delegacije.

109

Četrtič, tožeča stranka ne more utemeljeno trditi, da njena pisna stališča niso bila upoštevana, da ni mogla vplivati na postopek odločanja OI in da prva izpodbijana odločba v ničemer ne dokazuje, da je OI v resnici uporabil svojo diskrecijsko pravico glede pisnih stališč, ki jih je predložila.

110

Čeprav spoštovanje pravice do obrambe in pravice do izjave od institucij Unije zahteva, da se osebi, na katero se nanaša akt, ki posega v njen položaj, omogoči učinkovita predstavitev njenega stališča, s tem ni rečeno, da morajo te institucije ta stališča tudi sprejeti (glej v tem smislu sodbi z dne 7. julija 2017, Arbuzov/Svet, T‑221/15, neobjavljena, EU:T:2017:478, točka 84, in z dne 27. septembra 2018, Ezz in drugi/Svet, T‑288/15, EU:T:2018:619, točka 330).

111

Poleg tega so v prvi izpodbijani odločbi izrecno navedena stališča, ki jih je tožeča stranka izrazila v dopisu z dne 12. decembra 2019. Čeprav so v tej odločbi omenjena tudi stališča tožeče stranke z dne 1. januarja 2020, je iz postopka razvidno, kot navaja ESZD, da gre za pisno pomoto in da se je visoki predstavnik nameraval sklicevati na stališča tožeče stranke z dne 11. januarja 2020.

112

Nazadnje, tožeča stranka ne more veljavno očitati visokemu predstavniku, da se v prvi izpodbijani odločbi ni skliceval na stališča z dne 30. januarja 2020, ki jih je poslala vodji njegovega kabineta v odgovor na dopis generalnega direktorja za Afriko z dne 19. decembra 2019, naveden v točki 13 zgoraj. Ta stališča namreč niso bila, vsaj ne neposredno, povezana s postopkom, ki ga je začela ESZD zaradi zagotovitve pravice tožeče stranke do izjave pred sprejetjem prve izpodbijane odločbe.

113

Zato ta del ni utemeljen in ga je treba zavrniti.

[…] (ni prevedeno)

129

Tožeča stranka v podporo temu tožbenemu razlogu v bistvu navaja pet očitkov: prvič, nepravilnost vmesnega ocenjevalnega poročila o poskusni dobi; drugič, okoliščino, da je poskusna doba na vodstvenem delovnem mestu potekala v nenormalnih pogojih; tretjič, neobstoj ciljev in kazalnikov med poskusno dobo na vodstvenem delovnem mestu; četrtič, nepravilnost končnega ocenjevalnega poročila o poskusni dobi in, petič, okoliščino, da je bil za prvo izpodbijano odločbo pristojen visoki predstavnik.

130

ESZD izpodbija trditve tožeče stranke.

[…] (ni prevedeno)

157

Tožeča stranka se pritožuje, ker je niso redno spremljali njeni nadrejeni in direkcija za kadrovske zadeve, zlasti ker naj ne bi bili določeni cilji in akcijski program, zaradi česar naj ji ne bi bili na voljo nobeni kazalniki, ki bi ji omogočili, da preveri svojo uspešnost in odpravi morebitne pomanjkljivosti, s čimer naj bi bil kršen člen 11(3) in (4), drugi pododstavek, Sklepa 5028/2.

158

V zvezi s tem je iz člena 11(3), prvi pododstavek, Sklepa 5028/2 razvidno, da je treba vmesno oceno opraviti na podlagi predhodno dogovorjenega dokumenta, ki vsebuje nedvoumne cilje in kazalnike uspešnosti, povezane z značilnimi vodstvenimi nalogami ali sposobnostmi.

159

Poleg tega načelo kontinuitete pri ocenjevanju poskusne dobe na vodstvenem delovnem mestu, omenjeno v členu 11(2) Sklepa 5028/2, nujno pomeni, da se končna ocena opravi na podlagi istega dokumenta, ki vsebuje nedvoumne cilje in kazalnike uspešnosti, kot je dokument, ki je določen za vmesno ocenjevanje.

160

Najprej je treba poudariti, da se v obravnavani zadevi ESZD in tožeča stranka pred poskusno dobo tožeče stranke nista dogovorili o formalnem dokumentu z nedvoumnimi cilji in kazalniki uspešnosti, povezanimi z značilnimi vodstvenimi nalogami ali sposobnostmi. V tem smislu ni bil spoštovan člen 11(3), prvi pododstavek, Sklepa 5028/2.

161

Prvič, glede določitve ciljev je treba spomniti, da je v sodni praksi določeno, da če obstajajo notranja pravila institucije, s katerimi je predpisana določitev ciljev za uradnika na začetku ocenjevalnega obdobja, neupoštevanje teh pravil pomeni bistveno kršitev in upravičuje grajo sporne ocene z obrazložitvijo, da opis delovnega mesta ni bil zadosten v smislu določitve ciljev (glej sodbo z dne 12. maja 2016, FS/EESO, F‑50/15, EU:F:2016:119, točka 100 in navedena sodna praksa).

162

Vendar je treba sodno prakso, navedeno v točki 161 zgoraj, ki se nanaša na oceno uradnika, uporabljati ob upoštevanju ravni odgovornosti, povezane z delovnim mestom, na katero je razporejen, in predhodnih izkušenj uradnika, imenovanega na to delovno mesto. V obravnavani zadevi je bila tožeča stranka imenovana za vodjo delegacije z nalogo, da zagotovi zastopanje Unije v državi, v kateri je akreditirana delegacija, kar nujno pomeni, po eni strani, visoko raven odgovornosti ter, po drugi strani, dobro sposobnost upravljanja in veliko avtonomijo, ne glede na določitev konkretnih ciljev.

163

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da delovne naloge, ki so dodeljene vodji delegacije in ki so opredeljene v členu 5, od (2) do (4) in (8), Sklepa 2010/427, niso nujno primerljive delovnim nalogam srednjih vodstvenih položajev, ki so zaupane vodji enote in ki so opisane v členu 4 Sklepa 5028/2.

164

Vodja delegacije – v nasprotju z vodjo enote – zlasti zagotavlja nalogo zastopanja Unije v državi, v kateri je akreditirana delegacija, pri organih navedene države ter pri diplomatskih službah držav članic in mednarodnih organizacij.

165

Poleg tega ločenost, zlasti geografska, centralne uprave ESZD in delegacij nujno zahteva od vodje delegacije večjo sposobnost samostojnega izvajanja njegovih vodstvenih delovnih nalog v primerjavi z vodjo enote, ki mu je na voljo takojšen nadzor s strani njegovih nadrejenih.

166

V obravnavani zadevi je tožeča stranka, zato da bi bila imenovana za vodjo delegacije v Malaviju, vložila prijavo ob upoštevanju, po eni strani, opisa delovnega mesta in, po drugi strani, objave prostega delovnega mesta, v katerih so bili navedeni posebni cilji glede vodenja.

167

Natančneje, opis delovnega mesta vodje delegacije v Malaviju je v rubriki, ki se je nanašala na delovne naloge, povezane s tem delovnim mestom, vseboval pododdelek o vodenju človeških virov, v katerem so bile naštete te naloge: ocenjevanje uspešnosti posameznih članov osebja navedene delegacije, prepoznava potreb po usposabljanju osebja, odgovorno vodenje v primeru strokovne nesposobnosti, nadlegovanja in disciplinskih težav ter spoštovanje postopkov v zvezi s temi vprašanji, izvajanje družbene odgovornosti in etike v odnosu do osebja.

168

Poleg tega je bilo v objavi prostega delovnega mesta navedeno, da delo vodje delegacije v Malaviju med drugim obsega te naloge: zagotavljanje dobrega vodenja delegacije, vključno s finančnim vodenjem in pravilno uporabo obstoječih pravil v zvezi z varnostjo oseb, premičnin in nepremičnin ter informacij, krizno upravljanje ter zagotavljanje kontinuitete delovanja navedene delegacije, zlasti v smislu neprekinjenega delovanja.

169

Tako so bila v opisu delovnega mesta in objavi prostega delovnega mesta za delo vodje delegacije v Malaviju vsebovana pojasnila o nalogah, ki spadajo k temu delovnemu mestu na področju vodenja človeških virov in vodstvene funkcije.

170

V zvezi s tem je sicer res, da imata opis delovnega mesta in objava prostega delovnega mesta načeloma različne cilje in značilnosti kot dokument, ki opredeljuje cilje uradnika, vendar ni mogoče vnaprej izključiti, da upravljavski cilji, ki se lahko določijo za oceno dokončane poskusne dobe na vodstvenem delovnem mestu, ne bi mogli biti vsebovani v opisu delovnega mesta ali objavi prostega delovnega mesta, ki ga zaseda vodja delegacije, ki je dolžan opraviti tako poskusno dobo.

171

Tako je v obravnavani zadevi treba ugotoviti, da so vodstvene naloge, navedene v opisu delovnega mesta in objavi prostega delovnega mesta za delo vodje delegacije v Malaviju, bile tam opredeljene dovolj natančno, da so pomenile posebne cilje v okviru poskusne dobe tožeče stranke na vodstvenem delovnem mestu.

172

Poleg tega je tožeča stranka, ker se je prijavila na delovno mesto vodje delegacije v Malaviju na podlagi opisa delovnega mesta in objave prostega delovnega mesta v zvezi s tem delom, zagotovo poznala te cilje in je treba glede na njeno prijavo šteti, da je pred nastopom delovnih nalog z njimi soglašala.

173

Zato je treba v obravnavani zadevi ugotoviti, da bi lahko podrobnosti o vodstvenih nalogah, ki so bile navedene v opisu delovnega mesta in objavi prostega delovnega mesta ter ki so se nanašale na delo vodje delegacije v Malaviju, imele vlogo smernic za upravljavske cilje v smislu in za uporabo Sklepa 5028/2.

174

Drugič, glede vnaprejšnje določitve nedvoumnih kazalnikov uspešnosti je treba najprej poudariti, da je iz besedila člena 1(2) Sklepa PROC EEAS(2011) 002 z dne 29. novembra 2011 razvidno, da se za osebje ESZD „smiselno“ uporabljajo določbe iz, med drugim, Sklepa 5028/2.

175

V obravnavani zadevi po eni strani iz meril za izbiro v objavi prostega delovnega mesta za delo vodje delegacije v Malaviju izhaja, da so morali kandidati za to delovno mesto imeti dokazane izkušnje na vodstvenih mestih in z motiviranjem skupin, še posebej v večdisciplinarnem in večkulturnem okolju, ter dobre vodstvene, komunikacijske in analitične sposobnosti v povezavi s sposobnostjo preudarne presoje.

176

Po drugi strani je iz spisa razvidno, da je na dan imenovanja tožeče stranke za vodjo delegacije v Malaviju direkcija za kadrovske zadeve ESZD objavila dokument, v katerem so bile določene zahtevane sposobnosti vseh vodstvenih delavcev ESZD in v katerem so bili navedeni konkretni primeri položajev, zato da bi se tem vodstvenim delavcem omogočilo presoditi, ali imajo 14 sposobnosti, naštetih v tem dokumentu, in ali jih učinkovito izvajajo.

177

Nazadnje, iz okoliščin zadeve, ki je predložena v presojo Splošnemu sodišču, ni razvidno, da bi tožeča stranka svoje nadrejene zaprosila, naj opredelijo kazalnike uspešnosti za oceno njenih vodstvenih sposobnosti ob koncu poskusne dobe, čeprav je v Sklepu 5028/2 določeno, da se mora uradnik, ki je dolžan opraviti poskusno dobo na vodstvenem delovnem mestu, s takimi kazalniki strinjati.

178

V tem kontekstu se zdi, da je bila tožeča stranka dovolj dobro seznanjena s tem, kar se je od nje pričakovalo v zvezi z oceno njene uspešnosti med poskusno dobo kot vodje delegacije v Malaviju.

179

Zato je treba ta očitek zavrniti.

[…] (ni prevedeno)

Iz teh razlogov je

SPLOŠNO SODIŠČE (sedmi razširjeni senat)

razsodilo: