1

Republika Poljska s predlogom Sodišču predlaga, naj razveljavi ali, podredno, spremeni sklep podpredsednika Sodišča z dne 27. oktobra 2021, Komisija/Poljska (C‑204/21 R, v nadaljevanju: sklep z dne 27. oktobra 2021, EU:C:2021:878).

2

Evropska komisija je 1. aprila 2021 vložila tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti na podlagi člena 258 PDEU, s katero predlaga, naj se ugotovi, da:

3

Komisija je isti dan vložila predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je Sodišču predlagala, naj Republiki Poljski do izdaje sodbe, s katero bo vsebinsko odločilo o zadevi, naloži več obveznosti.

4

Podpredsednica Sodišča je v točki 1 izreka sklepa z dne 14. julija 2021, Komisija/Poljska (C‑204/21 R, v nadaljevanju: sklep z dne 14. julija 2021, EU:C:2021:593), Republiki Poljski odredila, naj do razglasitve sodbe, s katero bo postopek v zadevi C‑204/21 končan:

5

Podpredsednica Sodišča je s sklepom z dne 6. oktobra 2021, Poljska/Komisija (C‑204/21 R, EU:C:2021:834), zavrnila predlog Republike Poljske za razveljavitev sklepa z dne 14. julija 2021.

6

Podpredsednik Sodišča je s sklepom z dne 27. oktobra 2021 Republiki Poljski naložil, naj Komisiji plačuje periodično denarno kazen v znesku 1.000.000 EUR dnevno od datuma vročitve navedenega sklepa tej državi članici do dneva, ko bo ta izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz sklepa z dne 14. julija 2021, oziroma če tega ne bi storila, do dneva razglasitve sodbe, s katero bo postopek v zadevi C‑204/21 končan.

7

Republika Poljska je 10. marca 2023 vložila ta predlog.

8

Republika Poljska Sodišču predlaga, naj:

9

Komisija Sodišču predlaga, naj:

10

Najprej je treba opozoriti, da v skladu s členom 162(1) Poslovnika Sodišča zoper sklep o začasni odredbi ni pravnega sredstva.

11

V skladu s členom 163 tega poslovnika pa se lahko, nasprotno, na predlog stranke sklep o začasni odredbi kadar koli spremeni ali razveljavi zaradi spremenjenih okoliščin. Pojem „spremenjene okoliščine“ se med drugim nanaša na pojav vsake dejanske ali pravne okoliščine, s katero bi bilo mogoče podvomiti o presoji sodnikov, pristojnih za izdajo začasne odredbe, glede pogojev, ki veljajo za odreditev odloga izvršitve ali izdajo druge začasne odredbe (sklep podpredsednice Sodišča z dne 20. septembra 2021, Češka republika/Poljska, C‑121/21 R, EU:C:2021:752, točka 22).

12

Poudariti je treba še, da namen predloga, vloženega na podlagi te določbe, ni, da bi sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, retroaktivno razveljavil sklep, s katerim je bila izdana začasna odredba, temveč le, da bi ta sklep spremenil ali razveljavil, saj lahko sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, le za prihodnost znova preuči tak sklep, vključno s tem, da po potrebi glede na okoliščine, ki so obstajale na datum njegove odločitve, znova presodi dejanske in pravne okoliščine, ki so na prvi pogled utemeljevale izdajo zadevne začasne odredbe (sklep podpredsednika Sodišča z dne 19. maja 2022, Češka republika/Poljska (Rudnik Turów), C‑121/21 R, neobjavljen, EU:C:2022:408, točka 22 in navedena sodna praksa).

13

Iz tega sledi, da namen predloga, vloženega na podlagi člena 163 Poslovnika, ne more biti izpodbijanje preteklih učinkov sklepa, s katerim je bila izdana začasna odredba (sklep podpredsednika Sodišča z dne 19. maja 2022, Češka republika/Poljska (Rudnik Turów), C‑121/21 R, neobjavljen, EU:C:2022:408, točka 23).

14

Ker se v obravnavani zadevi predlog, ki ga je vložila Republika Poljska, nanaša le na sklep z dne 27. oktobra 2021, ga je treba razumeti tako, da se z njim predlaga, naj se razveljavi ali spremeni periodična denarna kazen, naložena poleg začasnih ukrepov iz sklepa z dne 14. julija 2021.

15

Da bi se odločilo o tem predlogu, je treba spomniti, da člen 279 PDEU Sodišču daje pristojnost za sprejetje vseh začasnih odredb, ki se mu zdijo potrebne za zagotovitev polne učinkovitosti dokončne odločbe (sklep z dne 20. novembra 2017, Komisija/Poljska, C‑441/17 R, EU:C:2017:877, točka 97, in sklep z dne 27. oktobra 2021, točka 19).

16

Sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, mora zlasti imeti možnost, da zagotovi učinkovitost odredbe, naslovljene na stranko na podlagi člena 279 PDEU, s tem, da sprejme ukrepe, namenjene temu, da bo ta stranka začasno odredbo spoštovala. Tak ukrep je lahko zlasti to, da se določi naložitev periodične denarne kazni, če zadevna stranka te odredbe ne bi spoštovala (sklep z dne 20. novembra 2017, Komisija/Poljska, C‑441/17 R, EU:C:2017:877, točka 100, in sklep z dne 27. oktobra 2021, točka 20).

17

V teh okoliščinah iz sklepa z dne 27. oktobra 2021 izhaja, da ker iz spisa ni bilo razvidno, da so ukrepi, ki jih je sprejela Republika Poljska, zadostni za zagotovitev izvršitve začasnih odredb iz sklepa z dne 14. julija 2021, je sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, presodil, da je treba okrepiti učinkovitost teh začasnih odredb, in sicer z naložitvijo periodične denarne kazni tej državi članici, da bi bila ta s tem odvrnjena od odlašanja z uskladitvijo svojega ravnanja z zadnjenavedenim sklepom.

18

Zato mora sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, za odločitev o tem predlogu ugotoviti, ali je na podlagi trditev, ki jih navaja Republika Poljska, mogoče ugotoviti spremembo okoliščin, ki pomeni, da na datum odločitve tega sodnika periodična denarna kazen, ki je bila tej državi članici naložena s sklepom z dne 27. oktobra 2021, ni več v celoti ali delno utemeljena.

19

Natančneje, ker je namen trditev, ki jih Republika Poljska navaja v podporo temu predlogu, dokazati, da je ta država članica v celoti izvršila začasne odredbe iz sklepa z dne 14. julija 2021, mora sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ugotoviti, ali se je to dejansko zgodilo, tako da v tem primeru naložitev periodične denarne kazni v višini 1.000.000 EUR dnevno v prihodnje ne bi bila več utemeljena.

20

Pojasniti je treba še, da ker se s tem predlogom podredno predlaga zmanjšanje zneska periodične denarne kazni, naložene s sklepom z dne 27. oktobra 2021, lahko sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, na podlagi člena 163 Poslovnika sklep o začasni odredbi ne le razveljavi, temveč tudi spremeni. Taka sprememba lahko med drugim pomeni zmanjšanje zneska periodične denarne kazni, ki je bila pred tem naložena državi članici, če spremenjene okoliščine tako zmanjšanje utemeljujejo.

21

Glede na navedeno je treba preučiti načine izvršitve različnih začasnih odredb, naloženih s sklepom z dne 14. julija 2021, da se ugotovi, ali je Republika Poljska dokazala, da zaradi spremenjenih okoliščin ta izvršitev utemeljuje, da se periodična denarna kazen, naložena s sklepom z dne 27. oktobra 2021, razveljavi ali ‐ če ne ‐ v prihodnje zmanjša.

22

Republika Poljska trdi, da je bil z ustawa o zmianie ustawy o Sądzie Najwyższym oraz niektórych innych ustaw (zakon o spremembah zakona o vrhovnem sodišču in nekaterih drugih zakonov) z dne 9. junija 2022 (Dz. U., pozicija 1259, v nadaljevanju: zakon z dne 9. junija 2022) disciplinski senat ukinjen in člen 27 spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču v celoti razveljavljen.

23

Obveznost zadržanja uporabe določb člena 27(1), točke 1a, 2 in 3, tega zakona naj bi torej postala brezpredmetna.

24

Komisija prav tako meni, da je bila z zakonom z dne 9. junija 2022 ta obveznost pravilno izpolnjena.

25

Iz točke 1(a) in (b) izreka sklepa z dne 14. julija 2021 izhaja, da je bila z njim Republiki Poljski naložena obveznost, da med drugim zadrži uporabo določb člena 27(1), točke 1a, 2 in 3, spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču, na podlagi katerih je disciplinski senat pristojen, da na prvi in drugi stopnji odloča o predlogih za izdajo dovoljenja, da se začne kazenski postopek zoper sodnike ali pomožne sodnike, da so ti priprti, da se jim odvzame prostost ali da so privedeni pred sodišče, ter o zadevah v zvezi s statusom in opravljanjem funkcije sodnika Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče).

26

Iz člena 1 zakona z dne 9. junija 2022 pa je razvidno, da je bil člen 27 spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču v celoti razveljavljen. Poleg tega ni sporno, da je bil disciplinski senat s tem zakonom ukinjen.

27

Čeprav sprejetje takih ukrepov ni nujno za zagotovitev izvršitve sklepa z dne 14. julija 2021 (glej v tem smislu sklep z dne 27. oktobra 2021, točka 53), dejstvo ostaja, da ti ukrepi zagotavljajo, da se člen 27(1), točke 1a, 2 in 3, spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču v poljskem pravnem redu ne uporablja več.

28

Zato se je Republika Poljska v celoti uskladila z začasnimi odredbami iz točke 25 tega sklepa.

29

Republika Poljska trdi, prvič, da člen 9 zakona z dne 9. junija 2022 določa, da v zadevah, za katere je bil pred začetkom veljavnosti tega zakona pristojen disciplinski senat, Izba Odpowiedzialności Zawodowej (senat za poklicno odgovornost) pri Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) (v nadaljevanju: senat za poklicno odgovornost) na prvi obravnavi v konkretni zadevi po uradni dolžnosti znova preuči suspenz zadevnega sodnika, ki ga je izrekel disciplinski senat. Ta postopek naj bi omogočil, da se v čim krajšem času preveri ustreznost začasnih odredb, ki jih je ta senat sprejel.

30

Drugič, člen 18(1) zakona z dne 9. junija 2022 naj bi sodniku, v zvezi s katerim je sestava Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), v kateri je vsaj en član disciplinskega senata, izdala dokončno disciplinsko odločbo ali sprejela dokončni sklep, ki dovoljuje začetek kazenskega postopka, dovoljeval, da predlaga ponovno odprtje postopka pred senatom za poklicno odgovornost.

31

Zakon z dne 9. junija 2022 naj bi tako uvajal pravni okvir, ki sodnikom, na katere se nanašajo odločbe disciplinskega senata, omogoča, da te odločbe izpodbijajo. Poleg tega naj bi več sodnikov v tem okviru doseglo razveljavitev takih odločb. Nazadnje, postopki v zadevah v zvezi s takimi odločbami naj bi še potekali.

32

Komisija trdi, da pravni sredstvi, ki ju je tako uvedla Republika Poljska, ne zadržita takoj učinkov odločb disciplinskega senata. Poleg tega naj primeri, ki jih navaja Republika Poljska, ne bi bili pomembni.

33

Iz točke 1(a) izreka sklepa z dne 14. julija 2021 izhaja, da je bila z njim Republiki Poljski naložena obveznost, da med drugim zadrži učinke odločb, ki jih je disciplinski senat sprejel na podlagi člena 27(1), točka 1a, spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču.

34

Republika Poljska v bistvu trdi, da je to začasno odredbo v celoti izvršila s tem, da je uvedla ločeni pravni sredstvi, ki sta določeni v členu 9 oziroma členu 18(1) zakona z dne 9. junija 2022.

35

Prvič, kar zadeva člen 9 zakona z dne 9. junija 2022, je iz samega besedila tega člena razvidno, da bo odločbe disciplinskega senata, s katerimi je bil sodniku izrečen suspenz do odločitve o zadevi, v kateri je postopek ob začetku veljavnosti tega zakona še potekal, nujno znova preučil senat za poklicno odgovornost.

36

Drži, da taka ponovna preučitev načeloma lahko preprečuje, da taka odločba, ki jo je sprejel disciplinski senat, po samem zakonu še naprej učinkuje, ker je nadaljnje trajanje teh učinkov odvisno od potrditve te odločbe s strani drugega organa.

37

Vendar na eni strani tako iz besedila člena 9 zakona z dne 9. junija 2022 kot iz razlage, ki jo je v zvezi s tem podala Republika Poljska, izhaja, da se ta člen ne uporablja za vse odločbe, ki jih je sprejel disciplinski senat. Navedeni člen zlasti ne omogoča, da se omejijo učinki odločb, s katerimi je bila sodniku naložena disciplinska kazen ali je bil dovoljen začetek kazenskega postopka proti njemu, tudi če so take odločbe zajete z začasno odredbo iz točke 33 tega sklepa in imajo poleg tega lahko pomembne posledice za življenje in kariero zadevnih sodnikov.

38

Na drugi strani drži, da člen 9 zakona z dne 9. junija 2022 določa, da se odločba disciplinskega senata, s katero je bil sodniku izrečen suspenz, znova preuči na prvi obravnavi v zvezi s položajem tega sodnika pred senatom za poklicno odgovornost. Vendar niti iz določb tega zakona niti iz trditev Republike Poljske ne izhaja, da bi bili učinki take odločbe zadržani do te prve obravnave, za katero se poleg tega ne zdi, da mora biti opravljena v vnaprej določenem roku.

39

Drugič, kar zadeva člen 18(1) zakona z dne 9. junija 2022, iz besedila te določbe izhaja, da ta sodniku, na katerega se nanašajo odločbe, ki jih je sprejel disciplinski senat in so postale dokončne, daje možnost, da v šestih mesecih od začetka veljavnosti tega zakona predlaga ponovno odprtje postopka v zvezi z njim.

40

Čeprav uvedba takega pravnega sredstva, če je dejanska, lahko okrepi sodno varstvo, ki ga lahko uživajo sodniki, na katere se nanašajo postopki pred disciplinskim senatom, dejstvo ostaja, da nikakor ne vključuje zadržanja učinkov odločbe, ki jo je sprejel disciplinski senat, če zadevni sodnik pod pogoji, opredeljenimi v zakonu z dne 9. junija 2022, ni vložil predloga za ponovno preučitev te odločbe.

41

Poleg tega, tudi če je tak predlog za ponovno preučitev vložen, iz člena 18(1) tega zakona ne izhaja, da bodo učinki odločbe disciplinskega senata, na katero se ta predlog nanaša, zadržani do obravnave navedenega predloga.

42

Zato je očitno, da pravni sredstvi, na kateri se sklicuje Republika Poljska, ne moreta v vsakem primeru in nemudoma zagotoviti zadržanja učinkov odločb, ki jih je disciplinski senat sprejel na podlagi člena 27(1), točka 1a, spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču.

43

V teh okoliščinah dejstvo, da so bile nekatere od teh odločb dejansko izpodbijane ali bi lahko bile v prihodnje – ob domnevi, da je to dejstvo dokazano – nikakor ne more biti dokaz, da je bila začasna odredba iz točke 33 tega sklepa v celoti izvršena.

44

Zato se je Republika Poljska le delno uskladila s to začasno odredbo.

45

Republika Poljska trdi, da poljsko pravo omogoča zagotavljanje pravice do neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča v različnih fazah zadev in v različnih postopkih. Ta država članica tako meni, da je, pri čemer se opira na prakso svojih sodišč, izvršila začasne odredbe, naložene s sklepom z dne 8. aprila 2020, Komisija/Poljska (C‑791/19 R, EU:C:2020:277).

46

Poleg tega naj bi bilo z zakonom z dne 9. junija 2022 v poljskem pravnem redu uvedeno novo pravno sredstvo, s katerim je mogoče preveriti, ali sodnik – ob upoštevanju okoliščin njegovega imenovanja in njegovega ravnanja – izpolnjuje zahteve po neodvisnosti in nepristranskosti, kadar ena od strank izrazi dvom o tem. Uporaba tega mehanizma naj bi lahko privedla tudi do izločitve sodnika v primerih, v katerih ta izločitev ne bi bila predlagana.

47

Komisija trdi, da se pravno sredstvo, na katero se sklicuje Republika Poljska, izvaja na predlog ene od strank v zadevnem postopku in da je zanj na začetku veljalo več strogih pogojev. Vendar naj to pravno sredstvo ne bi omogočalo, da se po uradni dolžnosti preveri izpolnjevanje zahtev po neodvisnem, nepristranskem in z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču. Ta institucija poleg tega omenja zadevo, v kateri se je disciplinski postopek začel zaradi kršitve člena 42a(1) in (2) spremenjenega zakona o splošnih sodiščih.

48

Iz točke 1(d) izreka sklepa z dne 14. julija 2021 izhaja, da je bila z njim Republiki Poljski naložena obveznost, naj zadrži uporabo določb člena 42a(1) in (2) ter člena 55(4) spremenjenega zakona o splošnih sodiščih, člena 29(2) in (3) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču, člena 5(1a) in (1b) spremenjenega zakona o upravnih sodiščih ter člena 8 zakona o spremembah, ker je s temi določbami nacionalnim sodiščem prepovedano, da preverijo izpolnjevanje zahtev Unije po neodvisnem in nepristranskem ter z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču, ki izhajajo iz člena 19(1) PEU in člena 47 Listine.

49

V zvezi s tem, prvič, če je treba trditve Republike Poljske razumeti tako, da ta želi z njimi dokazati, da je bila začasna odredba iz prejšnje točke izvršena prek prakse njenih sodišč, je dovolj poudariti, da te trditve ne vsebujejo nobenega pojasnila o vsebini te prakse in da jih poleg tega ne spremlja noben dokaz o resničnosti navedene prakse.

50

Drugič, drži, da je bilo z zakonom z dne 9. junija 2022 uvedeno novo pravno sredstvo, ki omogoča preverjanje izpolnjevanja zahtev po neodvisnem in nepristranskem ter z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču, to pravno sredstvo pa je urejeno med drugim s členom 42a(3) spremenjenega zakona o splošnih sodiščih, členom 29(5) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču in členom 5(1) spremenjenega zakona o upravnih sodiščih.

51

Vendar, na eni strani, ni sporno, da poljske določbe, navedene v točki 48 tega sklepa, niso bile razveljavljene in da njihova uporaba ni bila formalno zadržana, tako da se omejitve, ki jih te določbe uvajajo glede možnosti preverjanja izpolnjevanja zahtev po neodvisnem in nepristranskem ter z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču, načeloma v poljskem pravnem redu še naprej v celoti uporabljajo.

52

Na drugi strani, tako iz besedila določb, ki urejajo novo pravno sredstvo, ki ga je uvedel poljski zakonodajalec in na katero se sklicuje Republika Poljska, kot iz trditev te države članice izhaja, da se to pravno sredstvo lahko uveljavlja le na predlog ene od strank v zadevnem postopku.

53

Iz tega sledi, da je treba navedeno pravno sredstvo razumeti, kot da odstopanje od omejitev, ki izhajajo iz poljskih določb, omenjenih v točki 48 tega sklepa, uvaja le v primeru, da je bil tak predlog vložen. Torej ni dokazano, da bi bile take omejitve odpravljene v drugih primerih, zlasti v primeru, da sodnik po uradni dolžnosti preveri izpolnjevanje zahtev po neodvisnem in nepristranskem ter z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču.

54

Zato – in ne da bi bilo treba ugotoviti, ali pravo Unije nujno zahteva, da mora sodnik imeti možnost, da po uradni dolžnosti opravi tako preverjanje – je očitno, da sprejetje zakona z dne 9. junija 2022 ne more v vsakem primeru zagotoviti zadržanja vseh učinkov poljskih določb, omenjenih v točki 48 tega sklepa.

55

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da čeprav sprejetje zakona z dne 9. junija 2022 lahko omejuje učinke navedenih določb, ne zadostuje za to, da se v celoti zagotovi izvršitev začasne odredbe iz točke 48 tega sklepa.

56

Zato se je Republika Poljska le delno uskladila s to začasno odredbo.

57

Republika Poljska trdi, da poljske določbe, ki se uporabljajo, nikoli niso omogočale uveljavljanja disciplinske odgovornosti sodnikov, ker bi ti posameznikom zagotovili pravico do z zakonom ustanovljenega sodišča, in da so disciplinska sodišča te določbe vedno tako razlagala.

58

Poleg tega naj bi bile v zakonu z dne 9. junija 2022 natančneje določene opredelitve disciplinskih kršitev, ki se lahko pripišejo sodnikom. Tako naj bi na eni strani iz tega zakona izhajalo, da vsebina sodne odločbe ne more pomeniti disciplinske kršitve, vključno kadar se ta vsebina nanaša na pravico do z zakonom ustanovljenega sodišča. Na drugi strani naj bi bilo z navedenim zakonom potrjeno, da preverjanje izpolnjevanja zahtev po neodvisnosti in nepristranskosti v primeru, na katerega se nanaša več določb, ki so v tem zakonu naštete, ne pomeni disciplinske kršitve.

59

Po mnenju Komisije določbe, na katere se sklicuje Republika Poljska, izključujejo začetek disciplinskih postopkov proti sodnikom, ki izdajo odločbe, v katerih so zahteve iz člena 19(1) PEU napačno razlagane, ali ki na predlog ene od strank preverijo izpolnjevanje zahtev po neodvisnosti in nepristranskosti sodnika.

60

Te določbe pa naj, nasprotno, ne bi izključevale, da je preučitev po uradni dolžnosti, ali član sestave izpolnjuje te zahteve, lahko opredeljena kot disciplinska kršitev. Poleg tega naj bi bila Komisija obveščena o začetku disciplinskega postopka in preiskovalnih ukrepov v dveh zadevah, ki spadata v tak primer.

61

Iz točke 1(c) izreka sklepa z dne 14. julija 2021 izhaja, da je bila z njim Republiki Poljski naložena obveznost, naj zadrži uporabo določb člena 107(1), točki 2 in 3, spremenjenega zakona o splošnih sodiščih ter člena 72(1), točke od 1 do 3, spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču, ki omogočajo uveljavljanje disciplinske odgovornosti sodnikov, ker so ti preverili izpolnjevanje zahtev po neodvisnosti in nepristranskosti z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, ki izhajajo iz člena 19(1) PEU in člena 47 Listine.

62

V zvezi s tem je treba, prvič, poudariti, da trditev, da poljske določbe, ki se uporabljajo, nikoli niso omogočale uveljavljanja disciplinske odgovornosti sodnikov, ker bi ti posameznikom zagotovili pravico do z zakonom ustanovljenega sodišča, pomeni ponovitev trditve, ki jo je Republika Poljska navedla v pisnem stališču glede predloga za izdajo začasne odredbe, ki ga je Komisija vložila 1. aprila 2021. Take trditve posledično ne morejo dokazati obstoja „spremenjenih okoliščin“ v smislu člena 163 Poslovnika in jih je zato treba zavrniti (glej po analogiji sklep podpredsednice Sodišča z dne 20. septembra 2021, Češka republika/Poljska, C‑121/21 R, EU:C:2021:752, točka 24).

63

Drugič, kot poudarja Republika Poljska, sta bila z zakonom z dne 9. junija 2022 dopolnjena člen 107 spremenjenega zakona o splošnih sodiščih in člen 72 spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču.

64

Ta tako dopolnjena člena zdaj zlasti določata, da se za disciplinsko kršitev ne šteje niti storitev napake pri razlagi in uporabi določb prava Unije niti preverjanje izpolnjevanja zahtev po neodvisnem, nepristranskem in z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču v primerih iz člena 42a(3) spremenjenega zakona o splošnih sodiščih, člena 29(5) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču in člena 5(1) spremenjenega zakona o upravnih sodiščih.

65

Vendar, najprej, ni sporno, da poljske določbe, navedene v točki 61 tega sklepa, niso bile razveljavljene in da njihova uporaba ni bila formalno zadržana, tako da te določbe še vedno načeloma omogočajo uveljavljanje disciplinske odgovornosti sodnikov, ki so preverili izpolnjevanje zahtev po neodvisnosti in nepristranskosti z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, ki izhajajo iz člena 19(1) PEU in člena 47 Listine.

66

Nato je treba poudariti, da pojasnilo, ki je bilo uvedeno z zakonom z dne 9. junija 2022 in v skladu s katerim storitev napake pri razlagi in uporabi določb prava Unije ne pomeni disciplinske kršitve, na prvi pogled nikakor ne izključuje, da se taka opredelitev lahko uporabi, če pravilna ali napačna razlaga in uporaba takih določb pripeljeta do izpodbijanja nekaterih pravil, ki se uporabljajo v poljskem pravnem redu.

67

Natančneje, ker člen 107(1) spremenjenega zakona o splošnih sodiščih in člen 72(1) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču še vedno določata, da sodnik disciplinsko odgovarja za neizpolnitev poklicnih obveznosti, vključno v primeru dejanj, ki lahko preprečujejo ali resno ogrožajo delovanje pravosodnega organa, ali dejanj, s katerimi se podvomi o obstoju delovnega razmerja sodnika, dejanskem imenovanju sodnika ali legitimnosti ustavnega organa Republike Poljske, ni mogoče šteti, da izključitev začetka disciplinskega postopka zaradi storitve napake pri razlagi in uporabi določb prava Unije nujno ovira začetek takega postopka v primeru, ko bi sodnik napačno ali pravilno menil, da pravo Unije od njega zahteva dejanje, ki ima take učinke.

68

Nazadnje, tako iz besedila zakona z dne 9. junija 2022 kot iz razlage, ki jo je v zvezi s tem podala Republika Poljska, izhaja, da se pojasnilo, ki je bilo uvedeno s tem zakonom in v skladu s katerim preverjanje izpolnjevanja zahtev po neodvisnem in nepristranskem ter z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču ne pomeni disciplinske kršitve, uporablja le, če se to preverjanje opravi v primerih iz člena 42a(3) spremenjenega zakona o splošnih sodiščih, člena 29(5) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču in člena 5(1) spremenjenega zakona o upravnih sodiščih.

69

Iz točk 52 in 53 tega sklepa pa izhaja, da te določbe omogočajo tako preverjanje le na predlog ene od strank v zadevnem postopku. Iz tega izhaja, da ni dokazano, da spremembe, vnesene z zakonom z dne 9. junija 2022, omogočajo, da se v vsakem primeru izključi, da bi se disciplinski postopek lahko začel proti sodniku le zato, ker je ta opravil to preverjanje.

70

V teh okoliščinah, čeprav je s temi spremembami dejansko mogoče zagotoviti spoštovanje začasne odredbe, omenjene v točki 61 tega sklepa, v primeru, v katerem se preverjanje izpolnjevanja zahtev po neodvisnosti in nepristranskosti z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, ki izhajajo iz prava Unije, opravi v okviru novega pravnega sredstva, uvedenega z določbami, navedenimi v točki 68 tega sklepa, navedene spremembe ne morejo zagotoviti popolne izvršitve te začasne odredbe.

71

Iz tega sledi, da se je Republika Poljska le delno uskladila z navedeno začasno odredbo.

72

Republika Poljska trdi, na eni strani, da je predsednica Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki predseduje tudi senatu za izredni nadzor in javne zadeve, 29. julija 2021 sprejela sklep, v katerem je ugotovila, da pred tem senatom ne poteka noben postopek, v katerem bi se izpostavljal razlog v zvezi z nezakonitostjo imenovanja sodnika, in odredila prekinitev vpisovanja zadev v zvezi z izločitvijo sodnika ali določitvijo pristojnega sodišča, ki se nanašajo na neobstoj neodvisnosti sodnika ali sodišča (v nadaljevanju: sklep z dne 29. julija 2021).

73

Na drugi strani, po začetku veljavnosti zakona z dne 9. junija 2022 naj bi podpredsednik oddelka I senata za izredni nadzor in javne zadeve odstopil vse predloge za izločitev, ki so bili posredovani na podlagi člena 26(2) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču. Po njegovem mnenju bi bilo namreč treba prednostno uporabiti novo pravno sredstvo, uvedeno s tem zakonom, in tako splošnim sodiščem pustiti, da obravnavajo očitke o neobstoju neodvisnosti sodnika.

74

Iz teh elementov naj bi izhajalo, da poljska sodišča v praksi ne uporabljajo več določb, navedenih v točki 1(e) izreka sklepa z dne 14. julija 2021.

75

Komisija ne izpodbija resničnosti elementov, ki jih navaja Republika Poljska, in pojasnjuje, da ni bila obveščena o uporabi določb, ki senatu za izredni nadzor in javne zadeve podeljujejo izključno pristojnost za obravnavanje očitkov o neobstoju neodvisnosti sodnika ali sodišča, po začetku veljavnosti zakona z dne 9. junija 2022.

76

S spletišča Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) in iz elektronskega registra tega sodišča pa naj bi bilo, nasprotno, razvidno, da senat za izredni nadzor in javne zadeve še vedno obravnava nekatere zadeve v zvezi s takimi očitki, ki so mu bile pred začetkom veljavnosti zakona z dne 9. junija 2022 posredovane na podlagi člena 26(2) spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču. Torej ni mogoče izključiti, da ta senat lahko še naprej izvaja svojo izključno pristojnost na tem področju.

77

Iz točke 1(e) izreka sklepa z dne 14. julija 2021 izhaja, da je bila z njim Republiki Poljski naložena obveznost, naj zadrži uporabo določb člena 26(2) in od (4) do (6) in člena 82, od (2) do (5), spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču ter člena 10 zakona o spremembah, ki določajo izključno pristojnost senata za izredni nadzor in javne zadeve za obravnavanje očitkov o neobstoju neodvisnosti sodnika ali sodišča.

78

Ni sporno, da določbe, omenjene v prejšnji točki, niso bile razveljavljene in da njihova uporaba ni bila formalno zadržana, tako da senat za izredni nadzor in javne zadeve načeloma ostaja izključno pristojen za odločanje o zadevah, na katere se nanašajo te določbe.

79

Zato je treba preučiti, ali sklepi, ki so jih izdali sodniki Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), na katere se sklicuje Republika Poljska, v praksi lahko navedenim določbam odvzamejo učinek.

80

V zvezi s tem, prvič, je bilo v točki 51 sklepa z dne 27. oktobra 2021 ugotovljeno, da z ukrepi, ki jih je sprejela predsednica Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), med katerimi je sklep z dne 29. julija 2021, ni mogoče dokazati niti tega, da senat za izredni nadzor in javne zadeve ne more več obravnavati nerešenih zadev, ki so mu bile predložene, niti tega, da splošnim sodiščem ni več treba odstopati zadev, ki spadajo v njegovo pristojnost, temu senatu.

81

Iz tega sledi, da sklepa z dne 29. julija 2021 ni mogoče šteti za „spremenjene okoliščine“ v smislu člena 163 Poslovnika, s katerimi bi bilo mogoče dokazati, da je Republika Poljska v celoti izvršila začasno odredbo iz točke 77 tega sklepa.

82

Poleg tega primeri – ki jih omenja Komisija – zadev, ki so bile posredovane senatu za izredni nadzor in javne zadeve pred začetkom veljavnosti zakona z dne 9. junija 2022 in v katerih postopek pred tem senatom še poteka, potrjujejo, da s sklepom z dne 29. julija 2021 v praksi ni bila v celoti odpravljena uporaba pravil, na katera se nanaša ta začasna odredba.

83

Drugič, za sklep podpredsednika oddelka I senata za izredni nadzor in javne zadeve, ki ga je predložila Republika Poljska, se dejansko zdi, da potrjuje obstoj prakse, v skladu s katero se zadeve, posredovane temu senatu na podlagi določb, omenjenih v točki 77 tega sklepa, odstopijo splošnim sodiščem in katere resničnosti Komisija ne izpodbija.

84

Vendar ta sklep podpredsednika oddelka I senata za izredni nadzor in javne zadeve določa, naj se splošnim sodiščem odstopijo le zadeve, za katere se uporablja novo pravno sredstvo, uvedeno z zakonom z dne 9. junija 2022 in omenjeno v točki 50 tega sklepa. Zato ni dokazano, da bi bila uporaba določb, omenjenih v točki 77 tega sklepa, odpravljena tudi v zadevah, za katere se to novo pravno sredstvo ne uporablja, vendar so bili v njih podani očitki o neobstoju neodvisnosti sodnika ali sodišča.

85

Iz tega sledi, da čeprav ukrepi, na katere se sklicuje Republika Poljska, lahko bistveno omejujejo uporabo pravil, ki senatu za izredni nadzor in javne zadeve podeljujejo izključno pristojnost, iz spisa ni razvidno, da je uporaba teh pravil v praksi v celoti zadržana.

86

Zato se je Republika Poljska le delno uskladila z začasno odredbo iz točke 77 tega sklepa.

87

Republika Poljska trdi, da so bile zadeve iz člena 27(1), točke 1a, 2 in 3, spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču z zakonom z dne 9. junija 2022 dodeljene dvema ločenima sestavama Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), in sicer senatu za poklicno odgovornost in senatu za izredni nadzor in javne zadeve.

88

Vendar naj ne bi bilo, najprej, z nobeno sodbo Sodišča ugotovljeno, da ta senata ne ustrezata jamstvom, na katera se nanaša sodba z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča) (C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982). Dalje, člani navedenih senatov naj bi uživali ista jamstva neodvisnosti kot drugi sodniki Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče). Poleg tega naj dejavniki, zaradi povezave katerih naj bi Sodišče ugodilo tožbi Komisije zaradi neizpolnitve obveznosti v zvezi z disciplinskim senatom v sodbi z dne 15. julija 2021, Komisija/Poljska (Disciplinska ureditev za sodnike) (C‑791/19, EU:C:2021:596), ne bi bili del značilnosti senata za poklicno odgovornost ali senata za izredni nadzor in javne zadeve. Nazadnje, zgolj okoliščina, da je sodnika imenoval voditelj države na predlog organa, ki ga večinoma sestavljajo člani, ki zastopajo zakonodajno in izvršilno oblast, ne more zadostovati za ugotovitev kršitve člena 19(1) PEU.

89

Komisija meni, da senat za poklicno odgovornost in senat za izredni nadzor in javne zadeve ne ustrezata jamstvom, na katera se nanaša sodba z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča) (C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982).

90

V zvezi s tem poudarja, da so bila, kar zadeva 14 od 17 članov senata za izredni nadzor in javne zadeve ter 4 od 11 članov senata za poklicno odgovornost, njihova imenovanja za člane Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) opravljena pod pogoji, za katere Evropsko sodišče za človekove pravice meni, da pomenijo kršitev pravice do z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča.

91

Komisija meni, da dejstvo, da so bili ti sodniki imenovani na predlog organa, ki ne daje več zadostnih jamstev glede neodvisnosti od zakonodajne ali izvršilne oblasti, v povezavi z dejstvom, da so bila ta imenovanja opravljena kljub temu, da je upravno sodišče zadržalo predlog, ki ga je sprejel ta organ, vzbuja resen dvom o tem, da zadevna senata izpolnjujeta zahteve po neodvisnosti, ki izhajajo iz člena 19(1) PEU.

92

Iz točke 1(a) in (b) izreka sklepa z dne 14. julija 2021 izhaja, da je bila z njim Republiki Poljski naložena obveznost, da se med drugim vzdrži odstopitve zadev, na katere se nanaša člen 27(1), točke 1a, 2 in 3, spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču, sodišču, ki ne izpolnjuje zahtev po neodvisnosti, ki so opredeljene med drugim v sodbi z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča) (C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982).

93

Ni sporno, da je poljski zakonodajalec po razveljavitvi člena 27 spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču in ukinitvi disciplinskega senata pristojnost, ki je bila prej dodeljena temu senatu, dodelil delno senatu za poklicno odgovornost in delno senatu za izredni nadzor in javne zadeve.

94

Čeprav je Republika Poljska zadeve iz člena 27(1), točke 1a, 2 in 3, spremenjenega zakona o vrhovnem sodišču tako namesto disciplinskemu senatu odstopila drugim organom, Komisija vseeno meni, da s to odstopitvijo ni mogoče zagotoviti izvršitve začasnih odredb iz točke 92 tega sklepa, ker senat za poklicno odgovornost in senat za izredni nadzor in javne zadeve glede na načine imenovanja svojih članov ne izpolnjujeta zahtev po neodvisnosti, ki so opredeljene med drugim v sodbi z dne 19. novembra 2019, A. K. in drugi (Neodvisnost disciplinskega senata vrhovnega sodišča) (C‑585/18, C‑624/18 in C‑625/18, EU:C:2019:982).

95

V zvezi s tem je treba poudariti, da stališče, ki ga je tako izrazila Komisija, ne izhaja neposredno iz ugotovitve Sodišča na podlagi člena 258 PDEU, da Republika Poljska ni izpolnila obveznosti, ki izhajajo iz člena 19(1) PEU, kar zadeva organizacijo in delovanje senata za poklicno odgovornost in senata za izredni nadzor in javne zadeve, saj Sodišče do tega dne ob preučitvi tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti ni sprejelo stališča glede tega.

96

To stališče Komisije se ne more opirati niti na sodbo, ki jo je Sodišče izdalo na podlagi člena 267 PDEU.

97

Drži, da je Sodišče v točki 152 sodbe z dne 6. oktobra 2021, W. Ż. (Senat za izredni nadzor in javne zadeve vrhovnega sodišča – Imenovanje) (C‑487/19, EU:C:2021:798), menilo, da več okoliščin pri imenovanju sodnika v senat za izredni nadzor in javne zadeve lahko pripelje do ugotovitve, da je bilo to imenovanje opravljeno ob očitni kršitvi temeljnih pravil postopka za imenovanje sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki so sestavni del vzpostavitve in delovanja poljskega sodnega sistema, in posledično ob kršitvi člena 19(1) PEU.

98

Vendar je bilo to ugotovljeno s pridržkom končnih presoj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, ki je v okviru postopka predhodnega odločanja edino pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari ter za razlago in uporabo nacionalnega prava (glej v tem smislu sodbo z dne 14. julija 2022, Volkswagen, C‑134/20, EU:C:2022:571, točka 36 in navedena sodna praksa).

99

V tem okviru sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, torej ne bi mogel sprejeti trditve Komisije, ne da bi predhodno presodil, ali je postopek imenovanja članov senata za poklicno odgovornost in senata za izredni nadzor in javne zadeve združljiv s členom 19(1) PEU.

100

Ta trditev se tako razlikuje od trditev, ki so bile preučene v točkah od 22 do 86 tega sklepa. Presoja zadnjenavedenih trditev je namreč zahtevala le, da se ugotovi, ali novi ukrepi, ki jih je sprejela Republika Poljska, lahko povzročijo zadržanje učinkov poljskih določb, ki jih je Komisija kritizirala v okviru tožbe zaradi neizpolnitve obveznosti, ki je predmet zadeve C‑204/21, na podlagi očitkov, za katere se je v sklepu z dne 14. julija 2021 štelo, da niso neutemeljeni. V ta namen sodniku, pristojnemu za izdajo začasne odredbe, ni bilo treba presoditi združljivosti teh novih ukrepov ali drugih elementov poljske zakonodaje s pravom Unije.

101

V okviru sistema, vzpostavljenega s členoma 258 in 260 PDEU, pa ima Sodišče izključno pristojnost, ki mu je neposredno in izrecno podeljena s Pogodbo DEU, za presojo združljivosti ravnanja držav članic s pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 15. januarja 2014, Komisija/Portugalska, C‑292/11 P, EU:C:2014:3, točki 49 in 50).

102

Drži, da ima sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, pristojnost, da pred izdajo sodbe Sodišča o tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti predhodno presodi očitke, navedene v podporo tej tožbi, da bi odločil o pogoju v zvezi s fumus boni juris, ne da bi to vplivalo na končno presojo teh očitkov s strani Sodišča.

103

Vendar ta pristojnost – ne da bi posegala v izključno pristojnost Sodišča, ki izhaja iz členov 258 in 260 PDEU – sodniku, pristojnemu za izdajo začasne odredbe, ne more omogočiti, da presodi, ali je s pravom Unije združljiva nacionalna praksa ali zakonodaja, ki ni predmet očitkov, navedenih v podporo tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, in ki je Sodišče pred tem ni preučilo (glej po analogiji sodbo z dne 15. januarja 2014, Komisija/Portugalska, C‑292/11 P, EU:C:2014:3, točka 51).

104

Z nasprotno rešitvijo bi se poleg tega lahko kršile procesne pravice zadevne države članice, ker bi se tej odvzela možnost, da v predhodni fazi postopka zaradi neizpolnitve obveznosti natančneje pojasni svoje stališče glede trditev Komisije, to je v fazi, v kateri ima priložnost, da izpolni svoje obveznosti, ki izhajajo iz prava Unije, ali učinkovito uveljavlja svoja sredstva obrambe proti tem trditvam (glej po analogiji sodbo z dne 15. januarja 2014, Komisija/Portugalska, C‑292/11 P, EU:C:2014:3, točki 55 in 56).

105

Pojasniti je treba še, da preučitve trditve v zvezi z nezdružljivostjo nacionalne prakse ali zakonodaje, ki ni predmet očitkov, navedenih v podporo tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, s pravom Unije, ki jo opravi sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ni mogoče dopustiti, tudi če je ta preučitev omejena na ugotavljanje, ali je ta trditev na prvi pogled neutemeljena.

106

Tak standard nadzora je pri preučitvi predloga za izdajo začasne odredbe utemeljen le, ker naj bi bila zadevna trditev predmet končne presoje, ki jo opravi sodišče, ki odloča o glavni stvari, kar ne velja za trditev v zvezi s tako nacionalno prakso ali zakonodajo.

107

Zato, če ob preverjanju, ki ga sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, opravi v zvezi z izvršitvijo začasnih odredb, obstaja spor med Komisijo in zadevno državo članico glede združljivosti nacionalne prakse ali zakonodaje, ki ni predmet očitkov, navedenih v podporo tožbi zaradi neizpolnitve obveznosti, in ki je Sodišče pred tem ni preučilo, s pravom Unije, mora Komisija, če se ji zdi primerno, vložiti novo tožbo zaradi neizpolnitve obveznosti v zvezi s to nacionalno prakso ali zakonodajo (glej po analogiji sodbo z dne 15. januarja 2014, Komisija/Portugalska, C‑292/11 P, EU:C:2014:3, točka 52).

108

V teh okoliščinah, ker združljivost postopka imenovanja članov senata za poklicno odgovornost in senata za izredni nadzor in javne zadeve s pravom Unije ni predmet očitkov, navedenih v tožbi, vloženi v zadevi C‑204/21, na katere je bilo opozorjeno v točki 2 tega sklepa, in ker Sodišče te združljivosti pred tem ni preučilo, sodnik, pristojen za izdajo začasne odredbe, ne more sprejeti trditve Komisije, omenjene v točki 94 tega sklepa.

109

Iz tega sledi, da je treba, ne da bi to vplivalo na vprašanje, ali je ta postopek imenovanja združljiv s pravom Unije, ugotoviti, da se je Republika Poljska uskladila z začasnimi odredbami iz točke 92 tega sklepa.

110

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da iz spisa ni razvidno, da bi bili ukrepi, ki jih je sprejela Republika Poljska, zadostni za zagotovitev izvršitve vseh začasnih odredb iz sklepa z dne 14. julija 2021 in da zato ne bi bilo več treba okrepiti učinkovitosti teh začasnih odredb z naložitvijo periodične denarne kazni.

111

Zato je treba predlog za razveljavitev sklepa z dne 27. oktobra 2021 zavrniti.

112

Vseeno iz točk od 25 do 109 tega sklepa izhaja, da ukrepi, ki jih je Republika Poljska uvedla po podpisu sklepa z dne 27. oktobra 2021, lahko v precejšnji meri zagotovijo izvršitev začasnih odredb, navedenih v sklepu z dne 14. julija 2021.

113

Zato je treba ob upoštevanju okoliščin obravnavane zadeve in plačilne sposobnosti Republike Poljske zmanjšati znesek periodične denarne kazni, naložene s sklepom z dne 27. oktobra 2021, na 500.000 EUR dnevno od datuma podpisa tega sklepa.

Iz teh razlogov je podpredsednik Sodišča sklenil: