1.

Ali je v skladu z načelom pravne varnosti, če se člena 6(1) in 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS (1) z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah razlagata tako, da začne zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo tega, kar je bilo plačano na podlagi nepoštenega določila, teči šele po tem, ko je bila ničnost tega določila ugotovljena s pravnomočno sodbo?

2.

Ali je, če taka razlaga ne bi bila v skladu z načelom pravne varnosti, v nasprotju z zgoraj navedenima členoma omenjene direktive razlaga, v skladu s katero se za datum začetka teka zastaralnega roka šteje datum sodb Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), v katerih je bila določena sodna praksa v zvezi z restitucijskimi učinki (sodbe z dne 23. januarja 2019)?

3.

Ali je, če bi bila taka razlaga v nasprotju z omenjenima členoma, v nasprotju z istima členoma razlaga, v skladu s katero je datum začetka teka zastaralnega roka datum sodb Sodišča, v katerih je bilo odločeno, da za restitucijski zahtevek lahko velja zastaralni rok (v bistvu sodbi Sodišča z dne 9. julija 2020, Raiffeisen Bank SA, združeni zadevi C-698/10 in 699/18), ali z dne 16. julija 2020, Caixabank SA, združeni zadevi C-224/19 in C-259/19, ki potrjuje prejšnjo?