1.

Ali je treba člen 12 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih (1) razlagati tako, da organizatorju paketnega potovanja nalaga, da v primeru odstopa od pogodbe v denarju povrne vsa plačila za ta paket, ali da dovoljuje enakovredno povračilo, zlasti v obliki dobropisa v znesku, enakem znesku opravljenih plačil?

2.

V primeru, da so ta povračila denarna povračila, ali se lahko z zdravstveno krizo, povezano z epidemijo COVID-19, in njenimi posledicami za ponudnike potovanj, ki so zaradi te krize utrpeli upad svojega prometa, ki ga je mogoče oceniti na 50 do 80 %, kar predstavlja več kot 7 % bruto domačega proizvoda Francije, in – kar zadeva organizatorje paketnih potovanj – zaposlujejo 30 000 delavcev v Franciji pri prometu skoraj 11 milijard EUR, utemeljuje – in če da, pod katerimi pogoji in v kakšnih mejah – začasno odstopanje od obveznosti, da organizator potniku v celoti povrne plačila za paketno potovanje v 14 dneh od odstopa od pogodbe, kot je določeno v odstavku 4 člena 12 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih?

3.

Če je odgovor na prejšnje vprašanje nikalen, ali je v predstavljenih okoliščinah mogoče prilagoditi časovne učinke odločbe, s katero se razveljavijo določbe nacionalnega prava, ki so v nasprotju z odstavkom 4 člena 12 Direktive Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o paketnih potovanjih in povezanih potovalnih aranžmajih?