–

za E. D. L. N. Canestrini in V. Manes, avvocati,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj s S. Faracijem, avvocato dello Stato,

–

za hrvaško vlado G. Vidović Mesarek, agentka,

–

za nizozemsko vlado M. K. Bulterman in J. M. Hoogveld, agenta,

–

za poljsko vlado B. Majczyna in J. Sawicka, agenta,

–

za romunsko vlado E. Gane, O.-C. Ichim in A. Wellman, agentke,

–

za finsko vlado M. Pere, agentka,

–

za Evropsko komisijo S. Grünheid in A. Spina, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 1(3) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL 2009, L 81, str. 24) (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584), z vidika členov 3, 4 in 35 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru izvršitve evropskega naloga za prijetje, ki ga je Općinski sud u Zadru (občinsko sodišče v Zadru, Hrvaška) izdalo zaradi uvedbe kazenskega postopka zoper E. D. L., v Italiji.

3

V uvodnih izjavah 6 in 12 Okvirnega sklepa 2002/584 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 tega okvirnega sklepa, naslovljen „Opredelitev evropskega naloga za prijetje in obveznost njegove izvršitve“, določa:

„1.   Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.   Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.   Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“

5

Člen 3 tega okvirnega sklepa določa razloge za obvezno neizvršitev evropskega naloga za prijetje. Razlogi za fakultativno neizvršitev so našteti v členih 4 in 4a tega okvirnega sklepa.

6

Člen 23 Okvirnega sklepa 2002/584, naslovljen „Časovni roki za predajo osebe“, določa:

„1.   Zahtevana oseba se preda v najkrajšem možnem času na dan, o katerem se dogovorita pravosodna organa.

2.   Oseba se preda najpozneje v 10 dneh po končni odločitvi o izvršitvi evropskega naloga za prijetje.

3.   Če predajo zahtevane osebe v časovnem roku iz odstavka 2 preprečijo okoliščine, na katere državi članici nimata vpliva, se izvršitvena in odreditvena pravosodna organa takoj povežeta med seboj in se dogovorita o novem datumu. V tem primeru se predaja opravi v roku 10 dni po dogovorjenem novem datumu.

4.   Predaja se lahko izjemoma začasno preloži iz resnih humanitarnih razlogov, na primer kadar obstaja upravičen razlog za prepričanje, da bo očitno ogrozila življenje ali zdravje zahtevane osebe. Evropski nalog za prijetje se izvrši, kakor hitro ti razlogi prenehajo. Izvršitveni pravosodni organ nemudoma obvesti odreditveni pravosodni organ in se dogovori o novem dnevu predaje. V tem primeru se predaja opravi v roku 10 dni po dogovorjenem novem datumu.

5.   Če je po poteku časovnih rokov iz odstavkov 2 do 4 oseba še vedno v priporu, se oseba izpusti.“

7

Člen 1(1) llegge n. 69 – Disposizioni per conformare il diritto interno alla decisione quadro 2002/584/GAI del Consiglio, del 13 giugno 2002, relativa al mandato d’arresto europeo e alle procedure di consegna tra Stati membri (zakon št. 69 o določbah za uskladitev nacionalne zakonodaje z Okvirnim sklepom Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami) z dne 22. aprila 2005 (GURI št. 98 z dne 29. aprila 2005, str. 6) v različici, ki se uporablja za dejansko stanje v sporu o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon št. 69/2005), določa:

„S tem zakonom se v nacionalno pravo prenašajo določbe [Okvirnega sklepa 2002/584] o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, če te določbe niso v neskladju z najvišjimi načeli ustavnega reda glede temeljnih pravic, pravice do svobode in pravice do poštenega sojenja.“

8

Općinski sud u Zadru (občinsko sodišče v Zadru) je 9. septembra 2019 zoper E. D. L., ki prebiva v Italiji, izdalo evropski nalog za prijetje zaradi uvedbe kazenskega postopka na Hrvaškem. E. D. L. je osumljen, da je leta 2014 na hrvaškem ozemlju storil kaznivo dejanje posedovanja prepovedanih drog z namenom dajanja v promet in prodaje.

9

Corte d’appello di Milano (višje sodišče v Milanu, Italija) je pravosodni organ, pristojen za izvršitev tega evropskega naloga za prijetje. E. D. L. je pred tem sodiščem predložil več zdravniških dokumentov, ki dokazujejo, da ima hude psihične težave. Corte d’appello di Milano (višje sodišče v Milanu) je na podlagi teh dokumentov za E. D. L. odredilo izdelavo psihiatričnega izvedenskega mnenja.

10

V tem izvedenskem mnenju je bil med drugim ugotovljen obstoj psihotične motnje, zaredi katere je potrebno nadaljnje medikamentozno in psihiatrično zdravljenje za izognitev verjetnim obdobjem psihične dekompenzacije. V tem izvedenskem mnenju je bilo izpostavljeno tudi veliko tveganje za samomor v primeru odvzema prostosti. Ugotovljeno je bilo, da je E. D. L. zaradi potrebe po nadaljevanju terapevtskega zdravljenja oseba, ki ni sposobna za življenje v zaporu.

11

Corte d’appello di Milano (višje sodišče v Milanu) je na podlagi istega izvedenskega mnenja po eni strani menilo, da bi izvršitev evropskega naloga za prijetje prekinila zdravljenje E. D. L. in povzročila poslabšanje njegovega splošnega zdravstvenega stanja, kar bi lahko imelo izredno resne učinke, ali celo izkazano tveganje za samomor. Po drugi strani je to sodišče ugotovilo, da v upoštevnih določbah zakona št. 69/2005 ni določeno, da lahko tovrstni zdravstveni razlogi pomenijo razlog za zavrnitev predaje v okviru postopkov za izvršitev evropskega naloga za prijetje.

12

V teh okoliščinah je s sklepom z dne 17. septembra 2020 zaprosilo Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija), ki je predložitveno sodišče v tej zadevi, za presojo ustavnosti teh določb.

13

Predložitveno sodišče v zvezi s tem poudarja, da se vprašanja, o katerih mora odločiti, ne nanašajo le na skladnost navedenih določb z italijansko ustavo, ampak tudi na razlago prava Unije, ki se s temi določbami izvaja. Tako kot zakon št. 69/2005 naj namreč tudi členi 3, 4 in 4a Okvirnega sklepa 2002/584 med razlogi za obvezno ali fakultativno neizvršitev evropskega naloga za prijetje ne bi vključevali primera resnega tveganja za zdravje zahtevane osebe, ki bi v primeru predaje lahko nastalo zaradi kronične bolezni, katere trajanje je lahko tudi časovno neomejeno.

14

Ob tem se predložitveno sodišče sprašuje, ali bi bilo mogoče tveganje škode za zdravje zahtevane osebe ustrezno odpraviti s preložitvijo predaje na podlagi člena 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584. Vendar pri tem pojasnjuje, da se mu ta rešitev ne zdi primerna za neozdravljive kronične bolezni, kakršno ima E. D. L.

15

Poleg tega predložitveno sodišče opozarja, da je načelo, ki določa, da Okvirni sklep 2002/584, kakor so ga prenesle države članice, ne more spremeniti obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic, kot so določene v členu 6 PEU, potrjeno tako v uvodni izjavi 12 kot v členu 1(3) tega okvirnega sklepa.

16

Prav zaradi izogibanja temu, da bi izvajanje Okvirnega sklepa 2002/584 privedlo do kršitev temeljnih pravic zahtevane osebe, naj bi Sodišče poleg razlogov za neizvršitev, ki so določeni v tem okvirnem sklepu, opredelilo merila za preizkus, katerih namen je uskladiti zahteve, ki na kazenskem področju izhajajo iz vzajemnega priznavanja in izvrševanja sodnih odločb, s spoštovanjem teh temeljnih pravic.

17

Iz sodne prakse Sodišča naj bi izhajalo, da bi do takega položaja prišlo, če bi bila zaradi izvršitve evropskega naloga za prijetje zahtevana oseba izpostavljena tveganju, da bo v odreditveni državi članici zaradi sistemskih in splošnih pomanjkljivosti, ki zadevajo nekatere skupine oseb ali nekatere zapore, izpostavljena nečloveškim in ponižujočim razmeram v zaporu, ali tveganju, da ji bo sojeno v postopku, v katerem zaradi sistemskih in splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodstva v odreditveni državi članici ne bodo spoštovana jamstva iz člena 47 Listine.

18

Vendar predložitveno sodišče poudarja, da se ta sodna praksa nanaša le na položaje, v katerih nevarnost posega v temeljne pravice zahtevane osebe obstaja zaradi sistemskih in splošnih pomanjkljivosti v odreditveni državi članici, ali na položaje, ki zadevajo nekatere skupine oseb ali celotne zapore. Vprašanja, ki so bila postavljena predložitvenemu sodišču, pa naj bi se nanašala na drugačen primer, in sicer na primer, ko ima zahtevana oseba hudo in neozdravljivo kronično bolezen, ki se lahko v primeru predaje občutno poslabša, zlasti če bi se odreditvena država članica odločila, da se tej osebi odvzame prostost.

19

To sodišče zato sprašuje, ali je treba načela, ki izhajajo iz omenjene sodne prakse, po analogiji razširiti na ta primer. Sprašuje zlasti, ali mora izvršitveni pravosodni organ vzpostaviti dialog z odreditvenim pravosodnim organom in ali ima izvršitveni pravosodni organ v primeru, v katerem obstoja tveganja za poseg v temeljne pravice zahtevane osebe ni mogoče izključiti v razumnem roku, možnost postopek predaje ustaviti.

20

V teh okoliščinah je Corte costituzionale (ustavno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa [2002/584] v povezavi s členi 3, 4 in 35 Listine razlagati tako, da mora izvršitveni pravosodni organ, če meni, da bi predaja osebe, ki trpi za hudo, kronično in potencialno neozdravljivo boleznijo, lahko povzročila nevarnost resne škode njenemu zdravju, od odreditvenega pravosodnega organa zahtevati informacije, na podlagi katerih je mogoče izključiti obstoj tega tveganja, in predajo osebe zavrniti, če v razumnem roku ne pridobi ustreznih zagotovil?“

21

Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku predhodnega odločanja, ki je določen v členu 105 Poslovnika Sodišča.

22

To sodišče sicer priznava, da zoper E. D. L. ni bil izrečen noben ukrep odvzema prostosti, vendar trdi, da se postavljeno vprašanje za predhodno odločanje nanaša na bistvene vidike delovanja evropskega naloga za prijetje. To vprašanje naj bi poleg tega lahko imelo splošne posledice tako za organe, ki morajo sodelovati v postopkih, ki se vodijo v zvezi z evropskimi nalogi za prijetje, kot za pravice zadevnih oseb.

23

Člen 105(1) Poslovnika določa, da lahko predsednik Sodišča, če je treba zadevo zaradi njene narave obravnavati v kar najkrajšem času, na predlog predložitvenega sodišča ali izjemoma po uradni dolžnosti po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odloči, da se z odstopanjem od določb tega poslovnika predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po hitrem postopku.

24

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je ta hitri postopek postopkovni instrument, namenjen odzivu na položaj izjemne nujnosti (sodba z dne 21. decembra 2021, Randstad Italia, C‑497/20, EU:C:2021:1037, točka 37 in navedena sodna praksa).

25

V obravnavanem primeru je predsednik Sodišča 20. decembra 2021 po opredelitvi sodnika poročevalca in generalnega pravobranilca odločil, da predlog iz točke 21 te sodbe zavrne.

26

Zgolj okoliščina, da se zadeva nanaša na enega ali več bistvenih vidikov delovanja evropskega naloga za prijetje, namreč ne zadostuje za obstoj izjemne nujnosti, ki je potrebna, da bi se lahko utemeljilo obravnavanje po hitrem postopku. Enako velja za okoliščino, da se postavljena vprašanja potencialno nanašajo na veliko oseb ali pravnih položajev (glej v tem smislu sodbo z dne 21. decembra 2021, Randstad Italia, C‑497/20, EU:C:2021:1037, točka 39).

27

Vendar je predsednik Sodišča ob upoštevanju narave in pomena postavljenega vprašanja odločil, da se bo ta zadeva v skladu s členom 53(3) Poslovnika obravnavala prednostno.

28

Predložitveno sodišče z vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členi 3, 4 in 35 Listine razlagati tako, da mora izvršitveni pravosodni organ, ki na podlagi evropskega naloga za prijetje odloča o predaji osebe, ki trpi za hudo, kronično in potencialno neozdravljivo boleznijo, če meni, da bi bila lahko s to predajo ta oseba izpostavljena tveganju resne škode za svoje zdravje, od odreditvenega pravosodnega organa zahtevati informacije, ki omogočajo odpravo takega tveganja, in da mora predajo zavrniti, če v razumnem roku ne pridobi zagotovil, ki so potrebna za odpravo tega tveganja.

29

Uvodoma je treba poudariti, da čeprav je predložitveno sodišče svoje vprašanje v zvezi z Okvirnim sklepom 2002/584 formalno omejilo le na razlago člena 1(3) tega sklepa, to Sodišča ne ovira, da predložitvenemu sodišču predloži vse vidike razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri odločanju o zadevi, ki mu je predložena, ne glede na to, ali se je predložitveno sodišče nanje v svojem vprašanju sklicevalo (glej v tem smislu sodbi z dne 12. decembra 1990, SARPP, C‑241/89, EU:C:1990:459, točka 8, in z dne 5. junija 2018, Coman in drugi, C‑673/16, EU:C:2018:385, točka 22).

30

Po tem uvodnem pojasnilu je treba opozoriti, da sta tako načelo medsebojnega zaupanja držav članic kot načelo medsebojnega priznavanja, ki temelji na vzajemnem zaupanju med temi državami, v pravu Unije temeljnega pomena, saj omogočata vzpostavitev in ohranjanje območja brez notranjih meja. Natančneje, z načelom medsebojnega zaupanja, zlasti v zvezi z območjem svobode, varnosti in pravice, se od vsake od teh držav zahteva, naj, razen v izrednih okoliščinah, šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo Unije in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom (sodbi z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 40, in z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 93).

31

Tako se od držav članic, ko izvajajo pravo Unije, na podlagi tega prava zahteva, da domnevajo, da druge države članice spoštujejo temeljne pravice, zaradi česar ne le da od druge države članice ne morejo zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije, temveč ne smejo niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je ta druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Evropska unija (mnenje 2/13 (Pristop Unije k EKČP) z dne 18. decembra 2014, EU:C:2014:2454, točka 192, in sodba z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 94).

32

V tem okviru je namen Okvirnega sklepa 2002/584 to, da se z uvedbo poenostavljenega in učinkovitega sistema predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene storitve kaznivega dejanja, poenostavi in pospeši pravosodno sodelovanje ter da se tako prispeva k uresničitvi cilja, zastavljenega za Unijo, da ta postane območje svobode, varnosti in pravice, tako da se opira na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami (sodba z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 42 in navedena sodna praksa).

33

Načelo medsebojnega priznavanja, ki v skladu z uvodno izjavo 6 tega okvirnega sklepa pomeni „temeljni kamen“ pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, je izraženo v členu 1(2) tega okvirnega sklepa, v katerem je določeno pravilo, da morajo države članice na podlagi tega načela in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa izvršiti vsak evropski nalog za prijetje (sodba z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 43 in navedena sodna praksa).

34

Iz tega po eni strani sledi, da lahko izvršitveni pravosodni organi izvršitev evropskega naloga za prijetje zavrnejo samo iz razlogov za neizvršitev, določenih z Okvirnim sklepom 2002/584, kot ga razlaga Sodišče (glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točke od 69 do 73). Po drugi strani je treba ugotoviti, da medtem ko je izvršitev evropskega naloga za prijetje načelo, je zavrnitev izvršitve določena kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko (sodba z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 44 in navedena sodna praksa).

35

Ta okvirni sklep pa ne določa, da lahko izvršitveni pravosodni organi zavrnejo izvršitev evropskega naloga za prijetje že zato, ker oseba, zoper katero je bil izdan tak nalog za prijetje, trpi za hudo, kronično in potencialno neozdravljivo boleznijo. Glede na načelo medsebojnega zaupanja, na katerem temelji območje svobode, varnosti in pravice, namreč obstaja domneva, da sta oskrba in zdravljenje, med drugim takih bolezni, v državah članicah ustrezna (glej po analogiji sodbo z dne 16. februarja 2017, C. K. in drugi, C‑578/16 PPU, EU:C:2017:127, točka 70), ne glede na to, ali se zagotavljata v okviru ukrepa odvzema prostosti ali v okviru izvrševanja alternativnih ukrepov, s katerimi se zagotavlja, da je ta oseba na voljo pravosodnim organom odreditvene države članice.

36

Vendar iz člena 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584 izhaja, da se v izjemnih okoliščinah, ki se nanašajo zlasti na očitno ogrozitev življenja ali zdravja zahtevane osebe, predaja lahko začasno preloži.

37

Zato lahko izvršitveni pravosodni organ predajo zahtevane osebe začasno preloži, če so iz objektivnih elementov, kot so zdravniška potrdila ali izvedenska mnenja, razvidni resni razlogi za prepričanje, da bi izvršitev naloga za prijetje lahko očitno ogrozila zdravje te osebe, na primer zaradi bolezni ali začasnih težav te osebe pred predvidenim datumom njene predaje.

38

Pri tem je treba to polje proste presoje izvajati ob spoštovanju člena 4 Listine, ki med drugim prepoveduje nečloveška in ponižujoča ravnanja, saj je ta prepoved absolutna, ker je tesno povezana s spoštovanjem človekovega dostojanstva iz člena 1 Listine (glej v tem smislu sodbi z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 85, in z dne 22. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja), C‑69/21, EU:C:2022:913, točka 57).

39

V zvezi s tem ni mogoče izključiti možnosti, da bi predaja hudo bolne osebe za to osebo lahko pomenila dejansko tveganje nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, in to zaradi ravni kakovosti oskrbe, ki je na voljo v odreditveni državi članici, ali v nekaterih okoliščinah neodvisno od te ravni (glej po analogiji sodbo z dne 16. februarja 2017, C. K. in drugi, C‑578/16 PPU, EU:C:2017:127, točka 73).

40

Da bi bilo neko ravnanje zajeto s to določbo, pa mora vseeno doseči minimalni prag, ki presega neizogibno raven trpljenja, ki je nujna posledica odvzema prostosti (glej v tem smislu sodbo z dne 25. julija 2018, Generalstaatsanwaltschaft (Pogoji prestajanja zapora na Madžarskem), C‑220/18 PPU, EU:C:2018:589, točka 90).

41

Tako bi bilo v primeru predaje hudo bolne osebe, za katero obstaja tveganje skorajšnje smrti ali za katero obstajajo resni razlogi za prepričanje, da sicer ni neposrednega tveganja, da bo umrla, vendar bi bila v konkretnih okoliščinah zadeve izpostavljena dejanskemu tveganju resnega, hitrega in nepopravljivega poslabšanja svojega zdravstvenega stanja ali bistvenemu skrajšanju svoje pričakovane življenjske dobe (glej v tem smislu sodbo z dne 22. novembra 2022, Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid (Odstranitev – Medicinska konoplja), C‑69/21, EU:C:2022:913, točki 63 in 66).

42

Iz tega sledi, da mora izvršitveni pravosodni organ, kadar ima glede na razpoložljive objektivne elemente resne in utemeljene razloge za prepričanje, da bo zaradi predaje zahtevane hudo bolne osebe ta oseba izpostavljena dejanskemu tveganju bistvenega skrajšanja svoje pričakovane življenjske dobe ali hitrega, resnega in nepopravljivega poslabšanja svojega zdravstvenega stanja, v skladu s členom 4 Listine uporabiti možnost iz člena 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584 in odločiti, da se predaja preloži.

43

V zvezi s tem je treba dodati, da je treba ta okvirni sklep, zlasti njegov člen 23(4), razlagati tako, da se ne ogrozi učinkovitost sistema pravosodnega sodelovanja med državami članicami, pri čemer je evropski nalog za prijetje, kot ga je opredelil zakonodajalec Unije, eden od bistvenih elementov tega sistema (sodba z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 47 in navedena sodna praksa).

44

To velja še toliko bolj, ker je namen mehanizma evropskega naloga za prijetje tudi boj proti nekaznovanosti zahtevane osebe, ki je na drugem ozemlju, kot je to, na katerem jo sumijo, da je storila kaznivo dejanje (glej v tem smislu sodbo z dne 17. decembra 2020, Openbaar Ministerie (Neodvisnost odreditvenega pravosodnega organa), C‑354/20 PPU in C‑412/20 PPU, EU:C:2020:1033, točka 62).

45

Zato je Sodišče razsodilo, da mora med drugim za zagotovitev, da ne pride do paralize delovanja evropskega naloga za prijetje, obveznost lojalnega sodelovanja iz člena 4(3), prvi pododstavek, PEU veljati za dialog med izvršitvenimi in odreditvenimi pravosodnimi organi. Iz načela lojalnega sodelovanja med drugim izhaja, da se države članice medsebojno spoštujejo in si pomagajo pri izpolnjevanju nalog, ki izhajajo iz Pogodb (sodba z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 48 in navedena sodna praksa).

46

Zato morajo odreditveni in izvršitveni pravosodni organi za zagotovitev učinkovitega sodelovanja v kazenskih zadevah v celoti uporabljati instrumente, ki so določeni v Okvirnem sklepu 2002/584, tako da se spodbuja medsebojno zaupanje, na katerem to sodelovanje temelji (glej v tem smislu sodbo z dne 22. februarja 2022, Openbaar Ministerie (Z zakonom ustanovljeno sodišče v odreditveni državi članici), C‑562/21 PPU in C‑563/21 PPU, EU:C:2022:100, točka 49 in navedena sodna praksa).

47

Iz tega izhaja, da mora izvršitveni pravosodni organ v položaju, opisanem v točki 42 te sodbe, ko se izjemoma odloči začasno preložiti predajo zahtevane osebe na podlagi člena 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 4 Listine, odreditveni pravosodni organ pozvati, naj mu posreduje vse informacije, ki so potrebne za to, da se zagotovi, da je mogoče z načinom vodenja kazenskega pregona, zaradi katerega je bil izdan evropski nalog za prijetje, ali s pogoji izvrševanja morebitnega odvzema prostosti tej osebi odpraviti tveganje iz omenjene točke (glej po analogiji sodbo z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 95).

48

Če odreditveni pravosodni organ poda taka zagotovila, iz navedenega člena 23(4) izhaja, da je treba evropski nalog za prijetje izvršiti. V skladu s to določbo izvršitveni pravosodni organ o tem nemudoma obvesti odreditveni pravosodni organ in se dogovori o novem dnevu predaje.

49

V zvezi s tem je treba poudariti, da kroničnost in potencialna neozdravljivost izjemno hude bolezni, za katero trpi zahtevana oseba, ne izključuje možnosti, da izvršitveni pravosodni organ, ki je predajo te osebe preložil, od odreditvene države članice pridobi zagotovila, da bo oseba s to boleznijo v tej državi članici deležna ustreznega zdravljenja ali oskrbe, bodisi v okviru ukrepa odvzema prostosti bodisi v okviru izvrševanja alternativnih ukrepov, s katerimi se zagotavlja, da je ta oseba na voljo pravosodnim organom te države članice.

50

Vendar ni mogoče izključiti možnosti, da v izjemnih okoliščinah glede na informacije, ki jih je posredoval odreditveni pravosodni organ, in vse druge informacije, ki jih ima na voljo izvršitveni pravosodni organ, zadnjenavedeni organ ugotovi, prvič, da obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo zahtevana oseba v primeru predaje odreditveni državi članici izpostavljena tveganju, kakršno je opisano v točki 42 te sodbe, in drugič, da tega tveganja ni mogoče odpraviti v razumnem roku.

51

Po eni strani pa je treba ugotoviti, da člen 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584 pomeni izjemo od obveznosti izvršitvenega pravosodnega organa, da zagotovi predajo zahtevane osebe v najkrajšem možnem času, iz člena 23(1) tega okvirnega sklepa. Zato bi bilo v nasprotju tako z besedilom člena 23(4) navedenega okvirnega sklepa, v katerem je navedeno, da se predaja lahko preloži le „začasno“, kot tudi s splošno sistematiko tega člena, če bi lahko izvršitveni pravosodni organ, da bi se izognil uresničitvi takega tveganja, predajo zahtevane osebe odložil za daljše časovno obdobje ali celo za nedoločen čas. Poleg tega bi bila lahko v takem primeru zahtevana oseba za neomejeno časovno obdobje podvržena evropskemu nalogu za prijetje, ki je bil izdan zoper njo, in prisilnim ukrepom, ki jih, odvisno od primera, sprejme izvršitvena država članica, čeprav ni nobene realne možnosti, da bi bila ta oseba predana odreditveni državi članici.

52

Po drugi strani je treba v primeru, kakršen je opisan v točki 50 te sodbe, upoštevati tudi člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584, v skladu s katerim je ob obstoju nevarnosti kršitve temeljnih pravic izvršitvenemu pravosodnemu organu lahko dovoljeno, da – potem ko izvede ustrezen preizkus – evropskega naloga za prijetje izjemoma ne izvrši (glej v tem smislu sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 72 in navedena sodna praksa).

53

Iz člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 4 Listine izhaja, da izvršitveni pravosodni organ v takem primeru ne sme izvršiti evropskega naloga za prijetje (glej v tem smislu sodbo z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 104, in po analogiji sodbo z dne 1. junija 2016, Bob-Dogi, C‑241/15, EU:C:2016:385, točka 66).

54

V teh okoliščinah člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 ni treba razlagati z vidika členov 3 in 35 Listine.

55

Glede na zgoraj navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(3) in člen 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584 v povezavi s členom 4 Listine razlagati tako, da

56

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo:

Člen 1(3) in člen 23(4) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, v povezavi s členom 4 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da