–

za SP in CI L. Riedl, advokát,

–

za Všeobecná úverová banka a.s. M. Hrbek, advokát,

–

za slovaško vlado B. Ricziová, nato E. V. Drugda, agentki,

–

za Evropsko komisijo G. Goddin, R. Lindenthal in N. Ruiz García, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina) v povezavi z njenima členoma 7 in 38, razlago Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25), razlago člena 3(1) Direktive 2005/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta. z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) (UL 2005, L 149, str. 22), razlago člena 2(2)(a) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66, in popravek v UL 2011, L 234, str. 46), kakor je bila spremenjena z Direktivo Komisije 2011/90/EU z dne 14. novembra 2011 (UL 2011, L 296, str. 35) (v nadaljevanju: Direktiva 2008/48), ter razlago načela učinkovitosti.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebama SP in CI na eni strani ter Všeobecná úverová banka a.s. (v nadaljevanju: VÚB), bančno ustanovo, na drugi glede začasnega zadržanja zunajsodne izvršitve zastavne pravice na nepremičnini, to je na stanovanju teh dveh oseb, s katerim je zavarovana kreditna pogodba, sklenjena med temi pogodbenimi strankami.

3

V trinajsti in šestnajsti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:

„ker se predpostavlja, da zakoni ali predpisi držav članic, ki neposredno ali posredno določajo pogoje v potrošniških pogodbah, ne vsebujejo nedovoljenih [nepoštenih] pogojev; ker se zato ne zdi potrebno, da bi za pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in načelih ali določbah mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali Skupnost, veljale določbe te direktive; ker izraz ,obvezni zakoni ali predpisi‘ v členu 1(2) zajema tudi pravila, ki v skladu z zakonom veljajo med pogodbenima strankama, če ni bilo dogovorjeno drugače;

[…]

„ker je treba oceno nedovoljenih [nepoštenih] pogodbenih pogojev, glede na izbrana splošna merila, zlasti pri prodajnih ali dobavnih dejavnostih na javnopravnih področjih, ki nudijo skupinske storitve in upoštevajo solidarnost med uporabniki, dopolniti z možnostjo za celotno oceno različnih vpletenih interesov; ker je za to potrebna zahteva dobre vere; ker je treba pri oceni dobre vere zlasti posvečati pozornost moči pogajalske pozicije strank, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem in ali je bilo blago ali storitve prodano ali dobavljeno na posebno naročilo potrošnika; ker zahtevo dobre vere lahko izpolni prodajalec ali dobavitelj, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko, katere zakonite interese mora upoštevati“.

4

Člen 1 te direktive določa:

„1.   Namen te direktive je približati zakone in druge predpise držav članic o nepoštenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.

2.   Določbe te direktive ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih in določbah ali načelih mednarodnih konvencij, katerih pogodbenice so države članice ali Skupnost, zlasti na področju prometa.“

5

Člen 3(1) navedene direktive določa:

„Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.“

6

Člen 4(1) iste direktive določa:

„Brez poseganja v člen 7 je treba nepoštenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katero je bila sklenjena pogodba, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.“

7

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

8

Člen 7(1) navedene direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

9

Člen 3 Direktive 2005/29, naslovljen „Področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta direktiva se uporablja za nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov, kakor je določeno v členu 5, pred, med in po poslovni transakciji v zvezi z nekim izdelkom.“

10

V uvodni izjavi 10 Direktive 2008/48 je navedeno:

„Opredelitve iz te direktive določajo obseg uskladitve [harmonizacije]. Obveznost držav članic za izvajanje določb te direktive bi se torej morala omejiti na področje njene uporabe, kakor je določeno v teh opredelitvah. Ta direktiva pa ne bi smela posegati v uporabo določb te direktive s strani držav članic v skladu z zakonodajo Skupnosti za področja, ki jih ne ureja. […]“

11

Člen 2(2)(a) te direktive določa:

„Ta direktiva se ne uporablja za naslednje:

12

Člen 53 zákon č. 40/1964 Zb. Občiansky zákonník (zakon št. 40/1964, civilni zakonik) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: civilni zakonik), ureja nepoštene pogoje v potrošniških pogodbah. Ta člen v odstavku 9 določa:

„Če se pogodba, sklenjena s potrošnikom, odplačuje v obrokih, lahko prodajalec ali ponudnik uresniči pravico iz člena 565 civilnega zakonika šele tri mesece po zamudi plačila enega obroka in če je potrošnika obvestil vsaj 15 dni pred uveljavljanjem navedene pravice.“

13

Člen 54(1) civilnega zakonika določa:

„Pogodbeni pogoji, določeni v potrošniški pogodbi, ne smejo odstopati od tega zakona v škodo potrošnika. Potrošnik se zlasti ne more vnaprej odpovedati pravicam, podeljenim s tem zakonom ali posebnimi določbami o varstvu potrošnikov, oziroma ne more kako drugače poslabšati svojega pogodbenega položaja.“

14

Člen 151j(l) tega zakonika določa:

„Če dolg, zavarovan z zastavno pravico, ni ustrezno in pravočasno poplačan, lahko zastavni upnik začne izvršbo s prodajo zastavljene stvari. Z izvršbo s prodajo zastavljene stvari je zastavni upnik lahko poplačan tako, kot je določeno v pogodbi, ali tako, da se zastavljena stvar proda na javni dražbi v skladu s posebnim zakonom […], ali pa lahko zahteva poplačilo s prodajo zastavljene stvari v skladu s posebnimi zakoni […], če ni v tem zakoniku ali v posebnem zakonu določeno drugače.“

15

Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da ta določba vsebuje prvo opombo, vstavljeno za besedno zvezo „v skladu s posebnim zakonom“, ki napotuje na zákon č. 527/2002 Z. z. o dobrovoľných dražbách a o doplnení zákona Slovenskej národnej rady č. 323/1992 Zb. o notároch a notárskej činnosti (Notársky poriadok) v znení neskorších predpisov (zakon št. 527/2002 o prostovoljnih dražbah in o dopolnitvi zakona slovaškega državnega sveta št. 323/1992 Zb. o notarjih in notarski dejavnosti (notarski statut), kot je bil spremenjen, v nadaljevanju: zakon o prostovoljnih dražbah), in drugo opombo za besedno zvezo „v skladu s posebnimi zakoni“, ki napotuje na zákon 160/2015 Z. z. Civilný sporový poriadok (zakon št. 160/2015, zakonik o civilnem postopku) in zákon č. 233/1995 Z. z. Exekučný poriadok (zakon št. 233/1995 o sodnih izvršiteljih in izvrševanju zakonika o civilnem postopku, v nadaljevanju: zakonik o postopkih izvršbe).

16

Člen 151m civilnega zakonika določa:

„1.   Zastavni upnik lahko zastavljeno stvar proda tako, kot je določeno v zastavni pogodbi, ali na javni dražbi, in sicer ne prej kot 30 dni od takrat, ko sta bila zastavitelj in dolžnik, če ne gre za isto osebo, obveščena o uresničitvi zastavne pravice, razen če je v posebnem zakonu določeno drugače. Če je zastavljena stvar vpisana v register zastavljenih stvari in je datum vpisa začetka uveljavljanja zastavne pravice v registru zastavljenih stvari poznejši od datuma, ko sta bila o uveljavljanju zastavne pravice obveščena zastavitelj in dolžnik, ter če dolžnik in garant nista ista oseba, začne 30‑dnevni rok teči z dnem vpisa začetka uveljavljanja zastavne pravice v register zastavljenih stvari.

2.   Po obvestilu o uresničitvi zastavne pravice se lahko zastavitelj in zastavni upnik dogovorita, da lahko zastavni upnik zastavljeno stvar proda tako, kot je določeno v zastavni pogodbi, ali na javni dražbi tudi pred potekom roka iz odstavka 1.

3.   Zastavni upnik, ki je začel izvršbo s prodajo zastavljene stvari za poplačilo svoje terjatve tako, kot je dogovorjeno v zastavni pogodbi, lahko kadar koli med tako izvršbo spremeni način izvršbe in zastavljeno stvar proda na javni dražbi ali zahteva poplačilo terjatve s prodajo zastavljene stvari v skladu s posebnimi zakoni. Zastavni upnik mora zastavitelja obvestiti o spremembi načina uveljavljanja zastavne pravice.“

17

Člen 565 tega zakonika določa:

„Če se terjatev odplačuje v obrokih, upnik ne sme zahtevati plačila celotne terjatve zaradi neplačila posameznega mesečnega obroka, razen če je bilo to dogovorjeno med strankama ali določeno v odločbi. Upnik pa to pravico lahko uveljavlja najpozneje pred datumom zapadlosti prvega naslednjega mesečnega obroka.“

18

Člen 63(3) zakonika o postopkih izvršbe določa, da se lahko prisilna prodaja nepremičnine opravi le izjemoma, potem ko sodišče to dovoli, če je zadevna oseba v več postopkih izvršbe, ki se nanašajo na terjatve, katerih skupni znesek presega 2000 EUR, in če izvršitelj dokaže, da denarne terjatve ni mogoče izterjati drugače.

19

Člen 16 zakona o prostovoljnih dražbah v odstavku 1 določa, da se lahko prodaja na dražbi izvede le na podlagi sporazuma med osebo, ki zahteva prodajo, in dražiteljem.

20

V skladu s členom 17 tega zakona mora dražitelj napovedati izvedbo dražbe z obvestilom o prodaji na dražbi. Če je predmet dražbe stanovanje, hiša ali druga nepremičnina, podjetje ali eden od njegovih oddelkov ali če je najnižja ponudba višja od 16.550 EUR, mora dražitelj obvestilo o prodaji na dražbi objaviti v registru dražbene prodaje najmanj 30 dni pred začetkom prodaje na dražbi. Obvestilo o prodaji na dražbi nemudoma pošlje tudi pristojnemu ministrstvu, da se prodaja objavi v uradnem trgovskem listu, kot tudi osebi, ki je zahtevala prodajo, dolžniku zastavnega upnika in lastniku premoženja, ki je predmet prodaje, če ta ni dolžnik.

21

Člen 21(2) navedenega zakona določa:

„Če se izpodbija veljavnost pogodbe, na podlagi katere je bila ustanovljena zastavna pravica, ali če so bile kršene določbe tega zakona, lahko oseba, ki meni, da so ji bile s tem kršene pravice, sodišču predlaga, naj razglasi prodajo za nično. Pravica do vložitve ničnostne tožbe pri sodišču pa ugasne, če se ne uveljavlja v treh mesecih po javni dražbi, razen če so razlogi za razglasitev ničnosti povezani s storitvijo kaznivega dejanja in je predmet prodaje hiša ali stanovanje, v katerem je imel prejšnji lastnik v času javne dražbe uradno prebivališče v skladu s posebnimi predpisi; v tem primeru se lahko zahteva razglasitev ničnosti prodaje tudi po izteku tega roka […].“

22

Banka VÚB je 9. februarja 2012 tožečima strankama iz postopka v glavni stvari, osebama SP in CI, odobrila potrošniški kredit, ki ga je treba vrniti v 20 letih in je zavarovan z zastavo nepremičnine, in sicer družinske hiše, v kateri je bilo stalno prebivališče tožečih strank iz postopka v glavni stvari in drugih oseb (v nadaljevanju: zadevna kreditna pogodba).

23

Pred tem datumom, od leta 2004, sta tožeči stranki iz postopka v glavni stvari pri družbi Consumer Finance Holding a.s. (v nadaljevanju: CFH), s katero je bila banka VÚB takrat ekonomsko povezana, sklenili več drugih potrošniških kreditov. Iz predloga za sprejetje predhodne odločbe je razvidno, da je banka VÚB skoraj ves znesek, dodeljen osebama SP in CI na podlagi zadevne kreditne pogodbe, namenila za poravnavo posojil, ki jih je odobrila družba CFH in ki jih tožeči stranki nista mogli več odplačati. Poleg tega naj bi jima banka VÚB še pred sklenitvijo zadevne kreditne pogodbe odobrila določeno število potrošniških kreditov, katerih znesek naj bi ta banka enostransko določila in ki naj bi jih v veliki meri namenila vračilu dolgov in stroškov, ki izhajajo iz posojil, ki sta jih bodisi banka VÚB bodisi družba CFH predhodno odobrili osebama SP in CI.

24

Ker sta tožeči stranki iz postopka v glavni stvari s plačilom kredita zamujali, je banka VÚB januarja 2013, torej manj kot eno leto po sklenitvi zadevne kreditne pogodbe, na podlagi pogoja o predčasni zapadlosti iz navedene pogodbe (v nadaljevanju: pogoj o predčasni zapadlosti) zahtevala vračilo vseh zneskov, dolgovanih iz te pogodbe. Banka VÚB je aprila 2013 osebi SP in CI obvestila o svoji odločitvi, da bo uveljavila zastavno pravico s „prostovoljno“ dražbo nepremičnine, ki je bila dana v zavarovanje, to je s prodajo na zunajsodni dražbi.

25

To vrsto prodaje na zunajsodni dražbi, kot je razvidno iz predloga za sprejetje predhodne odločbe, opravijo zasebniki. Po tem, ko je upnik enostransko določil znesek terjatve, dražitelj zadevno nepremičnino proda brez kakršnega koli sodnega postopka in ne da bi sodišče pred tem lahko preučilo utemeljenost zneska terjatve ali sorazmernost prodaje glede na znesek terjatve. Kljub neobstoju soglasja potrošnika naj bi zakon tovrstno prodajo na dražbi opredeljeval kot „prostovoljno“. Upnik naj bi postopek prostovoljne prodaje na dražbi lahko začel 30 dni po obvestilu o uresničitvi zastavne pravice.

26

Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari sta pri Okresný súd Prešov (okrajno sodišče v Prešovu, Slovaška) vložili predlog za odložitev te prodaje družinske hiše na dražbi. Navedeno prvostopenjsko sodišče je njun predlog zavrnilo s prvo sodbo, ki jo je nato po vrnitvi v razsojanje potrdilo, čeprav jo je Krajský súd v Prešove (regionalno sodišče v Prešovu, Slovaška) razveljavilo. Po mnenju navedenega prvostopenjskega sodišča je bilo iz sodne prakse Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike) razvidno, da iz sodbe z dne 10. septembra 2014, Kušionová (C‑34/13, EU:C:2014:2189), ni mogoče sklepati, da določbe Direktive 93/13 nasprotujejo slovaški ureditvi, ki dovoljuje zunajsodno izvršitev zastavne pravice s prodajo na prostovoljni dražbi nepremičnine, ki jo je potrošnik zastavil v zavarovanje, tudi če gre za njegovo stanovanje in zavarovana terjatev temelji na pogodbi, ki vsebuje nepoštene pogoje.

27

Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari sta zoper to drugo sodbo vložili pritožbo pri Krajský súd v Prešove (regionalno sodišče v Prešovu), ki je predložitveno sodišče, pri čemer sta ponovili predlog za odložitev zunajsodne prodaje svojega stanovanja in se med drugim sklicevali na kršitev svojih potrošniških pravic.

28

Predložitveno sodišče meni, da je varstvo zoper nesorazmerno poseganje v pravice potrošnikov, vključno z njihovo pravico do stanovanja, še zlasti pomembno pred prodajo nepremičnine. Slovaško materialno pravo naj ne bi določalo nobene druge možnosti predhodnega varstva, tako da naj potrošniki v primeru prostovoljne prodaje stanovanja na dražbi ne bi imeli druge možnosti, kot da vložijo tožbo za odložitev te prodaje.

29

Navedeno sodišče pojasnjuje, da se v obravnavanem primeru zadevna kreditna pogodba nanaša na obdobje 20 let in da naj bi banka VÚB uporabila pogoj o predčasni zapadlosti manj kot eno leto po sklenitvi te pogodbe zaradi zamude pri plačilu 1106,50 EUR. Vrednost družinske hiše, ki je predmet zunajsodne prodaje, naj bi bila vsaj 30-krat višja od zneska, za katerega je banka VÚB razglasila predčasno zapadlost in začela izvrševati svojo zastavno pravico.

30

Predložitveno sodišče navaja, da je v skladu s slovaškim pravom uporaba pogoja o predčasni zapadlosti, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, odvisna le od enega pogoja, in sicer trimesečne zamude pri plačilu kredita, in od tega, da kreditodajalec spoštuje dodatni petnajstdnevni rok po pozivu.

31

Ta ureditev in sodna praksa Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike), navedena v točki 26 te sodbe, bi bili tako lahko v nasprotju s pravom Unije in zlasti z načelom sorazmernosti, ker omogočata prodajo nepremičnine, v kateri ima potrošnik stalno prebivališče, tudi v primeru manjše neizpolnitve pogodbene obveznosti.

32

Poleg tega predložitveno sodišče meni, da ne glede na varstvo, ki ga zagotavljajo členi 7, 38 in 47 Listine, direktivi 93/13 in 2005/29 ter načelo učinkovitosti, nacionalna ureditev v zvezi z uresničitvijo zastavne pravice na nepremičnini s prostovoljno prodajo – na dražbi – nepremičnine, ki je stanovanje potrošnikov, kakor jo razlaga Najvyšší súd Slovenskej republiky (vrhovno sodišče Slovaške republike), ne daje dovolj pomena varstvu družinskega stanovanja in ne upošteva možnosti drugih načinov za uveljavljanje zastavne pravice. Kot naj bi bilo razvidno iz prakse, naj bi imela odobritev kreditov potrošnikom zelo škodljive posledice za potrošnike in njihove družine.

33

V zvezi z uporabo Direktive 2005/29 predložitveno sodišče meni, da prakse dajanja kredita za odplačilo dolgov, ki izhajajo iz enega ali več prejšnjih kreditov, ni mogoče izključiti iz sodnega nadzora na podlagi te direktive. Predložitveno sodišče meni, da okoliščine, v katerih je bil sklenjena zadevna kreditna pogodba, pomenijo nepoštene poslovne prakse, ki bi morale spadati na področje uporabe navedene direktive. Poleg tega, čeprav nepoštene poslovne prakse neposredno ne povzročijo ničnosti zadevnega pravnega akta, naj bi vplivale na presojo nepoštenosti pogodbenih pogojev.

34

V zvezi z uporabo Direktive 2008/48 navedeno sodišče meni, da kredit, odobren za poplačilo dolgov, ki izhajajo iz prejšnjih kreditov, ni v skladu ne s ciljem te direktive ne s ciljem direktive, ki je veljala pred njo.

35

Poleg tega, čeprav so kreditne pogodbe, zavarovane s hipoteko ali pravico v zvezi z nepremičnino, izključene s področja uporabe Direktive 2008/48, naj v obravnavanem primeru zadevna kreditna pogodba ne bi opredeljevala predmeta kredita in naj bi izpolnjevala zahteve, ki veljajo za potrošniške kreditne pogodbe. Ta kreditna pogodba naj ne bi bila niti zavarovana s hipoteko niti namenjena financiranju nakupa nepremičnine, ampak naj bi se uporabila za zagotovitev vračila prejšnjih potrošniških kreditov. V teh okoliščinah naj bi obstajala tesna povezava med navedeno kreditno pogodbo in temi potrošniškimi kreditnimi pogodbami, ki sta jih pred tem sklenili osebi SP in CI, tako da se predložitveno sodišče sprašuje, ali tak položaj spada na področje uporabe Direktive 2008/48.

36

Nazadnje, predložitveno sodišče želi za določitev natančnega zneska dolga tožečih strank iz postopka v glavni stvari izvedeti, ali se v obravnavanem primeru uporabi pristop, ki ga je Sodišče uporabilo v sodbi z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová (C‑377/14, EU:C:2016:283).

37

V teh okoliščinah je Krajský súd v Prešove (regionalno sodišče v Prešovu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

Če je odgovor na prvo vprašanje nikalen […]:

38

Banka VÚB je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 22. februarja 2023, primarno predlagala, naj se na podlagi člena 100(2) Poslovnika Sodišča ugotovi, da Sodišče ni več pristojno za odločanje, ker je spor o glavni stvari postal brezpredmeten. Banka VÚB je podredno predlagala, naj se na podlagi člena 83 Poslovnika odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka.

39

Banka VÚB je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 9. avgusta 2023, spet predlagala ponovno odprtje ustnega dela postopka.

40

Na prvem mestu, glede primarnega predloga, vsebovanega v vlogi, vloženi 22. februarja 2023, banka VÚB namreč izjavlja, da se je odpovedala zavarovanju zadevne kreditne pogodbe z nepremičnino z učinkom od 14. februarja 2023, tako da je spor o glavni stvari postal brezpredmeten in je treba postopek v zvezi s tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe ustaviti.

41

Poleg tega je banka VÚB z dopisom, vloženim v sodnem tajništvu Sodišča 21. aprila 2023, slednjega obvestila, da se je strinjala s prenosom dolga tožečih strank iz postopka v glavni stvari v korist tretje osebe, ki je medtem ta dolg odplačala. Tudi iz tega razloga naj bi bil spor o glavni stvari brezpredmeten.

42

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, za opredelitev katerega so odgovorna sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, velja domneva upoštevnosti. Vendar je iz ustaljene sodne prakse razvidno tudi, da je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev sporov, o katerih odločajo. Predhodno odločanje ni namenjeno oblikovanju posvetovalnih mnenj o splošnih ali hipotetičnih vprašanjih, temveč je utemeljeno s potrebo po dejanski rešitvi spora. Če se torej izkaže, da je spor o glavni stvari postal brezpredmeten, tako da postavljena vprašanja očitno niso več upoštevna za rešitev tega spora, mora Sodišče ugotoviti, da se postopek ustavi (glej v tem smislu sodbo z dne 24. novembra 2022, Banco Cetelem, C‑302/21, EU:C:2022:919, točke 26, 27, 31 in 32 ter navedena sodna praksa).

43

V tem okviru je Sodišče 14. marca 2023 in 26. maja 2023 predložitvenemu sodišču poslalo zahtevo za podrobnejše podatke, da bi izvedelo, ali okoliščine, ki jih je navedla banka VÚB, dejansko pomenijo konec spora o glavni stvari in ali so odgovori na vprašanja, postavljena Sodišču, še vedno potrebni za rešitev spora o glavni stvari, in če je tako, iz katerih razlogov.

44

Predložitveno sodišče je v dopisih z dne 5. aprila 2023 in 12. junija 2023 navedlo, da niti odpoved zavarovanju z nepremičnino niti prenos dolga nista povzročila, da je spor o glavni stvari postal brezpredmeten, ker v bistvu niso bili izpolnjeni pogoji za veljavnost, ki jih za to določa nacionalno pravo. Po eni strani je navedeno sodišče pojasnilo, da ni odobrilo enostranske odpovedi zavarovanju s strani banke VÚB, saj je za prenehanje takega zavarovanja z odpovedjo nujno potreben sporazum z dolžniki. Po drugi strani pa je poudarilo, da bi bile v skladu z nacionalnim pravom, če bi bila terjatev banke VÚB odstopljena, ohranjene vse potrošniške pravice tožečih strank iz postopka v glavni stvari.

45

Glede na pojasnila predložitvenega sodišča je treba šteti, da spor o glavni stvari ohranja predmet in da zato postavljena vprašanja ostajajo upoštevna za rešitev tega spora. O predlogu za sprejetje predhodne odločbe je zato treba odločiti.

46

Na drugem mestu, banka VÚB v zvezi s predlogom za ponovno odprtje ustnega dela postopka v podrednem predlogu, ki ga je v sodnem tajništvu Sodišča vložila 22. februarja 2023, v bistvu trdi, da se v nekaterih točkah ne strinja s sklepnimi predlogi generalne pravobranilke, ki naj bi temeljili na napačnih elementih, tako da bi bilo treba razjasniti dejanski in/ali pravni kontekst vprašanj za predhodno odločanje. Poleg tega banka VÚB z več vidikov izpodbija razlago, ki jo je generalna pravobranilka podala v sklepnih predlogih glede direktiv, na katere se nanašajo ta vprašanja.

47

Banka VÚB je z vlogo, ki je bila v sodnem tajništvu Sodišča vložena 9. avgusta 2023, v utemeljitev svojega predloga za ponovno odprtje ustnega dela postopka Sodišče obvestila, prvič, da je istega dne pri Ústavný súd Slovenskej republiky (ustavno sodišče Slovaške republike) vložila pravno sredstvo zoper odločbo predložitvenega sodišča z dne 12. junija 2023, s katero je to odločilo, da zavrne predlog za umik predhodne odločbe, čeprav se je banka VÚB odpovedala zavarovanju z nepremičnino in čeprav je bil dolg prenesen, kot je navedeno v točki 44 te sodbe. Banka VÚB naj namreč temu sodišču ne bi predlagala, naj zaradi teh dejanj predlog za sprejetje predhodne odločbe umakne, temveč naj Sodišče seznani z vsemi elementi, ki bi lahko vplivali na nadaljevanje postopka predhodnega odločanja v skladu s členom 100(2) Poslovnika. Navedena odpoved in prenos dolga pa naj bi bila taka elementa.

48

Drugič, banka VÚB v bistvu meni, da če informacije, s katerimi razpolaga Sodišče glede tega prenosa dolga in te odpovedi, temu ne omogočajo, da bi odločilo o tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 100(2) Poslovnika, bi bilo treba ponovno odpreti ustni postopek, da se razjasnijo elementi, za katere meni, da so v zvezi s tem upoštevni.

49

Sodišče lahko na podlagi člena 83 svojega poslovnika po opredelitvi generalnega pravobranilca kadar koli odredi ponovno odprtje ustnega dela postopka, zlasti če meni, da zadeva ni dovolj razjasnjena, ali če stranka po koncu ustnega dela postopka navede novo dejstvo, ki je odločilno za odločitev Sodišča, ali če je v zadevi treba odločiti na podlagi trditve, o kateri stranke ali zainteresirani subjekti iz člena 23 Statuta Sodišča Evropske unije niso razpravljali.

50

Najprej je treba opozoriti, da v skladu z ustaljeno sodno prakso nestrinjanje stranke iz spora o glavni stvari ali zainteresiranega subjekta s sklepnimi predlogi generalnega pravobranilca samo po sebi ne more biti razlog, ki bi upravičeval ponovno odprtje ustnega dela postopka (glej v tem smislu sodbo z dne 16. februarja 2023, Gallaher,C‑707/20, EU:C:2023:101, točka 45 in navedena sodna praksa).

51

Iz tega izhaja, da nestrinjanje banke VÚB s sklepnimi predlogi generalne pravobranilke samo po sebi ne more upravičiti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.

52

Poleg tega Sodišče po opredelitvi generalne pravobranilke meni, da ima po pisnem delu postopka in obravnavi, ki je potekala pred njim, vse potrebne elemente za odločanje o tem predlogu za sprejetje predhodne odločbe.

53

Stranke iz postopka v glavni stvari in zainteresirani subjekti, ki so sodelovali v tem postopku, zlasti banka VÚB, so namreč imeli možnost tako v pisnem kot ustnem delu tega postopka predstaviti pravne in dejanske okoliščine, za katere so menili, da so upoštevne za to, da Sodišče lahko odgovori na vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče. Poleg tega, čeprav je Sodišče podalo izrecno zahtevo po opredelitvi na obravnavi do odgovorov predložitvenega sodišča na prvo zahtevo za podrobnejše podatke, ki mu je bila poslana 7. junija 2022 in ki se je nanašala zlasti na pravni in dejanski okvir vprašanj za predhodno odločanje, se je banka VÚB odločila, da se obravnave ne bo udeležila. Dalje, kar zadeva odpoved zavarovanju z nepremičnino in prenos dolga ter njune posledice za uporabo člena 100(2) Poslovnika, je treba ugotoviti, da ti elementi glede na ugotovitve iz točk od 40 do 45 te sodbe ne morejo vplivati na odločitev, ki jo mora sprejeti Sodišče.

54

Nazadnje, predlogi za ponovno odprtje ustnega dela postopka, ki jih je vložila banka VÚB, ne razkrivajo nobenega novega dejstva, ki bi lahko vplivalo na odločitev, ki jo mora sprejeti Sodišče.

55

Zato v teh okoliščinah ni treba odrediti ponovnega odprtja ustnega dela postopka.

56

Banka VÚB v bistvu trdi, da so vprašanja za predhodno odločanje v zvezi z razlago Direktive 93/13 nedopustna, ker niso koristna za rešitev spora in ker so hipotetična, saj nimajo nobene zveze s predmetom spora o glavni stvari. V zvezi s tem v bistvu poudarja, da sta tožeči stranki iz postopku v glavni stvari sistematično in resno kršili svoje pogodbene obveznosti, tako da naj bi bila izvršitev zastavne pravice vsekakor v skladu s preizkusom sorazmernosti po merilih iz sodbe z dne 14. marca 2013, Aziz (C‑415/11, EU:C:2013:164, točka 73).

57

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča za vprašanja v zvezi z razlago prava Unije, ki jih nacionalna sodišča zastavijo v pravnem in dejanskem okviru, za opredelitev katerega so odgovorna sama in katerega pravilnosti Sodišče ne preverja, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju za predhodno odločanje, ki ga zastavi nacionalno sodišče, v smislu člena 267 PDEU le, če niso spoštovane zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe iz člena 94 Poslovnika, ali če je očitno, da razlaga ali presoja veljavnosti pravila Unije, za katero prosi nacionalno sodišče, nima zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, ali če gre za hipotetičen problem (sodba z dne 20. oktobra 2022, Koalitsia „Demokratichna Bulgaria – Obedinenie“, C‑306/21, EU:C:2022:813, točka 27 in navedena sodna praksa).

58

Takega neobstoja povezave ali take hipotetičnosti postavljenih vprašanj pa ni mogoče dokazati zgolj na podlagi trditve banke VÚB, da je izvršitev zastavne pravice v obravnavanem primeru sorazmerna. Kot je generalna pravobranilka navedla v točki 49 sklepnih predlogov, namen vprašanj v zvezi z razlago Direktive 93/13 namreč ni ugotoviti, ali gre v obravnavanem primeru za tak primer, ampak izvedeti, ali mora sodišče preučiti sorazmernost možnosti, ki jo pogoj o predčasni zapadlosti ponuja upniku, če nacionalna zakonodaja ali sodna praksa ne določata obveznosti v tem smislu.

59

Zaprošena razlaga določb Direktive 93/13 se zato zdi nujna za rešitev spora o glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje niso hipotetična. Ta vprašanja so zato dopustna.

60

Po drugi strani pa je treba ugotoviti, da – kot zatrjujeta slovaška vlada in Evropska komisija – predložitveno sodišče ni predložilo pravnih in dejanskih elementov, ki bi dokazovali povezavo med postavljenimi vprašanji in Direktivo 2005/29. Predložitveno sodišče tako ne pojasnjuje povezave, ki naj bi obstajala med izvršitvijo pogoja o predčasni zapadlosti na eni strani in obstojem nepoštenih poslovnih praks na drugi strani. Prav tako ne pojasnjuje niti tega, v kolikšnem obsegu bi uveljavljanje zavarovanja z nepremičnino s prodajo na prostovoljni dražbi lahko pomenilo nepošteno poslovno prakso, niti tega, zakaj bi bila razlaga te direktive v tem okviru nujna za rešitev spora o glavni stvari.

61

Zato je treba šteti, da zahteve iz člena 94(c) Poslovnika niso izpolnjene in da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 57 te sodbe, vprašanja za predhodno odločanje niso dopustna v delu, v katerem se nanašajo na razlago Direktive 2005/29.

62

Prvo vprašanje se v bistvu nanaša na obseg sodnega nadzora glede možnosti, dane upniku, da s pogojem o predčasni zapadlosti razglasi celoten kredit za izterljiv, zato je treba najprej preučiti, ali v obravnavanem primeru pogoj o predčasni zapadlosti spada na področje uporabe Direktive 93/13. V skladu s členom 1(2) navedene direktive njene določbe namreč ne veljajo za pogodbene pogoje, ki temeljijo na obveznih zakonih ali predpisih.

63

Ta izključitev uporabe ureditve iz Direktive 93/13, ki zajema določbe nacionalnega prava, ki med pogodbenima strankama veljajo ne glede na njuno izbiro, in tiste določbe, ki se uporabljajo privzeto, je utemeljena z dejstvom, da je načeloma upravičeno domnevati, da je nacionalni zakonodajalec vzpostavil ravnovesje med vsemi pravicami in obveznostmi strank nekaterih pogodb, ki ga je zakonodajalec Unije izrecno želel ohraniti (glej sodbi z dne 10. junija 2021, Prima banka Slovensko, C‑192/20, EU:C:2021:480, točka 32, in z dne 5. maja 2022, Zagrebačka banka, C‑567/20, EU:C:2022:352, točka 57 in navedena sodna praksa).

64

Za to izključitev morata biti izpolnjena dva pogoja, in sicer, prvič, pogodbeni pogoj mora temeljiti na določbi iz zakona ali drugega predpisa in, drugič, ta določba mora biti obvezna (sodbi z dne 10. septembra 2014, Kušionová, C‑34/13, EU:C:2014:2189, točka 78, in z dne 3. marca 2020, Gómez del Moral Guasch, C‑125/18, EU:C:2020:138, točka 31).

65

Sodišče je razsodilo, da mora nacionalno sodišče, da bi ugotovilo, ali sta ta pogoja izpolnjena, preveriti, ali zadevni pogodbeni pogoj temelji na določbah nacionalnega prava, ki so obvezne in med pogodbenima strankama veljajo ne glede na njuno izbiro, ali na tistih, ki so dopolnilne in ki torej veljajo privzeto, če se stranki v zvezi s tem nista dogovorili drugače (sodbe z dne 10. septembra 2014, Kušionová, C‑34/13, EU:C:2014:2189, točka 79; z dne 3. marca 2020, Gómez del Moral Guasch, C‑125/18, EU:C:2020:138, točka 32, in z dne 5. maja 2022, Zagrebačka banka, C‑567/20, EU:C:2022:352, točka 55).

66

V zvezi s tem mora nacionalno sodišče preveriti, ali tak pogoj spada na področje uporabe člena 1(2) Direktive 93/13 glede na merila, ki jih je opredelilo Sodišče, to je ob upoštevanju narave, splošne sistematike in določb zadevnih posojilnih pogodb ter pravnega in dejanskega okvira, v katerega so te pogodbe umeščene, pri čemer pa mora upoštevati dejstvo, da je treba glede na cilj varstva potrošnikov iz te direktive izjemo iz njenega člena 1(2) razlagati ozko (sodba z dne 5. maja 2022, Zagrebačka banka, C‑567/20, EU:C:2022:352, točka 58 in navedena sodna praksa).

67

V obravnavanem primeru se zdi – kar mora preveriti predložitveno sodišče – da so določbe nacionalnega prava, ki so predmet prvega vprašanja, in sicer določbe člena 53(9) in člena 565 civilnega zakonika, izražene v pogoju zadevne kreditne pogodbe, namreč v pogoju o predčasni zapadlosti. Predložitveno sodišče v zvezi s tem namreč navaja, da ta pogoj „v bistvu povzema“ te določbe.

68

V skladu s členom 53(9) civilnega zakonika lahko upnik v primeru potrošniške kreditne pogodbe, ki se odplačuje na obroke, v skladu s členom 565 tega zakonika zahteva plačilo celotnega kredita, če se stranki tako dogovorita. Upnik lahko to pravico uveljavi šele tri mesece po zamudi pri plačilu obroka in šele po tem, ko je potrošnika o tem obvestil vsaj petnajst dni vnaprej.

69

Predložitveno sodišče je v odgovoru na zahtevo Sodišča za podrobnejše podatke v zvezi s tem navedlo, da se navedene povezane določbe ne uporabljajo samodejno ali privzeto, če se stranki za to ne odločita. Poleg tega, tudi če sta se stranki v kreditni pogodbi dogovorili o možnosti, da upnik lahko zahteva predčasno odplačilo posojenega zneska, ta te pravice ni zavezan uveljaviti. Predložitveno sodišče poleg tega meni, da člen 54(1) civilnega zakonika, ki v bistvu določa, da pogodbeni pogoji iz potrošniške pogodbe ne smejo odstopati od določb tega zakonika v škodo potrošnika, ne daje obvezne narave določbam člena 53(9) navedenega zakonika, ker naj bi prva določba strankam omogočala odstopanje od druge, če je to v korist potrošnika.

70

Glede pogoja o predčasni zapadlosti, ki upniku omogoča, da predčasno zahteva vračilo celotnega preostalega dolgovanega zneska, če dolžnik ne izpolni svojih pogodbenih obveznosti, se tako zdi, da ga ni treba opredeliti kot „pogoj, ki temelji na obveznih zakonih ali predpisih“ v smislu člena 1(2) Direktive 93/13, ker – čeprav pogoj povzema nacionalne določbe, navedene v točki 68 te sodbe – te določbe niso obvezne in torej ne izpolnjujejo drugega pogoja, ki se s tem členom 1(2) zahteva za uporabo izključitve, določene v tem členu, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za razlago določb nacionalnega prava.

71

V tem primeru za tak pogoj zato veljajo določbe Direktive 93/13, kot jih razlaga Sodišče.

72

Kar zadeva vsebino vprašanja, mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, ki je uvedeno s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. S tega vidika mora Sodišče preoblikovati predložena vprašanja in razlagati vse določbe prava Unije, ki jih nacionalna sodišča potrebujejo za odločanje v sporih, ki potekajo pred njimi, tudi če te določbe niso izrecno navedene v vprašanjih, ki so mu jih ta sodišča predložila (glej v tem smislu sodbo z dne 4. oktobra 2018, Kamenova, C‑105/17, EU:C:2018:808, točka 21 in navedena sodna praksa).

73

Zato je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1), člen 4(1), člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi s členoma 7 in 38 Listine razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, na podlagi katere se pri sodnem nadzoru nepoštenosti pogoja o predčasni zapadlosti iz potrošniške kreditne pogodbe ne upošteva sorazmernost možnosti prodajalca ali ponudnika, da izvrši pravico, ki jo ima na podlagi tega pogoja, glede na merila, povezana zlasti z obsegom neizpolnitve pogodbenih obveznosti potrošnika, kot je znesek obrokov, ki niso bili plačani, glede na skupni znesek kredita in trajanje pogodbe, ter možnostjo, da bi uporaba navedenega pogoja povzročila, da lahko prodajalec ali ponudnik zneske, dolgovane na podlagi istega pogoja, izterja s prodajo družinskega stanovanja potrošnika zunaj sodnega postopka.

74

Na prvem mestu, opozoriti je treba, da glede na podrejeni položaj potrošnika v razmerju do prodajalca ali ponudnika tako glede pogajalske moči kot ravni obveščenosti, člen 6(1) Direktive 93/13 določa, da nepošteni pogoji za potrošnike niso zavezujoči. V tem kontekstu in za zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov, določene v členu 38 Listine, mora nacionalno sodišče tudi po uradni dolžnosti ugotoviti, ali je pogodbeni pogoj, ki spada na področje uporabe Direktive 93/13, nepošten, ter pri tem odpraviti neravnotežje med potrošnikom in prodajalcem oziroma ponudnikom, če ima za to potrebne pravne in dejanske elemente (glej v tem smislu sodbi z dne 19. decembra 2019, Bondora, C‑453/18 in C‑494/18, EU:C:2019:1118, točka 40, ter z dne 17. maja 2022, Ibercaja Banco, C‑600/19, EU:C:2022:394, točke od 35 do 37).

75

Na drugem mestu, kar zadeva merila, na podlagi katerih je treba opraviti tak sodni nadzor, je treba opozoriti, da člen 3(1) in člen 4(1) Direktive 93/13 kot celota določata splošna merila, na podlagi katerih je mogoče presoditi nepoštenost pogodbenih pogojev, za katere veljajo določbe te direktive (sodba z dne 3. junija 2010, Caja de Ahorros y Monte de Piedad de Madrid, C‑484/08, EU:C:2010:309, točka 33).

76

Člen 3(1) Direktive 93/13 tako s sklicevanjem na pojma „dobra vera“ in „znatno neravnotežje“ v škodo potrošnika med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank le abstraktno opredeljuje elemente, ki povzročajo nepoštenost pogodbenega pogoja, o katerem se stranki nista dogovorili posamično (sodba z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 58 in navedena sodna praksa).

77

Pri ugotavljanju, ali pogoj v škodo potrošnika povzroča „znatno neravnotežje“ med pogodbenimi pravicami in obveznostmi strank, je treba med drugim upoštevati pravila nacionalnega prava, ki se uporabljajo, če se stranki v zvezi s tem nista dogovorili drugače. Nacionalno sodišče lahko s to primerjalno analizo presodi, ali in – odvisno od primera – v kolikšnem obsegu pogodba potrošnika postavlja v pravni položaj, ki je manj ugoden od tistega, ki ga določa veljavno nacionalno pravo (glej v tem smislu sodbo z dne 14. marca 2013, Aziz, C‑415/11, EU:C:2013:164, točka 68).

78

Glede vprašanja, v katerih okoliščinah je tako neravnotežje nastalo „v nasprotju z zahtevo dobre vere“, mora nacionalno sodišče ob upoštevanju šestnajste uvodne izjave Direktive 93/13 za ta namen preveriti, ali je prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, razumno pričakoval, da bi potrošnik tak pogoj sprejel v okviru posamičnih pogajanj (glej v tem smislu sodbi z dne 14. marca 2013, Aziz, C‑415/11, EU:C:2013:164, točka 69, in z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, C‑609/19, EU:C:2021:469, točka 66).

79

Prav tako člen 4(1) navedene direktive določa, da je treba nepoštenost pogodbenega pogoja oceniti ob upoštevanju narave blaga ali storitev, za katere je bila pogodba sklenjena, in s sklicevanjem na vse okoliščine, ki so obstajale v času sklepanja pogodbe, ter na vse druge pogoje te pogodbe ali druge pogodbe, od katere je pogoj odvisen.

80

Posebej v zvezi s pogojem dolgoročne pogodbe o hipotekarnem kreditu, s katerim so določeni pogoji, pod katerimi lahko upnik zahteva predčasno poplačilo, kot je pogodbeni pogoj o predčasni zapadlosti, je Sodišče prav tako že moralo določiti merila, na podlagi katerih lahko nacionalno sodišče ugotovi njegovo morebitno nepoštenost, kot je generalna pravobranilka opozorila v točki 74 sklepnih predlogov.

81

Tako je Sodišče večkrat razsodilo, da je za ugotovitev, ali pogodbeni pogoj o predčasni zapadlosti hipotekarnega kredita ustvarja znatno neravnotežje v škodo potrošnika, bistveno zlasti vprašanje, ali je možnost prodajalca ali ponudnika, da razglasi izterljivost celotnega kredita, odvisna od potrošnikove neizpolnitve obveznosti, ki je bistvena v okviru zadevnega pogodbenega razmerja, ali je ta možnost predvidena za primere, v katerih je taka neizpolnitev dovolj resna glede na trajanje in znesek kredita, ali navedena možnost odstopa od splošnih pravnih pravil, ki se uporabljajo na tem področju, če ni posebnih pogodbenih določb, in ali nacionalno pravo določa ustrezna in učinkovita sredstva, ki potrošniku, za katerega se tak pogoj uporabi, omogočajo, da odpravi učinke izterljivosti kredita (glej v tem smislu sodbo z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 66 in navedena sodna praksa).

82

Iz tega izhaja, da mora nacionalno sodišče pri presoji morebitne nepoštenosti med drugim preučiti sorazmernost možnosti, ki jo ima upnik, da na podlagi tega pogoja zahteva vse dolgovane zneske, kar pomeni, da upošteva zlasti obseg, v katerem potrošnik ne izpolnjuje svojih pogodbenih obveznosti, kot je znesek obrokov, ki niso bili plačani, glede na skupni znesek kredita in trajanje pogodbe.

83

V zvezi s tem je treba opozoriti, da merila, navedena v sodbi z dne 26. januarja 2017, Banco Primus (C‑421/14, EU:C:2017:60), za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja o predčasni zapadlosti zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika v omejenem obdobju niso niti kumulativna ali alternativna niti izčrpna (glej v tem smislu sodbo z dne 8. decembra 2022, Caisse régionale de Crédit mutuel de Loire-Atlantique et du Centre Ouest, C‑600/21, EU:C:2022:970, točki 30 in 31).

84

Iz tega sledi, da je treba sodni nadzor sorazmernosti tega pogoja po potrebi opraviti na podlagi dodatnih meril. Tako mora nacionalno sodišče – glede na učinke, ki jih lahko ima pogoj o predčasni zapadlosti, vključen v pogodbo o potrošniškem kreditu, ki je zavarovan z družinskim stanovanjem, kot je ta iz postopka v glavni stvari – pri presoji nepoštenosti možnosti, ki jo ta pogoj daje upniku, v okviru analize morebitnega pogodbenega neravnotežja, ki ga ustvarja navedeni pogoj, upoštevati okoliščino, da lahko upnik zaradi izvršitve navedenega pogoja zneske, dolgovane na podlagi istega pogoja, po potrebi izterja s prodajo tega stanovanja brez kakršnega koli sodnega postopka.

85

V zvezi s tem mora nacionalno sodišče v okviru presoje sredstev, s katerimi lahko potrošnik odpravi učinke celotne zapadlosti zneskov, dolgovanih na podlagi kreditne pogodbe, upoštevati posledice prisilne izselitve potrošnika in njegove družine iz stanovanja, ki je njihovo glavno prebivališče. Pravica do stanovanja je namreč temeljna pravica, zagotovljena s členom 7 Listine, ki jo mora nacionalno sodišče upoštevati v zvezi z izvajanjem Direktive 93/13. Sodišče je v zvezi s tem poudarilo, kako pomembno je za nacionalno sodišče, da ima na voljo začasne ukrepe, ki omogočajo prekinitev ali ustavitev nezakonitega postopka izvršbe na podlagi hipoteke, če se taki ukrepi izkažejo za potrebne, da se zagotovi učinkovitost varstva, ki se želi doseči z Direktivo 93/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 10. septembra 2014, Kušionová, C‑34/13, EU:C:2014:2189, točke od 63 do 66).

86

Če bi predložitveno sodišče na podlagi zgoraj navedenih meril v okviru presoje nepoštenosti pogoja o predčasni zapadlosti ugotovilo, da v obravnavanem primeru pravica, določena v korist banke VÚB, da ta zahteva predčasno vračilo preostanka dolgovanega zneska na podlagi zadevne kreditne pogodbe, ki je zavarovana z družinskim stanovanjem tožečih strank iz postopka v glavni stvari, temu prodajalcu ali ponudniku omogoča, da to pravico uveljavlja, ne da bi moral upoštevati obseg neizpolnitve obveznosti potrošnikov glede na dodeljeni znesek in trajanje kredita, bi ta ugotovitev lahko vodila nacionalno sodišče do tega, da bi moralo ta pogoj šteti za nepošten, ker bi v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnikov povzročil znatno neravnotežje glede na vse okoliščine, v katerih je bila ta pogodba sklenjena in s katerimi je bil prodajalec ali ponudnik ob sklenitvi te pogodbe lahko seznanjen.

87

Če bi se na koncu te analize ugotovilo, da je pogodbeni pogoj nepošten, bi moralo nacionalno sodišče njegovo uporabo zavrniti, da ne bi imel zavezujočih učinkov za potrošnika, razen če ta temu nasprotuje (sodba z dne 16. julija 2020, Caixabank in Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, C‑224/19 in C‑259/19, EU:C:2020:578, točka 50).

88

V zvezi s tem pogoji, ki jih določa nacionalno pravo, na katere se sklicuje člen 6(1) Direktive 93/13, ne smejo ogroziti bistva pravice, ki jo imajo potrošniki na podlagi te določbe, da jih pogoj, ki se šteje za nepošten, ne zavezuje (sodba z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 51 in navedena sodna praksa).

89

Ob opustitvi tega nadzora bi se namreč varstvo potrošnika izkazalo za necelovito in nezadostno ter ne bi pomenilo niti ustreznega niti učinkovitega sredstva za dosego prenehanja uporabe te vrste pogojev, kar je v nasprotju s tem, kar določa člen 7(1) Direktive 93/13 (sodba z dne 26. januarja 2017, Banco Primus, C‑421/14, EU:C:2017:60, točka 52 in navedena sodna praksa).

90

Ob upoštevanju vseh zgoraj navedenih razlogov je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1), člen 4(1), člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi s členoma 7 in 38 Listine razlagati tako, da nasprotujejo nacionalni ureditvi, na podlagi katere se pri sodnem nadzoru nepoštenosti pogoja o predčasni zapadlosti iz potrošniške kreditne pogodbe ne upošteva sorazmernost možnosti prodajalca ali ponudnika, da izvrši pravico, ki jo ima na podlagi tega pogoja, glede na merila, povezana zlasti z obsegom neizpolnitve pogodbenih obveznosti potrošnika, kot je znesek obrokov, ki niso bili plačani, glede na skupni znesek kredita in trajanje pogodbe, ter možnostjo, da bi uporaba tega pogoja povzročila, da lahko prodajalec ali ponudnik zneske, dolgovane na podlagi navedenega pogoja, izterja s prodajo potrošnikovega družinskega stanovanja brez vsakršnega sodnega postopka.

91

Glede na odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

92

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo:

Člen 3(1), člen 4(1), člen 6(1) in člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah v povezavi s členoma 7 in 38 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da

nasprotujejo nacionalni ureditvi, na podlagi katere se pri sodnem nadzoru nepoštenosti pogoja o predčasni zapadlosti iz potrošniške kreditne pogodbe ne upošteva sorazmernost možnosti prodajalca ali ponudnika, da izvrši pravico, ki jo ima na podlagi tega pogoja, glede na merila, povezana zlasti z obsegom neizpolnitve pogodbenih obveznosti potrošnika, kot je znesek obrokov, ki niso bili plačani, glede na skupni znesek kredita in trajanje pogodbe, ter možnostjo, da bi uporaba tega pogoja povzročila, da lahko prodajalec ali ponudnik zneske, dolgovane na podlagi navedenega pogoja, izterja s prodajo potrošnikovega družinskega stanovanja brez vsakršnega sodnega postopka.