–

za F C C in M A B I. Fernández Grañeda, F. Gómez Hidalgo Terán in J. Zaera Herrera, abogados,

–

za Caixabank SA J. Gutiérrez de Cabiedes Hidalgo de Caviedes, J. Rodríguez Cárcamo in E. Valencia Ortega, abogados,

–

za špansko vlado A. Ballesteros Panizo in A. Pérez-Zurita Gutiérrez, agenta,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Rocchittom, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo J. Baquero Cruz in N. Ruiz García, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) in člena 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med F C C in M A B, potrošnikoma, ter Caixabank SA, nekdanjo Bankia SA, kreditno institucijo, glede zahteve za vračilo zneskov, plačanih na podlagi pogodbenega pogoja, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo.

3

Člen 6(1) Direktive 93/13 določa:

„Države članice določijo, da nepošteni pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nepoštenih pogojev.“

4

Člen 7(1) te direktive določa:

„Države članice zagotovijo, da v interesu potrošnikov in konkurentov obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki.“

5

Člen 121–20 Ley 29/2002, primera Ley del Código Civil de Cataluña (zakon 29/2002, prvi zakon o civilnem zakoniku Katalonije) z dne 30. decembra 2002 (BOE št. 32 z dne 6. februarja 2003, v nadaljevanju: katalonski civilni zakonik) določa:

„Kakršni koli zahtevki zastarajo v desetih letih, razen če je zadevna oseba pred tem s priposestvovanjem pridobila pravico ali če ta zakonik oziroma posebni zakoni določajo drugače.“

6

Člen 121–23(1) katalonskega civilnega zakonika določa:

„Zastaralni rok začne teči, ko je – po nastanku in izvršljivosti zahtevka – oseba, ki z njim razpolaga, seznanjena ali je lahko razumno seznanjena z okoliščinami, na katerih zahtevek temelji, in s tem, zoper katero osebo ga je mogoče uveljaviti.“

7

Člen 121–11 tega zakonika določa:

„Razlogi za pretrganje zastaralnega roka so:

8

Tožeči stranki v postopku v glavni stvari sta leta 2007 sklenili pogodbo o hipotekarnem kreditu. Ker je bil pogoj v tej pogodbi, ki je tožečima strankama iz postopka v glavni stvari nalagal plačilo vseh stroškov v zvezi z ustanovitvijo hipoteke (v nadaljevanju: pogoj o stroških), razglašen za ničnega s sodbo Juzgado de Primera Instancia no 50 de Barcelona (sodišče prve stopnje št. 50 v Barceloni, Španija) z dne 2. maja 2019, so bili zneski, plačani iz naslova notarskih pristojbin, vrnjeni tožečima strankama iz postopka v glavni stvari.

9

Zadnjenavedeni sta 23. februarja 2021 pri predložitvenem sodišču, Juzgado de Primera Instancia no 20 de Barcelona (sodišče prve stopnje št. 20 v Barceloni, Španija), vložili tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi pogoja o stroških iz naslova pristojbin za registracijo in administrativnih stroškov, v znesku 295,36 EUR.

10

Banka Caixabank pred predložitvenim sodiščem trdi, da je tožba tožečih strank v postopku v glavni stvari zastarala. Po njenem mnenju je zastaralni rok, ki je v skladu s katalonskim civilnim zakonikom deset let, začel teči ob ustanovitvi hipoteke leta 2007, ko so bili plačani zneski, katerih vračilo je predmet postopka v glavni stvari.

11

Tožeči stranki iz postopka v glavni stvari trdita, da je v skladu z ugotovitvami, ki izhajajo iz sodbe z dne 22. aprila 2021, Profi Credit Slovakia (C‑485/19, EU:C:2021:313), zastaralni rok začel teči šele, ko je Juzgado de Primera Instancia no 50 de Barcelona (sodišče prve stopnje št. 50 v Barceloni) ugotovilo ničnost pogoja o stroških. Dodajata, da je Sodišče v sodbi z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance (od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470), razsodilo, da zastaralni rok ne more začeti teči ob podpisu pogodbe.

12

Po mnenju predložitvenega sodišča se postavlja vprašanje, kdaj se šteje, da je potrošnik seznanjen z dejstvi, na katerih temelji tožba za vračilo zneskov, plačanih na podlagi ničnega pogoja. Meni, da ni nobenega dvoma, da bi bila člena 6(1) in 7(1) Direktive 93/13 spoštovana, tako kot tudi načelo učinkovitosti prava Unije, če bi bil začetek teka zastaralnega roka določen ob ugotovitvi ničnosti pogoja o stroških. Vendar bi po mnenju predložitvenega sodišča lahko šlo za – čeprav bi bilo to bolj sporno – bodisi datum, ko je zadevni potrošnik plačal te zneske, bodisi datum, ko je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija) izdalo sodbo, s katero je bil standardiziran pogoj, katerega obseg je enak obsegu pogoja o stroških, razglašen za nepoštenega.

13

Nazadnje, predložitveno sodišče meni, da če bi bil začetek teka zastaralnega roka določen na dan plačila stroškov, bi tožba v tem primeru zastarala in potrošnika ne bi mogla dobiti vračila neupravičeno plačanih zneskov. Če pa bi bilo treba kot začetek zastaralnega roka določiti datum izdaje zgoraj navedene sodbe Tribunal Supremo (vrhovno sodišče), in sicer 23. december 2015, ali datum, ko je bila s sodno odločbo ugotovljena ničnost pogoja o stroških, v obravnavanem primeru 2. maj 2019, desetletni zastaralni rok še ne bi potekel in bi bila navedenima potrošnikoma še vedno lahko povrnjena škoda.

14

V teh okoliščinah je Juzgado de Primera Instancia no 20 de Barcelona (sodišče prve stopnje št. 20 v Barceloni) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

15

Najprej je treba opozoriti, da je Sodišče v bistvu že razsodilo, da je treba člen 6(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da je treba za pogodbeni pogoj, ki je razglašen za nepoštenega, načeloma šteti, da ni nikoli obstajal, tako da ne sme imeti učinkov za potrošnika. Zato mora biti posledica sodne ugotovitve nepoštenosti takega pogoja načeloma to, da se ponovno vzpostavi pravni in dejanski položaj potrošnika, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo (sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 61, in z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 57).

16

Iz tega izhaja, da obveznost nacionalnega sodišča, da ne uporabi nepoštenega pogodbenega pogoja, ki nalaga plačilo zneskov, ki so se izkazali za neupravičene, načeloma zajema restitucijski učinek glede teh zneskov (sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 62, in z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 58).

17

Neobstoj takega restitucijskega učinka bi namreč lahko ogrozil odvračilni učinek, ki ga člen 6(1) Direktive 93/13 v povezavi s členom 7(1) te direktive pripisuje ugotovitvi nepoštenosti pogojev v pogodbah, ki jih s potrošniki sklenejo prodajalci ali ponudniki (sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 63, in z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 58).

18

Člen 6(1) Direktive 93/13 sicer zahteva, da države članice določijo, da nepošteni pogoji za potrošnike niso zavezujoči, „kakor je določeno z nacionalnim pravom“ (sodbi z dne 6. oktobra 2009, Asturcom Telecomunicaciones, C‑40/08, EU:C:2009:615, točka 57, in z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 64).

19

Vendar ureditev varstva, ki ga potrošnikom zagotavlja Direktiva 93/13, z nacionalnim pravom ne sme spremeniti obsega in torej vsebine tega varstva ter tako ogroziti krepitve učinkovitosti tega varstva s sprejetjem enotnih pravil glede nepoštenih pogojev, kar je bil, kot je navedeno v deseti uvodni izjavi Direktive 93/13, namen zakonodajalca Evropske unije (sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 65, in z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 60).

20

Zato mora taka ugotovitev – čeprav morajo države članice v svojem nacionalnem pravu opredeliti podrobna pravila, v okviru katerih se poda ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja in se konkretni pravni učinki te ugotovitve materializirajo – omogočati ponovno vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi potrošnik bil, če tega pogoja ne bi bilo, zlasti z določitvijo pravice do vračila ugodnosti, ki jih je prodajalec ali ponudnik na podlagi navedenega nepoštenega pogoja neupravičeno pridobil v škodo tega potrošnika (sodbi z dne 21. decembra 2016, Gutiérrez Naranjo in drugi, C‑154/15, C‑307/15 in C‑308/15, EU:C:2016:980, točka 66, in z dne 15. junija 2023, Bank M. (Posledice ničnosti pogodbe), C‑520/21, EU:C:2023:478, točka 61).

21

Predložitveno sodišče s prvim in tretjim vprašanjem, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 ter člen 38 Listine o temeljnih pravicah razlagati tako, da nasprotujejo temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal ob sklenitvi pogodbe s prodajalcem ali ponudnikom na podlagi pogodbenega pogoja, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, začne teči na dan tega plačila oziroma vsekakor preden je bila s to odločbo ugotovljena ničnost tega pogoja.

22

Opozoriti je treba, da je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso, ob neobstoju pravil Unije na zadevnem področju, na podlagi načela procesne avtonomije v notranjem pravnem redu vsake države članice določiti procesna pravila za sodna pravna sredstva, katerih namen je varstvo pravic, ki jih imajo posamezniki na podlagi prava Unije, vendar pod pogojem, da ta pravila niso manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne položaje, za katere velja nacionalno pravo (načelo enakovrednosti), in v praksi ne onemogočajo ali pretirano otežujejo uveljavljanja pravic, ki jih daje pravo Unije (načelo učinkovitosti) (sodba z dne 22. aprila 2021, Profi Credit Slovakia, C‑485/19, EU:C:2021:313, točka 52 in navedena sodna praksa).

23

Kar zadeva načelo učinkovitosti, ki je edino obravnavano v tem postopku, je treba navesti, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali se z neko nacionalno postopkovno določbo onemogoča ali pretirano otežuje uporaba prava Unije, preučiti ob upoštevanju umestitve te določbe v celotnem postopku, poteka tega postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi organi. S tega vidika je treba po potrebi upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so načelo varstva pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in načelo učinkovitega poteka postopka (sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 28 in navedena sodna praksa).

24

Poleg tega je Sodišče pojasnilo, da obveznost držav članic, da zagotovijo učinkovitost pravic, ki jih imajo pravni subjekti na podlagi prava Unije, med drugim v zvezi s pravicami, ki izhajajo iz Direktive 93/13, vključuje zahtevo po zagotovitvi učinkovitega sodnega varstva, določeno tudi v členu 47 Listine o temeljnih pravicah, ki med drugim velja za opredelitev postopkovnih pravil v zvezi s tožbami, ki temeljijo na takih pravicah (sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 29 in navedena sodna praksa).

25

V zvezi z analizo značilnosti zastaralnega roka, kot je ta iz postopka v glavni stvari, je Sodišče pojasnilo, da se mora ta analiza nanašati na trajanje takega roka in podrobna pravila njegove uporabe, vključno z načinom sprožitve teka tega roka (sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 30 in navedena sodna praksa).

26

Sodišče je sicer razsodilo, da se za zahtevek, ki ga potrošnik vloži za ugotovitev nepoštenosti pogoja iz pogodbe, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ne more uporabljati nikakršen zastaralni rok (sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 38 in navedena sodna praksa), vendar je pojasnilo, da člen 6(1) in člen 7(1) te direktive ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, ki določa zastaralni rok za vložitev tožbe za uveljavljanje restitucijskih učinkov te ugotovitve, če sta spoštovani načeli enakovrednosti in učinkovitosti (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 39 in navedena sodna praksa).

27

Zato je treba ugotoviti, da uveljavljanje zastaralnega roka zoper restitucijske zahtevke, ki jih potrošniki vložijo za uveljavljanje pravic, ki jih imajo na podlagi Direktive 93/13, samo po sebi ni v nasprotju z načelom učinkovitosti, če z uporabo takšnega roka ni v praksi onemogočeno ali pretirano oteženo izvrševanje pravic, ki jih podeljuje ta direktiva (sodba z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 40 in navedena sodna praksa).

28

V zvezi s tem je treba upoštevati, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju tako glede pogajalske sposobnosti kot glede ravni obveščenosti, zaradi česar ta potrošnik pristopi k pogojem, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino. Prav tako je treba spomniti, da potrošniki morda ne vedo za nepoštenost pogoja iz pogodbe o hipotekarnem kreditu ali se ne zavedajo obsega svojih pravic, ki izhajajo iz Direktive 93/13 (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 45 in navedena sodna praksa).

29

Sodišče je v tem kontekstu presodilo, da uporaba zastaralnega roka, ki začne teči po podpisu te pogodbe – če ta uporaba pomeni, da lahko potrošnik zahteva vračilo plačil, izvršenih na podlagi pogodbenega pogoja, za katerega je bilo ugotovljeno, da je nepošten, le v določenem roku po podpisu te pogodbe, ne glede na to, ali je vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega pogoja – čezmerno oteži uresničevanje pravic tega potrošnika, ki so mu podeljene z Direktivo 93/13, in s tem krši načelo učinkovitosti v povezavi z načelom pravne varnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, Caixabank in Banco Bilbao Vizcaya Argentaria, C‑224/19 in C‑259/19, EU:C:2020:578, točka 91; glej po analogiji tudi sodbo z dne 22. aprila 2021, Profi Credit Slovakia, C‑485/19, EU:C:2021:313, točka 63).

30

Tako je v obravnavanem primeru iz predložitvene odločbe razvidno, da bi – glede na to, da je pogoj o stroških učinkoval ob sklenitvi pogodbe, ko so bili stroški plačani – določitev začetka teka zastaralnega roka za vložitev tožbe za vračilo navedenih stroškov ob tej sklenitvi in tem plačilu povzročila to, da bi ta tožba na dan vložitve s strani tožečih strank iz postopka v glavni stvari že zastarala, ne glede na to, ali so potrošniki vedeli oziroma bi vsaj lahko razumno vedeli za nepoštenost pogoja o stroških.

31

Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 28 in 29 te sodbe, je treba ugotoviti, da datum, ko je bila sklenjena pogodba, ki vsebuje nepošten pogoj, in so bili zadevni stroški plačani, kot tak ne more pomeniti začetka teka zastaralnega roka.

32

V okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, pa je potrošnik na dan, ko je odločba o ugotovitvi nepoštenosti zadevnega pogodbenega pogoja in njegovi ničnosti iz tega razloga postala pravnomočna, zagotovo vedel za nezakonitost tega pogoja. Zato lahko ta potrošnik od tega datuma načeloma učinkovito uveljavlja pravice, ki mu jih podeljuje Direktiva 93/13, in lahko zato začne teči zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo, katere glavni cilj je vzpostavitev potrošnikovega pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi ta bil, če tega pogoja ne bi bilo, kot je razvidno iz točk 15 in 20 te sodbe.

33

Ker gre namreč za sodno odločbo, ki je pravnomočna in je naslovljena na zadevnega potrošnika, se lahko ta takrat seznani z nepoštenostjo zadevnega pogoja in sam presodi, ali je primerno vložiti tožbo za vračilo zneskov, plačanih na podlagi tega pogoja, v roku, ki ga določa nacionalno pravo.

34

Tako je zastaralni rok, ki začne teči na dan, ko postane pravnomočna odločba, s katero je bila ugotovljena nepoštenost pogodbenega pogoja in je bil zato ta pogoj razveljavljen, združljiv z načelom učinkovitosti, saj ima potrošnik možnost, da se seznani s svojimi pravicami, preden ta rok začne teči oziroma poteče (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 46 in navedena sodna praksa).

35

Vendar je treba pojasniti, da čeprav – kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 29 te sodbe – Direktiva 93/13 nasprotuje temu, da lahko zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo zneskov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja, začne teči ne glede na to, ali je ta potrošnik vedel ali bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega pogoja, ta direktiva ne nasprotuje temu, da ima prodajalec ali ponudnik možnost dokazati, da je navedeni potrošnik za to dejstvo vedel ali bi lahko razumno vedel pred izdajo sodbe, s katero je bila ugotovljena ničnost navedenega pogoja.

36

V teh okoliščinah ni potrebna razlaga člena 38 Listine o temeljnih pravicah, da bi se ugotovilo, ali v njem določene temeljne pravice nasprotujejo nacionalni praksi, kakršna je ta, ki je predmet tega vprašanja.

37

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo in tretje vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujejo temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal ob sklenitvi pogodbe s prodajalcem ali ponudnikom na podlagi pogodbenega pogoja, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, izdano po plačilu teh stroškov, začne teči na dan tega plačila, ne glede na to, ali je ta potrošnik vedel ali bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega pogoja od tega plačila, oziroma preden je bila s to odločbo ugotovljena ničnost tega pogoja.

38

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, sklenjene s prodajalcem ali ponudnikom, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, začne teči na dan, ko je nacionalno vrhovno sodišče v predhodni sodbi v ločeni zadevi standardiziran pogoj, ki ustreza temu pogoju iz te pogodbe, razglasilo za nepoštenega.

39

Kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah 15 in 20 te sodbe, je namen Direktive 93/13 omogočiti vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v katerem bi bil potrošnik, če tega nepoštenega pogoja ne bi bilo, zlasti z določitvijo pravice do vračila ugodnosti, ki jih je prodajalec ali ponudnik na podlagi navedenega nepoštenega pogoja neupravičeno pridobil v škodo tega potrošnika.

40

Določitev začetka teka zastaralnega roka za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi nepoštenega pogodbenega pogoja, na dan, ko je nacionalno vrhovno sodišče izreklo sodbo, s katero je bil standardiziran pogoj, ki ustreza pogoju, navedenemu v sporni pogodbi, razglašen za nepoštenega, pa v številnih primerih prodajalcu ali ponudniku omogoča, da na podlagi nepoštenega pogoja obdrži neupravičeno pridobljene zneske v škodo tega potrošnika, kar naj ne bi bilo združljivo z zahtevo, ki izhaja iz sodne prakse, navedene v točki 29 te sodbe, v skladu s katero tega izhodišča ni mogoče določiti neodvisno od vprašanja, ali je navedeni potrošnik vedel oziroma bi lahko razumno vedel za nepoštenost tega zadnjenavedenega pogoja, na katerem temelji pravica do vračila, in ne da bi bila prodajalcu ali ponudniku naložena obveznost potrebne skrbnosti in zagotavljanja informacij potrošniku, s čimer bi bil poudarjen podrejeni položaj potrošnika, ki ga Direktiva 93/13 želi omiliti.

41

Poleg tega ob neobstoju obveznosti prodajalca ali ponudnika, da v zvezi s tem zagotovi informacije, ni mogoče domnevati, da je potrošnik lahko razumno seznanjen z dejstvom, da ima pogoj v njegovi pogodbi enak obseg kot standardiziran pogoj, katerega nepoštenost je ugotovilo nacionalno vrhovno sodišče.

42

Namreč, čeprav lahko sodna praksa vrhovnega sodišča države članice potrošniku omogoči, da se seznani z nepoštenostjo standardiziranega pogoja, ki je vključen v njegovo pogodbo s prodajalcem ali ponudnikom, pod pogojem, da je dovolj javen, pa od tega potrošnika, ki ga želi Direktiva 93/13 ob upoštevanju njegovega položaja podrejenosti v razmerju do prodajalca ali ponudnika zaščititi, ni mogoče pričakovati, da bo storil korak, ki spada v okvir pravnega raziskovanja (glej v tem smislu sodbo z dne 13. julija 2023, Banco Santander (Napotilo na uradni indeks), C‑265/22, EU:C:2023:578, točka 60).

43

Poleg tega je treba v zvezi s tem poudariti, da taka nacionalna sodna praksa ne omogoča nujno, da se vsi tovrstni pogoji, ki so vključeni v vse pogodbe med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom v pravnem redu te države članice, razglasijo za nepoštene. Kadar nacionalno vrhovno sodišče ugotovi, da je standardiziran pogoj nepošten, je treba načeloma za vsak primer posebej še ugotoviti, v kolikšnem obsegu je pogoj, ki je vključen v konkretno pogodbo, enakovreden temu standardiziranemu pogoju in ga je treba na enaki podlagi kot zadnjenavedenega šteti za nepoštenega.

44

V skladu s členom 3(1) in členom 4(1) Direktive 93/13 preučitev morebitne nepoštenosti pogoja v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, pri kateri se ugotovi tudi to, ali ta pogoj v škodo potrošnika ustvarja znatno neravnovesje med pravicami in obveznostmi pogodbenih strank, je treba opraviti ob upoštevanju zlasti vseh okoliščin, ki so obstajale v času sklenitve pogodbe. Taka preučitev vsakega posameznega primera je še toliko pomembnejša, ker lahko nepoštenost pogoja izhaja iz pomanjkanja njegove preglednosti. Tako načeloma ni mogoče domnevati, da je določen pogodbeni pogoj nepošten, saj je taka opredelitev lahko odvisna od posebnih okoliščin sklenitve vsake pogodbe in zlasti od posebnih informacij, ki jih vsak prodajalec ali ponudnik zagotovi vsakemu potrošniku.

45

Iz teh ugotovitev izhaja, da od povprečnega potrošnika, ki je razumno pozoren in preudaren, ne bi bilo mogoče zahtevati, da se na lastno pobudo redno seznanja z odločitvami nacionalnega vrhovnega sodišča v zvezi s standardiziranimi pogoji v pogodbah iste vrste, kot so pogodbe, ki jih je lahko sklenil s prodajalci ali ponudniki, poleg tega pa tudi, da na podlagi sodbe nacionalnega vrhovnega sodišča ugotovi, ali je pogoj, kot je tisti, ki je vključen v določeno pogodbo, nepošten.

46

Poleg tega bi bilo v nasprotju z Direktivo 93/13, če bi bilo prodajalcu ali ponudniku dovoljeno, da se zaradi svoje pasivnosti okoristi v primeru te nezakonitosti, ki jo je ugotovilo nacionalno vrhovno sodišče. V okoliščinah, kakršne so te v postopku v glavni stvari, ima prodajalec ali ponudnik v vlogi bančne ustanove načeloma specializirano pravno službo, ki je sestavila pogodbo, obravnavano v tej zadevi, in ki lahko spremlja razvoj sodne prakse tega sodišča ter na podlagi slednje oblikuje zaključke glede pogodb, ki jih je ta ustanova že sklenila. Taka bančna institucija ima načeloma tudi službo za storitve za stranke, ki ima na voljo vse potrebne informacije za enostaven stik z zadevnimi strankami.

47

Glede na zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 6(1) in člen 7(1) Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta temu, da zastaralni rok za vložitev tožbe za vračilo stroškov, ki jih je potrošnik plačal na podlagi pogoja iz pogodbe, sklenjene s prodajalcem ali ponudnikom, katerega nepoštenost je bila ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo, začne teči na datum, ko je nacionalno vrhovno sodišče v predhodni sodbi v ločeni zadevi za nepoštenega razglasilo standardiziran pogoj, ki ustreza temu pogoju iz te pogodbe.

48

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deveti senat) razsodilo: