–

za Monz Handelsgesellschaft International mbH & Co. KG C. Rohnke in T. Winter, Rechtsanwälte,

–

za Büchel GmbH & Co. Fahrzeugtechnik KG M. Pilla, Rechtsanwalt,

–

za Evropsko komisijo E. Gippini Fournier, J. Samnadda in T. Scharf, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(3) in (4) Direktive 98/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 1998 o pravnem varstvu modelov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 21, str. 120).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbama Monz Handelsgesellschaft International mbH & Co. KG (v nadaljevanju: Monz) in Büchel GmbH & Co. Fahrzeugtechnik KG (v nadaljevanju: Büchel) glede zahteve za razglasitev ničnosti registriranega nacionalnega modela, ki jo je vložila zadnjenavedena družba.

3

V uvodni izjavi 12 Direktive 98/71 je navedeno:

„[…] varstvo [naj] ne zajema tistih sestavnih delov, ki med normalno uporabo izdelka niso vidni, pa tudi ne tistih značilnosti takšnih delov, ki niso vidne, kadar je del vključen, ali ki same zase ne izpolnjujejo pogojev glede novosti in individualne narave; […] značilnosti videza izdelka, ki so iz naštetih razlogov izvzete iz varstva, [se] ne sme upoštevati za namen ocenjevanja, ali druge lastnosti modela izpolnjujejo pogoje za varstvo“.

4

Člen 1 te direktive, naslovljen „Opredelitve“, določa:

„Za namene te direktive:

5

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Pogoji za varstvo“, določa:

„1.   Države članice varujejo modele z registracijo in njihovim imetnikom zagotovijo izključne pravice v skladu z določbami te direktive.

2.   Videz izdelka je varovan z modelom, če je nov in ima individualno naravo.

3.   Za videz izdelka, uporabljen ali vgrajen v izdelek, ki je sestavni del kompleksnega izdelka, se šteje, da je nov in da ima individualno naravo, le v naslednjih primerih:

4.   ‚Normalna uporaba‘ v pomenu odstavka 3(a) pomeni uporabo pri končnem uporabniku, kar izključuje vzdrževanje, servisiranje ali popravljanje.“

6

Člen 5 iste direktive, naslovljen „Individualna narava“, v odstavku 1 določa:

„Šteje se, da ima videz izdelka individualno naravo, če se celotni vtis, ki ga naredi na seznanjenega uporabnika, razlikuje od celotnega vtisa, ki ga na takega uporabnika naredi videz izdelka, dostopnega javnosti pred datumom vložitve prijave registracije ali datumom prednostne pravice, če se ta zahteva.“

7

V uvodnih izjavah 9 in 12 Uredbe Sveta (ES) št. 6/2002 z dne 12. decembra 2001 o modelih Skupnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 27, str. 142) je navedeno:

[…]

8

Člen 4 te uredbe, naslovljen „Zahteve za varstvo“, določa:

„1.   Videz izdelka je varovan z modelom Skupnosti, če je nov in ima individualno naravo.

2.   Videz izdelka, uporabljen ali vgrajen v izdelek, ki predstavlja sestavni del kompleksnega izdelka, šteje, da je nov in da ima individualno naravo le v naslednjih primerih:

3.   ‚Normalna uporaba‘ v pomenu odstavka 2(a) pomeni uporabo pri končnem uporabniku, kar izključuje vzdrževanje, servisiranje ali popravljanje.“

9

Člen 3(3) in (4) Direktive 98/71 je prenesen s členom 1, točka 4, in členom 4 Gesetz über den rechtlichen Schutz von Design (zakon o pravnem varstvu modelov) z dne 24. februarja 2014 (BGBl. 2014 I, str. 122), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: DesignG).

10

Člen 1 DesignG, naslovljen „Opredelitve pojmov“, v točki 3 določa, da je kompleksni izdelek izdelek, sestavljen iz več sestavnih delov, ki jih je mogoče zamenjati, tako da se izdelek lahko razstavi in ponovno sestavi. V skladu s točko 4 tega člena 1 je „normalna uporaba“ opredeljena kot uporaba pri končnem uporabniku, kar izključuje vzdrževanje, servisiranje ali popravljanje.

11

Člen 4 DesignG, naslovljen „Sestavni deli kompleksnega izdelka“, določa, da se za videz, uporabljen ali vgrajen v izdelek, ki je sestavni del kompleksnega izdelka, šteje, da je nov in da ima individualno naravo, le če sestavni del, potem ko je vgrajen v kompleksni izdelek, ob normalni uporabi slednjega ostane viden in če vidne značilnosti sestavnega dela same po sebi izpolnjujejo pogoje glede novosti in individualne narave.

12

Monz, družba nemškega prava, je imetnica modela, ki je od 3. novembra 2011 registriran pri Deutsches Patent‑ und Markenamt (nemški urad za patente in znamke, Nemčija; v nadaljevanju: DPMA) za proizvode „sedeži za kolesa ali motorje“. Ta model je registriran s tem edinim prikazom videza, ki kaže spodnjo stran sedeža:

13

Büchel, družba nemškega prava, je 27. julija 2016 pri DPMA zahtevala razglasitev ničnosti modela iz postopka v glavni stvari, pri čemer je trdila, da ta ne izpolnjuje potrebnih pogojev za pridobitev pravnega varstva modelov v skladu s členom 4 DesignG. Zlasti je trdila, da ta videz, uporabljen za sedež, ki je sestavni del kompleksnega izdelka, kot je „kolo“ ali „motor“, ni viden v primeru normalne uporabe tega izdelka.

14

DPMA je predlog za razglasitev ničnosti zavrnil, ker je ugotovil, da glede modela iz postopka v glavni stvari ni podan noben razlog za izključitev varstva na podlagi člena 4 DesignG. Po navedbah tega urada je sedež za kolo, na katerem se uporablja videz iz tega modela, sicer res „sestavni del kompleksnega izdelka“, vendar ta sestavni del v primeru normalne uporabe tega kompleksnega izdelka ostane viden. DPMA je menil, da normalna uporaba takega izdelka zajema tudi „razstavljanje in ponovno sestavljanje sedeža, ki ni namenjeno vzdrževanju, servisiranju ali popravljanju“, pri čemer so zadnjenavedene uporabe na izčrpnem seznamu uporab, ki so izključene iz tega pojma, v smislu člena 1, točka 4, DesignG.

15

Po pritožbi, ki jo je zoper navedeno odločbo vložila družba Büchel, je zvezno patentno sodišče (Bundespatentgericht, Nemčija) 27. februarja 2020 odločilo, da je sporni model ničen, ker ne izpolnjuje zahtev glede novosti in individualne narave. Po navedbah navedenega sodišča so od samega začetka do pravnega varstva modela v skladu s členom 4 DesignG upravičeni le tisti sestavni deli, ki ostanejo „kot sestavni deli kompleksnega izdelka po montaži/vgradnji vanj vidni“. Nasprotno pa za sestavni del, ki bi bil viden šele zaradi njegove ločitve od kompleksnega izdelka ali ob tej ločitvi, ni mogoče šteti, da izpolnjuje pogoj vidnosti in zato ne more biti upravičen do tega varstva. Isto sodišče je poleg tega menilo, da je normalna uporaba v smislu člena 1, točka 4, DesignG samo vožnja s kolesom ter usedanje nanj in sestopanje z njega. Pri teh uporabah pa po njegovem mnenju spodnja stran sedeža ni vidna niti končnemu uporabniku niti tretjim osebam.

16

Družba Monz je zoper to odločbo vložila pritožbo pri Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija), ki je predložitveno sodišče. To sodišče meni, da je rešitev spora o glavni stvari odvisna od razlage pojmov „vidnost“ in „normalna uporaba“ v smislu člena 3(3) in (4) Direktive 98/71.

17

Predložitveno sodišče najprej navaja, da se strinja z mnenjem Bundespatentgericht (zvezno patentno sodišče), v skladu s katerim je na podlagi sodne prakse Sodišča, ki izhaja zlasti iz sodbe z dne 20. decembra 2017, Acacia in D’Amato (C‑397/16 in C‑435/16, EU:C:2017:992, točka 64), kolo kompleksen izdelek, sedež pa je sestavni del tega izdelka.

18

Navedeno sodišče meni, da je treba za rešitev spora, ki mu je predložen, ugotoviti, prvič, ali je treba zahtevo glede „vidnosti“ sestavnega dela po tem, ko je vgrajen v kompleksni izdelek, ob „normalni uporabi“ tega izdelka presojati ob upoštevanju nekaterih pogojev uporabe navedenega izdelka ali nekaterih zornih kotov opazovalca ali, nasprotno, ob upoštevanju zgolj objektivne možnosti, da se videz, ki je uporabljen za sestavni del, ki je vključen v kompleksni izdelek, razpozna.

19

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, po eni strani, da je Bundespatentgericht (zvezno patentno sodišče) ugotovilo, da bi bilo potrebno, da sestavni del pri normalni uporabi kompleksnega izdelka, v katerega je vgrajen ta sestavni del, pri končnem uporabniku ostane viden za končnega uporabnika ali tretje osebe. Po drugi strani naj bi tožeča stranka v postopku v glavni stvari trdila, da za to, da je lahko videz varovan, zadostuje, da ga je mogoče identificirati, kadar je sestavni del, na katerem se uporabi, vključen v kompleksni izdelek. Zato naj vprašanje, ali je mogoče videz zlahka opaziti iz posebnega „zornega kota“, ne bi bilo upoštevno.

20

V tem okviru se predložitveno sodišče sprašuje o razlagi člena 3(3) in (4) Direktive 98/71, ker meni, da iz te direktive ni mogoče jasno sklepati o namenu teh določb.

21

Navedeno sodišče zlasti meni, da je preudarek, v skladu s katerim proizvajalec, ki ne vidi potrebe, da bi vidno predstavil videz, nima interesa za uveljavljanje varstva tega videza, preveč ozkogleden, ker ni nujno, da gre pri imetniku modela, proizvajalcu sestavnega dela in proizvajalcu kompleksnega izdelka za isto osebo.

22

Poleg tega opozarja, da je v skladu z doktrino ta določba v nasprotju z načelom, v skladu s katerim mora biti primernost za upravičenost do pravnega varstva modelov ob registraciji zadevnega modela že dokazana.

23

Po mnenju predložitvenega sodišča te ugotovitve govorijo v prid ozki razlagi člena 3(3) in (4) Direktive 98/71.

24

Vendar navedeno sodišče meni, da čeprav pomen izraza „viden“ v vsakdanjem jeziku napeljuje na objektivno razumevanje, ki napotuje na možnost zaznavanja stvari, iz izraza „normalna uporaba“ ni mogoče sklepati, da so posebne oblike opazovanja kompleksnega izdelka izključene.

25

Drugič, določiti naj bi bilo treba merila, ki so upoštevna za presojo „normalne uporabe“ kompleksnega izdelka pri končnem uporabniku v smislu člena 3(4) te direktive.

26

V zvezi s tem naj bi se postavljalo zlasti vprašanje, ali je treba pri taki presoji upoštevati uporabo, ki si jo je zamislil proizvajalec sestavnega dela ali kompleksnega izdelka, ali zgolj običajno uporabo kompleksnega izdelka pri končnem uporabniku.

27

Predložitveno sodišče meni, da je opredelitev pojma „normalna uporaba“ iz člena 3(4) Direktive 98/71 mogoče razumeti tako, da je za zakonodajalca Unije vsaka uporaba kompleksnega izdelka pri končnem uporabniku načeloma normalna uporaba, razen izjem, ki so navedene v tej določbi.

28

V zvezi z merilom uporabe, ki si jo je zamislil proizvajalec sestavnega dela ali kompleksnega izdelka, navedeno sodišče navaja, da bi po njegovem mnenju to merilo omogočilo izognitev izključitvi pravnega varstva modelov, ker bi bila uporaba kompleksnega izdelka pri končnih uporabnikih neupoštevna, pri čemer opozarja na svoje pridržke v zvezi s tem merilom, navedene v točki 21 te sodbe.

29

Tretjič, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je odločilna le glavna uporaba kompleksnega izdelka ali pa je treba po potrebi upoštevati tudi druge uporabe tega izdelka.

30

V zvezi s tem je naklonjeno široki razlagi člena 3(4) Direktive 98/71, da bi se zmanjšali učinki člena 3(3) te direktive, za katerega se v doktrini šteje, da je v nasprotju z logiko sistema varstva modelov, ter da bi se preprečilo večje neenako obravnavanje imetnikov modelov, ki zajemajo sestavne dele kompleksnih izdelkov, in imetnikov drugih modelov.

31

V teh okoliščinah je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

32

Predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, prvič, ali je treba člen 3(3) in (4) Direktive 98/71 razlagati tako, da je treba zahtevo glede „vidnosti“ iz te določbe, da se videzu, ki se uporablja za izdelek, ki je sestavni del kompleksnega izdelka ali je vgrajen v ta izdelek, lahko prizna pravno varstvo modelov, presojati glede na nekatere pogoje uporabe tega kompleksnega izdelka ali zgolj glede na objektivno možnost, da se videz, ki je uporabljen za sestavni del, ki je vključen v kompleksni izdelek, razpozna, in drugič, katera merila so upoštevna za opredelitev „normalne uporabe“ kompleksnega izdelka pri končnem uporabniku.

33

Ti vprašanji sta postavljeni v okviru spora, ki izhaja iz zahteve družbe Büchel za razglasitev ničnosti modela iz postopka v glavni stvari, ker naj videz, na katerega se nanaša ta model, ne bi mogel biti upravičen do pravnega varstva modelov, saj naj sedež, ki je sestavni del kompleksnega izdelka, kot je „kolo“ ali „motor“, v primeru normalne uporabe tega kompleksnega izdelka ne bi bil viden.

34

Najprej je treba ugotoviti, da je v obravnavanem primeru sedež za kolo ali motor sestavni del kompleksnega izdelka v smislu člena 3(3) Direktive 98/71, saj je kolo oziroma motor sam po sebi kompleksen izdelek v smislu člena 1(c) te direktive. Sedež se namreč lahko zamenja, tako da se lahko kolo ali motor razstavi in ponovno sestavi, brez tega sestavnega dela pa se ta kompleksni izdelek ne bi mogel normalno uporabljati (glej po analogiji sodbo z dne 20. decembra 2017, Acacia in D'Amato, C‑397/16 in C‑435/16, EU:C:2017:992, točke od 64 do 66).

35

Na prvem mestu je treba opozoriti, da se v skladu s členom 3(3) Direktive 98/71 ob upoštevanju njene uvodne izjave 12 za videz izdelka, uporabljen ali vgrajen v izdelek, ki je sestavni del kompleksnega izdelka, šteje, da je nov in ima individualno naravo, le če sestavni del, potem ko je vgrajen v kompleksni izdelek, ob normalni uporabi slednjega ostane viden (točka (a)) in če vidne značilnosti sestavnega dela same po sebi izpolnjujejo pogoja glede novosti in individualne narave (točka (b)).

36

Člen 3(3) Direktive 98/71 tako določa specialno pravilo, ki se nanaša posebej na videz izdelka, uporabljen ali vgrajen v izdelek, ki je sestavni del kompleksnega izdelka v smislu člena 1(c) Direktive 98/71.

37

Nato je treba opozoriti, da je v skladu s členom 1(a) Direktive 98/71 predmet pravnega varstva modelov na podlagi te direktive videz, ki je izgled izdelka ali njegovega dela.

38

V okviru varstva modelov, določenega z Uredbo št. 6/2002, je Sodišče že razsodilo, da je izgled odločilni element videza in da je to, da je neka značilnost videza vidna, bistveni pogoj za to varstvo (glej v tem smislu sodbi z dne 21. septembra 2017, Easy Sanitary Solutions in EUIPO/Group Nivelles, C‑361/15 P in C‑405/15 P, EU:C:2017:720, točki 62 in 63, ter z dne 28. oktobra 2021, Ferrari, C‑123/20, EU:C:2021:889, točka 30).

39

Natančneje, glede videzov, ki so vgrajeni v izdelek, ki je sestavni del kompleksnega izdelka, je Sodišče pojasnilo, da mora biti izgled kompleksnega izdelka, da bi bil lahko varovan kot model, po definiciji viden in določen z značilnostmi, ki sestavljajo njegov posebni izgled, in sicer z linijami, obrisi, barvami, oblikami ali s posebno teksturo. To pomeni, da se izgled tega sestavnega dela ne sme povsem izgubiti v celotnem izdelku (glej v tem smislu sodbo z dne 28. oktobra 2021, Ferrari, C‑123/20, EU:C:2021:889, točki 49 in 50).

40

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da se ista načela uporabljajo za sistem varstva modelov, določen z Direktivo 98/71.

41

Tako člen 3(3)(a) Direktive 98/71 zahteva, da mora sestavni del, ki je vgrajen v kompleksni izdelek, da bi lahko užival varstvo kot model, ob normalni uporabi tega izdelka ostati viden. Poleg tega naj v skladu z uvodno izjavo 12 te direktive varstvo ne bi zajemalo tistih sestavnih delov, ki med normalno uporabo izdelka niso vidni, pa tudi ne tistih značilnosti takšnih delov, ki niso vidne, kadar je del vključen, ali ki same zase ne izpolnjujejo zahtev glede novosti in individualne narave.

42

To omejitev pravnega varstva modelov na vidne značilnosti zadevnega sestavnega dela pojasnjuje dejstvo, da izgled tega sestavnega dela izhaja izključno iz njih.

43

To razlago potrjujeta sistematika Direktive 98/71 in cilj, ki mu sledi člen 3(3) te direktive. Varstvo modela na podlagi te direktive namreč velja le za značilnosti, ki so odločilne za izgled izdelka ali sestavnega dela tega izdelka. Sestavni del, ki je viden, pa nujno prispeva k izgledu kompleksnega izdelka (glej po analogiji sodbo z dne 20. decembra 2017, Acacia in D'Amato, C‑397/16 in C‑435/16, EU:C:2017:992, točka 73).

44

Poleg tega je iz člena 3(3)(a) Direktive 98/71 jasno razvidno, da mora sestavni del, potem ko je vgrajen v kompleksni izdelek, da bi bil upravičen do pravnega varstva modelov, ostati viden „ob normalni uporabi“ tega izdelka.

45

Iz tega izhaja, da abstraktna presoja vidnosti sestavnega dela, vgrajenega v kompleksni izdelek, ki ni povezana s kakršnim koli konkretnim položajem uporabe tega izdelka, ne zadošča, da bi bil tak sestavni del deležen varstva kot model na podlagi Direktive 98/71. V zvezi s tem je treba pojasniti, da pa člen 3(3) Direktive 98/711 ne zahteva, da mora sestavni del, ki je vgrajen v kompleksni izdelek, v celoti ostati viden v vsakem trenutku uporabe kompleksnega izdelka.

46

Kot je namreč generalni pravobranilec poudaril v točkah 33 in 34 sklepnih predlogov, vidnosti sestavnega dela, vgrajenega v kompleksni izdelek, v smislu člena 3(3) Direktive 98/71 v povezavi s členom 3(4) te direktive, ni mogoče presojati le z vidika končnega uporabnika tega izdelka. V zvezi s tem je treba upoštevati tudi vidnost takega sestavnega dela za zunanjega opazovalca.

47

Na drugem mestu, opozoriti je treba, da je v skladu s členom 3(4) Direktive 98/71 pojem „normalna uporaba“ kompleksnega izdelka opredeljen kot „uporaba pri končnem uporabniku, kar izključuje vzdrževanje, servisiranje ali popravljanje“. V skladu s to opredelitvijo „normalna uporaba“ ustreza uporabi končnega uporabnika. Iz nje so izrecno izključene uporabe pri končnem uporabniku, pri katerih gre za vzdrževanje, servisiranje ali popravilo kompleksnega izdelka.

48

V zvezi s tem je treba ugotoviti, ali pojem „normalna uporaba“ izdelka pri končnem uporabniku v smislu člena 3(4) Direktive 98/71 ustreza uporabi, ki si jo je zamislil proizvajalec ali oblikovalec sestavnega dela, uporabi, ki si jo je zamislil proizvajalec ali oblikovalec kompleksnega izdelka, ali običajni uporabi kompleksnega izdelka pri končnem uporabniku.

49

Prvič, glede vprašanja, ali „normalna uporaba“ kompleksnega izdelka ustreza uporabi, ki si jo je zamislil proizvajalec sestavnega dela, uporabi, ki si jo je zamislil proizvajalec kompleksnega izdelka, ali običajni uporabi tega izdelka pri končnem uporabniku, je treba najprej ugotoviti, da se v skladu s členom 3(4) Direktive 98/71 ta določba nanaša na „normalno uporabo“ kompleksnega izdelka pri končnem uporabniku.

50

V zvezi s tem sicer nemška različica člena 3(3) in (4) Direktive 98/71 kot merilo vidnosti sestavnega dela, ki je vgrajen v kompleksni izdelek, določa „uporabo v skladu z njegovim namenom“ („bestimmungsgemäße Verwendung“), vendar je v drugih jezikovnih različicah istih določb, kot so angleška („normal use“), francoska („utilisation normale“), italijanska („la normale utilizzazione“), španska („la utilización normal“) in nizozemska jezikovna različica („normaal gebruik“), navedeno, da mora sestavni del, ki je vgrajen v kompleksni izdelek, ostati viden ob „normalni“ ali „običajni rabi“ tega izdelka.

51

Poudariti je treba, da – kot je v bistvu poudarila Evropska komisija v pisnem stališču – normalna ali običajna uporaba kompleksnega izdelka pri končnem uporabniku praviloma ustreza uporabi, ki je v skladu z namenom kompleksnega izdelka, kot si ga je zamislil njegov proizvajalec ali oblikovalec.

52

Vendar je zakonodajalec Unije, kot je v bistvu navedla Komisija v zvezi s pojmom „normalna uporaba“, želel zajeti običajno uporabo kompleksnega izdelka pri končnem uporabniku, da bi se izključila uporaba tega izdelka v drugih fazah trgovanja in s tem preprečilo izogibanje pogoju vidnosti. Presoja „normalne uporabe“ kompleksnega izdelka v smislu člena 3(3)(a) in (4) Direktive 98/71 torej ne more temeljiti samo na nameri proizvajalca sestavnega dela ali kompleksnega izdelka.

53

Drugič, glede vprašanja, katera uporaba kompleksnega izdelka pri končnem uporabniku pomeni „normalno uporabo“ v smislu člena 3(4) Direktive 98/71, je treba najprej poudariti, da to, da v tej določbi ni pojasnjeno, katera vrsta uporabe takega izdelka je zajeta s tem pojmom in se na splošno nanaša na uporabo takega izdelka pri končnem uporabniku, govori v prid široki razlagi navedenega pojma.

54

V zvezi s tem, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 38 sklepnih predlogov, v praksi uporaba izdelka v njegovi glavni funkciji pogosto zahteva različna dejanja, ki se lahko izvedejo pred ali po tem, ko izdelek izpolni svojo glavno funkcijo, na primer skladiščenje in prevoz izdelka. Zato je treba ugotoviti, da „normalna uporaba“ kompleksnega izdelka v smislu člena 3(4) Direktive 98/71 zajema vsa ta dejanja, razen tistih, ki so izrecno izključena z navedenim odstavkom 4, in sicer vzdrževanje, servisiranje ali popravljanje.

55

Zato mora pojem „normalna uporaba“ v smislu člena 3(4) Direktive 98/71 zajemati dejanja, ki so povezana z običajno uporabo izdelka, in druga dejanja, ki jih je ob taki uporabi mogoče razumno opraviti in ki so z vidika končnega uporabnika običajna, vključno s tistimi, ki jih je mogoče opraviti pred ali po tem, ko izdelek izpolni svojo glavno funkcijo, kot sta skladiščenje in prevoz tega izdelka.

56

Glede na zgornje preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti, da je treba člen 3(3) in (4) Direktive 98/71 razlagati tako, da je treba zahtevo glede „vidnosti“ iz te določbe, da bi bil videz, uporabljen ali vgrajen v izdelek, ki je sestavni del kompleksnega izdelka, lahko upravičen do pravnega varstva modelov, presojati glede na položaj normalne uporabe tega kompleksnega izdelka, tako da zadevni sestavni del, potem ko je v navedeni izdelek vgrajen, ob taki uporabi ostane viden. Za to je treba vidnost sestavnega dela kompleksnega izdelka ob „normalni uporabi“ pri končnem uporabniku presojati z zornega kota tega uporabnika in z zornega kota zunanjega opazovalca, pri čemer je treba pojasniti, da mora ta normalna uporaba zajemati dejanja, opravljena ob glavni uporabi kompleksnega izdelka, in tista, ki jih mora končni uporabnik običajno opraviti v okviru take uporabe, razen vzdrževanja, servisiranja in popravljanja.

57

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 3(3) in (4) Direktive 98/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. oktobra 1998 o pravnem varstvu modelov

je treba razlagati tako, da

je treba zahtevo glede „vidnosti“ iz te določbe, da bi bil videz, uporabljen ali vgrajen v izdelek, ki je sestavni del kompleksnega izdelka, lahko upravičen do pravnega varstva modelov, presojati glede na položaj normalne uporabe tega kompleksnega izdelka, tako da zadevni sestavni del, potem ko je v navedeni izdelek vgrajen, ob taki uporabi ostane viden. Za to je treba vidnost sestavnega dela kompleksnega izdelka ob „normalni uporabi“ pri končnem uporabniku presojati z zornega kota tega uporabnika in z zornega kota zunanjega opazovalca, pri čemer je treba pojasniti, da mora ta normalna uporaba zajemati dejanja, opravljena ob glavni uporabi kompleksnega izdelka, in tista, ki jih mora končni uporabnik običajno opraviti v okviru take uporabe, razen vzdrževanja, servisiranja in popravljanja.