–

za OZ on sam,

–

za družbo Lyoness Europe AG R. Boanţă, M. Doibani, I. Palenciuc, I. Postolachi in I. Stănciulescu, avocați,

–

za romunsko vlado E. Gane in L. Liţu, agentki,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z G. Greco, avvocato dello Stato,

–

za Evropsko komisijo A. Boitos in N. Ruiz García, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 2(b) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med osebo OZ in družbo Lyoness Europe AG glede nekaterih določb iz splošnih pogojev pogodbe o vključitvi v sistem zvestobe, ki omogoča pridobitev nekaterih finančnih ugodnosti pri nakupu blaga in storitev od tretjih trgovcev.

3

V peti, šesti in deseti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:

„ker potrošniki na splošno ne poznajo predpisov, ki v drugih državah članicah urejajo pogodbe za prodajo blaga ali storitev; ker jih lahko to nepoznavanje odvrne od neposrednih transakcij za nabavo blaga ali storitev v drugi državi članici;

ker je za lajšanje oblikovanja notranjega trga in zaščito državljana v vlogi potrošnika pri nakupu blaga in storitev s pogodbami, ki jih urejajo predpisi drugih držav članic, bistveno odstraniti nedovoljene pogoje iz teh pogodb;

[…]

ker je učinkovitejše varstvo potrošnika mogoče doseči s sprejetjem enotnih predpisov glede nedovoljenih [nepoštenih] pogodbenih pogojev; ker se morajo taki predpisi uporabljati za vse pogodbe, sklenjene med prodajalci ali ponudniki in potrošniki; ker je treba iz te direktive med drugim izključiti pogodbe o zaposlitvi, pogodbe o dednih pravicah, pogodbe o pravicah iz družinskega prava ter pogodbe o pridružitvi in oblikah organizacije podjetij ali sporazume o partnerstvu.“

4

Člen 1(1) te direktive določa:

„Namen te direktive je približati zakone in druge predpise držav članic o nedovoljenih [nepoštenih] pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom.“

5

Člen 2 navedene direktive določa:

„V tej direktivi:

[…]

6

Člen 3(1) Direktive 93/13 določa, da „[p]ogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega [nepoštenega], če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.“

7

Člen 6 Direktive 93/13 določa:

„1.   Države članice določijo, da nedovoljeni [nepošteni] pogoji, uporabljeni v pogodbi, ki jo s potrošnikom sklene prodajalec ali ponudnik, kakor je določeno z nacionalnim pravom, niso zavezujoči za potrošnika in da pogodba še naprej zavezuje obe stranki na podlagi teh pogojev, če je nadaljnji obstoj mogoč brez nedovoljenih [nepoštenih] pogojev.

2.   Države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da potrošnik ni prikrajšan za varstvo, ki ga zagotavlja ta direktiva, zaradi tega, ker je za pravo, ki se uporablja za pogodbo, izbral pravo države nečlanice, če je pogodba tesno povezana z ozemljem držav članic.“

8

V uvodnih izjavah 7 in 25 Uredbe (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) (UL 2008, L 177, str. 6; v nadaljevanju: Uredba Rim I), je navedeno:

[…]

9

Člen 3 te uredbe, naslovljen „Svoboda izbire“, v odstavku 1 določa:

„Pogodbo ureja pravo, ki ga izbereta pogodbeni stranki. […]“

10

Člen 6 navedene uredbe, naslovljen „Potrošniške pogodbe“, določa:

„1.   Brez poseganja v člena 5 in 7 se za pogodbo, ki jo fizična oseba sklene za namen, ki ga ni mogoče obravnavati kot poslovno ali poklicno dejavnost te osebe (‚potrošnik‘), z drugo osebo, ki opravlja svojo poslovno ali poklicno dejavnost (‚podjetnik‘), uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče, pod pogojem, da podjetnik:

in da pogodba spada v okvir takih dejavnosti.

2.   Ne glede na odstavek 1 lahko pogodbeni stranki za pogodbo, ki izpolnjuje pogoje iz odstavka 1, izbereta pravo, ki naj se uporablja v skladu s členom 3. Vendar pa taka izbira potrošnika ne sme prikrajšati za zaščito, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom, po pravu, ki bi se uporabljalo v skladu z odstavkom 1, če pogodbeni stranki ne bi izbrali drugega prava.

[…]“

11

Direktiva 93/13 je bila v romunsko pravo prenesena z Legea nr. 193/2000 privind clauzele abuzive din contractele încheiate între profesioniști și consumatori (zakon št. 193/2000 o nepoštenih pogojih v pogodbah, sklenjenih med prodajalci ali ponudniki in potrošniki) z dne 6. novembra 2000 (Monitorul Oficial al României, del I, št. 560 z dne 10. novembra 2000) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon št. 193/2000).

12

Člen 1 zakona št. 193/2000 določa:

„1.   Vsaka pogodba, sklenjena med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom zaradi prodaje blaga ali opravljanja storitev, vsebuje pogodbene pogoje, ki so jasni in nedvoumni ter za razumevanje katerih ni potrebno posebno znanje.

2.   V primeru dvoma o razlagi nekaterih pogodbenih pogojev je te treba razlagati v korist potrošnika.

3.   Prodajalcem ali ponudnikom je prepovedano, da v potrošniške pogodbe vključijo nepoštene pogoje.“

13

Člen 2 zakona št. 193/2000 določa:

„1.   ‚Potrošnik‘ je vsaka fizična oseba ali skupina fizičnih oseb, povezanih v združenje, ki na podlagi pogodbe s področja uporabe tega zakona deluje za namene, ki ne spadajo v okvir njene poslovne, industrijske ali proizvodne, obrtne ali poklicne dejavnosti.“

2.   ‚Prodajalec ali ponudnik‘ je vsaka pooblaščena fizična ali pravna oseba, ki v okviru pogodbe s področja uporabe tega zakona deluje za namene svoje poslovne, industrijske ali proizvodne, obrtne ali poklicne dejavnosti, in vsaka oseba, ki deluje z istim namenom v imenu ali za račun te prve osebe.“

14

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari, OZ, je fizična oseba, ki je strojni inženir. Poklicno ne opravlja poslovnih dejavnosti.

15

OZ je s toženo stranko v postopku v glavni stvari, družbo Lyoness Europe, sklenil pogodbo o pristopu k sistemu Lyoness (v nadaljevanju: pogodba o pristopu). Sistem Lyoness omogoča zlasti pridobitev ugodnih nakupnih pogojev v obliki povračil za nakupe, provizij in drugih promocijskih ugodnosti. V okviru tega sistema imajo „zveste stranke“ pravico, da pridobijo blago in storitve od trgovcev, ki so v pogodbenem razmerju s toženo stranko v postopku v glavni stvari. Člani navedenega sistema lahko delujejo tudi kot posredniki pri včlanitvi drugih oseb v sistem. V skladu s pogodbo o pristopu se za pogodbeno razmerje med strankama v postopku v glavni stvari uporablja švicarsko pravo.

16

Ker je tožeča stranka v postopku v glavni stvari menila, da je več pogojev iz pogodbe o pristopu, naslovljene „Splošni pogoji poslovanja za stranke Lyoness“ (v različici iz novembra 2009), in iz priloge k tej pogodbi, naslovljene „Povračila Lyoness in plačilni pogoji“, „nepoštenih“ v smislu člena 1(3) zakona št. 193/2000, je pri Judecătoria Slatina (prvostopenjsko sodišče v Slatini, Romunija) vložila tožbo, s katero je predlagala, naj to sodišče ugotovi, da so ti pogoji na podlagi te določbe prepovedani.

17

Judecătoria Slatina (prvostopenjsko sodišče v Slatini) je s sodbo z dne 9. decembra 2020 tožbo tožeče stranke v postopku v glavni stvari zavrnilo z obrazložitvijo, da pogodba o pristopu ne spada na področje uporabe zakona št. 193/2000 in zlasti, da ta tožeča stranka ne izpolnjuje pogojev za to, da bi se štela za „potrošnika“ v smislu tega zakona.

18

To sodišče je razsodilo, da so na podlagi pogodbe o pristopu tožena stranka v postopku v glavni stvari in njeni partnerji „skupnost za mednarodne nakupe“, v okviru katere so lahko udeleženci upravičeni do ugodnih nakupnih pogojev v obliki povračil, provizij in drugih ugodnosti, pri čemer dobavo blaga in opravljanje storitev neposredno zagotavljajo poslovni partnerji, ki so v pogodbenem razmerju s toženo stranko v postopku v glavni stvari. Poleg tega je menilo, da se je tožena stranka v postopku v glavni stvari s svojimi storitvami omejila na vlogo posrednika pri storitvah vsakega poslovnega partnerja, na obračun dela teh storitev in na naročanje „kuponov Lyoness“, ki omogočajo nakup blaga in storitev od teh poslovnih partnerjev. Nazadnje, Judecătoria Slatina (prvostopenjsko sodišče v Slatini) meni, da si stranki v postopku v glavni stvari v okviru pogodbe o pristopu medsebojno zagotavljata finančne ugodnosti.

19

Tožeča stranka v postopku v glavni stvari je zoper sodbo z dne 9. decembra 2020 vložila pritožbo pri predložitvenem sodišču. Meni, da pogodba o pristopu spada na področje uporabe zakona št. 193/2000 in Direktive 93/13. Pojasnjuje, da v okviru pogodbe ni delovala za namene, ki spadajo v okvir njene „poslovne, industrijske ali proizvodne, obrtne ali poklicne dejavnosti“ v smislu tega zakona, in da teh dejavnosti ni nikoli opravljala kot poslovno ali poklicno dejavnost. Dodaja, da obstaja le „skupnost za mednarodne nakupe“ v smislu navedene pogodbe, pri čemer so člani tega združenja le gospodarske družbe, in sicer tožena stranka v postopku v glavni stvari, partnerske družbe in njeni poslovni partnerji. „Zveste stranke“ naj bi imele pravico sodelovati v navedenem združenju le v zvezi z nabavo blaga in storitev od teh poslovnih partnerjev. Tožeča stranka v postopku v glavni stvari prav tako trdi, da iz pogodbe o pristopu ne izhaja, da so v njej določene provizije, popusti in druge finančne ugodnosti v korist tožene stranke v postopku v glavni stvari, in da kot fizična oseba, ki ni delovala za namene, povezane z njeno poslovno ali poklicno dejavnostjo, nima možnosti, da bi ji ponudila finančne ugodnosti. Poleg tega naj bi opravljanje take dejavnosti zahtevalo predhodno pridobitev dovoljenj in registracij, predvidenih v zvezi s tem.

20

Tožena stranka v postopku v glavni stvari v postopku pred predložitvenim sodiščem trdi, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari ni „potrošnik“ v smislu zakona št. 193/2000. Meni, da tožeča stranka v postopku v glavni stvari v skladu z delovanjem sistema Lyoness neodvisno in sistematično opravlja svojo gospodarsko dejavnost z lastnimi socialnimi in finančnimi sredstvi. Tako je tožeča stranka v postopku v glavni stvari po njenem mnenju vpletena v poslovne dejavnosti zaradi ustvarjanja dobička v obliki „pasivnih prihodkov“ in ne želi dobiti izključno rabate. Poleg tega tožena stranka v postopku v glavni stvari trdi, da je vključitev v sistem Lyoness brezplačna in da poznejša dejavnost člana v okviru tega sistema ni pogojena s kakršnim koli plačilom. Pojasnjuje, da so denarni zneski, ki jih vložijo člani navedenega sistema, predplačila za njihove prihodnje nakupe in da je njihova edina obveznost, da te zneske uporabijo v okviru programa zvestobe in da kupujejo pri njenih poslovnih partnerjih. Sistem Lyoness in njegovi člani naj bi bili skupnost kupcev s ciljem pridobitve vzajemnih koristi. Po mnenju tožene stranke v postopku v glavni stvari je bila tožeča stranka v postopku v glavni stvari upravičena do ugodnosti, povezanih z njeno vključenostjo v sistem Lyoness, in sicer do povračil za lastne nakupe, velikih prednosti pri nakupih pri priporočenih članih („prijateljski popust“) in ugodnosti, ki jih daje status člana.

21

Predložitveno sodišče se ne strinja s pristopom iz sodbe z dne 9. decembra 2020, kar zadeva status „potrošnika“ tožeče stranke v postopku v glavni stvari v smislu zakona št. 193/2000.

22

V teh okoliščinah je Tribunalul Olt (okrožno sodišče v Oltu, Romunija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

23

Romunska vlada dvomi o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe. Dejansko stanje v sporu o glavni stvari naj bi namreč predložitveno sodišče v predlogu zelo na kratko predstavilo, kar naj bi bilo v nasprotju s členom 94 Poslovnika Sodišča. Poleg tega naj ta predlog ne bi vseboval informacij, potrebnih za dobro razumevanje teh dejstev, ki bi Sodišču omogočalo, da poda koristne odgovore na postavljena vprašanja, ter strankam in zainteresiranim strankam, da podajo upoštevna stališča.

24

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je postopek, uveden s členom 267 PDEU, instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, zaradi katerega prvo drugim da elemente razlage prava Unije, ki jih ta potrebujejo za rešitev sporov, ki jih obravnavajo (sodba z dne 26. marca 2020, Miasto Łowicz in Prokurator Generalny, C‑558/18 in C‑563/18, EU:C:2020:234, točka 44).

25

V okviru tega postopka, ki temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi sodišči in Sodiščem, je le nacionalno sodišče pristojno za ugotavljanje in presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari ter za določitev natančnega obsega nacionalnih zakonov in drugih predpisov. Sodišče je pristojno le za odločitev o razlagi ali veljavnosti prava Unije glede na dejansko in pravno stanje, kot ga je opisalo predložitveno sodišče, da bi temu sodišču dalo koristne napotke za razrešitev spora, ki mu je predložen (sodba z dne 13. januarja 2022, Benedetti Pietro e Angelo in drugi, C‑377/19, EU:C:2022:4, točka 37 in navedena sodna praksa).

26

Ker je predlog za sprejetje predhodne odločbe podlaga za navedeni postopek, mora nacionalno sodišče v tem predlogu pojasniti dejanski in pravni okvir spora o glavni stvari ter podati potrebna pojasnila o razlogih za izbiro določb prava Unije, katerih razlago zahteva, in o povezavi, ki jo je ugotovilo med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki se uporablja v sporu, o katerem odloča (glej v tem smislu med drugim sodbo z dne 4. Junija 2020, C. F. (Davči nadzor), C‑430/19, EU:C:2020:429, točka 23 in navedena sodna praksa).

27

Te kumulativne zahteve v zvezi z vsebino predloga za sprejetje predhodne odločbe so izrecno navedene v členu 94 Poslovnika, ki ga mora predložitveno sodišče natančno upoštevati (sklep z dne 3. julija 2014, Talasca, C‑19/14, EU:C:2014:2049, točka 21, in sodba z dne 9. septembra 2021, Toplofikatsia Sofia in drugi, C‑208/20 in C‑256/20, EU:C:2021:719, točka 20 in navedena sodna praksa). Na te zahteve je poleg tega tudi opozorjeno v točkah 13, 15 in 16 Priporočil Sodišča Evropske unije nacionalnim sodiščem v zvezi z začetkom postopkov predhodnega odločanja (UL 2019, C 380, str. 1).

28

V obravnavanem primeru se predložitveno sodišče s prvim vprašanjem sprašuje o razlagi člena 2(b) Direktive 93/13 in natančneje o tem, ali je mogoče fizično osebo, ki je sklenila pogodbo o pristopu k sistemu, ki ga je vzpostavila gospodarska družba in ki med drugim omogoča pridobitev nekaterih finančnih ugodnosti pri nakupu blaga in storitev od poslovnih partnerjev te družbe, šteti za „potrošnika“ v smislu te določbe v okviru spora, v katerem se tožeča stranka v postopku v glavni stvari sklicuje na nepoštenost – v smislu te direktive – več pogojev iz te pogodbe o pristopu, in sicer zlasti pogoja, ki določa, da je švicarsko pravo tisto pravo, ki se uporablja.

29

Zato se prvo vprašanje v bistvu nanaša na področje uporabe Direktive 93/13. Vprašanje je torej pomembno za sprejetje odločitve v postopku v glavni stvari.

30

Predložitveno sodišče pa je v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, čeprav na kratko, navedlo dejanske elemente, ki jih je v posebnih okoliščinah pogodbe o pristopu k sistemu, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, mogoče šteti za zadostne za to, da se poda koristen odgovor na prvo vprašanje.

31

Zato je predlog za sprejetje predhodne odločbe dopusten v delu, v katerem se nanaša na prvo vprašanje.

32

Predlog za sprejetje predhodne odločbe pa ne vsebuje zadostnih elementov in razlogov, da bi Sodišče lahko podalo koristen odgovor na drugo in tretje vprašanje.

33

Ti vprašanji se namreč nanašata na „pogodbo z dvojnim namenom“, sklenjeno med fizično osebo in prodajalcem ali ponudnikom, ki bi bila delno namenjena uporabi, povezani s poslovno ali poklicno dejavnostjo te fizične osebe, in zgolj delno uporabi, ki ni povezana s to poslovno ali poklicno dejavnostjo, ne da bi predlog za sprejetje predhodne odločbe vseboval elemente, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da predložitveno sodišče v sporu o glavni stvari obravnava tako pogodbo. Poleg tega je treba poudariti, da se zdi, da predložitveno sodišče samo meni, da je tožeča stranka v postopku v glavni stvari pogodbena stranka pogodbe, v okviru katere deluje za namene, ki niso povezani z njeno poslovno ali poklicno dejavnostjo. Poleg tega v predlogu za sprejetje predhodne odločbe niso navedeni razlogi, zaradi katerih se je predložitveno sodišče spraševalo o razlagi člena 2(b) Direktive 93/13 v okviru „pogodbe z dvojnim namenom“.

34

V teh okoliščinah predlog za sprejetje predhodne odločbe ne izpolnjuje zahtev iz člena 94(a) in (c) Poslovnika v delu, v katerem se nanaša na drugo in tretje vprašanje.

35

Iz tega sledi, da je treba predlog za sprejetje predhodne odločbe v delu, v katerem se nanaša na drugo in tretje vprašanje, šteti za nedopusten.

36

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2(b) Direktive 93/13 razlagati tako, da je fizična oseba, ki je sklenila pogodbo o pristopu k sistemu, ki ga je vzpostavila gospodarska družba in ki med drugim omogoča pridobitev nekaterih finančnih ugodnosti pri nakupu blaga in storitev od poslovnih partnerjev te družbe, zajeta s pojmom „potrošnik“ v smislu te določbe.

37

Najprej je treba poudariti, da v obravnavanem primeru pogodba o pristopu vsebuje določbo, ki kot pravo, ki se uporablja, določa švicarsko pravo.

38

V zvezi s tem je treba spomniti, da člen 6(1) Uredbe Rim I določa, da se za potrošniško pogodbo načeloma „uporablja pravo države, v kateri ima potrošnik običajno prebivališče“. Vendar člen 6(2) te uredbe načeloma dovoljuje uporabo določila o izbiri prava, ki se uporablja, če izbira prava potrošnika ne prikrajša za varstvo, ki mu jo zagotavljajo določbe, od katerih ni dovoljeno odstopanje z dogovorom, po pravu, ki bi se uporabljalo, če pogodbeni stranki ne bi izbrali drugega prava.

39

Zato določba, ki kot pravo, ki se uporablja za pogodbo, določa pravo tretje države, ne more prikrajšati potrošnika za varstvo, ki mu ga zagotavlja Direktiva 93/13. Tako mora nacionalno sodišče, kadar obstaja taka določba, zagotoviti varstvo iz člena 6(2) Uredbe Rim I in člena 6(2) Direktive 93/13.

40

V zvezi s tem je Sodišče že večkrat razsodilo, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva 93/13, temelji na pojmovanju, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je prej sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi imel možnost vplivati na njihovo vsebino (sodba z dne 3. septembra 2015, Costea, C‑110/14, EU:C:2015:538, točka 18 in navedena sodna praksa).

41

Zaradi tega položaja podrejenosti člen 6(1) te direktive določa, da nepošteni pogoji za potrošnika niso zavezujoči. Gre za zavezujočo določbo, katere namen je nadomestiti formalno ravnotežje med pravicami in obveznostmi sopogodbenikov, ki je določeno s pogodbo, z dejanskim ravnotežjem, tako da se med sopogodbeniki spet vzpostavi enakost (sodba z dne 17. maj 2022, Ibercaja Banco, C‑600/19, EU:C:2022:394, točka 36 in navedena sodna praksa).

42

Poleg tega v skladu s členom 6(2) navedene direktive države članice sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev, da potrošnik ni prikrajšan za varstvo, ki ga zagotavlja ta ista direktiva, „zaradi tega, ker je za pravo, ki se uporablja za pogodbo, izbral pravo države nečlanice, če je pogodba tesno povezana z ozemljem držav članic“.

43

Poleg tega, kot je navedeno v deseti uvodni izjavi Direktive 93/13, se morajo enotna pravila glede nepoštenih pogodbenih pogojev, razen izjem, naštetih v tej uvodni izjavi, uporabljati za „vse pogodbe“, sklenjene med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, kot so opredeljeni v členu 2(b) in (c) te direktive (sodba z dne 27. oktobra 2022, S. V. (Stavba v etažni lastnini), C‑485/21, EU:C:2022:839, točka 22 in navedena sodna praksa).

44

Direktiva 93/13 torej s sklicevanjem na lastnosti pogodbenih strank, in sicer glede na to, ali delujejo za namene svoje poslovne ali poklicne dejavnosti ali ne, opredeljuje pogodbe, za katere se uporablja (sodba z dne 21. marca 2019, Pouvin in Dijoux, C‑590/17, EU:C:2019:232, točka 23 in navedena sodna praksa).

45

Iz tega sledi, da če je pogoj, ki določa, da je pravo tretje države pravo, ki se uporablja, vsebovan v pogodbi, sklenjeni med prodajalcem ali ponudnikom in potrošnikom, ki spada na stvarno področje uporabe Direktive 93/13, in ima potrošnik običajno prebivališče v državi članici, mora nacionalno sodišče uporabiti določbe, s katerimi je bila ta direktiva prenesena v pravni red te države članice.

46

To sodišče mora torej ne glede na obstoj takega pogoja ugotoviti, ali je mogoče pogodbeno stranko zadevnega prodajalca ali ponudnika šteti za „potrošnika“ v smislu člena 2(b) Direktive 93/13. Na prvo vprašanje je treba odgovoriti v skladu z navedenim.

47

V zvezi s tem je treba poudariti, da je v skladu s členom 2(b) Direktive 93/13 „potrošnik“ vsaka fizična oseba, ki v pogodbah, ki spadajo na področje uporabe te direktive, deluje za namene, ki jih ni mogoče obravnavati kot njeno poslovno ali poklicno dejavnost.

48

Tako je treba status „potrošnika“ zadevne osebe določiti glede na funkcionalno merilo, ki zajema presojo, ali zadevno pogodbeno razmerje spada v okvir dejavnosti, ki niso povezane z opravljanjem poslovne ali poklicne dejavnosti (sodba z dne 27. oktobra 2022, S. V. (Stavba v etažni lastnini), C‑485/21, EU:C:2022:839, točka 25 in navedena sodna praksa). Sodišče je poleg tega imelo priložnost pojasniti, da je pojem „potrošnik“ v smislu člena 2(b) Direktive 93/13 objektiven in neodvisen od konkretnih znanj, ki jih lahko ima zadevna oseba, ali od informacij, s katerimi ta dejansko razpolaga (sodba z dne 21. marca 2019, Pouvin in Dijoux, C‑590/17, EU:C:2019:232, točka 24 in navedena sodna praksa).

49

Iz sodne prakse izhaja, da mora nacionalno sodišče, ki odloča v sporu o pogodbi, ki bi lahko spadala na področje uporabe te direktive, ob upoštevanju vseh dokazov in zlasti pogojev te pogodbe preveriti, ali je mogoče zadevno osebo opredeliti kot „potrošnika“ v smislu navedene direktive. Nacionalno sodišče mora pri tem upoštevati vse okoliščine obravnavanega primera, zlasti lastnosti blaga ali storitve, ki je predmet zadevne pogodbe, iz katerih je lahko razviden namen pridobitve tega blaga ali storitve (glej v tem smislu sodbi z dne 3. septembra 2015, Costea, C‑110/14, EU:C:2015:538, točki 22 in 23, in z dne 21. marca 2019, Pouvin in Dijoux, C‑590/17, EU:C:2019:232, točka 26).

50

Iz zgornjih ugotovitev izhaja, da mora v primeru fizične osebe, ki pristopi k sistemu, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, nacionalno sodišče ob upoštevanju tudi narave storitev, ki jih ponuja zadevni prodajalec ali ponudnik, ugotoviti, ali je ta fizična oseba delovala v okviru svoje poslovne ali poklicne dejavnosti ali pa je delovala za namene, ki niso povezani s to dejavnostjo.

51

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da ima na podlagi pristopne pogodbe tožeča stranka v postopku v glavni stvari, ki ne opravlja poslovne dejavnosti poslovno ali poklicno, pravico sodelovati v „nakupovalni skupnosti“, ki jo je vzpostavila tožena stranka v postopku v glavni stvari, pridobiti blago in storitve od trgovcev, ki so s slednjo v pogodbenem razmerju, ter imeti vlogo posrednika za druge osebe v okviru sistema iz postopka v glavni stvari. Po mnenju predložitvenega sodišča ta sistem „obljublja“ ekonomske prihodke v obliki povračil za nakupe, provizij in drugih promocijskih ugodnosti.

52

V zvezi s tem je treba pojasniti, da fizična oseba, ki ne opravlja poslovne ali poklicne dejavnosti in ki želi s svojim sodelovanjem v sistemu, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v glavnem pridobiti ugodne pogoje za nabavo blaga in storitev za namene, ki niso poslovne narave, od poslovnih partnerjev upravljavca tega sistema, ne more izgubiti statusa „potrošnika“ v pogodbenem razmerju s tem upravljavcem sistema zgolj zato, ker lahko izkoristi nekatere ugodnosti, kot so povračila za nakupe, provizije in druge promocijske ugodnosti, ki izhajajo iz njenih lastnih nakupov ali nakupov drugih oseb, ki sodelujejo v navedenem sistemu po njenem priporočilu.

53

Razlaga pojma „potrošnik“ v smislu člena 2(b) Direktive 93/13, ki bi iz tega pojma izključila fizično osebo, ki deluje za namene, ki ne spadajo v okvir njene poslovne ali poklicne dejavnosti, ker ima nekatere finančne koristi iz sodelovanja v zadevnem sistemu, bi namreč preprečila, da bi bilo mogoče zagotoviti varstvo, ki ga ta direktiva zagotavlja vsem fizičnim osebam, ki so v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju in ki storitve, ki jih ta ponuja, uporabljajo za namene, ki niso poslovne ali poklicne narave.

54

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 2(b) Direktive 93/13 razlagati tako, da pojem „potrošnik“ v smislu te določbe zajema fizično osebo, ki pristopi k sistemu, ki ga je vzpostavila gospodarska družba in ki med drugim omogoča, da ta fizična oseba ali druge osebe, ki sodelujejo v navedenem sistemu na podlagi njenega priporočila, pridobijo nekatere finančne ugodnosti pri nabavi blaga in storitev od poslovnih partnerjev te družbe, kadar navedena fizična oseba deluje za namene, ki ne spadajo v okvir njene poslovne ali poklicne dejavnosti.

55

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo:

Člen 2(b) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah

je treba razlagati tako, da

pojem „potrošnik“ v smislu te določbe zajema fizično osebo, ki pristopi k sistemu, ki ga je vzpostavila gospodarska družba in ki med drugim omogoča, da ta fizična oseba ali druge osebe, ki sodelujejo v navedenem sistemu na podlagi njenega priporočila, pridobijo nekatere finančne ugodnosti pri nabavi blaga in storitev od poslovnih partnerjev te družbe, kadar navedena fizična oseba deluje za namene, ki ne spadajo v okvir njene poslovne ali poklicne dejavnosti.