–

za FV R. Preininger, odvetnik,

–

za slovensko vlado B. Jovin Hrastnik, agentka,

–

za Evropsko komisijo B. Rous Demiri in N. Ruiz García, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 3(1) ter členov 8 in 8a Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 2, str. 288, in popravek v UL 2019, L 214, str. 25), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 (UL 2011, L 304, str. 64) (v nadaljevanju: Direktiva 93/13).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med FV, potrošnico, in NOVO KREDITNO BANKO MARIBOR d.d., banko slovenskega prava, glede kreditne pogodbe in pravnih aktov v zvezi s to pogodbo.

3

V dvanajsti in šestnajsti uvodni izjavi Direktive 93/13 je navedeno:

„ker nacionalni predpisi v njihovi sedanji obliki dovoljujejo le delno uskladitev [harmonizacijo]; ker ta direktiva zajema zlasti pogodbene pogoje, o katerih se stranki nista dogovorili posamično; ker bi morale imeti države članice možnost, da ob upoštevanju Pogodbe potrošnikom nudijo višjo raven varstva z nacionalnimi predpisi, ki so strožji od te direktive;

[…]

ker je treba oceno nepoštenih pogodbenih pogojev, glede na izbrana splošna merila, zlasti pri prodajnih ali dobavnih dejavnostih na javnopravnih področjih, ki nudijo skupinske storitve in upoštevajo solidarnost med uporabniki, dopolniti z možnostjo za celotno oceno različnih vpletenih interesov; ker je za to potrebna zahteva dobre vere; ker je treba pri oceni dobre vere zlasti posvečati pozornost moči pogajalske pozicije strank, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem in ali je bilo blago ali storitve prodano ali dobavljeno na posebno naročilo potrošnika; ker zahtevo dobre vere lahko izpolni prodajalec ali dobavitelj, če posluje lojalno in pravično z drugo stranko, katere zakonite interese mora upoštevati“.

4

Člen 3(1) te direktive določa:

„Pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nepoštenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.“

5

Člen 5 navedene direktive določa:

„Pri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, morajo biti ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku. V dvomu glede pomena pogoja, prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna. […]“

6

Člen 8 te direktive določa:

„Države članice lahko na področju, ki ga ureja ta direktiva, sprejmejo ali ohranijo najstrožje določbe, ki so združljive s Pogodbo, da bi zagotovile najvišjo stopnjo varstva potrošnikov.“

7

Člen 8a Direktive 93/13 v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Če država članica sprejme določbe v skladu s členom 8, o tem in o kakršnih koli naknadnih spremembah obvesti Komisijo, zlasti kadar te določbe:

2.   Komisija zagotovi, da so informacije iz odstavka 1 potrošnikom in trgovcem lahko dostopne, med drugim prek določenega spletnega mesta.“

8

Člen 24 Zakona o varstvu potrošnikov (Uradni list RS, št. 98/04, uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZVPot) v odstavku 1 določa:

„1.   Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če:

9

NOVA KREDITNA BANKA MARIBOR in mati FV sta 19. septembra 2007 sklenili kreditno pogodbo. Ker je mati FV umrla, se je FV 21. julija 2014 na podlagi pogodbe o pristopu k dolgu zavezala, da bo toženi stranki iz postopka v glavni stvari vrnila preostali znesek iz kreditne pogodbe. Na podlagi te pogodbe je kreditojemalka prejela 149.220 švicarskih frankov (CHF) (približno 89.568 EUR na dan sklenitve kreditne pogodbe), ki jih je treba vrniti v roku 240 mesecev.

10

Navedena kreditna pogodba ne vsebuje določb glede menjalnega tečaja, ki se uporabi. V skladu s členom 12 te pogodbe pa valutno tveganje v celoti prevzema kreditojemalka.

11

Predložitveno sodišče navaja, da se je v obravnavanem primeru valutno tveganje uresničilo, saj je morala kreditojemalka na dan 29. januarja 2018 toženi stranki iz postopka v glavni stvari vrniti še 72.049,58 EUR.

12

FV je 9. aprila 2018 pri Okrožnem sodišču v Mariboru (Slovenija) vložila tožbo, s katero je med drugim predlagala, naj se ugotovi ničnost kreditne pogodbe iz postopka v glavni stvari, pri čemer se je sklicevala na spremembe menjalnega tečaja med eurom in švicarskim frankom. Potem ko je to sodišče to tožbo zavrnilo, je FV vložila pritožbo pri Višjem sodišču v Mariboru (Slovenija), ki je predložitveno sodišče.

13

Po mnenju predložitvenega sodišča je rešitev spora, o katerem odloča, v bistvu odvisna od vprašanja, ali je člen 24(1) ZVPot v skladu z besedilom in cilji Direktive 93/13. Natančneje, to sodišče želi izvedeti, ali je mogoče člen 3(1) te direktive prenesti v nacionalno pravo tako, da sta pogoja „dobre vere“ in „znatnega neravnotežja“ ločena in neodvisna eden od drugega, tako da temu sodišču v okoliščinah obravnavane zadeve ne bi bilo treba preučiti, ali je tožena stranka iz postopka v glavni stvari ravnala dobroverno.

14

Predložitveno sodišče meni, da je iz dvanajste in šestnajste uvodne izjave Direktive 93/13 ter njenih členov 8 in 8a razvidno, da lahko države članice sprejmejo določbe, ki zagotavljajo višjo raven varstva potrošnikov od tiste, ki jo zagotavlja ta direktiva, in da je treba v tem primeru o takih določbah obvestiti Komisijo. Po njegovem mnenju Republika Slovenija Komisije o določbah glede pogojev iz člena 3(1) Direktive 93/13 ni obvestila.

15

Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da iz sodne prakse Sodišča ne izhaja jasna razlaga člena 3(1) Direktive 93/13, na podlagi katere bi lahko odločilo, ali sta razlaga in uporaba upoštevne določbe nacionalnega prava v skladu s cilji te direktive. Predložitveno sodišče tudi navaja, da je iz več odločb Vrhovnega sodišča (Slovenija) razvidno, da je treba pogoja iz člena 3(1) Direktive 93/13 razlagati kot kumulativna, kar naj bi bilo v nasprotju z interesi potrošnika in naj bi mu nudilo manjše varstvo od tistega, ki ga zagotavlja nacionalno pravo. Predložitveno sodišče meni, da tako stališče ni v skladu s sodno prakso Sodišča, glede na katero je nacionalnim vrhovnim sodiščem sicer dovoljeno, da natančneje opredelijo merila, ki jih je opredelilo Sodišče, vendar jim ni dovoljeno, da bi nižjim sodiščem preprečevala, da potrošnikom zagotovijo polni učinek Direktive 93/13 in učinkovito pravno sredstvo za varstvo njihovih pravic.

16

V teh okoliščinah je Višje sodišče v Mariboru (Slovenija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je potrebno člen 3(1), v zvezi z 8. ter 8a členoma Direktive [93/13] razlagati tako, da ne nasprotujeta določbam nacionalne zakonodaje, ki predpostavki ‚dobre vere‘ in ‚znatnega neravnotežja‘ določata kot alternativni (ločeni, samostojni in medsebojno neodvisni predpostavki), zaradi česar za odločitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj eni izmed njiju?“

17

Predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 3(1) in člen 8 Direktive 93/13 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo „dobre vere“ v smislu tega člena 3(1).

18

Najprej je treba pojasniti, da je v Direktivi 93/13 državam članicam naloženo, naj določijo mehanizem, s katerim zagotovijo, da se lahko vsak pogodbeni pogoj, ki ni posamično dogovorjen, preizkusi, zato da se lahko ugotovi njegova morebitna nepoštenost. V tem okviru mora nacionalno sodišče na podlagi meril, vsebovanih v členu 3(1) in členu 5 Direktive 93/13, ugotoviti, ali tak pogoj ob upoštevanju okoliščin obravnavanega primera ustreza zahtevam dobre vere, uravnoteženosti in preglednosti, ki jih določa ta direktiva (sodba z dne 7. novembra 2019, Profi Credit Polska, C‑419/18 in C‑483/18, EU:C:2019:930, točka 53 in navedena sodna praksa).

19

V skladu s členom 3(1) Direktive 93/13 pogoj iz pogodbe, sklenjene med potrošnikom in prodajalcem ali ponudnikom, o katerem se ta nista dogovorila posamično, velja za nepošten, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank.

20

Člen 3(1) Direktive 93/13 s sklicevanjem na pojma „dobra vera“ in „znatno neravnotežje“ v škodo potrošnika med pogodbenimi pravicami in obveznostmi strank le abstraktno opredeljuje elemente, ki povzročijo nepoštenost pogodbenega pogoja, o katerem se stranki nista posamično dogovorili (sodba z dne 27. januarja 2021, Dexia Nederland, C‑229/19 in C‑289/19, EU:C:2021:68, točka 47 in navedena sodna praksa).

21

Sodišče je tako presodilo, da je treba pri ugotavljanju, ali pogoj v škodo potrošnika povzroča „znatno neravnotežje“ v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, upoštevati zlasti pravila, ki se uporabljajo v nacionalnem pravu, če o tem ni dogovora med strankama. Prek take primerjalne analize bo lahko nacionalno sodišče presodilo, ali in – če da – v kolikšnem obsegu je potrošnik s pogodbo postavljen v manj ugoden pravni položaj v primerjavi s tistim, ki je določen z veljavnim nacionalnim pravom. Prav tako je za to pomembno, da se pravni položaj tega potrošnika preuči ob upoštevanju sredstev, ki so mu v skladu z nacionalno ureditvijo na voljo za prenehanje uporabe nepoštenih pogojev (sodba z dne 27. januarja 2021, Dexia Nederland, C‑229/19 in C‑289/19, EU:C:2021:68, točka 48 in navedena sodna praksa).

22

Poleg tega se preizkus obstoja morebitnega „znatnega neravnotežja“ ne sme omejiti na količinsko ekonomsko presojo, ki bi temeljila na primerjavi skupnega zneska transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani, in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, na drugi. Znatno neravnotežje namreč lahko nastane že zaradi dovolj resnega posega v pravni položaj, ki je potrošniku kot zadevni pogodbeni stranki zagotovljen z veljavnimi nacionalnimi določbami, bodisi z omejitvijo vsebine pravic, ki jih ima ta potrošnik v skladu s temi določbami na podlagi te pogodbe, bodisi z oviranjem uresničevanja teh pravic, bodisi celo z naložitvijo dodatne obveznosti, ki je nacionalna pravila ne določajo (sodba z dne 27. januarja 2021, Dexia Nederland, C‑229/19 in C‑289/19, EU:C:2021:68, točka 49 in navedena sodna praksa).

23

V zvezi z vprašanjem, ali je zahteva „dobre vere“ v smislu člena 3(1) Direktive 93/13 spoštovana, iz sodne prakse izhaja, da mora nacionalno sodišče glede na šestnajsto uvodno izjavo te direktive za ta namen preveriti, ali bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bo potrošnik po posamičnih pogajanjih zadevni pogoj sprejel (sodba z dne 3. oktobra 2019, Kiss in CIB Bank, C‑621/17, EU:C:2019:820, točka 50 in navedena sodna praksa).

24

Kot izhaja iz šestnajste uvodne izjave te direktive, je tako zahteva „dobre vere“ v smislu člena 3(1) Direktive 93/13 element, na podlagi katerega je mogoče preveriti, ali je prodajalec ali ponudnik s potrošnikom, čigar legitimne interese mora upoštevati, posloval lojalno in pravično. Iz te uvodne izjave tudi izhaja, da je treba pri oceni dobre vere posebno pozornost posvetiti pogajalski moči strank, vprašanju, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem, in temu, ali je bilo blago oziroma so bile storitve prodane ali dobavljene na posebno naročilo potrošnika.

25

Poleg tega je Sodišče že pojasnilo, da je pojem „dobra vera“ neločljivo povezan s preizkusom nepoštenosti pogodbenega pogoja (sklep z dne 17. novembra 2021, Unión de Créditos Inmobiliarios, C‑79/21, neobjavljen, EU:C:2021:945, točka 38).

26

Zato mora nacionalno sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin obravnavane zadeve najprej presoditi morebitno nespoštovanje zahteve dobre vere in nato obstoj morebitnega znatnega neravnotežja v škodo potrošnika v smislu člena 3(1) Direktive 93/13 (sodba z dne 3. oktobra 2019, Kiss in CIB Bank, C‑621/17, EU:C:2019:820, točka 49 in navedena sodna praksa).

27

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se z obema elementoma iz člena 3(1) Direktive 93/13 zahteva, da nacionalno sodišče opravi presojo glede na vse okoliščine obravnavane zadeve na podlagi meril, ki so tema elementoma lastna, da bi nato ugotovilo, ali je zadevni pogoj nepošten, pri čemer je treba pojasniti, da presoja teh elementov na podlagi teh meril ne izključuje obstoja povezave med njima.

28

Poleg tega je preglednost pogodbenega pogoja, kot se zahteva s členom 5 Direktive 93/13, tudi eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja, ki jo mora opraviti nacionalno sodišče na podlagi člena 3(1) te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, C‑609/19, EU:C:2021:469, točka 62 in navedena sodna praksa).

29

V obravnavanem primeru želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali lahko na podlagi slovenske ureditve o sporu o glavni stvari odloči, ne da bi preučilo vprašanje, ali je prodajalec ali ponudnik ravnal v dobri veri. Postavlja se torej vprašanje, ali ob spoštovanju prava Unije obstoj znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank v škodo potrošnika zadostuje za ugotovitev nepoštenosti pogodbenega pogoja.

30

V zvezi s tem je treba najprej opozoriti, da je v dvanajsti uvodni izjavi Direktive 93/13 navedeno, da nacionalni predpisi v svoji sedanji obliki dovoljujejo le delno harmonizacijo glede nepoštenih pogojev, pri čemer imajo države članice možnost, da ob upoštevanju Pogodbe DEU potrošnikom zagotavljajo višjo raven varstva z nacionalnimi predpisi, ki so strožji od te direktive. Poleg tega lahko države članice na podlagi člena 8 navedene direktive na področju, ki ga ta direktiva ureja, sprejmejo ali ohranijo strožje določbe, ki so združljive s to Pogodbo, da bi zagotovile višjo raven varstva potrošnikov (sodba z dne 21. decembra 2021, Trapeza Peiraios, C‑243/20, EU:C:2021:1045, točka 54 in navedena sodna praksa).

31

Nato je treba opozoriti, da je Direktiva 93/13 v slovenski pravni red prenesena z ZVPot. Tako člen 24(1) ZVPot določa štiri primere, povezane z veznikom „ali“, v katerih se pogodbeni pogoj šteje za nepošten. Med temi primeri sta primer, v katerem pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank (prva alinea), in primer, v katerem pogodbeni pogoj nasprotuje načelu poštenja in vestnosti (četrta alinea).

32

V tem okviru je treba glede na pisno stališče slovenske vlade v zvezi s pojmom „načelo poštenja in vestnosti“ poudariti, da mora Sodišče v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru porazdelitve pristojnosti med njim in nacionalnimi sodišči upoštevati dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena vprašanja za predhodno odločanje, kot je opredeljen v predložitveni odločbi, tako da predloga za sprejetje predhodne odločbe ni mogoče preučiti glede na razlago nacionalnega prava, na katero se sklicuje vlada države članice ali stranka iz postopka v glavni stvari (glej v tem smislu sodbo z dne 15. aprila 2021, État belge (Elementi, nastali po odločbi o predaji), C‑194/19, EU:C:2021:270, točka 26 in navedena sodna praksa).

33

Poleg tega je treba, kot je bilo opozorjeno v točkah 23 in 24 te sodbe, zahtevo „dobre vere“ v smislu člena 3(1) Direktive 93/13 razlagati ob upoštevanju šestnajste uvodne izjave te direktive.

34

Nazadnje, v skladu s členom 8 Direktive 93/13 lahko države članice načeloma prosto razširijo varstvo iz člena 3(1) te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 19. septembra 2019, Lovasné Tóth, C‑34/18, EU:C:2019:764, točka 47), če se z zadevno nacionalno ureditvijo potrošnikom zagotavlja višja raven varstva in se ne posega v določbe Pogodb (glej v tem smislu sodbo z dne 2. aprila 2020, Condominio di Milano, via Meda, C‑329/19, EU:C:2020:263, točka 37).

35

Nacionalna ureditev, kot je ta iz postopka v glavni stvari, sledi cilju varstva potrošnikov, ki je zagotovljen z Direktivo 93/13. Poleg tega lahko nacionalna ureditev v skladu s členom 8 te direktive potrošnikom zagotavlja dejansko višjo raven varstva, kot je ta iz navedene direktive, kar pa mora preveriti nacionalno sodišče ob upoštevanju tudi nacionalne sodne prakse na tem področju.

36

Poleg tega je treba ob upoštevanju vprašanj predložitvenega sodišča poudariti, da je Komisija v stališču, ki ga je predložila Sodišču, navedla, da so jo slovenski organi obvestili o upoštevnih pravilih v zvezi z merili in načini presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev v skladu s tem, kar določa člen 8a Direktive 93/13, tako da ta določba v obravnavanem primeru ne more vplivati na zaprošeno razlago.

37

Glede na navedeno je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 3(1) in člen 8 Direktive 93/13 razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo „dobre vere“ v smislu tega člena 3(1).

38

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (deseti senat) razsodilo:

Člen 3(1) in člen 8 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah

je treba razlagati tako, da

ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo „dobre vere“ v smislu tega člena 3(1).