–

za Freikirche der Siebenten-Tags-Adventisten in Deutschland KdöR M. Krömer in P. Krömer, Rechtsanwälte,

–

za avstrijsko vlado A. Posch, J. Schmoll in F. Werni, agenti,

–

za češko vlado T. Machovičová, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

–

za Evropsko komisijo L. Armati, M. Mataija in G. von Rintelen, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 17 in 56 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Freikirche der Siebenten‑Tags‑Adventisten in Deutschland KdöR (Svobodna cerkev adventistov sedmega dne v Nemčiji, v nadaljevanju: Nemška adventistična cerkev) in Bildungsdirektion für Vorarlberg (direkcija za izobraževanje v zvezni deželi Vorarlberg, Avstrija) (v nadaljevanju: pristojni organ) glede subvencije, ki je bila zaprošena za zasebno izobraževalno ustanovo, ki jo ta cerkev priznava kot konfesionalno šolo.

3

Člen 1 Gesetz betreffend die gesetzliche Anerkennung von Religionsgesellschaften (zakon o zakonskem priznavanju verskih skupnosti) z dne 20. maja 1874 (RGBl., 68/1874, v nadaljevanju: AnerkennungsG) določa:

„Skupnost oseb z istim verskim prepričanjem, ki doslej še ni bila priznana z zakonom, se prizna kot verska skupnost, če

4

Člen 11 Bundesgesetz über die Rechtspersönlichkeit von religiösen Bekenntnisgemeinschaften (zvezni zakon o pravni osebnosti verskih skupnosti (BGBl. I, 19/1998), kakor je bil objavljen v BGBl. I, 78/2011 (v nadaljevanju: BekGG)), naslovljen „Dodatne zahteve za priznanje verske skupnosti na podlagi AnerkennungsG“, določa:

„Za priznanje verske skupnosti morajo biti poleg zahtev, določenih v [AnerkennungsG], izpolnjeni tudi naslednji pogoji.

1.   Verska skupnost mora:

[…]

3.   Verska skupnost mora delovati v dobro družbe in države.

4.   Verska skupnost ne sme nezakonito posegati v odnose z zakonsko priznanimi cerkvami in verskimi skupnostmi ter z drugimi obstoječimi verskimi skupnostmi.“

5

Člen 17 Bundesgesetz über das Privatschulwesen (Privatschulgesetz) (zvezni zakon o zasebnem šolstvu) z dne 25. julija 1962 (BGBl., 244/1962), kakor je bil spremenjen (BGBl. I, 35/2019) (v nadaljevanju: PrivSchG), ki se nanaša na pravico zasebnih konfesionalnih šol do dodelitve subvencij, določa:

„(1)   Zakonsko priznane cerkve in verske skupnosti so upravičene do subvencij za plače osebja priznanih konfesionalnih zasebnih šol, v skladu s spodaj navedenimi določbami.

(2)   Konfesionalne zasebne šole so izobraževalne ustanove, ki jih upravljajo zakonsko priznane cerkve in verske skupnosti, ter izobraževalne ustanove, ki jih upravljajo združenja, skladi in fundacije, in jih pristojna vrhovna cerkvena oblast (vrhovna oblast verske skupnosti) priznava kot konfesionalne šole.“

6

Nemška adventistična cerkev, ki ima status pravne osebe javnega prava v Nemčiji, nima statusa cerkve, priznane na podlagi avstrijskega prava.

7

Ta cerkev je v šolskem letu 2016/2017 izobraževalno ustanovo s sedežem v Avstriji, ki jo upravlja pooblaščeno združenje, ki mu ta cerkev zagotavlja podporo, med drugim v obliki subvencij, dobave pedagoškega materiala in stalnega usposabljanja učiteljev, priznala kot konfesijsko šolo. Navedena cerkev je na podlagi člena 17 PrivSchG pri pristojnem organu vložila prošnjo za dodelitev subvencije za plače osebja te šole, pri čemer se je sklicevala na člen 56 PDEU, da bi bila deležna obravnave, ki je pridržana za cerkve in verske skupnosti, priznane na podlagi avstrijskega prava.

8

Pristojni organ je z odločbo z dne 3. septembra 2019 to prošnjo zavrnil na podlagi člena 17(1) in (2) PrivSchG, za katerega meni, da se uporablja samo za cerkve in verske skupnosti, priznane na podlagi avstrijskega prava. Nemška adventistična cerkev je nato zoper to odločbo vložila tožbo, ki jo je Bundesverwaltungsgericht (zvezno upravno sodišče, Avstrija) s sodbo z dne 26. februarja 2020 zavrnilo.

9

V skladu z navedbami tega sodišča pravo Unije Republiki Avstriji ne nalaga priznanja cerkve ali verske skupnosti, ki je bila predhodno priznana v drugi državi članici. Zato dejstvo, da taka cerkev ali verska skupnost zasebno izobraževalno ustanovo s sedežem v Avstriji prizna kot konfesionalno šolo, tej cerkvi ali skupnosti ne omogoča, da se sklicuje na člen 17 PrivSchG, da bi za to ustanovo pridobila subvencioniranje za plače njenega osebja.

10

Nemška adventistična cerkev je zoper navedeno sodbo vložila revizijo pri Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče, Avstrija).

11

Navedeno sodišče v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navaja, da so cerkve in verske skupnosti, priznane zlasti na podlagi AnerkennungsG in BekGG, pravne osebe javnega prava, ki uživajo posebne pravice in imajo naloge, zlasti na področju izobraževanja, s katerimi sodelujejo v nacionalnem javnem življenju. Navedeno sodišče pojasnjuje, da so s členom 17 PrivSchG zgolj te cerkve in verske skupnosti upravičene do subvencij za zasebne izobraževalne ustanove, ki jih priznavajo kot konfesionalne šole.

12

V teh okoliščinah se predložitveno sodišče najprej sprašuje, ali položaj iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe prava Unije.

13

V zvezi s tem opozarja, prvič, da v skladu s členom 17 PDEU dodelitev subvencij zasebnim konfesionalnim šolam cerkva in verskih skupnosti, ki jih priznava država članica, spada le med odnose med to državo članico ter navedenimi cerkvami in verskimi skupnostmi ter da mora Unija glede teh odnosov ostati nevtralna. Vendar naj bi Sodišče v točkah od 30 do 33 sodbe z dne 22. januarja 2019, Cresco Investigation (C‑193/17, EU:C:2019:43), razsodilo, da ta člen 17 PDEU ne pomeni, da je različno obravnavanje, ki je uvedeno z nacionalno ureditvijo na tem področju, izključeno s področja uporabe prava Unije.

14

Drugič, predložitveno sodišče ugotavlja, da glede na sodno prakso Sodišča, zlasti sodbo z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci (od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 105), zasebna izobraževalna ustanova iz postopka v glavni stvari, ki se pretežno financira iz zasebnih sredstev, opravlja gospodarsko dejavnost v obliki opravljanja storitev. Ker pa to ustanovo upravlja združenje, registrirano v Avstriji, naj to opravljanje storitev ne bi bilo čezmejno, razen če se upošteva, da je prošnjo za subvencioniranje navedene ustanove vložila cerkev, ki je priznana in ima sedež v Nemčiji.

15

Navedeno sodišče se v nadaljevanju sprašuje, ali se lahko Nemška adventistična cerkev sklicuje na svobodo opravljanja storitev, zagotovljeno s členom 56 PDEU, da bi bila deležna enakega obravnavanja kot zasebne konfesionalne šole cerkva ali verskih skupnosti, ki so zakonsko priznane v Avstriji, katerih izobraževalne dejavnosti se v glavnem financirajo iz javnih sredstev in jih zato ni mogoče opredeliti kot „gospodarskih dejavnosti“ v smislu sodne prakse, na katero je opozorjeno v prejšnji točki te sodbe.

16

Nazadnje, predložitveno sodišče se sprašuje, ali nacionalna ureditev, ki Nemški adventistični cerkvi – za razliko od cerkva in verskih skupnosti, priznanih v Avstriji – prepoveduje, da bi bila upravičena do subvencij za zasebno izobraževalno ustanovo s sedežem v tej državi članici, pomeni oviro za svobodo opravljanja storitev, ki je zagotovljena s členom 56 PDEU. Navedeno sodišče poudarja, da taka nacionalna ureditev v delu, v katerem je njen namen dopolniti javni šolski sistem z zasebnimi konfesionalnimi šolami cerkva ali verskih skupnosti, ki so dovolj zastopane v Avstriji, da bi se staršem omogočilo, da lažje izberejo izobraževanje za svoje otroke glede na svoja verska prepričanja, sledi legitimnemu cilju. Meni tudi, da je mogoče šteti, da je ta ureditev primerna za zagotovitev uresničitve tega cilja, ne da bi presegala to, kar je nujno za njegovo dosego.

17

V teh okoliščinah je Verwaltungsgerichtshof (vrhovno upravno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen:

18

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 17(1) PDEU razlagati tako, da je njegov učinek to, da položaj, v katerem cerkev, versko združenje ali verska skupnost, ki ima status pravne osebe javnega prava v eni državi članici ter ki v drugi državi članici prizna in podpira zasebno izobraževalno ustanovo kot konfesionalno šolo, zaprosi, da se za to ustanovo dodeli subvencija, ki je pridržana za cerkve, verska združenja in verske skupnosti, ki so priznani na podlagi prava te druge države članice, ne spada na področje uporabe prava Unije.

19

Na prvem mestu, v zvezi s tem je treba opozoriti, da čeprav člen 17(1) PDEU izraža nevtralnost Unije glede tega, kako države članice organizirajo svoje odnose s cerkvami in verskimi združenji ali skupnostmi (sodbi z dne 17. aprila 2018, Egenberger, C‑414/16, EU:C:2018:257, točka 58, in z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 50), se na to določbo ni mogoče sklicevati za to, da bi se dejavnost cerkva ali verskih združenj in skupnosti na splošno izključila s področja uporabe prava Unije, kadar gre pri tej dejavnosti za opravljanje storitev za plačilo na danem trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 27. junija 2017, Congregación de Escuelas Pías Provincia Betania, C‑74/16, EU:C:2017:496, točki 43 in 47).

20

Na drugem mestu, pouk, ki ga izvajajo izobraževalne ustanove, ki se pretežno financirajo iz zasebnih sredstev, je storitev, saj je cilj, ki mu sledijo te ustanove, ponujanje te storitve za plačilo (glej v tem smislu sodbi z dne 7. decembra 1993, Wirth, C‑109/92, EU:C:1993:916, točka 17, ter z dne 6. novembra 2018, Scuola Elementare Maria Montessori/Komisija, Komisija/Scuola Elementare Maria Montessori in Komisija/Ferracci, od C‑622/16 P do C‑624/16 P, EU:C:2018:873, točka 105).

21

Nasprotno, pouk, ki ga izvaja izobraževalna ustanova, ki je del sistema javnega izobraževanja, in ki je v celoti ali pretežno financiran iz javnih sredstev, ni gospodarska dejavnost. Z vzpostavitvijo in ohranjanjem takega sistema javnega izobraževanja namreč država nima namena opravljati pridobitnih dejavnostih, temveč izpolnjuje naloge, ki jih ima do svojih prebivalcev na socialnem, kulturnem in izobraževalnem področju (glej v tem smislu sodbi z dne 7. decembra 1993, Wirth, C‑109/92, EU:C:1993:916, točka 15, in z dne 11. septembra 2007, Schwarz in Gootjes-Schwarz, C‑76/05, EU:C:2007:492, točka 39).

22

V obravnavani zadevi je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe razvidno, da je avstrijska izobraževalna ustanova, ki jo Nemška adventistična cerkev priznava in podpira kot konfesijsko šolo, zasebna ustanova, katere pouk je v veliki meri financiran iz zasebnih sredstev, tako da je treba – ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče – šteti, da ta ustanova opravlja gospodarsko dejavnost v smislu zgoraj navedene sodne prakse.

23

Glede tega – v nasprotju s tem, kar trdita avstrijska vlada in Evropska komisija – dejstvo, da je na podlagi zaprošene subvencije, ko je ta odobrena, zadevno zasebno izobraževalno ustanovo mogoče šteti za ustanovo, financirano iz javnih sredstev, ki kot taka ne opravlja več gospodarske dejavnosti v smislu sodne prakse, na katero je opozorjeno v točkah 20 in 21 te sodbe, ne vpliva na ugotavljanje, ali položaj iz postopka v glavni stvari spada na področje uporabe prava Unije. Pomembno je namreč le to, da se za zasebno izobraževalno ustanovo, za katero se zaprosi za subvencijo, lahko šteje, da na dan vložitve te prošnje opravlja gospodarsko dejavnost (glej po analogiji sodbo z dne 11. septembra 2007, Schwarz in Gootjes-Schwarz, C‑76/05, EU:C:2007:492, točka 44).

24

Poleg tega se v nasprotju s tem, kar trdi avstrijska vlada, položaj iz postopka v glavni stvari razlikuje od položaja, katerega vsi upoštevni elementi so omejeni na eno samo državo članico. V obravnavani zadevi namreč Nemška adventistična cerkev pri avstrijskih organih prosi za dodelitev subvencije za šolo s sedežem v Avstriji, ki jo priznava in podpira kot konfesijsko šolo. Ta čezmejni element tako pomeni, da se načeloma uporabljajo pravila prava Unije o prostem pretoku (glej v tem smislu sodbo z dne 15. novembra 2016, Ullens de Schooten, C‑268/15, EU:C:2016:874, točka 47).

25

Glede na zgoraj navedene razloge je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 17(1) PDEU razlagati tako, da njegov učinek ni, da položaj, v katerem cerkev, versko združenje ali verska skupnost, ki ima status pravne osebe javnega prava v eni državi članici ter ki v drugi državi članici prizna in podpira zasebno izobraževalno ustanovo kot konfesionalno šolo, zaprosi, da se za to ustanovo dodeli subvencija, ki je pridržana za cerkve, verska združenja in verske skupnosti, ki so priznani na podlagi prava te druge države članice, ne spada na področje uporabe prava Unije.

26

V uvodu je treba opozoriti, da je šola, za katero je Nemška adventistična cerkev zaprosila za dodelitev subvencije, v Avstriji, upravlja pa jo združenje, registrirano v tej državi članici, ki zagotavlja stalno in neprekinjeno prisotnost na njenem ozemlju. Zato tak položaj spada pod svobodo ustanavljanja, ki je zagotovljena s členom 49 PDEU, ne pa pod svobodno opravljanje storitev, ki je zagotovljeno s členom 56 PDEU (glej po analogiji sodbo z dne 8. septembra 2010, Stoß in drugi, C‑316/07, od C‑358/07 do C‑360/07, C‑409/07 in C‑410/07, EU:C:2010:504, točka 59).

27

V teh okoliščinah je treba drugo vprašanje, ki ga je postavilo predložitveno sodišče, razumeti tako, da se z njim v bistvu želi izvedeti, ali je treba člen 49 PDEU v povezavi s členom 17(1) PDEU razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dodelitev javnih subvencij za zasebne izobraževalne ustanove, priznane kot konfesijske šole, pogojuje s tem, da je cerkev ali verska skupnost, ki vloži prošnjo za dodelitev subvencije za tako ustanovo, priznana na podlagi prava zadevne države članice, tudi kadar je ta cerkev ali ta verska skupnost priznana na podlagi prava svoje matične države članice.

28

Člen 49, prvi odstavek, PDEU določa, da se v okviru poglavja 2 naslova IV tretjega dela Pogodbe DEU omejitve glede pravice do ustanavljanja za državljane ene države članice na ozemlju druge države članice prepovejo. Ta določba tako nasprotuje vsakemu nacionalnemu ukrepu, ki prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost izvrševanja svobode ustanavljanja (glej v tem smislu sodbi z dne 5. oktobra 2004, CaixaBank France, C‑442/02, EU:C:2004:586, točka 11, in z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točka 61).

29

Načelo prepovedi vsakršne diskriminacije na podlagi državljanstva, ki se uporablja na tem področju, ne prepoveduje le očitne diskriminacije, ampak tudi vse prikrite oblike diskriminacije, ki z uporabo drugih razlikovalnih meril dejansko povzročijo enak rezultat. Ni torej izključeno, da so lahko merila, kot so kraj izvora ali stalno prebivališče državljana države članice, glede na okoliščine primera v praksi enaka diskriminaciji na podlagi državljanstva, ki je s Pogodbo DEU prepovedana (glej v tem smislu sodbi z dne 12. februarja 1974, Sotgiu, 152/73, EU:C:1974:13, točka 11, in z dne 20. januarja 2011, Komisija/Grčija, C‑155/09, EU:C:2011:22, točka 45).

30

V obravnavani zadevi je iz predložitvene odločbe razvidno, da lahko prošnje za dodelitev subvencije iz člena 17 PrivSchG vložijo le cerkve ali verske skupnosti, priznane po avstrijskem pravu, in sicer tiste, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 1 AnerkennungsG in člena 11 BekGG.

31

V delu, v katerem se s temi pogoji na splošno zahtevata prisotnost – v različnem trajanju – cerkva ali verskih skupnosti v Avstriji in število članov, ki znaša najmanj dva na tisoč prebivalcev Avstrije, navedene pogoje lažje izpolnijo cerkve ali verske skupnosti, ki imajo sedež v Avstriji. Navedeni pogoji so tako taki, da so zaradi njih cerkve in verske skupnosti s sedežem v drugih državah članicah, ki kot konfesijske šole priznajo in podpirajo zasebne izobraževalne ustanove s sedežem v Avstriji, postavljene v slabši položaj. Te cerkve in te verske skupnosti namreč ne morejo biti upravičene do subvencij v korist teh ustanov za plače učiteljskega osebja, ki je potrebno za izvajanje izobraževalnih programov navedenih ustanov.

32

Zato je treba ob upoštevanju preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, ugotoviti, da nacionalna ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, pomeni omejitev svobode ustanavljanja.

33

Vendar je taka omejitev lahko dopustna, prvič, če je utemeljena s ciljem, na katerega se izrecno nanaša člen 52(1) PDEU, ali z nujnim razlogom v splošnem interesu ter, drugič, če spoštuje načelo sorazmernosti, kar pomeni, da je primerna za dosledno in sistematično zagotavljanje uresničitve zastavljenega cilja in ne presega tega, kar je nujno za njegovo dosego (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točka 65).

34

Na prvem mestu, glede obstoja utemeljitve zadevne omejitve je v obrazložitvi PrivSchG, ki jo navaja predložitveno sodišče, navedeno, da zasebne konfesionalne šole dopolnjujejo javni šolski sistem, ki je medverski, tako da lahko starši lažje izberejo izobraževanje za svoje otroke glede na svoja verska prepričanja.

35

Poleg tega je iz obrazložitve spremembe BekGG, kar zadeva merila za priznanje cerkva in verskih skupnosti na podlagi AnerkennungsG, razvidno, da so tiste cerkve in tiste verske skupnosti, ki so priznane po avstrijskem pravu, upravičene do materialne javne pomoči, zlasti na področju zdravja in izobraževanja, če prispevajo k dobrobiti oseb. Pridobitev statusa cerkve ali verske skupnosti, priznane na podlagi avstrijskega prava, namreč vključuje obveznosti, med katerimi je obveznost zagotavljanja verskega poučevanja.

36

Predložitveno sodišče tako kot avstrijska vlada meni, da ta ureditev, s katero je medverski javni šolski sistem dopolnjen z zasebnimi konfesionalnimi šolami, staršem dejansko omogoča, da izberejo izobraževanje za svoje otroke glede na svoja verska prepričanja, in se torej z njo uresničuje legitimen cilj. Kot je generalni pravobranilec navedel v točki 72 sklepnih predlogov, je s takim ciljem, ki se ujema s ciljem zagotavljanja visoke stopnje izobrazbe, ki ga je Sodišče opredelilo kot „nujni razlog v splošnem interesu“ (sodbi z dne 13. novembra 2003, Neri, C‑153/02, EU:C:2003:614, točka 46, in z dne 14. septembra 2006, Centro di Musicologia Walter Stauffer, C‑386/04, EU:C:2006:568, točka 45), mogoče utemeljiti omejitev svobode ustanavljanja.

37

Na drugem mestu, v teh okoliščinah je treba, kot je razvidno iz točke 33 te sodbe, preučiti, ali je nacionalna ureditev iz postopka v glavni stvari po eni strani primerna za dosledno in sistematično zagotavljanje uresničitve zastavljenega cilja ter po drugi strani ne presega tega, kar je nujno za njegovo dosego.

38

Nazadnje, predložitveno sodišče, ki je edino pristojno za presojo dejanskega stanja spora o glavni stvari in razlago nacionalne ureditve, ki se uporablja, mora ugotoviti, ali in koliko ta ureditev izpolnjuje te zahteve. Vendar je Sodišče, ki mora temu sodišču dati koristen odgovor, da bo to lahko odločilo, pristojno, da mu da oporne točke na podlagi spisa in pisnih stališč, ki so mu na voljo (sodba z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točki 72 in 73).

39

V obravnavani zadevi je v zvezi s primernostjo zadevne nacionalne ureditve, da se z njo dosledno in sistematično sledi zadevnemu legitimnemu cilju, iz obrazložitve spremembe BekGG razvidno, da se za priznanje cerkva in verskih skupnosti na podlagi AnerkennungsG predpostavlja, da imajo te dovolj velik obseg, tako da njihove dejavnosti niso omejene na njihove pripadnike. Sprejeto je, da ko je doseženo minimalno število pripadnikov cerkve ali verske skupnosti, določeno s to ureditvijo, obseg pozitivnih učinkov njenih dejavnosti, zlasti na področju izobraževanja, presega strog okvir skupnosti pripadnikov. Poleg tega je namen omejitve dodelitve javnih subvencij le na konfesionalne šole cerkva in verskih skupnosti, priznanih na podlagi avstrijskega prava, zagotoviti, da so te šole namenjene velikemu delu prebivalstva, ki bi lahko izbralo to ponudbo izobraževanja, ki je dopolnilno izobraževanju, ki ga ponujajo javne šole.

40

V teh okoliščinah ni razvidno, da bi bila ureditev iz postopka v glavni stvari neprimerna za to, da se staršem omogoči, da izberejo izobraževanje za svoje otroke glede na svoja verska prepričanja v okviru kakovostnega medverskega izobraževanja, kar je cilj, ki je, kot je bilo opozorjeno v točki 36 te sodbe, z vidika prava Unije legitimen.

41

Glede vprašanja, ali ta ureditev ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja, je treba opozoriti, da člen 17(1) PDEU Evropski uniji nalaga, da spoštuje status, ki ga cerkve in verska združenja ali skupnosti uživajo v državah članicah, in ne posega vanj, saj člen 17 PDEU izraža nevtralnost Unije glede tega, kako države članice organizirajo svoje odnose z njimi (sodbi z dne 17. aprila 2018, Egenberger, C‑414/16, EU:C:2018:257, točka 58, in z dne 13. januarja 2022, MIUR in Ufficio Scolastico Regionale per la Campania, C‑282/19, EU:C:2022:3, točka 50). Zato v položajih, kot je ta v postopku v glavni stvari, člena 49 PDEU v povezavi s členom 17(1) PDEU ni mogoče razlagati tako, da državi članici nalaga, da prizna status, ki ga imajo navedene cerkve in verska združenja ali skupnosti na podlagi prava drugih držav članic.

42

V zvezi s pridobitvijo statusa cerkve ali verske skupnosti, ki je priznana na podlagi avstrijskega prava, so v členu 11 BekGG določeni trije alternativni pogoji. Prvič, do tega statusa je lahko upravičena cerkev ali verska skupnost, ki je na avstrijskem ozemlju prisotna vsaj 20 let. Drugič, do navedenega statusa je lahko tudi brez predhodne prisotnosti na avstrijskem ozemlju upravičena cerkev ali verska skupnost, ki je z vidika svoje organiziranosti in verskega nauka del mednarodno delujoče verske skupnosti, ki obstaja vsaj 200 let. Tretjič, če taka skupnost na mednarodni ravni deluje že vsaj 100 let, mora v Avstriji v organizirani obliki delovati že najmanj deset let, da je lahko cerkev ali verska skupnost, ki je z vidika svoje organiziranosti in verskega nauka del te skupnosti, upravičena do zadevnega statusa.

43

Take alternative, katerih namen je zajeti primere, v katerih priznanje cerkve ali verske skupnosti lahko prispeva k medverski naravi nacionalnega izobraževalnega sistema, ne presegajo tistega, kar je nujno za uresničitev cilja, opredeljenega v točki 36 te sodbe, in sicer da se staršem omogoči, da izberejo izobraževanje za svoje otroke glede na svoja verska prepričanja.

44

Poleg tega glede pogoja v zvezi z razširjenostjo cerkve ali verske skupnosti, ki želi biti priznana na podlagi avstrijskega prava, med nacionalnim prebivalstvom člen 11(1)(d), drugi stavek, BekGG določa, da kadar ni mogoče dokazati, da ima ta cerkev ali verska skupnost članstvo, ki ga sestavljata vsaj dve osebi na tisoč prebivalcev Avstrije, evidentiranih v okviru zadnjega popisa prebivalstva, je mogoče to dokazilo predložiti v kakršni koli drugi ustrezni obliki. Taka določba s tem, da ne določa samo enega načina dokazovanja, prav tako priča o volji avstrijskega zakonodajalca, da ne prekorači tistega, kar je nujno za dosego cilja, ki mu sledi nacionalna ureditev.

45

Glede na zgoraj navedene razloge je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 49 PDEU v povezavi s členom 17(1) PDEU razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki dodelitev javnih subvencij za zasebne izobraževalne ustanove, priznane kot konfesijske šole, pogojuje s tem, da je cerkev ali verska skupnost, ki vloži prošnjo za dodelitev subvencije za tako ustanovo, priznana na podlagi prava zadevne države članice, tudi kadar je ta cerkev ali ta verska skupnost priznana na podlagi prava svoje matične države članice.

46

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo: