1

Maxime Picard s pritožbo predlaga razveljavitev sodbe Splošnega sodišča Evropske unije z dne 24. marca 2021, Picard/Komisija (T‑769/16, EU:T:2021:153), kakor je bila popravljena s sklepom z dne 16. aprila 2021, Picard/Komisija (T‑769/16, EU:T:2021:200) (v nadaljevanju: izpodbijana sodba), s katero je Splošno sodišče zavrnilo njegovo tožbo, po eni strani za razglasitev ničnosti odgovora upravitelja iz sektorja „Pokojnine“ Urada Evropske komisije za vodenje in plačevanje posameznih pravic (PMO) z dne 4. januarja 2016 (v nadaljevanju: odgovor z dne 4. januarja 2016) in po drugi strani, po potrebi, za razglasitev ničnosti odločbe direktorja direktorata E generalnega direktorata Komisije za človeške vire (v nadaljevanju: GD za človeške vire) z dne 25. julija 2016 o zavrnitvi pritožbe pritožnika z dne 4. aprila 2016 zoper odgovor z dne 4. januarja 2016 (v nadaljevanju: odločba o zavrnitvi z dne 25. julija 2016).

2

Kadrovski predpisi za uradnike Evropske unije, ki so bili spremenjeni z Uredbo (EU, Euratom) št. 1023/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 (UL 2013, L 287, str. 15) (v nadaljevanju: Kadrovski predpisi), zajemajo naslov V, naslovljen „Prejemki in dajatve iz socialne varnosti“, katerega poglavje 3, naslovljeno „Pokojnine in invalidnine“, vsebuje člene od 77 do 84 Kadrovskih predpisov.

3

Člen 77, prvi, drugi in peti odstavek, Kadrovskih predpisov določa:

„Uradnik, ki dopolni najmanj 10 let delovne dobe, ima pravico do starostne pokojnine. […]

Najvišji znesek starostne pokojnine je 70 % zadnje osnovne plače za zadnji razred, v katerem je bil uradnik razvrščen najmanj eno leto. Uradniku se za vsako leto delovne dobe, izračunane v skladu s členom 3 Priloge VIII, izplača 1,80 % zadnje osnovne plače.

[…]

Upokojitvena starost je 66 let.“

4

Člen 83(1) in (2) Kadrovskih predpisov določa:

„1.   Izplačila dajatev po tem pokojninskem sistemu bremenijo proračun Unije. Države članice skupno jamčijo za plačilo teh dajatev v skladu z lestvico za financiranje takšnih odhodkov.

2.   Uradniki prispevajo eno tretjino stroškov financiranja tega sistema pokojninskega zavarovanja. […] Prispevek se mesečno odteguje od plač uradnikov. […]“.

5

Naslov VII Kadrovskih predpisov je naslovljen „Pritožbe“. Vsebuje člene od 90 do 91a Kadrovskih predpisov.

6

Člen 90(2) Kadrovskih predpisov določa:

„Vsaka oseba, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, lahko pri organu za imenovanja [(OI)] vloži pritožbo zoper akt, [ki posega v njen položaj] […]“.

7

Člen 91(1) Kadrovskih predpisov določa:

„Sodišče Evropske unije je pristojno za vse spore med Unijo in katero koli osebo, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, v zvezi z zakonitostjo akta, ki [posega v položaj te osebe] v smislu člena 90(2). […]“.

8

Člen 21, drugi odstavek, Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, naslovljen „Prehodni ukrepi, ki se uporabljajo za uradnike Unije“, določa:

„Uradniki, ki so se zaposlili v času od 1. maja 2004 do 31. decembra 2013, imajo pravico do 1,9 % svoje plače iz [člena 77, drugi odstavek, drugi stavek, Kadrovskih predpisov] za vsako leto pokojninske dobe, izračunane v skladu s členom 3 Priloge VIII.“

9

Člen 22(1), drugi pododstavek, te priloge XIII določa:

„Uradniki, ki so na dan 1. maja 2014 stari 35 let ali več in so se zaposlili pred 1. januarjem 2014, postanejo upravičeni do starostne pokojnine v starosti iz spodnje tabele […]“.

10

Za uradnike, ki so na dan 1. maja 2014 stari 35 let, je v tabeli iz prejšnje točke določena upokojitvena starost 64 let in 8 mesecev.

11

Člen 8, prvi odstavek, Pogojev za zaposlitev drugih uslužbencev Evropske unije, kakor so bili spremenjeni z Uredbo št. 1023/2013 (v nadaljevanju: PZDU), določa:

„Začasni uslužbenci […] se lahko zaposlijo za določen ali nedoločen čas. Pogodbe takih uslužbencev, ki so zaposleni za določen čas, se lahko obnovijo samo enkrat za določen čas. Vsaka naslednja obnovitev je za nedoločen čas.“

12

Člen 39(1) PZDU določa:

„Ob prenehanju dela je [začasni] uslužbenec upravičen do starostne pokojnine, prenosa aktuarskega ekvivalenta ali izplačila odpravnine v skladu s poglavjem 3 naslova V in Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. […]“.

13

Člen 86(2) PZDU določa:

„Pogodbeni uslužbenec […], ki zasede novo delovno mesto v funkcionalni skupini, se ne sme razporediti v razred ali stopnjo, nižjo od razreda ali stopnje za prejšnje delovno mesto.

Pogodbeni uslužbenec, ki zasede delovno mesto v višji funkcionalni skupini, se razporedi v tak razred in stopnjo, da so njegovi osebni prejemki vsaj enaki tistim, da katerih je bil upravičen po prejšnji pogodbi.

[…]“.

14

Člen 109(1) PZDU določa:

„Ob prenehanju dela je pogodbeni uslužbenec upravičen do starostne pokojnine, prenosa aktuarskega ekvivalenta ali izplačila odpravnine v skladu s poglavjem 3 naslova V Kadrovskih predpisov in Priloge VIII h Kadrovskim predpisom. […]“.

15

Člen 117 PZDU določa:

„Smiselno se uporabljajo določbe iz naslova VII Kadrovskih predpisov o pritožbah.“

16

Člen 1(1), drugi stavek, Priloge k PZDU, naslovljen „Prehodne določbe, ki se uporabljajo za uslužbence iz [PZDU]“, med drugim določa, da se člen 21 in člen 22, razen njegovega odstavka 4, Priloge XIII h Kadrovskim predpisom „smiselno uporabljata za druge uslužbence, zaposlene na dan 31. decembra 2013“.

17

V uvodni izjavi 29 Uredbe št. 1023/2013 je navedeno:

„Treba bi bilo določiti prehodno ureditev, ki bi omogočala postopno uporabo novih pravil in ukrepov, pri čemer bi spoštovala pridobljene pravice in legitimna pričakovanja osebja, zaposlenega pred začetkom veljavnosti teh sprememb Kadrovskih predpisov.“

18

Člen 3 Uredbe št. 1023/2013 določa:

„1.   Ta uredba začne veljati tretji dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

2.   Uporablja se od 1. januarja 2014, razen člena 1, točke 44, in člena 1, točke 73(d), ki se uporablja od dneva začetka veljavnosti te uredbe.“

19

Dejansko stanje spora je navedeno v točkah od 1 do 25 izpodbijane sodbe in ga je mogoče povzeti, kot sledi.

20

Pritožnik je pogodbeni uslužbenec Komisije.

21

10. junija 2008 z učinkom od 1. julija 2008 je bil pri Komisiji zaposlen kot pogodbeni uslužbenec na oddelku 5 urada PMO (v nadaljevanju: pogodba iz leta 2008). Pritožnik je bil s to zaposlitvijo uvrščen v prvo funkcionalno skupino. Pogodba iz leta 2008 je bila trikrat podaljšana za določen čas in z odločbo z dne 3. maja 2011 za nedoločen čas.

22

GD za človeške vire je pritožniku 16. maja 2014 ponudil novo pogodbo pogodbenega uslužbenca, ki jo je pritožnik podpisal istega dne (v nadaljevanju: pogodba z dne 16. maja 2014). Ta pogodba za nedoločen čas je začela veljati 1. junija 2014, pri čemer je bil pritožnik uvrščen v drugo funkcionalno skupino.

23

Medtem so bili Kadrovski predpisi in PZDU spremenjeni z Uredbo št. 1023/2013, ki se je za določbe, upoštevne v tej zadevi, uporabljala od 1. januarja 2014 (v nadaljevanju: reforma iz leta 2014).

24

Po reformi iz leta 2014 člen 77, drugi odstavek, Kadrovskih predpisov, ki se na podlagi člena 109(1) PZDU uporablja za pogodbene uslužbence, določa novo letno odmerno stopnjo pokojninskih pravic v višini 1,8 %, ki je manj ugodna od prejšnje stopnje 1,9 %. Poleg tega člen 77, peti odstavek, Kadrovskih predpisov določa upokojitveno starost 66 let, drugače kot prej določenih 63 let.

25

Vendar je bila v Prilogi XIII h Kadrovskim predpisom določena prehodna ureditev. Tako se za uradnika, ki se je zaposlil med 1. majem 2004 in 31. decembrom 2013, še naprej uporablja letna odmerna stopnja pokojninskih pravic v višini 1,9 %. Poleg tega je uradnik, ki je na dan 1. maja 2014 star 35 let in se je zaposlil pred 1. januarjem 2014, upravičen do starostne pokojnine v starosti 64 let in 8 mesecev. Nazadnje, člen 1(1) Priloge k PZDU določa, da se te prehodne določbe smiselno uporabljajo za druge uslužbence, zaposlene na dan 31. decembra 2013.

26

Pritožnik je v elektronskem sporočilu z dne 4. januarja 2016, ker ni bil prepričan glede posledic, ki bi jih lahko imela reforma iz leta 2014 za njegov položaj po podpisu pogodbe z dne 16. maja 2014, upravitelja iz sektorja „Pokojnine“ pri uradu PMO zaprosil za pojasnila.

27

Ta upravitelj je v odgovoru z dne 4. januarja 2016 pritožniku navedel, da so se njegove pokojninske pravice zaradi spremembe pogodbe spremenile in da sta zato, glede njega, polna upokojitvena starost in letna odmerna stopnja pokojninskih pravic s 1. junijem 2014 prešli na 66 let oziroma 1,8 %.

28

Pritožnik je 4. aprila 2016 zoper odgovor z dne 4. januarja 2016 vložil pritožbo na podlagi člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

29

Direktor direktorata E GD za človeške vire je kot organ, pooblaščen za sklepanje pogodb o zaposlitvi (OPSP), z odločbo z dne 25. julija 2016 to pritožbo primarno zavrgel kot nedopustno zaradi neobstoja akta, ki posega v položaj, podredno pa jo je zavrnil kot neutemeljeno.

30

Pritožnik je s tožbo, vloženo 7. novembra 2016 v sodnem tajništvu Splošnega sodišča, predlagal razglasitev ničnosti odgovora z dne 4. januarja 2016 in po potrebi odločbe o zavrnitvi z dne 25. julija 2016.

31

Komisija je z ločenim aktom, vloženim v sodnem tajništvu Splošnega sodišča 6. februarja 2017, vložila ugovor nedopustnosti zaradi neobstoja akta, ki posega v položaj, v smislu člena 91 Kadrovskih predpisov.

32

Predsednik tretjega senata Splošnega sodišča je s sklepom z dne 12. oktobra 2017 odločil, da se postopek v zadevi T‑769/16, Picard/Komisija prekine do pravnomočnosti končne odločbe v zadevi T‑128/17, Torné/Komisija.

33

Po razglasitvi sodbe z dne 14. decembra 2018, Torné/Komisija (T‑128/17, EU:T:2018:969), in ker zoper njo ni bila vložena pritožba, se je postopek v zadevi T‑769/16, Picard/Komisija, nadaljeval, stranke pa so predložile stališča o posledicah te sodbe za to zadevo.

34

Splošno sodišče je s sklepom z dne 13. maja 2019 odločanje o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija, pridržalo za končno odločbo in pridržalo odločitev o stroških.

35

Splošno sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo, da bo najprej preučilo tožbeni razlog, ki ga je navedel pritožnik, ne da bi prej odločilo o tem ugovoru nedopustnosti, ker je bila tožba vsekakor neutemeljena.

36

V zvezi s tem je Splošno sodišče presodilo, da je Komisija pravilno menila, da pogodba z dne 16. maja 2014 pomeni, da pritožnik ne more biti upravičen do uporabe prehodnih določb iz členov 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom v zvezi z letno odmerno stopnjo pokojninskih pravic in upokojitveno starostjo.

37

Najprej, Splošno sodišče je v točkah od 65 do 83 izpodbijane sodbe razložilo člen 1(1) Priloge k PZDU v delu, v katerem določa, da se te prehodne določbe „smiselno uporabljajo za druge uslužbence, zaposlene na dan 31. decembra 2013“.

38

Splošno sodišče je med drugim odločilo, da iz besedila tega člena 1(1) izhaja, da se ta člena 21 in 22 uporabljata za uslužbence, za katere veljajo PZDU, če je mogoče vzpostaviti analogijo med njimi in uradniki ob upoštevanju značilnosti vsake od teh kategorij osebja. Potem ko je Splošno sodišče preučilo te značilnosti, je poudarilo, da medtem ko uradnik začne delati in ostane zaposlen v upravi Unije na podlagi akta o imenovanju, ki med njegovo celotno kariero ostane nespremenjen, pogodbeni uslužbenec začne delati in ostane zaposlen na podlagi pogodbe, dokler ta učinkuje.

39

Splošno sodišče je z vidika teh preudarkov zahtevo, da morajo biti uslužbenci „zaposleni na dan 31. decembra 2013“, razlagalo v smislu člena 1(1) Priloge k PZDU.

40

Splošno sodišče je v točki 81 izpodbijane sodbe presodilo, da pojem „smiselno“ iz te določbe predpostavlja, da so uslužbenci v položaju, ki je analogen položaju uradnikov. Po mnenju Splošnega sodišča je obstoj tega položaja mogoče ugotoviti le, če uslužbenec ni podpisal nove pogodbe, ki pomeni začetek novega delovnega razmerja z upravo Unije. V zvezi s tem je Splošno sodišče s sklicevanjem na točko 40 sodbe z dne 16. septembra 2015, EMA/Drakeford (T‑231/14 P, EU:T:2015:639), opozorilo, da je že razsodilo, da lahko delovno razmerje med uslužbencem in upravo Unije ostane nespremenjeno tudi po podpisu nove pogodbe, ki se formalno razlikuje od prvotne pogodbe, če ta nova pogodba ne spreminja bistveno nalog uslužbenca, zlasti funkcionalne skupine, ki bi lahko ogrozila funkcionalno kontinuiteto njegovega delovnega razmerja z upravo Unije.

41

Splošno sodišče je iz tega sklepalo, da se člena 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom uporabljata samo za druge uslužbence, ki so bili zaposleni na dan 31. decembra 2013 in ki po tem dnevu ostanejo zaposleni na podlagi pogodbe, dokler se njihov položaj ne preuči za izračun pokojninskih pravic.

42

Nato je Splošno sodišče v točkah od 85 do 93 izpodbijane sodbe položaj pritožnika analiziralo z vidika te razlage člena 1(1) Priloge k PZDU. Natančneje, Splošno sodišče je po preučitvi pogodb, sklenjenih med pritožnikom in Komisijo, ter značilnosti delovnih mest, na katerih je bil zaposlen, in potem, ko je ugotovilo, da je sprememba funkcionalne skupine ogrozila funkcionalno kontinuiteto delovnega razmerja pritožnika z upravo Unije, razsodilo, da so s pogodbo z dne 16. maja 2014 prenehali vsi učinki pogodbe iz leta 2008, na podlagi katere je bil pritožnik „zaposlen na dan 31. decembra 2013“ v smislu te določbe, in s tem tudi to delovno razmerje. Tako je Splošno sodišče ugotovilo, da je pogodba z dne 16. maja 2014 povzročila novo zaposlitev za namene uporabe navedene določbe, ki pritožniku ni omogočila uporabe prehodnih določb iz Priloge XIII h Kadrovskim predpisom v zvezi z letno odmerno stopnjo pokojninskih pravic in upokojitveno starostjo.

43

Nazadnje, Splošno sodišče je poudarilo, da te ugotovitve med drugim ni mogoče ovreči s trditvijo pritožnika, da nova pogodba ne ovira upravičenosti do uporabe teh prehodnih določb, ker ne povzroči prekinitve kontinuitete vključenosti in prispevka v pokojninski sistem Unije. Po mnenju Splošnega sodišča uporaba navedenih določb za uslužbence ne more biti odvisna od domnevno nepretrgane vključitve v pokojninski sistem Unije, ampak od funkcionalne kontinuitete navedenega delovnega razmerja.

44

Splošno sodišče je zato tožbo zavrnilo.

45

Pritožnik Sodišču predlaga, naj:

46

Komisija Sodišču predlaga, naj:

47

Komisija izpodbija dopustnost pritožbe, ker pritožnik v nasprotju z zahtevo iz člena 169(2) Poslovnika Sodišča ni opredelil natančno točk izpodbijane sodbe, ki jih izpodbija.

48

Po mnenju te institucije pritožnik ne izpodbija, da je v ključnih točkah izpodbijane sodbe, s katerimi je Splošno sodišče podalo svojo razlago člena 1(1) Priloge k PZDU, napačno uporabljeno pravo.

49

Poleg tega se navedena institucija sklicuje na sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je treba pritožbo, ki ni koherentna in ki je omejena na splošne trditve in ne vsebuje natančnih navedb v zvezi s točkami izpodbijane odločbe, v katerih naj bi bilo napačno uporabljeno pravo, zavreči kot očitno nedopustno (sodba z dne 4. oktobra 2018, Staelen/Varuh človekovih pravic, C‑45/18 P, neobjavljena, EU:C:2018:814, točka 15).

50

Po mnenju Komisije je v pritožbi edino sklicevanje na element izpodbijane sodbe tisto, navedeno v točki 90 te sodbe, kar pa ne more izpolniti zahtev po jasnosti, določenih v členu 169(2) Poslovnika.

51

Pritožnik to trditev prereka.

52

Iz člena 256(1), drugi pododstavek, PDEU, člena 58, prvi odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije ter člena 168(1)(d) in člena 169(2) Poslovnika Sodišča izhaja, da je treba v pritožbi jasno navesti izpodbijane točke sodbe, katere razveljavitev se predlaga, in pravne trditve, ki posebej utemeljujejo ta predlog, sicer pritožba oziroma zadevni razlog nista dopustna (sodba z dne 23. novembra 2021, Svet/Hamas,C‑833/19 P, EU:C:2021:950, točka 50 in navedena sodna praksa).

53

Zlasti ne izpolnjuje teh zahtev in ga je treba razglasiti za nedopustnega pritožbeni razlog, katerega utemeljitev ni dovolj jasna in natančna, da bi Sodišče lahko opravilo nadzor zakonitosti, zlasti ker bistveni elementi, na katere se opira pritožbeni razlog, iz besedila te pritožbe, ki je v zvezi s tem formuliran nejasno in dvoumno, ne izhajajo dovolj dosledno in razumljivo. Sodišče je tudi presodilo, da je treba kot očitno nedopustno zavreči pritožbo, ki se omejuje na splošne trditve in ne vsebuje natančnih navedb v zvezi s točkami izpodbijanega sklepa, v katerih naj bi bilo domnevno napačno uporabljeno pravo (sodba z dne 10. julija 2014, Telefónica in Telefónica de España/Komisija, C‑295/12 P, EU:C:2014:2062, točka 30 in navedena sodna praksa).

54

V obravnavanem primeru iz točke 24 in naslednjih pritožbe izhaja, da pritožnik Splošnemu sodišču očita, da je napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 1(1) Priloge k PZDU s tem, da je v točki 81 izpodbijane sodbe razsodilo, da se prehodne določbe iz členov 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom za druge uslužbence lahko še naprej uporabljajo le, če ti ne sklenejo nove pogodbe ali če s formalno sklenitvijo nove pogodbe ti še naprej vsebinsko opravljajo iste naloge. Pritožnik navaja tudi razloge, iz katerih meni, da je bilo pri tej razlagi napačno uporabljeno pravo.

55

Tako je v nasprotju s tem, kar trdi Komisija, v pritožbi natančno navedena grajana točka izpodbijane sodbe in so v zadostni meri navedeni razlogi, iz katerih naj bi bilo v tej točki napačno uporabljeno pravo, tako da ta pritožba Sodišču omogoča izvajanje nadzora zakonitosti.

56

V teh okoliščinah je treba to pritožbo razglasiti za dopustno.

57

Pritožnik v utemeljitev pritožbe navaja en sam pritožbeni razlog, ki se nanaša na to, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo, ko je v točki 81 izpodbijane sodbe presodilo, da se prehodni ukrepi iz člena 1(1) Priloge k PZDU za druge uslužbence lahko še naprej uporabljajo le, če ti ne sklenejo nove pogodbe ali če s formalno sklenitvijo nove pogodbe še naprej vsebinsko opravljajo enake naloge.

58

Glede na področje pokojninskega sistema in cilj, ki mu sledi zakonodajalec Unije, naj področja uporabe prehodnih ukrepov iz člena 1(1) Priloge k PZDU ne bi bilo mogoče opredeliti s funkcionalno kontinuiteto, temveč z ohranitvijo vključenosti in nadaljevanjem prispevka v ta sistem. Tako bi v primeru neprekinjenega veriženja pogodb pogodbenega uslužbenca uslužbenec ohranil svojo vključenost v navedeni sistem in še naprej pridobival pokojninske pravice.

59

Komisija ta edini pritožbeni razlog izpodbija. Najprej, v zvezi s točkama 81 in 82 izpodbijane sodbe navaja, da pritožnik izpodbija zgolj sklicevanje Splošnega sodišča na svojo sodno prakso v zvezi s funkcionalno kontinuiteto delovnega razmerja kljub podpisu nove pogodbe, pri čemer naj bi se to sklicevanje nanašalo le na izjemo – iz zadnjega stavka te točke 81 – od pravila, da analogija s položajem uradnikov v smislu člena 1(1) Priloge k PZDU velja naprej, le če uslužbenec ostane zaposlen na podlagi pogodbe in ne podpiše nove pogodbe. Ta izjema pa naj bi pritožniku omogočila, da se zanj uporabljata člena 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, če bi bilo mogoče ugotoviti funkcionalno kontinuiteto med njegovimi različnimi pogodbami, vendar naj se zanj ne bi uporabljala.

60

Dalje, Splošno sodišče naj bi člen 1(1) Priloge k PZDU razlagalo v skladu z besedilom te določbe, ki se nanaša na iskanje „analogije“ med uradniki in drugimi uslužbenci. V tem okviru bi bilo treba ob upoštevanju razlike v naravi njegovega delovnega razmerja v primerjavi z delovnim razmerjem uradnika, da bi se ugotovilo, ali je drug uslužbenec še vedno zaposlen, upoštevati njegovo pogodbo, in ne ohranitev njegove vključenosti v pokojninski sistem.

61

Poleg tega naj sodba z dne 14. decembra 2018, Torné/Komisija (T‑128/17, EU:T:2018:969), ne bi bila upoštevna za to zadevo, ker naj člen 1(1) Priloge k PZDU v tej sodbi ne bi bil obravnavan, saj se ta nanaša na pogoje za uporabo členov 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom za uradnika. Neutemeljene naj bi bile tudi ugotovitve, v katerih je Splošno sodišče v navedeni sodbi poudarilo, da bi lahko le prekinitev vključenosti v pokojninski sistem Unije upravičila neuporabo prehodnih določb iz teh členov 21 in 22. Splošno sodišče naj bi namreč ugotovilo, da je bil zadevni pritožnik v zadevi, v kateri je bila izdana ta sodba, zaposlen le na podlagi njegovega imenovanja za uradnika, saj je bila njegova vključitev v pokojninski sistem unije le posledica te ugotovitve.

62

Poleg tega Komisija meni, da Splošno sodišče v izpodbijani sodbi sklenitve nove pogodbe ni enačilo z dokončnim prenehanjem dela uradnika. Opozorilo naj bi le, da v nasprotju z uradnikom dejstvo, da je pogodbeni uslužbenec zaposlen na določen datum, ne more biti dokazano zgolj z ugotovitvijo obstoja akta o imenovanju.

63

V obravnavanem primeru naj bi Splošno sodišče izključilo vsakršno kontinuiteto med pogodbo iz leta 2008 in pogodbo z dne 16. maja 2014, potem ko je v točkah od 86 do 90 izpodbijane sodbe dejansko zelo podrobno preverilo vse okoliščine, povezane z nasledstvom teh pogodb. Ker pa pritožnik teh dveh pogodb ni izpodbijal, naj ne bi bilo utemeljeno trditi, da je med tema pogodbama še vedno obstajala kontinuiteta.

64

Nazadnje, člen 86 PZDU naj ne bi bil upošteven za razlago člena 1(1) Priloge k PZDU.

65

Opozoriti je treba, da so po eni strani v Prilogi XIII h Kadrovskim predpisom določeni prehodni ukrepi, ki se uporabljajo za uradnike, med drugim v zvezi s pokojninskim sistemom Unije.

66

Po drugi strani člen 1(1), drugi stavek, Priloge k PZDU med drugim določa, da se člen 21 in člen 22, razen odstavka 4, Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ki vsebujeta prehodne določbe v zvezi z letno odmerno stopnjo pokojninskih pravic in upokojitveno starostjo uradnikov, „smiselno uporabljata za druge uslužbence, zaposlene na dan 31. decembra 2013“.

67

Splošno sodišče je v točki 81 izpodbijane sodbe razsodilo, da pojem „smiselno“ iz te določbe predpostavlja, da so uslužbenci v položaju, ki je analogen položaju uradnikov, kar je po njegovem mnenju izključeno, če je uslužbenec podpisal novo pogodbo, ki pomeni začetek novega delovnega razmerja z upravo Unije, razen če se s to novo pogodbo bistveno ne spremenijo naloge uslužbenca, zlasti funkcionalna skupina, ki lahko ogrozi funkcionalno kontinuiteto njegovega delovnega razmerja s to upravo. Splošno sodišče je na podlagi te premise preučilo položaj pritožnika in njegovo tožbo zavrnilo.

68

Za ugotovitev, ali je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo pri razlagi člena 1(1), drugi stavek, Priloge k PZDU, je treba torej med drugim analizirati pojem „smiselno“ iz te določbe.

69

V zvezi s tem je treba poudariti, da je iz samega besedila člena 1(1), drugi stavek, Priloge k PZDU in zlasti iz pojma „smiselno“, ki je v njem uporabljen, razvidno, da je namen te določbe drugim uslužbencem, ki so bili zaposleni na dan 31. decembra 2013, zagotoviti nekatere prehodne ukrepe, določene v Prilogi XIII h Kadrovskim predpisom, in to kljub razlikam med uradniki in temi drugimi uslužbenci. Vendar ta pojem „smiselno“ sam po sebi ne omogoča, da se med drugimi uslužbenci, ki so bili zaposleni na dan 31. decembra 2013, opredeli tiste, ki morajo biti upravičeni do zadevnih prehodnih ukrepov, zlasti v primeru poznejše spremembe njihovega delovnega razmerja z upravo Unije.

70

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča pa je treba za razlago določbe prava Unije upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi sobesedilo in cilje, ki jih uresničuje ureditev, katere del je (sodba z dne 1. avgusta 2022, Vyriausioji tarnybinės etikos komisija,C‑184/20, EU:C:2022:601, točka 121 in navedena sodna praksa).

71

Prvič, v zvezi s cilji, ki jim je zakonodajalec Unije sledil v okviru reforme iz leta 2014, iz uvodne izjave 29 Uredbe št. 1023/2013, s katero so bili spremenjeni Kadrovski predpisi in PZDU, da bi se izvedla ta reforma, je razvidno, da „[…] bi bilo [treba] določiti prehodno ureditev, ki bi omogočala postopno uporabo novih pravil in ukrepov, pri čemer bi spoštovala pridobljene pravice in legitimna pričakovanja osebja, zaposlenega pred začetkom veljavnosti teh sprememb Kadrovskih predpisov“.

72

Kot je Splošno sodišče pravilno poudarilo v točki 67 izpodbijane sodbe, med temi prehodnimi določbami nista le člena 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ampak tudi člen 1(1) Priloge k PZDU.

73

Zato je treba glede na uvodno izjavo 29 Uredbe št. 1023/2013 ugotoviti, da so bile navedene prehodne določbe določene brez poseganja v „legitimna pričakovanja“„osebja, zaposlenega“ na dan 31. decembra 2013. Gre za široko formulacijo, ki presega pridobljene pravice v ožjem smislu in velja za vse osebje Unije, ne le za njene uradnike.

74

Zato je treba, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 54 sklepnih predlogov, člen 1(1) Priloge k PZDU razlagati ob upoštevanju ciljev, ki se nanašajo na spoštovanje pridobljenih pravic in legitimnih pričakovanj drugih uslužbencev Unije, ki so bili zaposleni na podlagi pogodbe z dne 31. decembra 2013.

75

Drugič, v zvezi s sobesedilom te določbe je treba na prvem mestu ugotoviti, da je iz člena 83(2) Kadrovskih predpisov razvidno, da uradniki prispevajo eno tretjino stroškov financiranja tega sistema pokojninskega zavarovanja, pri čemer je ta prispevek določen v določenem odstotku osnovne plače (sodba z dne 10. maja 2017, de Lobkowicz,C‑690/15, EU:C:2017:355, točka 43). Vsi uradniki, ki prejemajo plačo ali nadomestilo Unije in še niso upokojenci, morajo prispevati v pokojninski sistem, ki ga določajo Kadrovski predpisi (glej v tem smislu sodbo z dne 9. junija 1992, Lestelle/Komisija,C‑30/91 P, EU:C:1992:252, točka 23). Ti prispevki uradniku dajejo pravico do starostne pokojnine ne glede na naloge, ki jih opravlja v upravi Unije.

76

Poleg tega je treba poudariti, da se za uradnika, ki se je zaposlil pred 1. januarjem 2014, pod določenimi pogoji uporabljajo prehodne določbe iz člena 21, drugi odstavek, in člena 22(1), drugi pododstavek, Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ki mu omogočajo ohranitev letne odmerne stopnje pokojninskih pravic in upokojitvene starosti, kot sta bili določeni v Kadrovskih predpisih, preden so bili spremenjeni z Uredbo št. 1023/2013. Vendar uradnik, ki je začel delati pred tem datumom in katerega naloge bi se po tem datumu bistveno spremenile, samo zaradi tega dejstva ne bi izgubil koristi od teh prehodnih določb, med drugim na podlagi prispevkov, ki jih še naprej plačuje v ta pokojninski sistem med zaposlitvijo.

77

Na drugem mestu je treba poudariti, da Kadrovski predpisi in PZDU uvajajo skupni pokojninski sistem za uradnike in druge uslužbence.

78

Ob upoštevanju sklicevanja na pogoje iz poglavja 3 naslova V Kadrovskih predpisov, ki ga določa člen 39(1) in člen 109(1) PZDU, začasni uslužbenci in pogodbeni uslužbenci pod pogoji, določenimi v členu 83(2) Kadrovskih predpisov, prispevajo tudi k financiranju tega sistema pokojninskega zavarovanja.

79

Zato je za uporabo prehodnih določb v zvezi z navedenim pokojninskim sistemom, ki so določene v členih 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, pogodbeni uslužbenec, kakršen je pritožnik, v položaju, ki je podoben položaju uradnika, kot je predstavljen v točki 76 te sodbe, če se njegovo delovno razmerje z upravo Unije po 31. decembru 2013 spremeni tako, da ne povzroči prekinitve plačevanja prispevkov v pokojninski sistem Unije.

80

Iz tega sledi, da bi moral biti v skladu s kontekstualno razlago člena 1(1), drugi stavek, Priloge k PZDU in cilji prehodnih določb, določenih v njej, ki so navedeni v točki 74 te sodbe in ki se nanašajo na spoštovanje pridobljenih pravic in legitimnih pričakovanj drugih uslužbencev Unije, ki so bili zaposleni na podlagi pogodbe z dne 31. decembra 2013, uslužbenec, ki ni uradnik, zaposlen najpozneje do tega dne in katerega naloge bi bile bistveno spremenjene z novo pogodbo, sklenjeno po tem datumu, po analogiji s tem, kar se uporablja za uradnike, ki so v položaju, kakršen je ta, opisan v točki 76 te sodbe, upravičen do uporabe teh prehodnih določb, ker ni prenehal prispevati k financiranju tega pokojninskega sistema.

81

Iz vseh zgornjih preudarkov izhaja, da je Splošno sodišče napačno uporabilo pravo s tem, da je v točki 81 izpodbijane sodbe glede uslužbenca, ki ni uradnik, ki je bil zaposlen 31. decembra 2013 in ki je po tem datumu podpisal novo pogodbo z upravo Unije, presodilo, da pojem „smiselno“ iz člena 1(1) Priloge k PZDU zahteva, da ta nova pogodba bistveno ne spreminja nalog tega uslužbenca, ki bi lahko ogrozila funkcionalno kontinuiteto njegovega delovnega razmerja s to upravo.

82

V teh okoliščinah je treba pritožbi ugoditi in zato izpodbijano sodbo razveljaviti.

83

V skladu s členom 61, prvi odstavek, drugi stavek, Statuta Sodišča Evropske unije lahko Sodišče v primeru razveljavitve odločitve Splošnega sodišča samo dokončno odloči o zadevi, če stanje postopka to dovoljuje.

84

V zvezi s tem je treba spomniti, da je Komisija pred Splošnim sodiščem vložila ugovor nedopustnosti, ki se nanaša na neobstoj akta, ki posega v položaj, v smislu člena 91 Kadrovskih predpisov. Kot je bilo navedeno v točkah 34 in 35 te sodbe, je Splošno sodišče odločanje o tem ugovoru pridržalo za končno odločbo in odločilo, da bo preizkusilo edini tožbeni razlog, ki ga je navedel pritožnik, ne da bi prej odločilo o navedenem ugovoru, ker je bila tožba vsekakor neutemeljena.

85

V teh okoliščinah je treba, da bi se dokončno odločilo o sporu, preden se preuči utemeljenost tožbe, odločiti o ugovoru nedopustnosti, ki ga je vložila Komisija.

86

V obravnavanem primeru Sodišče zlasti glede na okoliščino, da sta bila tako ugovor nedopustnosti, ki ga uveljavlja Komisija, kot edini tožbeni razlog, ki ga je pritožnik navedel v utemeljitev tožbe, predmet kontradiktorne razprave pred Splošnim sodiščem in da za njuno preučitev ni treba sprejeti nobenega dodatnega ukrepa procesnega vodstva ali pripravljalnega ukrepa iz spisa, meni, da stanje postopka dovoljuje odločitev o navedeni tožbi in da je treba o tej tožbi dokončno odločiti.

87

Komisija v utemeljitev ugovora nedopustnosti navaja, da je akt, ki se je izpodbijal pred Splošnim sodiščem, in sicer odgovor z dne 4. januarja 2016, elektronsko sporočilo, ki ga je poslal eden od sodelavcev pritožnika na uradu PMO in da to sporočilo vsebuje opozorilo: „[O]pozarjamo vas, da je to sporočilo informativno in ne pomeni odločitve OI/OPSP, zoper katero bi bila mogoča pritožba na podlagi člena 90 [K]adrovskih predpisov“. Meni, da navedeno elektronsko sporočilo ne izpolnjuje pogojev iz sodne prakse v zvezi z akti, ki posegajo v položaj.

88

Komisija na prvem mestu trdi, da v obravnavanem primeru ni sprejela nobene odločbe, ampak je le predložila informacije. Zlasti naj bi to opozorilo kazalo na jasno voljo Komisije, da posreduje zgolj informacije in da razume, da ni sprejela previdnostnih ukrepov, ki so nujni za sprejetje akta, ki posega v položaj.

89

Na drugem mestu, tudi če bi pritožnik pri uradu PMO vložil zahtevo za seznanitev z njegovimi prihodnjimi pokojninskimi pravicami, odgovor na to zahtevo ne bi bil akt, ki posega v položaj. Na področju pokojninskih pravic naj bi bilo mogoče ukrep, ki ima pravne učinke, sprejeti šele ob upokojitvi, kar naj bi bilo potrjeno s sodbo Splošnega sodišča z dne 3. aprila 1990, Pfloeschner/Komisija (T‑135/89, EU:T:1990:26).

90

Na tretjem mestu, ker sta upokojitvena starost in letna odmerna stopnja pokojninskih pravic določena s Kadrovskimi predpisi in ne z upravno odločbo, odgovor z dne 4. januarja 2016 ne more imeti drugačnega obsega kot zgolj informativnega.

91

Na četrtem in zadnjem mestu, zakonodajalec Unije bi lahko določbe Kadrovskih predpisov v zvezi z odmerno stopnjo pokojninskih pravic in upokojitveno starostjo spremenil, preden se pokojninske pravice dejansko izplačajo. Zato naj bi bil očitek, ki se nanaša na njihovo kršitev, po definiciji prezgoden in zato nedopusten.

92

Pritožnik meni, da je bila njegova tožba vložena zoper akt, ki posega v njegov položaj, tako da je dopustna.

93

Pritožnik s tožbo na eni strani predlaga razglasitev ničnosti odgovora z dne 4. januarja 2016 in na drugi strani po potrebi odločbe o zavrnitvi z dne 25. julija 2016. Zato je treba najprej preučiti, ali je ta odgovor z dne 4. januarja 2016 akt, ki posega v položaj, v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

94

V skladu s to določbo lahko vsaka oseba, za katero veljajo Kadrovski predpisi, pri OI vloži pritožbo zoper akt, ki posega v njen položaj. Člen 91(1) Statuta določa, da je Sodišče Evropske unije pristojno za vse spore med Unijo in katero koli osebo, za katero veljajo ti kadrovski predpisi, v zvezi z zakonitostjo akta, ki ima negativne posledice za to osebo, v smislu navedenega člena 90(2). Te določbe se po analogiji uporabljajo za tožbe drugih uslužbencev na podlagi člena 117 PZDU.

95

V skladu s sodno prakso Sodišča posegajo v položaj v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov le akti ali ukrepi z zavezujočimi pravnimi učinki, ki lahko neposredno in takoj vplivajo na interese tožeče stranke, tako da bistveno spremenijo njen pravni položaj (sodba z dne 18. junija 2020, Komisija/RQ,C‑831/18 P, EU:C:2020:481, točka 44 in navedena sodna praksa).

96

Za ugotovitev, ali ima izpodbijani akt take učinke, se je treba osredotočiti na vsebino tega akta in te učinke presojati glede na objektivna merila, kot je vsebina navedenega akta, po potrebi ob upoštevanju okoliščin, v katerih je bil ta akt sprejet, in pristojnosti institucije, ki ga je sprejela (glej po analogiji sodbi z dne 6. oktobra 2021, Poggiolini/Parlament,C‑408/20 P, EU:C:2021:806, točka 32 in navedena sodna praksa, in z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točka 63 in navedena sodna praksa).

97

Tako se sposobnost akta, da neposredno vpliva na pravni položaj fizične ali pravne osebe, ne more presojati zgolj na podlagi dejstva, da je ta akt v obliki elektronske pošte, saj bi to pomenilo, da se obliki izpodbijanega akta daje prednost pred vsebino navedenega akta (glej v tem smislu sodbo z dne 12. julija 2022, Nord Stream 2/Parlament in Svet, C‑348/20 P, EU:C:2022:548, točki 64 in 67 ter navedena sodna praksa).

98

Zato je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 96 te sodbe, preučiti vsebino odgovora z dne 4. januarja 2016 ob upoštevanju okoliščin njegovega sprejetja in pristojnosti institucije, ki ga je sprejela.

99

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je pritožnik, kot je razvidno iz spisa, predloženega Sodišču, z elektronskim sporočilom z dne 4. januarja 2016 od upravljavca sektorja „Pokojnine“ pri uradu PMO zaprosil za pojasnila o posledicah, ki bi jih reforma iz leta 2014 lahko imela na njegov položaj po podpisu pogodbe z dne 16. maja 2014. Ta upravitelj je v odgovoru z dne 4. januarja 2016 pritožniku navedel, da so se njegove pokojninske pravice zaradi spremembe pogodbe spremenile in da sta zato, glede njega, polna upokojitvena starost in letna odmerna stopnja pokojninskih pravic s 1. junijem 2014 prešli na 66 let oziroma 1,8 %.

100

Iz tega spisa prav tako izhaja, da je navedeni upravitelj elektronsko sporočilo sklenil tako: „[U]pam, da vam bodo te informacije koristile“. Poleg tega je podpis istega upravitelja spremljalo to opozorilo: „[o]pozarjamo vas, da je to sporočilo informativno in ne pomeni odločitve OI/OPSP, zoper katero bi bila mogoča pritožba na podlagi člena 90 [K]adrovskih predpisov“.

101

Čeprav odgovor z dne 4. januarja 2016 res vsebuje indice o volji urada PMO, da se mu dodeli zgolj informativna narava, vsebuje tudi natančna zagotovila v delu, v katerem je upravljavec sektorja „Pokojnine“ pri uradu PMO pritožniku sporočil, da mu „dejansko potrjuje, da so se [njegove] pokojninske pravice zaradi spremembe pogodbe spremenile“.

102

Čeprav sta, kot navaja Komisija, upokojitvena starost in letna odmerna stopnja pokojninskih pravic določena s Kadrovskimi predpisi, in ne s strani uprave, je treba kljub temu ugotoviti, da ta upravljavec v odgovoru z dne 4. januarja 2016 pritožnika ni zgolj obvestil o vsebini določb Kadrovskih predpisov, kot izhajajo iz reforme iz leta 2014, temveč mu je sporočil, da se te določbe zanj uporabljajo in implicitno, vendar nujno, da ne more biti upravičen do uporabe prehodnih ukrepov, določenih v členu 1(1) Priloge k PZDU. Zato tega odgovora ni mogoče razumeti tako, da pritožniku posreduje zgolj informacije o vsebini Kadrovskih predpisov in PZDU, temveč da mu sporoča določbe teh besedil, za katere je uprava menila, da se uporabljajo za njegov položaj.

103

Ti elementi pa so, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 85 sklepnih predlogov, taki, da izključujejo, da bi se lahko štelo, da je odgovor z dne 4. januarja 2016 glede na njegovo vsebino zgolj informativen.

104

Ta odgovor, ki ga je predložil upravitelj sektorja „Pokojnine“ pri uradu PMO, in sicer službi, pristojni za upravljanje in izplačevanje pokojnin osebja Komisije, je namreč lahko neposredno in takoj vplival na interese pritožnika s tem, da je bistveno spremenil njegov pravni položaj, zlasti glede določitve starosti, pri kateri bo po ustaljeni pravni ureditvi, to je v skladu s predpisi, ki bodo veljali v danem trenutku, lahko zaprosil za upokojitev.

105

Ta ugotovitev je podprta s pooblastili avtorja navedenega odgovora. Ni namreč sporno, da ga je posredovala služba Komisije, pristojna za upravljanje in izplačevanje pokojnin, ne da bi se izpodbijalo, da je bila Komisija pristojna, da v zvezi z zadevno osebo sprejme odločbe z zavezujočimi pravnimi učinki v smislu sodne prakse, navedene v točki 95 te sodbe.

106

Vendar Komisija trdi, da je na področju pokojninskih pravic mogoče ukrep, ki ima pravne učinke, sprejeti šele ob upokojitvi, kar naj bi bilo potrjeno s sodbo Splošnega sodišča z dne 3. aprila 1990, Pfloeschner/Komisija (T‑135/89, EU:T:1990:26).

107

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da čeprav je res, da so pred upokojitvijo, ki je prihodnji negotovi dogodek, pokojninske pravice virtualne pravice, ki nastajajo vsakodnevno, to ne spremeni dejstva, da upravni akt, iz katerega izhaja, da uslužbenec ne more biti upravičen do ugodnejših določb v zvezi z letno odmerno stopnjo teh pravic in njegovo običajno upokojitveno starostjo, takoj in neposredno vpliva na pravni položaj zadevne osebe, čeprav se ta akt izvede šele pozneje. Če bi bilo razsojeno drugače, bi se pritožnik s svojimi pravicami lahko seznanil šele ob upokojitvi in bi bil do takrat v negotovosti ne le glede svojega finančnega položaja, ampak tudi glede starosti, pri kateri lahko zaprosi za upokojitev, kar mu ne omogoča takojšnjega sprejetja primernih osebnih načrtov za zagotovitev svoje prihodnosti, kot jo predvideva. Iz tega izhaja, da ima pritožnik legitimen, obstoječ in dejanski interes, ki je dovolj opredeljen, da se negotov element, kot sta upokojitvena starost in letna odmerna stopnja pokojninskih pravic, čimprej določi v sodnem postopku (glej v tem smislu sodbo z dne 1. februarja 1979, Deshormes/Komisija, 17/78, EU:C:1979:24, točke od 10 do 12).

108

Poleg tega je treba spomniti, da vmesni ukrepi, katerih cilj je priprava končne odločbe, načeloma ne pomenijo aktov, ki so lahko predmet ničnostne tožbe (glej po analogiji sodbo z dne 3. junija 2021, Madžarska/Parlament,C‑650/18, EU:C:2021:426, točka 43 in navedena sodna praksa).

109

Vendar ugotovitev, da je akt institucije vmesni ukrep, ki ne izraža končnega stališča te institucije, ne more zadostovati za sistematično ugotovitev, da ta akt ni izpodbojni akt, ki je lahko predmet ničnostne tožbe (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2021, Poggiolini/Parlament,C‑408/20 P, EU:C:2021:806, točka 38).

110

Iz sodne prakse Sodišča namreč izhaja, da je vmesni akt, ki ima samostojne pravne učinke, lahko predmet ničnostne tožbe, če nezakonitosti tega akta ni mogoče odpraviti s tožbo zoper končno odločbo, za katero ta akt pomeni pripravljalno fazo (glej po analogiji sodbo z dne 3. junija 2021, Madžarska/Parlament,C‑650/18, EU:C:2021:426, točka 46 in navedena sodna praksa).

111

Zato mora biti tožeči stranki, kadar izpodbijanje zakonitosti vmesnega akta v okviru take tožbe zadnjenavedeni ne zagotavlja učinkovitega sodnega varstva zoper učinke tega akta, dana možnost vložiti ničnostno tožbo (glej po analogiji sodbo Poggiolini/Parlament, C‑408/20 P, EU:C:2021:806, točka 40 in navedena sodna praksa).

112

Kot pa je generalni pravobranilec v bistvu ugotovil v točki 89 sklepnih predlogov, če bi moral pritožnik čakati na datum, ko bo dosegel upokojitveno starost, ki jo je določil pristojni organ, da bi lahko izpodbijal končno odločbo, ki bo sprejeta na ta datum in s katero bi bile dokončno določene njegove pokojninske pravice, bi mu bilo odvzeto vsakršno učinkovito sodno varstvo, na podlagi katerega bi lahko uveljavljal svoje pravice.

113

Res je, kot trdi Komisija, da lahko zakonodajalec Unije element, kot je upokojitvena starost uslužbenca, kadar koli spremeni do dejanskega izplačila pokojninskih pravic tega uslužbenca. Vendar pritožniku – razen če bi se mu odvzelo učinkovito sodno varstvo, navedeno v prejšnji točki – ne bi smelo biti preprečeno, da se natančno seznani s svojo običajno upokojitveno starostjo po ustaljeni zakonodaji, ne da bi to vplivalo na morebitno spremembo zakonodajnega okvira.

114

V teh okoliščinah, ker vložitev ničnostne tožbe zoper končno odločbo, ki naj bi jo Komisija sprejela ob upokojitvi pritožnika, temu ne bi zagotavljala učinkovitega sodnega varstva, mora biti mogoče, da se ničnostna tožba vloži zoper odgovor z dne 4. januarja 2016, ki je akt, ki posega v položaj, v smislu člena 90(2) Kadrovskih predpisov.

115

Iz vseh zgornjih ugotovitev izhaja, da je treba ničnostno tožbo, ki jo je pritožnik vložil pri Splošnem sodišču, razglasiti za dopustno.

116

Pritožnik v utemeljitev tožbe pred Splošnim sodiščem navaja en sam tožbeni razlog, ki se nanaša na napačno uporabo prava in kršitev člena 77, drugi in peti odstavek, Kadrovskih predpisov, ki se za pogodbene uslužbence uporablja na podlagi člena 109 PZDU, ter členov 21 in 22 Priloge XIII h Kadrovskim predpisom, ker je iz odgovora z dne 4. januarja 2016 razvidno, da se je za uporabo navedenih določb Kadrovskih predpisov kot datum zaposlitve upošteval 1. junij 2014, to je datum, ko je začela veljati pogodba z dne 16. maja 2014, medtem ko bi se moral uporabiti 1. julij 2008, to je datum prvotnega začetka dela pritožnika pri Komisiji kot pogodbenega uslužbenca.

117

Iz spisa, predloženega Sodišču, je razvidno, da je pritožnik od 1. julija 2008, ko je bil zaposlen kot pogodbeni uslužbenec pri uradu PMO, neprekinjeno delal pri Uniji in prispeval k financiranju pokojninskega sistema Unije.

118

Zato je treba, kot izhaja iz točke 80 te sodbe, za pritožnika v skladu s členom 1(1) Priloge k PZDU po analogiji uporabiti prehodne določbe o ohranitvi letne odmerne stopnje pokojninskih pravic v višini 1,9 % in pravice do starostne pokojnine v starosti 64 let in 8 mesecev v skladu s členom 21, drugi odstavek, oziroma členom 22(1), drugi pododstavek, Priloge XIII h Kadrovskim predpisom.

119

Zato je treba odgovor z dne 4. januarja 2016 in odločbo o zavrnitvi z dne 25. julija 2016 razglasiti za nična, ker sta v nasprotju s členom 1(1) Priloge k PZDU.

120

Člen 184(2) Poslovnika Sodišča določa, da če je pritožba utemeljena in Sodišče samo dokončno odloči v sporu, o stroških odloči Sodišče.

121

V skladu s členom 138(1) tega poslovnika, ki se v pritožbenem postopku uporablja na podlagi njegovega člena 184(1), se plačilo stroškov na predlog naloži neuspeli stranki.

122

Ker je pritožnik predlagal, naj se Komisiji naloži plačilo stroškov in ker ta s svojimi predlogi ni uspela, se ji naloži, da poleg svojih stroškov nosi tudi stroške, ki so pritožniku nastali v okviru te pritožbe in postopka na prvi stopnji.

Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat) razsodilo: