EUR-Lex Access to European Union law

Back to EUR-Lex homepage

This document is an excerpt from the EUR-Lex website

Document 62021CJ0349

Sodba Sodišča (tretji senat) z dne 16. februarja 2023.
HYA in drugi.
Predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo Spetsializiran nakazatelen sad.
Predhodno odločanje – Telekomunikacijski sektor – Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti – Direktiva 2002/58 – Člen 15(1) – Omejitev zaupnosti elektronskih komunikacij – Sodna odločba o odobritvi prestrezanja, snemanja in shranjevanja telefonskih pogovorov oseb, osumljenih storitve hudega naklepnega kaznivega dejanja – Praksa, v skladu s katero je odločba sestavljena na podlagi vnaprej določenega vzorčnega besedila in brez individualizirane obrazložitve – Člen 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Obveznost obrazložitve.
Zadeva C-349/21.

ECLI identifier: ECLI:EU:C:2023:102

 SODBA SODIŠČA (tretji senat)

z dne 16. februarja 2023 ( *1 )

„Predhodno odločanje – Telekomunikacijski sektor – Obdelava osebnih podatkov in varstvo zasebnosti – Direktiva 2002/58 – Člen 15(1) – Omejitev zaupnosti elektronskih komunikacij – Sodna odločba o odobritvi prestrezanja, snemanja in shranjevanja telefonskih pogovorov oseb, osumljenih storitve hudega naklepnega kaznivega dejanja – Praksa, v skladu s katero je odločba sestavljena na podlagi vnaprej določenega vzorčnega besedila in brez individualizirane obrazložitve – Člen 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah – Obveznost obrazložitve“

V zadevi C‑349/21,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija) z odločbo z dne 3. junija 2021, ki je na Sodišče prispela 4. junija 2021, v postopku

HYA,

IP,

DD,

ZI,

SS,

ob udeležbi

Spetsializirana prokuratura,

SODIŠČE (tretji senat),

v sestavi K. Jürimäe, predsednica senata, M. Safjan (poročevalec), N. Piçarra, N. Jääskinen in M. Gavalec, sodniki,

generalni pravobranilec: A. M. Collins,

sodna tajnica: R. Stefanova‑Kamisheva, administratorka,

na podlagi pisnega postopka in obravnave z dne 6. julija 2022,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

za IP H. Georgiev, advokat,

za DD V. Vasilev, advokat,

za češko vlado O. Serdula, M. Smolek in J. Vláčil, agenti,

za irsko vlado M. Browne, agentka, D. Fennelly, Barrister-at-Law, A. Joyce in M. Lane, agenta,

za Evropsko komisijo C. Georgieva, H. Kranenborg, P.‑J. Loewenthal in F. Wilman, agenti,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 13. oktobra 2022

izreka naslednjo

Sodbo

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 514).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka zoper osebe HYA, IP, DD, ZI in SS zaradi sodelovanja v organizirani hudodelski združbi storilcev kaznivih dejanj.

Pravni okvir

Pravo Unije

Direktiva 2002/58

3

V uvodni izjavi 11 Direktive 2002/58 je navedeno:

„Ta direktiva, tako kot Direktiva [Evropskega parlamenta in Sveta 95/46/ES z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 15, str. 355)], ne obravnava vprašanj varstva temeljnih pravic in svoboščin, povezanih z dejavnostmi, ki jih ne ureja pravni red Skupnosti. Zato ne spreminja obstoječega ravnotežja med posameznikovo pravico do zasebnosti in možnostjo držav članic, da sprejmejo ukrepe iz člena 15(1) te direktive, potrebne za zaščito javne varnosti, obrambe, državne varnosti (vključno z gospodarsko blaginjo države, kadar se dejavnosti nanašajo na zadeve državne varnosti) in izvajanje kazenske zakonodaje. Ta direktiva torej ne vpliva na zmožnost držav članic, da zakonito prestrezajo elektronska sporočila ali da sprejmejo druge ukrepe, če so potrebni iz katerega koli od teh namenov ter v skladu z Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin[, podpisano v Rimu 4. novembra 1950 (v nadaljevanju: EKČP)], kakor jo razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice v svojih sodbah. Taki ukrepi morajo biti ustrezni, dosledno sorazmerni z namenom in potrebni v demokratični družbi ter predmet primernih zaščitnih ukrepov v skladu z [EKČP].“

4

Člen 2, prvi odstavek, te direktive določa:

„Razen če je drugače določeno, se uporabijo opredelitve pojmov iz Direktive 95/46/ES in Direktive 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Okvirna direktiva) [UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 13, zvezek 29, str. 349].“

5

Člen 5(1) navedene direktive določa:

„Države članice s svojo nacionalno zakonodajo zagotovijo zaupnost sporočil in s tem povezanih podatkov o prometu, ki se pošiljajo prek javnega komunikacijskega omrežja in javno razpoložljivih elektronskih komunikacijskih storitev. Zlasti prepovejo vsem osebam razen uporabnikom, da poslušajo, prisluškujejo, shranjujejo ali na druge načine prestrezajo ali nadzirajo komunikacije (sporočila) in z njimi povezane podatke o prometu, brez privolitve zadevnih uporabnikov, razen kadar je to zakonsko dovoljeno v skladu s členom 15(1). Ta odstavek ne preprečuje tehničnega shranjevanja, ki je potrebno za prenos sporočila, brez vpliva na načelo zaupnosti.“

6

Člen 15(1) iste direktive določa:

„Države članice lahko sprejmejo zakonske ukrepe, s katerimi omejijo obseg pravic in obveznosti, določenih v členu 5, členu 6, členu 8(1), (2), (3) in (4) ter členu 9 te direktive, kadar takšna omejitev pomeni potreben, primeren in ustrezen ukrep znotraj demokratične družbe za zaščito državne varnosti (to je Državne varnosti), obrambe, javne varnosti in preprečevanje, preiskovanje, odkrivanje in pregon kriminalnih dejanj ali nedovoljene uporabe elektronskega komunikacijskega sistema iz člena 13(1) Direktive 95/46/ES. V ta namen lahko države članice med drugim sprejmejo zakonske ukrepe, ki določajo zadrževanje podatkov za določeno obdobje, upravičeno iz razlogov iz tega odstavka. Vsi ukrepi iz tega odstavka so v skladu s splošnimi načeli zakonodaje Skupnosti, vključno s tistimi iz člena 6(1) in (2) [PEU].“

Uredba (EU) 2016/679

7

Člen 4, točka 2, Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (UL 2016, L 119, str. 1, popravek v UL 2018, L 127, str. 2) določa:

„V tej uredbi:

[…]

2.

,obdelava‘ pomeni vsako dejanje ali niz dejanj, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki ali nizi osebnih podatkov z avtomatiziranimi sredstvi ali brez njih, kot je zbiranje, beleženje, urejanje, strukturiranje, shranjevanje, prilagajanje ali spreminjanje, priklic, vpogled, uporaba, razkritje s posredovanjem, razširjanje ali drugačno omogočanje dostopa, prilagajanje ali kombiniranje, omejevanje, izbris ali uničenje;

[…]“

8

Člen 94(2) te uredbe določa:

„Sklicevanja na razveljavljeno direktivo [95/46/ES] se štejejo kot sklicevanja na to uredbo. Sklicevanja na Delovno skupino za varstvo posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ustanovljeno s členom 29 Direktive 95/46/ES, se štejejo kot sklicevanja na Evropski odbor za varstvo podatkov, ustanovljen s to uredbo.“

Bolgarsko pravo

9

Člen 121(4) bolgarske ustave določa, da so „sodni akti […] obrazloženi“.

10

Člen 34 Nakazatelno protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: NPK), določa, da „mora vsak akt sodišča vsebovati […] obrazložitev […]“.

11

Člen 172 NPK določa:

„1.   Organi, pristojni za vodenje predkazenskega postopka, lahko uporabijo posebne preiskovalne metode […], ki se uporabijo za dokumentiranje dejavnosti nadzorovanih oseb […]

2.   Posebne preiskovalne metode se uporabijo, če je to potrebno zaradi preiskovanja hudih naklepnih kaznivih dejanj iz prvega poglavja, drugega poglavja, oddelki I, IV, V, VIII in IX, tretjega poglavja, petega poglavja, oddelki od I do VII, šestega poglavja, oddelki od II do IV, osmega poglavja, osmega poglavja (a), devetega poglavja (a), enajstega poglavja, oddelki od I do IV, dvanajstega poglavja, trinajstega poglavja in štirinajstega poglavja ter za kazniva dejanja iz člena 219(4), drugi primer, člena 220(2), člena 253, člena 308(2), (3) in (5), drugi stavek, člena 321, člena 321a, člena 356k in člena 393 in posebnega dela Nakazatelen kodeks [kazenski zakonik], če zadevnih okoliščin ni mogoče dokazati drugače ali če je tako dokazovanje izjemno oteženo.“

12

Člen 173 NPK določa:

„(1)   Posebne preiskovalne metode se lahko v predkazenskem postopku uporabijo le na podlagi obrazloženega pisnega predloga, ki ga državni tožilec, ki vodi postopek, predloži sodišču. Pred vložitvijo predloga o tem obvesti vodjo upravnega organa zadevnega državnega tožilstva.

(2)   Predlog mora vsebovati:

1.

informacije o kaznivem dejanju, za preiskavo katerega se zahteva uporaba posebnih preiskovalnih metod;

2.

opis sprejetih ukrepov in njihov izid;

3.

informacije o osebah ali prostorih, za katere se bodo uporabile posebne preiskovalne metode;

4.

načine delovanja, ki jih je treba uporabiti;

5.

trajanje predlagane uporabe in razloge za tako trajanje;

6.

razloge, iz katerih potrebnih podatkov ni mogoče zbrati na drugačen način ali pa jih je mogoče pridobiti le z izjemnimi težavami.“

13

Člen 174(3) in (4) NPK določa:

„3.   Za uporabo posebnih preiskovalnih metod v postopkih, ki so v pristojnosti Spetsializiran nakazatelen sad [specializiranega kazenskega sodišča], se pridobi predhodno dovoljenje predsednika tega sodišča […]

4.   Organ iz odstavkov od 1 do 3 odloči z obrazloženim sklepom […]“

14

Člen 175 NPK določa:

„[…]

(3)   Rok za uporabo posebnih preiskovalnih metod ni daljši od:

1.

dvajsetih dni v primeru člena 12(1), točka 4, zakon za spetsialnite razuznavatelni sredstva (zakon o posebnih preiskovalnih metodah);

2.

dveh mesecev v drugih primerih.

(4)   Če je potrebno, se rok iz odstavka 1 lahko podaljša v skladu s členom 174:

1.

za dvajset dni, v primerih iz odstavka 3, točka 1, ne sme pa preseči skupno 60 dni;

2.

ne da bi smel v primerih iz odstavka 3, točka 2, preseči skupno šest mesecev“.

15

Člen 3(1) zakon za spetsialnite razuznavatelni sredstva (zakon o posebnih preiskovalnih metodah) z dne 8. oktobra 1997 (DV št. 95 z dne 21. oktobra 1997, str. 2) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: ZSRS), določa:

„Posebne preiskovalne metode se uporabijo, če je to potrebno za preprečevanje in odkrivanje hudih naklepnih kaznivih dejanj iz prvega poglavja, drugega poglavja, oddelki I, II, IV, V, VIII in IX, tretjega poglavja, oddelek III, petega poglavja, oddelki od I do VII, šestega poglavja, oddelki od II do IV, osmega poglavja, osmega poglavja (a), devetega poglavja (a), enajstega poglavja, oddelki od I do IV, dvanajstega poglavja, trinajstega poglavja in štirinajstega poglavja, ter za kazniva dejanja iz člena 219(4), drugi primer, člena 220(2), člena 253, člena 308(2), (3) in (5), drugi stavek, člena 321, člena 321a, člena 356k in člena 393 ter iz posebnega dela [kazenskega zakonika], če zbiranja potrebnih informacij ni mogoče zagotoviti drugače ali če je tako zbiranje izjemno oteženo.“

16

Člen 6 ZSRS določa:

„V primeru prisluškovanja s pomočjo tehničnih sredstev – slušno ali kako drugače – se prestreže telefonsko komuniciranje […] nadzorovanih oseb.“

17

Člen 11 ZSRS določa:

„Pri uporabi načinov delovanja se dokaz z […] zvočnim zapisom […] predloži na fizičnem nosilcu.“

18

Člen 12(1), točka 1, ZSRS določa:

„Posebne preiskovalne metode se uporabijo zoper osebe, v zvezi s katerimi obstajajo informacije in utemeljeni razlogi za sum, da pripravljajo, izvršujejo ali so izvršile katerega izmed hudih naklepnih kaznivih dejanj iz člena 3(1).“

19

Člen 13(1) ZSRS določa:

„Pravico predlagati uporabo posebnih preiskovalnih metod in uporabo informacij in materialnih dokazov, zbranih s temi metodami, imajo ob upoštevanju njihove pristojnosti:

1.

nacionalni generalni direktorat policije, generalni direktorat ‚boj proti organiziranemu kriminalu‘, generali direktorat ‚policija na mejah‘, direktorat ‚notranja varnost‘, regionalni direktorati ministrstva za notranje zadeve, specializirani direktorati (razen direkcije za „tehnične operacije“), lokalni direktorati in lokalni organi, neodvisni od državne agencije ‚nacionalna varnost‘;

2.

‚vojaške obveščevalne službe‘ in službe ‚vojaške policije‘ (pri ministru za obrambo);

3.

državne obveščevalne službe.“

20

Člen 14(1) ZSRS določa:

„Uporaba posebnih preiskovalnih metod je pogojena z obrazloženim pisnim predlogom zadevnega upravnega vodje organov iz člena 13(1) ali državnega tožilca, ki vodi postopek, ali, odvisno od primera, organa iz člena 13(3), v primeru direktorata iz člena 13(1), točka (7), pa obrazloženim pisnim predlogom njegovega direktorja, ki vsebuje […] razloge, iz katerih zbiranja potrebnih informacij ni mogoče zagotoviti drugače, ali opis težav, zaradi katerih je tako zbiranje izjemno oteženo.“

21

Člen 15(1) ZSRS določa:

„Vodje organov iz člena 13(1) ali državni tožilec, ki vodi postopek, v primeru direktorata iz člena 13(1), točka (7), pa predsednik komisije za boj proti korupciji in odvzem nezakonito pridobljenega premoženja, predlog predložijo predsedniku Sofiyski gradski sad [okrajno sodišče za mesto Sofija, Bolgarija], zadevnega okrožnega ali vojaškega sodišča, Spetsializiran nakazatelen sad [specializiranega kazenskega sodišča] ali podpredsedniku, ki ima pooblastilo predsednika zadevnega sodišča, ki v 48 urah izda pisno dovoljenje, s katerim odobri ali zavrne uporabo posebnih preiskovalnih metod, pri tem pa navede razloge za svojo odločitev.“

Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno odločanje

22

Spetsializirana prokuratura (specializirano državno tožilstvo, Bolgarija) je med 10. aprilom in 15. majem 2017 pri predsedniku Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) vložilo sedem predlogov za izdajo dovoljenja za uporabo posebnih preiskovalnih metod za prisluškovanje telefonskim pogovorom in njihovo snemanje ali celo za spremljanje in sledenje telefonskih pogovorov IP, DD, ZI in SS, štirih oseb, osumljenih storitve hudih kaznivih dejanj (v nadaljevanju: predlogi za telefonsko prisluškovanje).

23

Iz predložitvene odločbe je razvidno, da so bili v vsakem od teh predlogov za telefonsko prisluškovanje natančno, podrobno in obrazloženo opisani predmet predloga, ime in telefonska številka zadevne osebe, povezava med to številko in to osebo, dotlej zbrani dokazi in domnevna vloga zadevne osebe pri kaznivih dejanjih. Potreba po telefonskemu prisluškovanju, ki se predlaga za zbiranje dokazov v zvezi s kriminalno dejavnostjo, ki je predmet preiskave, ter razlogi in pogoji, ki upravičujejo nemožnost zbiranja teh informacij na drug način, so bili prav tako posebej obrazloženi.

24

Predsednik Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) je vsakemu od teh predlogov ugodil na isti dan, na katerega so bili vloženi, in posledično izdal sedem odločb o izdaji dovoljenja za telefonsko prisluškovanje (v nadaljevanju: dovoljenja za telefonska prisluškovanja).

25

Po mnenju Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče), ki je predložitveno sodišče, dovoljenja za telefonska prisluškovanja ustrezajo vnaprej določenemu vzorcu, namenjenemu pokrivanju vseh možnih primerov dovoljenja, brez sklicevanja na dejanske in pravne okoliščine, razen obdobja, v katerem je bila dovoljena uporaba posebnih preiskovalnih metod.

26

Natančneje, v teh dovoljenjih je navedeno le, da so zakonske določbe, na katere se ta sklicujejo, spoštovane, ne da bi bil opredeljen organ, ki je prvotno vložil predloge za telefonsko prisluškovanje, ter brez navedbe imena in telefonske številke vsake zadevne osebe, kršitve ali kršitev iz člena 172(2) NPK in člena 3(1) ZSRS, pokazateljev, ki bi omogočali sum storitve ene ali več teh kaznivih dejanj, ali celo kategorij oseb in prostorov iz člena 12 ZSRS, za katere je bila dovoljena uporaba posebnih preiskovalnih metod. Poleg tega predložitveno sodišče navaja, da v teh dovoljenjih niso navedene trditve specializiranega državnega tožilstva, ki bi na podlagi člena 172 NPK in člena 14 ZSRS dokazovale, da želenih informacij ni mogoče zbrati z uporabo drugih sredstev, kot je telefonsko prisluškovanje, niti ni glede na člen 175 NPK pojasnjeno, ali je rok, naveden za uporabo teh metod, določen prvič ali pa gre za podaljšanje roka ter na podlagi katere predpostavke in katerih argumentov je bil ta rok določen.

27

Na podlagi navedenih dovoljenj so bili nekateri pogovori, ki so jih izvedli z IP, DD, ZI in SS, posneti in shranjeni v skladu s členom 11 ZSRS.

28

Specializirano državno tožilstvo je 19. junija 2020 te štiri osebe in peto osebo, HYA, obtožilo sodelovanja v organizirani hudodelski združbi storilcev kaznivih dejanj, katere namen je obogatitev s tihotapljenjem državljanov tretjih držav prek bolgarskih meja, pomočjo pri nezakonitem vstopu na bolgarsko ozemlje ter prejemanjem ali dajanjem podkupnine v zvezi s temi dejavnostmi. Med obtoženimi osebami so trije policisti mejne policije letališča v Sofiji.

29

Predložitveno sodišče, ki odloča o vsebini zadeve, navaja, da je vsebina posnetih pogovorov neposredno pomembna za ugotovitev utemeljenosti obtožnic zoper IP, DD, ZI in SS.

30

Pojasnjuje, da mora najprej preveriti veljavnost postopka, v katerem so bila izdana dovoljenja za telefonska prisluškovanja. V tem okviru bi se lahko štelo, da dejstvo, da so bila ta dovoljenja sestavljena v skladu z vnaprej določenim vzorčnim besedilom in brez individualizirane obrazložitve, temu ne omogoča, da preveri razloge, ki jih je konkretno upoštevalo sodišče, ki je izdalo navedena dovoljenja. Nasprotno, prav tako bi bilo mogoče šteti, da je sodišče, ki je izdalo dovoljenja za telefonska prisluškovanja, s tem, da je ugodilo predlogu specializiranega državnega tožilstva, v celoti sprejelo razloge za te predloge in jih upoštevalo.

31

Predložitveno sodišče se, ne da bi dvomilo o skladnosti nacionalne zakonodaje o telefonskem prisluškovanju, kot izhaja zlasti iz določb NPK in ZSRS, s členom 15(1) Direktive 2002/58, sprašuje, ali je nacionalna praksa, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari – v skladu s katero je obveznost obrazložitve sodne odločbe o odobritvi uporabe posebnih preiskovalnih metod na podlagi obrazloženega predloga kazenskih organov, izpolnjena, če je ta odločba, sestavljena v skladu z vnaprej določenim vzorčnim besedilom in brez posamičnih razlogov, omejena na navedbo, da so zahteve, določene s to zakonodajo, ki jo navaja, izpolnjene – v skladu s členom 15(1), zadnji stavek, te direktive v povezavi z njeno uvodno izjavo 11.

32

To sodišče zlasti poudarja, da sodne odločbe, kot so dovoljenja za telefonska prisluškovanja, zadevnim fizičnim osebam omejujejo pravice in svoboščine, zagotovljene s členi 7, 8 in 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Dvomi tudi o skladnosti take prakse z vidika pravice do učinkovitega sodnega varstva, določene v členu 47 Listine, in načela sorazmernosti kot splošnega načela prava Unije.

33

Če je odgovor nikalen, se predložitveno sodišče sprašuje, ali pravo Unije nasprotuje nacionalni zakonodaji, ki se razlaga tako, da se lahko posnetki telefonskih pogovorov, ki so bili odobreni z neobrazloženo sodno odločbo, vseeno uporabijo kot dokaz v okviru kazenskega postopka.

34

V teh okoliščinah je Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

„1.

Ali je praksa nacionalnih sodišč v kazenskih postopkih, v skladu s katero sodišče dovoli nadzor, snemanje in shranjevanje telefonskih pogovorov osumljencev z vnaprej pripravljenim splošnim vzorcem besedila, v katerem je brez vsakršne individualizacije zgolj navedeno, da so bile zakonske določbe spoštovane, združljiva s členom 15(1) v povezavi s členom 5(1) in uvodno izjavo 11 Direktive 2002/58?

2.

Če je odgovor nikalen: ali je v nasprotju s pravom Unije, če se nacionalno pravo razlaga tako, da se informacije, pridobljene na podlagi takega dovoljenja, uporabijo za dokazovanje kazenske obtožbe?“

35

Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija) je z dopisom z dne 5. avgusta 2022 Sodišče obvestilo, da je bilo Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) po zakonodajni spremembi, ki je začela veljati 27. julija 2022, ukinjeno in da so bile nekatere kazenske zadeve, ki jih je to sodišče obravnavalo, vključno z zadevo iz postopka v glavni stvari, od tega datuma prenesene na Sofiyski gradski sad (okrajno sodišče za mesto Sofija).

Vprašanji za predhodno odločanje

Prvo vprašanje

36

Najprej je treba opozoriti, da kadar države članice na podlagi člena 15(1) Direktive 2002/58 izvajajo zakonske ukrepe, ki odstopajo od načela zaupnosti elektronskih komunikacij iz člena 5(1) te direktive, varstvo podatkov posameznikov, na katere se nanašajo osebni podatki, spada na področje uporabe navedene direktive le, če zadevni ukrepi ponudnikom storitev takih komunikacij nalagajo obveznosti obdelave v smislu člena 4, točka 2, Uredbe št. 2016/679, ki se uporablja v členu 2 Direktive 2002/58 v povezavi s členom 94(2) te uredbe (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2020, La Quadrature du Net in drugi, C‑511/18, C‑512/18 in C‑520/18, EU:C:2020:791, točki 96 in 104 ter navedena sodna praksa).

37

V skladu z zadnjenavedenimi določbami pojem obdelave vključuje zlasti dejstvo, da taki ponudniki odobrijo dostop do sporočil in podatkov ali jih posredujejo pristojnim organom (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 6. oktobra 2020, Privacy International, C‑623/17, EU:C:2020:790, točke od 39 do 41 in navedena sodna praksa).

38

V tem primeru mora predložitveno sodišče preveriti, ali je bila posledica posebnih preiskovalnih metod, uporabljenih v postopku v glavni stvari, in zlasti prestrezanja iz člena 6 ZSRS, naložitev takih obveznosti obdelave zadevnim ponudnikom in ali zato zadeva iz postopka v glavni stvari spada na področje Direktive 2002/58. Pojasniti je torej treba, da bo Sodišče na prvo vprašanje odgovorilo le, če zadeva iz postopka v glavni stvari spada na področje te direktive, zlasti njenega člena 15(1).

39

Ob upoštevanju teh uvodnih pojasnil je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero so sodne odločbe, s katerimi se na podlagi obrazloženega predloga kazenskih organov dovoli uporaba posebnih preiskovalnih metod, oblikovane z vnaprej določenim vzorčnim besedilom in ne vsebujejo individualizirane obrazložitve, ampak je v njih poleg navedbe veljavnosti teh dovoljenj navedeno le, da so zahteve iz te zakonodaje, na katero se sklicujejo te odločbe, izpolnjene.

40

Člen 5(1) te direktive določa načelo zaupnosti sporočil in s tem povezanih podatkov o prometu, ki se pošiljajo prek javnega komunikacijskega omrežja in javno razpoložljivih elektronskih komunikacijskih storitev. To načelo je izraženo s prepovedjo prisluškovanja, prestrezanja, shranjevanja sporočil in z njimi povezanih podatkov o prometu ali njihovega prestrezanja ali nadzora v kakršni koli drugi obliki brez privolitve zadevnih uporabnikov, razen v primerih iz člena 15(1) navedene direktive.

41

Zadnjenavedeni člen tako določa, da lahko države članice sprejmejo zakonske ukrepe, s katerimi omejijo obseg pravic in obveznosti, določenih v členu 5 te direktive, zlasti kadar takšna omejitev pomeni potreben, primeren in sorazmeren ukrep znotraj demokratične družbe za zagotovitev preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj. V njem je pojasnjeno tudi, da je treba vse te zakonske ukrepe sprejeti ob spoštovanju splošnih načel prava Unije, vključno s pravicami, svoboščinami in načeli, določenimi v Listini.

42

V zvezi s tem se zakonski ukrepi, ki urejajo dostop pristojnih organov do podatkov iz člena 5(1) Direktive 2002/58, ne morejo omejiti na zahtevo, da tak dostop ustreza namenu, ki mu sledijo sami zakonski ukrepi, temveč morajo določiti tudi vsebinske in postopkovne pogoje za to obdelavo (glej v tem smislu sodbo z dne 2. marca 2021, Prokuratuur (Pogoji za dostop do podatkov o elektronskih komunikacijah), C‑746/18, EU:C:2021:152, točka 49 in navedena sodna praksa).

43

Take ukrepe in pogoje je treba sprejeti ob spoštovanju splošnih načel prava Unije, med katerimi je načelo sorazmernosti, in temeljnih pravic, zagotovljenih z Listino, kot izhaja iz člena 15(1) Direktive 2002/58, ki se sklicuje na člen 6 (1) in (2) PEU (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2020, La Quadrature du Net in drugi, C‑511/18, C‑512/18 in C‑520/18, EU:C:2020:791, točka 113 in navedena sodna praksa).

44

Natančneje, postopkovne zahteve iz točke 42 te sodbe je treba upoštevati ob spoštovanju pravice do poštenega sojenja, določene v členu 47, drugi odstavek, Listine, ki ustreza, kot je razvidno iz pojasnil k temu členu, členu 6(1) EKČP. Ta pravica zahteva, da so vse sodne odločbe obrazložene (glej v tem smislu sodbo z dne 6. septembra 2012, Trade Agency, C‑619/10, EU:C:2012:531, točki 52 in 53 ter navedena sodna praksa).

45

Če torej zakonski ukrep, sprejet na podlagi člena 15(1) Direktive 2002/58, določa, da se omejitve načela zaupnosti elektronskih komunikacij iz člena 5(1) te direktive lahko sprejmejo s sodnimi odločbami, ta člen 15(1) v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine državam članicam nalaga, da določijo, da morajo biti take odločbe obrazložene.

46

Kot je namreč generalni pravobranilec poudaril v točki 38 sklepnih predlogov, pravica do učinkovitega sodnega nadzora, zagotovljena s členom 47 Listine, zahteva, da mora biti zainteresirani osebi omogočeno, da se z razlogi za odločbo, ki je bila sprejeta v zvezi z njo, seznani bodisi že na podlagi same odločbe bodisi na podlagi dopisa, s katerim so ji ti razlogi posredovani na njeno zahtevo, zato da bi lahko branila svoje pravice v najboljših mogočih pogojih in se ob polnem poznavanju zadeve odločila, ali naj pri sodišču, pristojnem za nadzor zakonitosti te odločbe, vloži zahtevo za sodni nadzor (glej po analogiji sodbo z dne 24. novembra 2020, Minister van Buitenlandse Zaken, C‑225/19 in C‑226/19, EU:C:2020:951, točka 43 in navedena sodna praksa).

47

V obravnavanem primeru je iz pojasnil predložitvenega sodišča razvidno, da mora biti na podlagi nacionalnih zakonodajnih ukrepov, sprejetih na podlagi člena 15(1) Direktive 2002/58, zlasti člena 34 in člena 174(4) NPK ter člena 15(1) ZSRS v povezavi s členom 121(4) ustave, vsaka sodna odločba, s katero se dovoli uporaba posebnih preiskovalnih metod, obrazložena.

48

Prvo vprašanje pa ni postavljeno glede zakonskih določb NPK in ZSRS, sprejetih na podlagi člena 15(1) Direktive 2002/58, temveč glede nacionalne sodne prakse, s katero se izvajajo te zakonske določbe, v skladu s katero se odločbe o odobritvi uporabe posebnih preiskovalnih metod obrazložijo z vnaprej določenim vzorčnim besedilom, ki naj bi zajemalo vse mogoče primere odobritve, in ne vsebujejo individualizirane obrazložitve. Take odločbe se sprejmejo v posebnem postopkovnem okviru.

49

Poudariti je namreč treba, da se v bolgarskem pravu odločba o odobritvi uporabe posebnih preiskovalnih metod sprejme v postopku, ki glede osebe, za katero je upravičeno domnevati, da pripravlja, stori ali je storila hudo naklepno kaznivo dejanje, omogoča učinkovito in hitro zbiranje podatkov, ki jih ni mogoče zbrati na drugačen način kot s predlaganimi posebnimi preiskovalnimi metodami ali pa jih je mogoče pridobiti le z izjemnimi težavami.

50

V okviru navedenega postopka morajo organi, ki so pooblaščeni, da zaprosijo za uporabo takih metod v smislu člena 173(1) in (2) NPK in člena 13(1) ZSRS, v skladu s členom 173(2) NPK in členom 14(1), točka 7, ZRS pristojnemu sodišču pisno predložiti obrazložen in podroben predlog, v katerem so navedeni kaznivo dejanje, ki je predmet preiskave, ukrepi, sprejeti v okviru te preiskave, in njihovi rezultati, podatki, ki opredeljujejo osebo ali prostore, na katere se nanaša predlog, načini delovanja, ki naj se uporabijo, trajanje nadzora in razlogi, iz katerih se zahteva to trajanje ter razlogi, iz katerih je uporaba teh metod nujna za preiskavo.

51

Iz pravne ureditve tega postopka izhaja, da sodišče, ki izda dovoljenje za uporabo posebnih preiskovalnih metod, odloči na podlagi obrazloženega in podrobnega predloga, katerega vsebina, določena z zakonom, mu mora omogočiti, da preveri, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo takega dovoljenja.

52

Ta praksa tako spada v okvir zakonskih ukrepov, sprejetih na podlagi člena 15(1) Direktive 2002/58, ki določajo možnost sprejetja obrazloženih sodnih odločb, katerih posledica je omejitev načela zaupnosti elektronskih komunikacij in podatkov o prometu iz člena 5(1) te direktive. S tega vidika naj bi se s to prakso izvajala obveznost obrazložitve, določena s temi zakonskimi ukrepi, v skladu z zahtevami iz člena 47, drugi odstavek, Listine, kot je navedeno v zadnjem stavku člena 15(1) navedene direktive s sklicevanjem na člen 6 (1) in (2) PEU.

53

V zvezi s tem, ker je pristojno sodišče v okviru navedenega postopka preučilo razloge za podroben predlog, kakršen je ta iz točke 50 te sodbe, in ker po koncu preizkusa meni, da je ta predlog utemeljen, je treba ugotoviti, da je to sodišče s podpisom vnaprej določenega vzorčnega besedila, v katerem je navedeno, da so zakonske zahteve izpolnjene, potrdilo obrazložitev predloga in se pri tem prepričalo, ali so zakonske zahteve izpolnjene.

54

Kot je namreč Evropska komisija navedla v pisnem stališču, bi bilo odveč zahtevati, da naj dovoljenje za uporabo posebnih preiskovalnih metod vsebuje specifično in podrobno obrazložitev, medtem ko predlog, na podlagi katerega je to dovoljenje izdano, v skladu z nacionalno zakonodajo že vsebuje tako obrazložitev.

55

Ko pa je zadevna oseba obveščena, da so bile glede nje uporabljene posebne preiskovalne metode, obveznost obrazložitve iz člena 47, drugi odstavek, Listine nalaga, da mora biti ta oseba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 46 te sodbe, sposobna razumeti razloge, iz katerih je bila uporaba teh metod dovoljena, da bi lahko po potrebi koristno in učinkovito izpodbijala to dovoljenje. Ta zahteva velja tudi za vsa sodišča, kot je zlasti kazensko sodišče, ki odloča o vsebini, in mora glede na svoje pristojnosti po uradni dolžnosti ali na predlog zadevne osebe preveriti zakonitost navedenega dovoljenja.

56

Predložitveno sodišče bo moralo torej preveriti, ali je v okviru prakse iz točke 39 te sodbe zagotovljeno spoštovanje te določbe Listine in Direktive 2002/58. Za to bo moralo preveriti, ali sta tako oseba, glede katere so bile uporabljene posebne preiskovalne metode, kot sodišče, ki mora preveriti zakonitost dovoljenja za uporabo teh metod, sposobna razumeti razloge za to dovoljenje.

57

Čeprav je za to preverjanje izključno pristojno predložitveno sodišče, lahko Sodišče, ko odloča o predlogu za sprejetje predhodne odločbe, po potrebi poda pojasnila, ki nacionalno sodišče usmerjajo pri njegovi odločitvi (sodba z dne 5. maja 2022, Victorinox, C‑179/21, EU:C:2022:353, točka 49 in navedena sodna praksa).

58

Ker je dovoljenje za uporabo posebnih preiskovalnih metod sprejeto na podlagi obrazloženega in podrobnega predloga pristojnih nacionalnih organov, je treba v zvezi s tem preveriti, ali imajo osebe iz točke 56 te sodbe dostop, ne samo do odločbe o izdaji dovoljenja, ampak tudi do predloga organa, ki je zaprosil za to dovoljenje.

59

Poleg tega, da bi bila obveznost obrazložitve, ki izhaja iz člena 47, drugi odstavek, Listine, izpolnjena, je pomembno, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 41 sklepnih predlogov, da lahko te osebe z navzkrižnim branjem dovoljenja za uporabo posebnih preiskovalnih metod in spremljajočega obrazloženega predloga zlahka in nedvoumno razumejo natančne razloge, iz katerih je bilo to dovoljenje izdano glede na dejanske in pravne elemente, ki so značilni za posamezen primer, na katerem temelji predlog, prav tako pa mora biti iz takega navzkrižnega branja nujno razvidno tudi trajanje veljavnosti navedenega dovoljenja.

60

Kadar je v odločbi o izdaji dovoljenja kot v obravnavanem primeru določeno le trajanje veljavnosti dovoljenja in ugotovljeno, da so v njej navedene zakonske določbe spoštovane, je bistveno, da se v predlogu jasno navedejo vse potrebne informacije, da bi tako zadevna oseba kot sodišče, pristojno za preverjanje zakonitosti izdanega dovoljenja, lahko razumela, da je sodišče, ki je izdalo dovoljenje, zgolj na podlagi teh informacij, pri čemer je sprejelo obrazložitev iz predloga, prišlo do sklepa, da so bile vse zakonske zahteve izpolnjene.

61

Če na podlagi navzkrižnega branja predloga in poznejšega dovoljenja ni mogoče brez težav in nedvoumno razumeti obrazložitve tega dovoljenja, bi bilo torej treba ugotoviti, da je obveznost obrazložitve, ki izhaja iz člena 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine, kršena.

62

Dodati je treba še, da imajo v skladu s členom 52(3) Listine pravice iz Listine enak pomen in obseg kot ustrezajoče pravice, zagotovljene z EKČP, kar ne preprečuje širšega varstva po pravu Unije.

63

V zvezi s tem iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da navedba razlogov, čeprav kratkih, pomeni bistveno jamstvo proti nadzoru, ki pomeni zlorabo, saj le taka navedba omogoča, da se zagotovi, da je sodišče pravilno preučilo predlog za izdajo dovoljenja in predložene dokaze ter da je dejansko preverilo, ali predlagani nadzor pomeni upravičen in sorazmeren poseg v uresničevanje pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, zagotovljene s členom 8 EKČP. Evropsko sodišče za človekove pravice je v zvezi z dvema sodbama Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) vseeno priznalo, da neobstoj individualiziranih razlogov ne more samodejno pripeljati do ugotovitve, da sodišče, ki je izdalo dovoljenje, ni pravilno preučilo predloga (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 11. januarja 2022, Ekimdzhiev in drugi proti Bolgariji, CE:ECHR:2022:0111JUD007007812, točki 313 in 314 ter navedena sodna praksa).

64

Poleg tega je treba pojasniti, da sodba ESČP z dne 15. januarja 2015, Dragojević proti Hrvaški (CE:ECHR:2015:0115JUD006895511), ki jo navaja predložitveno sodišče, ne more omajati preudarkov, navedenih v točkah od 58 do 61 te sodbe. Evropsko sodišče za človekove pravice namreč za ugotovitev, da je bil člen 8 EKČP kršen, v tej sodbi z dne 15. januarja 2015 ni preučilo vprašanja, ali lahko zadevna oseba na podlagi navzkrižnega branja odločb o izdaji dovoljenja in prošnje za nadzor razume razloge preiskovalnega sodnika, pač pa ločeno vprašanje možnosti, ali se lahko naknadno odpravi neobstoj ali nezadostnost obrazložitve odločb o izdaji dovoljenja.

65

Glede na zgoraj navedene razloge je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 15(1) Direktive 2002/58 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero so sodne odločbe, s katerimi se na podlagi obrazloženega in podrobnega predloga kazenskih organov dovoli uporaba posebnih preiskovalnih metod, sestavljene na podlagi vnaprej določenega vzorčnega besedila in brez individualizirane obrazložitve, v njih pa je poleg navedbe trajanja veljavnosti dovoljenja navedeno le, da so zahteve iz zakonodaje, na katero se sklicujejo te odločbe, izpolnjene, če je podrobne razloge, iz katerih je pristojno sodišče menilo, da so bile zakonske zahteve glede na dejanske in pravne elemente, značilne za obravnavni primer, izpolnjene, mogoče brez težav in nedvoumno razbrati iz navzkrižnega branja odločbe in predloga za izdajo dovoljenja, pri čemer mora biti zadnjenavedeni po izdaji zadevnega dovoljenja dostopen osebi, zoper katero je bila dovoljena uporaba posebnih preiskovalnih metod.

Drugo vprašanje

66

Upoštevajoč odgovor na prvo vprašanje na drugo vprašanje ni treba odgovoriti.

Stroški

67

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

 

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

 

Člen 15(1) Direktive 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) v povezavi s členom 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

 

je treba razlagati tako, da

 

ne nasprotuje nacionalni praksi, v skladu s katero so sodne odločbe, s katerimi se na podlagi obrazloženega in podrobnega predloga kazenskih organov dovoli uporaba posebnih preiskovalnih metod, sestavljene na podlagi vnaprej določenega vzorčnega besedila in brez individualizirane obrazložitve, v njih pa je poleg navedbe trajanja veljavnosti dovoljenja navedeno le, da so zahteve iz zakonodaje, na katero se sklicujejo te odločbe, izpolnjene, če je podrobne razloge, iz katerih je pristojno sodišče menilo, da so bile zakonske zahteve glede na dejanske in pravne elemente, značilne za obravnavni primer, izpolnjene, mogoče brez težav in nedvoumno razbrati iz navzkrižnega branja odločbe in predloga za izdajo dovoljenja, pri čemer mora biti zadnjenavedeni po izdaji zadevnega dovoljenja dostopen osebi, zoper katero je bila dovoljena uporaba posebnih preiskovalnih metod.

 

Podpisi


( *1 ) Jezik postopka: bolgarščina.

Top