–

za IP H. Georgiev, advokat,

–

za DD V. Vasilev, advokat,

–

za Evropsko komisijo M. Wasmeier in I. Zaloguin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6(1) in člena 8(1) Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku (UL 2016, L 65, str. 1) ter člena 47, drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru kazenskega postopka proti HYA, IP, DD, ZI in SS (v nadaljevanju skupaj: zadevni obdolženci) zaradi kaznivih dejanj na področju nezakonitega priseljevanja.

3

Člen 6 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP), naslovljen „Pravica do poštenega sojenja“, določa:

„1.   Vsakdo ima pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali o kakršnihkoli kazenskih obtožbah zoper njega pravično in javno ter v razumen roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. […]

[…]

3.   Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, ima naslednje minimalne pravice:

[…]

[…]“

4

V uvodnih izjavah 22, 33, 34, 36, 41 in 47 Direktive 2016/343 je navedeno:

[…]

[…]

[…]

[…]

5

Člen 2 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„Ta direktiva se uporablja za fizične osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku. Uporablja se v vseh fazah kazenskega postopka, od trenutka, ko je oseba osumljena ali obdolžena storitve kaznivega dejanja ali domnevnega kaznivega dejanja, dokler odločba o končni ugotovitvi, ali je ta oseba storila zadevno kaznivo dejanje, ne postane pravnomočna.“

6

Člen 6 navedene direktive, naslovljen „Dokazno breme“, v odstavku 1 določa:

„Države članice zagotovijo, da dokazno breme za ugotavljanje krivde osumljenih in obdolženih oseb nosi tožilstvo. To ne posega v obveznosti sodnika ali pristojnega sodišča, da si prizadeva najti tako obremenilne kot razbremenilne dokaze, in pravico obrambe, da predloži dokaze v skladu z veljavnim nacionalnim pravom.“

7

Člen 8 iste direktive, naslovljen „Pravica biti navzoč na sojenju“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico biti navzoče na svojem sojenju.

2.   Države članice lahko določijo, da lahko sojenje, na podlagi katerega se lahko izda odločba, s katero se ugotovi, ali je osumljena ali obdolžena oseba kriva ali nedolžna, poteka brez navzočnosti te osebe, če:

8

Iz določb člena 72(1) v povezavi s členom 73 zakon za Ministerstvoto na vatreshnite raboti (zakon o ministrstvu za notranje zadeve) z dne 28. maja 2014 (DV št. 53 z dne 27. junija 2014, str. 2) v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari, izhaja, da se oseba, osumljena storitve kaznivega dejanja, pridrži za največ 24 ur pred začetkom preiskave.

9

Člen 12 Nakazatelno-protsesualen kodeks (zakonik o kazenskem postopku, v nadaljevanju: NPK) določa, da je sodni postopek kontradiktoren in da ima obramba enake pravice kot tožilstvo.

10

V skladu s členom 46(2), točka 1, in členom 52 NPK predhodni postopek v okviru kazenskega postopka vodijo preiskovalni organi pod vodstvom in nadzorom državnega tožilca.

11

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je v skladu s členom 107(1) ter členoma 139 in 224 NPK priča, ki je v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka zaslišana za namene zbiranja dokazov, običajno zaslišana, ne da bi bila obdolžena oseba in njen zagovornik navzoča. V skladu s členom 280(2) NPK v povezavi s členom 253 tega zakona je priča nato ponovno zaslišana v sodni fazi postopka na obravnavi, v navzočnosti obdolžene osebe in njenega zagovornika, ki lahko tako priči postavljata svoja vprašanja.

12

Člen 223 NPK, naslovljen „Zaslišanje priče pred sodnikom“, v odstavkih 1 in 2 določa:

„1.   Če obstaja tveganje, da se priča ne bo mogla udeležiti postopka pred sodiščem zaradi hude bolezni, daljše odsotnosti iz države ali iz drugih razlogov, iz katerih njena navzočnost na obravnavi ni mogoča, in tudi če je treba preveriti izpovedbe priče, ki so posebej pomembne za ugotovitev objektivne resnice, se zaslišanje opravi pred sodnikom pristojnega sodišča prve stopnje ali sodišča prve stopnje, v okrožju katerega se izvede to dejanje. V teh okoliščinah se spis ne predloži sodniku.

2.   Organ, pristojen za predhodni postopek, zagotovi navzočnost priče ter možnost, da se obdolženec in njegov morebitni zagovornik udeležita zaslišanja.“

13

Člen 281 NPK, naslovljen „Branje izpovedb priče“, v odstavkih 1, točka 4, in 3 določa:

„1.   Izpovedbe priče, podane v isti zadevi pred sodnikom v predhodnem postopku ali pred sodiščem druge sestave, se preberejo [na obravnavi], kadar

[…]

[…]

3.   Pod pogoji, določenimi v odstavku 1, točke od (1) do (6), se izpovedbe priče, podane pred organom, pristojnim za predhodni postopek, preberejo [na obravnavi], če sta pri zaslišanju sodelovala obdolženec in njegov zagovornik, če je bil ta pooblaščen ali imenovan. Če je obdolžencev več, je za branje izpovedb, ki se nanašajo na obtožbe zoper njih, potrebno soglasje tistih obdolžencev, ki niso bili vabljeni na zaslišanje ali so navedli ustrezno utemeljene razloge za svojo nenavzočnost.“

14

Zadevni obdolženci, med katerimi so policisti mejne policije letališča v Sofiji (Bolgarija), so v postopku kazenskega pregona zaradi kaznivih dejanj v zvezi z nezakonitim priseljevanjem.

15

IP, DD, SS in HYA je bila odvzeta prostost 25. maja 2017 zvečer, naslednji dan pa je bila zoper njih uvedena preiskava. ZI je bila odvzeta prostost 31. maja 2017 in istega dne je bila zoper njega začeta preiskava. Zoper zadevne obdolžence je bil nato odrejen pripor in zagotovljena jim je bila pomoč odvetnika.

16

Preiskovalni organi tožilstva so v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka zaslišali več državljanov tretjih držav, in sicer MM, RB, KH, HN in PR (v nadaljevanju skupaj: zadevne priče), ki naj bi jim zadevni obdolženci olajšali nezakonit vstop na bolgarsko ozemlje.

17

Zaslišanja so bila deloma opravljena pred sodnikom. Tako sta bila MM in RB pred sodnikom zaslišana 30. marca 2017 in 12. aprila 2017, KH je bil zaslišan 26. maja 2017, HN 30. marca 2017, PR pa 30. marca 2017 in 12. aprila 2017.

18

Zaradi njihovega nezakonitega prebivanja na bolgarskem ozemlju so bili zoper zadevne priče uvedeni upravni postopki za njihovo odstranitev.

19

SS in DD sta v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka izrecno predlagala, naj se jima omogoči zaslišanje MM. Tožilstvo teh predlogov ni upoštevalo.

20

Spetsializirana prokuratura (specializirano državno tožilstvo, Bolgarija), ki je menilo, da so dejanja, ki se očitajo zadevnim obdolžencem, utemeljena, je 19. junija 2020 zadevo predložilo Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče, Bolgarija) z namenom njihove kazenske obsodbe.

21

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je to sodišče neuspešno poskušalo pozvati zadevne priče, da bi jih zaslišalo v navzočnosti zadevnih obdolžencev in njihove obrambe, bodisi zato, ker ni bilo mogoče ugotoviti njihovega kraja prebivališča, bodisi zato, ker so bile odstranjene z bolgarskega ozemlja oziroma so ga prostovoljno zapustile. Tako po mnenju tega sodišča ni nobene možnosti, da bi bilo zadevne priče v sodni fazi postopka mogoče zaslišati osebno.

22

Državno tožilstvo je na obravnavi, ki je potekala pred predložitvenim sodiščem 9. aprila 2021, predlagalo, naj se v skladu s členom 281(1) NPK preberejo izpovedbe zadevnih prič, podane v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka, da bi te izjave postale del dokaznega gradiva, na podlagi katerega to sodišče vsebinsko odloči v zadevi.

23

Predložitveno sodišče dvomi o združljivosti uporabe te nacionalne določbe s pravom Unije v okoliščinah obravnavanega primera in se sprašuje, ali je v postopku v glavni stvari ni dolžno zavrniti.

24

Predložitveno sodišče v zvezi s tem navaja, da so izpovedbe zadevnih prič odločilen dejavnik za presojo krivde zadevnih obdolžencev in da bo njegova sodba v velikem obsegu odvisna od tega, ali in po potrebi v katerem delu se lahko opre na informacije, ki jih vsebujejo te izpovedbe.

25

Predložitveno sodišče pojasnjuje, da je namen navedene nacionalne določbe preprečiti tveganje, da priče ne bo mogoče zaslišati v sodni fazi kazenskega postopka, tako da se določi, da je to osebo v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka mogoče zaslišati pred sodnikom. Vloga zadnjenavedenega, ki nima na voljo spisa, je zlasti zagotoviti formalno zakonitost zaslišanja. V tem primeru je osumljenec, če je bil zoper njega že uveden postopek, obveščen o zaslišanju priče in se mu omogoči sodelovanje v njem.

26

Vendar naj bi se ta nacionalna ureditev, kot naj bi bilo v obravnavanem primeru, v praksi zaobšla. Zadostovalo naj bi namreč, da se v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka zaslišanje priče opravi pred sodnikom v roku 24 ur, vključno v času med prijetjem osumljenca in začetkom preiskave zoper njega, tako da niti ta osumljenec, ker se takrat še ni formalno začela preiskava zoper njega, niti njegov zagovornik pri zaslišanju nimata pravice sodelovati.

27

V teh okoliščinah je Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo to vprašanje:

„Ali je s členoma 8(1) in 6(1) v povezavi z uvodnima izjavama 33 in 34 Direktive 2016/343 ter členom 47(2) Listine združljiva nacionalna zakonodaja, v skladu s katero se pravica obdolžene osebe do udeležbe v postopku šteje za zagotovljeno in velja, da je tožilstvo pravilno izpolnilo svojo obveznost dokazati krivdo obdolžene osebe, če so v sodni fazi kazenskega postopka uporabljene izpovedbe prič, ki so bile podane v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka, ko teh prič iz objektivnih razlogov ni mogoče zaslišati v sodni fazi postopka, pri čemer je te priče zaslišal le organ kazenskega pregona brez sodelovanja obrambe, vendar pred sodnikom, organ kazenskega pregona pa bi že v predhodni fazi lahko omogočil sodelovanje obrambe pri tem zaslišanju, vendar tega ni storil?“

28

Sofiyski gradski sad (okrožno sodišče za mesto Sofija, Bolgarija) je z dopisom z dne 5. avgusta 2022 Sodišče obvestilo, da je bilo Spetsializiran nakazatelen sad (specializirano kazensko sodišče) po zakonodajni spremembi, ki je začela veljati 27. julija 2022, ukinjeno in da so bile nekatere kazenske zadeve, ki jih je to sodišče obravnavalo, vključno z zadevo iz postopka v glavni stvari, od tega datuma prenesene na Sofiyski gradski sad (okrožno sodišče za mesto Sofija).

29

Najprej je treba opozoriti, da sta v skladu s členom 52(3) Listine v delu, v katerem ta listina vsebuje pravice, ki ustrezajo pravicam, zagotovljenim z EKČP, vsebina in obseg teh pravic enaka kot vsebina in obseg pravic, ki ju določa navedena konvencija. Kot je razvidno iz Pojasnil k Listini o temeljnih pravicah (UL 2007, C 303, str. 17), člen 48(2) Listine, v skladu s katerim je vsakemu obdolžencu zagotovljena pravica do obrambe, ustreza členu 6(3) EKČP. Zato je treba vprašanje za predhodno odločanje preučiti tudi glede na člen 48(2) Listine.

30

V teh okoliščinah je treba razumeti, da predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, ali je treba člen 6(1) in člen 8(1) Direktive 2016/343 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, in členom 48(2) Listine razlagati tako, da nasprotujeta uporabi nacionalne ureditve, ki nacionalnemu sodišču omogoča, da – kadar v sodni fazi kazenskega postopka ni mogoče zaslišati obremenilne priče – svojo odločbo, s katero odloči o krivdi ali nedolžnosti obdolžene osebe, opre na izpovedbo te priče, pridobljeno na zaslišanju pred sodnikom v predhodnem postopku v okviru tega postopka, vendar brez navzočnosti obdolžene osebe ali njenega zagovornika.

31

Na prvem mestu, člen 6(1) Direktive 2016/343 določa, da države članice zagotovijo, da dokazno breme za ugotavljanje krivde osumljenih in obdolženih oseb nosi tožilstvo.

32

Res je, da člen 6(1) Direktive 2016/343, ki ureja porazdelitev bremena takega dokaza (glej v tem smislu sodbo z dne 28. novembra 2019, Spetsializirana prokuratura, C‑653/19 PPU, EU:C:2019:1024, točka 31), kot je razvidno iz uvodne izjave 22 te direktive, nasprotuje temu, bi se to dokazno breme preneslo s tožilstva na obrambo. Vendar, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 61 sklepnih predlogov, ta člen 6(1) ne določa podrobnih pravil, v skladu s katerimi mora tožilstvo dokazati krivdo obdolžene osebe, niti pravil, v skladu s katerimi mora biti tej osebi omogočeno, da pri izvrševanju svoje pravice do obrambe lahko izpodbija dokaze, ki jih je v sodni fazi kazenskega postopka predložilo tožilstvo.

33

V teh okoliščinah je treba ugotoviti, da se člen 6(1) Direktive 2016/343 ne uporablja za nacionalno ureditev, kakršna je ta v postopku v glavni stvari.

34

Na drugem mestu, glede člena 8(1) Direktive 2016/343 države članice v skladu s to določbo zagotovijo, da imajo osumljene in obdolžene osebe pravico biti navzoče na svojem sojenju.

35

V zvezi s tem je treba opozoriti, na eni strani, da se Direktiva 2016/343 v skladu s svojim členom 2 uporablja za fizične osebe, ki so osumljene ali obdolžene v kazenskem postopku. Nanaša se na vse faze kazenskega postopka, od trenutka, ko je oseba osumljena ali obdolžena storitve kaznivega dejanja ali domnevnega kaznivega dejanja, dokler odločba o končni ugotovitvi, ali je ta oseba storila zadevno kaznivo dejanje, ne postane pravnomočna.

36

Po drugi strani iz člena 8(2) Direktive 2016/343 v povezavi z njenima uvodnima izjavama 36 in 41 izhaja, da mora imeti obdolžena oseba, v skladu s svojo pravico biti navzoča na sojenju, možnost biti osebno navzoča na obravnavah v okviru postopka, ki poteka v zvezi z njo.

37

Kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 38 sklepnih predlogov, se predložitveno sodišče sprašuje o vsebini in načinu uresničevanja pravice biti navzoč na sojenju v sodni fazi kazenskega postopka. Res je namreč, da to, da se za namene odločbe, s katero se odloči o krivdi ali nedolžnosti obdolženca, upošteva izjava obremenilne priče, ki je bila zaslišana v odsotnosti te osebe in njenega odvetnika v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka, ne da bi zadnjenavedena imela možnost zaslišati oziroma zahtevati zaslišanje te priče v sodnem postopku, obdolženi osebi ne odvzema možnosti, da je osebno navzoča na obravnavah v okviru postopka, ki poteka v zvezi z njo. Vendar je v takem primeru vloga obdolžene osebe omejena na to, da je pasivno navzoča pri branju vsebine izpovedb te priče, kot so zapisane v zapisniku zaslišanja, na katerem v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka ni mogla sodelovati.

38

V teh okoliščinah je treba najprej ugotoviti, ali poleg pravice biti osebno navzoč na obravnavah, ki potekajo v okviru postopka zoper obdolženo osebo, pravica biti navzoča na sojenju, določena v členu 8(1) Direktive 2016/343, tej osebi daje tudi pravico, da zasliši oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič v sodni fazi kazenskega postopka.

39

V zvezi s tem je treba spomniti, da Direktiva 2016/343 v skladu s svojo uvodno izjavo 47 podpira temeljne pravice in načela, kot so priznani z Listino ter EKČP, vključno s pravico do poštenega sojenja, domnevo nedolžnosti in pravico do obrambe.

40

Kot je razvidno iz uvodne izjave 33 te direktive, pravica osumljenih ali obdolženih oseb, da so navzoče na sojenju, temelji na pravici do poštenega sojenja, ki je določena v členu 6 EKČP in ki ji, kot je navedeno v Pojasnilih k Listini, ustrezata člen 47, drugi in tretji odstavek, ter člen 48 te listine. Sodišče mora zato paziti, da se z razlago zadnjenavedenih določb, ki jo poda, zagotovi raven varstva, s katero ni kršena raven varstva, ki je zagotovljena s členom 6 EKČP, kot ga razlaga Evropsko sodišče za človekove pravice (sodba z dne 15. septembra 2022, DD (Ponovitev zaslišanja priče), C‑347/21, EU:C:2022:692, točka 31 in navedena sodna praksa).

41

V zvezi s tem iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da je navzočnost obdolžene osebe bistvena za pošteno sojenje ter da je obveznost zagotoviti obdolženi osebi pravico do navzočnosti v sodni dvorani eden od bistvenih elementov člena 6 EKČP (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 18. oktobra 2006, Hermi proti Italiji, CE:ECHR:2006:1018JUD001811402, točka 58).

42

Natančneje, Evropsko sodišče za človekove pravice je razsodilo, da ob upoštevanju pravice do obrambe, ki je zagotovljena zlasti s členom 6(3)(d) EKČP, možnost obdolžene osebe, da se udeleži obravnave, vključuje pravico te osebe, da je dejansko navzoča na sojenju (glej v tem smislu sodbi ESČP z dne 5. oktobra 2006, Marcello Viola proti Italiji, CE:ECHR:2006:1005JUD004510604, točki 52 in 53, in z dne 15. decembra 2011, Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu, CE:ECHR:2011:1215JUD002676605, točka 142), pri čemer je pravica take osebe, da zasliši ali zahteva zaslišanje obremenilnih prič iz te določbe, poseben vidik pravice do poštenega sojenja, ki je zagotovljena s členom 6(1) EKČP (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 19. februarja 2013, Gani proti Španiji, CE:ECHR:2013:0219JUD006180008, točka 36).

43

Poleg tega je Sodišče poudarilo, da je možnost, da se obdolžena oseba sooči s pričami v prisotnosti sodnika, ki na koncu odloči o krivdi ali nedolžnosti te osebe, eden od pomembnih elementov poštenega kazenskega postopka, saj je ocena verodostojnosti priče zapletena naloga, ki je običajno ni mogoče opraviti zgolj z branjem vsebine njenih izpovedb, kot so zapisane v zapisnikih zaslišanj (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Gambino in Hyka (C‑38/18, EU:C:2019:628, točki 42 in 43).

44

Iz zgornjih preudarkov izhaja, da je treba pravico biti navzoč na sojenju, ki je določena v členu 8(1) Direktive 2016/343, zagotoviti tako, da jo je v sodni fazi kazenskega postopka mogoče uresničevati na način, ki je v skladu z zahtevami poštenega sojenja. Ta pravica tako ni omejena zgolj na zagotavljanje navzočnosti obdolžene osebe na obravnavah v okviru postopka, ki poteka v zvezi z njo, temveč zahteva, da se lahko ta oseba učinkovito udeleži tega postopka in da za to uveljavlja pravico do obrambe, ki zajema pravico, da zasliši oziroma zahteva zaslišanje obremenilnih prič v tej fazi sodnega postopka.

45

Kot je namreč generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 43 sklepnih predlogov, bi bila posledica bolj restriktivne razlage člena 8(1) Direktive 2016/343 v smislu, da naj bi bila pravica biti navzoč na sojenju omejena na zagotovitev, da je lahko obdolžena oseba osebno navzoča na obravnavah, ki potekajo v okviru sojenja zoper njo, to, da bi bila temeljni pravici do poštenega sojenja odvzeta bistvena vsebina.

46

V teh okoliščinah je treba na drugem mestu ugotoviti, ali člen 8(1) Direktive 2016/343 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, in členom 48(2) Listine nasprotuje temu, da kazensko sodišče uporabi nacionalno ureditev, v skladu s katero lahko to sodišče – kadar neka priča iz objektivnih razlogov ni mogla sodelovati v sodni fazi kazenskega postopka – prebere izpovedbe te priče, ki jih je podala pred sodiščem v predhodnem postopku, zato da bi odločilo o krivdi ali nedolžnosti obdolžene osebe, tudi kadar zoper njo ni bila uvedena preiskava ob zaslišanju te priče in se niti ona niti njen zagovornik tega zaslišanja nista mogla udeležiti.

47

Uporaba take nacionalne ureditve pa lahko posega v pravico biti navzoč na sojenju, kot je opredeljena v točki 44 te sodbe.

48

Predložitveno sodišče mora tako v skladu z elementi razlage, ki jih je podalo Sodišče, presoditi, ali je uporaba nacionalne ureditve iz postopka v glavni stvari združljiva z navedenimi določbami prava Unije.

49

Spomniti je namreč treba, da člen 267 PDEU Sodišču ne daje pristojnosti, da uporabi pravila Unije v določenem primeru, ampak le, da se izreče o razlagi Pogodb in aktov, ki jih sprejmejo institucije Unije. V skladu z ustaljeno sodno prakso pa lahko Sodišče v okviru pravosodnega sodelovanja, ki ga vzpostavlja ta člen, na podlagi elementov v spisu nacionalnemu sodišču predloži elemente razlage prava Unije, ki bi mu lahko koristili pri presoji učinkov neke določbe tega prava (sodba z dne 2. marca 2021, A. B. in drugi (Imenovanje sodnikov vrhovnega sodišča – Pravno sredstvo), C‑824/18, EU:C:2021:153, točka 96 in navedena sodna praksa).

50

V zvezi s tem je treba spomniti, da so v skladu s členom 52(1) Listine omejevanja uresničevanja pravic, priznanih z Listino, mogoča, če so ta omejevanja določena z zakonom, če upoštevajo bistveno vsebino navedenih pravic in svoboščin ter če so, ob upoštevanju načela sorazmernosti, potrebna in dejansko ustrezajo ciljem splošnega interesa, ki jih priznava Unija, ali potrebi po varstvu pravic in svoboščin drugih.

51

Na prvem mestu, zahteva, da mora biti kakršno koli omejevanje uresničevanja temeljnih pravic predpisano z zakonom, pomeni, da mora biti možnost upoštevanja izpovedb nenavzočih prič določena z upoštevnim nacionalnim pravnim okvirom. S pridržkom presoje, ki jo mora v zvezi s tem opraviti predložitveno sodišče, je v sporu o glavni stvari očitno tako.

52

Na drugem mestu, v zvezi s spoštovanjem bistvene vsebine temeljnih pravic obdolžene osebe je treba šteti, da je ta bistvena vsebina spoštovana, če se izpovedbe nenavzočih prič lahko upoštevajo le v omejenih okoliščinah, iz legitimnih razlogov in ob spoštovanju poštenosti kazenskega postopka v celoti.

53

V zvezi s tem je treba pojasniti, da je taka presoja skladna z upoštevno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice, iz katere izhaja, da uporaba izpovedb prič, zbranih v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka, kot dokaza sama po sebi ni nezdružljiva s členom 6(1) in (3)(d) EKČP, če je spoštovana pravica do obrambe, pri čemer se z njo na splošno zahteva, da se obdolžencu da ustrezna in zadostna možnost, da izpodbija obremenilna pričanja in glede njih zasliši priče bodisi ob njihovem pričanju bodisi pozneje (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 15. decembra 2015, Schatschaschwili proti Nemčiji, CE:ECHR:2015:1215JUD000915410, točka 105 in navedena sodna praksa).

54

Na tretjem mestu, v zvezi s spoštovanjem načela sorazmernosti to načelo zahteva, da omejitve pravic in svoboščin iz Listine, ki so med drugim lahko določene s pravnimi akti Unije, ne smejo preseči tega, kar je primerno in potrebno za uresničitev zastavljenih legitimnih ciljev ali za zaščito pravic in svoboščin drugih, pri čemer je treba pri več primernih ukrepih izbrati najmanj omejevalnega (glej v tem smislu sodbo z dne 8. decembra 2022, Orde van Vlaamse Balies in drugi, C‑694/20, točka 41 in navedena sodna praksa).

55

Da bi predložitveno sodišče preverilo spoštovanje tega načela, mora ugotoviti, ali obstaja resen razlog, ki upravičuje to, da se priča ne odzove, in če bi njena izpovedba lahko pomenila edino ali odločilno podlago za morebitno obsodbo obdolžene osebe, ali obstajajo zadostni nadomestni elementi, zlasti trdna postopkovna jamstva, ki odtehtajo težave, ki so tej osebi in njenemu zagovorniku nastale zaradi upoštevanja navedene izpovedbe in da se zagotovi pravičnost kazenskega postopka v celoti (glej v tem smislu sodbe ESČP z dne 15. decembra 2011, Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu, CE:ECHR:2011:1215JUD002676605, točka 152; z dne 15. decembra 2015, Schatschaschwili proti Nemčiji, CE:ECHR:2015:1215JUD000915410, točka 107, in z dne 7. junija 2018, Dimitrov in Momin proti Bolgariji, CE:ECHR:2018:0607JUD003513208, točka 52).

56

V zvezi s tem mora predložitveno sodišče najprej preveriti, ali je odsotnost obremenilne priče v sodni fazi kazenskega postopka upravičena z resnim razlogom, kot so smrt, zdravstveno stanje, strah pred pričanjem ali nemožnost najti to pričo, pri čemer si mora to sodišče v zvezi z zadnjo predpostavko po najboljših močeh, ki jih je od njega razumno pričakovati, prizadevati, da bi se zagotovila navzočnost te priče (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 15. decembra 2015, Schatschaschwili proti Nemčiji, CE:ECHR:2015:1215JUD000915410, točke od 119 do 121 in navedena sodna praksa).

57

Dalje, upoštevati je treba, da bi izpovedba priče, ki v sodni fazi kazenskega postopka ni navzoča – če je v tej fazi dopuščena kot dokaz, vendar je bila pridobljena pred tem – pomenila edino podlago za obsodbo obdolžene osebe, če bi bilo to dokazno sredstvo edino obremenilno sredstvo zoper to osebo. To podlago bi bilo treba šteti za odločilno, če bi bilo navedeno dokazno sredstvo tako pomembno, da bi lahko vplivalo na odločitev o zadevi, pri čemer se razume, da če je izpovedbo nenavzoče priče mogoče potrditi z drugimi dokazi, je presoja odločilnosti te izpovedbe odvisna od dokazne moči teh drugih dokazov, saj bolj kot je ta pomembna, manj je mogoče izpoved nenavzoče priče šteti za odločilno (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 15. decembra 2015, Schatschaschwili proti Nemčiji, CE:ECHR:2015:1215JUD000915410, točka 123 in navedena sodna praksa).

58

Nazadnje, v zvezi z obstojem nadomestnih elementov morajo taki elementi omogočati pravilno in pravično presojo zanesljivosti pričanja, ki ni bilo preverjeno, in se nanašajo zlasti na način, kako sodišče presoja nepreverjeno izpovedbo nenavzoče priče, predložitev ujemajočih se dokazov v sodni fazi kazenskega postopka in njihovo dokazno moč, ter na postopkovne ukrepe, s katerimi se odtehta to, da priče v sodnem postopku ni bilo mogoče neposredno navzkrižno zaslišati (glej v tem smislu sodbi ESČP z dne 15. decembra 2015, Schatschaschwili proti Nemčiji, CE:ECHR:2015:1215JUD000915410, točke od 125 do 131 in navedena sodna praksa, in z dne 7. junija 2018, Dimitrov in Momin proti Bolgariji, CE:ECHR:2018:0607JUD003513208, točka 53). Kar zadeva ta zadnji vidik, postopkovno jamstvo, s katerim se lahko izravnajo težave, ki so nastale obrambi zaradi nenavzočnosti priče v sodni fazi kazenskega postopka, lahko pomeni, da je bila tej osebi ali njenemu zagovorniku dana možnost, da v predhodnem postopku v okviru tega postopka zaslišita pričo (glej v tem smislu sodbo ESČP z dne 10. februarja 2022, Al Alo proti Slovaški, CE:ECHR:2022:0210JUD003208419, točka 56 in navedena sodna praksa).

59

V obravnavanem primeru je treba, prvič, opozoriti, da nemožnost najti pričo, da bi jo povabili v sodni fazi kazenskega postopka, načeloma pomeni resen razlog v smislu sodne prakse, navedene v točki 56 te sodbe, zlasti kadar ta priča ne prebiva več na ozemlju zadevne države članice in poskusi, da bi jo našli, zlasti prek Interpola, niso bili uspešni.

60

Drugič, predložitveno sodišče mora preveriti, ali bi lahko v primeru obsodbe zadevnih obdolžencev njegova odločitev temeljila izključno ali odločilno – v smislu sodne prakse, navedene v točki 57 te sodbe – na izpovedbah zadevnih prič, podanih v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka.

61

Tretjič, predložitveno sodišče mora ugotoviti, ali v obravnavanem primeru obstajajo zadostni nadomestni elementi, ki odtehtajo težave, povzročene zadevnim obdolžencem in njihovi obrambi, ker se kot dokaz morda upoštevajo izpovedbe zadevnih prič, podane v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka, v smislu sodne prakse, navedene v točki 58 te sodbe, zlasti možnost zadevnih obdolžencev in njihovih zagovornikov, da v predhodnem postopku v okviru kazenskega postopka zaslišijo zadevne priče, ter obstoj pravnega sredstva zoper morebitno zavrnilno odločbo.

62

Glede na vse zgoraj navedene razloge je treba na postavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člen 8(1) Direktive 2016/343 v povezavi s členom 47, drugi odstavek, in členom 48(2) Listine razlagati tako, da nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, na podlagi katere lahko nacionalno sodišče – če obremenilne priče v sodni fazi kazenskega postopka ni mogoče zaslišati – svojo odločitev o krivdi ali nedolžnosti obdolžene osebe opre na izpovedbo te priče, pridobljeno na zaslišanju pred sodnikom v predhodnem postopku v okviru tega postopka, vendar brez udeležbe obdolžene osebe ali njenega zagovornika, razen če obstaja resen razlog, ki upravičuje neudeležbo priče v sodni fazi kazenskega postopka, če izpovedba te priče ni edina ali odločilna podlaga za obsodbo obdolžene osebe in če obstajajo zadostni nadomestni elementi, ki odtehtajo težave, povzročene tej osebi in njenemu zagovorniku zaradi upoštevanja te izpovedbe.

63

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (tretji senat) razsodilo:

Člen 8(1) Direktive (EU) 2016/343 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2016 o krepitvi nekaterih vidikov domneve nedolžnosti in krepitvi pravice biti navzoč na sojenju v kazenskem postopku v povezavi s členom 47, drugi odstavek, in členom 48(2) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

je treba razlagati tako, da

nasprotuje uporabi nacionalne ureditve, na podlagi katere lahko nacionalno sodišče – če obremenilne priče v sodni fazi kazenskega postopka ni mogoče zaslišati – svojo odločitev o krivdi ali nedolžnosti obdolžene osebe opre na izpovedbo te priče, pridobljeno na zaslišanju pred sodnikom v predhodnem postopku v okviru tega postopka, vendar brez udeležbe obdolžene osebe ali njenega zagovornika, razen če obstaja resen razlog, ki upravičuje neudeležbo priče v sodni fazi kazenskega postopka, če izpovedba te priče ni edina ali odločilna podlaga za obsodbo obdolžene osebe in če obstajajo zadostni nadomestni elementi, ki odtehtajo težave, povzročene tej osebi in njenemu zagovorniku zaradi upoštevanja te izpovedbe.