I. Pravni okvir

A. Statut FIFE

B. Pravilnik FIFE o mednarodnih tekmah

C. Statut UEFE

II. Dejansko stanje v postopku vglavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

A. Projekt Superlige

B. Postopek v glavni stvari in vprašanja za predhodno odločanje

III. Postopek pred Sodiščem

IV. Dopustnost

A. Postopkovni pogoji za sprejetje predložitvene odločbe

B. Vsebina predložitvene odločbe

C. Resničnost spora in upoštevnost vprašanj, postavljenih Sodišču

V. Vprašanja za predhodno odločanje

A. Uvodne ugotovitve

1. Predmet postopka v glavni stvari

2. Uporaba prava Unije za šport in za dejavnost športnih združenj

3. Člen 165 PDEU

B. Vprašanja od prvega do petega v zvezi s pravili o konkurenci

1. Prvo vprašanje v zvezi z razlago člena 102 PDEU v primeru pravil o predhodnih dovoljenjih za nogometna klubska tekmovanja ter sodelovanju klubov in športnikov na teh tekmovanjih

a) Pojem „zloraba prevladujočega položaja“

b) Opredelitev obstoja zlorabe prevladujočega položaja

c) Opredelitev pravil o predhodnih dovoljenjih za nogometna klubska tekmovanja ter sodelovanju klubov in športnikov na teh tekmovanjih kot zlorabe prevladujočega položaja

2. Drugo vprašanje v zvezi z razlago člena 101(1) PDEU v primeru pravil o predhodnih dovoljenjih za nogometna klubska tekmovanja ter o sodelovanju klubov in športnikov na teh tekmovanjih

a) Pojem ravnanja, katerega „cilj“ oziroma „posledica“ je škodovanje konkurenci, in opredelitev obstoja takega ravnanja

1) Opredelitev obstoja ravnanja, katerega „cilj“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence

2) Opredelitev obstoja ravnanja, katerega „posledica“ je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence

b) Opredelitev pravil o predhodnih dovoljenjih za nogometna klubska tekmovanja ter sodelovanju klubov in športnikov na teh tekmovanjih kot sklepa podjetniškega združenja, katerega cilj je omejevanje konkurence

3. Tretje vprašanje v zvezi z razlago člena 101(1) in člena 102 PDEU v primeru ravnanj, s katerimi se klubom in športnikom, ki bi sodelovali na nedovoljenih tekmovanjih, grozi s sankcijami

4. Peto vprašanje v zvezi z možnostjo utemeljitve pravil o predhodnih dovoljenjih za tekmovanja ter sodelovanju klubov in športnikov na teh tekmovanjih

a) Možnost, da se za nekatera posebna ravnanja šteje, da niso zajeta s členom 101(1) in členom 102 PDEU

b) Izjema iz člena 101(3) PDEU

c) Objektivna utemeljitev glede na člen 102 PDEU

5. Četrto vprašanje v zvezi z razlago členov 101 in 102 PDEU v primeru pravil o pravicah, povezanih s športnimi tekmovanji

a) Imetništvo pravic, povezanih s športnimi tekmovanji

b) Izkoriščanje pravic, povezanih s športnimi tekmovanji

c) Obstoj morebitne utemeljitve

C. Šesto vprašanje v zvezi s svoboščinami prostega pretoka

1. Opredelitev upoštevne svoboščine prostega pretoka

2. Obstoj ovire za svobodo opravljanja storitev

3. Obstoj morebitne utemeljitve

Stroški

–

za European Superleague Company SL J.‑L. Dupont, avocat, B. Irissarry Robina in M. Odriozola Alén, abogados,

–

za Fédération internationale de football association (FIFA) J. M. Baño Fos, abogado, M. Hoskins, barrister, in A. Pascual Morcillo, abogado,

–

za Union des associations européennes de football (UEFA) H. Brokelmann, abogado, B. Keane, avocat, S. Love, barrister, D. Slater in D. Waelbroeck, avocats,

–

za A22 Sports Management SL L. A. Alonso Díez, F. Giménez‑Alvear Gutiérrez‑Maturana, F. Irurzun Montoro, abogados, in M. Sánchez‑Puelles González-Carvajal, procurador,

–

za Real Federación Española de Fútbol (RFEF) P. Callol García, abogado, B. González Rivero, procuradora, T. González Cueto in J. Manzarbeitia Pérez, abogados,

–

za Liga Nacional de Fútbol Profesional (LNFP) D. Crespo Lasso de la Vega, Y. Martínez Mata, M. Pajares Villarroya, J. Ramos Rubio in S. Rating, abogados,

–

za špansko vlado L. Aguilera Ruiz in A. Gavela Llopis, agenta,

–

za češko vlado M. Smolek in J. Vláčil, agenta,

–

za dansko vlado J. Farver Kronborg, V. Pasternak Jørgensen, M. Søndahl Wolff in Y. Thyregod Kollberg, agentke,

–

za nemško vlado J. Möller, agent,

–

za estonsko vlado N. Grünberg, agentka,

–

za Irsko M. Browne, Chief State Solicitor, A. Joyce in M. Tierney, agenta, skupaj s S. Brittainom, barrister,

–

za grško vlado K. Boskovits, agent,

–

za francosko vlado A.‑L. Desjonquères, P. Dodeller, T. Stehelin in N. Vincent, agenti,

–

za hrvaško vlado G. Vidović Mesarek, agentka,

–

za italijansko vlado G. Palmieri, agentka, skupaj z D. Del Gaizom in S. L. Vitalejem, avvocati dello Stato,

–

za ciprsko vlado I. Neophytou, agentka,

–

za latvijsko vlado J. Davidoviča, K. Pommere in I. Romanovska, agentke,

–

za luksemburško vlado A. Germeaux in T. Uri, agenta,

–

za madžarsko vlado M. Z. Fehér, E. Gyarmati in K. Szíjjártó, agenti,

–

za malteško vlado A. Buhagiar, agentka,

–

za avstrijsko vlado F. Koppensteiner, agent,

–

za poljsko vlado B. Majczyna in M. Wiącek, agenta,

–

za portugalsko vlado P. Barros da Costa, R. Capaz Coelho in C. Chambel Alves, agenti, skupaj z J. L. da Cruzom Vilaço, advogado,

–

za romunsko vlado E. Gane, L. Liţu in A. Rotăreanu, agentke,

–

za slovensko vlado A. Dežman Mušič in N. Pintar Gosenca, agentki,

–

za slovaško vlado E. V. Drugda in B. Ricziová, agentki,

–

za švedsko vlado O. Simonsson, M. Salborn Hodgson in H. Shev, agenti,

–

za islandsko vlado J. B. Bjarnadóttir, agentka, skupaj z G. Bergsteinssonom, avocat,

–

za norveško vlado F. Bersgø, L.‑M. Moen Jünge, O. S. Rathore in P. Wennerås, agenti,

–

za Evropsko komisijo S. Baches Opi, M. Mataija, G. Meessen, C. Urraca Caviedes in H. van Vliet, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago, prvič, členov 101 in 102 PDEU ter, drugič, členov 45, 49, 56 in 63 PDEU.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med European Superleague Company SL (v nadaljevanju: ESLC) na eni strani ter Fédération internationale de football association (Mednarodna nogometna federacija, FIFA) in Union des associations européennes de football (Združenje evropskih nogometnih zvez, UEFA) na drugi strani v zvezi s predlogom, naj se ugotovi, da sta FIFA in UEFA kršili člena 101 in 102 PDEU, naj se odredi prenehanje teh kršitev in naj se v zvezi s tema subjektoma sprejmejo razne odredbe.

3

FIFA je združenje zasebnega prava s sedežem v Švici. V skladu s členom 2 njenega statuta v izdaji iz septembra 2020, na katero se sklicuje predložitvena odločba (v nadaljevanju: Statut FIFE), so njeni cilji med drugim „organizirati lastna mednarodna tekmovanja“, „oblikovati pravila in določbe, ki urejajo nogomet in z njim povezana vprašanja, ter zagotavljati njihovo upoštevanje“ in „nadzirati vse zvrsti nogometa s sprejetjem ustreznih ukrepov za preprečevanje kršitev Statuta, pravilnikov in sklepov FIFE ter pravil igre“ na svetovni ravni.

4

V skladu s členoma 11 in 14 Statuta FIFE lahko vsaka „zveza, ki je odgovorna za organizacijo in nadziranje nogometa“ v dani državi, postane članica FIFE, če je, med drugim, že članica ene od šestih celinskih konfederacij, ki jih priznava FIFA in na katere se nanaša člen 22 tega statuta ter ena od katerih je UEFA, in če se prej zaveže, da bo med drugim ravnala v skladu s Statutom, pravilniki, navodili in sklepi FIFE ter statutom, pravilniki, navodili in sklepi celinske konfederacije, ki ji ta zveza že pripada. V praksi FIFA trenutno združuje več kot 200 nacionalnih nogometnih zvez kot svoje članice. V tej vlogi morajo te v skladu s členoma 14 in 15 Statuta FIFE med drugim zagotoviti, da njihovi lastni člani ali vključeni subjekti upoštevajo Statut, pravilnike, navodila in sklepe FIFE ter da v skladu s temi ravnajo tudi vsi akterji nogometa, zlasti profesionalne lige, klubi in igralci.

5

Člen 20 tega statuta, naslovljen „Status klubov, lig in drugih združenj klubov“, v odstavku 1 določa:

„Klubi, lige ali druga združenja klubov, ki so vključeni v zvezo članico, so tej zvezi članici podrejeni in jih mora ta priznavati. Pristojnosti, pravice in obveznosti teh združenj se določijo v statutu zveze članice in ta mora odobriti njihove lastne statute in pravilnike.“

6

Člen 22 navedenega statuta, naslovljen „Konfederacije“, v odstavkih od 1 do 3 določa:

„1.   Zveze članice z iste celine so združene v naslednje konfederacije, ki jih priznava FIFA:

[…]

[…]

Priznavanje vsake konfederacije s strani FIFE vključuje polno medsebojno spoštovanje pristojnosti ene in druge na njunem zadevnem institucionalnem področju pristojnosti, kot je to področje opredeljeno v tem statutu.

[…]

3.   Vsaka konfederacija ima te pravice in obveznosti:

[…].“

7

V skladu s členom 24 Statuta FIFE organi FIFE med drugim vključujejo „zakonodajni organ“, imenovan „Congress“ (kongres), ki je njeno „vrhovno telo“, „strateški in nadzorni organ“, imenovan „Council“ (svet), ter „izvršni, operativni in upravni organ“, imenovan „General secretariat“ (generalni sekretariat).

8

Člen 67 tega statuta, naslovljen „Pravice pri tekmovanjih in dogodkih“, določa:

„1.   FIFA, zveze članice in konfederacije so izvirni imetniki – brez vsebinskih, časovnih, prostorskih in pravnih omejitev – vseh pravic, ki lahko izhajajo iz tekmovanj in drugih prireditev v okviru njihovih posameznih pristojnosti. Te pravice med drugim vključujejo vse vrste premoženjskih pravic, pravice do avdiovizualnega snemanja, reproduciranja in razširjanja, multimedijske pravice, pravice trženja in promocijske pravice ter pravice intelektualne lastnine, kot so pravice na znakih razlikovanja in avtorske pravice.

2.   Svet opredeli vrsto in obseg izkoriščanja teh pravic ter sprejme posebne določbe v ta namen. Svet se prosto odloči, ali namerava te pravice izkoriščati sam ali skupaj s tretjimi osebami ali njihovo izkoriščanje v celoti prenesti na tretje osebe.“

9

Člen 68 navedenega statuta, naslovljen „Dovoljenje za razširjanje“, v odstavku 1 določa:

„FIFA, zveze članice in konfederacije so edine pristojne, da dovolijo razširjanje tekem in prireditev v okviru njihovih pristojnosti zlasti na avdiovizualnih nosilcih brez prostorskih, vsebinskih, datumskih, tehničnih ali pravnih omejitev.“

10

Člen 71 Statuta FIFE, naslovljen „Mednarodne tekme in tekmovanja“, določa:

„1.   Svet je pristojen za sprejetje vseh pravilnikov v zvezi z organiziranjem mednarodnih tekem in tekmovanj, ki vključujejo reprezentance, lige, klube in/ali improvizirane ekipe. Nobenih tekem ali tekmovanj ni mogoče izvesti brez predhodnega dovoljenja FIFE, konfederacij in/ali zadevne zveze članice. Podrobna pravila so urejena s Pravilnikom o mednarodnih tekmah.

2.   Svet lahko sprejme določbe v zvezi s temi tekmami in tekmovanji.

3.   Svet določi merila za odobritev posebnih okoliščin, ki niso predvidene s Pravilnikom o mednarodnih tekmah.

4.   Z izjemo odobritve na področju pristojnosti, določenih v Pravilniku o mednarodnih tekmah, lahko FIFA sprejme končno odločitev o odobritvi katere koli mednarodne tekme ali mednarodnega tekmovanja.“

11

Člen 72 tega statuta, naslovljen „Stiki“, v odstavku 1 določa:

„Noben igralec ali ekipa, vključena v zvezo članico ali v začasno sprejeto članico konfederacije, ne sme igrati na tekmi ali imeti športnega stika z drugim igralcem ali drugo ekipo, ki nista vključena v zvezo članico ali začasno sprejeto članico konfederacije, brez soglasja FIFE.“

12

Člen 73 navedenega statuta, naslovljen „Odobritev“, določa:

„Združenja, lige ali klubi, ki pripadajo zvezi članici, se lahko vključijo v drugo zvezo članico ali sodelujejo na tekmovanjih na njenem ozemlju le izjemoma. V vseh primerih je potrebna odobritev obeh zvez članic, zadevne oziroma zadevnih konfederacij in FIFE.“

13

Člen 1 Pravilnika FIFE o mednarodnih tekmah v različici, veljavni od 1. maja 2014, določa, da je njegov namen določiti dovoljenja, obveščanja in druge zahteve, ki se uporabljajo za organizacijo tekem ali tekmovanj med ekipami, vključenimi v različne nacionalne nogometne zveze, ki so članice FIFE, za organizacijo tekem ali tekmovanj med ekipami, vključenimi v isto nacionalno zvezo, kadar te tekme ali tekmovanja potekajo v tretji državi, in za organizacijo tekem ali tekmovanj, v katerih sodelujejo igralci ali ekipe, ki niso vključeni v nacionalno zvezo.

14

V skladu s členom 2 tega pravilnika na njegovo področje uporabe spadajo vse mednarodne tekme in tekmovanja, razen tekem, igranih v okviru tekmovanj, ki jih organizira FIFA ali katera od celinskih konfederacij, ki jih ta priznava.

15

V skladu s členom 6 navedenega pravilnika morajo vse mednarodne tekme glede na primer dovoliti FIFA, zadevna celinska konfederacija in/ali nacionalne nogometne zveze članice FIFE, v katere so sodelujoče ekipe vključene ali ki so pristojne za ozemlje, na katerem morajo biti te tekme odigrane.

16

V skladu s členoma 7 in 10 istega pravilnika morajo vsako „mednarodno tekmo prve kategorije“, opredeljeno kot vsaka tekma med A‑reprezentancama dveh nacionalnih nogometnih zvez članic FIFE, dovoliti tako FIFA kot tudi zadevna celinska konfederacija in zadevne nacionalne zveze. Nasprotno pa morajo v skladu s členoma 8 in 11 Pravilnika FIFE o mednarodnih tekmah vsako „mednarodno tekmo druge kategorije“, opredeljeno kot vsaka tekma, ki vključuje A‑reprezentanco ene nacionalne zveze, še eno reprezentanco take nacionalne zveze, ekipo, sestavljeno iz igralcev, ki so registrirani pri več klubih iste nacionalne zveze, ali prvo ekipo kluba, ki igra v najvišji diviziji nacionalne zveze, dovoliti le zadevne celinske konfederacije in nacionalne zveze.

17

UEFA je prav tako združenje zasebnega prava s sedežem v Švici.

18

Člen 2(1) Statuta UEFE določa, da so cilji UEFE:

19

V skladu s členom 5 tega statuta vsaka zveza, ki ima sedež v evropski državi, ki jo kot neodvisno državo priznava večina članic Organizacije združenih narodov (OZN), in ki je odgovorna za organizacijo nogometa v tej državi, lahko postane članica UEFE. V skladu s členom 7a navedenega statuta to članstvo vključuje obveznost za zadevne zveze, da ravnajo v skladu s Statutom, pravilniki in sklepi UEFE ter zagotovijo, da v skladu z njimi v državah, iz katerih so, ravnajo profesionalne lige, ki so jim podrejene, ter klubi in igralci. V praksi UEFA trenutno združuje več kot 50 nacionalnih nogometnih zvez kot svoje članice.

20

V skladu s členoma 11 in 12 istega statuta organi UEFE med drugim vključujejo „vrhovni organ“, imenovan „Congress“ (kongres), in „izvršni odbor“.

21

Člen 49 Statuta UEFE, naslovljen „Tekmovanja“, določa:

„1.   UEFA je edina pristojna za organizacijo in odpoved mednarodnih tekmovanj v Evropi, na katerih sodelujejo zveze in/ali njihovi klubi. Ta določba se ne nanaša na tekmovanja FIFE.

[…]

3.   Za mednarodne tekme, tekmovanja ali turnirje, ki jih ne organizira UEFA, igrajo pa se na ozemlju UEFE, je v skladu s Pravilnikom FIFE o mednarodnih tekmah in dodatnimi izvedbenimi določbami, ki jih sprejme izvršni odbor UEFE, potrebno predhodno dovoljenje FIFE in/ali UEFE in/ali pristojnih zvez članic.“

22

Člen 51 tega statuta, naslovljen „Prepovedana razmerja“, določa:

„1.   Brez odobritve UEFE ni mogoče vzpostaviti združenj ali zavezništev med zvezami članicami UEFE ali med ligami ali klubi, neposredno ali posredno vključenimi v različne zveze članice UEFE.

2.   Članice UEFE ali lige in klubi, ki so vključeni v njih, brez odobritve zvez članic ne morejo niti igrati niti organizirati tekem zunaj svojega ozemlja.“

23

ESLC je družba zasebnega prava s sedežem v Španiji. Ustanovljena je bila na pobudo skupine profesionalnih nogometnih klubov, ki imajo sami sedež, odvisno od primera, v Španiji (Club Atlético de Madrid, Fútbol Club Barcelona in Real Madrid Club de Fútbol), Italiji (Associazione Calcio Milan, Football Club Internazionale Milano in Juventus Football Club) in Združenem kraljestvu (Arsenal Football Club, Chelsea Football Club, Liverpool Football Club, Manchester City Football Club, Manchester United Football Club in Tottenham Hotspur Football Club). Glede na predložitveno odločbo je njen cilj vzpostaviti projekt novega mednarodnega tekmovanja profesionalnega nogometa, imenovanega „Superliga“. Za to je ta družba ustanovila ali nameravala ustanoviti tri druge družbe, od katerih bi se prva ukvarjala s finančnim, športnim in disciplinskim upravljanjem Superlige, ko bi bila ta ustanovljena, druga z izkoriščanjem medijskih pravic, povezanih s tem tekmovanjem, tretja pa z izkoriščanjem drugih komercialnih sredstev, povezanih z navedenim tekmovanjem.

24

A22 Sports Management SL je prav tako družba zasebnega prava s sedežem v Španiji. Predstavlja se kot družba, katere cilj je opravljanje storitev, povezanih z vzpostavitvijo in upravljanjem tekmovanj poklicnega nogometa, natančneje projekta Superlige.

25

V zvezi z zagonom tega projekta je iz predložitvene odločbe najprej razvidno, da so profesionalni nogometni klubi, ki so ustanovili družbo ESLC, nameravali vzpostaviti novo mednarodno nogometno tekmovanje, ki vključuje na eni strani od 12 do 15 profesionalnih nogometnih klubov s statusom „stalnih članov“ ter na drugi strani število, ki bi ga bilo treba še določiti, profesionalnih nogometnih klubov, ki imajo status „kvalificiranih klubov“ in morajo biti izbrani po določenem postopku.

26

Dalje, navedeni projekt je temeljil na delničarskem in investicijskem sporazumu, ki je določal, prvič, sklenitev sklopa pogodb, s katerimi bi bil vsak od profesionalnih nogometnih klubov, ki sodeluje ali bi lahko sodeloval v Superligi, vezan na tri družbe, ki jih je ali bi jih ustanovila družba ESLC, ter katerih namen bi bil med drugim določiti podrobna pravila, v skladu s katerimi bi morali ti klubi na družbo ESLC prenesti svoje medijske ali komercialne pravice v zvezi s tem tekmovanjem, in plačilo za tak prenos. Drugič, predvidena je bila sklenitev sklopa pogodb med temi tremi družbami, da bi se zagotovilo usklajeno opravljanje storitev, potrebnih za upravljanje Superlige, za izkoriščanje pravic, prenesenih na družbo ESLC, in za dodelitev finančnih sredstev, ki bi jih imela na voljo družba ESLC, sodelujočim klubom. Sama zagotovitev teh sredstev je bila predvidena v dopisu, s katerim se je družba JP Morgan AG zavezala, da bo družbi ESLC s premostitvenim posojilom v največjem znesku približno 4 milijarde EUR dodelila finančno pomoč in infrastrukturno podporo, katerih namen bi bil omogočiti vzpostavitev Superlige in njeno začasno financiranje, dokler se ne organizira izdaja obveznic na kapitalskih trgih.

27

Nazadnje, zadevni delničarski in investicijski sporazum je za vzpostavitev Superlige in zagotovitev za to potrebnih sredstev določal odložni pogoj, da se bodisi doseže, da FIFA ali UEFA priznata to mednarodno tekmovanje in njegovo skladnost s pravili, ki sta jih sprejela ta subjekta, bodisi se od pristojnih upravnih organov ali sodišč pridobi pravno varstvo, ki bi omogočilo, da profesionalni nogometni klubi s statusom stalnih članov navedenega tekmovanja sodelujejo na njem, ne da bi to vplivalo na njihovo članstvo ali sodelovanje v nacionalnih nogometnih zvezah, profesionalnih ligah ali mednarodnih tekmovanjih, v katere so bili vključeni doslej. Za to je navedeni sporazum med drugim določal, da sta FIFA in UEFA obveščeni o projektu Superlige.

28

Postopek v glavni stvari se je začel s tožbo v gospodarskem sporu, ki jo je družba ESLC vložila zoper FIFO in UEFO pri Juzgado de lo Mercantil de Madrid (sodišče za gospodarske spore v Madridu, Španija) in ki jo spremlja predlog za sprejetje začasnih ukrepov brez kontradiktorne razprave (inaudita parte).

29

Po navedbah predložitvenega sodišča je bila ta tožba vložena po tem, ko je družba ESLC zagnala projekt Superlige ter sta FIFA in UEFA temu projektu nasprotovali.

30

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da so FIFA in šest celinskih konfederacij, ki jih ta priznava, vključno z UEFO, 21. januarja 2021 objavile izjavo, v kateri so, prvič, izrazile zavračanje priznanja Superlige, drugič, naznanile, da bodo vsi profesionalni nogometni klubi in vsi igralci, ki bodo sodelovali na tem mednarodnem tekmovanju, izključeni iz tekmovanj, ki jih organizirata FIFA in UEFA, in tretjič, poudarile, da morajo vsa mednarodna nogometna tekmovanja organizirati ali dovoliti pristojni subjekti, kot so tisti, na katere se nanašajo statuti FIFE in celinskih konfederacij. Ta izjava je vsebovala zlasti ta odlomek:

„Zaradi nedavnih ugibanj v medijih o tem, da bodo nekateri evropski klubi ustanovili zaprto evropsko ‚Superligo‘, želijo FIFA in šest konfederacij […] ponoviti in nedvoumno poudariti, da ne FIFA ne zadevna konfederacija ne bi priznali takega tekmovanja. Zato bi bila vsakemu klubu ali igralcu, ki bi igral na takem tekmovanju, zavrnjena pravica do sodelovanja na katerem koli tekmovanju, ki ga organizirata FIFA ali njegova konfederacija.

V skladu s statuti FIFE in konfederacij morajo vsa tekmovanja organizirati ali priznavati organizacija, ki je pristojna na ravni zadevnega tekmovanja, FIFA na mednarodni ravni in zadevna konfederacija na celinski ravni.“

31

Poleg tega so 18. aprila 2021 UEFA, angleška, španska in italijanska nogometna zveza ter nekatere profesionalne lige, podrejene tem zvezam, objavile sporočilo, v katerem je bilo med drugim navedeno, da „bodo zadevni klubi izključeni iz vseh drugih tekmovanj na domači, evropski ali svetovni ravni ter da bodo njihovi igralci morda prikrajšani za priložnost nastopanja za svoje nacionalne reprezentance“.

32

Predložitveno sodišče je zaporedoma 19. in 20. aprila 2021 odločilo, da je tožba družbe ESLC dopustna, ter preventivno in brez kontradiktorne razprave sprejelo sklop odredb, katerih namen je v bistvu FIFO in UEFO ter – prek njiju – nacionalne nogometne zveze, ki so njune članice, primorati, da se med celotnim trajanjem sodnega postopka vzdržijo vsakršnega ravnanja, ki bi lahko preprečevalo ali oviralo vzpostavitev Superlige ter sodelovanje profesionalnih nogometnih klubov in igralcev v njej, zlasti vsakršnega disciplinskega ukrepa, vsakršne sankcije in vsakršne grožnje glede sprejetja takih ukrepov ali sankcij, ki bi se nanašali na klube ali igralce.

33

Predložitveno sodišče v utemeljitev predloga za sprejetje predhodne odločbe v bistvu navaja, na prvem mestu, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča in Splošnega sodišča izhaja, da športna dejavnost ni izključena s področja uporabe določb Pogodbe DEU, ki se nanašajo na svoboščine prostega pretoka (sodbi z dne 15. decembra 1995, Bosman,C‑415/93, EU:C:1995:463, in z dne 13. junija 2019, TopFit in Biffi, C‑22/18, EU:C:2019:497) in pravila o konkurenci (sodbi z dne 1. julija 2008, MOTOE,C‑49/07, EU:C:2008:376, in z dne 26. januarja 2005, Piau/Komisija,T‑193/02, EU:T:2005:22).

34

Na drugem mestu, navedeno sodišče meni, da sta ločeni, vendar dopolnjujoči se gospodarski dejavnosti, ki v obravnavanem primeru tvorita zadevni trg, s stvarnega in geografskega vidika na eni strani organizacija in trženje mednarodnih nogometnih klubskih tekmovanj na ozemlju Unije ter na drugi strani izkoriščanje različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji, naj bodo to premoženjske pravice, pravice do avdiovizualnega snemanja, reproduciranja in razširjanja, druge medijske pravice, komercialne pravice ali pravice intelektualne lastnine.

35

Na tretjem mestu, po njegovem mnenju imata FIFA in UEFA že dolgo časa položaj gospodarskega in komercialnega monopola – torej prevladujoči položaj – na zadevnem trgu, ki jima omogoča, da na njem ravnata neodvisno od vsakršne potencialne konkurence, ju postavlja v vlogo neizogibnih partnerjev vsakega subjekta, že prisotnega na tem trgu ali z željo tako ali drugače vstopiti nanj, in jima nalaga posebno odgovornost v zvezi z ohranjanjem konkurence.

36

V zvezi s tem predložitveno sodišče najprej opozarja, da prevladujoči položaj, ki ga imata FIFA in UEFA, ne vpliva le na podjetja, ki bi jima želela konkurirati z organiziranjem drugih mednarodnih nogometnih tekmovanj, ampak tudi – prek nacionalnih nogometnih zvez, ki so njune članice – na vse druge akterje nogometa, kot so profesionalni nogometni klubi ali igralci, kar naj bi bil položaj, ki ga je Splošno sodišče že opazilo (sodba z dne 26. januarja 2005, Piau/Komisija,T‑193/02, EU:T:2005:22). Dalje, pojasnjuje, da prevladujoči položaj FIFE in UEFE na zadevnem trgu iz postopka v glavni stvari ne temelji le na gospodarskem in komercialnem monopolu, ampak tudi in navsezadnje predvsem na obstoju pooblastil za regulacijo, nadzor, odločanje in sankcioniranje, ki FIFI in UEFI omogočajo, da obvezujoče in celovito opredelita pogoje, pod katerimi lahko vsi drugi akterji, prisotni na tem trgu, na njem opravljajo gospodarsko dejavnost. Nazadnje, navaja, da kombinacija vseh teh elementov v praksi ustvarja oviro za vstop, ki je za potencialne konkurente FIFE in UEFE tako rekoč nepremostljiva. Ti konkurenti naj bi se zlasti srečevali s pravili o predhodnih dovoljenjih, ki se uporabljajo za organizacijo mednarodnih nogometnih tekmovanj ter za sodelovanje profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na njih, ter pravili o izključni prilastitvi in izkoriščanju različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji.

37

Na četrtem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali ravnanje FIFE in UEFE ne pomeni zlorabe prevladujočega položaja, ki je prepovedana s členom 102 PDEU, v dveh pogledih.

38

V zvezi s tem navaja, prvič, da iz sodne prakse Sodišča in Splošnega sodišča (sodbi z dne 1. julija 2008, MOTOE,C‑49/07, EU:C:2008:376, točki 51 in 52, in z dne 16. decembra 2020, International Skating Union/Komisija,T‑93/18, EU:T:2020:610, točka 70) izhaja, da če zakoni ali predpisi športnemu združenju, ki opravlja gospodarsko dejavnost organizacije in trženja športnih tekmovanj, podeljujejo pooblastilo, da hkrati de iure ali de facto imenuje druga podjetja, ki jim je dovoljeno vzpostavljati taka tekmovanja, ne da bi bili za to pooblastilo določeni ustrezne meje, obveznosti in nadzor, se temu športnemu združenju zagotovi očitna prednost pred njegovimi konkurenti, ker jim lahko to združenje preprečuje dostop do trga in hkrati daje prednost lastni gospodarski dejavnosti.

39

Ob upoštevanju te sodne prakse predložitveno sodišče meni, da je mogoče v obravnavanem primeru šteti, da FIFA in UEFA zlorabljata svoj prevladujoči položaj na zadevnem trgu iz postopka v glavni stvari. Pravila, ki sta jih sprejela ta subjekta v vlogi združenj in na podlagi pooblastil za regulacijo in nadzor, ki sta si jih podelila v zvezi s predhodnimi dovoljenji za mednarodna nogometna tekmovanja, naj bi jima namreč omogočala, da preprečita vstop potencialno konkurenčnih podjetij na ta trg, in to toliko bolj, ker ta pooblastila nastopajo v kombinaciji s pooblastili za odločanje in sankcioniranje, ki jima dajejo možnost, da nacionalne nogometne zveze, ki so njune članice, in druge akterje nogometa, zlasti profesionalne nogometne klube in igralce, prisilita v upoštevanje njunega monopola na navedenem trgu. Poleg tega naj statuta FIFE in UEFE ne bi vsebovala določb, s katerimi bi se zagotavljalo, da izvajanje teh pravil o predhodnih dovoljenjih ter, širše, pooblastil za odločanje in sankcioniranje, v kombinaciji s katerimi navedena pravila nastopajo, sledi izključno ciljem v splošnem interesu, in ne komercialnim ali finančnim interesom, povezanim z gospodarsko dejavnostjo, ki jo hkrati opravljata ta subjekta. Nazadnje, za navedena pravila in pooblastila naj ne bi bili določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti, nediskriminatornosti in sorazmernosti, tako da bi se omejila diskrecijska pravica FIFE in UEFE. Ukrepi, ki sta jih v obravnavanem primeru napovedala ta subjekta po zagonu projekta Superlige, naj bi ponazarjali ta položaj.

40

Drugič, predložitveno sodišče se sprašuje, ali FIFA in UEFA ne kršita tudi členov 101 in 102 PDEU s tem, da si s statutoma prilaščata vse pravne in ekonomske pravice, povezane z mednarodnimi nogometnimi tekmovanji, ki so organizirana na ozemlju Unije, ter da si pridržujeta izključno izkoriščanje teh pravic. Pravila, ki jih je v zvezi s tem sprejela FIFA, naj bi FIFI, UEFI in nacionalnim nogometnim zvezam, ki so njene članice, podeljevala status „izvirnih imetnikov“ navedenih pravic, s čimer naj bi bili profesionalni nogometni klubi, ki sodelujejo na takih tekmovanjih, prikrajšani za lastništvo zadevnih pravic oziroma naj bi jih bili zavezani prenesti na ta subjekta. Poleg tega naj bi ta pravila nastopala v kombinaciji s pravili o predhodnih dovoljenjih ter, širše, pooblastili za regulacijo, nadzor, odločanje in sankcioniranje, ki jih imata prav tako FIFA in UEFA, da lahko zapreta zadevni trg za vsa potencialno konkurenčna podjetja ali vsaj ta podjetja odvrneta od vstopa nanj s tem, da omejita njihove možnosti za izkoriščanje različnih pravic, povezanih z zadevnimi tekmovanji.

41

Na petem mestu, to sodišče opozarja, da bi ravnanje FIFE in UEFE lahko pomenilo tudi kršitev prepovedi omejevalnih sporazumov, določene v členu 101 PDEU.

42

V zvezi s tem meni, prvič, da členi 20, 22, 67, 68 in od 71 do 73 Statuta FIFE, člena 49 in 51 Statuta UEFE ter upoštevni členi Pravilnika FIFE o mednarodnih tekmah odražajo odločitev, ki jo je sprejelo vsako od teh dveh podjetniških združenj in se med drugim uporablja na ozemlju Unije, da s svojim ravnanjem uskladita ravnanje podjetij, ki so neposredno ali posredno njuni člani, na trgu organizacije in trženja nogometnih klubskih tekmovanj ter izkoriščanja različnih pravic, povezanih z njimi, in sicer tako, da za ravnanje navedenih podjetij določita nekatera pravila in nekatere skupne pogoje. Neodvisno od pravil o predhodnih dovoljenjih, odločanju in sankcioniranju, ki jih vsebujejo navedeni členi, naj bi namreč ti vključevali razne določbe, katerih namen je zagotoviti, da jih upoštevajo tako nacionalne nogometne zveze, ki so članice FIFE in UEFE, kot tudi profesionalni nogometni klubi, ki so člani teh nacionalnih zvez ali so vključeni vanje.

43

Drugič, predložitveno sodišče meni, da je iz preučitve vsebine zadevnih pravil, gospodarskega in pravnega okvira, v katerega se umeščajo, ciljev, ki jih uresničujejo, in v obravnavanem primeru izvedbenih ukrepov, ki sta jih FIFA in UEFA napovedali 21. januarja in 18. aprila 2021, razvidno, da ta pravila lahko omejujejo konkurenco na zadevnem trgu iz postopka v glavni stvari. V zvezi s tem znova navaja vse elemente, ki jih omenja že v okviru svoje analize glede člena 102 PDEU, in splošneje dodaja, da problem v zvezi s konkurenco, ki se postavlja pred njim, na koncu izhaja iz okoliščine, da sta FIFA in UEFA podjetji, ki monopolizirata trg organizacije in trženja mednarodnih nogometnih klubskih tekmovanj, med drugim na ozemlju Unije, ter izkoriščanja različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji, in hkrati združenji zasebnega prava, ki imata na podlagi njunih lastnih statutov pooblastila za regulacijo, nadzor, odločanje in sankcioniranje, ki se uporabljajo za vse druge akterje nogometa ne glede na to, ali gre za gospodarske subjekte ali športnike. Ker sta tako hkrati „zakonodajalec in stranka“, naj bi bili FIFA in UEFA očitno v položaju navzkrižja interesov, ki lahko privede do tega, da svoja pooblastila glede predhodnih dovoljenj in sankcioniranja uporabita za preprečevanje vzpostavitve mednarodnih nogometnih tekmovanj, ki niso del njunega sistema, in torej za oviranje vsakršne potencialne konkurence na trgu.

44

Na šestem in zadnjem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, ali se s pravili o predhodnih dovoljenjih in sankcioniranju, ki sta jih sprejeli FIFA in UEFA, ter ukrepi, ki sta jih ta subjekta v tem primeru napovedala 21. januarja in 18. aprila 2021, hkrati kršijo prosto gibanje delavcev, ki ga uživajo igralci, ki so ali bi lahko bili zaposleni v profesionalnih nogometnih klubih z željo sodelovati na mednarodnih nogometnih tekmovanjih, kot je Superliga, svoboda opravljanja storitev in svoboda ustanavljanja, ki ju uživajo ti klubi in podjetja, ki ponujajo druge storitve, povezane z organizacijo in trženjem takih tekmovanj, ter prosti pretok kapitala, potrebnega za vzpostavitev navedenih tekmovanj.

45

V zvezi s tem predložitveno sodišče zlasti ugotavlja, da iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da morajo biti pravila javnega ali zasebnega izvora, ki uvajajo sistem predhodnih dovoljenj, ne samo utemeljena s ciljem v splošnem interesu, ampak tudi v skladu z načelom sorazmernosti, kar med drugim pomeni, da so za izvajanje diskrecijske pravice, ki jo ima pristojni subjekt za podelitev takega dovoljenja, določena pregledna, objektivna in nediskriminatorna merila (sodba z dne 22. januarja 2002, Canal Satélite Digital,C‑390/99, EU:C:2002:34, točka 35 in navedena sodna praksa).

46

V obravnavanem primeru pa naj te različne zahteve ne bi bile izpolnjene, kot naj bi bilo razvidno iz različnih elementov, navedenih v okviru analize z vidika členov 101 in 102 PDEU.

47

V teh okoliščinah je Juzgado de lo Mercantil de Madrid (sodišče za gospodarske spore v Madridu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

48

Juzgado de lo Mercantil de Madrid (sodišče za gospodarske spore v Madridu) je Sodišču predlagalo, naj to zadevo obravnava po hitrem postopku iz člena 105 Poslovnika Sodišča. V utemeljitev tega predloga je navedlo, prvič, da so spor o glavni stvari in vprašanja, postavljena Sodišču, pomembni in občutljivi z ekonomskega in družbenega vidika, ker se ta spor in ta vprašanja nanašajo na organizacijo nogometnih tekmovanj na ozemlju Unije in na izkoriščanje različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji. Drugič, pojasnilo je, da se navedena vprašanja postavljajo v okviru nacionalnega sodnega postopka, v katerem so že bili sprejeti začasni ukrepi in ki izkazuje določeno nujnost ob upoštevanju škode, na katere obstoj se sklicujejo profesionalni nogometni klubi, ki so ustanovili družbo ESLC, ter, širše, ob upoštevanju praktičnih in finančnih posledic, ki jih je pandemija covida‑19 povzročila za sektor nogometa, med drugim na ozemlju Unije.

49

Predsednik Sodišča je s sklepom z dne 1. julija 2021 ta predlog zavrnil z obrazložitvijo, da okoliščine, navedene v njegovo utemeljitev, same po sebi ne upravičujejo obravnavanja te zadeve po hitrem postopku.

50

Ta hitri postopek je namreč procesni instrument, namenjen reševanju položaja izjemne nujnosti, katerega obstoj je treba dokazati glede na izjemne okoliščine zadeve, v povezavi s katero je bil vložen predlog za obravnavanje po hitrem postopku (sklepa predsednika Sodišča z dne 20. decembra 2017, M. A. in drugi, C‑661/17, EU:C:2017:1024, točka 17, in z dne 25. februarja 2021, Sea Watch,C‑14/21 in C‑15/21, EU:C:2021:149, točka 22).

51

Pomembnost in občutljivost – z ekonomskega in družbenega vidika – spora in vprašanj, postavljenih Sodišču v zvezi z njim na danem področju prava Unije, pa ne more dokazovati obstoja položaja izjemne nujnosti in torej nujnosti uporabe hitrega postopka (glej v tem smislu sklepa predsednika Sodišča z dne 27. februarja 2019, M. V. in drugi, C‑760/18, EU:C:2019:170, točka 18, in z dne 25. februarja 2021, Sea Watch,C‑14/21 in C‑15/21, EU:C:2021:149, točka 24).

52

Poleg tega okoliščina, da je spor nujen in da mora pristojno nacionalno sodišče storiti vse za njegovo hitro rešitev, sama po sebi ne upravičuje, da Sodišče ustrezno zadevo za predhodno odločanje obravnava po tem postopku ob upoštevanju namena in pogojev njegovega izvajanja (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 25. februarja 2021, Sea Watch, C‑14/21 in C‑15/21, EU:C:2021:149, točke od 26 do 29). Zlasti nacionalno sodišče, ki obravnava ta spor in lahko najbolje oceni praktične posledice za stranke ter meni, da je treba Sodišču predložiti vprašanja, je namreč tisto, ki mora do odločitve Sodišča sprejeti vse ustrezne začasne odredbe, da zagotovi polni učinek odločbe, ki jo mora samo izdati (glej v tem smislu sklep predsednika Sodišča z dne 25. februarja 2021, Sea Watch,C‑14/21 in C‑15/21, EU:C:2021:149, točka 33), kot je predložitveno sodišče poleg tega storilo v obravnavanem primeru.

53

Toženi stranki v postopku v glavni stvari, ena od dveh intervenientk v postopku v glavni stvari, ki ju podpira, Irska ter francoska in slovaška vlada so podvomile o dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe v celoti.

54

Trditve, ki jih navajajo v zvezi s tem, so v bistvu treh vrst. Prvič, med njimi so postopkovne trditve, v skladu s katerimi je bila predložitvena odločba na eni strani v bistvu izdana po sprejetju začasnih ukrepov brez kontradiktorne razprave, torej ne da bi stranke v sporu o glavni stvari prej podale izjavo, kot naj bi vendarle zahtevale določbe nacionalnega prava, ki se uporabljajo, in na drugi strani ne da bi se predložitveno sodišče opredelilo do predloga toženih strank v postopku glavni stvari, naj se izreče za nepristojno v korist švicarskih sodišč. Drugič, navajajo se formalne trditve, v skladu s katerimi vsebina navedene odločbe ne izpolnjuje zahtev iz člena 94(a) Poslovnika, ker v njej ni dovolj natančno in podrobno predstavljen pravni in dejanski okvir, v katerem predložitveno sodišče Sodišču postavlja vprašanja. Ta položaj naj bi bil še posebej problematičen v zapleteni zadevi, ki se v bistvu nanaša na razlago in uporabo pravil Unije o konkurenci. Poleg tega naj bi lahko tak položaj zainteresiranim strankam preprečeval, da se učinkovito opredelijo do vprašanj, ki jih je treba rešiti. Tretjič, podane so vsebinske trditve, ki se nanašajo na hipotetičnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ker naj ne bi bilo resničnega spora, zaradi katerega obravnave bi lahko bila potrebna kakršna koli razlagalna odločba Sodišča. Tak položaj naj bi bil zlasti posledica dejstva, da FIFI in UEFI ni bila v ustrezni obliki predložena še nobena prošnja za dovoljenje za projekt Superlige, ter okoliščine, da je bil ta projekt na dan, ko je bil napovedan, pa tudi na dan vložitve tožbe, s katero se je začel spor o glavni stvari, še nejasen in v zgodnji fazi.

55

Poleg tega so francoska, madžarska in romunska vlada podvomile o dopustnosti tretjega, četrtega, petega in šestega vprašanja, ki jih postavlja predložitveno sodišče, iz razlogov, v bistvu podobnih tistim, ki se navajajo za izpodbijanje dopustnosti predloga za sprejetje predhodne odločbe v celoti, to je zaradi njihove nezadostne podprtosti ali hipotetičnosti. Glavni elementi, ki se navajajo v tem okviru, se navezujejo na neobstoj resnične ali dovolj jasne dejanske ali pravne povezave v predložitveni odločbi med sporom o glavni stvari na eni strani ter pravili FIFE o prilastitvi in izkoriščanju različnih pravic, povezanih z mednarodnimi nogometnimi tekmovanji (četrto vprašanje), in določbami Pogodbe DEU v zvezi s svoboščinami prostega pretoka (šesto vprašanje) na drugi strani.

56

Sodišče v okviru postopka predhodnega odločanja glede na razdelitev nalog med njim in nacionalnim sodiščem ni pristojno, da preveri, ali je bila predložitvena odločba sprejeta v skladu z nacionalnimi pravili o organizaciji sodišč in sodnih postopkih. Poleg tega je Sodišče vezano na to odločbo, če ni bila razveljavljena v okviru pravnih sredstev, ki so morebiti določena v nacionalnem pravu (sodbi z dne 14. januarja 1982, Reina,65/81, EU:C:1982:6, točka 7, in z dne 29. marca 2022, Getin Noble Bank,C‑132/20, EU:C:2022:235, točka 70).

57

V obravnavanem primeru torej Sodišče ni pristojno ne za ugotavljanje, katera postopkovna pravila v nacionalnem pravu veljajo za sprejetje odločbe, kot je predložitvena odločba, v primeru, v katerem so bili – tako kot v tej zadevi – predhodno sprejeti začasni ukrepi brez kontradiktorne razprave, ne za preverjanje, ali je bila ta odločba sprejeta v skladu s temi pravili.

58

Poleg tega je glede na trditve, ki jih navajajo nekatere tožene stranke iz postopka v glavni stvari, pomembno poudariti, da lahko nacionalno sodišče predlog za sprejetje predhodne odločbe Sodišču predloži tako v okviru nujnega postopka, kakršen je postopek, katerega namen je sprejetje ukrepov zavarovanja ali drugih začasnih ukrepov (glej v tem smislu sodbi z dne 24. maja 1977, Hoffmann‑La Roche, 107/76, EU:C:1977:89, točki 1 in 4, in z dne 13. aprila 2000, Lehtonen in Castors Braine, C‑176/96, EU:C:2000:201, točka 20), kot tudi v okviru postopka, ki ni kontradiktoren (glej v tem smislu sodbi z dne 14. decembra 1971, Politi,43/71, EU:C:1971:122, točki 4 in 5, in z dne 2. septembra 2021, Finanzamt für Steuerstrafsachen und Steuerfahndung Münster,C‑66/20, EU:C:2021:670, točka 37), če so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 267 PDEU in če tak predlog izpolnjuje vse zahteve, ki veljajo za njegovo obliko in vsebino (glej v tem smislu sodbo z dne 18. junija 1998, Corsica Ferries France,C‑266/96, EU:C:1998:306, točki 23 in 24).

59

Postopek predhodnega odločanja, uveden s členom 267 PDEU, je instrument sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, s katerim prvo zagotavlja drugim razlago prava Unije, ki jo potrebujejo za izdajo sodbe v sporih, ki jih obravnavajo. Iz ustaljene sodne prakse, ki se zdaj odraža v členu 94(a) in (b) Poslovnika, izhaja, da nujnost razlage prava Unije, ki je koristna za nacionalno sodišče, od tega sodišča zahteva, da opredeli dejanski in pravni okvir, v katerega se umeščajo vprašanja, ki jih postavlja, ali vsaj pojasni dejanske okoliščine, ki so podlaga za ta vprašanja. Poleg tega je treba v predlogu za sprejetje predhodne odločbe, kot določa člen 94(c) Poslovnika, nujno pojasniti razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in zvezo, ki po mnenju predložitvenega sodišča obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari. Te zahteve so posebej pomembne na področjih, za katera so značilni zapleteni dejanski in pravni položaji, kot je področje konkurence (glej v tem smislu sodbi z dne 27. novembra 2012, Pringle,C‑370/12, EU:C:2012:756, točka 83, in z dne 29. junija 2023, Super Bock Bebidas,C‑211/22, EU:C:2023:529, točki 23 in 24).

60

Poleg tega morajo podatki, navedeni v predložitveni odločbi, omogočiti ne samo Sodišču, da poda koristne odgovore, ampak tudi vladam držav članic in drugim zainteresiranim strankam, da predstavijo svoje stališče v skladu s členom 23 Statuta Sodišča Evropske unije (glej v tem smislu sodbi z dne 1. aprila 1982, Holdijk in drugi, od 141/81 do 143/81, EU:C:1982:122, točka 7, in z dne 11. aprila 2000, Deliège,C‑51/96 in C‑191/97, EU:C:2000:199, točka 31).

61

V obravnavanem primeru predlog za sprejetje predhodne odločbe izpolnjuje zahteve, na katere je bilo opozorjeno v prejšnjih dveh točkah te sodbe. V predložitveni odločbi je namreč podrobno predstavljen dejanski in pravni okvir, v katerega se umeščajo vprašanja, postavljena Sodišču. Dalje, v tej odločbi so podrobno pojasnjeni dejanski in pravni razlogi, zaradi katerih je predložitveno sodišče presodilo, da je treba postaviti ta vprašanja, ter zveza, ki po njegovem mnenju povezuje člene 45, 49, 56, 63, 101 in 102 PDEU s sporom o glavni stvari, glede na sodno prakso Sodišča in Splošnega sodišča. Nazadnje, predložitveno sodišče v njej jasno in natančno navaja elemente, na katere se je oprlo, da je sámo opravilo nekatere dejanske in pravne presoje.

62

Zlasti na podlagi presoj predložitvenega sodišča v zvezi s, prvič, zadevnim trgom iz postopka v glavni stvari, ki je opredeljen kot trg organizacije in trženja nogometnih klubskih tekmovanj na ozemlju Unije ter izkoriščanja različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji, in drugič, prevladujočim položajem, ki ga imata FIFA in UEFA na njem, je mogoče razumeti resničnost zveze, ki v tako opredeljenem okviru obstaja med sporom o glavni stvari in četrtim vprašanjem, postavljenim Sodišču, s katerim se predložitveno sodišče sprašuje o razlagi člena 102 PDEU zaradi morebitne uporabe tega člena za pravila FIFE o prilastitvi in izkoriščanju zadevnih pravic.

63

Poleg tega vsebina pisnih stališč, predloženih Sodišču, razkriva, da njihovi avtorji niso imeli nobenih težav z dojemanjem dejanskega in pravnega okvira, v katerega se umeščajo vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, doumevanjem pomena in obsega dejanskih navedb, na katerih ta vprašanja temeljijo, razumevanjem razlogov, zaradi katerih je predložitveno sodišče menilo, da jih je treba postaviti, ter konec koncev oblikovanjem celovitih in koristnih stališč v zvezi s tem.

64

Le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu o glavni stvari in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, je pristojno, da ob upoštevanju posebnosti tega spora presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Iz tega sledi, da za vprašanja, ki jih postavijo nacionalna sodišča, velja domneva upoštevnosti in da lahko Sodišče odločanje o teh vprašanjih zavrne samo, če je očitno, da zahtevana razlaga nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na navedena vprašanja dalo koristne odgovore (glej v tem smislu sodbi z dne 16. decembra 1981, Foglia,244/80, EU:C:1981:302, točki 15 in 18, in z dne 7. februarja 2023, Confédération paysanne in drugi (Naključna in vitro mutageneza), C‑688/21, EU:C:2023:75, točki 32 in 33).

65

V obravnavanem primeru je treba kot dopolnitev presoj, navedenih v točki 61 te sodbe, ugotoviti, da navedbe predložitvenega sodišča, povzete v točkah od 28 do 32 te sodbe, potrjujejo resničnost spora o glavni stvari. Poleg tega je iz istih navedb in navedb, navedenih v točkah od 33 do 46 te sodbe, razvidno, da na Sodišče naslovljeno spraševanje predložitvenega sodišča v tem okviru glede razlage členov 45 in 101 PDEU ni očitno brez zveze z dejanskim stanjem in predmetom spora o glavni stvari.

66

Še posebej, čeprav drži, da se med strankami v postopku v glavni stvari pojavlja nesoglasje glede možnosti, da to sodišče – ob upoštevanju ubeseditve tožbenih predlogov, ki jih je pri njem vložila tožeča stranka v postopku v glavni stvari – sočasno z določbami Pogodbe DEU v zvezi s pravili Unije o konkurenci uporabi člene, ki se nanašajo na svoboščine prostega pretoka, ostaja dejstvo, da se zdi, kot je španska vlada opozorila na obravnavi, da je navedeno sodišče v tej fazi menilo, da je pristojno to storiti, ne da bi Sodišče imelo pristojnost za nadzor utemeljenosti tega stališča.

67

Zato je predlog za sprejetje predhodne odločbe v celoti dopusten.

68

Predložitveno sodišče s prvimi petimi vprašanji Sodišče sprašuje po razlagi členov 101 in 102 PDEU v zvezi s prepovedjo protikonkurenčnih omejevalnih sporazumov in zlorab prevladujočega položaja, da bi odločilo o združljivosti sklopa pravil, ki sta jih sprejeli FIFA in UEFA, s tema členoma.

69

Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem Sodišče sprašuje po razlagi členov 45, 49, 56 in 63 PDEU v zvezi s svoboščinami prostega pretoka, zagotovljenimi s pravom Unije, da bi hkrati odločilo o združljivosti istih pravil s temi štirimi členi.

70

Spor, v okviru katerega se ta vprašanja postavljajo Sodišču, se je začel s tožbo podjetja, ki se v bistvu pritožuje nad tem, da pravila, ki sta jih sprejeli FIFA in UEFA, ob upoštevanju njihove narave, vsebine, ciljev, konkretnega okvira, v katerega se umeščajo, in možnosti njihovega izvajanja preprečujejo, omejujejo ali izkrivljajo konkurenco na trgu organizacije in trženja nogometnih klubskih tekmovanj na ozemlju Unije ter izkoriščanja različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji. Natančneje, to podjetje trdi, da sta po zagonu projekta novega mednarodnega nogometnega tekmovanja, ki ga namerava vzpostaviti, FIFA in UEFA kršili člena 101 in 102 PDEU s tem, da sta izjavili, da nameravata izvajati navedena pravila, in s tem, da sta poudarili konkretne posledice, ki bi jih tako izvajanje lahko imelo za zadevno tekmovanje ter za sodelujoče klube in igralce.

71

Glede na vsebino vprašanj, postavljenih Sodišču, in naravo spora, v okviru katerega se postavljajo, je treba pred preučitvijo teh vprašanj podati tri sklope uvodnih ugotovitev.

72

Vprašanja, ki jih postavlja predložitveno sodišče, se nanašajo izključno na sklop pravil, s katerimi FIFA in UEFA nameravata urejati, prvič, predhodna dovoljenja za nekatera mednarodna nogometna tekmovanja ter sodelovanje profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na teh tekmovanjih, in drugič, izkoriščanje različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji.

73

V zvezi s tem, najprej, iz besedila teh vprašanj izhaja, da so zadevna pravila vsebovana v členih 22, 67, 68 in od 71 do 73 Statuta FIFE ter členih od 49 do 51 Statuta UEFE. Toda ta pravila – kot je razvidno iz navedb predložitvenega sodišča – so predmet spora o glavni stvari samo v delu, v katerem se uporabljajo za mednarodna tekmovanja, „ki vključujejo“ klube oziroma „na katerih sodelujejo“ klubi, glede na terminologijo, uporabljeno v členu 71(1) Statuta FIFE oziroma členu 49(1) Statuta UEFE. Ta tekmovanja, v členu 22(3)(c) Statuta FIFE opredeljena tudi kot „klubska tekmovanja“, so del širše kategorije tako imenovanih mednarodnih nogometnih tekmovanj „druge kategorije“, ki so predmet členov 8 in 11 Pravilnika FIFE o mednarodnih tekmah in za katera se uporablja mehanizem predhodnih dovoljenj, na katerega se sklicujeta ta člena.

74

Zato predmet spora o glavni stvari in torej obravnavane zadeve niso pravila, ki sta jih FIFA in UEFA sprejeli, prvič, glede predhodnih dovoljenj za druga mednarodna nogometna tekmovanja, kakršna so tista, na katerih sodelujejo izključno reprezentance nacionalnih nogometnih zvez, ki so članice FIFE in UEFE, drugič, glede sodelovanja ekip ali igralcev na teh tekmovanjih, in tretjič, glede izkoriščanja različnih pravic, povezanih z navedenimi tekmovanji.

75

Predmet obravnavanega primera a fortiori niso niti pravila, ki sta jih FIFA in UEFA lahko sprejeli glede drugih dejavnosti, niti določbe statutov FIFE in UEFE, ki se nanašajo na delovanje, organizacijo, cilje ali tudi sam obstoj teh dveh združenj, pri čemer je treba v zvezi s tem opozoriti, da je Sodišče že poudarilo, da čeprav se taka združenja ponašajo s pravno neodvisnostjo, ki jim omogoča sprejemanje pravil, med drugim v zvezi z organizacijo tekmovanj v njihovi disciplini, pravilnim potekom teh tekmovanj in sodelovanjem športnikov na njih (glej v tem smislu sodbi z dne 11. aprila 2000, Deliège,C‑51/96 in C‑191/97, EU:C:2000:199, točki 67 in 68, in z dne 13. junija 2019, TopFit in Biffi, C‑22/18, EU:C:2019:497, točka 60), pri tem ne smejo omejevati izvrševanja pravic in svoboščin, ki jih posameznikom daje pravo Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 15. decembra 1995, Bosman,C‑415/93, EU:C:1995:463, točki 81 in 83, in z dne 13. junija 2019, TopFit in Biffi, C‑22/18, EU:C:2019:497, točka 52).

76

Ob tem ugotovitev iz prejšnje točke nikakor ne preprečuje tega, da predložitveno sodišče v okviru preučitve, ki jo bo moralo opraviti za rešitev spora o glavni stvari, upošteva določbe, kot so določbe v zvezi z organizacijo ali delovanjem FIFE in UEFE, če je to upoštevanje upravičeno za uporabo členov Pogodbe DEU, o katerih to sodišče postavlja vprašanja Sodišču, z vidika razlage, podane v tej sodbi.

77

Dalje, ugotoviti je treba, da čeprav se je spor o glavni stvari začel s tožbo, ki jo je vložila družba, ki je napovedala zagon projekta novega mednarodnega nogometnega tekmovanja, imenovanega „Superliga“, in se tretje vprašanje, ki ga postavlja predložitveno sodišče, nanaša posebej na konkretna ravnanja, s kateri sta se FIFA in UEFA odzvali na ta zagon, se preostalih pet vprašanj tega sodišča nanaša na pravila FIFE in UEFE, na katerih so ta ravnanja temeljila (in sicer pravila o predhodnih dovoljenjih za tovrstna tekmovanja in sodelovanju profesionalnih nogometnih klubov ali igralcev na njih), ter na druga pravila, ki so po navedbah navedenega sodišča povezana z zadevnim trgom, kot ga je opredelilo (in sicer pravila o prilastitvi in izkoriščanju različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji).

78

Ta vprašanja, gledano kot celota, so tako namenjena temu, da se predložitvenemu sodišču omogoči, da ugotovi, ali ta različna pravila, ker jih je mogoče izvajati v zvezi z vsakim novim nogometnim klubskim tekmovanjem, ki je organizirano ali se načrtuje na ozemlju Unije, kot je tekmovanje, katerega napovedani zagon je vzrok za spor o glavni stvari, ob upoštevanju njihove narave, vsebine, ciljev in konkretnega okvira, v katerega se umeščajo, pomenijo kršitev členov 45, 49, 56, 63, 101 in 102 PDEU.

79

V teh okoliščinah bo Sodišče v okviru odgovorov na vsa vprašanja, ki so mu postavljena, upoštevalo vse upoštevne značilnosti pravil FIFE in UEFE, obravnavanih v sporu o glavni stvari, kot so navedene v predložitveni odločbi in na katere so opozorile vse stranke v postopku v glavni stvari.

80

Vendar je treba ugotoviti, nazadnje, da predložitveno sodišče Sodišča po razlagi členov 45, 49, 56, 63, 101 in 102 PDEU ne sprašuje, da bi lahko odločilo, ali je sam projekt Superlige združljiv s temi različnimi členi Pogodbe DEU ali ne.

81

Prav tako značilnosti tega projekta niso posebej upoštevne v okviru odgovorov, ki jih je treba dati na prvo, drugo, četrto, peto in šesto vprašanje, ki jih postavlja predložitveno sodišče, ob upoštevanju njihovega predmeta. Poleg tega, ker so te značilnosti predmet obsežne razprave med strankami v postopku v glavni stvari, se bo Sodišče v zvezi s tem omejilo na to, da po potrebi pojasni, v kolikšnem obsegu bi lahko bile upoštevne, s pridržkom preverjanj, ki jih bo moralo opraviti predložitveno sodišče.

82

Sodišču postavljena vprašanja se nanašajo na razlago členov 45, 49, 56, 63, 101 in 102 PDEU v okviru spora, v katerem se dvomi o pravilih, ki sta jih sprejela subjekta, ki imata glede na svoja statuta status združenj zasebnega prava, odgovornih za organizacijo in nadziranje nogometa na svetovni in evropski ravni, ter ki se nanašajo na predhodna dovoljenja za mednarodna nogometna klubska tekmovanja in izkoriščanje različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji.

83

V zvezi s tem je treba opozoriti, da če izvajanje športne dejavnosti pomeni gospodarsko dejavnost, spada na področje uporabe določb prava Unije, ki se uporabljajo v primeru take dejavnosti (glej v tem smislu sodbi z dne 12. decembra 1974, Walrave in Koch, 36/74, EU:C:1974:140, točka 4, in z dne 16. marca 2010, Olympique Lyonnais,C‑325/08,EU:C:2010:143, točka 27).

84

Le nekatera posebna pravila, ki so bila na eni strani sprejeta izključno iz negospodarskih razlogov in ki se na drugi strani nanašajo samo na vprašanja v zvezi s športom, je treba šteti za nepovezana s kakršno koli gospodarsko dejavnostjo. To zlasti velja za pravila o izključitvi tujih igralcev iz sestave ekip, ki sodelujejo na tekmovanjih med ekipami, ki predstavljajo svojo državo, ali o določitvi meril za razvrstitev, ki se uporabljajo za izbor športnikov, ki na tekmovanjih sodelujejo posamično (glej v tem smislu sodbe z dne 12. decembra 1974, Walrave in Koch, 36/74, EU:C:1974:140, točka 8; z dne 15. decembra 1995, Bosman,C‑415/93, EU:C:1995:463, točki 76 in 127, in z dne 11. aprila 2000, Deliège, C‑51/96 in C‑191/97, EU:C:2000:199, točke 43, 44, 63, 64 in 69).

85

Razen teh posebnih pravil lahko pravila, ki jih športna združenja sprejmejo za urejanje zaposlitve ali opravljanja storitev poklicnih ali polpoklicnih igralcev, ter, širše, pravila, ki sicer formalno ne urejajo te zaposlitve ali tega opravljanja storitev, imajo pa neposreden vpliv na navedeno zaposlitev ali navedeno opravljanje storitev, spadajo na področje uporabe členov 45 in 56 PDEU (glej v tem smislu sodbe z dne 12. decembra 1974, Walrave in Koch, 36/74, EU:C:1974:140, točke 5, od 17 do 19 in 25; z dne 15. decembra 1995, Bosman, C‑415/93, EU:C:1995:463, točke 75, od 82 do 84 in 87; z dne 12. aprila 2005, Simutenkov,C‑265/03, EU:C:2005:213, točka 32, in z dne 16. marca 2010, Olympique Lyonnais,C‑325/08, EU:C:2010:143, točki 28 in 30).

86

Enako lahko pravila, ki jih sprejmejo taka združenja, spadajo na področje uporabe člena 49 PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2006, Meca‑Medina in Majcen/Komisija, C‑519/04 P, EU:C:2006:492, točka 28) ali celo člena 63 PDEU.

87

Nazadnje, ta pravila in, širše gledano, ravnanje združenj, ki so jih sprejela, spadajo na področje uporabe določb Pogodbe DEU v zvezi s konkurenčnim pravom, če so izpolnjeni pogoji za uporabo teh določb (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2006, Meca‑Medina in Majcen/Komisija, C‑519/04 P, EU:C:2006:492, točke od 30 do 33), kar pomeni, da je ta združenja mogoče opredeliti kot „podjetja“ v smislu členov 101 in 102 PDEU ali da je zadevna pravila mogoče opredeliti kot „sklepe podjetniških združenj“ v smislu člena 101 PDEU.

88

Na splošnejši ravni, ker taka pravila tako spadajo na področje uporabe navedenih določb Pogodbe DEU, jih je treba takrat, kadar določajo zahteve, ki se uporabljajo za posameznike, oblikovati in izvajati ob spoštovanju temeljnih načel prava Unije, zlasti načel prepovedi diskriminacije in sorazmernosti (glej v tem smislu sodbo z dne 13. junija 2019, TopFit in Biffi, C‑22/18, EU:C:2019:497, točke 60, 65 in 66 ter navedena sodna praksa).

89

Vendar pravila iz postopka v glavni stvari ne glede na to, ali jih je sprejela FIFA ali UEFA, niso del pravil, za katera bi bilo mogoče uporabiti izjemo iz točke 84 te sodbe, glede katere je Sodišče večkrat opozorilo, da ne sme preseči lastnega namena in da se nanjo ni mogoče opreti, da bi se kakršna koli športna dejavnost izključila s področja uporabe določb Pogodbe DEU v zvezi z gospodarskim pravom Unije (glej v tem smislu sodbi z dne 14. julija 1976, Donà,13/76, EU:C:1976:115, točki 14 in 15, in z dne 18. julija 2006, Meca‑Medina in Majcen/Komisija, C‑519/04 P, EU:C:2006:492, točka 26).

90

Nasprotno, prvič, pravila o izvrševanju pooblastil športnih združenj glede predhodnih dovoljenj za športna tekmovanja, katerih organizacija in trženje pomenita, kot je Sodišče že opozorilo, gospodarsko dejavnost za podjetja, ki se ukvarjajo ali nameravajo ukvarjati z njima, iz tega razloga spadajo na področje uporabe določb Pogodbe DEU v zvezi s konkurenčnim pravom (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, MOTOE,C‑49/07, EU:C:2008:376, točka 28). Iz istega razloga spadajo tudi na področje uporabe določb Pogodbe DEU v zvezi s svoboščinami prostega pretoka.

91

Drugič, pravila, ki sta jih FIFA in UEFA sprejeli, da bi nadzirali sodelovanje profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na mednarodnih nogometnih klubskih tekmovanjih, prav tako spadajo na področje uporabe teh določb. Čeprav te določbe formalno ne urejajo niti pogojev za delo ali opravljanje storitev igralcev niti pogojev za opravljanje storitev ali, širše, izvajanje gospodarske dejavnosti profesionalnih nogometnih klubov, je treba namreč za ta pravila šteti, da imajo neposreden vpliv na – glede na primer – to delo, to opravljanje storitev ali izvajanje te gospodarske dejavnosti, ker nujno vplivajo na možnost, ki jo imajo igralci in klubi za sodelovanje na zadevnih tekmovanjih.

92

Tretjič, pravila, ki jih je FIFA sprejela, da bi uredila izkoriščanje različnih pravic, povezanih z mednarodnimi nogometnimi tekmovanji, so sama namenjena opredelitvi pogojev, pod katerimi lahko podjetja, ki so imetniki teh pravic, te izkoriščajo ali njihovo izkoriščanje prenesejo na tretja podjetja, pri čemer so take dejavnosti po naravi gospodarske. Poleg tega imajo navedena pravila neposreden vpliv na pogoje, pod katerimi lahko ta tretja podjetja ali tudi druga podjetja računajo, da bodo izkoriščala navedene pravice oziroma da jim bodo te v kakršni koli obliki odstopljene ali nanje prenesene, da bi opravljala posredniške dejavnosti (kot je nadaljnja prodaja zadevnih pravic izdajateljem televizijskih programov in drugim ponudnikom medijskih storitev) ali končne dejavnosti (kot je razširjanje ali prenos nekaterih tekem po televiziji ali prek interneta), pri čemer so tudi take dejavnosti po naravi gospodarske.

93

Te različne gospodarske dejavnosti organizacije športnih tekmovanj, trženja športnih prireditev ter njihovega razširjanja in oglaševanja so poleg tega dopolnjujoče ali celo medsebojno povezane, kot je Sodišče že poudarilo (glej v tem smislu sodbi z dne 11. aprila 2000, Deliège,C‑51/96 in C‑191/97, EU:C:2000:199, točki 56 in 57, in z dne 1. julija 2008, MOTOE,C‑49/07, EU:C:2008:376, točka 33).

94

Torej vsa pravila FIFE in UEFE, v zvezi s katerimi predložitveno sodišče postavlja vprašanja Sodišču, spadajo na področje uporabe členov 45, 49, 56, 63, 101 in 102 PDEU.

95

Vse stranke v postopku v glavni stvari in veliko vlad, ki so se pridružile postopku pred Sodiščem, so izrazile različna stališča glede posledic, ki jih je mogoče pripisati členu 165 PDEU v okviru odgovorov, ki jih je treba dati na različna postavljena vprašanja predložitvenega sodišča.

96

V zvezi s tem je treba poudariti, prvič, da je treba člen 165 PDEU razumeti ob upoštevanju člena 6, točka (e), PDEU, ki določa, da je Unija pristojna za izvajanje ukrepov za podporo, uskladitev ali dopolnitev ukrepov držav članic na področjih izobraževanja, poklicnega usposabljanja, mladine in športa. Člen 165 PDEU namreč konkretizira to določbo z natančnejšim določanjem ciljev, ki so postavljeni za ukrepe Unije na zadevnih področjih, in načinov, na katere se lahko prispeva k uresničevanju teh ciljev.

97

Tako člen 165 PDEU glede ciljev, ki so postavljeni za ukrepe Unije na področju športa, v odstavku 1, drugi pododstavek, določa, da Unija prispeva k spodbujanju evropske razsežnosti v športu ob upoštevanju njegove posebne narave, na prostovoljstvu temelječih struktur in njegove družbene in vzgojne vloge, v odstavku 2, zadnja alinea, pa, da je cilj dejavnosti Unije na tem področju razvijanje evropske razsežnosti v športu s spodbujanjem pravičnosti in odprtosti pri športnih tekmovanjih in sodelovanja med organi, odgovornimi za šport, ter z varovanjem telesne in moralne integritete športnikov, zlasti najmlajših.

98

V zvezi z načini, na katere se lahko prispeva k uresničevanju teh ciljev, člen 165 PDEU v odstavku 3 določa, da Unija podpira sodelovanje s tretjimi državami in pristojnimi mednarodnimi organizacijami na področju športa, v odstavku 4 pa, da lahko Evropski parlament in Svet Evropske unije, ki odločata po rednem zakonodajnem postopku, oziroma Svet, ki odloča sam na predlog Komisije, sprejmeta spodbujevalne ukrepe oziroma priporočila.

99

Drugič, kot izhaja tako iz člena 165 PDEU kot iz člena 6, točka (e), PDEU, so avtorji Pogodb nameravali s temi določbami Uniji podeliti podporno pristojnost, ki ji ne omogoča izvajanja „politike“, kot je določeno z drugimi določbami Pogodbe DEU, ampak „ukrepov“ na več točno določenih področjih, med katerimi je šport. Navedene določbe so tako pravna podlaga, ki Uniji dovoljuje, da izvaja to podporno pristojnost pod pogoji in z omejitvami, ki so določeni v njih in ki vključujejo – v skladu s členom 165(4), prva alinea, PDEU – izključenost kakršne koli harmonizacije zakonov in drugih predpisov, sprejetih na nacionalni ravni. Poleg tega navedena podporna pristojnost Uniji omogoča, da sprejema pravne akte samo za podporo, uskladitev ali dopolnitev ukrepov držav članic v skladu s členom 6 PDEU.

100

Posledično in kot je razvidno tudi iz okvira, v katerega se umešča člen 165 PDEU, in zlasti iz tega, da je vstavljen v tretji del Pogodbe DEU, ki se nanaša na „[n]otranje politike in ukrep[e] Unije“, ne pa v prvi del te pogodbe, ki vsebuje načelne določbe, med katerimi so pod naslovom II „[s]plošne določbe“, ki se med drugim navezujejo na spodbujanje visoke stopnje zaposlenosti, zagotavljanje ustrezne socialne zaščite, boj proti vsakršni diskriminaciji, varstvo okolja ali varstvo potrošnikov, ta člen ni splošna določba horizontalne narave.

101

Iz tega sledi, da čeprav morajo pristojne institucije Unije, ko na podlagi člena 165 PDEU in pod pogoji, ki jih določa, sprejemajo spodbujevalne ukrepe ali priporočila na področju športa, upoštevati različne elemente in cilje, naštete v tem členu, teh različnih elementov in ciljev ter teh spodbujevalnih ukrepov in priporočil ni treba vključiti ali zavezujoče upoštevati pri uporabi pravil, po katerih razlagi predložitveno sodišče sprašuje Sodišče, ne glede na to, ali ta pravila zadevajo svoboščine prostega pretoka oseb, storitev in kapitala (členi 45, 49, 56 in 63 PDEU) ali pravila o konkurenci (člena 101 in 102 PDEU). Člena 165 PDEU, širše gledano, prav tako ni mogoče šteti za posebno pravilo, s katerim bi bil šport izvzet iz vseh ali nekaterih drugih določb primarnega prava Unije, ki se lahko uporabljajo zanj, ali ki bi zahtevalo, da se mu v okviru te uporabe nameni posebna obravnava.

102

Tretjič, dejstvo je, da ima športna dejavnost, kot je Sodišče večkrat poudarilo, precejšen družbeni in izobraževalni pomen, ki ga zdaj odraža člen 165 PDEU, za Unijo in njene državljane (glej v tem smislu sodbi z dne 15. decembra 1995, Bosman,C‑415/93, EU:C:1995:463, točka 106, in z dne 13. junija 2019, TopFit in Biffi, C‑22/18, EU:C:2019:497, točki 33 in 34).

103

Poleg tega ni mogoče zanikati posebnosti te dejavnosti, ki se sicer res še posebej nanašajo na amaterski šport, vendar jih je mogoče najti tudi pri izvajanju športa kot gospodarske dejavnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 13. april 2000, Lehtonen in Castors Braine, C‑176/96, EU:C:2000:201, točka 33).

104

Nazadnje, take posebnosti je morebiti mogoče upoštevati, med drugimi elementi in če se izkažejo kot upoštevne, pri uporabi členov 45 in 101 PDEU, pri čemer pa je treba opozoriti, da je to upoštevanje mogoče le v okviru in ob spoštovanju pogojev in meril uporabe, ki jih določa vsak od teh členov. Enaka presoja velja v zvezi s členi 49, 56, 63 in 102 PDEU.

105

Natančneje, ko se zatrjuje, da gre pri pravilu, ki ga je sprejelo športno združenje, za oviro prostega gibanja delavcev ali za protikonkurenčni omejevalni sporazum, mora opredelitev tega pravila kot ovire ali protikonkurenčnega omejevalnega sporazuma vsekakor temeljiti na konkretni preučitvi vsebine navedenega pravila v resničnem okviru, v katerem ga je treba izvajati (glej v tem smislu sodbe z dne 15. decembra 1995, Bosman, C‑415/93, EU:C:1995:463, točke od 98 do 103; z dne 11. aprila 2000, Deliège, C‑51/96 in C‑191/97, EU:C:2000:199, točke od 61 do 64, in z dne 13. aprila 2000, Lehtonen in Castors Braine, C‑176/96, EU:C:2000:201, točke od 48 do 50). Taka preučitev lahko vključuje upoštevanje na primer narave, organiziranosti ali delovanja zadevnega športa in, natančneje, stopnje njegove profesionalizacije, tega, kako se izvaja, načina medsebojnega vplivanja različnih akterjev, ki sodelujejo v njem, in vloge, ki jo imajo strukture ali organi, ki so zanj odgovorni na vseh ravneh in s katerimi Unija podpira sodelovanje v skladu s členom 165(3) PDEU.

106

Poleg tega, ko se ugotovi obstoj ovire za prosto gibanje delavcev, ima združenje, ki je zadevno pravilo sprejelo, možnost dokazati, da je navedeno pravilo utemeljeno, potrebno in sorazmerno glede na nekatere cilje, ki jih je mogoče šteti za legitimne (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 1995, Bosman,C‑415/93, EU:C:1995:463, točka 104) in ki so sami odvisni od posebnosti zadevnega športa.

107

Glede na vse zgornje preudarke je treba zaporedoma preučiti vprašanja predložitvenega sodišča v zvezi s pravili o konkurenci, nato pa še vprašanje v zvezi s svoboščinami prostega pretoka.

108

Prvi dve vprašanji se v bistvu nanašata na to, kako je treba pravila, kot so pravila FIFE in UEFE o predhodnih dovoljenjih za mednarodna nogometna klubska tekmovanja ter sodelovanju profesionalnih nogometnih klubov in športnikov na teh tekmovanjih, razumeti z vidika člena 102 PDEU na eni strani in člena 101(1) PDEU na drugi.

109

Tretje vprašanje se nanaša na to, kako je treba napovedano izvajanje teh pravil v obliki izjave in sporočila iz točk 30 in 31 te sodbe razumeti z vidika istih členov.

110

Četrto vprašanje se nanaša na to, kako je treba z vidika navedenih členov razumeti pravila, kot so ta, ki jih je FIFA sprejela v zvezi s pravicami do izkoriščanja navedenih tekmovanj.

111

Namen petega vprašanja, ki se postavlja, če je treba za pravila, navedena v prejšnjih treh točkah te sodbe, šteti, da pomenijo zlorabo prevladujočega položaja, zajeto s členom 102 PDEU, ali protikonkurenčni omejevalni sporazum, prepovedan s členom 101(1) PDEU, je predložitvenemu sodišču omogočiti, da ugotovi, ali je ta pravila vseeno mogoče dopustiti glede na sodno prakso Sodišča v zvezi s členom 102 PDEU ali pod pogoji iz člena 101(3) PDEU.

112

Ob upoštevanju obsega teh različnih vprašanj je treba uvodoma opozoriti, na prvem mestu, da se člena 101 in 102 PDEU uporabljata za vse subjekte, ki opravljajo gospodarsko dejavnost in jih je kot take treba opredeliti kot podjetja, ne glede na njihovo pravno obliko in način financiranja (glej v tem smislu sodbe z dne 23. aprila 1991, Höfner in Elser, C‑41/90, EU:C:1991:161, točka 21; z dne 11. decembra 2007, ETI in drugi, C‑280/06, EU:C:2007:775, točka 38, in z dne 1. julija 2008, MOTOE,C‑49/07, EU:C:2008:376, točki 20 in 21).

113

Zato se ta člena med drugim uporabljata za subjekte, ustanovljene v obliki združenj, katerih namen je – v skladu z njihovim statutom – organizacija in nadziranje danega športa, ker ti subjekti s ponujanjem blaga ali storitev opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je povezana s tem športom, in ker jih je treba v tej vlogi opredeliti kot „podjetja“ (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, MOTOE, C‑49/07, EU:C:2008:376, točke 22, 23 in 26).

114

Poleg tega se člen 101 PDEU uporablja tudi za subjekte, ki jih je, čeprav sami ne pomenijo nujno podjetij, mogoče opredeliti kot „podjetniška združenja“.

115

V obravnavanem primeru je treba ob upoštevanju predmeta spora o glavni stvari in navedb predložitvenega sodišča šteti, da se člena 101 in 102 PDEU uporabljata za FIFO in UEFO v delu, v katerem ti združenji opravljata dvojno gospodarsko dejavnost, pri kateri gre za, kot je razvidno iz točk 34, 90 in 92 te sodbe, organizacijo in trženje nogometnih klubskih tekmovanj na ozemlju Unije ter izkoriščanje različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji, in da ju je treba v tej vlogi opredeliti kot „podjetji“. Poleg tega se člen 101 PDEU zanju uporablja, ker so članice navedenih združenj nacionalne nogometne zveze, ki jih je prav tako mogoče opredeliti kot „podjetja“ v delu, v katerem opravljajo gospodarsko dejavnost v zvezi z organizacijo in trženjem nogometnih klubskih tekmovanj na nacionalni ravni ter izkoriščanjem pravic, povezanih s temi tekmovanji, ali ki imajo tudi same za člane oziroma ki tudi same vključujejo subjekte, ki jih je mogoče opredeliti kot take po zgledu nogometnih klubov.

116

Na drugem mestu, drugače kot pri členu 102 PDEU, ki se nanaša samo na enostranska ravnanja podjetij, ki imajo sama ali, glede na primer, skupinsko prevladujoči položaj, se želijo s členom 101 PDEU zaobjeti različne oblike ravnanj, katerih skupna točka je, da izhajajo iz sodelovanja več podjetij, in sicer „sporazumi med podjetji“, „usklajena ravnanja“ in „sklepi podjetniških združenj“, brez upoštevanja njihovega položaja na trgu (glej v tem smislu sodbo z dne 16. marca 2000, Compagnie maritime belge transports in drugi/Komisija, C‑395/96 P in C‑396/96 P, EU:C:2000:132, točke od 34 do 36).

117

V obravnavani zadevi uporaba člena 102 PDEU za subjekt, kot je FIFA ali UEFA, zahteva – poleg drugih pogojev – da se dokaže, da ima ta subjekt prevladujoči položaj na danem trgu. Kot pa je v obravnavanem primeru razvidno iz navedb predložitvenega sodišča, to meni, da ima vsak od teh dveh subjektov prevladujoči položaj na trgu organizacije in trženja nogometnih klubskih tekmovanj na ozemlju Unije ter izkoriščanja različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji. Zato je treba na vprašanja predložitvenega sodišča glede razlage člena 102 PDEU odgovoriti opirajoč se na to dejansko in pravno premiso, ki je poleg tega neizpodbitna zlasti ob upoštevanju okoliščine, da sta FIFA in UEFA edini združenji, ki organizirata in tržita taka tekmovanja na svetovni in evropski ravni, v nasprotju s položajem, ki prevladuje v zvezi z drugimi športnimi disciplinami.

118

Uporaba člena 101(1) PDEU v primeru subjektov, kot sta FIFA ali UEFA, zahteva, da se dokaže obstoj „sporazuma“, „usklajenega ravnanja“ ali „sklepa podjetniškega združenja“, ki so sami lahko različnih vrst in imajo različne oblike. Zlasti sklep združenja, s katerim se sprejmejo ali izvajajo pravila, ki neposredno vplivajo na pogoje opravljanja gospodarske dejavnosti podjetij, ki so neposredno ali posredno njegovi člani, lahko pomeni tak „sklep podjetniškega združenja“ v smislu te določbe (glej v tem smislu sodbi z dne 19. februarja 2002, Wouters in drugi, C‑309/99, EU:C:2002:98, točka 64, in z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, EU:C:2013:127, točke od 42 do 45). V obravnavanem primeru predložitveno sodišče sprašuje Sodišče po razlagi člena 101(1) PDEU v zvezi s tovrstnimi sklepi, in sicer sklepi, s katerimi sta FIFA in UEFA sprejeli pravila o predhodnih dovoljenjih za mednarodna nogometna klubska tekmovanja, nadziranju sodelovanja profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na teh tekmovanjih ter o sankcijah, ki se lahko naložijo v primeru neupoštevanja teh pravil o predhodnih dovoljenjih in sodelovanju.

119

Na tretjem in zadnjem mestu, ker se vprašanja, ki jih postavlja predložitveno sodišče, nanašajo hkrati na člen 101 PDEU in člen 102 PDEU, je treba opozoriti, da lahko isto ravnanje povzroči kršitev tako prvega kot drugega od teh dveh členov, čeprav imata različna cilja in različno področje uporabe. Navedena člena se zato lahko uporabljata hkrati, če so izpolnjeni pogoji za uporabo vsakega od njiju (glej v tem smislu sodbe z dne 11. aprila 1989, Saeed Flugreisen in Silver Line Reisebüro, 66/86, EU:C:1989:140, točka 37; z dne 16. marca 2000, Compagnie maritime belge transports in drugi/Komisija, C‑395/96 P in C‑396/96 P, EU:C:2000:132, točka 33, in z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 146). Torej ju je treba razlagati in uporabljati skladno, vendar pri tem upoštevati posebnosti, značilne za enega in drugega od njiju.

120

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 102 PDEU razlagati tako, da to, da sta združenji, ki sta odgovorni za nogomet na svetovni in evropski ravni ter hkrati opravljata različne gospodarske dejavnosti v zvezi z organizacijo tekmovanj, sprejeli in izvajata pravila, ki zahtevajo njuno predhodno dovoljenje, da bi tretje podjetje lahko ustanovilo novo nogometno klubsko tekmovanje na ozemlju Unije, ne da bi bili za to pooblastilo določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njegove preglednosti, objektivnosti in nediskriminatornosti, pomeni zlorabo prevladujočega položaja.

121

Ob tem se pravila iz postopka v glavni stvari – kot je razvidno iz besedila pravil, na katera se sklicuje to vprašanje, in hkrati iz navedb v predložitveni odločbi, ki so podlaga za navedeno vprašanje – ne nanašajo samo na predhodna dovoljenja za mednarodna nogometna klubska tekmovanja, ampak tudi na možnost, da profesionalni nogometni klubi in igralci sodelujejo na takih tekmovanjih. Kot je prav tako razvidno iz teh navedb, nespoštovanje navedenih pravil poleg tega spremljajo sankcije, ki se uporabljajo za fizične ali pravne osebe, ki jih prekršijo, te sankcije pa vključujejo, kot je navedeno v tretjem vprašanju predložitvenega sodišča in kot so opozorile vse stranke v postopku v glavni stvari, izključitev profesionalnih nogometnih klubov iz vseh tekmovanj, ki jih organizirata FIFA in UEFA, prepoved sodelovanja igralcev na nogometnih klubskih tekmovanjih ali prepoved sodelovanja igralcev na tekmah med reprezentancami nacionalnih nogometnih zvez.

122

Ob upoštevanju teh elementov je treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 102 PDEU razlagati tako, da to, da sta združenji, ki sta odgovorni za nogomet na svetovni in evropski ravni ter hkrati opravljata različne gospodarske dejavnosti v zvezi z organizacijo tekmovanj, sprejeli in izvajata pravila, ki zahtevajo njuno predhodno dovoljenje, da bi tretje podjetje lahko ustanovilo novo nogometno klubsko tekmovanje na ozemlju Unije, ter na podlagi katerih se nadzira sodelovanje profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na takem tekmovanju ob zagroženih sankcijah, ne da bi bili za ta različna pooblastila določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti, nediskriminatornosti in sorazmernosti, pomeni zlorabo prevladujočega položaja.

123

Člen 102 PDEU določa, da je kot nezdružljiva z notranjim trgom prepovedana vsaka zloraba prevladujočega položaja enega ali več podjetij na notranjem trgu ali njegovem znatnem delu, če bi lahko prizadela trgovino med državami članicami.

124

Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, je cilj tega člena preprečiti ogrožanje konkurence v škodo splošnega interesa, posameznih podjetij in potrošnikov tako, da se sankcionirajo ravnanja podjetij s prevladujočim položajem, ki omejujejo konkurenco na podlagi zaslug in lahko tako potrošnikom povzročajo neposredno škodo ali ki preprečujejo ali izkrivljajo to konkurenco in jim lahko tako povzročajo posredno škodo (glej v tem smislu sodbe z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige,C‑52/09, EU:C:2011:83, točki 22 in 24; z dne 27. marca 2012, Post Danmark,C‑209/10, EU:C:2012:172, točka 20, in z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi, C‑377/20, EU:C:2022:379, točki 41 in 44).

125

Za taka ravnanja gre pri ravnanjih, s katerimi se na trgu, na katerem je konkurenca že oslabljena prav zaradi prisotnosti enega ali več podjetij s prevladujočim položajem, z uporabo drugačnih sredstev od tistih, ki so značilna za konkurenco med podjetji na podlagi zaslug, ovira ohranjanje obstoječe konkurence na trgu ali razvoj te konkurence (glej v tem smislu sodbe z dne 14. oktobra 2010, Deutsche Telekom/Komisija,C‑280/08 P, EU:C:2010:603, točki 174 in 177; z dne 27. marca 2012, Post Danmark,C‑209/10, EU:C:2012:172, točka 24, in z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi, C‑377/20, EU:C:2022:379, točka 68).

126

Vendar cilj člena 102 PDEU ni niti preprečiti podjetjem, da po lastni zaslugi osvojijo prevladujoči položaj na enem ali več trgih, niti zagotoviti, da konkurenčna podjetja, ki so manj učinkovita kot podjetja s takim položajem, ostanejo na trgu (glej v tem smislu sodbe z dne 27. marca 2012, Post Danmark,C‑209/10, EU:C:2012:172, točka 21; z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija,C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točka 133, in z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi, C‑377/20, EU:C:2022:379, točka 73).

127

Nasprotno, konkurenca na podlagi zaslug lahko po definiciji vodi do izginotja ali do marginalizacije konkurenčnih podjetij, ki so manj učinkovita in zato za potrošnike manj zanimiva zlasti z vidika cen, produkcije, izbire, kakovosti ali inovacij (glej v tem smislu sodbe z dne27. marca 2012, Post Danmark,C‑209/10, EU:C:2012:172, točka 22; z dne 6. septembra 2017, Intel/Komisija,C‑413/14 P, EU:C:2017:632, točka 134, in z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi, C‑377/20, EU:C:2022:379, točka 45).

128

A fortiori, čeprav člen 102 PDEU podjetjem s prevladujočim položajem nalaga posebno odgovornost, da s svojim ravnanjem ne ogrožajo učinkovite in neizkrivljene konkurence na notranjem trgu, se z njim ne sankcionira sam obstoj prevladujočega položaja, ampak le njegova zloraba (glej v tem smislu sodbi z dne 27. marca 2012, Post Danmark,C‑209/10, EU:C:2012:172, točka 23, in z dne 6. decembra 2012, AstraZeneca/Komisija,C‑457/10 P, EU:C:2012:770, točka 188).

129

Da bi se lahko v danem primeru štelo, da je treba ravnanje opredeliti kot „zlorabo prevladujočega položaja“, je treba praviloma dokazati, da to ravnanje zaradi uporabe drugačnih sredstev od tistih, ki so značilna za konkurenco med podjetji na podlagi zaslug, ustvarja dejanski ali potencialni učinek omejevanja te konkurence s tem, da enako učinkovita konkurenčna podjetja izključuje z zadevnega trga ali trgov (glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 2012, Post Danmark,C‑209/10, EU:C:2012:172, točka 25) ali da preprečuje njihov razvoj na teh trgih, pri čemer so zadnjenavedeni lahko tako trgi, na katerih obstaja prevladujoči položaj, kot tudi povezani ali sosednji trgi, na katerih ima navedeno ravnanje lahko svoje dejanske ali potencialne učinke (glej v tem smislu sodbe z dne 14. novembra 1996, Tetra Pak/Komisija, C‑333/94 P, EU:C:1996:436, točke od 25 do 27; z dne 17. februarja 2011, TeliaSonera Sverige, C‑52/09, EU:C:2011:83, točke od 84 do 86, in z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi, C‑377/20, EU:C:2022:379, točka 76).

130

Pri tem dokazovanju, ki lahko vključuje uporabo različnih analitičnih modelov glede na to, za katero vrsto ravnanja gre v danem primeru, je treba vseeno v vseh primerih presoditi vse upoštevne dejanske okoliščine (glej v tem smislu sodbi z dne 19. aprila 2012, Tomra Systems in drugi/Komisija, C‑549/10 P, EU:C:2012:221, točka 18, in z dne 19. januarja 2023, Unilever Italia Mkt. Operations,C‑680/20, EU:C:2023:33, točka 40), ne glede na to, ali te zadevajo to ravnanje samo po sebi, zadevni trg ali trge ali delovanje konkurence na njem ali njih. Poleg tega mora biti navedeno dokazovanje usmerjeno v to, da se na podlagi natančnih in konkretnih elementov analize in dokazov dokaže, da je navedeno ravnanje najmanj zmožno povzročiti učinke izključitve (glej v tem smislu sodbo z dne 19. januarja 2023, Unilever Italia Mkt. Operations, C‑680/20, EU:C:2023:33, točke 42, 51 in 52 ter navedena sodna praksa).

131

Poleg zgolj ravnanj, katerih dejanska ali potencialna posledica je omejevanje konkurence na podlagi zaslug, ker so zaradi njih enako učinkovita konkurenčna podjetja izključena z zadevnega trga ali trgov, je mogoče kot „zlorabo prevladujočega položaja“ opredeliti tudi ravnanja, za katera se dokaže, da je bodisi njihova dejanska ali potencialna posledica bodisi celo njihov cilj to, da se v zgodnejši fazi s postavitvijo ovir za vstop ali z uporabo drugih ukrepov blokiranja ali drugačnih sredstev od tistih, ki so značilna za konkurenco na podlagi zaslug, potencialno konkurenčnim podjetjem prepreči, da sploh dostopajo do tega trga ali trgov in se s tem v škodo potrošnikov prepreči razvoj konkurence na njih z omejevanjem proizvodnje, razvoja alternativnih proizvodov ali storitev ali tudi inovacij (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke od 154 do 157).

132

Čeprav torej državi članici ni per se prepovedano, da podjetju z zakonom ali predpisom podeli izključne ali posebne pravice na trgu, tak položaj temu podjetju vendarle ne sme omogočiti, da zlorablja prevladujoči položaj, ki izhaja iz tega, na primer z uresničevanjem zadevnih pravic na način, ki potencialno konkurenčnim podjetjem preprečuje dostop do zadevnega trga ali do povezanih ali sosednjih trgov (glej v tem smislu sodbi z dne 10. decembra 1991, Merci convenzionali porto di Genova,C‑179/90, EU:C:1991:464, točka 14, in z dne 13. decembra 1991, GB‑Inno‑BM, C‑18/88, EU:C:1991:474, točke od 17 do 19 in 24). Taka zahteva še toliko bolj velja, kadar take pravice navedenemu podjetju dajejo pooblastilo za določanje, ali in, odvisno od primera, pod katerimi pogoji je drugim podjetjem dovoljeno opravljati njihovo gospodarsko dejavnost (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, MOTOE,C‑49/07, EU:C:2008:376, točki 38 in 51).

133

Ohranjanje ali neizkrivljen razvoj konkurence na notranjem trgu je namreč mogoče zagotoviti le, če so podjetjem zagotovljene enake možnosti. Če se podjetju, ki opravlja dano gospodarsko dejavnost, podeli pooblastilo, da de iure ali celo de facto določi, katerim drugim podjetjem je prav tako dovoljeno opravljati to dejavnost, in da opredeli pogoje, pod katerimi se ta lahko opravlja, pa je to podjetje postavljeno v položaj navzkrižja interesov in mu je podeljena očitna prednost pred njegovimi konkurenti, ker lahko navedeno podjetje tem konkurentom preprečuje dostop do zadevnega trga ali daje prednost lastni dejavnosti (glej v tem smislu sodbe z dne 13. decembra 1991, GB‑Inno‑BM, C‑18/88, EU:C:1991:474, točka 25; z dne 12. februarja 1998, Raso in drugi, C‑163/96, EU:C:1998:54, točki 28 in 29, in z dne 1. julija 2008, MOTOE,C‑49/07, EU:C:2008:376, točki 51 in 52) ter s tem v škodo potrošnikov prepreči razvoj konkurence na podlagi zaslug tako, da na trgu omejuje proizvodnjo, razvoj alternativnih proizvodov ali storitev ali tudi inovacije.

134

Da podelitev izključnih ali posebnih pravic, ki dajejo tako pooblastilo zadevnemu podjetju, ali obstoj podobnega položaja na upoštevnih trgih ne bi sama po sebi pomenila kršitve člena 102 PDEU v povezavi s členom 106 PDEU, morajo biti torej za to podelitev ali ta obstoj določeni meje, obveznosti in nadzor, ki so primerni za izključitev tveganja, da bi to podjetje zlorabilo svoj prevladujoči položaj (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, MOTOE,C‑49/07, EU:C:2008:376, točka 53).

135

Natančneje, če ima zadevno podjetje pooblastilo za določitev pogojev, pod katerimi lahko potencialno konkurenčna podjetja dostopajo do trga, ali za odločanje o tem od primera do primera s sprejetjem sklepa o predhodnem dovoljenju ali zavrnitvi predhodnega dovoljenja za tak dostop, morajo biti za to pooblastilo, da ne bi že sam njegov obstoj pomenil kršitve člena 102 PDEU v povezavi s členom 106 PDEU, določena pregledna, jasna in natančna vsebinska merila (glej po analogiji sodbo z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas, C‑1/12, EU:C:2013:127, točke od 84 do 86, 90, 91 in 99), s katerimi je mogoče preprečiti možnost, da bi bilo navedeno pooblastilo uporabljeno samovoljno. Ta merila morajo biti primerna za to, da se zagotovi nediskriminatorno izvrševanje takega pooblastila in omogoči učinkovit nadzor (glej v tem smislu sodbo z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas,C‑1/12, EU:C:2013:127, točka 99).

136

Poleg tega morajo biti za zadevno pooblastilo določene pregledne in nediskriminatorne podrobne postopkovne določbe, med drugim o rokih, ki veljajo glede predložitve prošnje za predhodno dovoljenje in glede sprejetja sklepa o njej. V zvezi s tem se roki ne smejo določiti tako, da bi lahko bili v škodo potencialno konkurenčnim podjetjem s tem, da bi preprečevali njihov učinkovit dostop do trga (glej po analogiji sodbo z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas,C‑1/12, EU:C:2013:127, točki 86 in 92) ter na koncu tako omejevali proizvodnjo, razvoj alternativnih proizvodov ali storitev in inovacije.

137

Enake zahteve, kot so te, na katere je bilo opozorjeno v prejšnjih treh točkah te sodbe, so potrebne še toliko bolj, kadar podjetje, ki ima prevladujoči položaj, s samostojnim ravnanjem – in ne zato, ker bi mu država članica podelila izključne ali posebne pravice – sámo sebe postavi v položaj, v katerem lahko potencialno konkurenčnim podjetjem preprečuje dostop do danega trga (glej v tem smislu sodbo z dne 13. decembra 1991, GB‑Inno‑BM, C‑18/88, EU:C:1991:474, točka 20). Do takega primera lahko pride, če ima podjetje pooblastilo za regulacijo, nadzor in sankcioniranje, ki mu omogoča, da dovoli ali nadzira ta dostop, ter ima torej sredstvo, drugačno od tistih, ki so običajno na voljo podjetjem in ki so značilna za konkurenco med njimi na podlagi zaslug.

138

Zato morajo biti za tako pooblastilo, da se z njim ne bi kršil člen 102 PDEU, hkrati določeni meje, obveznosti in nadzor, ki so primerni za izključitev tveganja zlorabe prevladujočega položaja.

139

V obravnavanem primeru je iz navedb predložitvenega sodišča razvidno, da FIFA in UEFA obe opravljata gospodarsko dejavnost organizacije in trženja mednarodnih nogometnih tekmovanj ter izkoriščanja različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji. Ti združenji sta v tem obsegu torej obe podjetji. Poleg tega imata obe prevladujoči položaj, celo monopol, na s tem povezanem trgu.

140

Dalje, iz navedb v predložitveni odločbi izhaja, da so pravila, v zvezi s katerimi to sodišče Sodišču postavlja vprašanja, vsebovana v statutih, ki sta ju FIFA in UEFA sprejeli v vlogi združenj in na podlagi pooblastil za regulacijo in nadzor, ki sta si jih podelili, ter da ta pravila tema subjektoma podeljujejo ne le pooblastilo, da dovolita, da tretje podjetje ustanovi in organizira novo nogometno klubsko tekmovanje na ozemlju Unije, ampak tudi pooblastilo za nadziranje sodelovanja profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na takem tekmovanju ob zagroženih sankcijah.

141

Nazadnje, po navedbah predložitvenega sodišča za ta različna pooblastila niso določeni ne vsebinska merila ne podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti in nediskriminatornosti.

142

V zvezi s tem iz sodne prakse, navedene v točki 75 te sodbe, izhaja, da je združenjem, ki so odgovorna za neko športno disciplino, kot sta FIFA in UEFA, dovoljeno sprejemati, izvajati in zagotavljati spoštovanje pravil, ki se nanašajo ne le na splošno na organizacijo in potek mednarodnih tekmovanj v tej disciplini, v tem primeru v profesionalnem nogometu, ampak tudi natančneje na predhodna dovoljenja za ta tekmovanja ter na sodelovanje profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na njih.

143

Za ta šport, ki ima v Uniji precejšen družbeni in kulturni pomen (glej v tem smislu sodbi z dne 15. decembra 1995, Bosman,C‑415/93, EU:C:1995:463, točka 106, in z dne 16. marca 2010, Olympique Lyonnais,C‑325/08, EU:C:2010:143, točka 40), pomemben pa je tudi z medijskega vidika, je namreč poleg drugih posebnosti značilna okoliščina, da privede do organizacije številnih tekmovanj na evropski in nacionalni ravni, ki k sodelovanju pritegnejo zelo veliko klubov in zelo veliko igralcev. Poleg tega je zanj enako kot za nekatere druge športe značilno, da lahko na teh tekmovanjih sodelujejo samo ekipe, ki so dosegle določene športne uspehe (glej v tem smislu sodbo z dne 15. decembra 1995, Bosman,C‑415/93, EU:C:1995:463, točka 132), pri čemer potek navedenih tekmovanj temelji na medsebojnem soočanju in postopnem izločanju teh ekip. Torej v bistvu temelji na športni zaslužnosti, ki je lahko zagotovljena samo, če se vse prisotne ekipe soočijo pod enotnimi normativnimi in tehničnimi pogoji, kar zagotavlja določeno enakost možnosti.

144

Te različne posebnosti omogočajo ugotovitev, da za organizacijo in potek mednarodnih tekmovanj profesionalnega nogometa upravičeno veljajo skupna pravila, katerih namen je zagotavljati enotnost in usklajenost teh tekmovanj v okviru celovitega koledarja ter, širše, ustrezno in učinkovito spodbujati izvajanje športnih tekmovanj, ki temeljijo na enakih možnostih in zaslužnosti. Poleg tega je spoštovanje teh skupnih pravil upravičeno zagotavljati z uporabo pravil, kot so ta, ki sta jih uvedli FIFA in UEFA v zvezi s predhodnimi dovoljenji za navedena tekmovanja ter sodelovanjem klubov in igralcev na njih.

145

Ker so torej v posebnem okviru profesionalnega nogometa in gospodarskih dejavnosti, do katerih privede izvajanje tega športa, taka pravila o predhodnih dovoljenjih in sodelovanju upravičena, niti njihovega sprejetja niti njihovega izvajanja ni mogoče opredeliti – načeloma in na splošno – kot „zlorabo prevladujočega položaja“ (glej po analogiji v zvezi z omejevanjem svobode opravljanja storitev sodbo z dne 11. aprila 2000, Deliège,C‑51/96 in C‑191/97, EU:C:2000:199, točka 64).

146

Enako velja za sankcije, uvedene dodatno k tem pravilom, ker so take sankcije načeloma upravičene za zagotavljanje učinkovitosti navedenih pravil (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2006, Meca‑Medina in Majcen/Komisija, C‑519/04 P, EU:C:2006:492, točka 44).

147

Vendar pa nobena od posebnosti, značilnih za profesionalni nogomet, ne more omogočiti, da bi se za upravičeni šteli sprejetje in a fortiori izvajanje pravil o predhodnih dovoljenjih in sodelovanju, za katera na splošno niso določeni meje, obveznosti in nadzor, primerni za izključitev tveganja zlorabe prevladujočega položaja, ter za katera, natančneje, niso določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti, natančnosti in nediskriminatornosti, čeprav subjektu, ki jih mora izvajati, dajejo pooblastilo, da vsakemu konkurenčnemu podjetju prepreči dostop do trga. Taka pravila je treba obravnavati kot kršitev člena 102 PDEU, kot izhaja iz točk od 134 do 138 te sodbe.

148

Enako je treba zaradi neobstoja vsebinskih meril in podrobnih postopkovnih določb, ki bi zagotavljali preglednost, objektivnost, natančnost, nediskriminatornost in sorazmernost sankcij, uvedenih dodatno k navedenim pravilom, take sankcije že zaradi njihove narave obravnavati kot kršitev člena 102 PDEU, ker so diskrecijske. Tak položaj namreč onemogoča, da bi se pregledno in objektivno preverilo, ali je njihovo izvajanje od primera do primera utemeljeno in sorazmerno glede na konkretne značilnosti zadevnega projekta mednarodnega klubskega tekmovanja.

149

V zvezi s tem ni upoštevna okoliščina, da FIFA in UEFA nimata pravnega monopola in da konkurenčna podjetja teoretično lahko ustanovijo nova tekmovanja, za katera ne bi veljala pravila, ki sta jih sprejeli in jih izvajata ti združenji. Kot je razvidno iz navedb predložitvenega sodišča, je namreč prevladujoči položaj FIFE in UEFE na trgu organizacije in trženja mednarodnih nogometnih klubskih tekmovanj tak, da v sedanjem stanju v praksi ni mogoče ustanoviti tekmovanja, ki ne bi bilo del njunega ekosistema in bi lahko preživelo, ob upoštevanju nadzora, ki ga neposredno ali prek nacionalnih nogometnih zvez, ki so njune članice, izvajata nad klubi, igralci, pa tudi drugimi vrstami tekmovanj, kot so tista, ki so organizirana na nacionalni ravni.

150

Vendar bo moralo v obravnavanem primeru predložitveno sodišče presoditi pravila iz postopka v glavni stvari z vidika člena 102 PDEU, potem ko bo opravilo dodatna preverjanja, ki se mu bodo morda zdela potrebna.

151

S tega vidika je treba pojasniti, da je za to, da bi se lahko štelo, da so za pravila o predhodnih dovoljenjih za športna tekmovanja in sodelovanju na teh tekmovanjih, kot so pravila iz postopka v glavni stvari, določeni pregledna, objektivna in natančna vsebinska merila ter pregledne in nediskriminatorne podrobne postopkovne določbe, ki ne ovirajo dejanskega dostopa do trga, zlasti potrebno, da so bili ta merila in te podrobne določbe v dostopni obliki določeni pred kakršnim koli izvajanjem navedenih pravil. Poleg tega je za to, da bi se navedena merila in podrobne določbe lahko šteli za nediskriminatorne, potrebno – med drugim glede na to, da sta FIFA in UEFA subjekta, ki sama opravljata različne gospodarske dejavnosti na trgu, na katerega se nanašajo njuna pravila o predhodnih dovoljenjih in sodelovanju – da v zvezi z organizacijo in trženjem tretjih tekmovanj ter sodelovanjem klubov in igralcev na teh tekmovanjih zadevna merila in podrobne določbe ne določajo zahtev, ki bi bile bodisi drugačne od tistih, ki se uporabljajo za tekmovanja, ki jih organizira in trži odločevalski subjekt, bodisi bi bile enake ali podobne, vendar bi jih bilo v praksi nemogoče ali pretežko izpolniti podjetju, ki nima enakega statusa združenja ali nima enakih pooblastil kot ta subjekt in ki je torej v drugačnem položaju od njega. Nazadnje, da sankcije, uvedene dodatno k pravilom o predhodnih dovoljenjih in o sodelovanju, kot so pravila iz postopka v glavni stvari, ne bi bile diskrecijske, morajo biti urejene z merili, ki morajo ne samo biti tudi sama pregledna, objektivna, natančna in nediskriminatorna, ampak tudi zagotavljati, da so te sankcije v vsakem konkretnem primeru določene v skladu z načelom sorazmernosti, ob upoštevanju zlasti narave, trajanja in teže ugotovljene kršitve.

152

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 102 PDEU razlagati tako, da to, da sta združenji, ki sta odgovorni za nogomet na svetovni in evropski ravni ter hkrati opravljata različne gospodarske dejavnosti v zvezi z organizacijo tekmovanj, sprejeli in izvajata pravila, ki zahtevajo njuno predhodno dovoljenje, da bi tretje podjetje lahko ustanovilo novo nogometno klubsko tekmovanje na ozemlju Unije, ter na podlagi katerih se nadzira sodelovanje profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na takem tekmovanju ob zagroženih sankcijah, ne da bi bili za ta različna pooblastila določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti, nediskriminatornosti in sorazmernosti, pomeni zlorabo prevladujočega položaja.

153

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 101(1) PDEU razlagati tako, da to, da sta združenji, ki sta odgovorni za nogomet na svetovni in evropski ravni ter hkrati opravljata različne gospodarske dejavnosti v zvezi z organizacijo tekmovanj, sprejeli in – neposredno ali prek nacionalnih nogometnih zvez, ki so njune članice – izvajata pravila, ki zahtevajo njuno predhodno dovoljenje, da bi tretje podjetje lahko ustanovilo novo nogometno klubsko tekmovanje na ozemlju Unije, ne da bi bili za to pooblastilo določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njegove preglednosti, objektivnosti in nediskriminatornosti, pomeni sklep podjetniškega združenja, katerega cilj oziroma posledica je preprečevanje konkurence.

154

Ob tem je treba ob upoštevanju navedb v predložitveni odločbi, ki so podlaga za to vprašanje, in iz enakih razlogov, kot so bili navedeni v točki 121 te sodbe, šteti, da predložitveno sodišče z navedenim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 101(1) PDEU razlagati tako, da to, da sta združenji, ki sta odgovorni za nogomet na svetovni in evropski ravni ter hkrati opravljata različne gospodarske dejavnosti v zvezi z organizacijo tekmovanj, sprejeli in – neposredno ali prek nacionalnih nogometnih zvez, ki so njune članice – izvajata pravila, ki zahtevajo njuno predhodno dovoljenje, da bi tretje podjetje lahko ustanovilo novo nogometno klubsko tekmovanje na ozemlju Unije, ter na podlagi katerih se nadzira sodelovanje profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na takem tekmovanju ob zagroženih sankcijah, ne da bi bili za ta različna pooblastila določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti, nediskriminatornosti in sorazmernosti, pomeni sklep podjetniškega združenja, katerega cilj oziroma posledica je preprečevanje konkurence.

155

Na prvem mestu, člen 101(1) PDEU določa, da so kot nezdružljivi z notranjim trgom prepovedani vsi sporazumi med podjetji, sklepi podjetniških združenj in usklajena ravnanja, ki bi lahko prizadeli trgovino med državami članicami in katerih cilj oziroma posledica je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

156

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče, kot izhaja iz besedila vprašanja, v bistvu Sodišče sprašuje le, ali je treba člen 101(1) PDEU razlagati tako, da je „cilj oziroma posledica“ sklepov podjetniških združenj, kot so tisti, ki so bili uresničeni v obliki pravil FIFE in UEFE, na katera se sklicuje, „preprečevanje“ konkurence.

157

Vendar so v predložitveni odločbi tudi jasno izpostavljeni razlogi, zaradi katerih to sodišče meni, da lahko ti sklepi podjetniških združenj poleg tega prizadenejo trgovino med državami članicami.

158

Na drugem mestu, da bi se v danem primeru lahko štelo, da so sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje zajeti s prepovedjo iz člena 101(1) PDEU, je treba v skladu s samim besedilom te določbe dokazati, da je bodisi cilj tega ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence bodisi je to posledica navedenega ravnanja (glej v tem smislu sodbi z dne 30. junija 1966, LTM,56/65, EU:C:1966:38, str. 359, in z dne 29. junija 2023, Super Bock Bebidas,C‑211/22, EU:C:2023:529, točka 31).

159

Za to je treba naprej preučiti cilj zadevnega ravnanja. Če se po tej preučitvi izkaže, da ima to ravnanje protikonkurenčni cilj, ni treba preučiti njegove posledice za konkurenco. Le če za navedeno ravnanje ni mogoče šteti, da ima tak protikonkurenčni cilj, je torej treba nato preučiti to posledico (glej v tem smislu sodbi z dne 30. junija 1966, LTM,56/65, EU:C:1966:38, str. 359, in z dne 26. novembra 2015, Maxima Latvija, C‑345/14, EU:C:2015:784, točki 16 in 17).

160

Preučitev, ki jo je treba opraviti, se razlikuje glede na to, ali je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence „cilj“ ali „posledica“ zadevnega ravnanja, saj se za vsakega od teh dveh pojmov uporabljajo različna pravna in dokazna pravila (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 63).

161

Kot izhaja iz ustaljene sodne prakse Sodišča, kakor je povzeta zlasti v sodbah z dne 23. januarja 2018, F. Hoffmann‑La Roche in drugi (C‑179/16, EU:C:2018:25, točka 78), in z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi (C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 67), čeprav pojem protikonkurenčnega „cilja“, kot je razvidno iz točk 158 in 159 te sodbe, ne pomeni izjeme od pojma protikonkurenčne „posledice“, ga je treba vseeno razlagati ozko.

162

Tako je treba ta pojem razumeti tako, da napotuje izključno na nekatere vrste dogovarjanja med podjetji, ki so za konkurenco tako škodljive, da je mogoče šteti, da ugotavljanje njihovih posledic ni potrebno. Nekatere oblike dogovarjanja med podjetji je namreč že zaradi njihove narave mogoče obravnavati kot škodljive za pravilno delovanje običajnega konkurenčnega trga (glej v tem smislu sodbe z dne 30. junija 1966, LTM,56/65, EU:C:1966:38, str. 359; z dne 23. januarja 2018, F. Hoffmann-La Roche in drugi, C‑179/16, EU:C:2018:25, točka 78, in z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 67).

163

Med vrstami ravnanj, ki jih je treba obravnavati kot take, so predvsem nekatera tajna ravnanja, ki so posebej škodljiva za konkurenco, kot so horizontalni omejevalni sporazumi, ki vodijo do določanja cen, omejevanja proizvodnih zmogljivosti ali razdeljevanja strank. Te vrste ravnanj lahko namreč povzročijo zvišanje cen ali zmanjšanje proizvodnje in torej ponudbe, kar negativno vpliva na razdelitev virov v škodo podjetij, ki jih uporabljajo, in potrošnikov (glej v tem smislu sodbe z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, EU:C:2008:643, točki 17 in 33; z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija,C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 51, in z dne 16. julija 2015, ING Pensii,C‑172/14, EU:C:2015:484, točka 32).

164

Da imajo protikonkurenčni cilj, je v nekaterih primerih mogoče šteti tudi za druge vrste ravnanj, ne da bi bilo nujno, da so enako škodljiva za konkurenco. To med drugim velja za nekatere vrste horizontalnih sporazumov, ki niso omejevalni, na primer sporazume, ki privedejo do izključitve konkurenčnih podjetij s trga (glej v tem smislu sodbi z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točke 76, 77, od 83 do 87 in 101, in z dne 25. marca 2021, Lundbeck/Komisija,C‑591/16 P, EU:C:2021:243, točki 113 in 114), ali nekatere vrste sklepov podjetniških združenj (glej v tem smislu sodbo z dne 27. januarja 1987, Verband der Sachversicherer/Komisija,45/85, EU:C:1987:34, točka 41).

165

Da bi se v danem primeru ugotovilo, ali so sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje že zaradi svoje narave tako škodljivi za konkurenco, da se lahko šteje, da je njihov cilj preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, je treba preučiti, prvič, vsebino zadevnega sporazuma, sklepa ali ravnanja, drugič, gospodarski in pravni okvir, v katerega so umeščeni, in tretjič, cilje, ki se želijo z njimi doseči (glej v tem smislu sodbi z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija,C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 53, in z dne 23. januarja 2018, F. Hoffmann‑La Roche in drugi, C‑179/16, EU:C:2018:25, točka 79).

166

V zvezi s tem je treba, najprej, kar zadeva gospodarski in pravni okvir, v katerega je umeščeno zadevno ravnanje, upoštevati naravo zadevnih proizvodov ali storitev ter dejanske pogoje, ki opredeljujejo sestavo in delovanje zadevnega sektorja ali sektorjev oziroma trga ali trgov (sodbi z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija,C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 53, in z dne 23. januarja 2018, F. Hoffmann-La Roche in drugi, C‑179/16, EU:C:2018:25, točka 80). Nasprotno pa nikakor ni treba preučiti in še manj dokazati posledic tega ravnanja za konkurenco, ne glede na to, ali so te dejanske ali potencialne in negativne ali pozitivne, kot izhaja iz sodne prakse, navedene v točkah 158 in 159 te sodbe.

167

Dalje, kar zadeva cilje, ki se uresničujejo z zadevnim ravnanjem, je treba določiti objektivne cilje, ki se s tem ravnanjem želijo doseči v zvezi s konkurenco. Vendar okoliščina, da vpletena podjetja subjektivno niso nameravala preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurence, in dejstvo, da so sledila nekaterim legitimnim ciljem, nista odločilna za uporabo člena 101(1) PDEU (glej v tem smislu sodbi z dne 6. aprila 2006, General Motors/Komisija,C‑551/03 P, EU:C:2006:229, točki 64 in 77 in navedena sodna praksa, in z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, EU:C:2008:643, točka 21).

168

Nazadnje, upoštevanje vseh elementov iz prejšnjih treh točk te sodbe mora vsekakor razkriti, kateri so natančni razlogi, zaradi katerih je zadevno ravnanje tako škodljivo za konkurenco, da utemeljuje ugotovitev, da je cilj tega ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence (glej v tem smislu sodbo z dne 11. septembra 2014, CB/Komisija,C‑67/13 P, EU:C:2014:2204, točka 69).

169

Pojem ravnanja s protikonkurenčno „posledico“ zajema vsako ravnanje, ki se ne more šteti za ravnanje s protikonkurenčnim „ciljem“, če se dokaže, da je dejanska ali potencialna posledica tega ravnanja preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, in to znatno (glej v tem smislu sodbi z dne 28. maja 1998, Deere/Komisija,C‑7/95 P, EU:C:1998:256, točka 77, in z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 117).

170

Za to je treba preučiti konkurenco v dejanskem okviru, v katerem bi delovala, če spornega sporazuma, sklepa podjetniškega združenja ali usklajenega ravnanja ne bi bilo (sodbi z dne 30. junija 1966, LTM,56/65, EU:C:1966:38, str. 360, in z dne 30. januarja 2020, Generics (UK) in drugi, C‑307/18, EU:C:2020:52, točka 118), in sicer z opredelitvijo trga ali trgov, na katerih lahko to ravnanje povzroči posledice, nato pa z opredelitvijo teh posledic, naj bodo dejanske ali potencialne. Ta preučitev sama zahteva, da se upoštevajo vse upoštevne okoliščine.

171

V obravnavanem primeru je iz navedb v predložitveni odločbi najprej razvidno, da pravila FIFE in UEFE, v zvezi s katerimi predložitveno sodišče Sodišču postavlja vprašanja, tema subjektoma podeljujejo ne le pooblastilo, da dovolita ustanovitev in organizacijo vsakega nogometnega tekmovanja na ozemlju Unije, torej med drugim vsakega novega nogometnega klubskega tekmovanja, ki bi ga načrtovalo tretje podjetje, ampak tudi pooblastilo za nadziranje sodelovanja profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na takem tekmovanju ob zagroženih sankcijah.

172

Natančneje, glede vsebine pravil FIFE je iz navedb v predložitveni odločbi razvidno, da ta določajo, prvič, da se nobena mednarodna liga ali drugo podobno združenje klubov ali lig ne more ustanoviti brez privolitve tega subjekta in nacionalne nogometne zveze ali zvez, katerih člani so ti klubi ali lige. Drugič, nobene tekme ali tekmovanja ni mogoče izvesti brez predhodnega dovoljenja FIFE, UEFE in te zveze ali zvez. Tretjič, noben igralec in nobena ekipa, vključena v nacionalno nogometno zvezo, ki je članica FIFE ali UEFE, ne sme igrati na tekmi ali imeti športnega stika z drugim igralcem ali ekipo, ki nista vključena, brez soglasja FIFE. Četrtič, združenja, lige ali klubi, ki pripadajo nacionalni nogometni zvezi, ki je članica FIFE, se lahko vključijo v drugo zvezo članico ali sodelujejo na tekmovanjih v ozemeljski pristojnosti zadnjenavedene zveze le izjemoma in z odobritvijo FIFE, UEFE in obeh zadevnih zvez.

173

Pravila UEFE pa glede na predložitveno odločbo določajo, prvič, da je ta subjekt edini pristojen za organizacijo in odpoved mednarodnih tekmovanj v njegovi ozemeljski pristojnosti, na katerih sodelujejo nacionalne nogometne zveze, ki so njegove članice, ali klubi, vključeni v te zveze, razen za tekmovanja, ki jih organizira FIFA. Drugič, za mednarodne tekme, tekmovanja ali turnirje, ki jih ne organizira UEFA, igrajo pa se znotraj njene ozemeljske pristojnosti, je v skladu s Pravilnikom FIFE o mednarodnih tekmah potrebno predhodno dovoljenje FIFE, UEFE in/ali zadevnih zvez članic. Tretjič, brez odobritve UEFE ni mogoče vzpostaviti nobenega združenja ali zavezništva med ligami ali klubi, neposredno ali posredno vključenimi v različne nacionalne nogometne zveze, ki so članice UEFE.

174

Poleg tega za pooblastila, ki jih imata FIFA in UEFA, po navedbah predložitvenega sodišča niso določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti in nediskriminatornosti, kot so navedeni v točki 151 te sodbe.

175

Dalje, iz točk od 142 do 149 te sodbe izhaja, da čeprav posebna narava mednarodnih nogometnih tekmovanj in dejanski pogoji, ki opredeljujejo sestavo in delovanje trga organizacije in trženja teh tekmovanj na ozemlju Unije, omogočajo, da se pravila o predhodnih dovoljenjih, kot so ta, na katera je bilo pravkar opomnjeno, štejejo za načeloma upravičena, ti elementi okvira vseeno ne morejo upravičiti neobstoja vsebinskih meril in podrobnih postopkovnih določb, primernih za zagotovitev preglednosti, objektivnosti, natančnosti in nediskriminatornosti takih pravil.

176

Nazadnje, čeprav je sprejetje teh pravil o predhodnih dovoljenjih lahko utemeljeno z uresničevanjem nekaterih legitimnih ciljev, kot je cilj zagotoviti spoštovanje načel, vrednot in pravil igre, na katerih temelji profesionalni nogomet, je dejstvo, da ta pravila določajo, da sta organizacija in trženje vsakega mednarodnega nogometnega tekmovanja – razen tekmovanj, ki jih subjekta, ki sta sprejela navedena pravila v svoji vlogi podjetniških združenj, organizirata vzporedno v okviru opravljanja gospodarske dejavnosti – odvisna od pooblastil teh subjektov za predhodno dovoljevanje in za sankcioniranje. S tem pa ta pravila navedenima subjektoma podeljujejo pooblastilo, da dovolita, nadzirata ali pogojujeta dostop katerega koli potencialno konkurenčnega podjetja do zadevnega trga ter da določita stopnjo konkurence, ki lahko obstaja na tem trgu, in pogoje, pod katerimi se lahko ta morebitna konkurenca uresničuje. Tako so navedena pravila taka, da omogočajo, če ne že izključitve vsakega, tudi enako učinkovitega konkurenčnega podjetja z navedenega trga, pa vsaj omejevanje oblikovanja in trženja tekmovanj, ki bi bila alternativna ali nova v smislu njihovega formata ali vsebine. Zaradi tega so zadevna pravila tudi taka, da profesionalnim nogometnim klubom in igralcem odvzemajo vsakršno možnost sodelovanja na teh tekmovanjih, čeprav bi bil lahko predlagan na primer inovativen format ob spoštovanju vseh načel, vrednot in pravil igre, na katerih temelji ta šport. In na koncu so taka, da obiskovalcem in televizijskim gledalcem odrekajo vsakršno možnost, da bi jim bil ponujen obisk navedenih tekmovanj ali ogled njihovega prenosa.

177

Poleg tega, ker pravila o predhodnih dovoljenjih za mednarodna nogometna klubska tekmovanja spremljajo pravila o sodelovanju profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na teh tekmovanjih ter o sankcijah, do katerih lahko privede to sodelovanje, je treba dodati, da zadnjenavedena pravila nedvomno lahko okrepijo protikonkurenčni cilj, ki ga vključuje vsak mehanizem predhodnih dovoljenj, ki nima določenih mej, obveznosti in nadzora, primernih za zagotovitev njegove preglednosti, objektivnosti, natančnosti in nediskriminatornosti. Povečujejo namreč oviro za vstop, ki izhaja iz takega mehanizma, z onemogočanjem vsakemu podjetju, ki bi organiziralo potencialno konkurenčno tekmovanje, da izkoristi vire, ki so na razpolago na trgu, in sicer klube in igralce, saj se ti v primeru sodelovanja na tekmovanju, ki ni dobilo predhodnega dovoljenja FIFE in UEFE, izpostavljajo sankcijam, za katere, kot je bilo poudarjeno v točki 148 te sodbe, niso določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti, natančnosti, nediskriminatornosti in sorazmernosti.

178

Iz vseh teh razlogov je treba šteti, da če za pravila o predhodnih dovoljenjih, sodelovanju in sankcioniranju, kot so pravila iz postopka v glavni stvari, niso določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti, natančnosti, nediskriminatornosti in sorazmernosti, kot so navedeni v točki 151 te sodbe, so ta pravila o predhodnih dovoljenjih, sodelovanju in sankcioniranju že zaradi svoje narave dovolj škodljiva za konkurenco in je torej njihov cilj preprečevanje te konkurence. Zato so zajeta s prepovedjo, določeno v členu 101(1) PDEU, ne da bi bilo treba preučiti dejanske ali potencialne posledice takih pravil.

179

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 101(1) PDEU razlagati tako, da to, da sta združenji, ki sta odgovorni za nogomet na svetovni in evropski ravni ter hkrati opravljata različne gospodarske dejavnosti v zvezi z organizacijo tekmovanj, sprejeli in – neposredno ali prek nacionalnih nogometnih zvez, ki so njune članice – izvajata pravila, ki zahtevajo njuno predhodno dovoljenje, da bi tretje podjetje lahko ustanovilo novo nogometno klubsko tekmovanje na ozemlju Unije, ter na podlagi katerih se nadzira sodelovanje profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na takem tekmovanju ob zagroženih sankcijah, ne da bi bili za ta različna pooblastila določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti, nediskriminatornosti in sorazmernosti, pomeni sklep podjetniškega združenja, katerega cilj je preprečevanje konkurence.

180

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 101(1) in člen 102 PDEU razlagati tako, da to, da subjekt, kot sta FIFA in UEFA, javno napove naložitev sankcij vsakemu profesionalnemu nogometnemu klubu in vsakem igralcu, ki bi sodeloval na nogometnem klubskem tekmovanju, ki ni dobilo njunega predhodnega dovoljenja, če za te sankcije niso določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti, nediskriminatornosti in sorazmernosti, pomeni protikonkurenčni sklep podjetniškega združenja ali zlorabo prevladujočega položaja.

181

Ob upoštevanju odgovorov na prejšnji dve vprašanji in, natančneje, ugotovitev v točkah 148 in 177 te sodbe, iz katerih izhaja, da taka javna napoved pomeni izvajanje pravil v nasprotju tako s členom 102 PDEU kot členom 101(1) PDEU in da je zato prav tako zajeta s prepovedma, ki ju vsebujeta ti določbi, ni treba posebej odgovoriti na to vprašanje.

182

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem, ki ga je treba obravnavati pred četrtim, ker se nanaša na ista pravila FIFE in UEFE kot prva tri vprašanja, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 101(3) PDEU in sodno prakso Sodišča glede člena 102 PDEU razlagati tako, da so pravila, s katerimi združenji, ki sta odgovorni za nogomet na svetovni in evropski ravni ter hkrati opravljata različne gospodarske dejavnosti v zvezi z organizacijo tekmovanj, zahtevata, da tretje podjetje za ustanovitev nogometnih klubskih tekmovanj na ozemlju Unije pridobi njuno predhodno dovoljenje, ter nadzirata sodelovanje profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na takih tekmovanjih ob zagroženih sankcijah, lahko upravičena do izjeme oziroma se lahko štejejo za utemeljena.

183

Iz ustaljene sodne prakse Sodišča izhaja, da za vse sporazume med podjetji ali sklepe podjetniških združenj, ki omejujejo svobodo delovanja podjetij, ki so stranke takega sporazuma ali za katera velja tak sklep, ne velja nujno prepoved iz člena 101(1) PDEU. Na podlagi preučitve gospodarskega in pravnega okvira, v katerega se umeščajo nekateri od teh sporazumov in nekateri od teh sklepov, se lahko namreč ugotovi, prvič, da so ti upravičeni z uresničevanjem enega ali več legitimnih ciljev v splošnem interesu, ki sami po sebi niso protikonkurenčni, drugič, da so konkretni ukrepi, ki so uporabljeni za uresničevanje teh ciljev, resnično nujni za dosego teh ciljev, in tretjič, da tudi če se izkaže, da je neizogibna posledica teh ukrepov vsaj potencialno omejevanje ali izkrivljanje konkurence, ta neizogibna posledica ne presega tega, kar je nujno, zlasti pa ne povzroča popolne odprave konkurence. To sodno prakso je mogoče uporabiti zlasti v primeru sporazumov ali sklepov v obliki pravil, ki jih združenje, kot je poklicno ali športno združenje, sprejme za doseganje nekaterih etičnih ali deontoloških ciljev in, širše, za ureditev opravljanja poklicne dejavnosti, če zadevno združenje dokaže, da so zgoraj navedeni pogoji izpolnjeni (glej v tem smislu sodbe z dne 19. februarja 2002, Wouters in drugi, C‑309/99, EU:C:2002:98, točka 97; z dne 18. julija 2006, Meca‑Medina in Majcen/Komisija, C‑519/04 P, EU:C:2006:492, točke od 42 do 48, in z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas,C‑1/12, EU:C:2013:127, točke 93, 96 in 97).

184

Natančneje, na področju športa je Sodišče moralo glede na elemente, ki jih je imelo na voljo, ugotoviti, da za antidopinška pravila, ki jih je sprejel Mednarodni olimpijski komite (MOK), ne velja prepoved iz člena 101(1) PDEU, čeprav omejujejo svobodo delovanja športnikov in je njihova neizogibna posledica omejevanje potencialne konkurence med njimi, ker ta pravila opredeljujejo prag, preko katerega prisotnost nandrolona pomeni doping, da bi se ohranil pošten, neoporečen in objektiven potek športnega tekmovanja, poskrbelo za enake možnosti športnikov, zaščitilo njihovo zdravje ter zagotovilo spoštovanje etičnih vrednot, ki so v središču športa in vključujejo zaslužnost (glej v tem smislu sodbo z dne 18. julija 2006, Meca‑Medina in Majcen/Komisija, C‑519/04 P, EU:C:2006:492, točke od 43 do 55).

185

Vendar se sodna praksa, navedena v točki 183 te sodbe, ne uporablja v primeru ravnanj, ki neodvisno od tega, ali gre za ravnanja takega združenja ali ne, in tega, kateri so legitimni cilji v splošnem interesu, na katere bi se bilo mogoče sklicevati za njihovo pojasnitev, že zaradi svoje narave pomenijo kršitev člena 102 PDEU, kot poleg tega implicitno, toda nujno izhaja že iz sodne prakse Sodišča (glej v tem smislu sodbo z dne 1. julija 2008, MOTOE,C‑49/07, EU:C:2008:376, točka 53).

186

Ker na eni strani neobstoj subjektivne namere preprečevati, omejevati ali izkrivljati konkurenco in sledenje morebitnim legitimnim ciljem prav tako nista odločilna za uporabo člena 101(1) PDEU ter ker je na drugi strani treba člena 101 in 102 PDEU razlagati in uporabljati skladno, je treba ugotoviti, da se sodna praksa, navedena v točki 183 te sodbe, nič bolj ne more uporabljati v primeru ravnanj, ki – daleč od tega, da bi imela zgolj neizogibno „posledico“ v obliki najmanj potencialnega omejevanja konkurence z omejevanjem svobode delovanja nekaterih podjetij – so za to konkurenco tako škodljiva, da je utemeljeno šteti, da je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence celo njihov „cilj“. Tako je treba le, če se po preučitvi ravnanja, ki je obravnavano v posameznem primeru, izkaže, da preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence ni njegov cilj, nato ugotoviti, ali se zanj lahko uporabi ta sodna praksa (glej v tem smislu sodbe z dne 28. februarja 2013, Ordem dos Técnicos Oficiais de Contas,C‑1/12, EU:C:2013:127, točka 69; z dne 4. septembra 2014, API in drugi, od C‑184/13 do C‑187/13, C‑194/13, C‑195/13 in C‑208/13, EU:C:2014:2147, točka 49, in z dne 23. novembra 2017, CHEZ Elektro Bulgaria in FrontEx International, C‑427/16 in C‑428/16, EU:C:2017:890, točke 51, 53, 56 in 57).

187

Glede ravnanj, katerih cilj je preprečevanje, omejevanje ali izkrivljanje konkurence, je torej samo na podlagi člena 101(3) PDEU in če so izpolnjeni vsi pogoji iz te določbe, mogoče priznati, da lahko zanje velja izjema od prepovedi iz člena 101(1) PDEU (glej v tem smislu sodbo z dne 20. novembra 2008, Beef Industry Development Society in Barry Brothers, C‑209/07, EU:C:2008:643, točka 21).

188

V obravnavani zadevi je treba ob upoštevanju navedb v predložitveni odločbi in odgovorov, ki jih je Sodišče glede na te navedbe dalo na prva tri vprašanja, ki jih je postavilo predložitveno sodišče, ugotoviti, da se sodna praksa, na katero je bilo opozorjeno v točki 183 te sodbe, ne uporablja v primeru pravil, kot so ta iz postopka v glavni stvari.

189

Iz besedila člena 101(3) PDEU izhaja, da so vsi sporazumi, sklepi podjetniških združenj ali usklajena ravnanja, za katere se izkaže, da so v nasprotju s členom 101(1) PDEU zaradi svojega protikonkurenčnega cilja ali posledice, lahko predmet izjeme, če izpolnjujejo vse za to določene pogoje (glej v tem smislu sodbi z dne 11. julija 1985, Remia in drugi/Komisija, 42/84, EU:C:1985:327, točka 38, in z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 230), pri čemer je treba opozoriti, da so ti pogoji strožji od tistih, na katere se nanaša točka 183 te sodbe.

190

V skladu s členom 101(3) PDEU za upravičenost do te izjeme v danem primeru veljajo štirje kumulativni pogoji. Prvič, z zadostno mero verjetnosti mora biti dokazano (sodba z dne 6. oktobra 2009, GlaxoSmithKline Services in drugi/Komisija in drugi, C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, EU:C:2009:610, točka 95), da zadevni sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje omogoča povečanje učinkovitosti s tem, da prispeva bodisi k izboljšanju proizvodnje ali distribucije zadevnih proizvodov ali storitev bodisi k pospeševanju tehničnega ali gospodarskega napredka. Drugič, v enaki meri mora biti dokazano, da je pravičen delež koristi, ki nastanejo zaradi tega povečanja učinkovitosti, zagotovljen uporabnikom. Tretjič, zadevni sporazum, sklep ali ravnanje udeleženim podjetjem ne sme nalagati omejitev, ki niso nujne za doseganje takega povečanja učinkovitosti. Četrtič, ta sporazum, sklep ali ravnanje udeleženim podjetjem ne sme dajati možnosti, da popolnoma izključijo učinkovito konkurenco glede znatnega dela zadevnih proizvodov ali storitev.

191

Stranka, ki se sklicuje na tako izjemo, mora s prepričljivimi trditvami in dokazi dokazati, da so izpolnjeni vsi potrebni pogoji za upravičenost do nje (glej v tem smislu sodbi z dne 11. julija 1985, Remia in drugi/Komisija, 42/84, EU:C:1985:327, točka 45, in z dne 6. oktobra 2009, GlaxoSmithKline Services in drugi/Komisija in drugi, C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, EU:C:2009:610, točka 82). Če so te trditve in ti dokazi taki, da drugo stranko zavezujejo k temu, da jih prepričljivo ovrže, je ob neobstoju takega ovrženja dovoljeno sklepati, da je stranka, ki se sklicuje na člen 101(3) PDEU, zadostila svojemu dokaznemu bremenu (glej v tem smislu sodbi z dne 7. januarja 2004, Aalborg Portland in drugi/Komisija, C‑204/00 P, C‑205/00 P, C‑211/00 P, C‑213/00 P, C‑217/00 P in C‑219/00 P, EU:C:2004:6, točka 79, in z dne 6. oktobra 2009, GlaxoSmithKline Services in drugi/Komisija in drugi, C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, EU:C:2009:610, točka 83).

192

Natančneje, kar zadeva prvi pogoj iz točke 190 te sodbe, povečanje učinkovitosti, ki ga mora omogočati sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje, ne ustreza kateri koli prednosti, ki jo imajo udeležena podjetja zaradi tega sporazuma, sklepa ali ravnanja v okviru svoje gospodarske dejavnosti, ampak le znatnim objektivnim prednostim, ki jih je z navedenim sporazumom, sklepom ali ravnanjem posebej mogoče doseči v različnih zadevnih sektorju ali sektorjih oziroma na različnih zadevnih trgu ali trgih. Poleg tega je treba za to, da bi se ta prvi pogoj lahko štel za izpolnjen, dokazati ne le obstoj in obseg tega povečanja učinkovitosti, ampak tudi, da to povečanje lahko odtehta slabe strani zadevnega sporazuma, sklepa ali ravnanja na področju konkurence (glej v tem smislu sodbi z dne 13. julija 1966, Consten in Grundig/Komisija, 56/64 in 58/64, EU:C:1966:41, str. 502, in z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točke 232, 234 in 236, ter po analogiji sodbo z dne 27. marca 2012, Post Danmark,C‑209/10, EU:C:2012:172, točka 43).

193

Drugi pogoj iz točke 190 te sodbe vključuje dokazovanje, da ima povečanje učinkovitosti, ki ga mora omogočati zadevni sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje, koristen učinek na vse uporabnike – ne glede na to, ali gre za poslovne subjekte, vmesne potrošnike ali končne potrošnike – v različnih zadevnih sektorjih oziroma na različnih zadevnih trgih (glej v tem smislu sodbi z dne 23. novembra 2006, Asnef‑Equifax in Administración del Estado, C‑238/05, EU:C:2006:734, točka 70, in z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točki 236 in 242).

194

Iz tega sledi, da je treba v položaju, kot je ta v postopku v glavni stvari, v katerem je ravnanje, s katerim se krši člen 101(1) PDEU, protikonkurenčno zaradi cilja, kar pomeni, da je dovolj škodljivo za konkurenco, in v katerem lahko to ravnanje poleg tega vpliva na različne kategorije uporabnikov ali potrošnikov, ugotoviti, ali in, odvisno od primera, v kolikšni meri ima to ravnanje kljub svoji škodljivosti koristen učinek na vsako od njih.

195

V postopku v glavni stvari bo zato moralo predložitveno sodišče presoditi, ali imajo pravila o predhodnih dovoljenjih, sodelovanju in sankcioniranju, obravnavana v postopku v glavni stvari, koristen vpliv na različne kategorije „uporabnikov“, ki so med drugim nacionalne nogometne zveze, profesionalni ali amaterski klubi, profesionalni ali amaterski igralci, mladi igralci ter, širše, potrošniki, naj bodo ti obiskovalci tekem ali televizijski gledalci.

196

Vendar je treba v zvezi s tem opozoriti, da čeprav so taka pravila lahko videti načeloma upravičena, ker prispevajo k zagotavljanju spoštovanja načel, vrednot in pravil igre, na katerih temelji profesionalni nogomet, zlasti odprte in meritokratske narave zadevnih tekmovanj, ter k zagotavljanju določene oblike solidarne prerazporeditve v nogometu, obstoj takih ciljev, naj bodo še tako hvalevredni, združenj, ki sta sprejeli ta pravila, ne razbremenjuje obveznosti, da pred predložitvenim sodiščem dokažeta, da sledenje navedenim ciljem vodi do resničnega in opredeljivega povečanja učinkovitosti ter da to povečanje odtehta slabe strani pravil iz postopka v glavni stvari na področju konkurence.

197

Tretji pogoj iz točke 190 te sodbe, povezan z nujnostjo ali potrebnostjo zadevnega ravnanja, zajema presojo in primerjavo učinka tega ravnanja in učinka resnično možnih alternativnih ukrepov, da bi se ugotovilo, ali je povečanje učinkovitosti, ki se pričakuje od navedenega ravnanja, mogoče doseči z ukrepi, ki bi bili za konkurenco manj omejujoči. Vendar ne more privesti do tega, da bi se po primernosti izbiralo med takim ravnanjem in takimi alternativnimi ukrepi, če ti očitno ne bi bili manj omejujoči za konkurenco.

198

Kar zadeva četrti pogoj iz točke 190 te sodbe, preverjanje, ali je v danem primeru izpolnjen, obsega preučitev kvantitativnih in kvalitativnih elementov, ki opredeljujejo delovanje konkurence v zadevnih sektorjih ali na zadevnih trgih, da bi se ugotovilo, ali sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje udeleženim podjetjem daje možnost, da popolnoma izključijo učinkovito konkurenco glede znatnega dela zadevnih proizvodov ali storitev. Zlasti v primeru sklepa podjetniškega združenja ali sporazuma, v katerem so bila podjetja skupinsko udeležena, lahko zelo velik tržni delež, ki ga imajo ta podjetja, med drugimi upoštevnimi okoliščinami in v okviru njihove celovite analize kaže na možnost, ki jo ta sklep ali sporazum ob upoštevanju njegove vsebine in njegovega cilja oziroma posledice daje udeleženim podjetjem, da popolnoma izključijo učinkovito konkurenco, pri čemer ta razlog sam po sebi izključuje upravičenost do izjeme iz člena 101(3) PDEU. Še ena okoliščina se lahko navezuje na to, ali tak sklep ali sporazum, čeprav odpravlja eno obliko učinkovite konkurence ali en kanal za dostop do trga, omogoča nadaljnji obstanek drugih ali ne (glej v tem smislu sodbo z dne 22. oktobra 1986, Metro/Komisija, 75/84, EU:C:1986:399, točke 64, 65 in 88).

199

Da bi predložitveno sodišče ugotovilo, ali je ta četrti pogoj v obravnavanem primeru izpolnjen, bo moralo v prvi vrsti upoštevati dejstvo – kot je bilo med drugim poudarjeno v točkah od 174 do 179 te sodbe – da za pravila o predhodnih dovoljenjih, sodelovanju in sankcioniranju, obravnavana v postopku v glavni stvari, niso določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti, natančnosti in nediskriminatornosti. Šteti pa je treba, da lahko tak položaj subjektoma, ki sta sprejela ta pravila, omogoči, da popolnoma preprečita konkurenco na trgu organizacije in trženja nogometnih klubskih tekmovanj na ozemlju Unije.

200

Splošneje gledano lahko preizkus različnih pogojev, ki so navedeni v točki 190 te sodbe, zahteva upoštevanje značilnosti in posebnosti sektorja ali sektorjev oziroma trga ali trgov, na katere se nanaša zadevni sporazum, sklep podjetniškega združenja ali usklajeno ravnanje, če so te značilnosti in posebnosti odločilne za izid tega preizkusa (glej v tem smislu sodbi z dne 6. oktobra 2009, GlaxoSmithKline Services in drugi/Komisija in drugi, C‑501/06 P, C‑513/06 P, C‑515/06 P in C‑519/06 P, EU:C:2009:610, točka 103, in z dne 11. septembra 2014, MasterCard in drugi/Komisija, C‑382/12 P, EU:C:2014:2201, točka 236).

201

V skladu s tem, kar je določeno v členu 101(3) PDEU, iz sodne prakse Sodišča glede člena 102 PDEU izhaja, da lahko podjetje s prevladujočim položajem utemelji ravnanja, ki bi lahko bila zajeta s prepovedjo iz tega člena (sodbi z dne 27. marca 2012, Post Danmark,C‑209/10, EU:C:2012:172, točka 40, in z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi, C‑377/20, EU:C:2022:379, točka 46).

202

Táko podjetje lahko za to zlasti dokaže, bodisi da je njegovo ravnanje objektivno potrebno bodisi da je mogoče učinek izključitve, ki ga ima to ravnanje, izničiti ali celo preseči s povečanjem učinkovitosti, ki koristi tudi potrošnikom (sodbi z dne 27. marca 2012, Post Danmark,C‑209/10, EU:C:2012:172, točka 41, in z dne 12. maja 2022, Servizio Elettrico Nazionale in drugi, C‑377/20, EU:C:2022:379, točki 46 in 86).

203

V zvezi s prvim delom te možnosti je iz točke 147 te sodbe razvidno, da se to, da sta FIFA in UEFA uvedli diskrecijska pravila o predhodnih dovoljenjih za mednarodna nogometna klubska tekmovanja, nadziranju sodelovanja klubov in igralcev na teh tekmovanjih ter sankcioniranju, zaradi točno te diskrecijske narave nikakor ne more šteti za objektivno utemeljeno s tehnično ali komercialno potrebnostjo, v nasprotju s položajem, ki bi lahko obstajal, če bi bili za ta pravila določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi ustrezali zahtevam po preglednosti, jasnosti, natančnosti, nevtralnosti in sorazmernosti, ki veljajo na tem področju. Zato je treba ugotoviti, da so ta pravila, nadzor in sankcije objektivno gledano namenjeni temu, da se organizacija vsakega tovrstnega tekmovanja pridrži tema subjektoma, kar vključuje tveganje popolne izključitve konkurence tretjega podjetja, tako da tako ravnanje pomeni zlorabo prevladujočega položaja, ki je prepovedana s členom 102 PDEU in ni utemeljena z objektivno potrebnostjo.

204

Kar zadeva drugi del navedene možnosti, mora podjetje s prevladujočim položajem dokazati, prvič, da lahko njegovo ravnanje omogoči povečanje učinkovitosti, s tem, da dokaže obstoj in obseg tega povečanja učinkovitosti, drugič, da tako povečanje učinkovitosti izniči verjetne škodljive učinke tega ravnanja na konkurenco in na interese potrošnikov na zadevnem trgu ali trgih, tretjič, da je navedeno ravnanje nujno potrebno za uresničitev tega povečanja učinkovitosti, in četrtič, da ne izključi učinkovite konkurence z odstranitvijo vseh ali večine obstoječih virov dejanske ali potencialne konkurence (glej v tem smislu sodbo z dne 27. marca 2012, Post Danmark,C‑209/10, EU:C:2012:172, točka 42).

205

Enako kot pri izjemi iz člena 101(3) PDEU ta utemeljitev zahteva, da podjetje, ki se sklicuje nanjo, s prepričljivimi trditvami in dokazi dokaže, da so izpolnjeni vsi potrebni pogoji za njeno uporabo.

206

V obravnavanem primeru bo moralo predložitveno sodišče odločiti, ali pravila iz postopka v glavni stvari izpolnjujejo vse pogoje, na podlagi katerih bi jih bilo mogoče šteti za utemeljena z vidika člena 102 PDEU, potem ko bo strankam omogočilo, da zadostijo svojemu dokaznemu bremenu, kot je bilo nanj opozorjeno v točki 191 te sodbe.

207

Ob tem je treba v zvezi s četrtim od teh pogojev, ki se uporabljajo tako v okviru člena 101(3) PDEU kot tudi v okviru člena 102 PDEU, ugotoviti, da je ob upoštevanju narave teh pravil – ki za organizacijo in trženje vsakega nogometnega klubskega tekmovanja na ozemlju Unije zahtevajo predhodno dovoljenje FIFE in UEFE, ne da bi bili za to pooblastilo določeni primerna vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe – in prevladujočega, celo monopolnega položaja, ki ga, kot poudarja predložitveno sodišče, imata ta subjekta na zadevnem trgu, treba šteti, da navedena pravila navedenima subjektoma dajejo možnost, da popolnoma preprečita konkurenco na tem trgu, kot je navedeno v točki 199 te sodbe.

208

Poleg tega je treba spomniti, da neizpolnjevanje enega od štirih kumulativnih pogojev, na katere je bilo opozorjeno v točkah 190 in 204 te sodbe, zadostuje za izključitev možnosti, da bi bila pravila, kot so ta iz postopka v glavni stvari, upravičena do izjeme iz člena 101(3) PDEU oziroma bi se štela za utemeljena z vidika člena 102 PDEU.

209

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 101(3) in člen 102 PDEU razlagati tako, da so pravila, s katerimi združenji, ki sta odgovorni za nogomet na svetovni in evropski ravni ter hkrati opravljata različne gospodarske dejavnosti v zvezi z organizacijo tekmovanj, zahtevata, da tretje podjetje za ustanovitev nogometnih klubskih tekmovanj na ozemlju Unije pridobi njuno predhodno dovoljenje, ter nadzirata sodelovanje profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na takih tekmovanjih ob zagroženih sankcijah, lahko upravičena do izjeme od uporabe člena 101(1) PDEU oziroma se lahko štejejo za utemeljena z vidika člena 102 PDEU, le če se s prepričljivimi trditvami in dokazi dokaže, da so izpolnjeni vsi potrebni pogoji za to.

210

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člena 101 in 102 PDEU razlagati tako, da nasprotujeta pravilom, ki sta jih določili združenji, ki sta odgovorni za nogomet na svetovni in evropski ravni ter hkrati opravljata različne gospodarske dejavnosti v zvezi z organizacijo tekmovanj, in ki, prvič, označujejo ti združenji za izvirna imetnika vseh pravic, ki lahko izhajajo iz tekmovanj v njuni „pristojnosti“, in to vključno s pravicami, povezanimi s tekmovanjem, ki bi ga organiziralo tretje podjetje, in drugič, navedenima združenjema podeljujejo izključno pooblastilo za trženje teh pravic.

211

V zvezi s tem je treba poudariti, da sta FIFA in UEFA v pisnih in ustnih stališčih pred Sodiščem vztrajno trdili, da je treba pravila švicarskega zasebnega prava, na katera se sklicuje predložitveno sodišče – in natančneje člen 67(1) in člen 68(1) Statuta FIFE – v delu, v katerem se nanašajo na pravice, ki lahko izhajajo iz tekmovanj, tekem in drugih prireditev v „pristojnosti“ FIFE in UEFE, razlagati tako, da se ne uporabljajo za vsa tekmovanja, ki so v njuni ozemeljski pristojnosti in spadajo v okvir pooblastil vsakega od teh dveh subjektov, ampak samo za tista od teh tekmovanj, ki jih navedena subjekta organizirata, iz česar so izključena tekmovanja, ki bi jih morda organizirali tretji subjekti ali podjetja. Glede na njuno lastno razlago teh pravil torej FIFA in UEFA nikakor ne bi mogli zatrjevati, da sta imetnici pravic, ki lahko izhajajo iz tekmovanj, ki bi jih organizirali taki tretji subjekti ali podjetja.

212

V teh okoliščinah bo Sodišče, čeprav ugotavlja, kot je tožeča stranka v postopku v glavni stvari opozorila na obravnavi pred njim, da bi bilo pravila iz postopka v glavni stvari mogoče razumeti drugače zaradi različnih pomenov, ki jih ima lahko izraz „pristojnost“, in da bi bilo ta pravila zato koristno spremeniti, da bi se odpravila vsaka morebitna dvoumnost v zvezi s tem, odgovorilo na to vprašanje tako, da bo kot premiso vzelo razlago, navedeno v prejšnji točki, in upoštevalo medsebojno dopolnjevanje med zadevnimi pravili ter pravili o predhodnih dovoljenjih, sodelovanju in sankcioniranju, ki so bila predmet prejšnjih vprašanj. Tak odgovor zato ne vpliva na odgovor, ki bi lahko bil dan na ločeno vprašanje, ali člena 101 in 102 PDEU nasprotujeta pravilom, s katerimi bi subjekt, kot je FIFA, označil samega sebe oziroma subjekt, kot je UEFA, za izvirnega imetnika vseh pravic, ki lahko izhajajo iz tekmovanj, ki bi jih, čeprav so v njuni ozemeljski pristojnosti in spadajo v okvir njunih pooblastil, organizirali tretji subjekti ali podjetja.

213

V skladu s členom 345 PDEU Pogodbi EU in DEU v ničemer ne posegata v lastninskopravno ureditev v državah članicah.

214

Iz tega sledi, da ni mogoče šteti, da člena 101 in 102 PDEU že načeloma nasprotujeta pravilom, kot sta člena 67 in 68 Statuta FIFE, v delu, v katerem ta pravila označujejo ta subjekt in UEFO za izvirna imetnika vseh pravic, ki lahko izhajajo iz klubskih tekmovanj profesionalnega nogometa, ki jih ta organizirata na ozemlju Unije z nujno podporo profesionalnih nogometnih klubov in igralcev, ki sodelujejo na teh tekmovanjih.

215

Nasprotno, ko Sodišče podaja razlago členov 101 in 102 PDEU in ko predložitveno sodišče uporablja ta člena, morata kot izhodišče vzeti okoliščino, da se lahko lastninskopravna ureditev pravic, za katere se uporabljajo taka pravila, med državami članicami razlikuje ter da je treba zato vprašanje pomena, ki ga je treba dati pojmu „izvirni imetnik“, na katerega se sklicujejo ta pravila, preučiti predvsem z vidika prava, ki se uporablja na področju lastninskih razmerij in intelektualne lastnine, kot je v bistvu poudarilo veliko vlad, ki so intervenirale pred Sodiščem. Tako so nekatere od njih navedle, da je treba ta pojem, kar zadeva njih in da bi bil združljiv z določbami njihovega nacionalnega prava, veljavnega na področju lastninskih razmerij in intelektualne lastnine, analizirati kot „prostovoljni prenos“ ali kot „prisilni prenos“ pravic s profesionalnih nogometnih klubov na nacionalne nogometne zveze, ko se ti klubi vključijo vanje, ki ga dopolnjuje poznejši prenos istih pravic na FIFO in UEFO, ko se te zveze včlanijo vanju.

216

Vendar se obravnavana zadeva na nanaša na to vprašanje, katerega preučitev bi vključevala tudi upoštevanje člena 17 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki je pravno pravilo, katerega namen je podeliti pravice posameznikom z zagotavljanjem lastninske pravice in pravice intelektualne lastnine, toda ne da bi se tema pravicama dajala absolutna in nedotakljiva narava (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Spiegel Online,C‑516/17, EU:C:2019:625, točka 56), kot je Sodišče že navedlo glede pravic, ki so posebej obravnavane v tej zadevi (sodbi z dne 18. julija 2013, FIFA/Komisija,C‑204/11 P, EU:C:2013:477, točka 110, in z dne 18. julija 2013, UEFA/Komisija,C‑201/11 P, EU:C:2013:519, točka 102).

217

V zvezi z vprašanjem, ali člen 101(1) in člen 102 PDEU nasprotujeta pravilom, na katera se sklicuje predložitveno sodišče, v delu, v katerem se ta ne nanašajo na izvirno imetništvo pravic, ki lahko izhajajo iz klubskih tekmovanj profesionalnega nogometa, ki jih organizirata FIFA in UEFA, ampak na komercialno izkoriščanje teh pravic, je najprej iz točk 115, 117, 118, 139 in 140 te sodbe razvidno, da je taka pravila hkrati mogoče šteti na eni strani za „sklep podjetniškega združenja“ v smislu člena 101(1) PDEU in na drugi strani za ravnanje „podjetja“ s „prevladujočim položajem“, ki izhaja iz izvrševanja pooblastila za regulacijo, torej iz drugačnega sredstva od tistih, ki so značilna za konkurenco med podjetji na podlagi zaslug.

218

Dalje, člen 101(1)(b) in člen 102, točka (b), PDEU izrecno prepovedujeta sklepe podjetniških združenj in zlorabe, v okviru katerih se preprečuje ali omejuje konkurenca z omejevanjem ali nadziranjem – med drugimi parametri konkurence – proizvodnje in trgov na škodo potrošnikov.

219

Kot pa so opozorile zlasti nekatere od vlad, ki so Sodišču predložile stališča, in Komisija, je namen pravil iz postopka v glavni stvari, kot potrjuje preučitev njihove vsebine, z ureditvijo izključnega in kolektivnega izkoriščanja vseh pravic, ki lahko izhajajo iz klubskih tekmovanj profesionalnega nogometa, ki jih organizirata FIFA in UEFA, v kakršni koli obliki te pravice že nastopajo, obvezujoče in celovito nadomestiti kateri koli drug način izkoriščanja, ki bi ga lahko ob neobstoju teh pravil prosto izbrali profesionalni nogometni klubi, ki sodelujejo na tekmah, organiziranih v okviru teh tekmovanj, ne glede na to, ali je ta način izkoriščanja posamičen, dvostranski ali celo večstranski.

220

Pravila, kot so ta, ki jih določata člena 67 in 68 Statuta FIFE, namreč z jasnim in natančnim besedilom temu združenju pridržujejo izključno pooblastilo, da v obliki pravil določi pogoje, pod katerimi lahko to združenje sámo ali tretja oseba izkorišča in uporablja te pravice. Poleg tega FIFI in UEFI pridržujejo izključno pooblastilo, da dovolita razširjanje tekem ali prireditev, vključno s tistimi, ki so povezane z nogometnimi klubskimi tekmovanji, na avdiovizualnih ali drugih nosilcih, brez prostorskih, vsebinskih ali datumskih omejitev ali omejitev glede tehničnih sredstev.

221

Ta pravila tudi določajo, in sicer s prav tako nedvoumnim besedilom, da so predmet takih pooblastil vse navedene pravice, naj gre za premoženjske pravice, pravice do avdiovizualnega snemanja, reproduciranja in razširjanja, multimedijske pravice, pravice trženja in promocijske pravice ali pravice intelektualne lastnine.

222

S tem navedena pravila FIFI in UEFI omogočajo, da v celoti nadzirata ponudbo pravic, povezanih s klubskimi tekmovanji, ki jih organizirata, in torej popolnoma preprečita konkurenco med profesionalnimi nogometnimi klubi glede pravic, povezanih s tekmami, na katerih ti sodelujejo. Iz spisa, s katerim razpolaga Sodišče, je razvidno, da ta način konkurenčnega delovanja trga nikakor ni teoretičen, ampak je, nasprotno, resničen in konkreten, ter da je na primer do leta 2015 obstajal v Španiji, kar zadeva avdiovizualne pravice, povezane s tekmovanji, ki jih organizira zadevna nacionalna nogometna zveza.

223

Nazadnje, v zvezi z gospodarskim in pravnim okvirom, v katerega se umeščajo pravila iz postopka v glavni stvari, je treba navesti, prvič, da različne pravice, ki lahko izhajajo iz klubskih tekmovanj profesionalnega nogometa, pomenijo glavni vir dohodkov, ki jih lahko s temi tekmovanji ustvarijo zlasti FIFA in UEFA kot njihova organizatorja, pa tudi profesionalni nogometni klubi, brez sodelovanja katerih navedena tekmovanja ne bi bila mogoča. Te pravice so torej v središču gospodarske dejavnosti, do katere privedejo taka tekmovanja, in njihova prodaja je zato neločljivo povezana z organizacijo teh tekmovanj.

224

V tem obsegu se monopol, ki ga pravila iz postopka v glavni stvari podeljujejo subjektu, ki jih je določil, to je FIFA, in UEFI na področju izkoriščanja in trženja pravic, združuje z absolutnim nadzorom, ki ga imata ta subjekta nad organizacijo in trženjem tekmovanj na podlagi pravil, ki so predmet prvih treh vprašanj predložitvenega sodišča, ter krepi pravni, gospodarski in praktični obseg teh pravil.

225

Drugič, neodvisno od gospodarske dejavnosti, do katere privedejo, so pravice iz postopka v glavni stvari, obravnavane kot take, bistveni del sistema neizkrivljene konkurence, ki ga imata Pogodbi EU in DEU namen vzpostaviti in ohranjati, kot je Sodišče že poudarilo v zvezi s pravicami iz blagovne znamke, katerih imetniki so profesionalni nogometni klubi (glej v tem smislu sodbo z dne 12. novembra 2002, Arsenal Football Club,C‑206/01, EU:C:2002:651, točki 47 in 48). So namreč pravno varovane pravice z lastno gospodarsko vrednostjo, ki omogočajo različne oblike komercialnega izkoriščanja že obstoječega proizvoda ali storitve, v tem primeru tekme ali niza tekem, v kateri ali katerih se neki klub sooči z enim ali več drugimi klubi.

226

Gre torej za parameter konkurence, ki ga pravila iz postopka v glavni stvari izvzemajo iz nadzora profesionalnih nogometnih klubov, ki sodelujejo na klubskih tekmovanjih, ki jih organizirata FIFA in UEFA.

227

Tretjič, v nasprotju s sámo organizacijo nogometnih klubskih tekmovanj, ki je „horizontalna“ gospodarska dejavnost, ki združuje le subjekte ali podjetja, ki ta tekmovanja dejansko ali potencialno organizirajo, ima trženje različnih pravic, povezanih s temi tekmovanji, „vertikalno“ naravo, ker združuje na strani ponudbe iste subjekte ali podjetja in na strani povpraševanja podjetja, ki želijo kupiti te pravice, da bi jih dalje prodajala izdajateljem televizijskih programov in drugim ponudnikom medijskih storitev (trgovina) ali sama razširjala tekme prek različnih elektronskih komunikacijskih omrežij in različnih medijev, kot so linearna televizija ali televizija na zahtevo, radiofonija, internet, oprema za mobilno telefonijo in drugi mediji v vzponu. Poleg tega ti različni izdajatelji lahko tudi sami prodajajo prostor ali čas podjetjem, ki so dejavna v drugih gospodarskih sektorjih, za oglaševanje ali sponzorstvo, da bi se tem podjetjem omogočilo promocijsko umeščanje njihovih proizvodov ali storitev med prenosom tekmovanj.

228

Pravila, kot so ta iz postopka v glavni stvari, lahko torej glede na njihovo vsebino, cilje, ki se z njimi objektivno želijo doseči v zvezi s konkurenco, ter gospodarski in pravni okvir, v katerega se umeščajo, ne samo popolnoma preprečujejo konkurenco med profesionalnimi nogometnimi klubi, vključenimi v nacionalne nogometne zveze, ki so članice FIFE in UEFE, v okviru trženja različnih pravic v zvezi s tekmami, na katerih ti klubi sodelujejo, ampak tudi vplivajo na delovanje konkurence v škodo tretjih podjetij, dejavnih na sklopu medijskih trgov, ki v verigi nastopajo po tem trženju, kar škoduje potrošnikom in televizijskim gledalcem.

229

Zlasti lahko taka pravila subjektoma, ki jima podeljujejo monopol na tem področju v obliki popolnega nadzora nad ponudbo, omogočijo, da zaračunavata prodajne cene, ki so pretirane in torej pomenijo zlorabo (glej v tem smislu sodbi z dne 14. februarja 1978, United Brands in United Brands Continentaal/Komisija, 27/76, EU:C:1978:22, točka 250, in z dne 11. decembra 2008, Kanal 5 in TV 4, C‑52/07, EU:C:2008:703, točki 28 in 29) ter ob katerih imajo dejanski ali možni kupci pravic a priori zgolj omejeno pogajalsko moč glede na to, da klubska tekmovanja in klubske tekme profesionalnega nogometa v osnovi in neizogibno zasedajo položaj promocijskih proizvodov, ki lahko pritegnejo in vse leto zadržijo obsežno občinstvo, v naboru programov in predvajanj, ki jih izdajatelji lahko ponujajo svojim strankam in, splošneje, televizijskim gledalcem. Poleg tega lahko navedena pravila, ker vse dejanske ali možne kupce pravic obvezujejo k oskrbovanju pri dveh prodajalcih, ki ponujata vsak paleto proizvodov, ki izključujejo vsako drugo ponudbo, ter imata zelo močno podobo in ugled, te dejanske ali možne kupce spodbudijo k temu, da poenotijo svoje vedenje na trgu in svojo ponudbo lastnim strankam, ter torej vodijo do zmanjšanja izbire in inovacij v škodo potrošnikov in televizijskih gledalcev.

230

Iz vseh teh razlogov se za pravila, kot so ta iz postopka v glavni stvari, v delu, v katerem ta pravila z ureditvijo izključnega izkoriščanja vseh pravic, ki lahko izhajajo iz klubskih tekmovanj profesionalnega nogometa, ki jih organizirata FIFA in UEFA, obvezujoče in celovito nadomeščajo kateri koli drug način izkoriščanja, ki bi ga bilo mogoče ob njihovem neobstoju prosto izbrati, lahko šteje, da je njihov „cilj“ preprečevanje ali omejevanje konkurence na različnih zadevnih trgih v smislu člena 101(1) PDEU in da pomenijo „zlorabo“ prevladujočega položaja v smislu člena 102 PDEU, razen če se dokaže, da so utemeljena. To velja še toliko bolj, če taka pravila nastopajo v kombinaciji s pravili o predhodnih dovoljenjih, sodelovanju in sankcioniranju, kot so tista, ki so predmet prejšnjih vprašanj.

231

Glede vprašanja, ali lahko taka pravila izpolnjujejo vse pogoje, na katere je bilo opozorjeno v točkah 190 in 204 te sodbe ter ki morajo biti izpolnjeni, da bi lahko bila upravičena do izjeme na podlagi člena 101(3) PDEU in se štela za utemeljena z vidika člena 102 PDEU, je treba navesti, da je predložitveno sodišče tisto, ki bo moralo odločiti o tem, potem ko bo strankam v postopku v glavni stvari omogočilo, da zadostijo vsaka svojemu dokaznemu bremenu.

232

Ob tem je pomembno opozoriti, prvič, da so toženi stranki v postopku v glavni stvari, več vlad in Komisija pred Sodiščem trdile, da ta pravila omogočajo povečanje učinkovitosti s tem, da prispevajo k izboljšanju tako proizvodnje kot distribucije. Ker dejanskim ali možnim kupcem omogočajo, da se pogajajo o nakupu pravic z izključnima prodajalcema pred vsakim mednarodnim ali evropskim tekmovanjem, ki ga ta organizirata, naj bi navedena pravila namreč znatno zmanjševala stroške transakcije in negotovost, s katero bi se ti kupci srečevali, če bi se morali v vsakem primeru posebej pogajati s sodelujočimi klubi, katerih drža in interesi v zvezi s trženjem teh pravic naj bi se lahko razlikovali. Poleg tega in predvsem naj bi tem dejanskim ali možnim kupcem omogočala, da pod opredeljenimi pogoji, ki se dosledno uporabljajo na mednarodni ali evropski ravni, dostopajo do pravic, ki so neprimerljivo privlačnejše od tistih, ki bi jim jih lahko skupaj ponudili klubi, ki sodelujejo na eni ali drugi tekmi, ob upoštevanju, da te pravice spremlja sloves FIFE ali UEFE in da se nanašajo, če ne na eno od tekmovanj, ki jih ti organizirata, v celoti, pa vsaj na obsežen sklop tekem, načrtovanih v različnih fazah tega tekmovanja (kvalifikacijske tekme, skupinske tekme in končna faza).

233

Vendar bo moralo predložitveno sodišče glede na trditve in dokaze, ki jih morajo predložiti stranke v postopku v glavni stvari, ugotoviti obseg tega povečanja učinkovitosti in v primeru, v katerem bi bila njegov obstoj in obseg ugotovljena, odločiti, ali lahko tako povečanje učinkovitosti odtehta slabe strani pravil iz postopka v glavni stvari na področju konkurence.

234

Drugič, toženi stranki v postopku v glavni stvari, več vlad in Komisija so trdile, da je pravičen delež koristi, za katere se zdi, da nastanejo zaradi povečanja učinkovitosti, doseženega s pravili iz postopka v glavni stvari, zagotovljen uporabnikom. Tako naj bi bil dobiček, ki se ustvari s centralizirano prodajo različnih pravic, povezanih z nogometnimi klubskimi tekmovanji, ki jih organizirata FIFA in UEFA, v precejšnjem obsegu dodeljen za financiranje ali za projekte, ki so namenjeni zagotavljanju določene oblike solidarne prerazporeditve v nogometu, v korist ne le tistih profesionalnih nogometnih klubov, ki sodelujejo na teh tekmovanjih, ampak tudi tistih, ki na njih ne sodelujejo, amaterskih klubov, profesionalnih igralcev, ženskega nogometa, mladih igralcev in drugih kategorij nogometnih akterjev. Podobno naj bi izboljšanje proizvodnje in distribucije, ki izhaja iz te centralizirane prodaje, ter solidarna prerazporeditev dobička, ustvarjenega z njo, na koncu koristila navijačem, potrošnikom, ki so televizijski gledalci, in, širše gledano, vsem državljanom Unije, ki se amatersko ukvarjajo z nogometom.

235

Te trditve se na prvi pogled zdijo prepričljive glede na bistvene značilnosti nogometnih klubskih tekmovanj, organiziranih na svetovni ali evropski ravni. Pravilno delovanje, nadaljnji obstoj in uspeh teh tekmovanj so namreč odvisni od ohranjanja ravnovesja med profesionalnimi nogometnimi klubi, ki sodelujejo na njih, in varovanja določene enakosti možnosti teh klubov, ob upoštevanju medsebojne odvisnosti, ki jih povezuje, kot izhaja iz točke 143 te sodbe. Poleg tega so ta tekmovanja odvisna od manjših profesionalnih nogometnih klubov in amaterskih nogometnih klubov, ki sicer ne sodelujejo na njih, vendar na lokalni ravni vlagajo v pridobivanje in usposabljanje mladih talentiranih igralcev, od katerih bodo nekateri postali profesionalni igralci in bodo lahko upali na prestop v klub, ki na njih sodeluje (glej v tem smislu sodbo z dne16. marca 2010, Olympique Lyonnais,C‑325/08, EU:C:2010:143, točke od 41 do 45). Nazadnje, solidarno delovanje nogometa, vendar le če je resnično, lahko okrepi izobraževalno in družbeno funkcijo, ki jo ima nogomet v Uniji.

236

Vendar je treba dokazati, da so koristi, ki nastanejo zaradi centralizirane prodaje pravic, povezanih z nogometnimi klubskimi tekmovanji, za vsako kategorijo uporabnikov – kar vključuje ne le profesionalne in amaterske klube ter druge akterje nogometa, ampak tudi obiskovalce tekem in televizijske gledalce – resnične in konkretne.

237

Na koncu bo moralo torej predložitveno sodišče glede na dokaze, zlasti računovodske in finančne, ki jih morajo predložiti stranke v postopku v glavni stvari, ugotoviti, v kolikšni meri se zadevne trditve – naj se te navezujejo na „horizontalno“ solidarnost med klubi, ki sodelujejo na navedenih tekmovanjih, ali „vertikalno“ solidarnost z različnimi drugimi akterji nogometa – izkažejo za resnične v primeru pravil iz postopka v glavni stvari.

238

Tretjič, predložitveno sodišče je prav tako tisto, ki bo moralo glede na dokaze, ki jih morajo predložiti stranke v postopku v glavni stvari, odločiti, ali so pravila iz postopka v glavni stvari nujna za to, da je mogoče doseči prej navedeno povečanje učinkovitosti in da se zagotovi solidarna prerazporeditev pravičnega deleža koristi, ki nastanejo zaradi njega, med vse uporabnike, naj bodo to akterji profesionalnega ali amaterskega nogometa, obiskovalci tekem ali televizijski gledalci.

239

Četrtič, v zvezi z vprašanjem, ali zadevna pravila omogočajo nadaljnji obstanek učinkovite konkurence glede znatnega dela zadevnih proizvodov ali storitev, je treba ugotoviti, da ta pravila sicer popolnoma izključujejo konkurenco na strani ponudbe, vendar pa se ne zdi, da bi sama po sebi izključevala konkurenco na strani povpraševanja. Čeprav navedena pravila lahko povzročijo, da morajo dejanski ali možni kupci plačati višjo ceno za pridobitev pravic, in torej zmanjšujejo število kupcev, ki so tega zmožni, ali celo te kupce spodbujajo k združevanju, namreč v zameno navedenim kupcem omogočajo dostop do privlačnejšega proizvoda v smislu tako vsebine kot podobe, za katerega obstaja močna konkurenca glede na izbrani položaj, ki ga ta proizvod zaseda v naboru programov ali predvajanj, ki so lahko ponujeni strankam in, širše, televizijskim gledalcem.

240

Vseeno lahko predložitveno sodišče dejanski obstoj in pomen te konkurence presodi le tako, da upošteva resnične pravne in gospodarske okoliščine, v katerih FIFA ureja izkoriščanje in izvaja trženje različnih pravic (avdiovizualnih pravic, multimedijskih pravic, pravic trženja ali drugih), povezanih s tekmovanji, na podlagi členov 67 in 68 svojega statuta. Ob neobstoju konkurence med prodajalci in torej „s proizvodi“ je to konkurenco med drugim mogoče zagotoviti z uporabo dražbenega postopka, izbirnega postopka ali postopka predložitve ponudb, ki je odprt, pregleden in nediskriminatoren ter vodi do nepristranskega odločanja in s tem dejanskim ali možnim kupcem omogoča, da si učinkovito in neizkrivljeno konkurirajo „za proizvode“. Navedena konkurenca je lahko odvisna tudi od obdobja, za katero se te pravice ponujajo, njihove izključnosti ali neizključnosti, njihovega geografskega obsega, števila (sklopov) tekem in vrste tekem (kvalifikacijske tekme, skupinske tekme ali izločilne tekme), katerih razširjanje omogočajo, pa tudi od vseh drugih pravnih, tehničnih in finančnih pogojev, pod katerimi je navedene pravice mogoče kupiti. Onkraj teh pravnih parametrov je konkurenca prav tako lahko odvisna od števila dejanskih ali možnih kupcev, njihovih zadevnih položajev na trgu in povezav, ki bi morda obstajale tako med njimi kot tudi z drugimi akterji nogometa, kot so profesionalni nogometni klubi, druga podjetja ali sami FIFA in UEFA.

241

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člena 101 in 102 PDEU razlagati tako, da:

242

Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člene 45, 49, 56 in 63 PDEU razlagati tako, da nasprotujejo pravilom, s katerimi združenji, ki sta odgovorni za nogomet na svetovni in evropski ravni ter hkrati opravljata različne gospodarske dejavnosti v zvezi z organizacijo tekmovanj, zahtevata, da tretje podjetje za ustanovitev nogometnih klubskih tekmovanj na ozemlju Unije pridobi njuno predhodno dovoljenje, ter nadzirata sodelovanje profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na takih tekmovanjih ob zagroženih sankcijah, če za ta pravila niso določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti, nediskriminatornosti in sorazmernosti.

243

Kadar predložitveno sodišče sprašuje Sodišče po razlagi različnih določb Pogodbe DEU v zvezi s svoboščinami prostega pretoka, da bi lahko odločilo o ukrepu, ki spada hkrati na področje uporabe več teh svoboščin, in če je glede na predmet tega ukrepa očitno, da pretežno vpliva na eno od navedenih svoboščin, njegov vpliv na preostale pa je drugotnega pomena, Sodišče svoj preizkus načeloma omeji na svoboščino, ki jo ukrep pretežno zadeva (glej v tem smislu sodbi z dne 8. septembra 2009, Liga Portuguesa de Futebol Profissional in Bwin International, C‑42/07, EU:C:2009:519, točka 47, in z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točki 50 in 51).

244

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče Sodišče sprašuje po razlagi določb Pogodbe DEU v zvezi s prostim gibanjem delavcev, svobodo ustanavljanja, svobodo opravljanja storitev in prostim pretokom kapitala. Vendar je predmet pravil, glede katerih mora to nacionalno sodišče odločiti v okviru spora o glavni stvari, v prvi vrsti določitev, da je za organizacijo in trženje vsakega novega nogometnega klubskega tekmovanja na ozemlju Unije potrebno predhodno dovoljenje FIFE in UEFE ter da je torej od pridobitve tega dovoljenja odvisno vsako podjetje, ki želi opravljati tako gospodarsko dejavnost v kateri koli državi članici. Čeprav drži, da ta pravila o predhodnih dovoljenjih spremljajo pravila o nadziranju sodelovanja profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na teh tekmovanjih, je za zadnjenavedena pravila v zvezi z odgovorom, ki ga je treba dati na to vprašanje, mogoče šteti, da so drugotnega pomena v razmerju do prvonavedenih v smislu, da so jim akcesorna.

245

Tako je za pravila FIFE in UEFE iz postopka v glavni stvari mogoče šteti, da pretežno vplivajo na svobodo opravljanja storitev, ki zajema vse storitve, ki se ne ponujajo stalno in neprekinjeno iz sedeža v namembni državi članici (sodba z dne 7. septembra 2022, Cilevičs in drugi, C‑391/20, EU:C:2022:638, točka 53).

246

V teh okoliščinah bo Sodišče svoj preizkus omejilo na člen 56 PDEU.

247

Člen 56 PDEU, ki določa svobodo opravljanja storitev v korist tako ponudnikov kot prejemnikov takih storitev, nasprotuje vsakemu ukrepu – tudi če se ta uporablja brez razlikovanja – ki lahko ovira uresničevanje te svoboščine s tem, da prepoveduje, ovira ali zmanjšuje privlačnost dejavnosti teh ponudnikov v državah članicah, ki niso tiste, v katerih imajo sedež (glej v tem smislu sodbi z dne 8. septembre 2009, Liga Portuguesa de Futebol Profissional in Bwin International, C‑42/07, EU:C:2009:519, točka 51, in z dne 3. marca 2020, Google Ireland,C‑482/18, EU:C:2020:141, točki 25 in 26).

248

V obravnavanem primeru to velja za pravila iz postopka v glavni stvari. Ker za ta pravila po navedbah predložitvenega sodišča niso določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti, nediskriminatornosti in sorazmernosti, namreč navedena pravila FIFI in UEFI omogočajo, da diskrecijsko nadzirata možnost katerega koli tretjega podjetja, da organizira in trži nogometna klubska tekmovanja na ozemlju Unije, možnost katerega koli profesionalnega nogometnega kluba, da sodeluje na teh tekmovanjih, ter, posredno, možnost katerega koli drugega podjetja, da opravlja storitve, povezane z organizacijo ali trženjem navedenih tekmovanj, kot je generalni pravobranilec v bistvu poudaril v točkah 175 in 176 svojih sklepnih predlogov.

249

S tem lahko zadevna pravila ne le ovirajo različne zadevne gospodarske dejavnosti ali zmanjšujejo njihovo privlačnost, ampak jih dejansko preprečujejo s tem, da omejujejo dostop do njih vsem novim ponudnikom (glej po analogiji sodbi z dne 10. marca 2009, Hartlauer,C‑169/07, EU:C:2009:141, točka 34, in z dne 8. junija 2023, Prestige and Limousine,C‑50/21, EU:C:2023:448, točka 62).

250

Iz tega sledi, da navedena pravila pomenijo oviro za svobodo opravljanja storitev, določeno v členu 56 PDEU.

251

Tudi če ovirajo svoboščino prostega pretoka, določeno v Pogodbi DEU, je ukrepe nedržavnega izvora mogoče dopustiti, če se dokaže, prvič, da je njihovo sprejetje utemeljeno z legitimnim ciljem v splošnem interesu, ki ni izključno gospodarski, in drugič, da spoštujejo načelo sorazmernosti, kar pomeni, da so primerni za zagotovitev uresničitve tega cilja in da ne presegajo tega, kar je potrebno, da se ta cilj doseže (glej v tem smislu sodbi z dne 15. decembra 1995, Bosman,C‑415/93, EU:C:1995:463, točka 104, in z dne 13. junija 2019, TopFit in Biffi, C‑22/18, EU:C:2019:497, točka 48). Posebej v zvezi s pogojem, ki se nanaša na primernost takih ukrepov, je treba opozoriti, da je te mogoče šteti za primerne za zagotovitev uresničitve navajanega cilja, le če resnično odražajo skrb za njegovo dosledno in sistematično doseganje (glej v tem smislu sodbi z dne 8. septembra 2009, Liga Portuguesa de Futebol Profissional in Bwin International, C‑42/07, EU:C:2009:519, točka 61, in z dne 6. oktobra 2020, Komisija/Madžarska (Visokošolsko izobraževanje),C‑66/18, EU:C:2020:792, točka 178).

252

Enako kot v primeru ukrepov državnega izvora mora avtor zadevnih ukrepov nedržavnega izvora dokazati, da sta ta kumulativna pogoja izpolnjena (glej po analogiji sodbi z dne 21. januarja 2016, Komisija/Ciper,C‑515/14, EU:C:2016:30, točka 54, in z dne 18. junija 2020, Komisija/Madžarska (Preglednost društev),C‑78/18, EU:C:2020:476, točka 77).

253

V obravnavanem primeru je treba ob upoštevanju elementov, navedenih v točkah od 142 do 144 in 196 te sodbe, ugotoviti, da je sprejetje pravil o predhodnih dovoljenjih za nogometna klubska tekmovanja ter sodelovanju profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na teh tekmovanjih lahko že načeloma utemeljeno s cilji v splošnem interesu, in sicer, da se pred organizacijo takih tekmovanj zagotovi, da bodo ta organizirana ob spoštovanju načel, vrednot in pravil igre, na katerih temelji profesionalni nogomet, zlasti vrednot odprtosti, zaslužnosti in solidarnosti, pa tudi, da bodo ta tekmovanja vsebinsko enotno in časovno usklajeno vključena v „organizirani sistem“ nacionalnih, evropskih in mednarodnih tekmovanj, ki je značilen za ta šport.

254

Kljub temu ti cilji ne morejo utemeljevati sprejetja takih pravil, kadar zanje niso določeni vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bili primerni za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti, natančnosti in nediskriminatornosti, kot izhaja iz točk 147, 175, 176 in 199 te sodbe.

255

Da bi se sistem predhodnega dovoljenja, kot je sistem, uveden s temi pravili, lahko štel za utemeljenega, mora namreč vsekakor temeljiti na objektivnih, nediskriminatornih in vnaprej znanih merilih, ki določajo meje izvajanja diskrecijske pravice, ki jo ta sistem zagotavlja telesu, pooblaščenemu za odobritev ali zavrnitev tega predhodnega dovoljenja, in ki preprečujejo, da bi se ta diskrecijska pravica uporabljala arbitrarno (glej v tem smislu sodbi z dne 22. januarja 2002, Canal Satélite Digital,C‑390/99, EU:C:2002:34, točka 35, in z dne 13. junija 2019, TopFit in Biffi, C‑22/18, EU:C:2019:497, točka 65).

256

V obravnavanem primeru se glede na navedbe predložitvenega sodišča, na katere je bilo opozorjeno v točki 248 te sodbe, pravila iz postopka v glavni stvari ne zdijo taka, da bi se lahko štela za utemeljena z legitimnim ciljem v splošnem interesu.

257

Ob upoštevanju vseh zgornjih preudarkov je treba na šesto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 56 PDEU razlagati tako, da nasprotuje pravilom, s katerimi združenji, ki sta odgovorni za nogomet na svetovni in evropski ravni ter hkrati opravljata različne gospodarske dejavnosti v zvezi z organizacijo tekmovanj, zahtevata, da tretje podjetje za ustanovitev nogometnih klubskih tekmovanj na ozemlju Unije pridobi njuno predhodno dovoljenje, ter nadzirata sodelovanje profesionalnih nogometnih klubov in igralcev na takih tekmovanjih ob zagroženih sankcijah, če za ta pravila niso določena vsebinska merila in podrobne postopkovne določbe, ki bi bila primerna za zagotovitev njihove preglednosti, objektivnosti, nediskriminatornosti in sorazmernosti.

258

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: