–

za Asociación Multisectorial de Empresas de la Electrónica, las Tecnologías de la Información y la Comunicación, de las Telecomunicaciones y de los Contenidos Digitales (Ametic) A. González García, M. Magide Herrero, R. Sánchez Aristi in D. Sarmiento Ramírez-Escudero, abogados,

–

za Asociación para el Desarrollo de la Propiedad Intelectual (ADEPI) J. J. Marín López, abogado,

–

za Artistas Intérpretes o Ejecutantes, Sociedad de Gestión de España (AIE) J. A. Hernández-Pinzón García, abogado,

–

za Artistas Intérpretes, Entidad de Gestión de Derechos de Propiedad Intelectual (AISGE) J. M. Montes Relazón, abogado,

–

za Ventanilla Única Digital J. J. Marín López, abogado,

–

za Derechos de Autor de Medios Audiovisuales (DAMA) R. Gómez Cabaleiro, abogado,

–

za Centro Español de Derechos Reprográficos (CEDRO) I. Aramburu Muñoz in J. de Fuentes Bardají, abogados,

–

za špansko vlado L. Aguilera Ruiz, agent,

–

za francosko vlado A. Daniel in A.‑L. Desjonquères, agentki,

–

za Evropsko komisijo É. Gippini Fournier in J. Samnadda, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago Direktive 2001/29/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja 2001 o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 17, zvezek 1, str. 230) in splošnih načel prava Unije.

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med Asociación Multisectorial de Empresas de la Electrónica, las Tecnologías de la Información y la Comunicación, de las Telecomunicaciones y de los contenidos Digitales (Ametic) na eni strani ter Administración del Estado (državna uprava, Španija), Entidad de Gestión de Derechos de los Productores Audiovisuales (EGEDA), Asociación para el Desarrollo de la Propiedad Intelectual (ADEPI), Artistas Intérpretes o Ejecutantes, Sociedad de Gestión de España (AIE), Artistas Intérpretes, Entidad de Gestión de Derechos de Propiedad Intelectual (AISGE), Ventanilla Única Digital, Derechos de Autor de Medios Audiovisuales (DAMA), Centro Español de Derechos Reprográficos (CEDRO), Asociación de Gestión de Derechos Intelectuales (AGEDI) in Sociedad General de Autores y Editores (SGAE) na drugi strani, katerega predmet je predlog za razglasitev ničnosti nekaterih določb Real Decreto 1398/2018 por el que se desarrolla el artículo 25 del texto refundido de la Ley de Propiedad Intelectual, aprobado por el Real Decreto Legislativo 1/1996, de 12 de abril, en cuanto al sistema de compensación equitativa por copia privada (kraljeva uredba 1398/2018 o izvajanju člena 25 prečiščene različice zakona o intelektualni lastnini, potrjenega s kraljevo zakonsko uredbo 1/1996 z dne 12. aprila, glede sistema pravičnega nadomestila za privatno reproduciranje) z dne 23. novembra 2018 (BOE št. 298, z dne 11. decembra 2018, str. 121354).

3

V uvodnih izjavah 31, 35, in 38 Direktive 2001/29 je navedeno:

[…]

[…]

4

Člen 2 te direktive, naslovljen „Pravica reproduciranja“, določa:

„Države članice predvidijo za spodaj naštete izključno pravico, da dovolijo ali prepovedo, neposredno ali posredno, začasno ali stalno, reproduciranje na vsak način in v vsaki obliki, v celoti ali deloma:

5

Člen 5 navedene direktive, naslovljen „Izjeme in omejitve“, v odstavkih 2 in 5 določa:

„2.   Države članice lahko predvidijo izjeme in omejitve pravice reproduciranja iz člena 2 v naslednjih primerih:

[…]

[…]

5.   Izjeme in omejitve iz odstavkov 1, 2, 3 in 4 naj se uporabijo le v določenih posebnih primerih, ki niso v nasprotju z normalnim izkoriščanjem dela ali drugega predmeta in ne vplivajo pretirano na legitimne interese imetnika pravic.“

6

V uvodnih izjavah 2, 14 in 26 Direktive 2014/26/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o kolektivnem upravljanju avtorske in sorodnih pravic ter izdajanju več ozemeljskih licenc za pravice za glasbena dela za spletno uporabo na notranjem trgu (UL 2014, L 84, str. 72) je navedeno:

[…]

[…]

7

Ta direktiva v skladu s svojim členom 1 določa zahteve, potrebne za zagotovitev pravilnega izvajanja upravljanja avtorske in sorodnih pravic s strani organizacij za kolektivno upravljanje pravic.

8

Člen 3 navedene direktive določa te opredelitve:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…]“

9

Člen 25 – naslovljen „Pravično nadomestilo za privatno reproduciranje“ – Ley de Propiedad Intelectual (zakon o intelektualni lastnini) v prečiščeni različici, potrjeni z Real Decreto Legislativo 1/1996, por el que se aprueba el texto refundido de la Ley de Propiedad Intelectual, regularizando, aclarando y armonizando las disposiciones legales vigentes sobre la materia (kraljeva zakonska uredba 1/1996 o potrditvi prečiščene različice zakona o intelektualni lastnini, s katero se urejajo, pojasnjujejo in harmonizirajo zakonske določbe, ki veljajo na tem področju) z dne 12. aprila 1996 (BOE št. 97, z dne 22. aprila 1996, str. 14369), kakor je bil spremenjen z Real Decreto-ley 12/2017 (kraljeva uredba‑zakon 12/2017) z dne 3. julija 2017 (BOE št. 158, z dne 4. julija 2017, str. 56444) (v nadaljevanju: zakon o intelektualni lastnini), določa:

„1.   Za reproduciranje del, ki se razširjajo v obliki knjig ali objav, ki so na podlagi kraljeve uredbe obravnavane enako kot knjige, ter zvočnih in videozapisov ali drugih tonskih, slikovnih ali avdiovizualnih nosilcev, z netiskarskimi tehničnimi aparati ali napravami za izključno zasebno uporabo, ki ni niti poklicna niti podjetniška, nameni te uporabe pa tudi niso neposredno ali posredno poslovni, v skladu s členom 31(2) in (3), obstaja dolžnost pravičnega in enkratnega nadomestila za vsakega od treh navedenih načinov reproduciranja, da se ustrezno nadomesti škoda, ki je bila upravičencem povzročena zaradi reproduciranj, izvedenih na podlagi zakonske omejitve privatnega reproduciranja. To nadomestilo se za vsak način reproduciranja določi glede na opremo, aparate in materialne nosilce, ki so primerni za navedeno reproduciranje in ki so bili izdelani na španskem ozemlju ali so bili nabavljeni zunaj tega ozemlja za komercialno distribucijo ali uporabo na tem ozemlju.

[…]

3.   Proizvajalci opreme, aparatov in materialnih nosilcev iz odstavka 1 s sedežem v Španiji, ko nastopajo kot komercialni distributerji, in osebe, ki to blago nabavljajo zunaj španskega ozemlja za komercialno distribucijo ali uporabo na tem ozemlju, so zavezanci za plačilo tega nadomestila.

Distributerji ter trgovci na debelo in na drobno, ki zaporedno kupijo navedeno opremo, aparate in materialne nosilce, so dolžnikom, ki so jim jih dobavili, solidarno zavezani plačati nadomestilo, razen če dokažejo, da so zadnjenavedenim nadomestilo dejansko plačali.

Distributerji ter trgovci na debelo in na drobno, ki zaporedno kupijo navedeno opremo, aparate in materialne nosilce, lahko od organizacij za upravljanje pravic v skladu s postopkom za zagotovitev pravičnega nadomestila, ki je določen s kraljevo uredbo, zahtevajo povrnitev navedenega nadomestila v zvezi s prodajo opreme, aparatov in materialnih nosilcev za reproduciranje osebam, ki so upravičene do oprostitve v skladu z odstavkom 7.

[…]

7.   Plačila nadomestila so oproščeni ti nakupi opreme, aparatov in materialnih nosilcev za reproduciranje:

[…]

[…]

8.   Pravne ali fizične osebe, ki niso oproščene plačila nadomestila, lahko zahtevajo vračilo tega plačila, če:

[…]

10.   Organizacije za upravljanje pravic intelektualne lastnine sodelujejo pri tem, da se v skladu z veljavnimi predpisi ustanovi, upravlja in financira pravna oseba, ki kot zastopnica vseh teh organizacij opravlja te naloge:

11.   Dolžniki in solidarni zavezanci pravno osebo, ki jo organizacije za upravljanje ustanovijo v skladu z določbami iz prejšnjega odstavka, pooblastijo za nadzor nad nakupi in prodajami, za katere velja dolžnost plačila pravičnega nadomestila, ter nad nakupi in prodajami, na katere se nanašajo oprostitve iz odstavka 7. Prav tako osebe, ki so prejele potrdilo o oprostitvi, na zahtevo navedene pravne osebe zagotovijo podatke, ki so potrebni, da se preveri, da so pogoji, zahtevani za upravičenost do oprostitve, še vedno dejansko izpolnjeni.

12.   […]

[…] [M]inistrstvo za izobraževanje, kulturo in šport rešuje spore, ki se mu predložijo v zvezi s tem, da navedena pravna oseba zavrne potrdila o oprostitvi iz odstavka 7(b) in (c) in zahtevke za vračilo plačanega pravičnega nadomestila za privatno reproduciranje iz odstavka 8.“

10

Edina dodatna določba kraljeve uredbe-zakona 12/2017 določa:

„1. Organizacije za upravljanje pravic intelektualne lastnine morajo pravno osebo iz člena 25(10) […] zakona o intelektualni lastnini ustanoviti v treh mesecih od začetka veljavnosti te kraljeve uredbe-zakona.

2. Nobena od organizacij za upravljanje ne sme biti zmožna, da bi imela sama oblast nad odločitvami navedene pravne osebe.

[…]“

11

Kraljeva uredba 1398/2018 v členu 3 določa:

„V tej kraljevi uredbi pomeni:

(a) potrdilo o oprostitvi: vsako potrdilo iz člena 25(7), od (a) do (c), […] zakona o intelektualni lastnini, katerega imetniki so lahko te osebe:

[…]

[…]“

12

Člen 10 kraljeve uredbe 1398/2018, naslovljen „Postopek za pridobitev in uporabo potrdila o oprostitvi“, določa:

„1.   Zadevna oseba mora za pridobitev potrdila o oprostitvi iz člena 3(a)(2) pravni osebi [iz člena 25(10) zakona o intelektualni lastnini] poslati zahtevo, ki mora biti po možnosti elektronsko podpisana in ki mora vsebovati te podatke:

2.   Pravna oseba na svojem spletnem mestu zagotovi standardizirani obrazec zahteve za izdajo potrdila o oprostitvi, ki izpolnjuje pogoje, določene v prejšnjem odstavku.

[…]

4.   Ko pravna oseba prejme zahtevo za izdajo potrdila o oprostitvi, ima na voljo 15 delovnih dni, da izda ali zavrne potrdilo in da svojo odločitev sporoči vlagatelju zahteve.

5.   Pravna oseba lahko izdajo potrdila zavrne le v teh primerih:

V primerih, navedenih v točkah (a) in (b) zgoraj, pravna oseba vlagatelju zahteve predhodno določi rok sedmih delovnih dni za dopolnitev zahteve.

Zavrnitev se vlagatelju zahteve sporoči z ustrezno utemeljitvijo razlogov za to odločitev, pri čemer ga je treba seznaniti tudi s pravico, da v enem mesecu od sporočitve zavrnitve vloži pritožbo pri ministrstvu za kulturo in šport na podlagi člena 25(12) […] zakona o intelektualni lastnini.

[…]

10.   Če osebe, ki so upravičene do oprostitve, nimajo potrdila, lahko uporabijo postopek za vračilo.“

13

Člen 11 kraljeve uredbe 1398/2018, naslovljen „Postopek za vračilo plačanega nadomestila“, določa:

„1.   Zahteva za vračilo plačanega nadomestila se pošlje pravni osebi. Poleg te zahteve, ki mora biti – po možnosti elektronsko – podpisana, morajo biti navedene te informacije:

2.   Pravna oseba na svojem spletnem mestu zagotovi standardizirani obrazec zahteve za vračilo, ki izpolnjuje pogoje, določene v prejšnjem odstavku.

3.   Pravna oseba ima na voljo en mesec od prejema zahteve, da izvede preverjanja, ki so potrebna, da se ugotovi, ali obstaja pravica do vračila, in da svojo odločitev sporoči vlagatelju zahteve.

[…]

5.   Pravna oseba lahko vračilo nadomestila zavrne le v teh primerih:

V primerih, določenih v točkah (a) in (b) zgoraj, se vlagatelju zahteve določi rok sedmih delovnih dni za dopolnitev zahteve.

Zavrnitev se vlagatelju zahteve sporoči z ustrezno utemeljitvijo razlogov, pri čemer ga je treba seznaniti tudi s pravico, da v enem mesecu od sporočitve zavrnitve vloži pritožbo pri ministrstvu za kulturo in šport na podlagi člena 25(12) […] zakona o intelektualni lastnini.“

14

Člen 12 kraljeve uredbe 1398/2018 določa:

„1.   Organizacije za upravljanje in pravna oseba spoštujejo zaupnost vseh informacij, s katerimi se seznanijo pri opravljanju svojih nalog, vsekakor pa je treba pri obdelavi teh informacij spoštovati predpise o varstvu konkurence in varstvu podatkov.

2.   Dolžniki, distributerji in imetniki potrdil o oprostitvi se pri nadzoru, ki ga izvaja pravna oseba na podlagi pooblastil, ki so ji priznana s členom 25(11) […] zakona o intelektualni lastnini, ne morejo sklicevati na zaupnost poslovnih knjig iz člena 32(1) Código de Comercio [trgovinski zakonik].“

15

Ametic, tožeča stranka v postopku v glavni stvari, je združenje proizvajalcev, trgovcev in distributerjev v sektorju informacijske tehnologije in komunikacij, katerega dejavnost vključuje trgovanje z opremo, aparati in materialnimi nosilci za reproduciranje, ki so predmet nadomestila za privatno reproduciranje. Ametic s tožbo, vloženo pri predložitvenem sodišču, to je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče, Španija), predlaga zlasti razglasitev ničnosti nekaterih določb kraljeve uredbe 1398/2018, med katerimi sta njena člena 3 in 10. S to kraljevo uredbo so določena pravila za uporabo člena 25 zakona o intelektualni lastnini, pri čemer je bil zadnjenavedeni člen sprejet po sodbi z dne 9. junija 2016, EGEDA in drugi (C‑470/14, EU:C:2016:418), s katero je bil člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 razložen tako, da nasprotuje staremu sistemu pravičnega nadomestila za privatno reproduciranje, s katerim se je bremenil splošni državni proračun.

16

Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, je španski zakonodajalec s tem členom 25 uvedel sistem nadomestil za imetnike avtorskih pravic za privatno reproduciranje varovanih del izključno za privatno uporabo z netipografskimi tehničnimi aparati ali instrumenti.

17

Predložitveno sodišče v bistvu navaja, da člen 25(3) zakona o intelektualni lastnini določa, da morajo osebe, ki na španskem ozemlju proizvajajo ali distribuirajo opremo, ki se lahko uporablja za reproduciranje varovanih del, plačati nadomestilo za privatno reproduciranje. Navedeni proizvajalci in distributerji lahko znesek tega nadomestila prenesejo na svoje stranke ali trgovce na debelo oziroma na drobno, ti pa ga lahko po potrebi prenesejo na končne potrošnike.

18

To sodišče pojasnjuje še, da so v skladu s členom 25(7)(b) tega zakona plačila nadomestila za privatno reproduciranje vnaprej oproščeni nakupi opreme, aparatov in nosilcev za reproduciranje, ki jih opravijo pravne ali fizične osebe kot končni potrošniki, ki dokažejo izključno poklicno uporabo kupljene opreme, aparatov ali materialnih nosilcev, če ti niso bili pravno ali dejansko dani na voljo zasebnim uporabnikom in so očitno pridržani za uporabo, pri kateri ne gre za izvajanje privatnega reproduciranja. To je treba dokazati s potrdilom, ki ga izda pravna oseba, ki jo v skladu z odstavkom 10 tega člena 25 ustanovijo organizacije za upravljanje pravic intelektualne lastnine in ki je kot njihova zastopnica zadolžena za upravljanje oprostitev plačila in vračil iz naslova nadomestila za privatno reproduciranje.

19

Osebe, ki takega potrdila nimajo, morajo ob nakupu nositi breme nadomestila za privatno reproduciranje. Če pa dokažejo izključno poklicno uporabo kupljene opreme, aparatov ali nosilcev za reproduciranje, in če ti niso bili dani na voljo zasebnim uporabnikom ter so očitno pridržani za uporabo, pri kateri ne gre za privatno reproduciranje, lahko pri tej pravni osebi zahtevajo vračilo nadomestila, ki so ga predhodno plačale.

20

Predložitveno sodišče dodaja, da lahko distributerji ter trgovci na debelo in na drobno, ki zaporedno kupijo zadevno blago, od organizacij za upravljanje zahtevajo vračilo nadomestila za privatno reproduciranje, ki so ga predhodno plačali ob prodaji imetnikom potrdila o oprostitvi.

21

Člen 3(a) kraljeve uredbe 1398/2018 kot „potrdilo o oprostitvi“ opredeljuje potrdilo, katerega imetniki so lahko med drugim osebe iz člena 25(7)(b) zakona o intelektualni lastnini. Člen 10 te kraljeve uredbe ureja postopek za pridobitev in uporabo navedenega potrdila o oprostitvi.

22

Poleg tega predložitveno sodišče pojasnjuje, da je v skladu s členom 25(11) zakona o intelektualni lastnini in členom 12 navedene kraljeve uredbe, s katero se ta zakon izvaja, pravna oseba pooblaščena za to, da zahteva posredovanje informacij, potrebnih za izvajanje nadzornih pooblastil, ki jih ima v okviru svojih nalog v zvezi z upravljanjem oprostitev plačila in vračil nadomestila za privatno reproduciranje, ter da se gospodarski subjekti pri takem nadzoru ne morejo sklicevati na zaupnost poslovnih knjig, določeno z nacionalnim pravom.

23

Predložitveno sodišče navaja, da nad pravno osebo, ki upravlja sistem oprostitev z izdajo potrdil, s katerimi se znatno olajšuje dejavnost subjekta, ki je imetnik takega potrdila, in sistem vračil, izvajajo nadzor organizacije za upravljanje pravic intelektualne lastnine, in sicer subjekti, ki izključno zastopajo interese upravičencev do nadomestila za privatno reproduciranje. To dejstvo bi lahko vplivalo na odločitve zadevne pravne osebe glede izdaje potrdil o oprostitvi ali priznanja vračil v vsakem posameznem primeru. Poleg tega bi lahko bilo po mnenju predložitvenega sodišča s to „neuravnoteženo oziroma asimetrično“ naravo sistema kršeno načelo enakosti pred zakonom, in to še toliko bolj, ker je od te pravne osebe odvisna možnost poenostavitve korakov, ki jih je treba opraviti ob nakupu opreme, aparatov in nosilcev za reproduciranje. Predložitveno sodišče navaja, da so njegovi dvomi toliko večji zaradi izjemno obsežnih pooblastil, ki so priznana zadevni pravni osebi pri nadzoru in v skladu s katerimi lahko zahteva, da se mu posredujejo informacije o dejavnostih zadevnih oseb, pri čemer so ta pooblastila tako obsežna, da je celo zadevnemu gospodarskemu subjektu odvzeta možnost uveljavljanja zaupnosti poslovnih knjig. To, da je zoper odločitve te pravne osebe mogoče vložiti pritožbo pri ministrstvu za kulturo in šport, zoper odločitve katerega je mogoče nato vložiti tožbo v upravnem sporu, se mu ne zdi zadostno za odpravo težav, o katerih meni, da izhajajo iz sestave te pravne osebe.

24

V teh okoliščinah je Tribunal Supremo (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

25

ADEPI, Ventanilla Única Digital in DAMA izpodbijajo dopustnost prvega vprašanja z utemeljitvijo, da predložitveno sodišče ne navaja natančno niti določb Direktive 2001/29 niti splošnih načel prava Unije, za razlago katerih prosi.

26

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da želi predložitveno sodišče glede na zgolj besedilo prvega vprašanja z njim sicer doseči, da bi Sodišče presodilo združljivost nacionalne določbe s pravom Unije, v obravnavanem primeru z Direktivo 2001/29 in njenimi splošnimi načeli, ne da bi natančno navedlo, za katere določbe in načela gre. Vendar je Sodišče že večkrat presodilo, da v okviru postopka sodelovanja med njim in nacionalnimi sodišči, uvedenega s členom 267 PDEU, ni pristojno za presojo skladnosti nacionalne zakonodaje s pravom Unije (glej v tem smislu sodbo z dne 6. oktobra 2015, Consorci Sanitari del Maresme, C‑203/14, EU:C:2015:664, točka 43 in navedena sodna praksa).

27

Opozoriti pa je treba, da mora Sodišče v okviru tega postopka sodelovanja, uvedenega s členom 267 PDEU, nacionalnemu sodišču podati koristen odgovor, ki mu omogoča rešitev spora, o katerem odloča. Za to mora po potrebi preoblikovati predložena vprašanja. Naloga Sodišča je namreč razložiti vse določbe prava Unije, ki jih nacionalna sodišča potrebujejo za odločanje o sporih, ki so jim predloženi, tudi če te določbe niso izrecno navedene v vprašanjih, ki mu jih ta sodišča postavijo (sodba z dne 19. decembra 2019, Nederlands Uitgeversverbond in Groep Algemene Uitgevers, C‑263/18, EU:C:2019:1111, točka 31 in navedena sodna praksa).

28

S tem namenom lahko Sodišče iz vseh elementov, ki jih je predložilo nacionalno sodišče, zlasti iz obrazložitve predložitvene odločbe, izlušči elemente navedenega prava, ki jih je treba razložiti ob upoštevanju predmeta spora v glavni stvari (sodba z dne 19. decembra 2019, Nederlands Uitgeversverbond in Groep Algemene Uitgevers, C‑263/18, EU:C:2019:1111, točka 32 in navedena sodna praksa).

29

V obravnavanem primeru je iz predloga za sprejetje predhodne odločbe nedvoumno razvidno, da se postopek v glavni stvari nanaša na španski sistem pobiranja nadomestila za privatno reproduciranje, saj predložitveno sodišče odloča o predlogu za razglasitev ničnosti nekaterih določb kraljeve uredbe 1398/2018, s katero se izvaja člen 25 zakona o intelektualni lastnini, pri čemer zadnjenavedeni člen med drugim določa ustanovitev pravne osebe, zadolžene za upravljanje sistema nadomestil za privatno reproduciranje. Direktiva 2001/29 pa vsebuje le eno določbo v zvezi s takim nadomestilom, in sicer člen 5(2)(b).

30

Poleg tega se predložitveno sodišče izrecno sklicuje na načelo enakosti med dolžniki zadevnega nadomestila in upravičenci do njega, glede na katero mora preizkusiti zakonitost spornih določb, ne da bi omenilo druga splošna načela prava Unije, katerih razlaga bi bila po njegovem mnenju upoštevna.

31

V teh okoliščinah ni mogoče šteti, da bi bilo prvo vprašanje tako pomanjkljivo, da bi bilo Sodišču onemogočeno, da bi predložitvenemu sodišču dalo koristen odgovor.

32

To vprašanje je torej dopustno.

33

Ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točkah od 27 do 30 te sodbe, je treba razumeti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 in načelo enakega obravnavanja razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere se pravni osebi, ki jo ustanovijo in nadzorujejo organizacije za upravljanje pravic intelektualne lastnine, zaupa upravljanje oprostitev plačila in vračil nadomestila za privatno reproduciranje.

34

V zvezi s tem je treba opozoriti, da člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 določa, da lahko države članice določijo izjeme od izključne pravice reproduciranja iz člena 2 te direktive in omejitve te pravice v zvezi z reprodukcijami v katerem koli mediju, ki jih izdela fizična oseba za privatno uporabo in v namene, ki niso niti posredno niti neposredno komercialni, če imetniki pravic prejmejo pravično nadomestilo, pri katerem se upošteva uporaba ali neuporaba tehničnih ukrepov po členu 6 navedene direktive na zadevnih delih ali predmetih.

35

Kot je razvidno iz uvodnih izjav 35 in 38 iste direktive, je s tem členom 5(2)(b) izražena volja zakonodajalca Unije, da se oblikuje poseben sistem nadomestil, ki se uporabi, kadar imetnikom pravic nastane škoda, ki načeloma povzroči nastanek obveznosti, da prejmejo „nadomestilo“ oziroma da se jim „nadomesti škoda“ (sodbi z dne 9. junija 2016, EGEDA in drugi, C‑470/14, EU:C:2016:418, točka 19 in navedena sodna praksa, ter z dne 22. septembra 2016, Microsoft Mobile Sales International in drugi, C‑110/15, EU:C:2016:717, točka 26 in navedena sodna praksa).

36

Ker v določbah Direktive 2001/29 posamezni elementi sistema pravičnega nadomestila niso natančneje pojasnjeni, imajo države članice pri njihovi opredelitvi široko polje proste presoje. Države članice med drugim določijo, kdo mora to nadomestilo plačati ter obliko, podrobnosti in višino navedenega nadomestila (glej v tem smislu sodbi z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točka 20 in navedena sodna praksa, ter z dne 9. junija 2016, EGEDA in drugi, C‑470/14, EU:C:2016:418, točki 22 in 23 ter navedena sodna praksa).

37

Države članice imajo ob upoštevanju praktičnih težav pri identifikaciji zasebnih uporabnikov in pri tem, da jim naložijo povrnitev škode, ki so jo povzročili imetnikom izključne pravice reproduciranja, možnost, da za financiranje pravičnega nadomestila uvedejo „pristojbino za privatno reproduciranje“, ki se ne naloži zadevnim zasebnikom, temveč tistim, ki imajo opremo, aparate in nosilce za reproduciranje ter ki za to pravno ali dejansko dajejo to opremo na voljo zasebnikom. V okviru takega sistema so osebe, ki imajo to opremo, tiste, ki morajo plačati pristojbino za privatno reproduciranje. Tako lahko države članice pod določenimi pogoji za nosilce zapisa, ki so primerni za reproduciranje, brez razlikovanja uporabljajo pristojbino za privatno reproduciranje, tudi če njihova končna uporaba ne spada v primer iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 (sodba z dne 22. septembra 2016, Microsoft Mobile Sales International in drugi, C‑110/15, EU:C:2016:717, točki 31 in 32 ter navedena sodna praksa).

38

Ker tak sistem zavezancem omogoča, da znesek pristojbine za zasebno reproduciranje vključijo v ceno dajanja na voljo navedene opreme, aparatov in nosilcev za reproduciranje, strošek pristojbine na koncu nosi zasebni uporabnik, ki to ceno plača, kar je v skladu s „pravičnim ravnotežjem“ iz uvodne izjave 31 Direktive 2001/29, ki ga je treba vzpostaviti med interesi imetnikov izključne pravice reproduciranja in interesi uporabnikov varovanih del (sodba z dne 22. septembra 2016, Microsoft Mobile Sales International in drugi, C‑110/15, EU:C:2016:717, točka 33 in navedena sodna praksa).

39

Vendar mora biti tak sistem ne le utemeljen s praktičnimi težavami, kot je nemožnost opredelitve končnih uporabnikov, ampak mora biti z njim tudi iz plačila pristojbine izključena dobava opreme, aparatov in nosilcev za reproduciranje osebam, ki niso fizične osebe, za namene, ki očitno niso povezani z izdelovanjem kopij za zasebno uporabo (glej v tem smislu sodbi z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točke od 45 do 47, in z dne 22. septembra 2016, Microsoft Mobile Sales International in drugi, C‑110/15, EU:C:2016:717, točke od 34 do 36).

40

Natančneje, v zvezi s pogojem za oprostitev dobave opreme, aparatov in nosilcev za reproduciranje osebam, ki niso fizične osebe, za namene, ki očitno niso povezani z izdelovanjem kopij za zasebno uporabo, je načeloma v skladu s „pravičnim ravnotežjem“ med interesi imetnikov avtorske pravice in interesi uporabnikov varovanih del, navedenim v uvodni izjavi 31 Direktive 2001/29, da lahko le končni uporabnik uveljavlja vračilo navedene pristojbine ter da je za to vračilo potrebna vložitev ustrezne zahteve pri združenju, ki upravlja te pristojbine (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točka 53).

41

Kot je bilo namreč opozorjeno v točki 38 te sodbe, možnost, ki je priznana proizvajalcem, distributerjem in trgovcem na drobno, da nadomestilo za privatno reproduciranje, ki so ga plačali, prenesejo na svoje stranke, povzroči, da zadevni subjekti tega finančnega bremena ne nosijo. Vendar je treba za zagotovitev, da bodo breme nadomestila za privatno reproduciranje na koncu nosili le končni uporabniki iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, s sistemom, s katerim se naloži taka pristojbina za privatno reproduciranje, zagotoviti, da so lahko oproščeni tudi končni uporabniki, ki opremo, aparate in nosilce za reproduciranje kupijo za namene, ki očitno niso povezani z izdelovanjem kopij za zasebno uporabo.

42

Poleg tega, če se s sistemom pobiranja nadomestila za privatno reproduciranje določa, da je lahko končni uporabnik za nakup opreme, aparatov in nosilcev za reproduciranje oproščen tega nadomestila s potrdilom o oprostitvi, ki v bistvu potrjuje, da jih pridobi za namene, ki očitno niso povezani z izdelovanjem kopij za zasebno uporabo, mora imeti prodajalec, ki je to nadomestilo plačal svojemu dobavitelju, vendar mu je zaradi predložitve navedenega potrdila prepovedano, da bi ga prenesel na svojo stranko, možnost, da od organizacije, ki ji je zaupano upravljanje navedene pristojbine, zahteva vračilo tega nadomestila (glej v tem smislu sodbo z dne 5. marca 2015, Copydan Båndkopi, C‑463/12, EU:C:2015:144, točka 55).

43

V obravnavanem primeru je, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, za sistem pobiranja nadomestila za privatno reproduciranje iz postopka v glavni stvari značilno, da se z njim določa, da so načeloma zavezanci za plačilo tega nadomestila končni uporabniki, pri čemer sta uvedena postopka, s katerima se pod nekaterimi pogoji omogoča oprostitev navedenega nadomestila, to je oprostitev, za katero je potrebna izdaja potrdila, oziroma njegovo vračilo.

44

V tem okviru predložitveno sodišče postavlja prvo vprašanje, ker bi lahko okoliščina, da pravno osebo, ki izdaja potrdila o oprostitvi in vrača nadomestila za privatno reproduciranje, ustanovijo in nadzorujejo organizacije za upravljanje pravic intelektualne lastnine, pomenila „neuravnoteženost“ oziroma „asimetrijo“ med interesi, ki jih uresničuje, kar bi lahko bilo v nasprotju s členom 5(2)(b) Direktive 2001/29 in načelom enakega obravnavanja.

45

V zvezi s tem je treba, na prvem mestu, navesti, da mora biti glede na zahteve, ki izhajajo iz člena 5(2)(b) te direktive, pravica do vračila pristojbine za privatno reproduciranje v korist oseb – ki niso fizične osebe, ki opremo za reproduciranje kupijo za namene, ki očitno niso povezani z izdelovanjem kopij za zasebno uporabo – učinkovita in ne sme pretirano otežiti vračila plačane pristojbine. Obseg, učinkovitost, dostopnost, razširjenost in enostavnost uporabe pravice do vračila morajo omogočati izravnavo morebitnih neravnovesij, ki nastanejo s sistemom pristojbin za zasebno reproduciranje zaradi odziva na ugotovljene praktične težave (glej v tem smislu sodbo z dne 22. septembra 2016, Microsoft Mobile Sales International in drugi, C‑110/15, EU:C:2016:717, točka 37 in navedena sodna praksa). Enako velja za izdajo potrdil o oprostitvi, če nacionalna ureditev določa tak instrument tudi, da bi se zagotovilo, da le zavezanci iz člena 5(2)(b) navedene direktive dejansko nosijo breme nadomestila za zasebno reproduciranje.

46

Poleg tega so v skladu s členom 3, točka (h), Direktive 2014/26 prihodki, ki jih organizacija za kolektivno upravljanje pravic v imenu imetnikov pravic prejme v zvezi s pravico do nadomestila, prihodki iz avtorske ali sorodnih pravic. V uvodnih izjavah 2 in 26 iste direktive je pojasnjeno, da te prihodke pobirajo, upravljajo in imetnikom pravic razdeljujejo organizacije za kolektivno upravljanje.

47

V zvezi s tem iz člena 3, točka (a), Direktive 2014/26 izhaja, da organizacija za kolektivno upravljanje pravic pomeni vsako organizacijo, ki je z zakonom ali z dogovorom pooblaščena za upravljanje avtorske ali sorodnih pravic v imenu več kot enega imetnika pravic in v skupno korist teh imetnikov pravic, pri čemer je to njen edini ali glavni namen, ta organizacija pa je lahko v lasti ali pod nadzorom svojih članov. To je tudi praviloma tako v praksi, kot je razvidno iz uvodne izjave 14 Direktive 2014/26. Nazadnje, v členu 3, točka (d), iste direktive je natančneje določeno, da so lahko člani organizacije za kolektivno upravljanje pravic tako imetniki avtorske ali sorodnih pravic kot tudi druge organizacije za kolektivno upravljanje pravic.

48

Iz tega izhaja, da je, kar zadeva upravljanje nadomestila za privatno reproduciranje v smislu člena 5(2)(b) Direktive 2001/29, drugače kot velja za zastopnike dolžnikov tega nadomestila, tako upravljanje po definiciji med nalogami, ki jih je mogoče zaupati organizacijam za kolektivno upravljanje avtorske pravice, kot so organizacije za upravljanje pravic intelektualne lastnine iz zakona o intelektualni lastnini.

49

V zvezi s tem in ob upoštevanju zahtev, navedenih v točki 45 te sodbe, je treba ugotoviti, da ustanovitev pravne osebe – kot je ta, ki je določena z nacionalno ureditvijo iz postopka v glavni stvari – za upravljanje oprostitev plačila in vračil nadomestila za privatno reproduciranje lahko ustreza cilju enostavnosti in učinkovitosti, ki je prav tako v korist dolžnikov navedenega nadomestila, ne da bi bili ti zgolj zato, ker zadevno pravno osebo nadzorujejo organizacije za kolektivno upravljanje avtorske pravice, v položaju, ki je manj ugoden od položaja, v katerem bi bili, če take pravne osebe ne bi bilo.

50

Vendar morajo vsi nacionalni predpisi, ki uvajajo nadomestilo za privatno reproduciranje, določati postopke, ki ob upoštevanju zahtev, navedenih v točki 45 te sodbe, zagotavljajo, da samo zavezanci iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29 dejansko nosijo breme nadomestila za privatno reproduciranje.

51

Natančneje, države članice pravičnega nadomestila ne smejo podrobno urediti tako, da bi bilo vzpostavljeno neupravičeno neenako obravnavanje različnih kategorij gospodarskih subjektov, ki tržijo primerljivo blago, zajeto z izjemo za zasebno reproduciranje, ali različnih kategorij uporabnikov varovanih predmetov (sodba z dne 22. septembra 2016, Microsoft Mobile Sales International in drugi, C‑110/15, EU:C:2016:717, točka 45 in navedena sodna praksa).

52

Te zahteve bi lahko bile ogrožene, če bi se z nacionalno ureditvijo pravni osebi, pooblaščeni za izdajo potrdil o oprostitvi ali za vračilo zneskov, ki so bili neupravičeno plačani iz naslova nadomestila za privatno reproduciranje, priznala diskrecijska pravica, zaradi katere bi bil izid vsake zahteve, vložene z enim ali drugim od teh ciljev, odvisen od elementov primernosti, tako da bi lahko ta pravna oseba z izvajanjem te diskrecijske pravice neupravičeno omejila pravico do oprostitve ali vračila navedenega nadomestila. Z obstojem take diskrecijske pravice bi se namreč lahko porušilo pravično ravnotežje med imetniki pravic in uporabniki varovanih predmetov, za katero se prizadeva v uvodni izjavi 31 Direktive 2001/29. Pooblaščena pravna oseba bi lahko tudi, kot razmišlja predložitveno sodišče, različnim kategorijam subjektov ali uporabnikov, ki pa so v podobnih pravnih in dejanskih položajih, namenilo diskriminatorno obravnavo.

53

Z nacionalno ureditvijo, s katero se določa, da je treba potrdila o oprostitvi in vračila nadomestila za privatno reproduciranje izdati oziroma odobriti v primernem roku in na podlagi objektivnih meril, ki ne vključujejo diskrecijske pravice osebe, pooblaščene za obravnavanje zahtev, ki so za to vložene, pa so načeloma lahko spoštovane zahteve, navedene v točki 45 te sodbe.

54

Poleg tega je za odpravo vsakršnega tveganja pristranskosti take pravne osebe pri izdaji potrdil o oprostitvi in odobritvi vračil ter zato za preprečitev porušenja pravičnega ravnotežja med imetniki pravic in uporabniki varovanih predmetov, za katero se prizadeva v uvodni izjavi 31 Direktive 2001/29, potrebno, da so lahko odločitve te pravne osebe o zavrnitvi izdaje takega potrdila ali odobritve takega vračila predmet nepravdnega ali pravdnega pravnega sredstva pred neodvisnim organom.

55

V obravnavanem primeru se zdi, da člena 10 in 11 kraljeve uredbe 1398/2018 pravno osebo, odgovorno za preučitev zahtev, zavezujeta, da v natančno določenem roku izda potrdilo o oprostitvi ali ugotovi obstoj pravice do vračila, če vlagatelj zahteve predloži zahtevane identifikacijske podatke in podpiše izjave, ki so mu dane na voljo. Poleg tega se zdi, da navedena člena določata možnost, da se pri neodvisnem organu, in sicer ministrstvu za kulturo in šport, vloži pritožba zoper odločitve te pravne osebe o zavrnitvi zahteve za izdajo potrdila o oprostitvi ali odobritvi vračila. V teh okoliščinah se zdi, da ti določbi lahko izpolnjujeta zahteve, navedene v točki 45 te sodbe, kar pa mora preveriti predložitveno sodišče.

56

Na drugem mestu, izjeme iz člena 5 Direktive 2001/29 je treba uporabljati ob spoštovanju načela enakega obravnavanja, določenega v členu 20 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, v skladu s katerim se primerljivi položaji ne smejo obravnavati različno, različni položaji pa se ne smejo obravnavati enako, razen če je takšno obravnavanje objektivno utemeljeno (sodba z dne 22. septembra 2016, Microsoft Mobile Sales International in drugi, C‑110/15, EU:C:2016:717, točka 44 in navedena sodna praksa).

57

Zato tega načela ni mogoče razlagati tako, da nasprotuje zaupanju upravljanja oprostitev plačila in vračil nadomestila za privatno reproduciranje osebi, ki zastopa skupne interese upravičencev do tega nadomestila. Upravičenci in dolžniki nadomestila za privatno reproduciranje so glede tega bremena v skrajno različnih pravnih položajih, tako da navedeno načelo ne more biti kršeno s tem, da zanje na podlagi ureditve nadomestil za privatno reproduciranje veljajo različne pravice in obveznosti.

58

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 in načelo enakega obravnavanja razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere se pravni osebi, ki jo ustanovijo in nadzorujejo organizacije za upravljanje pravic intelektualne lastnine, zaupa upravljanje oprostitev plačila in vračil nadomestila za privatno reproduciranje, če je s to nacionalno ureditvijo določeno, da je treba potrdila o oprostitvi in vračila izdati oziroma odobriti v primernem roku in na podlagi objektivnih meril, ki tej pravni osebi ne dopuščajo, da zahtevo za izdajo takega potrdila ali za odobritev vračila zavrne na podlagi preudarkov, ki zajemajo uporabo diskrecijske pravice, in če so lahko odločitve te pravne osebe o zavrnitvi take zahteve predmet pritožbe pred neodvisnim organom.

59

DAMA izpodbija dopustnost tega vprašanja, ker predložitveno sodišče ne navaja natančno niti določb Direktive 2001/29 niti splošnih načel prava Unije, katerih razlago predlaga.

60

Vendar, glede na načela, na katera je bilo opozorjeno v točkah od 26 do 28 te sodbe, in iz istih razlogov, kot so navedeni v točkah 29 in 30 te sodbe, ta trditev ne vpliva na dopustnost drugega vprašanja.

61

Poleg tega ADEPI in Ventanilla Única Digital trdita, da iz člena 25(7)(b) zakona o intelektualni lastnini in člena 10 kraljeve uredbe 1398/2018 ne izhaja, da bi lahko imela pravna oseba dostop do računovodskih informacij. Položaj, na katerega se sklicuje predložitveno sodišče, naj bi bil torej povsem hipotetičen, zaradi česar naj bi bilo treba drugo vprašanje razglasiti za nedopustno.

62

V zvezi s tem na eni strani zadostuje opozoriti, da so v okviru sodelovanja med Sodiščem in sodišči držav članic, kot ga določa člen 267 PDEU, le nacionalna sodišča, ki odločajo o sporu in morajo prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki jo bodo izdala, pristojna, da ob upoštevanju posebnosti vsake zadeve presodijo o nujnosti sprejetja predhodne odločbe, da bi lahko izdala sodbo, in upoštevnosti vprašanj, ki jih postavijo Sodišču. Zato je Sodišče načeloma zavezano odločiti, če se predložena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije (sodba z dne 12. novembra 2015, Hewlett-Packard Belgium, C‑572/13, EU:C:2015:750, točka 24 in navedena sodna praksa).

63

Ker za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti, lahko Sodišče predlog nacionalnega sodišča tako zavrže samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo pravnih in dejanskih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 12. novembra 2015, Hewlett‑Packard Belgium, C‑572/13, EU:C:2015:750, točka 25 in navedena sodna praksa).

64

Na drugi strani so v okviru postopka iz člena 267 PDEU naloge Sodišča in naloge predložitvenega sodišča jasno ločene in izključno zadnjenavedeno sodišče je pristojno za razlago nacionalne zakonodaje. Tako Sodišče ni pristojno, da bi se v okviru odločanja o predlogu za sprejetje predhodne odločbe izreklo o razlagi nacionalnih določb. Sodišče mora namreč v okviru porazdelitve pristojnosti med sodišči Unije in nacionalnimi sodišči upoštevati dejanski in pravni okvir, v katerega so umeščena vprašanja za predhodno odločanje, kot je opredeljen v predložitveni odločbi (sodba z dne 14. novembra 2019, Spedidam, C‑484/18, EU:C:2019:970, točki 28 in 29).

65

Iz teh elementov izhaja, da razlaga nacionalnega prava, ki sta jo ADEPI in Ventanilla Única Digital navedli v zvezi z informacijami, ki jih lahko zahteva pravna oseba, ne more zadostovati za to, da bi se ovrgla domneva upoštevnosti, navedena v točki 63 te sodbe.

66

Ker drugo vprašanje poleg tega ne spada pod nobenega od treh primerov iz sodne prakse, na katero je bilo opozorjeno v točki 63 te sodbe, je treba ugotoviti, da je to vprašanje dopustno.

67

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 in načelo enakega obravnavanja razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni ureditvi, s katero se pravna oseba, ki jo ustanovijo in nadzorujejo organizacije za upravljanje pravic intelektualne lastnine in ki se ji zaupa upravljanje oprostitev plačila in vračil nadomestila za privatno reproduciranje, pooblasti, da lahko zahteva dostop do informacij, potrebnih za izvajanje nadzornih pooblastil, ki jih ima v zvezi s tem, ne da bi bilo pri njej mogoče podati ugovor zaupnosti poslovnih knjig, ki je določen z nacionalnim pravom.

68

Prvič, navesti je treba, da je možnost zahtevati informacije, ki omogočajo nadzor nad pravilno uporabo nacionalne ureditve nadomestila za privatno reproduciranje, sestavni del izjeme iz člena 5(2)(b) Direktive 2001/29.

69

Iz člena 5(2)(b) in uvodne izjave 35 navedene Direktive 2001/29 namreč izhaja, da morajo v državah članicah, ki so uvedle izjemo privatnega reproduciranja, imetniki pravic prejeti pravično nadomestilo, ki jim bo ustrezno nadomestilo uporabo njihovih varovanih del ali predmetov sorodnih pravic, za katero niso dali dovoljenja. Poleg tega v skladu z odstavkom 5 istega člena uvedba izjeme privatnega reproduciranja ne sme pretirano vplivati na legitimne interese imetnika avtorske pravice. Iz tega izhaja, da te določbe, če naj bi ohranile polni učinek, državi članici, ki je v nacionalno pravo uvedla izjemo privatnega reproduciranja, nalagajo obveznost rezultata, tako da mora ta država v okviru svojih pristojnosti zagotoviti učinkovito pobiranje tega nadomestila, katerega namen je avtorjem nadomestiti škodo, ki so jo utrpeli, zlasti če je ta škoda nastala na ozemlju te države članice (sodbi z dne 16. junija 2011, Stichting de Thuiskopie, C‑462/09, EU:C:2011:397, točki 33 in 34, ter z dne 9. junija 2016, EGEDA in drugi, C‑470/14, EU:C:2016:418, točka 21 in navedena sodna praksa).

70

Tako je v okviru sistema, ki za ugotovitev tako zneskov, dolgovanih iz naslova nadomestila za privatno reproduciranje, kot tudi prodaj, ki jih je treba oprostiti takega nadomestila, temelji na enostranskih izjavah subjektov, to, da se subjekt, ki mu je zaupano upravljanje tega nadomestila, pooblasti za nadzor nad resničnostjo zadevnih izjav, nujen pogoj za zagotovitev učinkovitega pobiranja navedenega nadomestila.

71

Zato mora imeti oseba, pooblaščena za upravljanje sistema nadomestil za privatno reproduciranje, na eni strani možnost preveriti, ali so izpolnjeni pogoji, ki se zahtevajo za pridobitev potrdila o oprostitvi. Če se po tem nadzoru izkaže, da ti pogoji niso izpolnjeni, se z obveznostjo zagotovitve učinkovitega pobiranja nadomestila za privatno reproduciranje zahteva, da se zagotovi, da lahko pravna oseba na drugi strani izračuna in pobere zneske, dolgovane iz naslova tega nadomestila, in to od takrat, ko pogoji za izdajo potrdila o oprostitvi niso bili ali niso več izpolnjeni. Zadevna pravna oseba pa bi bila pri izvajanju teh nalog ovirana, če bi lahko nadzorovana oseba s sklicevanjem na zaupnost poslovnih knjig zavrnila dostop do računovodskih informacij, potrebnih za tako izvajanje.

72

Dodati je treba, da to velja tudi za osebe, ki sicer niso oproščene plačila nadomestila za privatno reproduciranje, kot so proizvajalci, uvozniki ali distributerji, lahko pa ga bodisi prenesejo na svojo stranko, če ta nima potrdila o oprostitvi, bodisi od pravne osebe zahtevajo vračilo tega nadomestila, če njihova stranka tako potrdilo ima. Pravna oseba, ki ji je zaupano upravljanje sistema nadomestil za privatno reproduciranje, mora namreč imeti možnost zahtevati dostop do elementov, ki omogočajo preverjanje nakupov in prodaj, ki so predmet plačila nadomestila za privatno reproduciranje, ter nakupov in prodaj, ki so tega nadomestila oproščeni.

73

Vendar se morajo ti pregledi nanašati izključno na elemente, ki omogočajo na eni strani preveriti, ali so pogoji za upravičenost do oprostitve ali vračila dejansko izpolnjeni, in na drugi strani izračunati zneske, ki jih morebiti iz naslova nadomestila za privatno reproduciranje dolgujejo osebe, ki niso oproščene, kot so proizvajalci, uvozniki ali distributerji, oziroma osebe, ki so neupravičeno pridobile potrdilo o oprostitvi ali vračilo. Če so zadevni elementi zaupni, morajo poleg tega pravna oseba in organizacije za upravljanje pravic, ki se s temi elementi seznanijo v okviru svojih nalog, ohraniti njihovo zaupnost. V obravnavani zadevi pa se zdi, da je namen člena 12(1) kraljeve uredbe 1398/2018, da se naloži taka obveznost, kar mora preveriti predložitveno sodišče.

74

Drugič, iz podobnih razlogov, kot so navedeni v točkah 56 in 57 te sodbe, glede na načelo enakega obravnavanja ne morejo biti vprašljive določbe, kot so določbe zakona o intelektualni lastnini in kot so določbe kraljeve uredbe 1398/2018, ki se nanašajo na prerogative, priznane pravni osebi v okviru upravljanja oprostitev plačila in vračil iz naslova nadomestila za zasebno razmnoževanje.

75

Glede na vse zgornje preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 5(2)(b) Direktive 2001/29 in načelo enakega obravnavanja razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, s katero se pravna oseba, ki jo ustanovijo in nadzorujejo organizacije za upravljanje pravic intelektualne lastnine in ki se ji zaupa upravljanje oprostitev plačila in vračil nadomestila za privatno reproduciranje, pooblasti, da lahko zahteva dostop do informacij, potrebnih za izvajanje nadzornih pooblastil, ki jih ima v zvezi s tem, ne da bi bilo pri njej mogoče podati ugovor zaupnosti poslovnih knjig, ki je določen z nacionalnim pravom, saj je ta pravna oseba zavezana ohraniti zaupnost prejetih informacij.

76

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (peti senat) razsodilo: