–

za Irsko M. Browne, A. Joyce in J. Quaney, agenti, skupaj z M. Gráinne, BL,

–

za madžarsko vlado M. Z. Fehér in R. Kissné Berta, agenta,

–

za avstrijsko vlado J. Schmoll, C. Leeb in A. Posch, agenti,

–

za Evropsko komisijo S. Grünheid in I. Zaloguin, agenta,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 6 PEU, člena 21(1) in člena 67(1) PDEU, člena 6 in člena 45(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina), člena 1(2) in (3) Sporazuma med Evropsko unijo ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško o postopku predaje med državami članicami Evropske unije ter Islandijo in Norveško (UL 2006, L 292, str. 2), ki je bil v imenu Evropske unije odobren s Sklepom Sveta 2014/835/EU z dne 27. novembra 2014 o sklenitvi Sporazuma med Evropsko unijo ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško o postopku predaje med državami članicami Evropske unije ter Islandijo in Norveško (UL 2014, L 343, str. 1) in ki je začel veljati 1. novembra 2019 (v nadaljevanju: Sporazum o postopku predaje), ter člena 8 Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, podpisane 4. novembra 1950 v Rimu (v nadaljevanju: EKČP).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru postopka v zvezi z izvršitvijo naloga za prijetje, ki ga je zoper KT izdalo okrožno državno tožilstvo v Hordalandu (Norveška), v Bolgariji.

3

V preambuli Sporazuma o postopku predaje je navedeno:

„Evropska unija

na eni strani ter

Republika Islandija

in

Kraljevina Norveška

na drugi strani,

v nadaljevanju ,pogodbenice‘, so se –

v želji izboljšati pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah med državami članicami Evropske unije ter [Republiko] Islandijo in [Kraljevino] Norveško brez poseganja v pravila o varstvu osebne svobode,

ob upoštevanju, da sedanji odnosi med pogodbenicami zahtevajo tesno sodelovanje v boju proti kriminalu,

izražajoč medsebojno zaupanje v strukturo in delovanje svojih pravnih sistemov ter v sposobnost vseh pogodbenic, da zagotovijo pravično sojenje,

ob upoštevanju, da sta [Republika] Islandija in [Kraljevina] Norveška izrazili željo po pristopu k sporazumu, ki bi jima omogočil odpravo [pospešitev] dogovorov z državami članicami Evropske unije o izročitvi osumljencev in storilcev kaznivih dejanj ter uporabo postopka predaje državam članicam;

[…]“

4

Člen 1, od (1) do (3), tega sporazuma določa:

„1.   Pogodbenice se zavezujejo, da bodo v skladu z določili tega sporazuma izboljšale postopek predaje zaradi uvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni med državami članicami na eni strani ter Kraljevino Norveško in Republiko Islandijo na drugi strani z upoštevanjem določil Konvencije z dne 27. septembra 1996 o izročitvi med državami članicami Evropske unije kot minimalnih standardov.

2.   Pogodbenice se zavezujejo, da bodo v skladu z določbami tega sporazuma in da bi zagotovile sistem izročitve med državami članicami na eni strani ter Kraljevino Norveško in Republiko Islandijo na drugi, tega zasnovale na mehanizmu predaje na podlagi naloga za prijetje v skladu s pogoji tega sporazuma.

3.   Ta sporazum ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel, zapisanih v [EKČP] ali, če gre za posredovanje [izvršitev s strani] pravosodnih organov države članice, načel iz člena 6 [PEU].“

5

Člen 2(5) navedenega sporazuma določa:

„,Nalog za prijetje‘ je sodna odločba, ki jo izda država zaradi prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države z namenom izvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti.“

6

Členi od 4 do 8 tega sporazuma določajo razloge za neizvršitev naloga za prijetje in pogoje za izvršitev naloga za prijetje.

7

Člen 4, točka 2, Sporazuma o postopku predaje določa:

„Države vzpostavijo obveznost izvršitvenega pravosodnega organa, da zavrne izvršitev naloga za prijetje v naslednjih primerih:

[…]

[…]“

8

Člen 34(1) tega sporazuma določa:

„Brez poseganja v uporabo konvencij v odnosih med državami in tretjimi državami ta sporazum od začetka veljavnosti nadomesti ustrezne določbe naslednjih konvencij, ki se uporabljajo na področju izročitve oseb v odnosih med [Kraljevino] Norveško in [Republiko] Islandijo na eni strani, ter državami članicami na drugi:

[…]“

9

Člen 1 Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 34), kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom Sveta 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009 (UL 2009, L 81, str. 24) (v nadaljevanju: Okvirni sklep 2002/584), določa:

„1.   Evropski nalog za prijetje je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.   Države članice izvršijo vsak evropski nalog za prijetje na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.   Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“

10

Členi od 3 do 5 Okvirnega sklepa 2002/584 določajo razloge za neizvršitev evropskega naloga za prijetje in pogoje, ki se lahko določijo za izvršitev evropskega naloga za prijetje.

11

Člen 3, točka 2, tega okvirnega sklepa določa:

„Izvršitveni pravosodni organ države članice (v nadaljevanju: izvršitveni pravosodni organ) zavrne izvršitev evropskega naloga za prijetje v naslednjih primerih:

[…]

[…]“

12

Člen 31(1) tega okvirnega sklepa določa:

„Brez poseganja v uporabo konvencij v odnosih med državami članicami in tretjimi državami ta okvirni sklep s 1. januarjem 2004 nadomesti ustrezne določbe naslednjih konvencij, ki se uporabljajo na področju izročitve oseb v odnosih med državami članicami:

[…]“

13

KT, ki s svojima otrokoma prebiva v Bolgariji, je na Norveškem kazensko preganjan zaradi dejanj, storjenih na norveškem ozemlju, ki so jih organi, ki vodijo ta pregon, opredelili kot goljufijo, ki je povzročila škodo norveškemu sistemu socialnega zavarovanja.

14

V okviru teh kazenskih pregonov je pristojni norveški organ 26. julija 2018 zoper KT izdal nalog za prijetje, ki je bil razširjen po schengenskem informacijskem sistemu (SIS).

15

KT je bil 25. novembra 2019 ob vstopu na Poljsko prijet na podlagi razpisa ukrepa v SIS za prijetje.

16

Pristojni norveški organ je 27. novembra 2019 izdal nalog za prijetje na podlagi Sporazuma o postopku predaje.

17

Sąd Okręgowy w Warszawie (regionalno sodišče v Varšavi, Poljska) je 15. januarja 2020 izvršitev tega naloga za prijetje zavrnilo na podlagi člena 1(3) tega sporazuma, ker je menilo, da bi predaja KT norveškim organom pomenila kršitev člena 8 EKČP. Po mnenju navedenega sodišča bi taka predaja povzročila namestitev njegovih otrok v rejniško družino in dokončno prenehanje vezi z njunim očetom. Navedeno sodišče je tudi menilo, da lahko norveški organi v zadevnem kazenskem postopku uporabijo druge oblike pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah z Bolgarijo.

18

Sąd Apelacyjny w Warszawie (pritožbeno sodišče v Varšavi, Poljska) je 24. februarja 2020 ustavilo postopek s pritožbo, ki jo je zoper to odločbo vložilo pristojno državno tožilstvo.

19

KT je bil 10. marca 2020 ob vstopu na bolgarsko ozemlje prijet na podlagi razpisa ukrepa v SIS za prijetje, ki je bil zanj še vedno razpisan.

20

Okrožno državno tožilstvo v Hordalandu, Sogn og Fjordane (Norveška), je 12. marca 2020 zoper KT izdalo nov nalog za prijetje v okviru istega kazenskega pregona in na podlagi istih razlogov, kot so tisti, na podlagi katerih je bil izdan nalog za prijetje z dne 27. novembra 2019.

21

Sofiyska gradska prokuratura (mestno državno tožilstvo v Sofiji, Bolgarija) je 16. marca 2020 pri Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji, Bolgarija), ki je predložitveno sodišče, vložilo predlog za izvršitev naloga za prijetje, izdanega 12. marca 2020.

22

V tem okviru se na eni strani navedeno sodišče sprašuje, ali je mogoče v okviru istega kazenskega postopka zoper isto osebo izdati več nalogov za prijetje.

23

V zvezi s tem navaja, da bi bilo glede na podobnosti, ki jih je mogoče ugotoviti med določbami Sporazuma o postopku predaje in ustreznimi določbami Okvirnega sklepa 2002/584, mogoče po analogiji uporabiti sodbo z dne 25. julija 2018, AY (Nalog za prijetje – Priča) (C‑268/17, EU:C:2018:602), v kateri naj bi Sodišče na to vprašanje odgovorilo pritrdilno. Vendar poudarja, da sta bila, drugače kot v zadevi, v kateri je bila izdana navedena sodba, oba naloga za prijetje iz postopka v glavni stvari izdana v okviru iste faze zadevnega kazenskega postopka. Poleg tega naj ta sporazum ne bi vseboval določbe, enakovredne členu 1(2) tega okvirnega sklepa, ki se nanaša na obveznost izvršitve evropskih nalogov za prijetje.

24

Navedeno sodišče se na drugi strani sprašuje, kakšen vpliv ima dejstvo, da je sodišče države članice predhodno zavrnilo izvršitev naloga za prijetje, ki ga je Kraljevina Norveška izdala za isto zahtevano osebo v okviru istega kazenskega postopka.

25

Predložitveno sodišče še dodaja, da je zdravstveno stanje KT krhko in da ga je bilo treba večkrat hospitalizirati.

26

V teh okoliščinah je Sofiyski gradski sad (mestno sodišče v Sofiji) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ti vprašanji:

27

Predložitveno sodišče je predlagalo, naj se ta predlog za sprejetje predhodne odločbe obravnava po nujnem postopku predhodnega odločanja, ki je določen v členu 107 Poslovnika Sodišča.

28

Sodišče je s sklepom z dne 22. februarja 2021 na predlog sodnika poročevalca in po opredelitvi generalnega pravobranilca odločilo, da temu predlogu ni treba ugoditi, ker pogoji glede nujnosti iz člena 107 Poslovnika niso izpolnjeni.

29

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(3) Sporazuma o postopku predaje razlagati tako, da nasprotuje izdaji več zaporednih nalogov za prijetje zahtevane osebe, da bi jo država pogodbenica tega sporazuma predala, potem ko je druga država pogodbenica navedenega sporazuma zavrnila izvršitev prvega naloga za prijetje, ki se nanaša na to osebo.

30

Najprej je treba opozoriti, da so določbe Sporazuma o postopku predaje zelo podobne ustreznim določbam Okvirnega sklepa 2002/584 (sodba z dne 2. aprila 2020, Ruska Federacija,C‑897/19 PPU, EU:C:2020:262, točka 74).

31

V zvezi s tem je treba navesti, da nobena določba navedenega sporazuma ne izključuje izdaje več zaporednih nalogov za prijetje zoper eno osebo, tudi če je bila izvršitev prvega naloga za prijetje, ki je bil izdan zoper to osebo, zavrnjena.

32

Poleg tega je iz člena 1(1) in (2) navedenega sporazuma v povezavi z njegovo preambulo razvidno, da je njegov namen izboljšati in pospešiti pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah med državami članicami na eni strani ter Kraljevino Norveško in Republiko Islandijo na drugi strani z mehanizmom predaje, ki temelji na tesnem sodelovanju med temi državami in na medsebojnem zaupanju, ki so ga navedene države izrazile v strukturi in delovanju svojih pravnih sistemov ter v sposobnosti zagotavljanja pravičnega sojenja.

33

Poleg tega člen 34(1) Sporazuma o postopku predaje, tako kot člen 31(1) Okvirnega sklepa 2002/584, določa, da ta sporazum nadomešča ustrezne določbe konvencij, ki so naštete v njem, med katerimi je zlasti Evropska konvencija o izročitvi, podpisana 13. decembra 1957 v Parizu, v odnosih med državami članicami na eni strani ter Kraljevino Norveško in Republiko Islandijo na drugi strani.

34

Namen sistema predaje, ki ga določa navedeni sporazum, je torej – enako kot to velja za ta okvirni sklep – z uvedbo poenostavljenega in učinkovitejšega sistema predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene storitve kaznivega dejanja, olajšati in pospešiti pravosodno sodelovanje med državami pogodbenicami istega sporazuma ter boriti se proti nekaznovanosti zahtevane osebe, ki se nahaja na ozemlju, ki ni tisto, na katerem naj bi storila kaznivo dejanje.

35

Sistematična prepoved, da odreditveni organ države pogodbenice Sporazuma o postopku predaje izda nov nalog za prijetje, če druga država pogodbenica tega sporazuma zavrne izvršitev prvega naloga za prijetje, pa bi zmanjšala učinkovitost sistema predaje, uvedenega z navedenim sporazumom, in bi povzročila tveganje za nekaznovanost oseb, ki so na begu pred zakonom.

36

Takšna izdaja novega naloga se tako lahko izkaže za potrebno, zlasti po tem, ko so bili odstranjeni elementi, ki so ovirali izvršitev prejšnjega naloga za prijetje, ali kadar odločitev o zavrnitvi izvršitve tega naloga za prijetje ni bila v skladu s sporazumom o postopku predaje, da bi se postopek predaje zahtevane osebe končal in bi se tako spodbudila uresničitev cilja boja proti nekaznovanosti, ki mu sledi ta sporazum (glej po analogiji sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 141).

37

Po drugi strani pa je treba na prvem mestu poudariti, da člen 1(3) navedenega sporazuma določa, da ta sporazum ne spreminja obveznosti spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz EKČP ali, v primeru izvršitve s strani pravosodnega organa države članice, spoštovanja načel iz člena 6 PEU, ki se med drugim nanaša na temeljne pravice iz Listine.

38

Iz tega sledi, da lahko obstoj nevarnosti kršitve temeljnih pravic iz Listine izvršitvenemu pravosodnemu organu dovoljuje, da na podlagi člena 1(3) Sporazuma o postopku predaje izjemoma in na podlagi ustrezne preučitve ne izvrši naloga za prijetje (glej po analogiji sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 72).

39

Zato izdaja naloga za prijetje, katerega izvršitev bi vodila do kršitve Listine in bi jo izvršitveni pravosodni organ v okoliščinah, navedenih v prejšnji točki, moral zavrniti, ni združljiva z načeloma medsebojnega zaupanja in tesnega sodelovanja v boju proti kriminalu, navedenima v točki 32 te sodbe (glej po analogiji sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 142).

40

Zato odreditveni pravosodni organ, če se okoliščine ne spremenijo, ne sme izdati novega naloga za prijetje zoper osebo po tem, ko je izvršitveni pravosodni organ v skladu s členom 1(3) Sporazuma o predaji zavrnil izvršitev prejšnjega naloga za prijetje, izdanega zoper to osebo (glej po analogiji sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 143).

41

Na drugem mestu, ker je lahko posledica izdaje naloga za prijetje prijetje osebe, zoper katero je bil ta nalog izdan, in lahko torej izdaja tega naloga pomeni poseg v svobodo te osebe, mora pravosodni organ, ki namerava izdati nalog za prijetje, preizkusiti, ali je taka izdaja glede na posebne okoliščine obravnavanega primera sorazmerna (glej po analogiji sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 144).

42

Ta pravosodni organ mora v okviru tega preizkusa zlasti upoštevati naravo in težo kaznivega dejanja, zaradi katerega se zahtevana oseba kazensko preganja, posledice, ki jih ima izdaja naloga za prijetje oziroma izdaja več takih nalogov, ki so bili prej že izdani zoper njo, na to osebo, in tudi možnosti za izvršitev morebitnega novega naloga za prijetje (glej po analogiji sodbo z dne 31. januarja 2023, Puig Gordi in drugi, C‑158/21, EU:C:2023:57, točka 145).

43

Glede na vse zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(3) Sporazuma o postopku predaje razlagati tako, da ne nasprotuje izdaji več zaporednih nalogov za prijetje zoper zahtevano osebo, da bi se zagotovilo, da bo država pogodbenica tega sporazuma po tem, ko je druga država pogodbenica navedenega sporazuma zavrnila izvršitev prvega naloga za prijetje, izdanega zoper to osebo, to osebo predala, če izvršitev novega naloga za prijetje ne bi pomenila kršitve te določbe in če je izdaja zadnjenavedenega naloga za prijetje sorazmerna.

44

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba Sporazum o postopku predaje, člen 21(1) in člen 67(1) PDEU ter člen 6 in člen 45(1) Listine razlagati tako, da nasprotujejo temu, da se izvršitev naloga za prijetje s strani države članice zavrne zgolj zato, ker je druga država članica zavrnila izvršitev prvega naloga za prijetje, ki ga je Republika Islandija ali Kraljevina Norveška izdala zoper isto osebo in za ista dejanja.

45

V zvezi s tem je treba poudariti, da Sporazum o postopku predaje res ne vsebuje določbe, enakovredne členu 1(2) Okvirnega sklepa 2002/584, ki se nanaša na obveznost izvršitve evropskih nalogov za prijetje.

46

Vendar, kot je bilo navedeno v točkah od 32 do 34 te sodbe, je namen sistema predaje, ki ga določa navedeni sporazum – enako kot to velja za ta okvirni sklep –z uvedbo poenostavljenega in učinkovitejšega sistema predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene storitve kaznivega dejanja, olajšati in pospešiti pravosodno sodelovanje med državami članicami na eni strani ter Republiko Islandijo in Kraljevino Norveško na drugi strani ter boriti se proti nekaznovanosti zahtevane osebe, ki se nahaja na ozemlju, ki ni tisto, na katerem naj bi storila kaznivo dejanje.

47

Poleg tega je navedeni sporazum strukturiran enako kot navedeni okvirni sklep in v členih od 4 do 8 našteva razloge za neizvršitev naloga za prijetje in pogoje za izvršitev naloga za prijetje, enako kot to določajo členi od 3 do 5 tega okvirnega sklepa.

48

Iz tega sledi, da so države pogodbenice Sporazuma o postopku predaje, čeprav v tem sporazumu ni izrecne določbe v tem smislu, načeloma zavezane k izvršitvi naloga za prijetje, ki ga je izdala druga država pogodbenica navedenega sporazuma, in lahko izvršitev takega naloga zavrnejo le iz razlogov, ki izhajajo iz tega istega sporazuma.

49

Zlasti, kot je bilo opozorjeno v točki 38 te sodbe, lahko obstoj nevarnosti kršitve temeljnih pravic iz Listine izvršitvenemu pravosodnemu organu dovoljuje, da na podlagi člena 1(3) Sporazuma o postopku predaje izjemoma in na podlagi ustrezne preučitve ne izvrši naloga za prijetje.

50

V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je treba, kadar obstajajo resni in utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo zahtevana oseba zaradi predaje državi, ki je izdala nalog, izpostavljena tveganju bistvenega skrajšanja svoje pričakovane življenjske dobe ali hitrega, resnega in nepopravljivega poslabšanja svojega zdravstvenega stanja, prav tako upoštevati to določbo (glej po analogiji sodbo z dne 18. aprila 2023, E. D. L. (Razlog za zavrnitev zaradi bolezni),C‑699/21, EU:C:2023:295, točke 42, 50 in 52).

51

Po drugi strani pa nobena določba Sporazuma o postopku predaje ne določa možnosti, da se zavrne izvršitev naloga za prijetje, če je država pogodbenica tega sporazuma zavrnila izvršitev prvega naloga za prijetje, ki se nanaša na isto osebo in ista dejanja.

52

Tako je treba ugotoviti, da odločitve izvršitvenega organa, da zavrne izvršitev naloga za prijetje, ni mogoče enačiti s „pravnomočno sodbo“ v smislu člena 4, točka 2, navedenega sporazuma, ki edina lahko prepreči, da se to osebo kazensko preganja za ista dejanja v državi, ki je izdala nalog, ali da bi se kazenski pregon začel v kateri koli drugi državi.

53

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se za zahtevano osebo šteje, da ji je bila izrečena pravnomočna sodba za ista dejanja v smislu člena 3, točka 2, Okvirnega sklepa 2002/584, ki po vsebini ustreza členu 4, točka 2, istega sporazuma, kadar je bil kazenski pregon na podlagi kazenskega postopka pravnomočno ustavljen ali kadar so pravosodni organi države članice sprejeli odločbo, s katero je bil obdolženec pravnomočno oproščen v zvezi z očitanimi dejanji (glej v tem smislu sodbo z dne 16. novembra 2010, Mantello,C‑261/09, EU:C:2010:683, točka 45).

54

Preučitev zahteve za predajo pa ne pomeni, da izvršitvena država začne kazenski pregon osebe, katere predaja se zahteva, in ne vključuje vsebinske presoje zadeve.

55

V teh okoliščinah je treba navesti, da čeprav obstoj odločbe izvršitvenega organa države članice o zavrnitvi izvršitve naloga za prijetje, ki ga je izdala Republika Islandija ali Kraljevina Norveška, na podlagi člena 1(3) Sporazuma o postopku predaje nedvomno mora spodbuditi izvršitveni organ druge države članice, na katerega je bil naslovljen nov nalog za prijetje, ki ga je izdala ta država zoper isto osebo za ista dejanja, k pazljivosti, pa ta okoliščina izvršitvenega organa druge države članice ne more razbremeniti obveznosti, da preuči zahtevo za predajo in da sprejme odločbo o izvršitvi naloga za prijetje.

56

Niti iz člena 21(1) ali člena 67(1) PDEU niti iz člena 6 ali člena 45(1) Listine ni mogoče izpeljati drugačnega sklepa.

57

Iz člena 2(5) Sporazuma o postopku predaje je namreč razvidno, da je pojem „nalog za prijetje“ v smislu tega sporazuma opredeljen tako, da se nanaša na sodno odločbo, ki jo izda država pogodbenica navedenega sporazuma zaradi prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države pogodbenice istega sporazuma z namenom uvedbe kazenskega postopka ali izvršitve kazni zapora ali ukrepa, vezanega na odvzem prostosti.

58

Iz tega sledi, da je namen mehanizma predaje, določenega s Sporazumom o postopku predaje, omogočiti prijetje in predajo zahtevane osebe, da storjeno kaznivo dejanje ne ostane nekaznovano in da se ta oseba kazensko preganja ali da prestane zaporno kazen, ki ji je bila izrečena (glej po analogiji sodbo z dne 30. junija 2022, Spetsializirana prokuratura (Informacije o nacionalni odločbi za prijetje),C‑105/21, EU:C:2022:511, točka 74).

59

Prijetje osebe, katere predaja se zahteva z izdajo naloga za prijetje, je zato sestavni del sistema predaje, določenega s tem sporazumom.

60

Čeprav takšno začasno prijetje sicer res pomeni omejitev pravice zahtevane osebe do prostega gibanja ter njene pravice do svobode in varnosti, pa je treba načeloma šteti, da ga upravičuje legitimni cilj preprečiti nekaznovanost te osebe, kar je cilj, ki spada v okvir območja svobode, varnosti in pravice brez notranjih meja, na katerem je zagotovljeno prosto gibanje oseb, določeno v členu 3(2) PEU (glej po analogiji sodbo z dne 12. maja 2021, Bundesrepublik Deutschland (Interpolova rdeča mednarodna tiralica),C‑505/19, EU:C:2021:376, točka 86).

61

Glede na vse te preudarke je treba na drugo vprašanje odgovoriti, da je treba Sporazum o postopku predaje razlagati tako, da nasprotuje temu, da se izvršitev naloga za prijetje s strani ene države članice zavrne zgolj zato, ker je druga država članica zavrnila izvršitev prvega naloga za prijetje, ki ga je Republika Islandija ali Kraljevina Norveška izdala zoper isto osebo in za ista dejanja.

62

Ker je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat) razsodilo: