–

za Antea Polska S.A. Pectore-Eco sp. z o.o. in Instytut Ochrony Środowiska – Państwowy Instytut Badawczy, D. Ziembiński, radca prawny,

–

za Państwowe Gospodarstwo Wodne Wody Polskie P. Daca ter M. Klink in T. Skoczyński, radcowie prawni,

–

za CDM Smith sp. z o.o. F. Łapecki, adwokat, in J. Zabierzewski,

–

za poljsko vlado B. Majczyna in M. Horoszko, agenta,

–

za avstrijsko vlado A. Posch, agent,

–

za Evropsko komisijo P. Ondrůšek, J. Szczodrowski in G. Wils, agenti,

1

Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 18(1) in člena 21(1) Direktive 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES (UL 2014, L 94, str. 65), člena 2, točka 1, Direktive (EU) 2016/943 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2016 o varstvu nerazkritega strokovnega znanja in izkušenj ter poslovnih informacij (poslovnih skrivnosti) pred njihovo protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem (UL 2016, L 157, str. 1) ter člena 1(1) in (3) ter člena 2(1) Direktive Sveta 89/665/EGS z dne 21. decembra 1989 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o uporabi revizijskih postopkov oddaje javnih naročil blaga in gradenj (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 1, str. 246), kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 (UL L 94, str. 1).

2

Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbami Antea Polska S.A., Pectore-Eco sp. z o.o. in Instytut Ochrony Środowiska – Państwowy Instytut Badawczy, ki delujeta skupaj kot en ponudnik (v nadaljevanju: Antea), na eni strani, ter Państwowe Gospodarstwo Wodne Wody Polskie (Nacionalni organ za upravljanje voda na Poljskem, v nadaljevanju: naročnik), na drugi strani, ki ga podpirajo Arup Polska sp. z o.o. (v nadaljevanju: Arup), CDM Smith sp. z o.o. (v nadaljevanju: CDM Smith) in Multiconsult Polska sp. z o.o, Arcadis sp. z o.o. in Hydroconsult sp. z o.o. Biuro Studiów i Badań Hydrogeologicznych i Geofizycznych, ki delujejo skupaj kot en ponudnik (v nadaljevanju: Multiconsult), v zvezi z oddajo javnega naročila družbi CDM Smith.

3

Člen 1 Direktive 89/665, naslovljen „Področje uporabe in zagotovitev revizijskih postopkov“, določa:

1.   Ta direktiva se uporablja za javna naročila iz Direktive [2014/24] […]

[…]

Države članice sprejmejo potrebne ukrepe, da se […] zagotovi učinkovita in zlasti čim hitrejša revizija odločitev, ki so jih sprejeli naročniki, skladno s pogoji, določenimi v členih 2 do 2f te direktive, na podlagi obrazložitve, da so takšne odločitve kršile zakonodajo Skupnosti na področju javnih naročil ali nacionalne predpise o prenosu te zakonodaje.

[…]

3.   Države članice zagotovijo, da so revizijski postopki v skladu z natančnimi pravili, ki jih lahko določi država članica, na voljo vsaj osebam, ki imajo ali so imele interes za dodelitev določenega javnega naročila in ki jim je z domnevno kršitvijo nastala škoda ali bi jim lahko nastala škoda.

[…]“.

4

V uvodnih izjavah 90 in 92 Direktive 2014/24 je navedeno:

[…]

[…]“.

5

Člen 18 te direktive, naslovljen „Načela javnega naročanja“, v odstavku 1 določa:

„Javni naročniki obravnavajo gospodarske subjekte enako in nediskriminatorno ter delujejo transparentno in sorazmerno.

[…]“.

6

Člen 21 navedene direktive, naslovljen „Zaupnost“, določa:

„1.   Brez poseganja v obveznosti v zvezi z objavljanjem obvestil o oddanih javnih naročilih ter obveščanjem kandidatov in ponudnikov iz členov 50 in 55 javni naročnik ne razkrije informacij, ki mu jih gospodarski subjekti predložijo in označijo kot zaupne, vključno, vendar ne omejeno na, tehnične ali poslovne skrivnosti in zaupne vidike ponudb, če v tej direktivi ali nacionalnem pravu, ki velja za javni naročnik, zlasti pa pravu v zvezi z dostopom do informacij, ni določeno drugače.

2.   Javni naročniki lahko določijo zahteve za gospodarske subjekte, katerih namen je varovanje zaupnosti informacij, ki jih javni naročniki dajo na voljo med postopkom javnega naročanja.“

7

Člen 50 iste direktive, naslovljen „Obvestila o oddaji javnega naročila“, določa:

„1.   Javni naročniki pošljejo obvestilo o oddaji javnega naročila z rezultati postopka javnega naročanja najpozneje 30 dni po sklenitvi pogodbe o izvedbi javnega naročila ali okvirnega sporazuma, ki sledi odločitvi o oddaji javnega naročila ali sklenitvi okvirnega sporazuma.

Takšna obvestila vsebujejo informacije, določene v delu D Priloge V […]

[…]

4.   Nekaterih informacij o oddaji javnega naročila ali sklenitvi okvirnega sporazuma se lahko ne objavi, če bi njihovo razkritje oviralo izvajanje zakona ali bi bilo sicer v nasprotju z javnim interesom, če bi škodilo upravičenim poslovnim interesom posameznega javnega ali zasebnega gospodarskega subjekta ali če bi lahko vplivalo na pošteno konkurenco med gospodarskimi subjekti.“

8

Člen 55 Direktive 2014/24, naslovljen „Obveščanje kandidatov in ponudnikov“, določa:

„1.   Javni naročniki čim prej obvestijo vsakega kandidata in ponudnika o sprejetih odločitvah v zvezi s sklenitvijo okvirnega sporazuma, oddajo javnega naročila ali vključitvijo v dinamični nabavni sistem […]

2.   Javni naročnik na zahtevo zadevnega kandidata ali ponudnika čim prej, vsekakor pa v 15 dneh od prejema pisnega zahtevka, obvesti:

[…]

[…]

3.   Javni naročniki se lahko odločijo, da nekaterih informacij o oddaji naročila, sklenitvi okvirnega sporazuma ali vključitvi v dinamični nabavni sistem iz odstavkov 1 in 2 ne objavijo, če bi njihovo razkritje oviralo izvajanje zakona ali bi bilo sicer v nasprotju z javnim interesom, če bi škodilo upravičenim poslovnim interesom posameznega javnega ali zasebnega gospodarskega subjekta ali če bi lahko vplivalo na pošteno konkurenco med gospodarskimi subjekti.“

9

Člen 58 te direktive, naslovljen „Pogoji za sodelovanje“, določa:

„1.   Pogoji za sodelovanje se lahko nanašajo na:

[…]

4.   Glede tehnične in strokovne sposobnosti lahko javni naročniki določijo zahteve, s katerimi zagotovijo, da imajo gospodarski subjekti potrebne človeške in tehnične vire ter izkušnje za izvajanje javnega naročila v skladu z ustreznim standardom kakovosti.

Javni naročniki lahko zlasti zahtevajo, da imajo gospodarski subjekti zadostne izkušnje, ki jih dokažejo z ustreznimi referencami iz prejšnjih naročil. […]

Pri postopkih javnega naročanja blaga, za katero je treba izvesti namestitvena ali inštalacijska dela, ter javnega naročanja storitev ali gradenj se lahko strokovna sposobnost gospodarskih subjektov, da izvedejo storitev ali izvedejo inštalacijska dela ali gradnje, oceni glede na njihove veščine, učinkovitost, izkušnje in zanesljivost.

[…]“.

10

Člen 59 navedene direktive, naslovljen „Enotni evropski dokument v zvezi z oddajo javnega naročila“, določa:

„1.   Ob predložitvi prijav za sodelovanje ali ponudb javni naročniki namesto potrdil, ki jih izdajajo javni organi ali tretje osebe, sprejmejo enotni evropski dokument v zvezi z oddajo javnega naročila (ESPD), ki vključuje posodobljeno lastno izjavo, kot predhodni dokaz, da zadevni gospodarski subjekt izpolnjuje naslednje pogoje:

Če gospodarski subjekt uporablja zmogljivosti drugih subjektov v skladu s členom 63, ESPD vsebuje tudi informacije iz prvega pododstavka tega odstavka v zvezi s temi subjekti.

ESPD vključuje uradno izjavo gospodarskega subjekta, da zadevni razlog za izključitev ne velja in/ali da je zadevni pogoj za sodelovanje izpolnjen, obenem pa zagotavlja ustrezne informacije, ki jih zahteva javni naročnik. […]

[…]

4.   Javni naročnik lahko ponudnike in kandidate kadar koli med postopkom pozove, naj predložijo vsa dokazila ali del dokazil, če je to potrebno, da se zagotovi pravilna izvedba postopka.

[…]“.

11

Člen 60 navedene direktive, naslovljen „Dokazila“, določa:

„1.   Javni naročniki lahko zahtevajo potrdila, izjave in druga dokazila iz odstavkov 2, 3 in 4 tega člena in Priloge XII kot dokaz odsotnosti razlogov za izključitev, navedenih v členu 57, in izpolnjevanja pogojev za sodelovanje v skladu s členom 58.

Javni naročniki ne smejo zahtevati drugih dokazil, razen tistih iz tega člena in člena 62. V zvezi s členom 63 lahko gospodarski subjekti uporabijo vsa ustrezna sredstva, da javnemu naročniku dokažejo, da bodo imeli na voljo potrebna sredstva.

[…]

3.   Kot dokaz o ekonomskem in finančnem položaju gospodarskega subjekta je praviloma mogoče predložiti eno ali več dokazil, naštetih v delu I Priloge XII.

[…]

4.   Dokazila o tehničnih sposobnostih gospodarskega subjekta se lahko glede na vrsto, količino ali pomen ter uporabo gradenj, blaga ali storitev predložijo na enega ali več načinov, naštetih v delu II Priloge XII.

[…]“.

12

Člen 63 Direktive 2014/24, naslovljen „Uporaba zmogljivosti drugih subjektov“, v odstavku 1 določa:

„Glede pogojev v zvezi z ekonomskim in finančnim položajem iz člena 58(3) ter pogojev v zvezi s tehnično in strokovno sposobnostjo iz člena 58(4) lahko gospodarski subjekt po potrebi za posamezno naročilo uporabi zmogljivosti drugih subjektov, ne glede na pravno razmerje med njim in temi subjekti. Glede pogojev v zvezi z izobrazbo in strokovno usposobljenostjo iz točke (f) dela II Priloge XII ali ustreznimi poklicnimi izkušnjami pa lahko gospodarski subjekti uporabijo zmogljivosti drugih subjektov le, če bodo ti izvajali gradnje ali storitve, za katere se zahtevajo te zmogljivosti. Če želi gospodarski subjekt uporabljati zmogljivosti drugih subjektov, javnemu naročniku dokaže, da bo imel na voljo potrebna sredstva, na primer s predložitvijo zagotovil teh subjektov v ta namen.

[…]“.

13

Člen 67 te direktive, naslovljen „Merila za oddajo javnega naročila“, določa:

„1.   Javni naročniki brez poseganja v nacionalne zakone ali druge predpise v zvezi s ceno posameznega blaga ali plačilom posameznih storitev javna naročila oddajo na podlagi ekonomsko najugodnejše ponudbe.

2.   Ekonomsko najugodnejša ponudba z vidika javnega naročnika se določi na podlagi cene ali stroškov, ob uporabi pristopa stroškovne učinkovitosti […] in lahko zajema tudi najboljše razmerje med ceno in kakovostjo, ocenjeno na podlagi meril, ki se nanašajo na kakovost ter okoljske in/ali socialne vidike, povezane s predmetom zadevnega javnega naročila. Takšna merila lahko na primer vključujejo:

Stroškovni dejavnik je lahko tudi fiksna cena ali fiksni stroški, na podlagi katerih gospodarski subjekti med seboj konkurirajo zgolj v zvezi z merili kakovosti.

Države članice lahko določijo, da javni naročniki ne smejo uporabiti zgolj cene ali stroškov kot edinega merila pri oddaji javnega naročila, oziroma lahko omejijo uporabo zadevnih meril na nekatere kategorije javnih naročnikov ali nekatere vrste javnih naročil.

[…]

4.   Merila za oddajo javnega naročila javnemu naročniku ne dajejo neomejene svobode izbire. Zagotavljati morajo možnost učinkovite konkurence, dopolnjujejo pa jih specifikacije, ki omogočajo učinkovito preverjanje informacij, ki jih predložijo ponudniki, da se tako oceni, kako ponudbe izpolnjujejo merila za oddajo javnega naročila. Javni naročniki v primeru dvoma učinkovito preverijo točnost informacij in dokazil, ki so jih predložili ponudniki.

5.   Javni naročnik v dokumentaciji v zvezi z oddajo javnega naročila določi relativni ponder, ki ga dodeli vsakemu merilu, izbranemu za določitev ekonomsko najugodnejše ponudbe, razen če se slednja določi samo na podlagi cene.

[…]“.

14

V Prilogi V k navedeni direktivi, naslovljeni „Informacije, ki jih je treba navesti v obvestilih“, je v delu D z naslovom „Informacije, ki jih je treba navesti v obvestilih o oddaji javnega naročila“ navedeno:

„[…]

[…]

15

Priloga XII k isti direktivi, naslovljena „Dokazila za preverjanje pogojev za sodelovanje“, določa:

„Del I: Ekonomski in finančni položaj

Kot dokaz o finančnem in ekonomskem položaju gospodarskega subjekta je praviloma mogoče predložiti eno ali več naslednjih dokazil:

Del II: Tehnična sposobnost

Dokazila o tehnični sposobnosti gospodarskega subjekta iz člena 58:

[…]“.

16

Člen 1 Direktive št. 2016/943, naslovljen „Predmet urejanja in področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Ta direktiva določa pravila za varstvo pred protipravno pridobitvijo, uporabo in razkritjem poslovnih skrivnosti.

[…]“.

17

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]“.

18

Ustawa Prawo zamówień publicznych (zakon o javnih naročilih) z dne 29. januarja 2004 (Dz. U. 2015, pozicija 2164), v različici, ki se uporablja za spor o glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o javnem naročanju), v členu 8 določa:

„1.   Postopek oddaje javnega naročila je javen.

2.   Javni naročnik lahko dostop do informacij, povezanih s postopkom oddaje javnega naročila, omeji samo v primerih, določenih z zakonom.

2a.   Javni naročnik lahko v razpisni dokumentaciji opredeli zahteve v zvezi z ohranitvijo zaupnosti informacij, ki se v okviru postopka posredujejo gospodarskemu subjektu.

3.   Informacije, ki so poslovna skrivnost v smislu predpisov o preprečevanju nepoštene konkurence, se ne razkrijejo, če je gospodarski subjekt najpozneje do izteka roka za oddajo ponudb ali prijav za sodelovanje v postopku izjavil, da se jih ne sme dati na razpolago, in izkazal, da te informacije pomenijo poslovno skrivnost. Gospodarski subjekt ne more odkloniti razkritja informacij iz člena 86(4) tega zakona. […]“.

19

Člen 86(4) navedenega zakona določa:

„Ime (registrirano trgovsko ime) in naslov ponudnikov ter informacije o ceni, roku za izvedbo naročila, garancijskem roku in plačilnih pogojih, ki so navedeni v ponudbah, se razkrijejo ob njihovem odprtju.“

20

Člen 96 tega zakona določa:

„1.   Naročnik med postopkom javnega naročanja pripravi poročilo, ki vsebuje vsaj:

[…]

[…]

[…]

2.   Ponudbe, izvedenska mnenja, izjave […] obvestila, zahteve, druge dokumente in informacije, ki so jih predložili naročniki in ponudniki, ter javno naročilo, ki je bilo oddano, so priloge k zapisniku.

3.   Zapisnik in priloge k njemu so javni. Priloge k zapisniku se dajo na voljo po izbiri najugodnejše ponudbe ali po razveljavitvi postopka, pri čemer je treba pojasniti, da se ponudbe dajo na voljo od njihovega odpiranja, začetne ponudbe na podlagi povabila k oddaji ponudb in prijave za sodelovanje v postopku od datuma, ko se sporočijo rezultati preverjanja izpolnjevanja pogojev za sodelovanje v postopku.“

21

Člen 11(2) Ustawa o zwalczaniu nieuczciwej konkurencji (zakon o boju proti nelojalni konkurenci) z dne 16. aprila 1993 (kodificirano besedilo, Dz. U. iz leta 2020, pozicija 1913), določa:

„Za poslovno skrivnost se štejejo tehnične, tehnološke, organizacijske informacije podjetja ali druge informacije z gospodarsko vrednostjo, ki kot celota ali v natančni konfiguraciji in sestavi njihovih komponent niso splošno znane ali lahko dosegljive osebam v krogih, ki se običajno ukvarjajo s to vrsto informacij, če je subjekt, pooblaščen za njihovo uporabo ali razpolaganje z njimi, s potrebno skrbnostjo ukrepal, da jih ohrani kot zaupne.“

22

Leta 2019 je naročnik objavil obvestilo o javnem naročilu, ki spada na področje uporabe Direktive 2014/24, za razvoj projektov, ki se nanašajo na okoljsko upravljanje nekaterih vodnih območij na Poljskem. V razpisni dokumentaciji so bili navedeni pogoji za sodelovanje v postopku, zahtevani dokumenti in merila za oddajo tega naročila.

23

V zvezi s tem je bilo v tej razpisni dokumentaciji navedeno, da bodo ponudbe ocenjene na podlagi treh meril, in sicer cene (40 %), zasnove študije (42 %) in opisa načina izvedbe javnega naročila (18 %), pri čemer sta bili zadnji merili v zvezi s kakovostjo ponudbe predmet več podmeril.

24

Po oceni štirih oddanih ponudb je bilo naročilo oddano družbi CDM Smith. Čeprav je bila cena ponudbe družbe Antea nižja od cene ponudbe družbe CDM Smith, je družba Antea dobila nižjo skupno oceno od tiste, ki jo je prejel ta drug ponudnik, saj je ta zadnji prejel več točk v okviru meril kakovosti.

25

Družba Antea je pri predložitvenem sodišču vložila tožbo, s katero je med drugim predlagala odpravo odločbe o oddaji naročila družbi CDM Smith, ponovno preučitev ponudb in razkritje nekaterih informacij.

26

Družba Antea v utemeljitev te tožbe naročniku zlasti očita, da ni razkril informacij, ki so mu jih posredovale družbe CDM Smith, Multiconsult in Arup v zvezi z njihovimi ponudbami. Šlo naj bi zlasti za sezname predhodno opravljenih storitev, sezname oseb, ki naj bi bile v primeru oddaje naročila zadolžene za izvajanje naročila, informacije v zvezi s podizvajalci ali drugimi tretjimi osebami, ki dajejo na razpolago vire in splošneje v zvezi z zasnovo študije in opisom načina izvedbe javnega naročila.

27

Naročnik naj bi s tem, da je sprejel zaupno obravnavanje teh informacij, kršil zakon o javnih naročilih in zakon o boju proti nelojalni konkurenci. Napačno naj bi ugotovil, da so družbe CDM Smith, Multiconsult in Arup dokazale, da so navedene informacije poslovna skrivnost.

28

Naročnik naj poleg tega ne bi izpolnil svoje obveznosti, da na podlagi podmeril, določenih v razpisni dokumentaciji, ustrezno obrazloži oceno vsake od ponudb.

29

Družba Antea meni, da ji je bila odvzeta pravica do učinkovitega pravnega sredstva, ker so bile, prvič, informacije iz ponudb njenih konkurentov obravnavane preveč zaupno, in drugič, ker dodeljene ocene niso bile ustrezno obrazložene. Glede na načeli enakega obravnavanja in preglednosti bi bilo treba pravico do zaupnega obravnavanja nekaterih informacij razlagati ozko. Gospodarski subjekti, ki se odločijo sodelovati v postopku oddaje javnega naročila, morajo sprejeti, da se razkrijejo nekatere informacije o njihovih dejavnostih.

30

Naročnik tem trditvam nasprotuje.

31

Meni, da zasnova študije in opis načina izvedbe javnega naročila vsebujeta študije, pridobljene med preteklimi leti in izpopolnjene za zadevni postopek. Te študije so torej intelektualna lastnina njihovega avtorja.

32

Razkritje teh informacij bi vsekakor lahko škodilo legitimnim interesom ponudnika. Tako naj bi imele informacije, vsebovane v ponudbi družbe CDM Smith, gospodarsko vrednost, ta ponudnik pa naj bi z notranjimi poslovniki sprejel ukrepe, potrebne za to, da ostanejo tajne, in sicer na podlagi pogodbenih klavzul ter navodil za organizacijo dela in varovanja dokumentov. Njihovo razkritje bi konkurentom omogočilo uporabo ponudnikovega tehničnega znanja ter tehničnih ali organizacijskih rešitev, ki jih je ta razvil.

33

V obravnavanem primeru naj bi vsak ponudnik k ponudbi predložil verodostojne in skladne razlage za opredelitev informacij kot poslovnih skrivnosti, na podlagi katerih je bila sprejeta odločitev o odobritvi zahtevane zaupne obravnave. Naročnik v zvezi s tem meni, da načelo preglednosti ne prevlada nad pravico do varstva poslovnih skrivnosti.

34

Zaupnost velja zlasti za sezname oseb, ki so zadolžene za izvedbo naročila. Razkritje takih seznamov, ki vsebujejo informacije, na podlagi katerih je mogoče identificirati strokovnjake, bi ponudnikom lahko povzročilo izgubo delovne sile, saj bi jih lahko poskušali zaposliti konkurenti. Tudi informacije o podizvajalcih ali drugih tretjih osebah naj bi vsebovale podatke o njihovih izvedencih.

35

Naročnik poleg tega opozarja, da je bilo vsako od meril za oddajo uporabljeno v skladu z razpisno dokumentacijo in da je bilo ocenjevanje ponudb glede na ta merila izčrpno obrazloženo.

36

Po mnenju družb CDM Smith in Multiconsult so informacije o organizaciji in načinih izvajanja njunih storitev, kakor so bile posredovane javnemu naročniku, nematerialna sredstva, ki spadajo v „intelektualni kapital“ ponudnika. Če bi se te informacije razkrile, naj bi konkurenti lahko prevzeli zamisli in rešitve, ki so v njih izražene. Poleg tega in v vsakem primeru naj bi imele informacije o človeških virih veliko tržno vrednost in naj bi pomenile poslovno skrivnost.

37

Predložitveno sodišče ugotavlja, da iz člena 96 zakona o javnem naročanju izhaja, da imajo ponudniki načeloma popoln dostop do dokumentov, predloženih v okviru postopkov oddaje javnih naročil. Neobstoj takega dostopa bi po mnenju tega sodišča negativno vplival na zaupanje ponudnikov v odločitve naročnikov in na uveljavljanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

38

Navedeno sodišče navaja, da številni ponudniki zahtevajo zaupno obravnavanje dokumentov, ki jih posredujejo naročnikom, pri čemer trdijo, da so informacije v teh dokumentih poslovne skrivnosti. V skladu s členom 8(3) zakona o javnem naročanju namreč naročniki ne smejo razkriti teh informacij, če je ponudnik to zahteval in predložil potrebna dokazila.

39

Vendar naj bi obstajala negotovost glede obsega člena 21(1) Direktive 2014/24 in upoštevnosti člena 2, točka 1, Direktive 2016/943 v tem okviru. Za zagotovitev čimbolj enotne prakse na področju javnih naročil bi bilo treba določiti razlago navedenega člena 21, ki bi bila med drugim skladna z načeli lojalne konkurence, enakega obravnavanja, preglednosti in sorazmernosti.

40

Po mnenju predložitvenega sodišča za vse informacije, ki so jih ponudniki predložili naročniku, ni mogoče šteti, da zanje velja poslovna skrivnost ali, splošneje, da so zaupne. Če bi zakonodajalec Evropske unije menil, da so vsi podatki iz členov 59 in 60 Direktive 2014/24 in Priloge XII k tej direktivi poslovna skrivnost, bi to navedel. Omogočanje zaupne obravnave informacij, ki jih posredujejo ponudniki, na podlagi preširoke razlage pojma poslovne skrivnosti bi ogrozilo zgoraj navedena načela.

41

To sodišče je predložilo pregled informacij in zlasti elementov študije, ki bi jih moral v obravnavanem primeru vsak ponudnik v skladu z razpisno dokumentacijo predložiti naročniku. Ugotavlja, da čeprav imajo tehnične in metodološke rešitve, ki so bile tako predložene naročniku, intelektualno vrednost in so zato lahko delo, zaščiteno z avtorsko pravico, ni nujno, da so ti elementi poslovna skrivnost.

42

Navedeno sodišče tudi ni prepričano o ustreznosti tveganja „prevzemanja“ strokovnjakov, na katerega se sklicuje naročnik. Tako tveganje naj bi sicer res obstajalo, vendar naj ne bi bilo problematično. Normalno naj bi bilo, da zaposleni iščejo nova delovna mesta in delodajalci iščejo nove zaposlene, zlasti kadar gre za področja, na katerih se zahteva strokovno znanje.

43

Nasprotno pa naj bi bilo za ponudnika problematično dejstvo, da ima zelo malo informacij o ponudbah, ki so jih njegovi konkurenti predložili javnemu naročniku, saj naj bi to oviralo ali celo preprečevalo dejansko uporabo pravnih sredstev. V zvezi s tem se navedeno sodišče sprašuje, ali bi bilo treba tožeči stranki, če bi ugotovilo, da nekateri dokumenti ne bi smeli biti obravnavani kot zaupni, omogočiti, da vloži novo tožbo.

44

Predložitveno sodišče se sprašuje tudi o merilih za oddajo, ki se nanašajo na „zasnovo študije“ in na „opis načina izvedbe javnega naročila“. Sprašuje se, ali taka merila niso preširoka in nejasna. Vsa merila, ki jih določi naročnik, morajo temu naročniku omogočiti, da sprejme odločitev na podlagi objektivnih podatkov, ki jih je mogoče zlahka primerjati in količinsko opredeliti.

45

V teh okoliščinah je Krajowa Izba Odwoławcza (nacionalni revizijski senat, Poljska) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ta vprašanja:

46

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18(1) in člen 21(1) Direktive 2014/24 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji s področja oddaje javnih naročil, ki zahteva, da se informacije, ki jih ponudniki posredujejo naročnikom, razen poslovnih skrivnosti, v celoti objavijo ali sporočijo drugim ponudnikom, in praksi naročnikov, v skladu s katero se sistematično sprejemajo zahteve za zaupno obravnavo na podlagi poslovnih skrivnosti.

47

V zvezi s tem je treba najprej poudariti, da člen 18 Direktive 2014/24 določa načela, ki urejajo oddajo javnih naročil, na katera se nanaša ta direktiva. Kot izhaja iz odstavka 1 te določbe, morajo naročniki gospodarske subjekte obravnavati „enako in nediskriminatorno“ ter med drugim delovati „transparentno“.

48

Vendar ne glede na obveznost naročnikov, da delujejo transparentno, v skladu s členom 21(1) navedene direktive ti subjekti ne smejo razkriti „informacij, ki mu jih gospodarski subjekti predložijo in označijo kot zaupne.“

49

V zvezi s tem je Sodišče že večkrat razsodilo, da je namen pravil Unije na področju javnih naročil predvsem zagotoviti obstoj neizkrivljene konkurence in da je za dosego tega cilja pomembno, da naročniki ne razkrivajo informacij o postopkih oddaje javnih naročil, katerih vsebino bi bilo v tekočih ali v nadaljnjih postopkih oddaje mogoče uporabiti za izkrivljanje konkurence. Ker namreč postopki oddaje javnih naročil temeljijo na zaupanju med naročniki in gospodarskimi subjekti, morajo zadnjenavedeni imeti možnost naročnikom posredovati vse koristne informacije v okviru postopka oddaje naročila, ne da bi se bali, da bi ti tretjim osebam posredovali elemente informacij, katerih razkritje bi lahko navedenim subjektom škodovalo (sodbi z dne14. februarja 2008, Varec, C‑450/06, EU:C:2008:91, točke od 34 do 36, in z dne 7. septembra 2021, Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras, C‑927/19, EU:C:2021:700, točka 115).

50

Zato je treba načelo varstva zaupnih informacij uskladiti z zahtevami po učinkovitem sodnem varstvu. Zato je treba prepoved iz člena 21(1) Direktive 2014/24 presoditi glede na splošno načelo dobrega upravljanja, iz katerega izhaja obveznost obrazložitve. Pri tej presoji je treba zlasti upoštevati dejstvo, da neizbrani ponudnik v primeru neobstoja zadostnih informacij, na podlagi katerih bi lahko preveril, ali odločitev naročnika v zvezi z oddajo naročila vsebuje morebitne napake ali nezakonitosti, v praksi ne bo mogel uveljavljati pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz člena 1(1) in (3) Direktive 89/665 (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2021, Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras, C‑927/19, EU:C:2021:700, točke od 121 do 123).

51

V obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je bila zahteva tožeče stranke v postopku v glavni stvari za dostop do informacij, ki so jih naročnikom predložile družbe CDM Smith, Arup in Multiconsult, preučena na podlagi zakona o javnem naročanju. V skladu s členom 8 tega zakona se poslovne skrivnosti na zahtevo ponudnikov, ki jih imajo, obravnavajo zaupno, medtem ko morajo biti vse druge informacije, ki jih ponudniki posredujejo naročniku, na podlagi člena 96 navedenega zakona objavljene v prilogi k zapisniku, ki ga pripravi ta subjekt.

52

Iz predložitvene odločbe je razvidno tudi, da se pojem „poslovna skrivnost“, ki je v poljskem pravu opredeljen v členu 11(2) zakona o boju proti nelojalni konkurenci, nanaša na informacije, ki imajo gospodarsko vrednost in ki jih osebe, ki običajno poznajo to vrsto zadevnih informacij, ne poznajo ali jim niso zlahka dostopne, če je oseba, pooblaščena za uporabo ali razpolaganje s temi podatki, sprejela skrbne ukrepe za ohranitev njihove zaupnosti.

53

Ta opredelitev v bistvu ustreza opredelitvi pojma poslovne skrivnosti iz člena 2, točka 1, Direktive 2016/943.

54

Poudariti je treba, da niti iz besedila niti iz cilja Direktive 2014/24 ne izhaja, da ta direktiva nasprotuje temu, da bi zakonodajalec države članice uporabil tak pojem za določitev obsega člena 21(1) te direktive.

55

Res je, da se pojem „poslovna skrivnost“, kakor je opredeljen v členu 2, točka 1, Direktive 2016/943 ali v ustrezni določbi nacionalnega prava, le delno prekriva z izrazom „informacij[e] […] predlož[ene] in označ[ene] kot zaupne“, iz člena 21(1) Direktive 2014/24. V skladu z besedilom zadnjenavedene določbe namreč tam navedene informacije zajemajo vključno, vendar „ne omejeno na, tehnične ali poslovne skrivnosti in zaupne vidike ponudb“, kar kaže, kakor je generalni pravobranilec navedel v točkah 34 in 35 sklepnih predlogov, da je varstvo zaupnosti iz Direktive 2014/24 širše od varstva, ki se nanaša le na poslovne skrivnosti. Sodišče je poleg tega že pojasnilo, da pravila na področju pridobitve, uporabe ali nezakonitega razkritja poslovnih skrivnosti v smislu Direktive 2016/943 javnih organov ne odvezujejo obveznosti varstva zaupnosti, ki lahko izhajajo iz Direktive 2014/24 (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2021, Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras, C‑927/19, EU:C:2021:700, točke od 97 do 99).

56

Vendar člen 21(1) Direktive 2014/24 določa, da se prepoved razkritja informacij, predloženih in označenih kot zaupnih, uporablja, „[č]e [v] nacionalnem pravu, ki velja za javn[ega] naročnik[a] […] ni določeno drugače“.

57

Iz tega pojasnila je razvidno, da lahko vsaka država članica tehta med zaupnostjo iz te določbe Direktive 2014/24 in pravili nacionalnega prava, ki sledijo drugim legitimnim interesom, vključno s tistim, ki je izrecno naveden v navedeni določbi, da se zagotovi „dostop do informacij“, da bi se zagotovila največja preglednost postopkov oddaje javnih naročil.

58

Vendar države članice pri izvrševanju svoje diskrecijske pravice, ki jim je priznana s členom 21(1) te direktive, ne smejo – sicer to pomeni poseg v polni učinek prava Unije – uvesti ureditev, ki ne zagotavljajo popolne skladnosti z namenom člena 21(1) navedene direktive, kakor je naveden v točki 49 te sodbe, ki škodijo presoji iz točke 50 te sodbe ali ki spreminjajo ureditev na področju objave oddanih naročil in pravila o obveščanju kandidatov in ponudnikov, določenih v členih 50 in 55 navedene direktive.

59

V zvezi z zadnjenavedenim je treba poudariti, da kakršna koli ureditev zaupnosti, kakor je izrecno določeno v členu 21(1) Direktive 2014/24, ne sme posegati v navedeno ureditev in navedena pravila iz členov 50 in 55 te direktive.

60

V skladu s členom 50(1) navedene direktive mora naročnik po končanju postopka javnega naročanja objaviti obvestilo o oddaji naročila, ki v skladu s Prilogo V, del D, k tej direktivi vsebuje nekatere informacije, ki se med drugim nanašajo na ponudnika, ki mu je bilo naročilo oddano, in na ponudbo, ki jo je ta ponudnik predložil. Vendar člen 50(4) Direktive 2014/24 določa tudi, da se lahko te informacije ne objavijo, če bi njihovo razkritje oviralo izvajanje zakonov ali bi bilo sicer v nasprotju z javnim interesom, bi škodilo upravičenim poslovnim interesom gospodarskega subjekta ali bi lahko izkrivljalo pošteno konkurenco.

61

Poleg tega, čeprav člen 55(2) Direktive 2014/24 vsakemu ponudniku, ki je oddal dopustno ponudbo, izrecno dovoljuje, da od naročnika zahteva, naj mu sporoči razloge za zavrnitev njegove ponudbe, značilnosti in relativne prednosti izbrane ponudbe ter ime izbranega ponudnika, pa je v odstavku 3 tega člena določeno, da se lahko naročnik odloči, da nekaterih od teh informacij ne razkrije, če bi njihovo razkritje oviralo izvajanje zakonov ali bi bilo sicer v nasprotju z javnim interesom, bi škodilo upravičenim poslovnim interesom gospodarskega subjekta ali bi lahko izkrivljalo pošteno konkurenco.

62

Nacionalna zakonodaja, ki nalaga objavo vseh informacij, ki so jih sporočili vsi ponudniki, vključno z izbranim ponudnikom, razen informacij, ki so zajete s pojmom poslovna skrivnost, pa lahko naročniku v nasprotju s tem, kar člena 50(4) in 55(3) Direktive 2014/24 dopuščata, preprečuje, da se na podlagi interesov ali ciljev iz teh določb odloči, da nekaterih informacij ne razkrije, če te informacije ne spadajo pod pojem poslovne skrivnosti.

63

Zato člen 21(1) Direktive 2014/24 v povezavi s členoma 50 in 55 te direktive po eni strani ne nasprotuje temu, da država članica vzpostavi ureditev, ki omejuje obseg obveznosti zaupnega obravnavanja, na podlagi pojma poslovna skrivnost, ki v bistvenem ustreza pojmu iz člena 2, točka 1, Direktive 2016/943. Po drugi strani nasprotuje taki ureditvi, če ta ne vsebuje ustreznega sklopa pravil, ki naročnikom omogoča, da v okoliščinah, v katerih se uporabljata člena 50 in 55, izjemoma zavrnejo razkritje informacij, ki sicer ne spadajo pod pojem poslovnih skrivnosti, vendar morajo ostati nedostopne zaradi interesa ali cilja iz navedenih členov 50 in 55.

64

Nazadnje, v zvezi s prakso, ki jo je opisalo predložitveno sodišče in v skladu s katero naročniki v zadevni državi članici sistematično sprejemajo zahteve ponudnikov, da vse podatke, za katere ne želijo, da bi bili razkriti konkurenčnim ponudnikom, opredelijo kot poslovno skrivnost, je treba ugotoviti, da takšna praksa, če predpostavimo, da je bila dejansko vzpostavljena, česar pa Sodišču ni treba preverjati, lahko ogrozi ne le ravnotežje med načelom preglednosti iz člena 18(1) Direktive 2014/24 in varstvom zaupnosti iz člena 21(1) te direktive, temveč tudi zahteve po učinkovitem sodnem varstvu iz točke 50 te sodbe ter splošno načelo dobrega upravljanja, iz katerega izhaja obveznost obrazložitve.

65

V zvezi s tem je treba spomniti, da naročnik ne more biti vezan zgolj na trditev gospodarskega subjekta, da so posredovane informacije zaupne, ampak mora od tega subjekta zahtevati, da dokaže resnično zaupnost informacij, katerih razkritju nasprotuje (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2021, Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras, C‑927/19, EU:C:2021:700, točka 117).

66

Poleg tega mora naročnik, da bi spoštoval splošno načelo dobrega upravljanja in uskladil varstvo zaupnosti z zahtevami učinkovitega sodnega varstva, svojo odločitev, da nekatere podatke obravnava kot zaupne, ne le obrazložiti, ampak neizbranemu ponudniku, ki te podatke zahteva, v nevtralni obliki posredovati – kolikor je mogoče in če tako posredovanje omogoča ohranitev zaupnosti specifičnih elementov teh podatkov, glede katerih je varstvo iz tega naslova upravičeno – tudi njihovo bistveno vsebino, zlasti vsebino podatkov o odločilnih vidikih svoje odločitve in izbrane ponudbe (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2021, Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras, C‑927/19, EU:C:2021:700, točki 122 in 123).

67

Naročnik lahko tako – če temu ne nasprotuje nacionalno pravo, ki velja zanj – med drugim v obliki povzetka posreduje nekatere vidike kandidature ali ponudbe in njihove tehnične značilnosti, tako da zaupnih informacij ni mogoče identificirati. Tako bo, če so nezaupne informacije primerne za zagotovitev spoštovanja pravice neizbranega ponudnika do učinkovite revizije, tako da bo od subjekta, katerega ponudba je bila izbrana, zahteval, naj mu predloži nezaupno različico dokumentov, ki vsebujejo zaupne informacije (sodba z dne 7. septembra 2021, Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras, C‑927/19, EU:C:2021:700, točki 124 in 125).

68

Glede na vse navedeno je treba na prvo zastavljeno vprašanje odgovoriti, da je treba člena 18(1) in 21(1) v povezavi s členoma 50(4) in 55(3) Direktive 2014/24 razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni zakonodaji s področja oddaje javnih naročil, ki zahteva, da se informacije, ki jih ponudniki posredujejo naročnikom, razen poslovnih skrivnosti, v celoti objavijo ali sporočijo drugim ponudnikom, in praksi naročnikov, v skladu s katero se sistematično sprejemajo zahteve za zaupno obravnavo na podlagi poslovnih skrivnosti.

69

Drugo, tretje in četrto vprašanje, ki jih je treba obravnavati skupaj, se nanašajo zlasti na razlago člena 18(1) in člena 21(1) Direktive 2014/24.

70

Vendar kot je bilo navedeno v točki 59 te sodbe, zadnjenavedena določba med drugim ne posega v ureditev na področju obveščanja kandidatov in ponudnikov, določeno v členu 55 te direktive.

71

Ne glede na obseg člena 21(1) navedene direktive, člen 55(2) te direktive namreč vsakemu ponudniku, ki je oddal dopustno ponudbo, med drugim dovoljuje, da od naročnika zahteva, naj mu sporoči razloge za zavrnitev njegove ponudbe, značilnosti in relativne prednosti izbrane ponudbe ter ime izbranega ponudnika, upoštevati je treba le možnost, ki jo ima naročnik na podlagi odstavka 3 tega člena, da se odloči, da nekaterih od teh informacij ne razkrije, če bi njihovo razkritje oviralo izvajanje zakonov ali bi bilo sicer v nasprotju z javnim interesom, bi škodilo upravičenim poslovnim interesom gospodarskega subjekta ali bi lahko izkrivljalo pošteno konkurenco.

72

Glede na upoštevnost vseh teh določb je treba šteti, da predložitveno sodišče z drugim, tretjim in četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18(1), člen 21(1) in člen 55 Direktive 2014/24 razlagati tako, da mora naročnik ponudniku, čigar dopustna ponudba je bila zavrnjena, dovoliti ali, nasprotno, zavrniti dostop do informacij, ki so jih predložili drugi ponudniki v zvezi z njihovimi ustreznimi izkušnjami in referenčnimi podatki glede teh izkušenj, v zvezi z načrtovanimi projekti, v zvezi z identiteto in strokovno usposobljenostjo oseb, predlaganih za izvedbo naročila, ali podizvajalcev, ter v zvezi z zasnovo projektov, katerih izvedba je predvidena v okviru javnega naročila in opisom načina izvedbe javnega naročila.

73

Najprej, glede ustreznih izkušenj ponudnikov in referenčnih elementov, ki jih ti priložijo svojim ponudbam kot potrditev teh izkušenj in usposobljenosti, je treba ugotoviti, da takih informacij, ki večinoma ustrezajo tistim iz Priloge XII k Direktivi 2014/24, na katero se nanašata zlasti njena člena 60 in 63, ni mogoče šteti za zaupne v celoti.

74

Če gospodarski subjekt sodeluje v postopku oddaje javnega naročila, ne more upravičeno zahtevati, da se seznam sklenjenih pogodb ali izvedenih projektov, na podlagi katerih je pridobil ustrezne izkušnje za zadevno javno naročilo, in reference, ki omogočajo potrditev teh izkušenj, v celoti ali pretežno obravnavajo kot zaupne.

75

Ker namreč izkušnje ponudnika na splošno niso tajne, njegovim konkurentom načeloma ni mogoče odvzeti informacij o teh izkušnjah na podlagi pojma „poslovna skrivnost“, ki se v pravu zadevne države članice uporablja za razmejitev zaupnosti iz člena 21(1) Direktive 2014/24, ali varstva „legitimnih poslovnih interesov“ ali ohranitve „poštene konkurence“ v smislu člena 55(3) te direktive.

76

V vsakem primeru je treba v skladu z načeli, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča in na katera je bilo opozorjeno v točkah 66 in 67 te sodbe, ponudnikom zaradi preglednosti in zagotavljanja spoštovanja zahtev po dobrem upravljanju in učinkovitem sodnem varstvu omogočiti dostop vsaj do bistvene vsebine informacij, ki jih vsak od njih pošlje naročniku v zvezi s svojimi izkušnjami, upoštevnimi za zadevno javno naročilo, in referencami, ki omogočajo potrditev teh izkušenj. Vendar ta dostop ne vpliva na posebne okoliščine v zvezi z nekaterimi naročili, ki se nanašajo na občutljive proizvode ali storitve, ki lahko izjemoma upravičijo zavrnitev informacij glede na katerega od drugih razlogov, navedenih v členu 55(3) Direktive 2014/24, ki se nanašajo na spoštovanje prepovedi ali zahteve, določene z zakonom, ali na varstvo javnega interesa.

77

Dalje, glede informacij o fizičnih in pravnih osebah, vključno s podizvajalci, za katere ponudnik navaja, da se nanje lahko opre pri izvedbi naročila, je treba razlikovati med podatki, ki omogočajo identifikacijo teh oseb, in podatki, ki se, brez možnosti takšne identifikacije, nanašajo na strokovno usposobljenost ali sposobnosti navedenih oseb.

78

Javni naročnik bo moral ugotoviti, ali bi razkritje identitete strokovnjakov ali podizvajalcev, ki so se pri ponudniku zavezali, da bodo prispevali k izvedbi tega naročila v primeru njegove oddaje, pomenilo tveganje, da bi bil ta ponudnik, pa tudi strokovnjaki ali podizvajalci, izpostavljeni kršitvi varstva zaupnosti iz člena 21(1) Direktive 2014/24. Zato mora ta naročnik upoštevati vse upoštevne okoliščine, vključno s predmetom zadevnega javnega naročila, in interes tega ponudnika in teh strokovnjakov ali podizvajalcev, da z enakimi zavezami, o katerih se je pogajal zaupno, sodelujejo v naslednjih postopkih javnega naročanja. Razkritja informacij, posredovanih naročniku v okviru postopka javnega naročanja, ni mogoče zavrniti, če te informacije, čeprav so upoštevne za zadevni postopek javnega naročanja, nimajo nobene gospodarske vrednosti v širšem okviru dejavnosti teh gospodarskih subjektov.

79

Glede na te ugotovitve in če je verjetno, da so ponudnik in izvedenci ali podizvajalci, ki jih je predlagal, ustvarili sinergijo, ki ima tržno vrednost, ni mogoče izključiti, da je treba dostop do poimenskih podatkov v zvezi s temi zavezami zavrniti na podlagi prepovedi razkritja iz člena 21(1) Direktive 2014/24 ali da ga je mogoče zavrniti na podlagi člena 55(3) te direktive.

80

Glede neimenskih podatkov, s katerimi so brez osebne identifikacije navedeni sposobnosti ali strokovna usposobljenost fizičnih ali pravnih oseb, ki sodelujejo pri izvedbi naročila, velikost in sestava tako oblikovanega osebja ali del izvedbe naročila, ki ga ponudnik namerava zaupati podizvajalcem, je treba ob upoštevanju pomembnosti teh podatkov za oddajo naročila šteti, da načelo preglednosti in pravica do učinkovitega pravnega sredstva zahtevata vsaj to, da je bistvena vsebina teh podatkov dostopna vsem ponudnikom.

81

Nazadnje, naročnik mora v zvezi z zasnovo projektov, katerih izvedba je predvidena v okviru javnega naročila, in opisom načina izvedbe javnega naročila preučiti, ali ti pomenijo elemente oziroma vsebujejo elemente, ki so lahko predmet varstva s pravico intelektualne lastnine, zlasti z avtorsko pravico, in tako spadajo v okvir razloga za zavrnitev razkritja iz člena 55(3) Direktive 2014/24, ki se nanaša na izvajanje zakonov.

82

Vendar je treba v zvezi s tem opozoriti, da tudi če se to pojmovanje in ta opis ali njegov del štejeta za dela, varovana z avtorsko pravico, kar pomeni, da se štejeta za izvirna v smislu, da pomenita intelektualne stvaritve avtorja, ki odraža njegovo osebnost (glej v tem smislu sodbo z dne 29. julija 2019, Funke Medien NRW, C‑469/17, EU:C:2019:623, točka 19 in navedena sodna praksa), je to varstvo pridržano za elemente, ki so izraz take stvaritve, in se ne razteza na ideje, postopke, metode delovanja ali matematične pojme kot take (glej v tem smislu sodbo z dne 13. novembra 2018, Levola Hengelo, C‑310/17, EU:C:2018:899, točki 37 in 39 ter navedena sodna praksa). Navedeno varstvo se torej ne nanaša na tehnične ali metodološke rešitve, ki jih ta dela lahko vsebujejo.

83

Poleg tega in neodvisno od vprašanja, ali ti pomenijo ali vsebujejo elemente, ki so varovani s pravico intelektualne lastnine, imata lahko zasnova projektov, katerih izvedba je predvidena v okviru javnega naročila, in opis načina izvedbe zadevnih gradenj ali storitev glede na okoliščine primera poslovno vrednost, ki bi se ji neupravičeno škodovalo, če bi bila ta zasnova in ta opis kot taka razkrita. Njihova objava lahko v takem primeru izkrivi konkurenco, zlasti z zmanjšanjem zmožnosti zadevnega gospodarskega subjekta, da med prihodnjimi postopki javnega naročanja uspe z enako zasnovo in enakim opisom.

84

Možno je torej, da je celoten dostop do informacij o zasnovi projektov, katerih izvedba je predvidena v okviru javnega naročila, in o opisu podrobnih pravil za izvajanje naročila treba zavrniti na podlagi prepovedi razkritja iz člena 21(1) Direktive 2014/24 ali pa da ga je mogoče zavrniti na podlagi člena 55(3) te direktive. Vendar bi bilo za druge ponudnike pretirano težko, če ne celo nemogoče, uveljavljati pravico do učinkovitega pravnega sredstva zoper odločitve naročnika o ocenjevanju ponudb, če nimajo informacij o tej zasnovi ali tem opisu načina. Zato mora biti bistvena vsebina tega dela ponudb dostopna v skladu z načeli, ki izhajajo iz sodne prakse Sodišča, na katero je bilo opozorjeno v točkah 66 in 67 te sodbe.

85

Glede na vse navedeno je treba na drugo, tretje in četrto vprašanje odgovoriti, da je treba člene 18(1), 21(1) in 55 Direktive 2014/24 razlagati tako, da mora naročnik, da bi ugotovil, ali bo ponudniku, čigar dopustna ponudba je bila zavrnjena, dovolil ali, nasprotno, zavrnil dostop do informacij, ki so jih predložili drugi ponudniki v zvezi z njihovimi ustreznimi izkušnjami in referenčnimi podatki glede teh izkušenj, v zvezi z načrtovanimi projekti, v zvezi z identiteto in strokovno usposobljenostjo oseb, predlaganih za izvedbo naročila, ali podizvajalcev, ter v zvezi z zasnovo projektov, katerih izvedba je predvidena v okviru naročila, in opisom načina izvedbe tega naročila, presoditi, ali imajo te informacije tržno vrednost, ki ni omejena le na zadevno javno naročilo, saj bi njihovo razkritje lahko škodovalo legitimnim poslovnim interesom ali pošteni konkurenci. Poleg tega lahko javni naročnik zavrne dostop do teh informacij, če bi njihovo razkritje oviralo izvajanje zakonov ali bi bilo sicer v nasprotju z javnim interesom, čeprav te informacije nimajo take tržne vrednosti. Če se zavrne celoten dostop do informacij, mora naročnik navedenemu ponudniku omogočiti dostop do bistvene vsebine teh informacij, tako da se zagotovi spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

86

Peto vprašanje temelji na dejanski predpostavki, da naročniki v državi članici predložitvenega sodišča sistematično sprejemajo zahteve ponudnikov, naj se informacije iz ponudb, ki so odločilne glede na merila za oddajo naročila, ki jih je izbral naročnik, obravnavajo kot zaupne. Iz tega naj bi sledilo, da noben ponudnik ne more oblikovati mnenja o kakovosti ponudb konkurentov. V takih okoliščinah noben ponudnik ne bi mogel vedeti, ali je bilo naročilo oddano na podlagi objektivne ali arbitrarne primerjave.

87

Ne da bi moralo Sodišče v okviru postopka predhodnega odločanja preučiti, ali ta predpostavka dejansko ustreza praksi naročnikov v tej državi članici, je treba poudariti, da iz točk od 71 do 85 te sodbe izhaja, da informacij iz ponudb, ki so upoštevne za ocenjevanje teh ponudb in oddajo naročila na podlagi meril iz obvestila o javnem naročilu in razpisne dokumentacije, ni mogoče sistematično in v celoti opredeliti kot zaupne. Iz tega sledi, da Direktiva 2014/24 nasprotuje praksi, kakršna je ta, ki je v petem vprašanju opisana kot dejanska predpostavka tega vprašanja. Zato na to vprašanje, ki se nanaša na merila za oddajo naročila, ki se lahko uporabijo v primeru take prakse zaupne obravnave, ni treba odgovoriti.

88

Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 18(1) Direktive 2014/24 v povezavi z njenim členom 67(4) razlagati tako, da nasprotuje temu, da se med merila za oddajo naročila vključita „zasnova študije“ projekta, katerega izvedba je predvidena v okviru zadevnega javnega naročila, in „opis načina izvedbe“ tega naročila.

89

Te določbe Direktive 2014/24 nalagajo spoštovanje načel preglednosti in enakega obravnavanja, ki omogočata zagotavljanje pogojev učinkovite konkurence.

90

Kot je poleg tega poudarjeno v uvodni izjavi 90 te direktive, bi bilo treba javna naročila oddati na podlagi meril, ki zagotavljajo skladnost s temi načeli, da bi tako zagotovili objektivno primerjavo relativne vrednosti ponudb, da bi določili, katera je na podlagi najboljšega razmerja med kakovostjo in ceno ekonomsko najugodnejša ponudba. V ta namen imajo javni naročniki možnost, da ustrezne standarde kakovosti določijo s tehničnimi specifikacijami ali pogoji za izvedbo javnega naročila. Podobno je v uvodni izjavi 92 navedene direktive navedeno, da morajo ekonomska in kvalitativna merila, ki jih določi naročnik, omogočati primerjalno oceno ravni izvedbe, ki jo ponuja posamezni ponudnik.

91

Zato je pomembno, da merila za oddajo naročila naročniku ne dajejo brezpogojne svobode izbire (sodba z dne 20. septembra 2018, Montte, C‑546/16, EU:C:2018:752, točka 31 in navedena sodna praksa). Zato je treba, kot izhaja iz člena 67(4) Direktive 2014/24, tem merilom priložiti dodati pojasnila, na podlagi katerih je mogoče konkretno preveriti informacije, ki so jih predložili ponudniki za oceno, v kolikšni meri ponudbe izpolnjujejo navedena merila.

92

Če torej naročnik, kot v tem primeru, določi merila za ocenjevanje kakovosti ponudb, se ta merila ne morejo omejiti na sklicevanje na zasnovo študije projektov, ki naj bi se izvedli v okviru zadevnega naročila, ali na opis načina izvedbe tega naročila, ki jih je opisal ponudnik, temveč morajo biti opremljena s podrobnostmi, ki omogočajo dovolj konkretno primerjalno oceno ponujene ravni izvedbe. V primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem merila glede kakovosti skupaj ustrezajo 60 % točk, ki jih je mogoče dodeliti za ocenjevanje ponudbe, morajo biti ta merila še toliko bolj natančno določena, da se zagotovi objektivna primerjava in prepreči tveganje samovoljnega obravnavanja.

93

Taka pojasnila je zlasti mogoče zagotoviti z določitvijo podmeril.

94

Če se storitev, ki je predmet naročila, kot v postopku v glavni stvari, nanaša na storitev razvoja projektov, bi bilo treba med drugim upoštevati izobrazbo in poklicne izkušnje članov skupine, predlagane za izvedbo zadevnega naročila (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2015, Ambisig, C‑601/13, EU:C:2015:204, točke od 31 do 34).

95

V obravnavanem primeru mora predložitveno sodišče preveriti, ali so bila podmerila v zvezi z „zasnovo študije“ in „opisom načina izvedbe naročila“ dovolj natančna, da lahko naročnik konkretno in objektivno oceni predložene ponudbe.

96

Glede na zgoraj navedeno je treba na šesto vprašanje odgovoriti, da je treba člen 18(1) Direktive 2014/24 v povezavi z njenim členom 67(4) razlagati tako, da ne nasprotuje temu, da se med merila za oddajo naročila vključita „zasnova študije“ projekta, katerega izvedba je predvidena v okviru zadevnega javnega naročila, in „opis načina izvedbe“ tega naročila, če so tem merilom priložena pojasnila, na podlagi katerih lahko naročnik konkretno in objektivno oceni predložene ponudbe.

97

Kot je razvidno iz elementov spora o glavni stvari, povzetih v točkah od 25 do 27 te sodbe, je družba Antea v postopku v glavni stvari vložila tožbo, s katero predlaga odpravo odločbe o oddaji javnega naročila, med drugim zato, ker po sprejetju te odločbe ni imela dostopa do informacij, ki so jih njeni konkurenti, med katerimi je izbrani ponudnik, posredovali javnemu naročniku.

98

Predložitveno sodišče s sedmim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člen 1(1) in (3) Direktive 89/665 razlagati tako, da če se pri obravnavi zahteve za revizijo zoper odločbo o oddaji javnega naročila ugotovi obveznost naročnika, da tožeči stranki razkrije informacije, ki so bile neupravičeno obravnavane kot zaupne, mora ta ugotovitev privesti tudi do tega, da ta naročnik sprejme novo odločbo o oddaji naročila, da bi tožeči stranki omogočil novo revizijo.

99

Iz člena 1(1) Direktive 89/665 izhaja, da so lahko odločitve, ki jih sprejme naročnik v postopku javnega naročanja, ki ga ureja pravo Unije, lahko predmet učinkovite in kar najhitrejše revizije, ki omogoča izpodbijanje skladnosti teh odločitev z nacionalnimi predpisi o prenosu tega prava. Ta člen 1 poleg tega v odstavku 3 določa, da morajo biti te revizije na voljo vsaj osebam, ki imajo oziroma so imele interes za dodelitev določenega javnega naročila in ki jim je z domnevno kršitvijo nastala škoda ali bi jim lahko nastala škoda.

100

Navedeni člen 1 je tako namenjen zaščiti gospodarskih subjektov pred samovoljnim ravnanjem naročnikov z zagotavljanjem, da v vseh državah članicah obstajajo pravna sredstva, ki zagotavljajo učinkovito uporabo pravil Unije na področju oddaje javnih naročil, zlasti v fazi, ko je kršitve še mogoče popraviti. Cilj Direktive 89/665 je torej polno spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva in nepristranskega sodišča iz člena 47, prvi in drugi odstavek, Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2021, Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras, C‑927/19, EU:C:2021:700, točki 127 in 128).

101

Nacionalno sodišče, ki odloča o tožbi v zvezi s postopkom oddaje javnega naročila, mora za spoštovanje te pravice do učinkovitega pravnega sredstva preveriti – ob upoštevanju obveznosti naročnika, da neizbranemu ponudniku zagotovi dovolj informacij za zaščito navedene pravice do učinkovitega pravnega sredstva in pravice drugih gospodarskih subjektov do varstva zaupnosti – da je naročnik upravičeno menil, da so informacije, katerih razkritje tožeči stranki je zavrnil, zaupne. Za to mora to sodišče celovito preučiti vse upoštevne dejanske in pravne elemente. Zato mora imeti na voljo potrebne informacije, vključno s podatki, ki so bili obravnavani kot zaupni, da lahko ob popolnem poznavanju dejstev sprejme odločitev (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2021, Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras, C‑927/19, EU:C:2021:700, točki 129 in 130).

102

Kadar nacionalno sodišče po koncu tega preverjanja ugotovi, da so bile nekatere informacije napačno opredeljene kot zaupne, mora imeti možnost, da odpravi odločbo naročnika o zavrnitvi razkritja teh informacij in po potrebi odločbo o zavrnitvi upravne pritožbe zoper to zavrnitev. Poleg tega mora imeti navedeno sodišče, če nacionalno pravo to dopušča, možnost, da v zvezi s tem samo sprejme novo odločbo (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2021, Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras, C‑927/19, EU:C:2021:700, točka 136).

103

Glede učinkov nerazkritja navedenih informacij na zakonitost postopka oddaje javnega naročila in tako na odločitev o oddaji naročila na podlagi določb Direktive 89/665 ni mogoče ugotoviti, v skladu s katerimi postopkovnimi pravili mora nacionalno sodišče preučiti te učinke. Zato mora vsaka država članica določiti te postopke, ki morajo v skladu s členom 1(3) te direktive omogočati vsem osebam, ki imajo ali so imele interes za pridobitev določenega javnega naročila in ki jim je z domnevno kršitvijo nastala škoda ali bi jim lahko nastala škoda, da učinkovito in hitro izpodbijajo odločitve naročnikov (glej v tem smislu sodbo z dne 7. septembra 2021, Klaipėdos regiono atliekų tvarkymo centras, C‑927/19, EU:C:2021:700, točka 136).

104

Zato mora v primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari, v katerem tožeča stranka predlaga odpravo odločbe o oddaji naročila, zlasti ker naj bi bile nekatere informacije napačno opredeljene kot zaupne, sodišče, ki odloča o zadevi, preučiti, ali bi te informacije dejansko morale biti razkrite, in če je odgovor pritrdilen, presoditi, ali je bila tožeči stranki zaradi nerazkritja navedenih informacij odvzeta možnost vložitve učinkovitega pravnega sredstva zoper to odločbo o oddaji.

105

To sodišče mora nato zagotoviti, da se odpravi vsakršna morebitna ugotovljena kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva.

106

V tem okviru mora med drugim upoštevati ustaljeno sodno prakso Sodišča, v skladu s katero je cilj, določen v členu 1 Direktive 89/655, zagotoviti učinkovita pravna sredstva zoper kršitve določb, ki se uporabljajo na področju oddaje javnih naročil, mogoče doseči le, če začne rok za vložitev pravnega sredstva zoper zadevno odločbo teči šele, ko je tožeča stranka izvedela ali bi morala vedeti za zatrjevano kršitev navedenih določb (sodbi z dne 28. januarja 2010, Uniplex (UK), C‑406/08, EU:C:2010:45, točka 32, in z dne 8. maja 2014, Idrodinamica Spurgo Velox in drugi, C‑161/13, EU:C:2014:307, točka 37, ter sklep z dne 14. februarja 2019, Cooperativa Animazione Valdocco, C‑54/18, EU:C:2019:118, točka 45).

107

Če torej nacionalno procesno pravo sodišču, ki odloča o tožbi zoper odločbo o oddaji javnega naročila, ne bi omogočalo, da med postopkom sprejme ukrepe, s katerimi se ponovno vzpostavi spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, mora to sodišče, če se izkaže, da je bila ta pravica kršena zaradi nerazkritja informacij, bodisi odpraviti to odločbo o oddaji bodisi šteti, da lahko tožeča stranka vloži novo tožbo zoper že sprejeto odločbo o oddaji, pri čemer rok za to začne teči šele, ko ima ta stranka dostop do vseh podatkov, ki so bili neupravičeno označeni kot zaupni.

108

Zato je treba na sedmo vprašanje odgovoriti, da je treba člen 1(1) in (3) Direktive 89/665 razlagati tako, da če se pri obravnavi pravnega sredstva, vloženega zoper odločbo o oddaji javnega naročila, ugotovi obveznost naročnika, da tožeči stranki razkrije informacije, ki so bile napačno obravnavane kot zaupne, in kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva zaradi nerazkritja teh informacij, ta ugotovitev ne sme nujno voditi do tega, da naročnik sprejme novo odločbo o oddaji naročila, če nacionalno procesno pravo sodišču, ki obravnava zadevo, omogoča, da med postopkom sprejme ukrepe, s katerimi ponovno vzpostavi spoštovanje pravice do učinkovitega pravnega sredstva, ali da upošteva, da lahko tožeča stranka vloži novo pravno sredstvo zoper že sprejeto odločitev o oddaji naročila. Rok za vložitev takega pravnega sredstva začne teči šele, ko ima ta tožeča stranka dostop do vseh informacij, ki so bile neupravičeno opredeljene kot zaupne.

109

Ker je ta postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat) razsodilo: