–

za CR, AY, ML in BQ M. Basun, D. Er in A. Esser, Rechtsanwälte,

–

za BMW Bank GmbH A. Ederle in R. Hall, Rechtsanwälte,

–

za C. Bank AG T. Winter, Rechtsanwalt,

–

za Volkswagen Bank GmbH in Audi Bank I. Heigl, T. Winter in B. Zerelles, Rechtsanwälte,

–

za nemško vlado J. Möller, U. Bartl, M. Hellmann in U. Kühne, agenti,

–

za Evropsko komisijo G. Goddin, B.‑R. Killmann in I. Rubene, agenti,

1

Predlogi za sprejetje predhodne odločbe se nanašajo na razlago člena 2(a) in (b) Direktive Evropskega parlamenta in Sveta 2002/65/ES z dne 23. septembra 2002 o trženju finančnih storitev potrošnikom na daljavo in o spremembi Direktive Sveta 90/619/EGS ter direktiv 97/7/ES in 98/27/ES (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 6, zvezek 4, str. 321), člena 3(c), člena 10(2)(l), (p), (r) in (t) ter člena 14(1) Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL 2008, L 133, str. 66), člena 2, točke 7, 9 in 12, ter člena 16(l) Direktive 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL 2011, L 304, str. 64) ter člena 267, drugi odstavek, PDEU.

2

Ti predlogi so bili vloženi v okviru sporov med VK in družbo BMW Bank GmbH (zadeva C‑38/21), F. F. in družbo C. Bank AG (zadeva C‑47/21) ter CR in družbo Volkswagen Bank GmbH in AY, ML in BQ in družbo Audi Bank (zadeva C‑232/21) v zvezi z uveljavljanjem pravice VK, F. F., CR, AY, ML in BQ do odstopa od pogodb, ki so jih ti kot potrošniki sklenili s temi bankami.

3

V uvodnih izjavah 14, 15 in 19 Direktive 2002/65 je navedeno:

[…]

4

Člen 1 Direktive 2002/65, naslovljen „Predmet in področje uporabe“, v odstavku 1 določa:

„Predmet te direktive je približati zakone in druge predpise držav članic na področju trženja finančnih storitev potrošnikom na daljavo.“

5

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi pomeni:

[…].“

6

Člen 6 navedene direktive, naslovljen „Pravica do odstopa od pogodbe“, določa:

„1.   Države članice zagotovijo, da lahko potrošnik v 14 koledarskih dneh odstopi od pogodbe, ne da bi moral plačati kazen ali navesti razlog. […]

[…]

2.   Pravica do odstopa od pogodbe se ne uporablja za:

[…]

[…].“

7

V uvodnih izjavah od 7 do 10, 31, 34 in 35 Direktive 2008/48 je navedeno:

[…]

[…]

[…].“

8

Člen 1 Direktive 2008/48, naslovljen „Vsebina“, določa:

„Namen te direktive je uskladiti [harmonizirati] nekatere vidike zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi s pogodbami, ki zajemajo potrošniške kredite.“

9

Člen 2 te direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za kreditne pogodbe.

2.   Ta direktiva se ne uporablja za naslednje:

[…]

[…].“

10

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve:

[…]

[…]

[…]

[…].“

11

Člen 10 Direktive 2008/48, naslovljen „Informacije, ki se morajo vključiti v kreditne pogodbe“, v odstavku 2 določa:

„Kreditna pogodba jasno in jedrnato navaja:

[…]

[…]

[…]

[…]

[…].“

12

Člen 14 te direktive, naslovljen „Pravica do odstopa“, določa:

„1.   Potrošnik lahko v roku štirinajstih koledarskih dni odstopi od kreditne pogodbe brez navedbe razloga.

Ta rok za odstop se začne:

[…]

3.   Če potrošnik uveljavlja pravico do odstopa:

4.   Če dajalec kredita ali tretja oseba na podlagi dogovora med tretjo osebo in dajalcem kredita opravi pomožno storitev, povezano s kreditno pogodbo, potrošnika ta pomožna storitev preneha zavezovati, če uveljavi pravico do odstopa od kreditne pogodbe v skladu s tem členom.

[…].“

13

Člen 22 navedene direktive, naslovljen „Usklajevanje [Harmonizacija] in obveznost izvajanja te direktive“, v odstavku 1 določa:

„Če ta direktiva vsebuje usklajene [harmonizirane] določbe, države članice ne smejo ohraniti ali uvesti v svoje nacionalno pravo drugih določb, razen tistih, določenih v tej direktivi.“

14

V uvodnih izjavah od 20 do 22, 37 in 49 Direktive 2011/83 je navedeno:

[…]

[…]

15

Člen 2 te direktive, naslovljen „Opredelitev pojmov“, določa:

„V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

[…]

[…].“

16

Člen 3 navedene direktive, naslovljen „Področje uporabe“, določa:

„1.   Ta direktiva se uporablja za kakršno koli pogodbo, sklenjeno med trgovcem in potrošnikom, pod pogoji in v obsegu, določenimi v njenih določbah. Uporablja se tudi za pogodbe za dobavo vode, plina, električne energije ali daljinskega ogrevanja, vključno s strani javnih ponudnikov, kadar ta dobava poteka na pogodbeni podlagi.

[…]

3.   Ta direktiva se ne uporablja za pogodbe:

[…]

(d) za finančne storitve;

[…].“

17

Člen 6 te direktive, naslovljen „Obveznosti glede informacij v zvezi s pogodbami, sklenjenimi na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov“, v odstavku 1 določa:

„1.   Preden pogodba, sklenjena na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ali kaka druga podobna ponudba, potrošnika zavezuje, trgovec potrošniku na jasen in razumljiv način zagotovi naslednje informacije:

[…]

[…]

[…]

[…].“

18

Člen 9 Direktive 2011/83, naslovljen „Pravica do odstopa od pogodbe“, določa:

„1.   Razen kadar se uporabljajo izjeme iz člena 16, ima potrošnik na voljo 14 dni, da brez obrazložitve odstopi od pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ne da bi imel zaradi tega poleg stroškov iz člena 13(2) in člena 14 še druge stroške.

2.   Brez poseganja v člen 10 se odstopni rok iz odstavka 1 tega člena izteče po 14 dneh:

[…].“

19

Člen 16 te direktive, naslovljen „Izjeme od pravice do odstopa od pogodbe“, določa:

„Države članice ne zagotovijo pravice do odstopa od pogodbe iz členov 9 do 15 pri pogodbah, sklenjenih na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, kar zadeva:

[…]

[…]

[…].“

20

Člen 25 Grundgesetz für die Bundesrepublik Deutschland (temeljni zakon Zvezne republike Nemčije, v nadaljevanju: temeljni zakon) določa:

„Splošna pravila mednarodnega prava so sestavni del zveznega prava. Imajo prednost pred zakoni ter neposredno ustvarjajo pravice in obveznosti za prebivalce na zveznem ozemlju.“

21

Člen 242 Bürgerliches Gesetzbuch (civilni zakonik, v nadaljevanju: BGB), naslovljen „Izpolnitev v dobri veri“, določa:

„Dolžnik mora svoje obveznosti izpolnjevati v dobri veri ob upoštevanju sprejetih poslovnih običajev.“

22

Člen 247 BGB, naslovljen „Temeljna obrestna mera“, določa:

„1.   Temeljna obrestna mera je 3,62 %. Vsako leto 1. januarja in 1. julija se prilagodi za število odstotnih točk, za katero se je od zadnje prilagoditve zvišala ali znižala referenčna vrednost. Referenčna vrednost je enaka obrestni meri, ki jo Evropska centralna banka določi za zadnjo operacijo glavnega refinanciranja, ki jo je opravila pred prvim koledarskim dnem ustreznega polletja.

2.   Deutsche Bundesbank [nemška zvezna banka] objavi veljavno temeljno obrestno mero v Bundesanzeiger [zvezni uradni list] nemudoma po datumih, navedenih v drugem stavku odstavka 1.“

23

Člen 273 BGB, naslovljen „Ugovor neizpolnitve“, v odstavku 1 določa:

„Če ima dolžnik zapadlo terjatev zoper upnika v okviru istega pravnega razmerja, kot je tisto, na katerem temelji obveznost, lahko zavrne izpolnitev svoje obveznosti, dokler ni izpolnjena obveznost do njega, razen če glede dolžniškega razmerja ni določeno drugače (ugovor neizpolnitve).“

24

Člen 274 BGB, naslovljen „Učinek ugovora neizpolnitve“, določa:

„1.   Kar zadeva upnikovo tožbo, je edini učinek sklicevanja na ugovor neizpolnitve ta, da mora biti dolžniku naložena izpolnitev v zameno za prevzem izpolnitve obveznosti do njega (hkratna izpolnitev).

2.   Upnik lahko na podlagi take naložitve zahteva izvršbo svoje terjatve, ne da bi bila izpolnjena njegova obveznost, če je dolžnik v zamudi s prevzemom.“

25

Člen 288 BGB, naslovljen „Zamudne obresti in druga nadomestila za zamudo“, v odstavku 1 določa:

„Na vsako zapadlo denarno obveznost se v obdobju zamude obračunajo obresti. Letna obrestna mera zamudnih obresti je temeljna obrestna mera, povečana za pet odstotnih točk.“

26

Člen 293 BGB, naslovljen „Zamuda upnika“, določa:

„Upnik pride v zamudo, če ne sprejme ponujene izpolnitve.“

27

Člen 294 BGB, naslovljen „Dejanska ponudba“, določa:

„Izpolnitev mora biti upniku dejansko ponujena natančno tako, kot mora biti izpolnjena.“

28

Člen 295 BGB, naslovljen „Ustna ponudba“, določa:

„Ustna ponudba dolžnika zadostuje, če mu je upnik zagotovil, da ne bo sprejel izpolnitve obveznosti ali če je za izpolnitev obveznosti potrebno upnikovo ukrepanje, zlasti kadar mora sam prevzeti stvar. Ponudba za izpolnitev obveznosti je enakovredna zahtevi, naslovljeni na upnika, naj izvede potrebno dejanje.“

29

Člen 312b BGB, naslovljen „Pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov“, določa:

„(1)   Pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, so pogodbe,

Osebe, ki nastopajo v imenu ali po naročilu trgovca, se obravnavajo kot trgovec.

(2)   Poslovni prostori v smislu odstavka 1 so nepremični maloprodajni prostori, v katerih trgovec stalno izvaja svojo dejavnost, in premični maloprodajni prostori, v katerih trgovec običajno izvaja svojo dejavnost. Maloprodajni prostori, v katerih oseba, ki nastopa v imenu ali po naročilu trgovca, stalno ali običajno izvaja svojo dejavnost, se obravnavajo kot prostori trgovca.“

30

Člen 312c BGB, naslovljen „Pogodbe, sklenjene na daljavo“, določa:

„1.   Pogodbe, sklenjene na daljavo, so pogodbe, pri katerih trgovec ali oseba, ki nastopa v njegovem imenu ali po njegovem naročilu, in potrošnik za pogajanja o pogodbi in sklenitev pogodbe uporabljata izključno sredstva za komuniciranje na daljavo, razen če se pogodba ne sklene v okviru organizirane prodaje na daljavo ali sistema izvajanja storitev.

2.   Sredstva za komuniciranje na daljavo v smislu tega zakona so vsa komunikacijska sredstva, ki se lahko uporabijo za pripravo na sklenitev ali sklenitev pogodbe brez hkratne fizične navzočnosti pogodbenih strank, kot so pisma, katalogi, telefonski klici, faksi, elektronska sporočila, sporočila, poslana z mobilnim telefonom (SMS), ter sredstva radiodifuzije in telekomunikacijske storitve.“

31

Člen 312g BGB, naslovljen „Pravica do odstopa od pogodbe“, določa:

„(1)   Pri pogodbah, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov, in pogodbah, sklenjenih na daljavo, ima potrošnik pravico do odstopa od pogodbe v skladu s členom 355.

(2)   Če se stranke niso dogovorile drugače, potrošnik nima pravice do odstopa od pogodbe pri teh pogodbah:

[…]

[…].“

32

Člen 322 BGB, naslovljen „Odredba o hkratni izpolnitvi“, v odstavku 2 določa:

„Če mora tožeča stranka prva opraviti svojo izpolnitev, nasprotna stranka pa je v zamudi, ker ni sprejela izpolnitve, lahko prvonavedena vloži tožbo na izpolnitev po prejemu nasprotne izpolnitve.“

33

Člen 355 BGB, naslovljen „Pravica do odstopa pri potrošniških pogodbah“, določa:

„1.   Če je potrošniku z zakonom podeljena pravica do odstopa od pogodbe v skladu s to določbo, potrošnik in trgovec nista več vezana na svoji izjavi o nameri skleniti pogodbo, če je potrošnik svojo izjavo o nameri pravočasno preklical. […]

2.   Rok za odstop je 14 dni. Če ni določeno drugače, začne teči ob sklenitvi pogodbe.

[…].“

34

Člen 356b BGB, naslovljen „Pravica do odstopa od pogodb o potrošniškem posojilu“, v odstavku 2 določa:

„Če pri pogodbi o splošnem potrošniškem posojilu akt, ki se posojilojemalcu predloži v skladu z odstavkom 1 tega člena, ne vsebuje obveznih informacij iz člena 492(2), rok ne začne teči, dokler ta pomanjkljivost ni odpravljena v skladu s členom 492(6). […]“

35

Člen 357 BGB, naslovljen „Pravne posledice odstopa od pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov in na daljavo, razen pogodb o finančnih storitvah“, določa:

„1.   Prejete izpolnitve je treba vrniti najpozneje v 14 dneh.

[…]

4.   V primeru prodaje potrošniškega blaga lahko trgovec zavrne vračilo plačila, dokler ne prejme vrnjenega blaga oziroma dokler potrošnik ne predloži dokaza, da je bilo blago poslano. Ta določba se ne uporablja, če je trgovec ponudil, da sam prevzame blago.“

36

Člen 357 BGB v različici, ki je veljala 31. januarja 2012 in ki se uporablja za položaj BQ v zadevi C‑232/21, je določal:

„1.   Če ni drugače določeno, se za pravici do odstopa od pogodbe in do vračila blaga ustrezno uporabljajo določbe o pravici do odstopa po zakonu.

[…].“

37

Člen 357a BGB, naslovljen „Pravne posledice odstopa od pogodb o finančnih storitvah“, v odstavku 1 določa:

„1.   Prejete izpolnitve je treba vrniti najpozneje v 30 dneh.

[…]

3.   Če posojilojemalec odstopi od pogodbe o potrošniškem posojilu, plača dogovorjene obresti za obdobje od izplačila do vračila posojila. […]“

38

Člen 358 BGB, naslovljen „Pogodba, povezana s pogodbo, od katere je potrošnik odstopil“, določa:

„[…]

2.   Če potrošnik na podlagi člena 495(1) ali člena 514(2), prvi stavek, veljavno prekliče svojo izjavo o nameri skleniti pogodbo o potrošniškem posojilu, ga tudi izjava o nameri skleniti pogodbo o dobavi blaga ali zagotavljanju druge storitve, ki je povezana s to pogodbo o potrošniškem posojilu, ne zavezuje več.

3.   Pogodba o dobavi blaga ali zagotavljanju druge storitve in pogodba o posojilu iz odstavkov 1 in 2 sta povezani, če se posojilo v celoti ali delno uporabi za financiranje druge pogodbe in če obe pogodbi z ekonomskega vidika tvorita celoto. Še zlasti se šteje, da ekonomska enota obstaja, če trgovec sam financira potrošnikovo nasprotno obveznost ali – ko gre za financiranje s strani tretje osebe – če posojilodajalec pri pripravi ali sklenitvi pogodbe o posojilu sodeluje s trgovcem. […]

4.   Za odstop od povezane pogodbe se neodvisno od načina trženja smiselno uporabljajo člen 355(3) in – glede na vrsto povezane pogodbe – členi od 357 do 357b. […] Posojilodajalec prevzame v razmerju do potrošnika vse pravice in obveznosti trgovca, ki izhajajo iz povezane pogodbe in se nanašajo na pravne posledice odstopa od pogodbe, če je bil v trenutku začetka veljavnosti odstopa znesek posojila že nakazan trgovcu.

[…].“

39

Člen 358 BGB v različici, ki je veljala 31. januarja 2012 in ki se uporablja za položaj BQ v zadevi C‑232/21, je določal:

„[…]

2.   Če potrošnik na podlagi člena 495(1) veljavno prekliče svojo izjavo o nameri skleniti pogodbo o potrošniškem posojilu, ga tudi izjava o nameri skleniti pogodbo o dobavi blaga ali zagotavljanju druge storitve, ki je povezana s to pogodbo o potrošniškem posojilu, ne zavezuje več.

3.   Pogodba o dobavi blaga ali zagotavljanju druge storitve in pogodba o posojilu iz odstavkov 1 in 2 sta povezani, če se posojilo v celoti ali delno uporabi za financiranje druge pogodbe in če obe pogodbi z ekonomskega vidika tvorita celoto. Še zlasti se šteje, da ekonomska enota obstaja, če trgovec sam financira potrošnikovo nasprotno obveznost ali – ko gre za financiranje s strani tretje osebe – če posojilodajalec pri pripravi ali sklenitvi pogodbe o posojilu sodeluje s trgovcem. […]

4.   Za povezano pogodbo se smiselno uporablja člen 357. […] Posojilodajalec prevzame v razmerju do potrošnika vse pravice in obveznosti trgovca, ki izhajajo iz povezane pogodbe in se nanašajo na pravne posledice odstopa od pogodbe ali vračila blaga, če je bil v trenutku začetka veljavnosti odstopa znesek posojila že nakazan trgovcu.“

40

Člen 492 BGB, naslovljen „Pisna oblika in vsebina pogodbe“, določa:

„[…]

2.   Pogodba mora vsebovati informacije, ki so za pogodbe o potrošniškem posojilu določene v členu 247, od (6) do (13), Einführungsgesetz zum Bürgerlichen Gesetzbuch [uvodni zakon k civilnemu zakoniku z dne 21. septembra 1994 (BGBl. 1994 I, str. 2494, in popravek BGBl. 1997 I, str. 1061, v nadaljevanju: EGBGB)].

[…]

6.   Če pogodba ne vsebuje informacij iz odstavka 2 ali jih ne vsebuje v celoti, se te lahko dodajo, na trajnem nosilcu podatkov, po veljavni sklenitvi pogodbe ali v primerih iz člena 494(2), prvi stavek, ko pogodba postane veljavna.

[…].“

41

Člen 495 BGB, naslovljen „Pravica do odstopa; obdobje za razmislek“, v odstavku 1 določa:

„Posojilojemalec ima v primeru pogodbe o potrošniškem posojilu pravico do odstopa od pogodbe v skladu s členom 355.“

42

Člen 495 BGB v različici, ki je veljala 31. januarja 2012 in ki se uporablja za položaj BQ v zadevi C‑232/21, je določal:

„(1)   Posojilojemalec ima v primeru pogodbe o potrošniškem posojilu pravico do odstopa od pogodbe v skladu s členom 355.

[…]

(2)   Členi od 355 do 359a se uporabljajo, če:

43

Člen 506 BGB, naslovljen „Odlog plačila in drugi finančni dogovori“, v odstavku 1 določa, da se „[d]oločbe členov od 358 do 360, od 491a do 502 in od 505a do 505e, ki se uporabljajo za pogodbe o splošnih potrošniških posojilih, […] razen člena 492(4) in ob upoštevanju odstavkov 3 in 4, ustrezno uporabljajo za pogodbe, pri katerih trgovec potrošniku odobri odplačen odlog plačila ali drug odplačen finančni dogovor […]“.

44

Člen 247 EGBGB, naslovljen „Obveznosti zagotavljanja informacij pri pogodbah o potrošniškem posojilu, odplačni pomoči pri financiranju in pogodbah o posredovanju posojil“, določa:

„[…]

3 Vsebina predpogodbenih informacij pri pogodbah o splošnih potrošniških posojilih

(1) Informacije, zagotovljene pred sklenitvijo pogodbe, vključujejo:

[…]

5. posojilno obrestno mero;

[…]

11. zamudno obrestno mero in način njenega morebitnega prilagajanja ter morebitne stroške, ki nastanejo zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti,

[…]

6 Vsebina pogodbe

(1) V pogodbi o potrošniškem posojilu se jasno in razumljivo navedejo naslednje informacije:

[…]

(2) Če na podlagi člena 495 [BGB] obstaja pravica do odstopa od pogodbe, mora pogodba vsebovati informacije o roku in drugih pogojih odstopa ter navedbo o obveznosti posojilojemalca, da vrne že izplačano posojilo in obresti. V pogodbi se navede znesek dnevnih obresti, ki jih je treba plačati. Če pogodba o potrošniškem posojilu vsebuje očitno, jasno oblikovano določbo, ki v primeru pogodb o splošnih potrošniških posojilih ustreza vzorcu iz Priloge 7 oziroma v primeru pogodb o potrošniških posojilih za nepremičnine vzorcu iz Priloge 8, navedena določba izpolnjuje zahteve iz prvega in drugega stavka. […] Posojilodajalec lahko ob upoštevanju tretjega stavka odstopa od vzorca z vidika oblike in velikosti pisave.

7 Druge informacije v pogodbi

(1) V pogodbi o splošnem potrošniškem posojilu se jasno in razumljivo navedejo naslednje informacije, če so pomembne za pogodbo:

[…]

[…]

12 Povezane pogodbe in odplačni finančni dogovori

(1) Odstavki od (1) do (11) tega člena se smiselno uporabljajo za pogodbe o odplačnih finančnih dogovorih iz člena 506(1) [BGB]. V primeru teh pogodb ter v primeru pogodb o potrošniškem posojilu, ki so povezane z drugo pogodbo v skladu s členom 358 [BGB] ali v katerih so navedeni blago ali storitve v skladu s členom 360(2), drugi stavek, [BGB]:

Če pogodba o potrošniškem posojilu vsebuje očitno, jasno oblikovano določbo, ki v primeru pogodb o splošnih potrošniških posojilih ustreza vzorcu iz Priloge 7 oziroma v primeru pogodb o potrošniških posojilih za nepremičnine vzorcu iz Priloge 8, se šteje, da v primeru povezanih pogodb in transakcij iz člena 360(2), drugi stavek, [BGB] taka pogodbena določba izpolnjuje zahteve iz drugega stavka, točka 2(b).

[…].“

45

Člen 348a Zivilprozessordnung (zakonik o civilnem postopku) določa:

„(1)   Če prvotna pristojnost sodnika posameznika v skladu s členom 348(1) ni utemeljena, civilni senat s sklepom odstopi zadevo v odločanje enemu od svojih članov kot sodniku posamezniku, če:

(2)   Sodnik posameznik predloži pravni spor civilnemu senatu v odločanje o prevzemu, kadar

Civilni senat prevzame spor, če so izpolnjeni pogoji iz točke 1 prvega stavka. O tem odloča s sklepom po zaslišanju strank. Ponovni odstop zadeve sodniku posamezniku ni mogoč.

(3)   Pritožba ne more temeljiti na izvedenem ali opuščenem odstopu, predložitvi ali prevzemu.“

46

Zaposleni pri prodajalcu avtomobilske znamke BMW je kot kreditni posrednik za družbo BMW Bank v prostorih, v katere je prišel VK, tožeča stranka v glavni stvari, temu predlagal motorno vozilo na lizing. Ta zaposleni je izračunal različne elemente lizinga ter se z VK pogovoril o njegovem trajanju, znesku začetnega plačila in mesečnih obrokih, ki bi jih bilo treba plačevati v primeru sklenitve pogodbe o lizingu. Zaposleni je bil pooblaščen za podajanje informacij o predvideni pogodbi, katere značilnosti so mu bile znane, in odgovarjanje na vprašanja potencialnih strank. Ni pa bil pooblaščen za sklenitev pogodbe o lizingu med družbo BMW Bank in potrošniki, ki so se obrnili nanj. VK je temu prodajalcu avtomobilov predložil pisno vlogo za sklenitev pogodbe o lizingu z družbo BMW Bank, ki se je nanašala na motorno vozilo za zasebno uporabo. Ta vloga je bila nato posredovana navedeni banki, ki jo je preučila, preden jo je sprejela.

47

VK je tako 10. novembra 2018 z uporabo sredstva komuniciranja na daljavo z družbo BMW Bank sklenil pogodbo o lizingu, ki se je nanašala na motorno vozilo za zasebno uporabo.

48

Iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, je razvidno, da je družba BMW Bank pridobila vozilo v skladu s podrobnim opisom, ki ga je podal VK, in da je ostala lastnica vozila med celotnim trajanjem pogodbe.

49

Pogodba o lizingu je temeljila na posojilu BMW Bank, za katero je veljala pogodbena posojilna obrestna mera v višini 3,49 % na leto za celotno obdobje pogodbe o lizingu, pri čemer je letna efektivna obrestna mera znašala 3,55 %. Ker je bila ta pogodba sklenjena za 24 mesecev, ne da bi bila VK ob njenem izteku naložena obveznost nakupa vozila, je bilo določeno, da mora VK plačati le znesek v skupni višini 12.468,80 EUR, ki zajema začetno plačilo 4760 EUR, ki ga je bilo treba plačati na začetku obdobja lizinga, in sicer najpozneje ob predaji vozila, in 24 mesečnih obrokov v višini 321,95 EUR. Poleg tega je bilo dogovorjeno, da mora VK upoštevati letni pavšal prevoženih kilometrov, to je 10.000 kilometrov, in da bo moral ob vračilu vozila plačati 7,37 centa za vsak dodatni prevoženi kilometer, medtem ko naj bi mu bilo vrnjenih 4,92 centa za vsak neprevoženi kilometer. Dalje, določeno je bilo, da bo moral VK plačati nadomestilo za zmanjšanje vrednosti vozila, če bi bilo ob njegovem vračilu ugotovljeno, da njegovo stanje ne ustreza niti njegovi starosti niti številu prevoženih kilometrov. Nazadnje je bilo v navedeni pogodbi določeno, da mora VK za vozilo skleniti polno kasko zavarovanje, da mora uveljavljati pravice iz naslova odgovornosti za napake izpolnitve v razmerju do tretjih oseb ter da nosi tveganje za izgubo, poškodbe in druga zmanjšanja vrednosti.

50

VK je plačal polog in prevzel posest nad vozilom, nato pa je od januarja 2019 plačeval mesečne obroke, določene s pogodbo o lizingu.

51

VK je v dopisu z dne 25. junija 2020 navedel, da želi odstopiti od pogodbe o lizingu v skladu z določbami nemškega prava.

52

Pred Landgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu, Nemčija), ki je predložitveno sodišče, VK trdi, da 14‑dnevni rok za odstop od pogodbe, določen s tem pravom, na zadnjenavedeni datum še ni začel teči, pri čemer se je zlasti skliceval na nezadostnost in neberljivost obveznih informacij, ki bi mu jih bilo treba predložiti v skladu z navedenim pravom. Poleg tega VK meni, da je treba pogodbo o lizingu opredeliti kot pogodbo, sklenjeno na daljavo, in/ali pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov, zato ima vsekakor pravico do odstopa od pogodbe, določeno za tovrstne pogodbe v nemškem pravu. VK v zvezi s tem navaja, da od družbe BMW Bank ni mogel dobiti pojasnil ali zavezujočih informacij, ker v pripravljalni fazi sklepanja pogodbe, ki je potekala v prostorih prodajalca avtomobilov, ni bil navzoč noben zaposleni ali zastopnik te družbe.

53

Družba BMW Bank pa izpodbija zlasti obstoj pravice do odstopa od pogodbe, saj naj se pravila o odstopu od pogodb o potrošniških kreditih ne bi uporabljala za pogodbe o lizingu, kakršna je ta iz zadeve v glavni stvari. Poleg tega naj bi v pogodbi o lizingu, ki jo zavezuje v odnosu do VK, temu ustrezno predložila vse obvezne informacije, določene z nemškim pravom. Natančneje, informacija o pravici do odstopa od pogodbe naj bi se ravnala natančno po vzorcu, določenem s predpisi, ki vsebuje informacije o pravici do odstopa od pogodbe (v nadaljevanju: zakonsko določeni vzorec), zato bi morala za to informacijo v skladu z navedenim pravom veljati domneva pravilnosti. Dalje, družba BMW Bank meni, da pogodbe ni mogoče opredeliti kot pogodbo, sklenjeno na daljavo, saj je imel VK osebni stik s kreditnim posrednikom, ki mu je lahko predložil informacije o ponujeni storitvi. Prav tako naj ne bi šlo za pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov, saj naj bi bilo treba za kreditnega posrednika šteti, da nastopa v imenu ali po naročilu trgovca.

54

Predložitveno sodišče na prvem mestu ugotavlja, da je nemška sodna praksa do nedavnega izhajala iz načela, da v primeru pogodb o lizingu, kot je ta iz postopka v glavni stvari, obstaja pravica do odstopa od pogodbe na podlagi analogne uporabe nacionalnih določb o pogodbah, s katerimi trgovec potrošniku odobri odplačen odlog plačila ali drug odplačen finančni dogovor.

55

Vendar naj bi Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče, Nemčija) s sodbo z dne 24. februarja 2021 menilo, da take analogije ni mogoče sprejeti, ker nemški zakonodajalec pravice do odstopa od pogodbe, ki obstaja v okviru finančnih dogovorov, ni nameraval razširiti na pogodbe o lizingu, kot je ta iz postopka v glavni stvari. Po mnenju navedenega sodišča ta pristop potrjuje pravo Unije, saj se Direktiva 2008/48 v skladu z njenim členom 2(2)(d) ne uporablja za najemne pogodbe ali nakup s pridržanim lastništvom (lizing), pri katerih niti s pogodbo samo niti s katero koli drugo ločeno pogodbo ni določena obveznost najemnika ali lizingojemalca, da kupi predmet pogodbe.

56

Predložitveno sodišče se kljub temu sprašuje, ali pogodba o lizingu za motorno vozilo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, spada na področje uporabe Direktive 2008/48 ali, če je to primerno, direktiv 2011/83 in 2002/65, pri čemer Sodišče v zvezi z zadnjenavedenim vidikom zlasti sprašuje, ali je tako pogodbo mogoče opredeliti kot pogodbo o „finančnih storitvah“ v smislu ene od obeh zadnjenavedenih direktiv.

57

Na drugem mestu, če bi taka pogodba o lizingu spadala na področje uporabe Direktive 2008/48, se predložitveno sodišče sprašuje, prvič, ali je s to direktivo združljiva nacionalna ureditev, ki določa pravno domnevo, da je trgovec izpolnil obveznost informiranja potrošnika o njegovi pravici do odstopa od pogodbe, če je v pogodbi napotil na nacionalne določbe, v katerih je dalje napoteno na zakonsko določen vzorec. Poleg tega sprašuje, ali se v primeru nikalnega odgovora na to vprašanje ta ureditev ne sme uporabiti.

58

Drugič, če uporabe take ureditve ne bi bilo treba opustiti, se predložitveno sodišče sprašuje o informacijah, ki jih mora trgovec navesti v kreditnih pogodbah na podlagi člena 10(2)(p), (l) in (t) Direktive 2008/48, in o tem, kdaj začne teči rok za odstop od pogodbe v primeru napačne navedbe takih obveznih informacij.

59

Kar zadeva člen 10(2)(p) Direktive 2008/48, naj bi Bundesgerichtshof (zvezno sodišče) menilo, da je potrošnik, ker pogodba o lizingu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, določa, da se v primeru predčasnega odplačila kredita po uveljavitvi pravice do odstopa od pogodbe za obdobje med predajo vozila in njegovim vračilom plača znesek dnevnih obresti v višini 0,00 EUR, dovolj obveščen o tem, da se dajalec kredita odpoveduje pravici do dnevnih obresti za to obdobje. Vendar predložitveno sodišče meni, da bi se lahko izkazalo – ker je v pogodbi o lizingu omenjena tudi letna posojilna obrestna mera v višini 3,49 % – da je taka formulacija v nasprotju z zahtevo po jasnosti in jedrnatosti, na katero se nanaša ta določba, in sicer še toliko bolj, ker se v skladu s členom 14(3)(b) te direktive obresti izračunajo na podlagi posojilne obrestne mere, dogovorjene med strankami.

60

Kar zadeva člen 10(2)(l) Direktive 2008/48, naj bi bilo po mnenju Bundesgerichtshof (zvezno sodišče) dovolj, da je v klavzuli, kakršna je tista, uporabljena v pogodbi o lizingu iz postopka v glavni stvari, navedeno, da se obrestna mera, ki se uporablja v primeru zapadlih plačil, določi ob upoštevanju določenega odstotnega deleža glede na referenčno obrestno mero, navedeno v zakonski določbi, na katero je v tej pogodbi napoteno. Vendar se predložitveno sodišče kljub temu sprašuje, ali ne bi bilo treba raje obrestne mere, ki se uporablja, navesti v absolutni vrednosti, torej v obliki konkretnega odstotnega deleža.

61

Dalje, kar zadeva člen 10(2)(t) Direktive 2008/48, naj bi Bundesgerichtshof (zvezno sodišče) menilo, da je očitno, da v okviru klavzule, kakršna je ta iz pogodbe o lizingu iz postopka v glavni stvari, v tej pogodbi ni treba navesti vseh pogojev za dopustnost morebitne pritožbe stranke, saj naj bi zadostovalo napotilo na pravilnik, ki ureja postopek mediacije. Vendar predložitveno sodišče meni, da bi bilo treba v sami pogodbi navesti vse formalne pogoje za to, da se lahko uvede postopek mediacije.

62

Poleg tega naj bi bilo treba v zvezi z rokom za odstop od pogodbe opredeliti, ali je zgolj dejstvo, da v pogodbi o lizingu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ni obveznih informacij, tisto, zaradi katerega ta rok ne začne teči, ali pa lahko tako učinkuje tudi to, da ta pogodba vsebuje napačne informacije.

63

Tretjič, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je mogoče uveljavljanje pravice do odstopa iz člena 14(1) Direktive 2008/48 opredeliti kot zlorabo ali zanjo uporabiti prekluzijo.

64

Po eni strani predložitveno sodišče v zvezi z vprašanjem prekluzije navaja, da dvomi o tem, da bi bilo mogoče za to, da potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe, uporabiti prekluzijo, saj naj za to ne bi bilo pravne podlage.

65

Natančneje, iz člena 14(1)(a) in (b) Direktive 2008/48 naj bi izhajalo, da pravica do odstopa od pogodbe ni časovno omejena, če potrošnik ne prejme informacij iz člena 10 te direktive, saj ima trgovec možnost kadar koli sprožiti tek roka za odstop od pogodbe tako, da predloži te informacije. Poleg tega naj namen pravice do odstopa od pogodbe ne bi bil le individualno varstvo potrošnika, ampak naj bi imela tudi splošnejše cilje, kot sta preprečevanje prevelikih zadolžitev in krepitev stabilnosti finančnih trgov.

66

Po drugi strani predložitveno sodišče v zvezi z vprašanjem zlorabe pravice do odstopa od pogodbe navaja, da bi bilo treba v skladu z nedavno sodno prakso Bundesgerichtshof (zvezno sodišče), če naj se ugotovi taka zloraba, v okviru celovite presoje upoštevati nekatere okoliščine, in sicer zlasti to, da je potrošnik lahko jasno razbral, da napačna informacija, ki ni bila v skladu z zakonsko določenim vzorcem, zanj ni upoštevna, da se je prvič pred kasacijskim sodiščem skliceval na to, da se informacije o pravici do odstopa od pogodbe ne skladajo z navedenim vzorcem, ali tudi da je uveljavljal pravico do odstopa od pogodbe, ker je menil, da mu po tem, ko je vozilo uporabljal v skladu z njegovo namembnostjo, trgovcu ni treba plačati nadomestila.

67

Vendar predložitveno sodišče v bistvu iz istih razlogov, kot jih je navedlo glede prekluzije, meni, da pravice do odstopa od pogodbe ni mogoče omejiti z obrazložitvijo, da je bila ta pravica zlorabljena.

68

Na tretjem mestu se predložitveno sodišče ob predpostavki, da bi bila pogodba o lizingu za motorno vozilo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, pogodba o finančnih storitvah v smislu direktiv 2002/65 in 2011/83 – da bi opredelilo, ali bi VK lahko imel pravico do odstopa od pogodbe – sprašuje, prvič, ali je treba tako pogodbo opredeliti kot pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov, v smislu Direktive 2011/83, ker je bila sklenjena v poslovnih prostorih osebe, ki je bila vključena le v pripravljalni fazi sklepanja pogodbe, v obravnavani zadevi prodajalca avtomobilov, ne da bi imela ta oseba pooblastilo za zastopanje dajalca kredita za namene sklenitve te pogodbe.

69

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da je razlaga člena 312b BGB, ki se nanaša na pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, čeprav se Direktiva 2011/83 v skladu z njenim členom 3(3)(d) ne uporablja za finančne storitve, odvisna od razlage te direktive. Ker je bila namreč zadnjenavedena direktiva prenesena onkraj okvira, določenega s pravom Unije, naj bi bilo v očitnem interesu Evropske unije, da se razlaga enotno. Tako naj bi šlo za vprašanje, ali je prispevek oseb, ki kot posredniki zgolj pomagajo v pripravljalni fazi sklepanja pogodbe, mogoče enačiti z nastopanjem v imenu ali po naročilu trgovca v smislu člena 2, točka 2, Direktive 2011/83 in posledično člena 312b(1), drugi stavek, BGB.

70

Drugič, če bi bila pogodba o lizingu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, pogodba, sklenjena zunaj poslovnih prostorov, se predložitveno sodišče sprašuje, ali se zanjo uporablja izjema od pravice do odstopa od pogodbe iz člena 16(l) Direktive 2011/83, ker gre za storitve najema avtomobilov. V zvezi s tem napotuje na odločbo enega od nemških višjih sodišč, v skladu s katero najem avtomobilov zajema le njihov kratkoročni najem, ne pa tudi pogodb o lizingu za dolgoročni najem.

71

Tretjič, predložitveno sodišče se še vedno zaradi opredelitve obstoja pravice VK do odstopa od pogodbe sprašuje, ali je mogoče pogodbo o lizingu za motorno vozilo, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, opredeliti kot pogodbo, sklenjeno na daljavo, v smislu direktiv 2002/65 in 2011/83, saj je imel potrošnik osebne stike le z osebo, ki je bila udeležena zgolj v pripravljalni fazi sklepanja pogodbe, v obravnavani zadevi s prodajalcem avtomobilov, ne da bi imela ta oseba pooblastilo za zastopanje za namene sklenitve te pogodbe in ne da bi imela poleg tega dovoljenje za njeno sklenitev.

72

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da se ne bi smelo dopustiti, da bi bilo mogoče osebe, ki sodelujejo zgolj v taki pripravljalni fazi, opredeliti kot zastopnike trgovca, ki ponudi tako pogodbo. Vendar naj bi Bundesgerichtshof (zvezno sodišče) razsodilo, da pogoj glede izključne uporabe sredstev komuniciranja na daljavo, ki je potreben za to, da obstaja prodaja na daljavo v smislu direktiv 2002/65 in 2011/83, ni izpolnjen, če ima potrošnik v pripravljalni fazi sklepanja pogodbe osebni stik z osebo, ki mu predloži informacije o pogodbi po naročilu trgovca.

73

V teh okoliščinah je Landesgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

74

F. F. je 12. aprila 2017 z družbo C. Bank sklenil pogodbo o posojilu v neto znesku 15.111,70 EUR za nakup rabljenega motornega vozila za zasebno uporabo.

75

Prodajalec avtomobilov, pri katerem je bilo vozilo kupljeno, je pri pripravi in sklenitvi pogodbe o posojilu deloval kot posrednik za družbo C. Bank, pri čemer je uporabil obrazce za pogodbo o posojilu, ki mu jih je zagotovila ta družba. V skladu s pogodbo o posojilu je kupnina za vozilo znašala 14.880,00 EUR. Po plačilu pologa v višini 2000,00 EUR je bilo treba plačati še 12.880,00 EUR, kar naj bi se financiralo z zadevnim posojilom.

76

Zadevna pogodba določa odplačilo posojila v 60 enakih mesečnih obrokih in končno plačilo v višjem znesku. Vozilo, ki ga je kupil F. F., je bilo kot jamstvo preneseno na družbo C. Bank. Po izplačilu posojila je F. F. redno plačeval dogovorjene mesečne obroke.

77

F. F. je 1. aprila 2020 odstopil od pogodbe o posojilu.

78

F. F. meni, da 14‑dnevni rok za odstop od pogodbe, ker informacije o pravici do odstopa iz pogodbe o posojilu niso dovolj jasne in je več obveznih navedb, ki bi jih ta pogodba v skladu z nemškim pravom morala vsebovati, napačnih, še ni začel teči. V teh okoliščinah predlaga zlasti vračilo mesečnih obrokov, ki jih je plačal do datuma odstopa, in pologa, ki ga je plačal prodajalcu, to je skupaj 10.110,11 EUR. Predlaga tudi, naj se ugotovi, da je družba C. Bank v zamudi s prevzemom vozila v smislu člena 293 BGB.

79

Družba C. Bank predlaga zavrnitev tožbe, pri čemer zlasti trdi, da je F. F. ustrezno posredovala vse obvezne informacije, in sicer zlasti z uporabo zakonsko določenega vzorca.

80

Predložitveno sodišče se sprašuje, prvič, ali je z Direktivo 2008/48 združljiva nacionalna ureditev, ki določa pravno domnevo, da je trgovec izpolnil obveznost informiranja potrošnika o njegovi pravici do odstopa od pogodbe, če je v pogodbi napotil na nacionalne določbe, v katerih je dalje napoteno na zakonsko določen vzorec, ali če v to pogodbo vstavi informacije, ki izhajajo iz tega vzorca, vendar so v nasprotju z zahtevami te direktive. Poleg tega se sprašuje, ali se taka ureditev v primeru ugotovitve nezdružljivosti z navedeno direktivo ne sme uporabiti.

81

V zvezi s tem predložitveno sodišče navaja, da F. F., tudi če bi družba C. Bank napačno uporabila zakonsko določeni vzorec, ne bi mogel utemeljeno izpodbijati uporabe zgoraj navedene pravne domneve, saj bi tako izpodbijanje v skladu z merili, ki jih je izoblikovalo Bundesgerichtshof (zvezno sodišče), pomenilo zlorabo pravice.

82

Drugič, predložitveno sodišče se sprašuje o informacijah, ki jih mora trgovec navesti v kreditnih pogodbah na podlagi člena 10(2)(l), (p), (r) in (t) Direktive 2008/48, in o tem, kdaj začne teči rok za odstop od pogodbe v primeru napačne navedbe takih obveznih informacij.

83

Najprej, v zvezi s členom 10(2)(r) Direktive 2008/48, ki se nanaša na informacije o pravici dajalca kredita do nadomestila in o načinu njegove določitve, je Bundesgerichtshof (zvezno sodišče), ko mu je bila v obravnavo predložena klavzula, kot je klavzula iz pogodbe, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, menilo, da lahko dajalec kredita le na splošno navede glavne parametre izračuna dolgovanega nadomestila v primeru predčasnega odplačila kredita. Vendar se predložitveno sodišče sprašuje, ali ne bi bilo treba namesto tega v pogodbi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, navesti natančno in za potrošnika razumljivo aritmetično formulo. Po potrebi bi bilo treba tudi opredeliti, ali je mogoče nezadostnost informacij o določitvi nadomestila v primeru predčasnega odplačila kredita iz take pogodbe sankcionirati izključno s prekluzijo pravice do nadomestila ali pa bi bilo mogoče tak položaj izenačiti z neobstojem informacij, kar bi pomenilo, tako da rok za odstop od pogodbe ne bi začel teči.

84

Dalje, predložitveno sodišče v zvezi s členom 10(2)(l), (p) in (t) Direktive 2008/48 navaja enake dvome, kot so bili navedeni v točkah od 59 do 61 te sodbe, saj je pogodba, ki jo je F. F. 12. aprila 2017 sklenil z družbo C. Bank, vsebovala podobne klavzule, kot so bile navedene v teh točkah.

85

Nazadnje, predložitveno sodišče se v zvezi z rokom za odstop od pogodbe sprašuje o istih vidikih, kot so bili navedeni v točki 62 te sodbe.

86

Tretjič, predložitveno sodišče se sprašuje, ali je mogoče pravico do odstopa od pogodbe časovno omejiti v primeru kršitve dobre vere. Predvsem se sprašuje, ali in – če je to primerno – pod katerimi pogoji se lahko za pravico do odstopa od pogodbe iz člena 14(1) Direktive 2008/48 uporablja prekluzija ter ali je mogoče v nekaterih okoliščinah šteti, da je bila ta pravica zlorabljena. V zvezi s tem se opira na enako razlogovanje, kot je bilo navedeno v točkah od 63 do 67 te sodbe.

87

Četrtič, predložitveno sodišče se sprašuje o izvajanju pravice potrošnika do povračila plačanih mesečnih obrokov, če je kreditna pogodba, od katere je potrošnik odstopil, povezana s prodajno pogodbo. Iz sodne prakse Bundesgerichtshof (zvezno sodišče) naj bi namreč izhajalo, da lahko dajalec kredita, kadar je kreditna pogodba povezana s pogodbo o prodaji osebnega vozila, zavrne vračilo mesečnih obrokov in, če je to primerno, plačanih pologov, dokler mu ni to vozilo vrnjeno ali mu je potrošnik predložil dokaz, da ga je poslal, ali je dajalec kredita v zamudi s prevzemom v smislu člena 293 BGB po dejanski ponudbi za prevzem, poslani na sedež trgovca.

88

Vendar predložitveno sodišče ugotavlja, da je to vračilo lahko odloženo do dokončne rešitve spora pred sodiščem, če dajalec kredita izpodbija veljavnost odstopa od pogodbe. Zato dvomi o združljivosti take obveznosti predhodnega vračila in njenih procesnih posledic s polnim učinkom pravice do odstopa od pogodbe iz člena 14(1) Direktive 2008/48. Vozilo naj bi bilo namreč v večini primerov potrebno za opravljanje poklicne dejavnosti potrošnika, vanj pa naj bi bil vložen precejšen kapital. Če bi moral potrošnik to vozilo vrniti, ne da bi vedel, ali bo odstop od pogodbe resnično učinkovit in v kolikšnem času, če sploh, bo od dajalca kredita prejel dolgovane zneske, da bi lahko nato kupil nadomestno blago, bi bil najpogosteje odvrnjen od uveljavljanja pravice do odstopa od pogodbe.

89

Poleg tega predložitveno sodišče sprašuje, ali ima člen 14(1) Direktive 2008/48, če bi bilo treba ugotoviti, da obveznost predhodnega vračila vozila ni združljiva s to določbo, neposredni učinek, tako da upoštevnih nacionalnih določb ne bi smeli uporabiti.

90

Petič, predložitveno sodišče se sprašuje o združljivosti nacionalne procesne ureditve, ki ureja opravljanje funkcije sodnika posameznika, s členom 267 PDEU. To vprašanje je mogoče pojasniti z okoliščino, da je bila zadeva, ki jo obravnava predložitveno sodišče, s kolegijske sestave sodišča, ki je bila znotraj tega sodišča pristojna v tej zadevi, prenesena na sodnika posameznika in da je zato predlog za sprejetje predhodne odločbe vložil samo ta sodnik posameznik.

91

V zvezi s tem predložitveno sodišče pojasnjuje, da na vprašanje, ali je v nemškem pravu sodnik posameznik pristojen za vložitev predloga za sprejetje predhodne odločbe, ni enotnega odgovora. Natančneje, iz sodne prakse Bundesgerichtshof (zvezno sodišče) naj bi bilo razvidno, da sodnik posameznik, če na podlagi lastne pristojnosti vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, krši načelo zakonitega sodnika, saj bi moral spor odstopiti pristojni kolegijski sestavi sodišča, da ga znova prevzame v odločanje.

92

Predložitveno sodišče pa meni, da člen 267, drugi odstavek, PDEU nasprotuje taki obveznosti odstopitve zadeve pristojni kolegijski sestavi sodišča. Čeprav je Sodišče že odločilo, da je predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga vloži sodnik posameznik, z vidika prava Unije dopusten ne glede na to, ali se spoštujejo nacionalna procesna pravila ali ne, naj bi pustilo neodgovorjeno vprašanje, ali se nacionalna določba, ki omejuje možnost sodnika posameznika, da vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe, ne sme uporabiti.

93

Poleg tega predložitveno sodišče poudarja, da je to vprašanje upoštevno za rešitev spora, ki mu je bil predložen v odločanje, saj so tožene stranke v vzporednih zadevah, v katerih je sodnik posameznik pri Sodišču vložil predlog za sprejetje predhodne odločbe, s sklicevanjem na zgoraj navedene preudarke Bundesgerichtshof (zvezno sodišče) izpodbijale predložitvene sklepe ali zahtevale izločitev sodnika, ki je vložil predlog, zaradi pristranskosti, kar bi se lahko ponovilo v obravnavani zadevi.

94

V teh okoliščinah je Landesgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

95

Kot je razvidno iz predlogov, vloženih 30. junija 2017, 28. marca 2017, 26. januarja 2019 oziroma 31. januarja 2012, so CR na eni strani ter AY, ML in BQ na drugi strani z družbo Volkswagen Bank oziroma družbo Audi Bank v zadevah, o katerih odloča predložitveno sodišče, sklenili pogodbe o posojilu za nakup rabljenih osebnih vozil za zasebno uporabo. Neto zneski pogodb o posojilu so znašali 21.418,66 EUR, 28.671,25 EUR, 18.972,74 EUR oziroma 30.208,10 EUR.

96

Pri pripravi in sklenitvi pogodb o posojilu so prodajalci avtomobilov, pri katerih so bila vozila kupljena, delovali kot kreditni posredniki družb Volkswagen Bank in Audi Bank. V zadevnih pogodbah je bilo določeno, da se posojila vrnejo v obliki mesečnih obrokov, pri čemer se znesek zadevnih posojil poveča za sorazmerni znesek zavarovanja v primeru smrti, invalidnosti ali brezposelnosti. V skladu s pogodbami je moral potrošnik plačati tudi določen znesek končnega odplačila, v skladu z nekaterimi pa še polog.

97

CR, AY, ML in BQ so 31. marca 2019, 13. junija 2019, 16. septembra 2019 oziroma 20. septembra 2020 odstopili od pogodb o posojilu. Kot je razvidno iz predložitvene odločbe, so prvi trije potrošniki družbama Volkswagen Bank in Audi Bank ponudili vračilo vozila, po potrebi na njun sedež, v zameno za hkratno vračilo izvedenih plačil. BQ je drugače kakor preostali trije potrošniki na datum odstopa od pogodbe že v celoti vrnil posojilo, ki mu je bilo odobreno. Prav tako je primarno predlagal vračilo plačanih mesečnih obrokov po prenosu lastništva in predaji vozila.

98

Ti štirje potrošniki menijo, da je njihov odstop od pogodb veljaven, ker naj 14‑dnevni rok za odstop od pogodbe, določen z nemškim pravom, ne bi začel teči. Informacije o pravici do odstopa od pogodbe in druge obvezne informacije naj jim namreč ne bi bile ustrezno predložene.

99

Družbi Volkswagen Bank in Audi Bank menita, da sta z uporabo zakonsko določenega vzorca ustrezno predložili vse potrebne informacije. V dveh od zadev, o katerih odloča predložitveno sodišče, podredno navajata ugovor prekluzije in zlorabe pravice s strani zadevnih potrošnikov, saj naj bi upravičeno verjeli, da ti ne bodo več uveljavljali pravice do odstopa od pogodbe po tem, ko so dejansko uporabljali vozilo in redno plačevali mesečne obroke, dolgovane v skladu s pogodbami o posojilu. V preostalih dveh zadevah, ki ju obravnava predložitveno sodišče, trdita, da nista bili v zamudi s prevzemom vozila v smislu člena 293 BGB, saj naj jima zadevna potrošnika ne bi dala dejanske ponudbe za prevzem v smislu člena 294 BGB.

100

V dejanskem in pravnem okviru, zelo podobnem tistemu iz zadeve C‑47/21, predložitveno sodišče postavlja praktično enaka vprašanja, kot so bila postavljena v tej zadevi, pri čemer navaja v bistvu enako obrazložitev, kot je bila povzeta v točkah od 80 do 93 te sodbe.

101

V zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na ugovor prekluzije in ugovor zlorabe pravice, predložitveno sodišče pojasnjuje, da bi bilo treba v skladu s sodno prakso Bundesgerichtshof (zvezno sodišče) ta ugovora upoštevati predvsem pri pogodbah, ki so jih stranke že v celoti izpolnile.

102

V teh okoliščinah je Landesgericht Ravensburg (deželno sodišče v Ravensburgu) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:

103

S sklepom predsednika Sodišča z dne 22. aprila 2021 sta bili zadevi C‑38/21 in C‑47/21 združeni za pisni in ustni del postopka ter izdajo sodbe. S sklepom predsednika Sodišča z dne 31. maja 2022 je bila zadeva C‑232/21 združena z navedenima zadevama za ustni del postopka in izdajo sodbe.

104

Predložitveno sodišče je z dopisom z dne 3. avgusta 2021 Sodišče obvestilo, da je v zadevi C‑47/21 v eni od zadev iz postopkov v glavni stvari prišlo do sporazumne poravnave in da zato umika drugo vprašanje, točka (a), v zadevi C‑47/21, hkrati pa ohranja vsa druga vprašanja v tej zadevi.

105

Po dopolnitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe v zadevi C‑38/21 z dne 24. avgusta 2021 je bil pisni postopek v združenih zadevah C‑38/21 in C‑47/21 ponovno odprt.

106

Nemška vlada je v skladu s členom 16, tretji odstavek, Statuta Sodišča Evropske unije predlagala, naj se o obravnavanih zadevah odloča v velikem senatu, kar je Sodišče 31. maja 2022 sprejelo.

107

Družbe BMW Bank, C. Bank, Volkswagen Bank in Audi Bank, nemška vlada in Evropska komisija dvomijo o dopustnosti nekaterih vprašanj za predhodno odločanje, postavljenih v vseh treh zadevah.

108

Družba BMW Bank trdi, da prva štiri vprašanja v zadevi C‑38/21 niso dopustna, ker naj bi bilo očitno, da dejansko stanje iz postopka v glavni stvari ne spada na področje uporabe Direktive 2008/48, na katero se nanašajo ta vprašanja. Ta direktiva naj bi namreč s svojega področja uporabe izključevala pogodbe o lizingu, ki ne vsebujejo obveznosti nakupa blaga, ki je predmet lizinga. Dopustno naj ne bi bilo niti šesto vprašanje v zadevi C‑38/21, postavljeno ob predpostavki, da bi bilo treba pogodbo o lizingu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, opredeliti kot pogodbo o finančni storitvi v smislu Direktive 2011/83, saj so pogodbe o finančnih storitvah izrecno izključene s področja uporabe te direktive.

109

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu z ustaljeno sodno prakso v okviru sodelovanja med Sodiščem in nacionalnimi sodišči, ki ga določa člen 267 PDEU, le nacionalno sodišče, ki odloča o sporu in ki mora prevzeti odgovornost za sodno odločbo, ki bo izdana, pristojno, da ob upoštevanju posebnosti zadeve presodi potrebo po predhodni odločbi, da bi lahko izdalo sodbo, in tudi upoštevnost vprašanj, ki jih postavi Sodišču. Zato Sodišče, kadar se zastavljena vprašanja nanašajo na razlago prava Unije, načeloma mora odločiti (sodba z dne 21. marca 2023, Mercedes‑Benz Group (Odgovornost proizvajalcev vozil, opremljenih z odklopnimi napravami), C‑100/21, EU:C:2023:229, točka 52 in navedena sodna praksa).

110

Iz tega sledi, da za vprašanja, ki se nanašajo na pravo Unije, velja domneva upoštevnosti. Sodišče lahko zavrne odločanje o vprašanju nacionalnega sodišča za predhodno odločanje samo, če je očitno, da zahtevana razlaga prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, če je problem hipotetičen ali če Sodišče nima na voljo dejanskih in pravnih elementov, ki so potrebni, da bi lahko na zastavljena vprašanja dalo koristne odgovore (sodba z dne 21. marca 2023, Mercedes‑Benz Group (Odgovornost proizvajalcev vozil, opremljenih z odklopnimi napravami), C‑100/21, EU:C:2023:229, točka 53 in navedena sodna praksa).

111

V obravnavani zadevi je treba poudariti, da je predložitveno sodišče predlog za sprejetje predhodne odločbe Sodišču predložilo v dveh fazah, in sicer najprej 30. decembra 2020, ko je nanj naslovilo prva štiri vprašanja, nato pa še 24. avgusta 2021, ko mu je predložilo še druga štiri vprašanja. V okviru tega dopolnila prvotnega predloga za sprejetje predhodne odločbe je to sodišče pojasnilo, da se sprašuje, ali – kot je razvidno iz petega vprašanja – je z Direktivo 2008/48 lahko urejena pogodba o lizingu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari. Navedlo je še, v katerih primerih glede na odgovor, ki ga bo v zvezi s tem dalo Sodišče, je po njegovem mnenju še primerno odgovoriti na prva štiri vprašanja, ki jih je predložilo 30. decembra 2020.

112

Dalje, predložitveno sodišče je sicer kot pogoj za šesto vprašanje v zadevi C‑38/21 postavilo to, da se v okviru odgovora na peto vprašanje v tej zadevi ugotovi, da je mogoče pogodbo o lizingu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, opredeliti kot pogodbo o finančni storitvi v smislu Direktive 2011/83, vendar je mogoče o upoštevnosti ali hipotetičnosti in torej dopustnosti navedenega šestega vprašanja presojati le ob upoštevanju odgovora, ki ga bo Sodišče dalo na peto vprašanje.

113

V teh okoliščinah v tej fazi ni mogoče šteti, da so prva štiri vprašanja v zadevi C‑38/21, enako kot šesto vprašanje v njej, hipotetična, saj je to, ali je odgovor nanje potreben in koristen, odvisno od odgovora, ki bo dan na peto vprašanje v navedeni zadevi.

114

Vsekakor je treba opozoriti, da kadar – kot v obravnavanem primeru – ni očitno, da razlaga določbe prava Unije nima nobene zveze z dejanskim stanjem ali predmetom spora o glavni stvari, se ugovor v zvezi z neuporabo te določbe v postopku v glavni stvari ne nanaša na dopustnost predloga za sprejetje predhodne odločbe, ampak na vsebino postavljenih vprašanj (sodba z dne 24. julija 2023, Lin,C‑107/23 PPU, EU:C:2023:606, točka 66 in navedena sodna praksa).

115

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, točki (e) in (f), ter četrtim vprašanjem, točki (e) in (f), v zadevah C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21 v bistvu sprašuje o razmerju med pravico do odstopa od pogodbe iz člena 14 Direktive 2008/48 ter pravili mednarodnega običajnega prava na področju prekluzije in zlorabe pravice.

116

Družbe C. Bank, Volkswagen Bank in Audi Bank ter nemška vlada dvomijo o dopustnosti teh vprašanj.

117

V zvezi s tem je treba spomniti, da se za to, da bi Sodišče lahko podalo razlago prava Unije, ki bi bila koristna za nacionalno sodišče, na podlagi člena 94(c) Poslovnika Sodišča zahteva, da predlog za predhodno odločanje vsebuje razloge, ki so predložitvenemu sodišču vzbudili dvom glede razlage ali veljavnosti nekaterih določb prava Unije, in pojasnitev zveze, ki po mnenju predložitvenega sodišča obstaja med temi določbami in nacionalno zakonodajo, ki jo je treba uporabiti v sporu o glavni stvari.

118

V obravnavanem primeru mora sicer Unija v skladu z ustaljeno sodno prakso svoje pristojnosti izvajati ob spoštovanju mednarodnega prava kot celote, v katero niso vključene le določbe mednarodnih konvencij, ki jo zavezujejo, ampak tudi pravila in načela splošnega običajnega mednarodnega prava (sodba z dne 6. oktobra 2020, Komisija/Madžarska (Visokošolsko izobraževanje), C‑66/18, EU:C:2020:792, točka 87 in navedena sodna praksa).

119

Vendar predložitveno sodišče zgolj trdi, da bi bilo mogoče v skladu s splošnimi načeli mednarodnega javnega prava, ki na podlagi člena 25(2) temeljnega zakona zavezujejo nemška sodišča in med katerimi sta načeli prekluzije in dobre vere, šteti, da za pravico do odstopa od pogodbe velja prekluzija ali da bi bilo mogoče njeno uveljavljanje obravnavati kot zlorabo le, če potrošnik ve, da njegova pravica do odstopa še vedno obstaja, oziroma da gre pri tem, da za to ne ve, vsaj za njegovo hudo malomarnost.

120

S tem pa predložitveno sodišče ni zadostno dokazalo, kako bi bila lahko pravila mednarodnega običajnega prava na področju prekluzije in zlorabe pravice v navzkrižju s pravom Unije v okviru sporov med posamezniki glede pravice do odstopa od pogodbe, določene s členom 14 Direktive 2008/48.

121

V teh okoliščinah tretje vprašanje, točki (e) in (f), ter četrto vprašanje, točki (e) in (f), v zadevah C‑38/21, C‑47/21 in C‑232/21 ne izpolnjujeta zahtev iz člena 94(c) Poslovnika in zato nista dopustni.

122

Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 267, drugi odstavek, PDEU razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero mora sodnik posameznik, med drugim zaradi načelne pomembnosti zadeve, o kateri odloča, to zadevo odstopiti civilnemu senatu, sestavljenemu iz treh sodnikov, in se odpovedati temu, da v okviru navedene zadeve pri Sodišču vloži predlog za sprejetje predhodne odločbe.

123

Družbe C. Bank, Volkswagen Bank in Audi Bank, nemška vlada in Komisija menijo, da ti vprašanji nista dopustni, ker odgovor nanje v bistvu ni potreben za rešitev sporov o glavni stvari.

124

V obravnavanem primeru je treba ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah 109 in 110 te sodbe, ugotoviti, da se šesto vprašanje, postavljeno v zadevah C‑47/21 in C‑232/21, nanaša na razlago člena 267, drugi odstavek, PDEU, da pa predložitveno sodišče ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih je razlaga te določbe potrebna, da bi lahko odločilo v sporih, ki sta mu predložena. Navedlo je namreč zgolj to, da bi bilo mogoče pristojnost sodnika posameznika, da pri Sodišču vloži predloge za sprejetje predhodne odločbe, izpodbijati, pri čemer je v zvezi s tem navedlo postopke v drugih zadevah od tistih, v katerih sta bila vložena ta predloga za sprejetje predhodne odločbe, v katerih so se bodisi izpodbijali predložitveni sklepi, ki jih je sprejel sodnik posameznik, bodisi se je zahtevala izločitev sodnika posameznika zaradi pristranskosti. Ni pa pojasnilo, kako bi tako izpodbijanje vplivalo na predložitveni odločbi ali, če bi bilo to primerno, na končni odločbi. Natančneje, iz predložitvenih odločb ni razvidno, da bi bili ti v tej fazi postopka predmet tožbe, v okviru katere bi se zatrjevalo, da sta morda napačni, ker ju je sprejel sodnik posameznik.

125

V teh okoliščinah šesto vprašanje v zadevi C‑47/21 in v zadevi C‑232/21 ni dopustno, ker je hipotetično.

126

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v zadevi C‑38/21, ki ga je treba preučiti najprej, v bistvu sprašuje, ali pogodbe o lizingu motornih vozil, ki določajo, da potrošnik ob izteku pogodbe ni dolžan kupiti vozila, spadajo na področje uporabe Direktive 2008/48, Direktive 2002/65 ali Direktive 2011/83.

127

Najprej je treba opozoriti, da je sicer le predložitveno sodišče pristojno, da zadevno pogodbo v sporu, o katerem odloča, opredeli glede na okoliščine zadeve v glavni stvari, vendar lahko Sodišče iz določb navedenih direktiv izpelje merila, ki jih mora to sodišče pri tem uporabiti (glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2015, Banif Plus Bank, C‑312/14, EU:C:2015:794, točka 51 in navedena sodna praksa).

128

Poleg tega lahko nacionalno sodišče Sodišču predlaga, naj odloči o tej opredelitvi, vendar le, če nacionalno sodišče glede na vse elemente v spisu, ki so mu na voljo, ugotovi in presodi dejansko stanje, potrebno za to opredelitev (glej v tem smislu sodbo z dne 3. decembra 2015, Banif Plus Bank, C‑312/14, EU:C:2015:794, točka 52).

129

Kot je bilo opisano v točki 49 te sodbe, je v obravnavani zadevi iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da pogodba iz postopka v glavni stvari določa, da se VK odobri posojilo, na podlagi katerega lahko ta 24 mesecev ob upoštevanju največjega števila kilometrov, ki mu jih je dovoljeno prevoziti, uporablja najeto motorno vozilo, ki ga je pridobila družba BMW Bank in je bilo narejeno po podrobnem opisu, ki ga je podal VK, pri čemer to vozilo ostane v lasti navedene banke. Potrošnik v času trajanja pogodbe nosi tveganje za izgubo, poškodbe in druga zmanjšanja vrednosti vozila ter mora za to skleniti polno kasko zavarovanje. Potrošnikova naloga je tudi uveljavljanje pravic iz naslova odgovornosti za napake izpolnitve v razmerju do tretjih oseb, zlasti prodajalca in proizvajalca vozila. Niti sama pogodba niti morebitna ločena pogodba temu potrošniku ne nalaga obveznosti nakupa vozila. Poleg tega potrošnik ne prevzema nobene odgovornosti glede preostanka vrednosti vozila ob izteku pogodbe ter je za izgubo vrednosti vozila odgovoren le, če se ob njegovi vrnitvi izkaže, da stanje vozila ne ustreza njegovi starosti, ali če je preseženo največje dogovorjeno število prevoženih kilometrov.

130

Na prvem mestu, v zvezi s področjem uporabe Direktive 2008/48 je treba opozoriti, da se ta v skladu s členom 2(1) te direktive uporablja za kreditne pogodbe ob upoštevanju izjem, določenih v členu 2(2) te direktive.

131

V skladu s členom 2(2)(d) Direktive 2008/48 se ta ne uporablja za najemne pogodbe ali nakup s pridržanim lastništvom, pri katerih obveznost nakupa predmeta pogodbe ni predvidena s pogodbo samo ali katero koli drugo ločeno pogodbo, pri čemer se šteje, da obveznost nakupa obstaja, če se dajalec kredita o njej enostransko odloči.

132

V tem okviru je treba opredeliti, ali je pogodba o lizingu, kakršna je ta iz zadeve v glavni stvari, zajeta s pojmom „nakup s pridržanim lastništvom“ iz te določbe, k čemur je treba dodati, da ni ta pojem opredeljen niti v tej določbi niti v nobeni drugi določbi Direktive 2008/48, niti ni v zvezi z njim napoteno na nacionalno pravo.

133

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča iz zahtev po enotni uporabi prava Unije in zahtev načela enakosti izhaja, da je treba izraze iz določbe prava Unije, ki za določitev svojega pomena in obsega ne napotuje izrecno na pravo držav članic, običajno v vsej Uniji razlagati avtonomno in enotno, pri čemer je treba upoštevati besedilo tega pojma ob upoštevanju konteksta in cilja, ki se uresničuje z določbo, v kateri je izraz uporabljen (sodba z dne 18. junija 2020, Sparkasse Südholstein,C‑639/18, EU:C:2020:477, točka 24 in navedena sodna praksa).

134

V splošnem pravnem jeziku pojem „nakup s pridržanim lastništvom“ zajema pogodbo, s katero ena od strank drugi stranki odobri kredit za financiranje najemne uporabe predmeta, katerega lastnica ostane, druga stranka pa lahko ob prenehanju pogodbe ta predmet vrne ali ga odkupi, pri čemer je določeno, da se večina koristi in tveganj, povezanih s pravnim lastništvom, za čas trajanja pogodbe prenese na to drugo stranko (glej po analogiji sodbo z dne 16. februarja 2012, Eon Aset Menidjmunt,C‑118/11, EU:C:2012:97, točki 37 in 38).

135

V obravnavani zadevi iz značilnosti pogodbe o lizingu iz postopka v glavni stvari, navedenih v točki 129 te sodbe, izhaja, da je družba BMW Bank VK odobrila kredit za financiranje najemne uporabe vozila, ki ga je pridobila ta banka po podrobnem opisu, ki ga je podal VK, pri čemer je moral ta ob izteku pogodbe vozilo vrniti, saj mu ga ni bilo treba kupiti, mu je pa med celotnim trajanjem pogodbe pripadla večina ugodnosti in moral je nositi večino tveganj, ki izhajajo iz lastništva vozila. Čeprav taka pogodba o lizingu spada pod pojem „nakup s pridržanim lastništvom“ v smislu člena 2(2)(d) Direktive 2008/48, je vseeno izključena s področja uporabe te direktive, ker ne vsebuje nikakršne obveznosti za potrošnika, da ob izteku pogodbe kupi njen predmet.

136

Na drugem mestu, glede področja uporabe Direktive 2002/65 je treba opozoriti, da je v skladu s členom 1(1) predmet te direktive približati zakone in druge predpise držav članic na področju trženja finančnih storitev potrošnikom na daljavo. V uvodni izjavi 14 navedene direktive je pojasnjeno, da ta zajema vse finančne storitve, ki se lahko opravljajo na daljavo, ob upoštevanju določb zakonodaje Unije, ki posebej urejajo nekatere finančne storitve.

137

Da pogodba spada na področje uporabe Direktive 2002/65, mora biti ne samo „pogodba, sklenjena na daljavo“ v smislu člena 2(a) te direktive, ampak mora biti tudi njen predmet zagotavljanje „finančne storitve“ v smislu člena 2(b) navedene direktive, pri čemer sta ta pogoja kumulativna.

138

V zvezi s tem je treba opozoriti, da se z Direktivo 2002/65 načeloma izvaja popolna harmonizacija vidikov, ki so z njo urejeni, tako da je treba za njeno besedilo podati razlago, ki je skupna za vse države članice (sodba z dne 18. junija 2020, Sparkasse Südholstein,C‑639/18, EU:C:2020:477, točka 23), v skladu z načeli iz sodne prakse, navedenimi v točki 133 te sodbe.

139

Pojem „finančna storitev“ je v členu 2(b) Direktive 2002/65 opredeljen kot vsaka bančna, kreditna, zavarovalna, pokojninska, naložbena ali plačilna storitev. Preveriti je treba torej, ali se pogodba o lizingu, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, nanaša na vsaj eno od področij iz člena 2(b) Direktive 2002/65.

140

Prvič, podobno kot generalni pravobranilec v točki 95 sklepnih predlogov je treba šteti, da je treba pojem „bančna storitev“ v smislu te določbe razumeti kot storitev, ponujeno v okviru poslovne dejavnosti, ki jo tradicionalno opravljajo banke.

141

Kot trdi nemška vlada v pisnih stališčih, je treba v zvezi s tem ugotoviti, da se ponudba pogodbe o lizingu motornega vozila, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, vsekakor umešča zunaj klasičnega nabora storitev bančnega sektorja, saj tako posebno storitev najpogosteje ponujajo banke, povezane s proizvajalci motornih vozil, ali družbe, specializirane za lizing motornih vozil, kot so družbe za najem vozil.

142

Iz tega sledi, da se taka pogodba ne nanaša na „bančno storitev“ v smislu člena 2(b) Direktive 2002/65.

143

Drugič, glede pojma „kreditna storitev“ v smislu člena 2(b) Direktive 2002/65 je treba ugotoviti, da ta direktiva ne vsebuje opredelitve pojma „kredit“.

144

Vendar v splošnem pravnem jeziku ta izraz pomeni, da kreditodajalec kreditojemalcu zagotovi denarni znesek, odloge plačila ali finančne dogovore za namen financiranja ali odloženega plačila, tako da je treba kreditno pogodbo šteti za pogodbo, s katero kreditodajalec odobri ali obljubi, da bo odobril potrošniku kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora.

145

Iz tega sledi, da je za pogodbo o finančnih storitvah kreditiranja, kot je v bistvu razvidno tudi iz točk 97 in 100 sklepnih predlogov generalnega pravobranilca, značilno, da sledi logiki financiranja ali odloženega plačila, in sicer z uporabo denarnih sredstev oziroma odloga plačila ali finančnih dogovorov, ki jih potrošniku za to zagotovi ponudnik.

146

Kot je bilo predstavljeno pred Sodiščem, v obravnavani zadevi pogodba o lizingu motornega vozila brez obveznosti nakupa, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, vsebuje dva elementa, in sicer na eni strani element kredita, za katerega je značilno, da banka potrošniku odobri kredit v obliki plačilnega dogovora, ter na drugi strani element najema, s katerim se potrošniku omogoči, da v določenem obdobju uporablja vozilo po svoji izbiri, ki pripada tej banki, v zameno za plačilo začetne cene in nato mesečnih obrokov.

147

V teh okoliščinah se je treba za ugotovitev, ali se taka pogodba zaradi svoje hibridne narave nanaša na kredit v smislu člena 2(b) Direktive 2002/65, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 97 sklepnih predlogov, navezati na njen glavni predmet, tako da se preveri, ali element kreditiranja prevlada nad elementom najema ali pa je obratno.

148

V zvezi s tem je treba ugotoviti, kot je generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 100 sklepnih predlogov, da se taka pogodba v bistvu ne razlikuje od pogodbe o dolgoročnem najemu vozila, v okviru katere mora potrošnik plačevati najemnino v zameno za pravico do uporabe vozil, če ne vključuje obveznosti odkupa vozila ob koncu obdobja lizinga, če potrošnik ne nosi polne amortizacije stroškov, ki so nastali dobavitelju vozila pri njegovem nakupu, in če potrošnik ne nosi tveganj, povezanih s preostankom vrednosti vozila ob izteku pogodbe. Obveznost potrošnika, da nadomesti izgubo vrednosti vozila, če se ob njegovem vračilu ugotovi, da stanje vozila ne ustreza njegovi starosti ali da je bilo preseženo največje dogovorjeno število prevoženih kilometrov, prav tako ne omogoča razlikovanja med temi vrstami pogodb.

149

Ker je glavni predmet pogodbe o lizingu motornega vozila brez obveznosti nakupa, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, najem tega vozila, take pogodbe torej ni mogoče opredeliti kot pogodbo o finančni storitvi, ki se nanaša na kredit, v smislu člena 1(1) Direktive 2002/65 v povezavi s členom 2(b) te direktive.

150

Tretjič, ker je očitno, da se taka pogodba nič bolj ne nanaša niti na „zavarovalno, pokojninsko, naložbeno ali plačilno storitev“ v smislu člena 2(b) Direktive 2002/65, je ni mogoče opredeliti niti kot pogodbo o trženju „finančne storitve“ v smislu iste določbe.

151

Ker eden od obeh kumulativnih pogojev iz točke 137 te sodbe ni izpolnjen, je treba ugotoviti, da pogodba o lizingu motornega vozila, za katero je značilno zlasti to, da ni niti s to pogodbo niti z ločeno pogodbo določeno, da mora potrošnik ob izteku pogodbe vozilo kupiti, ter to, da potrošnik ne nosi polne amortizacije stroškov, ki so nastali dobavitelju vozila pri njegovem nakupu, niti tveganj, povezanih s preostankom vrednosti vozila ob izteku pogodbe, ne spada na področje uporabe Direktive 2002/65.

152

Kar na tretjem mestu zadeva področje uporabe Direktive 2011/83, je treba opozoriti, da se ta direktiva, kot to določa njen člen 3(1), uporablja za kakršno koli pogodbo, sklenjeno med trgovcem in potrošnikom, pod pogoji in v obsegu iz njenih določb, razen za pogodbe iz odstavka 3 tega člena, kot so pogodbe o finančnih storitvah, ki so v členu 2, točka 12, te direktive opredeljene v bistvu enako kot v členu 2(b) Direktive 2002/65, navedenem v točki 139 te sodbe.

153

Pogodbe o lizingu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, po analogiji s preudarki, navedenimi v točkah od 143 do 149 te sodbe, ni mogoče opredeliti kot pogodbo o „finančni storitvi“ v smislu člena 2, točka 12, Direktive 2011/83. Vendar ni mogoče izključiti, da bi bilo mogoče takšno pogodbo o lizingu opredeliti kot „pogodbo o opravljanju storitev“ v smislu člena 2, točka 6, te direktive.

154

V zvezi s tem je pojem „pogodba o opravljanju storitev“ iz zadnjenavedene določbe opredeljen široko in pomeni „vsako pogodbo razen prodajne pogodbe, na podlagi katere trgovec opravi storitev za potrošnika ali se temu zaveže, potrošnik pa za to plača ceno ali se temu zaveže“. Iz besedila te določbe je razvidno, da je treba za ta pojem šteti, da vključuje vse pogodbe, ki ne spadajo k pojmu „prodajna pogodba“ (sodba z dne 12. marca 2020, Verbraucherzentrale Berlin,C‑583/18, EU:C:2020:199, točka 22).

155

Pogodba o lizingu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, na podlagi katere se trgovec zaveže, da bo potrošniku dal na voljo vozilo v zameno za obročna plačila brez obveznosti nakupa navedenega vozila ob izteku lizinga, ne pomeni „prodajne pogodbe“, na podlagi katere bi se lastništvo vozila preneslo na potrošnika, v smislu člena 2, točka 5, Direktive 2011/83. Ker ta pogodba ne spada niti na seznam izključitev iz člena 3(3) te direktive, je treba šteti, da spada na področje uporabe navedene direktive kot „pogodba o opravljanju storitev“ v smislu člena 2, točka 6, zadnjenavedene.

156

Glede na navedeno je treba na peto vprašanje v zadevi C‑38/21 odgovoriti, da je treba člen 2, točka 6, Direktive 2011/83 v povezavi s členom 3(1) te direktive razlagati tako, da pogodba o lizingu motornega vozila, za katero je značilno, da ni niti s to pogodbo niti z ločeno pogodbo določeno, da mora potrošnik ob izteku pogodbe vozilo kupiti, spada na področje uporabe navedene direktive kot „pogodba o opravljanju storitev“ v smislu njenega člena 2, točka 6. Taka pogodba pa ne spada na področje uporabe niti Direktive 2002/65 niti Direktive 2008/48.

157

Ugotoviti je treba, da so vsa ta vprašanja postavljena ob predpostavki, da bi Sodišče odločilo, da je treba pogodbo o lizingu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, opredeliti kot pogodbo o finančnih storitvah v smislu direktiv 2002/65 in/ali 2011/83.

158

Vendar je iz preudarkov, navedenih v točkah 149, 151 in 156 te sodbe, razvidno, da se taka pogodba ne nanaša na finančne storitve v smislu teh direktiv, ampak jo je treba opredeliti kot „pogodbo o opravljanju storitev“ v smislu člena 2, točka 6, Direktive 2011/83 v povezavi s členom 3(1) te direktive.

159

Tako šesto, sedmo in osmo vprašanje ostajajo upoštevna v delu, v katerem se nanašajo na razlago določb te direktive.

160

V zvezi s tem je treba pojasniti, da je namen teh vprašanj v bistvu predložitvenemu sodišču omogočiti opredelitev, ali se VK lahko sklicuje na pravico do odstopa od pogodbe, določeno v členu 9 Direktive 2011/83 le za pogodbe, sklenjena na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ali pa je to pravico treba izključiti na podlagi člena 16 te direktive.

161

V teh okoliščinah Sodišče meni, da je koristno najprej odgovoriti na osmo vprašanje, ki se nanaša na pojem „pogodba, sklenjena na daljavo“, nato na šesto vprašanje, ki se nanaša na pojem „pogodba, sklenjena zunaj poslovnih prostorov“, in nazadnje na sedmo vprašanje, ki se nanaša na člen 16 Direktive 2011/83.

162

Predložitveno sodišče z osmim vprašanjem v zadevi C‑38/21 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka 7, Direktive 2011/83 razlagati tako, da je pogodbo o opravljanju storitev v smislu člena 2, točka 6, te direktive, sklenjeno med potrošnikom in trgovcem z uporabo sredstva komuniciranja na daljavo, mogoče opredeliti kot „pogodbo, sklenjeno na daljavo“, v smislu prve od teh določb, če je bil v pripravljalni fazi sklepanja pogodbe poleg potrošnika fizično navzoč posrednik, ki je bil pooblaščen za odgovarjanje na njegova vprašanja in pripravo pogodbe, ne pa tudi za njeno sklenitev.

163

V zvezi s tem je treba na eni strani opozoriti, da je v členu 2, točka 7, Direktive 2011/83 pojem „pogodba, sklenjena na daljavo“ opredeljen kot vsaka pogodba, sklenjena med trgovcem ali potrošnikom v okviru organizirane prodaje na daljavo ali sistema izvajanja storitev brez hkratne fizične navzočnosti trgovca in potrošnika ter z izključno uporabo enega ali več sredstev za komuniciranje na daljavo do trenutka sklenitve pogodbe in vključno z njim.

164

Tako iz besedila te določbe, zlasti iz izraza „do trenutka […] in vključno z njim“, izhaja, da se za to, da se pogodba opredeli kot „pogodba, sklenjena na daljavo“, zahteva po izključni uporabi enega ali več sredstev za komuniciranje na daljavo med trgovcem in potrošnikom brez hkratne fizične navzočnosti teh oseb uporablja ne le za sklenitev pogodbe kot take, ampak tudi za njeno pripravljalno fazo.

165

Na drugi strani iz opredelitve pojma „trgovec“ iz člena 2, točka 2, Direktive 2011/83 izhaja, da lahko trgovec v povezavi s pogodbami, zajetimi s to direktivo, deluje prek osebe, ki nastopa v njegovem imenu ali po njegovem naročilu.

166

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da posrednik, ki ga je kot v obravnavani zadevi trgovec pooblastil, da opravi izračun različnih elementov predmeta pogodbe, da se s potrošnikom pogovori o pravilih in pogojih pogodbe, da predloži informacije o pogodbi, ki naj bi bila sklenjena, in odgovarja na vprašanja tega potrošnika ter da izpolni, prejme ali posreduje pisno prošnjo navedenega potrošnika v zvezi s sklenitvijo te pogodbe s trgovcem, nujno nastopa hkrati v trgovčevem imenu in po njegovem naročilu.

167

Iz preudarkov, navedenih v točkah od 163 do 166 te sodbe, je razvidno, da hkratna fizična navzočnost potrošnika in posrednika, ki nastopa v imenu ali po naročilu trgovca, v pripravljalni fazi sklepanja pogodbe načeloma nasprotuje temu, da bi bilo navedeno pogodbo mogoče šteti za pogodbo, sklenjeno z izključno uporabo enega ali več sredstev za komuniciranje na daljavo.

168

Vendar, kot pa je razvidno iz uvodne izjave 20 Direktive 2011/83, opredelitev pojma „pogodba, sklenjena na daljavo“ zajema primere, v katerih potrošnik obišče prostore podjetja izključno zaradi zbiranja informacij o blagu ali storitvah ter se naknadno pogaja in sklene pogodbo na daljavo. Pogodba, o kateri se strani pogajata v poslovnih prostorih trgovca in ki je dokončno sklenjena prek sredstev komuniciranja na daljavo, pa se ne obravnava kot pogodba, sklenjena na daljavo.

169

Namen določb Direktive 2011/83 v zvezi s pogodbami, sklenjenimi na daljavo, je v tem smislu preprečiti, da bi uporaba sredstev komuniciranja na daljavo povzročila zmanjšanje informacij, zagotovljenih potrošniku, zlasti ker so informacije, posredovane pred sklenitvijo pogodbe v skladu s členom 6 te direktive, ki se nanašajo tako na pogodbene pogoje in posledice navedene sklenitve in ki temu potrošniku omogočajo, da se odloči, ali se želi pogodbeno vezati s trgovcem, kot tudi na ustrezno izpolnitev pogodbe, zlasti na uveljavljanje pravic potrošnika, za potrošnika bistvenega pomena (glej v tem smislu sodbi z dne 23. januarja 2019, Walbusch Walter Busch,C‑430/17, EU:C:2019:47, točki 35 in 36 ter navedena sodna praksa, in z dne 5. maja 2022, Victorinox,C‑179/21, EU:C:2022:353, točka 26 in navedena sodna praksa).

170

Torej opredelitve „pogodba, sklenjena na daljavo“ v smislu člena 2, točka 7, Direktive 2011/83 ni mogoče uporabiti za pogodbe, ki so bile sicer s trgovcem sklenjene z uporabo sredstva komuniciranja na daljavo, vendar sta se potrošnik in posrednik, ki nastopa v imenu ali po naročilu trgovca, o njih pogajala, pri čemer je lahko potrošnik, ki je bil fizično navzoč ob tem posredniku, zlasti prejel informacije iz člena 6 Direktive 2011/83 in mu je lahko postavil vprašanja o pogodbi, ki sta jo nameravala skleniti, ali predlagani ponudbi, da je bilo tako mogoče odpraviti vsakršno negotovost glede obsega njegove morebitne pogodbene zaveze do trgovca.

171

Pogodbo, sklenjeno med potrošnikom in trgovcem z uporabo enega ali več sredstev komuniciranja na daljavo, pa je mogoče opredeliti kot „pogodbo, sklenjeno na daljavo“ v smislu člena 2, točka 7, Direktive 2011/83, če je bil potrošnik v pripravljalni fazi, preden je sklenil pogodbo s trgovcem, fizično navzoč ob posredniku, ki je nastopal v imenu ali po naročilu trgovca, pri čemer pa je ta posrednik potrošniku zgolj omogočil zbiranje informacij o predmetu pogodbe ter po potrebi sprejel in trgovcu posredoval potrošnikovo prošnjo, ne da bi se z njim pogajal niti mu predložil informacije iz člena 6 te direktive.

172

Iz preudarkov, navedenih v točkah 46 in 166 te sodbe, je razvidno, da je med VK in posrednikom, pooblaščenim za to, da nastopa v imenu ali po naročilu družbe BMW Bank, dejansko potekala faza pogajanj, zlasti ker sta ti osebi razpravljali o elementih in trajanju lizinga ter o znesku začetnega plačila in dolgovanih mesečnih obrokov, to je o informacijah iz člena 6(1)(a), (e), (g) in (o) Direktive 2011/83, pri čemer je posrednik poleg tega odgovoril na vprašanja VK o pogodbi, ki jo je nameraval skleniti. Ob pridržku preverjanja, ki ga mora opraviti predložitveno sodišče glede tega, ali je VK v okviru te pripravljalne faze na jasen in razumljiv način prejel vse informacije iz člena 6 te direktive, je treba v skladu s preudarki, navedenimi v točki 170 te sodbe, šteti, da pogodba o lizingu iz postopka v glavni stvari ni pogodba, sklenjena na daljavo, v smislu člena 2, točka 7, Direktive 2011/83.

173

Glede na navedeno je treba na osmo vprašanje v zadevi C‑38/21 odgovoriti, da je treba člen 2, točka 7, Direktive 2011/83 razlagati tako, da pogodbe o opravljanju storitev v smislu člena 2, točka 6, te direktive, sklenjene med potrošnikom in trgovcem z uporabo sredstva komuniciranja na daljavo, ni mogoče opredeliti kot „pogodbo, sklenjeno na daljavo“, v smislu prve od teh določb, če je pred sklenitvijo pogodbe potekala faza pogajanj ob hkratni fizični navzočnosti potrošnika in posrednika, ki nastopa v imenu ali po naročilu trgovca, med katero je ta potrošnik od tega posrednika za namene teh pogajanj prejel vse informacije iz člena 6 navedene direktive in je lahko navedenemu posredniku postavil vprašanja o pogodbi, ki jo namerava skleniti, ali predlagani ponudbi, ter je bilo tako mogoče odpraviti vsakršno negotovost glede obsega njegove morebitne pogodbene zaveze do trgovca.

174

Predložitveno sodišče s šestim vprašanjem v zadevi C‑38/21 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 2, točka 8(a), Direktive 2011/83 razlagati tako, da je pogodbo o opravljanju storitev v smislu člena 2, točka 6, te direktive, sklenjeno med potrošnikom in trgovcem, mogoče opredeliti kot „pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov“, v smislu prve od teh določb, če je potrošnik v pripravljalni fazi, preden je bila pogodba sklenjena z uporabo sredstva komuniciranja na daljavo, odšel v poslovne prostore posrednika, ki je za namene pogajanj o tej pogodbi nastopal v imenu ali po naročilu trgovca, čeprav sicer deluje na drugem področju dejavnosti kot navedeni trgovec.

175

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s členom 2, točka 8(a), Direktive 2011/83 pojem „pogodba, sklenjena zunaj poslovnih prostorov“ med drugim opredeljen kot vsaka pogodba med trgovcem in potrošnikom, ki se sklene ob hkratni fizični navzočnosti trgovca in potrošnika zunaj poslovnih prostorov trgovca. V skladu s členom 2, točka 9, te direktive je pojem „poslovni prostori“ opredeljen kot kateri koli nepremični maloprodajni prostori, v katerih trgovec stalno izvaja svojo dejavnost, ali kateri koli premični maloprodajni prostori, v katerih trgovec običajno izvaja svojo dejavnost.

176

Člen 2, točka 2, Direktive 2011/83 določa, da lahko „trgovec“ deluje prek druge osebe, ki nastopa v njegovem imenu ali po njegovem naročilu. Poleg tega je iz uvodne izjave 22 te direktive razvidno, da bi bilo treba poslovne prostore posrednika obravnavati kot poslovne prostore v smislu te direktive, torej kot poslovne prostore trgovca v smislu člena 2, točka 9, navedene direktive.

177

Torej je iz povezanega besedila vseh teh določb ob upoštevanju navedene uvodne izjave razvidno, da če potrošnik spontano pride v poslovne prostore posrednika, ki nastopa v imenu ali po naročilu trgovca, in se tam pogaja o pogodbi, ki jo nato sklene s trgovcem z uporabo sredstva komuniciranja na daljavo, ta pogodba ni „pogodba, sklenjena zunaj poslovnih prostorov“ v smislu člena 2(8)(a) Direktive 2011/83, in sicer tudi, če je potrošnik prišel le v poslovne prostore posrednika.

178

To razlago potrjuje cilj, ki se dosega z določbami Direktive 2011/83, ki se nanašajo na pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, kot izhaja iz uvodnih izjav 21 in 37 te direktive, to je potrošnika, ko se nahaja zunaj poslovnih prostorov trgovca, zaščititi pred tveganjem, da bi bil pod psihičnim pritiskom ali bi se znašel v nepričakovani situaciji (glej v tem smislu sodbo z dne 7. avgusta 2018, Verbraucherzentrale Berlin,C‑485/17, EU:C:2018:642, točka 33).

179

V tem okviru je Sodišče že razsodilo, da je razlog, zaradi katerega je zakonodajalec Unije v zvezi s pogodbami, sklenjenimi zunaj poslovnih prostorov, načeloma določil pravico do odstopa od pogodbe, da bi zaščitil potrošnika, v primerih, v katerih potrošnik pogodbe ne sklene v poslovnem prostoru, v katerem je trgovec stalno ali običajno navzoč, to, da je menil, da lahko navedeni potrošnik pričakuje, da bo trgovec vzpostavil stik, le, če spontano obišče poslovni prostor, v katerem je trgovec stalno ali običajno navzoč, tako da kasneje, odvisno od primera, ne bi mogel veljavno trditi, da je bil presenečen zaradi ponudbe trgovca (glej v tem smislu sodbo z dne 7. avgusta 2018, Verbraucherzentrale Berlin,C‑485/17, EU:C:2018:642, točka 34).

180

Nič drugače pa ne more biti, če tak potrošnik spontano pride v poslovni prostor posrednika, za katerega je povsem očitno, da nastopa v imenu ali po naročilu takega trgovca, in sicer ne glede na to, ali je ta posrednik pooblaščen za tako nastopanje le za namene pogajanj o pogodbi, ne pa tudi za namene njene sklenitve. V takem primeru je treba poslovni prostor posrednika izenačiti s poslovnim prostorom trgovca v smislu člena 2, točka 8(a), Direktive 2011/83 v povezavi z uvodno izjavo 22 te direktive.

181

Vendar je ob predpostavki, da je posrednik tudi sam trgovec, katerega dejavnost spada v drug sektor kot dejavnost trgovca, v imenu ali po naročilu katerega nastopa, za tako izenačenje odločilno odgovoriti na vprašanje, ali lahko povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, ko pride v poslovni prostor navedenega posrednika, pričakuje, da mu bo ta podal trgovsko ponudbo za namene pogajanj in nato sklenitve pogodbe, ki spada na področje dejavnosti trgovca, v imenu ali po naročilu katerega ta posrednik nastopa, na daljavo, ali pa tega ne more pričakovati (glej v tem smislu sodbo z dne 7. avgusta 2018, Verbraucherzentrale Berlin,C‑485/17, EU:C:2018:642, točki 43 in 44).

182

V teh okoliščinah bo moralo predložitveno sodišče preveriti, ali je VK s tem, da je odšel v poslovni prostor prodajalca avtomobilov, z vidika povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, lahko pričakoval, da mu bo ta prodajalec dal trgovsko ponudbo za namene pogajanj o pogodbi o lizingu z družbo BMW Bank in njene sklenitve ter ali je poleg tega lahko brez težav razumel, da navedeni prodajalec deluje v imenu ali po naročilu trgovca.

183

Glede na navedeno je treba na šesto vprašanje, postavljeno v zadevi C‑38/21, odgovoriti, da je treba člen 2, točka 8(a), Direktive 2011/83 razlagati tako, da pogodbe o opravljanju storitev v smislu člena 2, točka 6, te direktive, sklenjene med potrošnikom in trgovcem, ni mogoče opredeliti kot „pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov“, v smislu prve od teh določb, če je potrošnik v pripravljalni fazi, preden je bila pogodba sklenjena z uporabo sredstva komuniciranja na daljavo, odšel v poslovne prostore posrednika, ki je za namene pogajanj o tej pogodbi deloval v imenu ali po naročilu trgovca, čeprav sicer deluje na drugem področju dejavnosti kot navedeni trgovec, če je ta potrošnik kot povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, ko je odšel v posrednikov poslovni prostor, lahko pričakoval, da mu bo ta dal trgovsko ponudbo za namene pogajanj o pogodbi o opravljanju storitev s trgovcem in njene sklenitve, ter če je poleg tega lahko brez težav razumel, da ta posrednik deluje v imenu ali po naročilu navedenega trgovca.

184

Predložitveno sodišče s sedmim vprašanjem v zadevi C‑38/21 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 16(l) Direktive 2011/83 razlagati tako, da je mogoče izjemo od pravice do odstopa od pogodbe iz te določbe, ki se uporablja za pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ki spadajo na področje uporabe te direktive in se nanašajo na storitve najema avtomobilov, če je v pogodbi predviden določen datum ali čas izvedbe, uporabiti za potrošnika, ki je s trgovcem za 24 mesecev sklenil pogodbo o lizingu motornega vozila, ki se opredeli kot pogodba o opravljanju storitev, sklenjena na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, v smislu navedene direktive.

185

Uvodoma je treba pojasniti, da bo odgovor Sodišča na to vprašanje upošteven samo, če bi predložitveno sodišče pogodbo o lizingu iz postopka v glavni stvari – ob upoštevanju odgovora na osmo in šesto vprašanje v zadevi C‑38/21 – opredelilo kot pogodbo, sklenjeno na daljavo, ali pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov, v smislu Direktive 2011/83.

186

Ob upoštevanju tega pojasnila je treba opozoriti, da členi od 9 do 15 te direktive potrošniku dajejo pravico do odstopa od pogodbe po sklenitvi pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, v smislu člena 2, točki 7 in 8, te direktive ter določajo pogoje in podrobna pravila za uveljavljanje te pravice.

187

Vendar člen 16 navedene direktive določa izjeme od te pravice do odstopa od pogodbe, med drugim v primeru – iz točke (l) tega člena – opravljanja storitev najema avtomobilov, če je v pogodbi predviden določen datum ali čas izvedbe.

188

Ugotoviti je treba torej, ali se pogodba o lizingu motornega vozila, sklenjena za obdobje 24 mesecev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, nanaša na „storitev najema avtomobilov [za] določen datum ali čas izvedbe“ v smislu člena 16(l) Direktive 2011/83. Ker ni napoteno na pravo držav članic, je treba v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 133 te sodbe, ta pojem razlagati avtonomno in enotno, in sicer ob upoštevanju besedila navedenega pojma ter glede na kontekst in cilj, ki se uresničuje s to določbo.

189

Poleg tega je treba v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča besedilo, ki ga je treba razlagati, kadar je v določbi, ki je izjema od načela ali, natančneje, od pravil prava Unije, razlagati ozko (glej v tem smislu sodbi z dne 10. marca 2005, EasyCar,C‑336/03, EU:C:2005:150, točka 21, in z dne 14. maja 2020, NK (Projekt enodružinske hiše),C‑208/19, EU:C:2020:382, točka 40). Vendar to ne pomeni, da je treba izraze, s katerimi je opredeljena ta odstopajoča ureditev, razlagati tako, da bi bil tej ureditvi odvzet njen učinek. Razlaga teh izrazov mora biti namreč v skladu s cilji te ureditve (sodba z dne 30. septembra 2021, Icade Promotion,C‑299/20, EU:C:2021:783, točka 31 in navedena sodna praksa).

190

Na prvem mestu, kar zadeva besedilo člena 16(l) Direktive 2011/83, je treba ugotoviti, da je za storitve najema avtomobilov iz te določbe značilno, da se potrošniku na določen datum ali v določenem obdobju da na voljo avtomobil, to je motorno vozilo, v zameno za plačilo najemnine ali mesečnih obrokov (glej v tem smislu in po analogiji sodbo z dne 10. marca 2005, EasyCar,C‑336/03, EU:C:2005:150, točka 27).

191

Kot je bilo navedeno v točki 148 te sodbe, pa je glavni predmet pogodbe o lizingu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, potrošniku omogočiti uporabo vozila v določenem obdobju izvedbe – v tem primeru v 24 mesecih – v zameno za mesečno plačilo denarnih zneskov v tem celotnem obdobju. Čeprav taka pogodba vsebuje tudi element kredita, na podlagi besedila člena 16(l) Direktive 2011/83, ki se na splošno nanaša na „storitev najema avtomobilov“, ni mogoče – niti ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 189 te sodbe – šteti, da je želel zakonodajalec Unije s področja uporabe te določbe izključiti pogodbe o lizingu za motorno vozilo.

192

Natančneje, zgolj zato, ker člen 16(l) Direktive 2011/83 kot pogoj nalaga, da je v pogodbi o najemu vozila predviden „določen“ datum ali čas izvedbe, še ni mogoče šteti, da je zakonodajalec Unije mislil le na pogodbe o kratkoročnem najemu. S pojmom „določen“ so namreč lahko zajete tudi pogodbe o najemu z daljšim trajanjem, na primer 24 mesecev, če je to trajanje v pogodbi dovolj natančno navedeno.

193

Na drugem mestu, v zvezi s kontekstom, v katerega je umeščena navedena določba, se sicer druge kategorije storitev, ki so v njej navedene poleg najema avtomobila, in sicer zagotavljanje nastanitve, ki ni za bivalne namene, opravljanje prevoza blaga, storitve priprave in dostave hrane ter storitve v povezavi z dejavnostmi za prosti čas, na splošno običajno zagotavljajo enkratno ali v sorazmerno kratkem obdobju. Vendar iz člena 16(l) Direktive 2011/83 ni razvidno, da bi obstajala kakršna koli konkretna časovna omejitev, zaradi katere bi bilo mogoče šteti, da bi lahko na področje uporabe izjeme od pravice do odstopa od pogodbe, vzpostavljene s to določbo, spadale le pogodbe o najemu vozil, sklenjene za določeno najdaljše časovno obdobje. Še toliko manj to drži, ker se lahko tudi za druge kategorije storitev v nekaterih okoliščinah sklenejo dolgoročne pogodbe.

194

Na tretjem mestu, ob upoštevanju preudarkov, navedenih v točkah od 190 do 193 te sodbe, in sodne prakse, navedene v njeni točki 189, je treba to, ali pojem „storitev najema avtomobilov [za] določen datum ali čas izvedbe“, ki ga je treba razlagati ozko, zajema pogodbe o lizingu motornega vozila, sklenjene za 24 mesecev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, opredeliti ob upoštevanju cilja, ki se uresničuje s členom 16(l) Direktive 2011/83.

195

Kot je razvidno iz uvodne izjave 49 te direktive, je ta cilj zaščita trgovca pred tveganjem, povezanim z rezervacijo nekaterih zmogljivosti, ki jih lahko ta trgovec le stežka zapolni, če bi se uveljavljala pravica do odstopa (sodba z dne 31. marca 2022, CTS Eventim,C‑96/21, EU:C:2022:238, točka 44).

196

Tako je namen člena 16(l) Direktive 2011/83 med drugim vzpostaviti varstvo interesov ponudnikov nekaterih storitev, da ti ne bi bili nesorazmerno oškodovani zaradi odpovedi – brez povrnitve stroškov in navedbe razlogov – storitve, za katero je bila opravljena predhodna rezervacija, ker je potrošnik tik pred časom, določenim za opravo te storitve, odstopil od pogodbe (sodba z dne 31. marca 2022, CTS Eventim,C‑96/21, EU:C:2022:238, točka 45 in navedena sodna praksa).

197

Kar natančneje zadeva dejavnost podjetij za dajanje vozil v najem, je Sodišče razsodilo, da je varstvo, ki ga je zakonodajalec Unije želel zagotoviti tej dejavnosti z navedeno izjemo od pravice do odstopa od pogodbe, povezano z dejstvom, da morajo ta podjetja poskrbeti za izvedbo dogovorjene storitve na dan, določen ob rezervaciji, in da zato v primeru odpovedi utrpijo enake nevšečnosti kot podjetja, ki svojo dejavnost opravljajo v drugih sektorjih, naštetih v navedeni določbi (glej po analogiji sodbo z dne 10. marca 2005, EasyCar,C‑336/03, EU:C:2005:150, točka 29).

198

V obravnavani zadevi je iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da v okviru pogodbe o lizingu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, trgovec zadevno vozilo pridobi na potrošnikovo zahtevo in po njegovem podrobnem opisu. Trgovec ostane v času trajanja pogodbe lastnik vozila, saj mu mora potrošnik to vozilo ob njenem izteku vrniti, da ga trgovec nameni za novo uporabo, kot je nov lizing, druga oblika najema ali prodaja.

199

Ne glede na trajanje, za katero je bila taka pogodba sklenjena, pa bi se lahko trgovec, če bi bila potrošniku priznana pravica do odstopa od pogodbe, srečal s težavami pri dodelitvi druge namembnosti vozila, pridobljenega posebej na zahtevo potrošnika v odgovor na njegov podroben opis, ne da bi bil pri tem nesorazmerno oškodovan. Glede na, med drugim, znamko, model, tip motorja, barvo karoserije ali notranjo opremo vozila ali tudi dodatno opremo, s katero je vozilo opremljeno, namreč trgovcu lahko ne bi uspelo vozila v razumnem roku po uveljavitvi pravice do odstopa od pogodbe dodeliti za drugo enakovredno uporabo za obdobje, ki bi se ujemalo s trajanjem prvotno predvidenega lizinga, ne da bi ob tem utrpel precejšnjo gospodarsko škodo.

200

Ta razlaga je v skladu z izjemo od pravice do odstopa od pogodbe iz člena 16(c) Direktive 2011/83, ki se nanaša na „dobavo blaga ali izvedbe storitev, narejenih po podrobnem opisu ali osebnih željah potrošnika“. Pogodba o lizingu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari v zadevi C‑38/21, se sicer ne nanaša na dobavo blaga, ampak na zagotavljanje storitev. Vendar navedena druga izjema kaže na voljo zakonodajalca Unije da izključi pravico do odstopa od pogodbe v primerih, ko je bilo blago izdelano ali narejeno po potrošnikovem podrobnem opisu, kar velja v primeru novega vozila, naročenega po potrošnikovem podrobnem opisu za uporabo v okviru pogodbe o lizingu.

201

Iz jezikovne, kontekstualne in teleološke razlage člena 16(l) Direktive 2011/83, opravljene v točkah od 190 do 200 te sodbe, je razvidno, da se pogodba o lizingu motornega vozila, sklenjena za 24 mesecev, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, nanaša na „storitev najema avtomobilov [za] določen datum ali čas izvedbe“ v smislu člena 16(l) Direktive 2011/83.

202

Glede na navedeno je treba na sedmo vprašanje, postavljeno v zadevi C‑38/21, odgovoriti, da je treba člen 16(l) Direktive 2011/83 razlagati tako, da pogodba o lizingu motornega vozila, ki sta jo sklenila trgovec in potrošnik ter se opredeli kot pogodba o opravljanju storitev, sklenjena na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, v smislu te direktive, spada na področje uporabe izjeme od pravice do odstopa od pogodbe, ki je v navedeni določbi določena za pogodbe, sklenjene na daljavo ali zunaj poslovnih prostorov, ki spadajo na področje uporabe navedene direktive in se nanašajo na storitve najema avtomobilov, za katere se predvideva določen datum ali obdobje izvedbe, če je glavni predmet te pogodbe potrošniku omogočiti uporabo vozila v določenem obdobju, predvidenem z navedeno pogodbo, v zameno za redno plačilo denarnih zneskov.

203

Ker se prva štiri vprašanja nanašajo na razlago določb Direktive 2008/48, je treba na prvem mestu ugotoviti, da v skladu s sodno prakso, navedeno v točki 110 te sodbe – ker pogodba o lizingu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ob upoštevanju odgovora na peto vprašanje v zadevi C‑38/21 ne spada na področje uporabe te direktive – ni treba več odgovoriti nanje z vidika navedene direktive.

204

Te ugotovitve ne omaje dejstvo, da predložitveno sodišče navaja, da bi morala biti po njegovem mnenju taka pogodba o lizingu urejena po analogiji z določbami nacionalnega prava o prenosu Direktive 2008/48.

205

Države članice imajo sicer v skladu s členom 1 Direktive 2008/48 v povezavi z uvodno izjavo 10 te direktive kljub popolni harmonizaciji vidikov, urejenih s to direktivo, možnost, da obdržijo ali sprejmejo nacionalno zakonodajo, ki je v skladu z določbami te direktive ali nekaterimi njenimi določbami o kreditnih pogodbah izven področja uporabe te direktive, kot so „nakup s pridržanim lastništvom ali najemne pogodbe, pri katerih obveznost nakupa predmeta pogodbe ni predvidena s pogodbo samo ali katero koli drugo ločeno pogodbo“ iz člena 2(2)(d) Direktive 2008/48.

206

Prav tako se je Sodišče sicer že velikokrat izreklo za pristojno za odločanje o predlogih za sprejetje predhodne odločbe glede določb prava Unije v položajih, v katerih so se te določbe uporabljale na podlagi nacionalnega prava, s katerim so za povsem notranje položaje sprejete enake rešitve, kot jih določa pravo Unije. V takih primerih je zagotovo v interesu Unije, da se – zaradi izogibanja prihodnjim razhajajočim se razlagam – določbe ali pojmi, prevzeti iz prava Unije, razlagajo enotno, in sicer ne glede na okoliščine, v katerih se uporabljajo (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, I.G.I.,C‑394/18, EU:C:2020:56, točki 45 in 46 ter navedena sodna praksa).

207

Vendar iz sodne prakse Sodišča izhaja, da se morajo zadevne določbe prava Unije na podlagi nacionalnega prava neposredno in brezpogojno uporabljati, da bi se zagotovilo enako obravnavanje nacionalnih položajev in položajev, ki jih ureja pravo Unije, ter da morajo biti konkretni elementi, na podlagi katerih je mogoče dokazati tako neposredno in brezpogojno uporabo, razvidni iz predložitvene odločbe. Zato mora predložitveno sodišče v skladu s členom 94 Poslovnika Sodišča pojasniti zvezo, ki obstaja med sporom, o katerem odloča, čeprav gre za popolnoma nacionalni spor, in določbami prava Unije, zaradi česar je zaprošena razlaga vprašanja za predhodno odločanje nujna za rešitev tega spora (glej v tem smislu sodbo z dne 30. januarja 2020, I.G.I.,C‑394/18, EU:C:2020:56, točke 46, 48 in 49 ter navedena sodna praksa).

208

V obravnavanem primeru predložitveno sodišče v dopolnitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe navaja, da je Bundesgerichtshof (zvezno vrhovno sodišče) razsodilo, da pogodbe o lizingu motornega vozila, ki določajo, da potrošnik ob izteku pogodbe ni dolžan kupiti vozila, ne spadajo na področje uporabe člena 506 BGB, ki napotuje na določbe BGB, s katerimi je bila prenesena Direktiva 2008/48. Predložitveno sodišče zato in ne glede na to, da dvomi o tej razlagi, v predlogu za sprejetje predhodne odločbe navaja, da se v skladu s sodno prakso Bundesgerichtshof (zvezno sodišče), ki je del nemškega prava, določbe Direktive 2008/48 v tem pravu ne uporabljajo neposredno in brezpogojno za pogodbe o lizingu, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari.

209

Na drugem mestu je treba ugotoviti, da predložitveno sodišče v dopolnitvi predloga za sprejetje predhodne odločbe navaja, da bi bili, tudi če pogodba iz postopka v glavni stvari ne bi spadala na področje uporabe Direktive 2008/48 kot pogodba o potrošniškem kreditu, tretje in četrto vprašanje v zadevi C‑38/21 še naprej upoštevni v primeru, da se lahko potrošnik sklicuje na pravico do odstopa od pogodbe, ki je za pogodbe, sklenjene zunaj poslovnih prostorov, in pogodbe, sklenjene na daljavo, določena z nemškim pravom o prenosu določb Direktive 2002/65 in Direktive 2011/83.

210

V zvezi s tem je iz točke 156 te sodbe razvidno, da potrošnik, kakršen je VK, nima pravice do odstopa od pogodbe na podlagi Direktive 2002/65, saj pogodba o lizingu motornega vozila, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ne spada na področje uporabe te direktive. Poleg tega je iz točk 156 in 202 te sodbe razvidno, da čeprav taka pogodba spada na področje uporabe Direktive 2011/83 in ob predpostavki, da jo je mogoče opredeliti kot pogodbo, sklenjeno zunaj poslovnih prostorov, ali pogodbo, sklenjeno na daljavo, v smislu člena 2, točki 6 in 7, te direktive, potrošnik, ki jo je sklenil s trgovcem, nima pravice do odstopa od nje, določene s to direktivo, v skladu z njenim členom 16(l).

211

V teh okoliščinah na tretje in četrto vprašanje v zadevi C‑38/21 ni treba odgovoriti glede na direktivi 2002/65 in 2011/83.

212

Najprej in v odgovor na ugovor družb C Bank, Volkswagen Bank in Audi Bank, da to vprašanje ni dopustno, je treba opozoriti, da čeprav je z dobesedno vsebino navedenega vprašanja Sodišče pozvano, naj se izreče o združljivosti določb nacionalnega prava s pravom Unije, tako besedilo Sodišču ne preprečuje, da predložitvenemu sodišču poda elemente za razlago, ki izhajajo iz prava Unije in ki mu bodo omogočili, da samo razsodi o združljivosti notranjega prava s pravom Unije (sodba z dne 17. marca 2021, Consulmarketing,C‑652/19, EU:C:2021:208, točka 33 in navedena sodna praksa).

213

V obravnavani zadevi je iz predlogov za sprejetje predhodne odločbe v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 najprej razvidno, da začne v skladu s pogodbami iz teh zadev rok, v katerem lahko potrošnik odpove pogodbo, teči šele po sklenitvi pogodbe, če je posojilojemalec prejel vse obvezne informacije, določene z nemškim pravom, ki v bistvu ustrezajo tistim, navedenim v členu 10(2)(p) Direktive 2008/48.

214

Dalje, te pogodbe vsebujejo klavzule, ki ustrezajo zakonsko določenemu vzorcu v skladu z nemškim pravom. Čeprav je torej predložitveno sodišče ugotovilo, da nekatere od teh določb niso v skladu s členom 10(2)(p) Direktive 2008/48, pojasnjuje, da iz člena 247(6), drugi pododstavek, tretji stavek, in (12), prvi pododstavek, tretji stavek, EGBGB izhaja, da se, če pogodba vsebuje očitno, jasno oblikovano klavzulo, ki ustreza navedenemu vzorcu, šteje, da ta klavzula izpolnjuje zahteve glede informiranja potrošnika o njegovi pravici do odstopa od pogodbe.

215

Nazadnje, ugotoviti je treba, da je prvo vprašanje v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 sicer postavljeno ne samo z vidika člena 10(2)(p) Direktive 2008/48, ampak tudi z vidika člena 14(1) te direktive, vendar je za odgovor na to vprašanje potrebna le razlaga prve od teh določb.

216

V teh okoliščinah je treba razumeti, da predložitveno sodišče s prvim vprašanjem v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(2)(p) Direktive 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa pravno domnevo, da je trgovec izpolnil obveznost informiranja potrošnika o njegovi pravici do odstopa od pogodbe, če je v pogodbi napotil na nacionalne določbe, v katerih je v zvezi s tem dalje napoteno na zakonsko določen vzorec informacij, pri čemer je uporabil klavzule iz tega vzorca, ki niso v skladu z zahtevami te določbe Direktive. Če je odgovor pritrdilen, predložitveno sodišče še sprašuje, ali se ta nacionalna ureditev ne sme uporabiti v sporu, ki poteka izključno med posamezniki.

217

V zvezi s tem je treba poudariti, da pogodbe o posojilu iz sporov o glavni stvari v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 ustrezajo opredelitvi kreditnih pogodb iz člena 3(c) Direktive 2008/48. Te pogodbe torej spadajo na področje uporabe te direktive v skladu z njenim členom 2(1).

218

Po tem pojasnilu je treba opozoriti, da so v členu 10(2) Direktive 2008/48 naštete informacije, ki jih je treba jasno in jedrnato navesti v kreditnih pogodbah, ki spadajo na področje te direktive v skladu z njenim členom 2. Člen 10(2)(p) navedene direktive natančneje določa, da kreditna pogodba na tak način navaja obstoj ali odsotnost pravice do odstopa, obdobje trajanja te pravice in druge pogoje za uveljavljanje te pravice, vključno z informacijami o obveznosti potrošnika do plačila črpane glavnice in obresti ter zneskom dnevnih obresti.

219

Sodišče je že razsodilo, da člen 10(2)(p) Direktive 2008/48 nasprotuje temu, da kreditna pogodba glede informacij iz člena 10 te direktive napotuje na nacionalno določbo, ki sama napotuje na druge določbe prava zadevne države članice. Kadar namreč potrošniška pogodba napotuje na nekatere določbe nacionalnega prava glede informacij, katerih navedba se zahteva v skladu s členom 10 Direktive 2008/48, potrošnik na podlagi pogodbe ne more niti določiti obsega svoje pogodbene obveznosti niti preveriti, ali pogodba, ki jo je sklenil, vsebuje vse potrebne elemente, še toliko manj pa preveriti, ali je rok za odstop od pogodbe, do katerega je upravičen, zanj začel teči (glej v tem smislu sodbo z dne 26. marca 2020, Kreissparkasse Saarlouis,C‑66/19, EU:C:2020:242, točki 44 in 49).

220

Iz tega izhaja, da člen 10(2)(p) Direktive 2008/48 nasprotuje temu, da se v kreditno pogodbo vključi klavzula, ki napotuje na nacionalne določbe, ki same napotujejo na vzorec informacij, določen s predpisi, kakršen je zakonsko določeni vzorec. To še toliko bolj drži, če so klavzule iz takega vzorca v nasprotju z navedeno določbo, ker v okoliščinah zadevne pogodbe niso jasne. Zato ista določba povsem enako nasprotuje tudi nacionalni ureditvi, na podlagi katere za uporabo takih klavzul velja pravna domneva, da je trgovec izpolnil obveznost, da potrošniku predloži informacije o njegovi pravici do odstopa od pogodbe.

221

V zvezi s posledicami, ki jih mora predložitveno sodišče izpeljati iz te ugotovitve, je treba opozoriti, da mora nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, ki poteka izključno med posamezniki, pri uporabi določb nacionalnega prava, sprejetih za prenos obveznosti iz direktive, upoštevati vsa pravila nacionalnega prava in jih kar najbolj razlagati glede na besedilo in namen te direktive, da bi prišlo do rešitve, ki je v skladu z njenim ciljem (sodba z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin,C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 27 in navedena sodna praksa).

222

Vendar ima načelo skladne razlage nacionalnega prava nekatere omejitve. Tako je obveznost nacionalnega sodišča, da se pri razlagi in uporabi upoštevnih pravil nacionalnega prava opre na vsebino direktive, omejena s splošnimi pravnimi načeli in ne more biti podlaga za razlago nacionalnega prava contra legem (sodba z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin,C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 28 in navedena sodna praksa).

223

V obravnavani zadevi je iz spisa, ki ga ima na voljo Sodišče, razvidno, da je Bundesgerichtshof (zvezno sodišče) razsodilo, da besedilo, zgodovina nastanka in namen nacionalnih določb iz postopka v glavni stvari nasprotujejo temu, da bi se navedene določbe lahko razlagale v skladu z Direktivo 2008/48. Vendar predložitveno sodišče napotuje na to, da v pravni teoriji obstaja stališče v prid taki razlagi, pri čemer se predvideva neuporaba teh nacionalnih določb.

224

V teh okoliščinah mora to sodišče preveriti, ali je mogoče zadevne nacionalne določbe razlagati v skladu z Direktivo 2008/48, pri čemer je treba pojasniti, da ne more upravičeno šteti, da take razlage ne more podati, zgolj zato, ker so te določbe druga sodišča države članice, ki ji pripada, pa čeprav vrhovno sodišče, razlagala na način, ki ni v skladu s tem pravom (glej v tem smislu sodbo z dne 22. aprila 2021, Profi Credit Slovakia,C‑485/19, EU:C:2021:313, točka 72 in navedena sodna praksa).

225

Če bi predložitveno sodišče ugotovilo, da tega ni mogoče storiti, je treba opozoriti, da če ni mogoče podati razlage nacionalne ureditve, ki bi bila v skladu z zahtevami prava Unije, načelo primarnosti tega prava zahteva, da nacionalno sodišče, ki mora v okviru svojih pristojnosti uporabiti določbe navedenega prava, zagotovi njihov polni učinek, pri čemer po potrebi po uradni dolžnosti odloči, da ne bo uporabilo nacionalne ureditve ali prakse, tudi poznejše, ki je v nasprotju z določbo prava Unije, ki ima neposredni učinek, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali čakati na predhodno odpravo te nacionalne ureditve ali prakse po zakonodajni poti ali kakšnem drugem ustavnem postopku (sodbi z dne 8. marca 2022, Bezirkshauptmannschaft Hartberg‑Fürstenfeld (Neposredni učinek), C‑205/20, EU:C:2022:168, točka 37 in navedena sodna praksa, in z dne 24. julija 2023, Lin,C‑107/23 PPU, EU:C:2023:606, točka 95).

226

V skladu z ustaljeno sodno prakso pa direktiva sama za posameznika ne more ustvarjati obveznosti in se nanjo kot tako torej proti posamezniku pred nacionalnim sodiščem ni mogoče sklicevati. Zato celo jasna, natančna in brezpogojna določba direktive nacionalnemu sodišču ne dopušča, da ne uporabi določbe svojega nacionalnega prava, ki je v nasprotju z navedeno določbo direktive, če bi bila s tem posamezniku naložena dodatna obveznost (glej v tem smislu sodbo z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin,C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 32 in navedena sodna praksa).

227

V obravnavani zadevi po eni strani ni sporno, da spori o glavni stvari potekajo izključno med posamezniki. Če se po drugi strani zadevne določbe v skladu s členom 10(2)(p) Direktive 2008/48 v sporih o glavni stvari ne bi uporabile, se tožene banke v teh sporih ne bi več mogle sklicevati na pravno domnevo, vzpostavljeno s temi določbami, kar bi pomenilo, da bi morale v zadevnih pogodbah jasno in razumljivo navesti informacije o pravici do odstopa od pogodbe, naštete v tej določbi. Vendar sodna praksa, navedena v prejšnji točki, izključuje možnost, da bi se navedeni določbi priznal tak učinek zgolj na podlagi prava Unije.

228

Iz tega sledi, da predložitveno sodišče zgolj na podlagi prava Unije ni zavezano, da ne uporabi člena 247(6)(2), tretji stavek, in 247(12)(1), tretji stavek, EGBGB, čeprav sta ti določbi v nasprotju s členom 10(2)(p) Direktive 2008/48, kar pa ne posega v možnost tega sodišča, da navedenih določb ne uporabi na podlagi svojega nacionalnega prava (glej po analogiji sodbo z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin,C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 33).

229

Vendar je treba pojasniti, da se lahko stranka, ki je oškodovana zaradi neskladnosti nacionalnega prava s pravom Unije, za povrnitev morebitne utrpljene škode sklicuje na sodno prakso, ki izhaja iz sodbe z dne 19. novembra 1991, Francovich in drugi (C‑6/90 in C‑9/90, EU:C:1991:428) (glej v tem smislu sodbi z dne 7. marca 1996, El Corte Inglés,C‑192/94, EU:C:1996:88, točka 22, in z dne 18. januarja 2022, Thelen Technopark Berlin,C‑261/20, EU:C:2022:33, točka 41 in navedena sodna praksa).

230

Glede na navedeno je treba na prvo vprašanje v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 odgovoriti, da je treba člen 10(2)(p) Direktive 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa pravno domnevo, da je trgovec izpolnil obveznost informiranja potrošnika o njegovi pravici do odstopa od pogodbe, če je v pogodbi napotil na nacionalne določbe, v katerih je v zvezi s tem dalje napoteno na zakonsko določen vzorec informacij, pri čemer je uporabil klavzule iz tega vzorca, ki niso v skladu z zahtevami te določbe Direktive. Če nacionalno sodišče, ki odloča o sporu, ki poteka izključno med posamezniki, zadevne nacionalne ureditve ne more razložiti na način, skladen z Direktivo 2008/48, zgolj na podlagi prava Unije ni zavezano, da te ureditve ne uporabi, kar pa ne posega v možnost tega sodišča, da navedene ureditve ne uporabi na podlagi svojega nacionalnega prava, in, če to ni mogoče, v pravico stranke, ki je oškodovana zaradi neskladnosti nacionalnega prava s pravom Unije, da zahteva povračilo škode, ki ji je zaradi tega nastala.

231

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, točka (a), v zadevi C‑232/21 sprašuje, ali je treba člen 10(2)(p) Direktive 2008/48 razlagati tako, da mora biti znesek dnevnih obresti, ki mora biti naveden v kreditni pogodbi na podlagi te določbe, ki se uporablja, če potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe, mogoče izračunati na podlagi pogodbene posojilne obrestne mere, dogovorjene v tej pogodbi.

232

Člen 10(2)(p) Direktive 2008/48 določa, da morajo biti v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navedene informacije o obveznosti potrošnika, da v primeru uveljavljanja pravice do odstopa od pogodbe plača črpano glavnico in obresti v skladu s členom 14(3)(b) te direktive, ter znesek dnevnih obresti.

233

Iz člena 10(2) Direktive 2008/48 v povezavi z uvodno izjavo 31 te direktive izhaja, da je zahteva, da se v kreditni pogodbi, sestavljeni na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov, jasno in jedrnato navedejo elementi iz te določbe, potrebna, da se lahko potrošnik seznani s svojimi pravicami in obveznostmi (sodba z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točka 70 in navedena sodna praksa).

234

Za ustrezno izpolnitev kreditne pogodbe in zlasti za uveljavljanje pravic potrošnikov, med katere spada pravica potrošnika do odstopa od pogodbe, je potrebno, da potrošnik pozna in dobro razume elemente, ki jih mora kreditna pogodba obvezno vsebovati v skladu s členom 10(2) Direktive 2008/48 (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točka 71 in navedena sodna praksa).

235

Da se omogoči dobro razumevanje navedenih elementov ob spoštovanju zahteve po jasnosti iz člena 10(2) Direktive 2008/48, informacija, navedena v kreditni pogodbi, torej ne sme vsebovati nobenega protislovja, ki bi povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, objektivno lahko zavedlo glede obsega njegovih pravic in obveznosti na podlagi navedene pogodbe.

236

Poleg tega člen 14(3)(b) Direktive 2008/48 med drugim določa, da se v primeru uveljavljanje pravice do odstopa od pogodbe zapadle obresti izračunajo na podlagi dogovorjene posojilne obrestne mere. Šteti je treba, da pojem „obresti“ zajema tudi dnevne obresti iz člena 10(2)(p) te direktive, saj se člen 14(3)(b) navedene direktive nanaša na vse „obresti, obračunane na […] glavnico od dneva, ko je bil kredit črpan, do dneva, ko je glavnica odplačana“.

237

Iz določb člena 10(2)(p) v povezavi s členom 14(3)(b) Direktive 2008/48 tako izhaja, da – kar zadeva znesek dnevnih obresti, ki jih mora potrošnik plačati, če uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe – te obresti nikakor ne morejo biti višje od zneska, ki izhaja iz izračuna na podlagi posojilne obrestne mere, dogovorjene v kreditni pogodbi.

238

Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 233 do 235 te sodbe, morajo biti informacije v pogodbi glede zneska dnevnih obresti navedene jasno in jedrnato, tako da v povezavi z drugimi informacijami zlasti ne vsebujejo nobenega protislovja, ki bi povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, objektivno lahko zavedlo glede zneska dnevnih obresti, ki jih bo moral plačati na koncu. Če informacij s takimi značilnostmi ni, ni dolgovan noben znesek dnevnih obresti.

239

Predložitveno sodišče bo moralo preveriti, ali je lahko povprečen potrošnik, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, ob upoštevanju pogodbenih določil iz zadeve C‑232/21 jasno opredelil znesek dnevnih obresti, dolgovan v primeru uveljavljanja pravice do odstopa od pogodbe.

240

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje, točka (a), v zadevi C‑232/21 odgovoriti, da je treba člen 10(2)(p) Direktive 2008/48 v povezavi s členom 14(3)(b) te direktive razlagati tako, da znesek dnevnih obresti, ki mora biti naveden v kreditni pogodbi na podlagi te določbe, ki se uporablja, če potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe, nikakor ne more biti višji od zneska, ki izhaja iz izračuna na podlagi pogodbene posojilne obrestne mere, dogovorjene v tej pogodbi. Informacije v pogodbi glede zneska dnevnih obresti morajo biti navedene jasno in jedrnato, tako da v povezavi z drugimi informacijami zlasti ne vsebujejo nobenega protislovja, ki bi povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, objektivno lahko zavedlo glede zneska dnevnih obresti, ki jih bo moral plačati na koncu Če informacij s takimi značilnostmi ni, ni dolgovan noben znesek dnevnih obresti.

241

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, točka (d), v zadevi C‑47/21 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(2)(t) Direktive 2008/48 razlagati tako, da morajo biti v kreditni pogodbi navedeni bistveni formalni pogoji za začetek izvensodnega postopka pritožbe ali drugega pravnega sredstva, ali pa zadostuje, da ta pogodba v zvezi s tem napotuje na postopkovna pravila, ki so na voljo na zahtevo ali do katerih je mogoče dostopati na spletu.

242

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo biti v skladu s členom 10(2)(t) Direktive 2008/48 v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navedeni podatki o tem, ali za potrošnika obstajajo izvensodni postopki pritožbe in drugih pravnih sredstev, in, če taki postopki obstajajo, pogoji za njihovo uporabo.

243

V tem okviru je Sodišče že razsodilo, da čeprav ni nujno, da informacije v kreditni pogodbi povzemajo vsa postopkovna pravila v zvezi z izvensodnimi postopki pritožbe in drugih pravnih sredstev, ki so na voljo potrošniku, je namen člena 10(2)(t) Direktive 2008/48 po eni strani zagotoviti, da se lahko potrošnik ob popolnem poznavanju dejstev odloči, ali je primerno, da uporabi enega od teh postopkov, in po drugi, da lahko na podlagi informacij iz kreditne pogodbe dejansko sproži tak postopek (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točki 132 in 135).

244

Za to je bistveno, da je potrošnik obveščen, prvič, o vseh izvensodnih postopkih pritožbe in drugih pravnih sredstev, ki so mu na voljo, in po potrebi o stroških teh postopkov, drugič, o tem, ali je treba pritožbo ali drugo pravno sredstvo vložiti po pošti ali elektronsko, tretjič, o fizičnem ali elektronskem naslovu, na katerega je treba poslati to pritožbo ali drugo pravno sredstvo, in četrtič, o drugih formalnih pogojih, ki jih mora izpolnjevati ta pritožba ali to pravno sredstvo (sodba z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točka 136).

245

Sodišče je v zvezi s tem že razsodilo, da zgolj sklicevanje v kreditni pogodbi na postopkovna pravila, do katerih je mogoče dostopati na spletu, ali na kak drug akt ali dokument, ki vsebuje pogoje za dostop do izvensodnih postopkov pritožbe in drugih pravnih sredstev, ne zadostuje (sodba z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točka 137). Enako mora veljati, kadar je v kreditni pogodbi navedeno, da so taka postopkovna pravila na voljo na zahtevo.

246

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje, točka (d), v zadevi C‑47/21 odgovoriti, da je treba člen 10(2)(t) Direktive 2008/48 razlagati tako, da morajo biti v kreditni pogodbi navedene bistvene informacije o vseh izvensodnih postopkih pritožbe ali drugih pravnih sredstev, ki so na voljo potrošniku, in po potrebi o stroških teh postopkov, podatek o tem, ali je treba pritožbo ali drugo pravno sredstvo vložiti po pošti ali elektronsko, fizični ali elektronski naslov, na katerega je treba to pritožbo ali to pravno sredstvo poslati, in drugi formalni pogoji, ki jih mora ta pritožba ali to pravno sredstvo izpolnjevati, pri čemer zgolj sklicevanje v kreditni pogodbi na postopkovna pravila, ki so na voljo na zahtevo ali do katerih je mogoče dostopati na spletu, ali na kak drug akt ali dokument, ki vsebuje pogoje za uporabo izvensodnih postopkov pritožbe in drugih pravnih sredstev, ne zadostuje.

247

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, točka (b)(aa), v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(2)(r) Direktive 2008/48 razlagati tako, da mora biti v kreditni pogodbi za to, da bi bilo mogoče izračunati nadomestilo, ki ga je treba plačati v primeru predčasnega odplačila kredita, vsebovana aritmetična formula, ki je dovolj konkretna in razumljiva za potrošnika, tako da lahko ta vsaj približno izračuna znesek, ki ga je treba plačati v takem primeru.

248

V skladu s členom 10(2)(r) Direktive 2008/48 morajo biti v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navedeni „pravic[a] do predčasnega odplačila, postopek predčasnega odplačila in, kadar je primerno, informacije o pravici dajalca kredita do nadomestila in o tem, kako se bo to nadomestilo določilo“.

249

V obravnavani zadevi je iz predložitvenih odločb razvidno, da kreditne pogodbe iz zadev C‑47/21 in C‑232/21 v bistvu določajo, da lahko banka v primeru potrošnikovega predčasnega odplačila posojila zahteva nadomestilo, ki se izračuna v skladu z aritmetičnim okvirom, ki ga je določilo Bundesgerichtshof (zvezno sodišče), v katerem se upoštevajo zlasti spremembe obrestne mere v vmesnem času, denarni tok, ki je bil prvotno dogovorjen v okviru posojila, izgubljeni dobiček banke posojilodajalke, administrativni stroški, povezani s predčasnim odplačilom, ter znižanje stroškov tveganj in administrativnih stroškov zaradi predčasnega odplačila. V teh pogodbah je še pojasnjeno, da se tako izračunano nadomestilo za predčasno odplačilo zmanjša na nižjega od teh dveh zneskov, če je višje od njiju: bodisi 1 % ali, če je predčasno odplačilo izvedeno manj kot 7 let pred dogovorjenim datumom odplačila, 0,5 % predčasno odplačanega zneska bodisi znesek posojilnih obresti, ki bi ga posojilojemalec plačal med datumom predčasnega odplačila in dogovorjenim datumom odplačila.

250

V podobnem okviru je Sodišče že razsodilo, da kadar Direktiva 2008/48 določa obveznost trgovca, da potrošnika seznani z vsebino pogodbene obveznosti, ki se mu ponuja, pri čemer so nekateri njeni elementi določeni v kogentnih zakonskih določbah ali predpisih države članice, mora ta trgovec potrošnika jasno in jedrnato obvestiti o vsebini navedenih določb, da se lahko ta seznani s svojimi pravicami in obveznostmi (sodba z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točka 99 in navedena sodna praksa).

251

Čeprav za to, kar zadeva nadomestilo iz člena 10(2)(r) Direktive 2008/48, ki ga je treba plačati v primeru predčasnega odplačila, ni nujno, da je v kreditni pogodbi navedena aritmetična formula, na podlagi katere se izračuna to nadomestilo, mora biti v tej pogodbi navedena metoda izračuna tega nadomestila na način, ki je konkreten in enostavno razumljiv za povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, tako da lahko ta na podlagi informacij, ki so vsebovane v kreditni pogodbi, izračuna znesek nadomestila, ki ga mora plačati v primeru predčasnega odplačila (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točka 100).

252

Tako je Sodišče razsodilo, da zgolj napotilo, z namenom izračuna nadomestila, ki ga je treba plačati v primeru predčasnega odplačila posojila, na finančni aritmetični okvir, ki ga je določilo nacionalno sodišče, ne ustreza zahtevi, navedeni v točki 250 te sodbe, da je treba potrošnika seznaniti z vsebino njegove pogodbene obveznosti (sodba z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točka 101).

253

Vendar je namen obveznosti iz člena 10(2)(r) Direktive 2008/48 – to je, da se potrošniku predložijo informacije o načinu izračuna nadomestila, ki ga bo moral plačati dajalcu kredita v primeru predčasnega odplačila posojila – potrošniku omogočiti, da opredeli znesek tega nadomestila na podlagi informacij, zagotovljenih v kreditni pogodbi. V zvezi s tem iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je mogoče zagotovitev nepopolnih ali napačnih informacij enačiti z neobstojem informacij le, če je bil potrošnik s tem zaveden glede svojih pravic in obveznosti (glej v tem smislu sodbi z dne 10. aprila 2008, Hamilton,C‑412/06, EU:C:2008:215, točka 35, in z dne 19. decembra 2019, Rust Hackner in drugi, od C‑355/18 do C‑357/18 in C‑479/18, EU:C:2019:1123, točka 78) ter je na podlagi tega sklenil pogodbo, ki je morda ne bi sklenil, če bi imel na voljo vse popolne in materialno točne informacije.

254

Ni pa mogoče šteti, da je bil potrošnik zaveden v smislu te sodne prakse, če pogodba ne glede na neskladnost napotila za namene izračuna navedenega nadomestila na finančni aritmetični okvir, ki ga je določilo nacionalno sodišče, vsebuje druge elemente, ki navedenemu potrošniku omogočajo, da brez težav določi znesek zadevnega nadomestila, zlasti najvišji znesek tega nadomestila, ki ga bo moral plačati v primeru predčasnega odplačila posojila.

255

Predložitveno sodišče bo moralo torej preveriti, ali pogodbe iz zadev C‑47/21 in C‑232/21 izpolnjujejo ta pogoj, ker določajo, da se nadomestilo za predčasno odplačilo, izračunano na podlagi finančnega aritmetičnega okvira, določenega v sodni praksi, zniža na nižjega od obeh zneskov, navedenih v točki 249 te sodbe, če je višje od njiju.

256

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje, točka (b)(aa), v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 odgovoriti, da je treba člen 10(2)(r) Direktive 2008/48 razlagati tako, da mora biti v kreditni pogodbi za to, da bi bilo mogoče izračunati nadomestilo, ki ga je treba plačati v primeru predčasnega odplačila kredita, načeloma navedena metoda izračuna tega nadomestila na način, ki je konkreten in enostavno razumljiv za povprečnega potrošnika, ki je normalno obveščen ter razumno pozoren in preudaren, tako da lahko ta na podlagi informacij, ki so vsebovane v tej pogodbi, izračuna znesek nadomestila, ki ga mora plačati v primeru predčasnega odplačila. Vendar lahko taka pogodba, tudi če metoda izračuna ni navedena na način, ki je konkreten in enostavno razumljiv, izpolni obveznost iz te določbe, če vsebuje druge elemente, ki potrošniku omogočajo, da brez težav določi znesek zadevnega nadomestila, zlasti najvišji znesek tega nadomestila, ki ga bo moral plačati v primeru predčasnega odplačila posojila.

257

Uvodoma je treba ugotoviti, da sta drugo vprašanje, točki (e) in (f), v zadevi C‑47/21 ter drugo vprašanje, točki (c) in (d), v zadevi C‑232/21 – v nasprotju s trditvami iz pisnih stališč družb C Bank oziroma Volkswagen Bank in Audi Bank – dopustni. Predložitveno sodišče je sicer navedeni vprašanji postavilo tako, da se je na splošno sklicevalo na člen 10(2) Direktive 2008/48, ne pa posebej na točno določene točke te določbe. Vendar lahko Sodišče glede na celotni predložitveni odločbi v teh dveh zadevah razume vidike te določbe, ki pri predložitvenem sodišču vzbujajo dvome glede njene razlage, in mu lahko da koristen odgovor v zvezi s tem. Iz tega sledi, da je predložitveno sodišče v skladu z načeli, na katera je bilo opozorjeno v točkah 110 in 117 te sodbe, v okviru navedenih vprašanj dovolj natančno opredelilo določbo prava Unije, povezano z dejanskim stanjem in predmetom sporov o glavni stvari, da mu Sodišče lahko da koristen odgovor.

258

Tako predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, točke (b)(bb), (e) in (f), v zadevi C‑47/21 ter drugim vprašanjem, točke (b)(bb), (c) in (d), v zadevi C‑232/21 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2008/48 razlagati tako, da začne rok za odstop od pogodbe iz tega člena 14(1), prvi pododstavek, teči šele pod pogojem, da so bile informacije, zahtevane v skladu s členom 10(2) te direktive, potrošniku predložene v celoti in ne vsebujejo materialnih napak.

259

V zvezi s tem je treba navesti, da tako kot pri drugih direktivah Unije na področju varstva potrošnikov sistem varstva, ki ga vzpostavlja Direktiva 2008/48, temelji na preudarku, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju tako glede pogajalske moči kot tudi ravni obveščenosti, zaradi česar sprejme pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino (glej v tem smislu sodbi z dne 4. junija 2015, Faber,C‑497/13, EU:C:2015:357, točka 42 in navedena sodna praksa, in z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová, C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 63 in navedena sodna praksa).

260

S tega vidika so za potrošnika informacije, v zvezi s pogodbenimi pogoji in posledicami sklenitve pogodbe, ki se zagotovijo pred sklenitvijo in ob sklenitvi pogodbe, bistvenega pomena. Potrošnik se namreč zlasti na podlagi teh informacij odloči, ali se želi zavezati s pogoji, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik (sodba z dne 21. aprila 2016Radlinger in Radlingerová, C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 64 in navedena sodna praksa).

261

Iz člena 14(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2008/48 tako izhaja, da začne štirinajstdnevni rok za odstop od pogodbe teči šele na dan, ko je potrošnik med drugim prejel informacije iz člena 10 te direktive, če je ta dan poznejši od dneva sklenitve kreditne pogodbe. V odstavku 2 navedenega člena 10 so naštete informacije, ki morajo biti jasno in jedrnato navedene v kreditni pogodbi.

262

V zvezi z zadnjenavedenim je treba opozoriti, da obveznost zagotovitve informacij, določena v členu 10(2) Direktive 2008/48, prispeva k uresničitvi cilja te direktive, ki je, kot je razvidno iz uvodnih izjav 7 in 9 te direktive, v zvezi s potrošniškimi krediti določiti popolno in obvezno harmonizacijo na nekaterih ključnih področjih, ki je potrebna za to, da se vsem potrošnikom v Uniji zagotovi visoka in primerljiva raven varovanja njihovih interesov in se na trgu potrošniških kreditov vzpostavi pravi notranji trg (sodba z dne 21. aprila 2016, Radlinger in Radlingerová, C‑377/14, EU:C:2016:283, točka 61 in navedena sodna praksa).

263

Kot je bilo namreč že navedeno v točkah 233 in 234 te sodbe, je iz člena 10(2) Direktive 2008/48 v povezavi z njeno uvodno izjavo 31 razvidno, da je zahteva, da se v kreditni pogodbi, sestavljeni na papirju ali drugem trajnem nosilcu podatkov, jasno in jedrnato navedejo elementi iz te določbe, potrebna, da se lahko potrošnik seznani s svojimi pravicami in obveznostmi. Natančneje, za ustrezno izpolnitev kreditne pogodbe in zlasti za uveljavljanje pravic potrošnika je potrebno, da potrošnik pozna in dobro razume elemente, ki jih mora kreditna pogodba obvezno vsebovati (sodba z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točki 70 in 71 ter navedena sodna praksa).

264

Vendar, kot je bilo opozorjeno v točki 253 te sodbe, je mogoče zagotovitev nepopolnih ali napačnih informacij enačiti z neobstojem informacij le, če je bil potrošnik s tem zaveden glede svojih pravic in obveznosti ter je na podlagi tega sklenil pogodbo, ki je morda ne bi sklenil, če bi imel na voljo vse popolne in materialno točne informacije.

265

Zato je treba ugotoviti, da če se informacija, ki jo dajalec kredita potrošniku zagotovi na podlagi člena 10(2) Direktive 2008/48, izkaže za nepopolno ali napačno, začne rok za odstop od pogodbe teči le, če nepopolnost ali napačnost te informacije ne more vplivati na možnost potrošnika, da oceni obseg svojih pravic in obveznosti v skladu s to direktivo, niti na njegovo odločitev, da sklene pogodbo, ter mu glede na posamezni primer ne more odvzeti možnosti, da svoje pravice uveljavlja v bistvu pod enakimi pogoji, kot bi veljali, če bi mu bila ta informacija zagotovljena popolno in točno (glej v tem smislu in po analogiji sodbi z dne 9. novembra 2016, Home Credit Slovakia,C‑42/15, EU:C:2016:842, točka 72, in z dne 19. decembra 2019, Rust-Hackner in drugi, od C‑355/18 do C‑357/18 in C‑479/18, EU:C:2019:1123, točka 81). To mora preveriti predložitveno sodišče.

266

Pojasniti je treba še, da to, da v nacionalnem pravu morda obstajajo ukrepi za sankcioniranje nepopolnosti ali napačnosti informacij, predloženih potrošniku, na drug način, kot je pravkar navedeni, ne vpliva na pravila za sprožitev teka roka za odstop od pogodbe. Kot je namreč v bistvu ugotovil generalni pravobranilec v točki 146 sklepnih predlogov, je to, da začne v skladu s členom 14(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2008/48 rok za odstop od pogodbe teči šele na datum, na katerega je potrošnik prejel informacije iz člena 10 te direktive, neposredna posledica dejstva, da dajalec kredita ni izpolnil obveznosti, ki mu je naložena, to je, da potrošniku v kreditni pogodbi predloži obvezne informacije iz člena 10. V skladu s členom 22(1) Direktive 2008/48 pa ne bi bilo združljivo z učinki, ki jih ima popolna in obvezna harmonizacija, izvedena s to direktivo na področju pravice do odstopa od pogodbe, to, da bi bilo državam članicam dopuščeno odstopanje od posledice, ki je s členom 14(1), drugi pododstavek, točka (b), navedene direktive določena za neizpolnitev obveznosti predložitve informacij zlasti iz člena 10(2) iste direktive.

267

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje, točke (b)(bb), (e) in (f), v zadevi C‑47/21 ter na drugo vprašanje, točke (b)(bb), (c) in (d), v zadevi C‑232/21 odgovoriti, da je treba člen 14(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2008/48 razlagati tako, da če se informacija, ki jo dajalec kredita potrošniku zagotovi na podlagi člena 10(2) te direktive, izkaže za nepopolno ali napačno, začne rok za odstop od pogodbe teči le, če nepopolnost ali napačnost te informacije ne more vplivati na možnost potrošnika, da oceni obseg svojih pravic in obveznosti v skladu z navedeno direktivo, niti na njegovo odločitev, da sklene pogodbo, ter mu glede na posamezni primer ne more odvzeti možnosti, da svoje pravice uveljavlja v bistvu pod enakimi pogoji, kot bi veljali, če bi mu bila ta informacija zagotovljena popolno in točno.

268

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem, točka (c), v zadevi C‑47/21 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 10(2)(l) Direktive 2008/48 razlagati tako, da mora biti v kreditni pogodbi s konkretnim odstotkom navedena obrestna mera zamudnih obresti, ki velja ob sklenitvi pogodbe, ter – če je ta obrestna mera določena glede na spremenljivo referenčno obrestno mero – zadnjenavedena obrestna mera in mehanizem, v skladu s katerim se lahko sčasoma spreminja.

269

V zvezi s tem je treba opozoriti, da morajo biti v skladu s členom 10(2)(l) Direktive 2008/48 v kreditni pogodbi jasno in jedrnato navedene med drugim obrestna mera v primeru zapadlih plačil, ki velja ob sklenitvi kreditne pogodbe, ter pravila za njeno prilagoditev.

270

Ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točkah od 233 do 235 te sodbe, je Sodišče že razsodilo, da mora biti v kreditni pogodbi s konkretnim odstotkom navedena zamudna obrestna mera, ki velja ob sklenitvi te pogodbe, in da mora biti v njej konkretno opisan mehanizem za prilagajanje zamudne obrestne mere (sodba z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točki 92 in 95).

271

Poudariti je treba, da je treba v primerih, kadar se ta obrestna mera, kot v primeru pogodbe iz postopka v glavni stvari, določi glede na spremenljivo referenčno obrestno mero, zadnjenavedeno iz istih razlogov navesti v obliki konkretnega odstotka, ki velja na dan sklenitve pogodbe. Način izračuna obrestne mere zamudnih obresti glede na referenčno obrestno mero mora biti v pogodbi predstavljen na način, ki je enostavno razumljiv za povprečnega potrošnika, ki nima posebnih znanj na finančnem področju, tako da lahko na podlagi informacij, ki so navedene v tej isti pogodbi, izračuna zamudno obrestno mero. Poleg tega mora biti v kreditni pogodbi navedena tudi pogostost spreminjanja te referenčne obrestne mere, tudi če je določena z nacionalnimi določbami (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točka 94).

272

Glede na navedeno je treba na drugo vprašanje, točka (c), v zadevi C‑47/21 odgovoriti, da je treba člen 10(2)(l) Direktive 2008/48 razlagati tako, da mora biti v kreditni pogodbi s konkretnim odstotkom navedena zamudna obrestna mera, ki velja ob sklenitvi pogodbe, in da mora biti v njej konkretno opisan mehanizem za prilagajanje te obrestne mere. Če se navedena obrestna mera določi glede na referenčno obrestno mero, ki se lahko sčasoma spreminja, mora biti v kreditni pogodbi navedena referenčna obrestna mera, ki velja na dan sklenitve pogodbe, pri čemer mora biti, natančneje, način izračuna obrestne mere zamudnih obresti glede na referenčno obrestno mero v pogodbi predstavljen na način, ki je enostavno razumljiv za povprečnega potrošnika, ki nima posebnih znanj na finančnem področju, tako da lahko na podlagi informacij, ki so navedene v tej isti pogodbi, izračuna zamudno obrestno mero. Poleg tega mora biti v kreditni pogodbi navedena tudi pogostost spreminjanja te referenčne obrestne mere, tudi če je določena z nacionalnimi določbami.

273

Predložitveno sodišče s četrtim vprašanjem, točke od (a) do (d), v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14(1) Direktive 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi se lahko dajalec kredita veljavno skliceval na to, da je potrošnik zlorabil pravico do odstopa od pogodbe, če vsaj ena od obveznih informacij iz člena 10(2) te direktive v kreditni pogodbi ni bila navedena oziroma je bila v njej navedena nepopolno ali napačno, ne da bi bila naknadno ustrezno sporočena.

274

Za odgovor na to vprašanje in ker se je v eni od zadev v glavni stvari, na katere se nanaša zadeva C‑232/21, pravica do odstopa od pogodbe uveljavljala, čeprav je bila kreditna pogodba že v celoti izpolnjena, je treba na prvem mestu preveriti, v kolikšnem obsegu taka celotna izpolnitev, ker Direktiva 2008/48 ne vsebuje posebnih določb v zvezi s tem, vpliva na ohranitev pravice do odstopa od pogodbe iz člena 14(1) te direktive.

275

V zvezi s tem je treba ugotoviti, da ima v skladu s členom 14(1) Direktive 2008/48 potrošnik v okviru kreditne pogodbe pravico do odstopa od pogodbe, pri čemer uveljavljanje te pravice učinkuje tako, da pod pogoji in v rokih, določenih v členu 14(3)(b) te direktive, prenehajo obveznosti strank glede izpolnjevanja kreditne pogodbe.

276

Poleg tega je iz uvodne izjave 34 Direktive 2008/48 razvidno, da ta določa pravico do odstopa od pogodbe pod podobnimi pogoji, kot so določeni z Direktivo 2002/65. Direktiva 2002/65 pa z določbo iz člena 6(2)(c), to je, da se pravica do odstopa ne uporablja za pogodbe, ki sta jih na potrošnikovo izrecno željo obe stranki že v celoti izpolnili, odraža načelo, po katerem se ni mogoče v nobenih okoliščinah sklicevati na pravico do odstopa od pogodbe, če je bila ta že v celoti izpolnjena, pri čemer mora to načelo veljati tudi za Direktivo 2008/48.

277

Poleg tega z obveznostjo predložitve informacij iz člena 10(2) Direktive 2008/48, če je bila kreditna pogodba v celoti izpolnjena, načeloma ni več mogoče doseči cilja, zastavljenega s to določbo, to je, kot je bilo navedeno v točkah 233 in 234 te sodbe, potrošniku omogočiti, da prejme vse informacije, potrebne za ustrezno izpolnjevanje pogodbe, še zlasti za uveljavljanje svojih pravic, med katerimi je pravica do odstopa od pogodbe, da se tako lahko seznani z obsegom svojih pravic in obveznosti. Iz tega izhaja, da te obveznosti po tem, ko je pogodba v celoti izpolnjena, niso več enako koristne.

278

Nazadnje je treba opozoriti, da je Sodišče v zvezi s pravico do odstopa, določeno v Direktivi Sveta z dne 20. decembra 1985 za varstvo potrošnika v primeru pogodb, sklenjenih zunaj poslovnih prostorov (85/577/EGS) (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 15, zvezek 1, str. 262), že razsodilo, da v skladu s splošnimi načeli civilnega prava te pravice ni mogoče uveljavljati, če iz te pogodbe ne izhaja več nobena obveznost (glej v tem smislu sodbo z dne 10. aprila 2008, Hamilton, C‑412/06, EU:2008:215, točka 42).

279

Ker je izpolnitev pogodbe običajen način, na katerega pogodbene obveznosti prenehajo, je treba v teh okoliščinah ugotoviti, da se potrošnik ob neobstoju posebnih določb v zvezi s tem ne more več sklicevati na pravico do odstopa, ki mu je priznana s členom 14(1) Direktive 2008/48, po tem, ko sta pogodbeni strani v celoti izpolnili kreditno pogodbo in so zato vzajemne obveznosti, ki so izhajale iz nje, prenehale.

280

Na drugem mestu, v zvezi z vprašanjem, ali se lahko dajalec kredita sklicuje na to, da potrošnik zlorablja pravico do odstopa od pogodbe iz člena 14 Direktive 2008/48, je treba, prvič, opozoriti, da ta direktiva ne vsebuje določb, ki bi urejale vprašanje potrošnikove zlorabe pravic, ki mu jih daje ta direktiva (sodba z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točka 120).

281

Kljub temu v skladu z ustaljeno sodno prakso v pravu Unije obstaja splošno pravno načelo, v skladu s katerim se pravni subjekti ne morejo sklicevati na določbe prava Unije z namenom goljufije ali zlorabe (sodba z dne 26. februarja 2019, T Danmark in Y Denmark, C‑116/16 in C‑117/16, EU:C:2019:135, točka 70 in navedena sodna praksa).

282

Pravni subjekti morajo to splošno pravno načelo spoštovati. Uporabe predpisov Unije namreč ni mogoče razširiti tako, da bi zajemala transakcije, ki se izvedejo z namenom goljufije ali zlorabe ugodnosti, ki jih določa pravo Unije (sodba z dne 26. februarja 2019, T Danmark in Y Denmark, C‑116/16 in C‑117/16, EU:C:2019:135, točka 71 in navedena sodna praksa).

283

Iz tega načela tako izhaja, da mora država članica zavrniti ugodnost določb prava Unije – tudi če ne obstajajo določbe nacionalnega prava, ki določajo tako zavrnitev – če jih oseba ne uveljavlja zaradi uresničitve ciljev teh določb, temveč s ciljem, da pridobi ugodnost iz prava Unije, čeprav so objektivni pogoji za pridobitev želene ugodnosti, ki jo določa pravo Unije, izpolnjeni le formalno (glej v tem smislu sodbi z dne 22. novembra 2017, Cussens in drugi, C‑251/16, EU:C:2017:881, točki 32 in 33, in z dne 26. februarja 2019, T Danmark in Y Denmark, C‑116/16 in C‑117/16, EU:C:2019:135, točki 72 in 91).

284

Torej nima to, ali je bilo načelo prava Unije o prepovedi zlorabe pravice določeno z določbami nacionalnega prava ali ne, niti to, ali je – če je to primerno – navedene določbe sprejel parlament zadevne države članice ali ne, nobenega vpliva.

285

Iz sodne prakse Sodišča izhaja, da je za dokaz zlorabe po eni strani potreben skupek objektivnih okoliščin, iz katerih izhaja, da kljub formalnemu spoštovanju pogojev, ki jih določa ureditev Unije, cilj te ureditve ni bil dosežen, in po drugi strani subjektivni element, to je namen pridobiti korist, ki izhaja iz ureditve Unije, z umetno ustvaritvijo pogojev, potrebnih za njeno pridobitev (sodbi z dne 26. februarja 2019, T Danmark in Y Denmark, C‑116/16 in C‑117/16, EU:C:2019:135, točka 97 in navedena sodna praksa, in z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točka 122).

286

Preverjanje obstoja zlorabe zahteva, da predložitveno sodišče upošteva vsa dejstva in okoliščine primera, vključno s tistimi, ki so nastali po transakciji, za katero se zatrjuje, da pomeni zlorabo (glej v tem smislu sodbo z dne 14. aprila 2016, Cervati in Malvi, C‑131/14, EU:C:2016:255, točka 35 in navedena sodna praksa).

287

Predložitveno sodišče je torej pristojno za to, da v skladu s pravili dokazovanja nacionalnega prava, če to ne ogroža učinkovitosti prava Unije, preveri, ali so v sporih o glavni stvari, razen v sporu iz točke 274 te sodbe, v katerem je bila pogodba v celoti izpolnjena, podani elementi zlorabe, kot so navedeni v točki 285 te sodbe. Vendar lahko Sodišče, ko odloča o vprašanju za predhodno odločanje, po potrebi poda pojasnila, ki to sodišče usmerjajo pri njegovi presoji (sodbi z dne 28. julija 2016, Kratzer,C‑423/15, EU:C:2016:604, točka 42 in navedena sodna praksa, in z dne 22. novembra 2017, Cussens in drugi, C‑251/16, EU:C:2017:881, točka 59 in navedena sodna praksa).

288

Drugič, Sodišče je v zvezi z obstojem objektivnega elementa, ki omogoča ugotovitev zlorabe, iz točke 285 te sodbe po eni strani že ugotovilo, da je cilj člena 14 Direktive 2008/48 potrošniku omogočiti, da izbere pogodbo, ki najbolj ustreza njegovim potrebam, in da se torej odpove učinkom pogodbe, za katero se po njeni sklenitvi v obdobju, predvidenem za razmislek, v katerem se lahko uveljavlja pravica do odstopa, izkaže, da ne ustreza potrebam tega potrošnika. Po drugi strani je cilj člena 14(1), drugi pododstavek, točka (b), te direktive to, da se zagotovi, da potrošnik dobi vse informacije, ki so potrebne za to, da lahko presodi vsebino svoje pogodbene obveznosti, in da je kaznovan dajalec kredita, ki potrošniku ne posreduje informacij iz člena 10 te direktive (sodba z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točki 123 in 124 ter navedena sodna praksa).

289

Da bi bil dajalec kredita odvrnjen od kršitve obveznosti, ki jih ima v skladu z Direktivo 2008/48 do potrošnika, je Sodišče v točki 126 sodbe z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi (C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736), razsodilo, da če dajalec kredita potrošniku ni posredoval informacij iz člena 10 te direktive in se potrošnik odloči odstopiti od kreditne pogodbe pozneje kot štirinajst dni po sklenitvi pogodbe, ta trgovec temu potrošniku ne more očitati, da je zlorabil pravico do odstopa od pogodbe, tudi če je med sklenitvijo te pogodbe in njegovim odstopom minilo veliko časa.

290

Sodišče je na podlagi tega ugotovilo, da je treba Direktivo 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje temu, da lahko dajalec kredita veljavno šteje, da je potrošnik, ker je med sklenitvijo pogodbe in uveljavljanjem pravice do odstopa od pogodbe iz člena 14(1) te direktive preteklo precej časa, zlorabil to pravico, če ena od obveznih informacij iz člena 10(2) te direktive ni bila navedena v kreditni pogodbi in tudi naknadno ni bila ustrezno sporočena, ne glede na to, ali je ta potrošnik vedel za svojo pravico do odstopa ali ne (sodba z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točka 127).

291

Vendar je treba v zvezi s tem še pojasniti, da se v skladu z odgovorom, ki ga je Sodišče dalo v točki 267 te sodbe, dajalec kredita ne more sklicevati na zlorabo pravice do odstopa od pogodbe, če v primeru nepopolne ali napačne informacije v pogodbi rok za odstop od pogodbe še ni začel teči, ker je dokazano, da je nepopolnost ali napačnost te informacije vplivala na možnost potrošnika, da oceni obseg svojih pravic in obveznosti v skladu z Direktivo 2008/48, in na njegovo odločitev o sklenitvi pogodbe.

292

Glede na navedeno je treba na četrto vprašanje, točke od (a) do (d), v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 odgovoriti, da je treba člen 14(1) Direktive 2008/48 razlagati tako, da s popolno izpolnitvijo kreditne pogodbe pravica do odstopa od pogodbe preneha. Poleg tega se dajalec kredita ne more veljavno sklicevati na to, da je potrošnik zaradi svojega ravnanja med sklenitvijo pogodbe in uveljavljanjem pravice do odstopa od pogodbe ali celo po tem uveljavljanju to pravico zlorabil, če zaradi nepopolnih ali napačnih informacij v kreditni pogodbi v nasprotju s členom 10(2) Direktive 2008/48 rok za odstop od pogodbe ni začel teči, ker je dokazano, da je ta nepopolnost ali napačnost vplivala na možnost potrošnika, da oceni obseg svojih pravic in obveznosti v skladu z Direktivo 2008/48, in na njegovo odločitev o sklenitvi pogodbe.

293

Predložitveno sodišče s tretjim vprašanjem, točke od (a) do (d), v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 v bistvu sprašuje, ali je treba Direktivo 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi se lahko dajalec kredita, kadar potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe v skladu s členom 14(1) te direktive, skliceval na prekluzijo te pravice na podlagi pravil nacionalnega prava, in sicer tudi če potrošnik ni vedel, da še ima navedeno pravico, in/ali vsaj ena od obveznih informacij iz člena 10(2) navedene direktive v kreditni pogodbi ni bila navedena oziroma je bila v njej navedena nepopolno ali napačno, ne da bi bila naknadno ustrezno sporočena.

294

Da bi bilo mogoče odgovoriti na to vprašanje, je treba spomniti, da – kot izhaja iz člena 14(1), drugi pododstavek, točka (b), Direktive 2008/48 – začne štirinajstdnevni rok za odstop od pogodbe teči šele, ko so bile informacije iz člena 10 te direktive sporočene potrošniku, če so bile sporočene po dnevu sklenitve kreditne pogodbe. V navedenem členu 10 so naštete informacije, ki jih je treba jasno in jedrnato navesti v kreditnih pogodbah.

295

Opozoriti je treba, da je iz člena 22(1) Direktive 2008/48, razlaganega ob upoštevanju njenih uvodnih izjav 9 in 10, razvidno, da glede kreditnih pogodb, ki spadajo na področje uporabe te direktive, ta direktiva določa popolno harmonizacijo in je njeno izvajanje, kot izhaja iz naslova navedenega člena 22, obvezno. Iz tega sledi, da državam članicam na področjih, na katera se specifično nanaša ta harmonizacija, ni dovoljeno ohraniti ali uvesti drugih nacionalnih določb kot tistih, ki jih določa ta direktiva (sodba z dne 9. marca 2023, Sogefinancement,C‑50/22, EU:C:2023:177, točka 27 in navedena sodna praksa).

296

Sodišče pa je že razsodilo, da časovni pogoji uveljavljanja potrošnikove pravice do odstopa spadajo v okvir harmonizacije, ki je bila opravljena s členom 14 Direktive 2008/48, ter da zato, ker ta direktiva ne določa časovne omejitve za uveljavljanje potrošnikove pravice do odstopa od pogodbe, če mu informacije iz člena 10 navedene direktive niso bile posredovane ali so mu bile posredovane nepopolno ali napačno in če – v skladu z odgovorom iz točke 267 te sodbe – rok za odstop od pogodbe ni začel teči, taka omejitev, kot je ta, ki bi izhajala iz prekluzije, v državi članici ne more biti določena z nacionalno ureditvijo (glej v tem smislu sodbo z dne 9. septembra 2021, Volkswagen Bank in drugi, C‑33/20, C‑155/20 in C‑187/20, EU:C:2021:736, točki 116 in 117).

297

V teh okoliščinah in za odgovor na dvome predložitvenega sodišča sploh ni pomembno, ali je pravila zadevnega nacionalnega prava izhajajo iz zakona, ki ga je izglasoval parlament zadevne države članice, ali je potrošnik vedel, da še ima pravico do odstopa, ali ne in ali je imel dajalec kredita možnost sprožiti tek roka za odstop od pogodbe s predložitvijo manjkajočih, nepopolnih ali napačnih informacij.

298

Enako velja za okoliščino, ki jo navaja nemška vlada v pisnem stališču, to je, da se za prekluzijo v nemškem pravu zahteva ne samo, da preteče določeno časovno obdobje, ampak tudi to, da je iz dejanskih okoliščin razvidno, da je šlo pri uveljavljanju zadevne pravice za zlorabo. Iz odgovora iz točke 293 te sodbe je namreč razvidno, da je v položaju, kakršen je ta, opisan v točki 297 te sodbe, izključeno, da bi šlo za zlorabo.

299

Glede na navedeno je treba na tretje vprašanje, točke od (a) do (d), v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 odgovoriti, da je treba Direktivo 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje temu, da bi se lahko dajalec kredita, kadar potrošnik uveljavlja pravico do odstopa od pogodbe v skladu s členom 14(1) te direktive, skliceval na prekluzijo te pravice na podlagi pravil nacionalnega prava, če vsaj ena od obveznih informacij iz člena 10(2) te direktive v kreditni pogodbi ni bila navedena oziroma je bila v njej navedena nepopolno ali napačno, ne da bi bila naknadno ustrezno sporočena, in če zato rok za odstop od pogodbe, določen v tem členu 14(1), ni začel teči.

300

Predložitveno sodišče s petim vprašanjem v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14(1) Direktive 2008/48 razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da mora potrošnik, če odstopi od povezane kreditne pogodbe v smislu člena 3(n) te direktive, dajalcu kredita vrniti blago, financirano s kreditom, ali ga opomniti, naj to blago prevzame, preden lahko zahteva in prejme vračilo mesečnih obrokov, že plačanih na podlagi kreditne pogodbe, pri čemer je to vračilo lahko odloženo do dokončne rešitve spora pred sodiščem, če dajalec kredita izpodbija veljavnost odstopa od pogodbe.

301

V zvezi s tem je treba opozoriti, da je v skladu s členom 3(n) Direktive 2008/48 „povezana kreditna pogodba“ opredeljena kot kreditna pogodba, v kateri je zadevni kredit namenjen izključno financiranju pogodbe med drugim o dobavi blaga, kakršno je v obravnavani zadevi motorno vozilo, če z objektivnega stališča ti dve pogodbi sestavljata komercialno enoto.

302

Vendar Direktiva 2008/48 ne vsebuje določb, ki bi urejale posledice potrošnikovega odstopa od povezane kreditne pogodbe za pogodbo o dobavi blaga. Poleg tega je v uvodni izjavi 35 te direktive navedeno, da ta ne bi smela posegati v predpise držav članic glede vračila blaga, ki se financira s kreditom, ali s tem povezana vprašanja.

303

Ker pa na tem področju ni posebnih predpisov Unije, so podrobna pravila za izvajanje varstva potrošnikov, določena z Direktivo 2008/48, v skladu z načelom postopkovne avtonomije držav članic določena v nacionalnem pravnem redu teh držav. Vendar pa ta pravila ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) (glej po analogiji sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance,od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 27 in navedena sodna praksa).

304

V zvezi z načelom učinkovitosti, ki je v obravnavanih zadevah edino upoštevno, je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je treba vsak primer, v katerem se postavlja vprašanje, ali se z neko nacionalno procesno določbo onemogoča ali pretirano otežuje uporaba prava Unije, preučiti ob upoštevanju umestitve te določbe v celotnem postopku ter poteka tega postopka in njegovih posebnosti pred različnimi nacionalnimi organi. S tega vidika je treba glede na primer upoštevati načela, na katerih temelji nacionalni sodni sistem, kot so varstvo pravice do obrambe, načelo pravne varnosti in učinkovit potek postopka (glej v tem smislu sodbi z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, od C‑776/19 do C‑782/19, EU:C:2021:470, točka 28 in navedena sodna praksa, in z dne 17. maja 2022, Unicaja Banco,C‑869/19, EU:C:2022:397, točka 28 in navedena sodna praksa).

305

V obravnavani zadevi je iz predložitvenih odločb razvidno, da mora potrošnik v skladu z nemškim pravom, če odstopi od kreditne pogodbe, dajalcu kredita vedno vrniti blago, financirano na podlagi te pogodbe, ali ga opomniti, naj to blago prevzame, da lahko zahteva in doseže vračilo mesečnih obrokov, ki jih je plačal v skladu z navedeno pogodbo, tudi kadar dajalec kredita izpodbija veljavnost odstopa od pogodbe in mora torej potrošnik pri sodišču vložiti tožbo za vračilo in čakati do njenega izida za to, da v primeru, da s svojimi predlogi uspe, prejme vračilo mesečnih obrokov.

306

Ob pridržku preverjanj, ki jih mora opraviti predložitveno sodišče, je treba šteti, da so taka postopkovna pravila, ki urejajo pravne učinke uveljavljanja pravice do odstopa od pogodbe iz člena 14(1) Direktive 2008/48, takšna, da v praksi onemogočajo ali pretirano otežujejo uveljavljanje te pravice, saj mora potrošnik blago, financirano s kreditom, vrniti ali dajalca kredita opomniti, naj to blago prevzame, ne da bi moral ta hkrati vrniti mesečne obroke kredita, ki jih je potrošnik že plačal.

307

Glede na navedeno je treba na peto vprašanje v zadevah C‑47/21 in C‑232/21 odgovoriti, da je treba člen 14(1) Direktive 2008/48 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa, da mora potrošnik, če odstopi od povezane kreditne pogodbe v smislu člena 3(n) te direktive, dajalcu kredita vrniti blago, financirano s kreditom, ali ga opomniti, naj to blago prevzame, ne da bi moral navedeni dajalec kredita hkrati vrniti mesečne obroke kredita, ki jih je potrošnik že plačal.

308

Ker je ta postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških. Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški navedenih strank, se ne povrnejo.

Iz teh razlogov je Sodišče (veliki senat) razsodilo: