1.

Ta predlog za sprejetje predhodne odločbe je vložil Izba Kontroli Nadzwyczajnej i Spraw Publicznych (senat za izredni nadzor in javne zadeve, v nadaljevanju: senat za izredni nadzor) Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska) v okviru pritožbe, ki jo je vložil L. G. (v nadaljevanju: pritožnik), sodnik na Sąd Okręgowy w K. (regionalno sodišče v K., Poljska), zoper sklep Krajowa Rada Sądownictwa (nacionalni sodni svet, Poljska, v nadaljevanju: KRS), s katerim je ta odločil, da v zvezi z njim ne bo nadaljeval postopka za izdajo soglasja za nadaljevanje opravljanja sodniške funkcije po dopolnitvi upokojitvene starosti, ker je potekel rok za predložitev izjave volje o tem.

2.

S tem predlogom za sprejetje predhodne odločbe se najprej postavlja občutljivo vprašanje, ali je senat za izredni nadzor „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU. Navedeni predlog za sprejetje predhodne odločbe se vsebinsko v bistvu nanaša na razlago načela neodstavljivosti in neodvisnosti sodnikov kot korelata „načela učinkovitega sodnega varstva“, ki je določeno v členu 19(1), drugi pododstavek, PEU, glede na nacionalno ureditev, s katero je, prvič, učinek izjave sodnika, da želi po dopolnitvi upokojitvene starosti še naprej opravljati sodniško funkcijo, pogojen s soglasjem KRS, in drugič, določen absolutni prekluzivni rok za predložitev te izjave.

3.

Obravnavana zadeva spada v okvir nedavnih reform poljskega sodnega sistema ( 2 ) in obsežne s tem povezane sodne prakse Sodišča, ki je med drugim nastala na podlagi tožb zaradi neizpolnitve obveznosti, ki jih je vložila Evropska komisija, ( 3 ) in predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki so jih vložila poljska sodišča. ( 4 )

4.

Ustawa o Sądzie Najwyższym (zakon o vrhovnem sodišču) z dne 8. decembra 2017, ( 5 ) s katerim je bil med drugim ustanovljen senat za izredni nadzor, v členu 26(1) določa:

„[Senat za izredni nadzor] je pristojen za izredna pravna sredstva, spore v zvezi z volitvami in izpodbijanja veljavnosti nacionalnega ali ustavnega referenduma, ugotavljanje veljavnosti volitev in referendumov, druge zadeve javnega prava, vključno s spori o varstvu konkurence, regulaciji energetike, telekomunikacijah in železniškem prometu ter spori, v okviru katerih se vložijo pravna sredstva zoper odločbe Przewodniczy Krajowej Rady Radiofonii i Telewizji [(predsednik nacionalnega sveta za radiotelevizijo, Poljska)] ali zaradi prekomernega trajanja postopkov pred splošnimi sodišči in vojaškimi sodišči ter pred [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)]“

5.

Člen 69(1) in (1b) ustawa – Prawo o ustroju sądów powszechnych (zakon o organizaciji splošnih sodišč) z dne 27. julija 2001, kakor je bil spremenjen, ( 6 ) določa:

„1.   Sodniki se upokojijo, ko dopolnijo starost 65 let, razen če najmanj šest mesecev in ne prej kot dvanajst mesecev pred dopolnitvijo navedene starosti [KRS] ne predložijo izjavo, v kateri navedejo, da želijo še naprej opravljati sodniško funkcijo, in potrdilo, sestavljeno v skladu s pogoji, ki veljajo za sodniške kandidate, da jim njihovo zdravstveno stanje omogoča izpolnjevanje sodniških obveznosti.

[…]

1b.   [KRS] lahko sodniku odobri, da še naprej opravlja sodniško funkcijo, če je nadaljnje opravljanje njegove funkcije v skladu z legitimnim interesom izvajanja sodne oblasti ali pomembnim družbenim interesom, pri čemer upošteva racionalno uporabo osebja splošnih sodišč in potrebe, ki izhajajo iz delovne obremenitve posameznih sodišč. Sklep [KRS] je dokončen. Če postopek o podaljšanju sodniške funkcije ob dopolnitvi starosti iz odstavka 1 še ni končan, sodnik sodniško funkcijo opravlja do konca navedenega postopka.

[…]“

6.

Člen 42 Ustawa o Krajowej Radzie Sądownictwa (zakon o KRS) z dne 2. maja 2011, kakor je bil spremenjen, ( 7 ) določa:

„1.   Sklepi, ki jih KRS izda v posameznih primerih, so obrazloženi.

2.   Obrazložitev sklepa se pripravi v enem mesecu od njegovega sprejetja.

3.   Sklepi, izdani v posameznih primerih, so vročeni udeležencem v postopku skupaj z obrazložitvijo in poukom o načinu njihovega izpodbijanja pred vrhovnim sodiščem.“

7.

Člen 44(1) zakona o KRS določa:

„Udeleženec v postopku lahko vloži tožbo pri [Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)] z utemeljitvijo, da sklep [KRS] ni zakonit, če ni v posebnih pravilih določeno drugače. […]“

8.

Pritožnik je z dopisom z dne 30. decembra 2020 v skladu s členom 69 zakona o organizaciji splošnih sodišč KRS predložil izjavo, da želi po dopolnitvi upokojitvene starosti 65 let, ki naj bi jo dopolnil 12. junija 2021, še naprej opravljati sodniško funkcijo. ( 8 ) Pritožnik je z dopisom z dne 31. decembra 2020 pri KRS vložil tudi prošnjo za ponoven začetek teka roka za vložitev izjave, ker je prekoračil rok šestih mesecev pred dopolnitvijo upokojitvene starosti za vložitev te izjave, ki je določen v tej določbi. ( 9 )

9.

KRS je s sklepom z dne 18. februarja 2022 navedeno izjavo razglasil za nedopustno, ker je bila vložena po izteku roka šestih mesecev pred dopolnitvijo upokojitvene starosti, ki je določen v navedeni določbi, sprejel pa je tudi sklep o ustavitvi postopka in tako zaključil postopek v zvezi z izdajo soglasja za nadaljnje opravljanje sodniške funkcije. ( 10 )

10.

Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), pri katerem je pritožnik vložil pritožbo zoper ta sklep ( 11 ) in ki se je sestalo kot senat za izredni nadzor, ki je predložitveno sodišče, se sprašuje, ali člen 69 zakona o organizaciji splošnih sodišč krši načeli neodstavljivosti in neodvisnosti sodnikov iz člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, ker je, prvič, s to določbo opravljanje sodniške funkcije po dopolnjeni upokojitveni starosti pogojeno s soglasjem drugega organa, kar bi lahko vplivalo na vsebino sodb, ki jih izda zadevni sodnik, in ker je, drugič, z navedeno določbo predvidena prekluzija prošnje za opravljanje sodniške funkcije po dopolnitvi upokojitvene starosti v primeru prekoračitve roka za njeno vložitev, ne glede na učinke upokojitve v konkretnih okoliščinah, zlasti glede interesov izvajanja sodne oblasti ali morebitnega obstoja pomembnega družbenega interesa.

11.

V teh okoliščinah je senat za izredni nadzor Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) prekinil odločanje in Sodišču v predhodno odločanje predložil ti vprašanji:

12.

Pisna stališča so predložili KRS, poljska, danska in nizozemska vlada ter Komisija. KRS, poljska, belgijska in nizozemska vlada ter Komisija so na obravnavi 8. novembra 2022 ustno predstavili stališča. Pritožnik, KRS, belgijska in nizozemska vlada ter Komisija so predložili tudi pisna stališča o sklepu predložitvenega sodišča z dne 3. novembra 2022, s katerim je to Sodišču predložilo dodatno stališče k predlogu za sprejetje predhodne odločbe zlasti v zvezi s svojim statusom „sodišča“ v smislu člena 267 PDEU.

13.

Komisija ter belgijska in nizozemska vlada izražajo dvome glede opredelitve predložitvenega sodišča kot „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU.

14.

Člani senata za izredni nadzor, ki je bil ustanovljen z zakonom o vrhovnem sodišču, so bili namreč za sodnike Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) imenovani na predlog KRS, podan z resolucijo št. 331/2018 z dne 28. avgusta 2018 (v nadaljevanju: resolucija št. 331/2018) v spodaj opisanih okoliščinah:

15.

V teh okoliščinah se mi zdi, da je treba pred oblikovanjem odgovorov na vprašanji za predhodno odločanje preveriti, ali je senat za izredni nadzor, ki odloča v sestavi treh sodnikov, „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU in ali je zato Sodišče pristojno, da odgovori na njegova vprašanja za predhodno odločanje.

16.

Sodišče v skladu s svojo ustaljeno sodno prakso pri presoji, ali je zadevni predložitveni organ „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, ki je izključno vprašanje prava Unije, upošteva vse elemente, kot so med drugim zakonska podlaga tega organa, njegova stalnost, obvezna narava njegove sodne pristojnosti, kontradiktornost njegovega postopka, uporaba pravnih pravil organa in njegova neodvisnost. ( 15 ) V obravnavani zadevi je vprašljiv izključno zadnjenavedeni element, to je neodvisnost senata za izredni nadzor, saj se šteje, da je prima facie očitno – in da nikakor ni sporno – da ta organ izpolnjuje preostala navedena merila.

17.

V skladu s prav tako ustaljeno sodno prakso Sodišča ima zahteva po neodvisnosti sodišč, glede katere morajo države članice na podlagi člena 19(1), drugi pododstavek, PEU ( 16 ) zagotoviti, da je spoštovana v zvezi z nacionalnimi sodišči, ki odločajo o vprašanjih glede razlage ali uporabe prava Unije, dva vidika: prvi, zunanji, se nanaša na samostojnost organa, ( 17 ) drugi, notranji, pa na njegovo nepristranskost. ( 18 ) Ta jamstva samostojnosti in nepristranskosti, ki predstavljata dva vidika pojma „neodvisnost“, zahtevajo, da obstajajo pravila, ki se nanašajo zlasti na sestavo organa ter na imenovanje, trajanje funkcije in razloge za vzdržanje, izločitev in razrešitev njegovih članov ter na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak legitimen dvom pri pravnih subjektih o zavarovanosti navedenega organa pred zunanjimi dejavniki in o njegovi nevtralnosti glede nasprotujočih si interesov. ( 19 )

18.

V zvezi z, natančneje, zahtevo po neodvisnosti, ki je neločljivo povezana s pojmom „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, je Sodišče v sodbi Getin Noble Bank v bistvu oblikovalo domnevo, da nacionalno sodišče, kot je med drugim Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), izpolnjuje zahteve, ki jih mora izpolnjevati organ, da bi ga bilo mogoče opredeliti kot „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, ne glede na njegovo konkretno sestavo, ( 20 ) pri čemer je pojasnilo, da v okviru postopka predhodnega odločanja iz člena 267 PDEU ni pristojno, da preveri, ali je bila predložitvena odločba sprejeta v skladu z nacionalnimi pravili o organizaciji sodišč in sodnih postopkih. ( 21 ) Hkrati je Sodišče pojasnilo, da je to domnevo mogoče ovreči, prvič, če bi pravnomočna sodna odločba nacionalnega ali mednarodnega sodišča vodila do tega, da bi se štelo, da sodnik, ki je predložitveno sodišče, nima statusa neodvisnega, nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v povezavi s členom 47 Listine, ( 22 ) in drugič, če bi lahko drugi dejavniki, neodvisni od osebnega položaja sodnikov, ki vložijo uradno zahtevo v skladu s členom 267 PDEU, vplivali na delovanje predložitvenega sodišča, pri katerem ti sodniki izvršujejo svojo funkcijo, in tako posegali v neodvisnost in nepristranskost navedenega sodišča. ( 23 )

19.

Po tem pojasnilu se mi zdi pomembno poudariti, da razlaga načela neodvisnosti v okviru člena 267 PDEU po mojem mnenju zahteva drugačno presojo od tiste, ki se zahteva v okviru člena 19(1), drugi pododstavek, PEU in člena 47 Listine, glede na različen cilj in namen teh določb. Kolikor vem, Sodišče tega pristopa, ki so ga v bistvu razvili nekateri generalni pravobranilci, ( 24 ) ni povsem potrdilo, saj se v sodbah v zvezi z zahtevo po neodvisnosti, ki je neločljivo povezana s pojmom „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, še naprej sklicuje na potrebo po tem, da ima zadevno sodišče značilnosti neodvisnega, nepristranskega in z zakonom ustanovljenega sodišča „v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU ob upoštevanju člena 47, drugi odstavek, Listine“. ( 25 )

20.

V skladu z navedenim pristopom se pogoji uporabe zadevnih treh določb v bistvu razlikujejo, kot sledi:

21.

Poleg tega je primerno pojasniti, da je presoja zelo posebnega pojma „neodvisnosti“ v okviru člena 267 PDEU presoja zadnjega v celi vrsti elementov, ki niso stricto sensu kumulativni, vendar so del splošne presoje, na podlagi njih kot celote pa je mogoče šteti, da gre za tako „sodišče“ v smislu te določbe. ( 32 ) Neodvisnost sodišča se tako presoja z vidika drugih elementov, tako da je po mojem mnenju njena presoja takrat, ko je obstoj nekaterih drugih elementov vprašljiv, še toliko strožja in obratno. ( 33 ) Zdi se mi tudi, da Sodišče tako „presojo neodvisnosti“ najpogosteje opravi v zvezi z organi, ki delujejo zunaj klasičnega nacionalnega pravosodnega sistema ali ne štejejo za „sodišče“ po nacionalnem pravu, ( 34 ) medtem ko se ni vedno izkazalo za naklonjeno izpodbijanju neodvisnosti organa, ki je formalno del sodnega sistema zadevne države članice, ( 35 ) kar potrjuje tudi domneva iz sodbe Getin Noble Bank. ( 36 )

22.

Prednost te „minimalistične“ razlage pojma „neodvisnosti“ v okviru člena 267 PDEU je po mojem mnenju, prvič, da ne posega prekomerno v načelo sodelovanja med nacionalnimi sodišči in Sodiščem v okviru postopka predhodnega odločanja glede na pomen tega mehanizma za zagotavljanje enotne in skladne razlage prava Unije, ( 37 ) in drugič, da omogoča ohranitev ključne vloge predlogov za sprejetje predhodne odločbe z vidika varstva pravic posameznikov. Zadnjenavedenim namreč v nekaterih položajih samo pristojnost Sodišča za predhodno odločanje na podlagi člena 267 PDEU omogoča, da uveljavljajo učinkovito sodno varstvo, ki ga zagotavlja pravo Unije. ( 38 ) To velja še toliko bolj v okoliščinah iz obravnavane zadeve, glede na številne pobude poljskega zakonodajalca, katerih namen je med drugim preprečiti, da bi se pri Sodišču vlagali predlogi za sprejetje predhodne odločbe, ki se nanašajo na vprašanje neodvisnosti sodišč na Poljskem. ( 39 )

23.

Iz tega sledi, da razlaga pojma neodvisnosti „sodišča“ v smislu člena 267 PDEU, glede na njegovo posebno funkcijo, ne posega v razlago tega pojma v okviru člena 19(1), drugi pododstavek, PEU ali člena 47 Listine. Drugače povedano, ni mogoče izključiti, da je organ načeloma lahko „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU ne glede na to, da bi bilo na podlagi elementov iz obravnavane zadeve, sistemskih ali posameznih, mogoče sklepati, da to sodišče ni neodvisno, nepristransko in predhodno ustanovljeno z zakonom v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU ali člena 47 Listine. ( 40 )

24.

Medtem ko se sicer dobro zavedam, da v temeljnem sistemu izvajanja sodne oblasti načeloma ni „stopnjevanja“, pa je zgoraj navedeni pristop, ki temelji na domnevi iz sodbe Getin Noble Bank, s tem, da natančno pojasnjuje uporabo, namenjen temu, da s prožnejšo razlago pojma „neodvisnosti“ v okviru člena 267 PDEU nacionalnemu sodišču omogoči, da tudi kadar obstajajo dvomi glede njegove neodvisnosti izpolnjuje svoje bistvene naloge, tako da mu zagotavlja, prvič, možnost, da s pomočjo Sodišča preuči svojo neodvisnost, in drugič, možnost, da državljanom Unije zagotavlja temeljno pravico do učinkovitega sodnega varstva, kadar so ogrožene pravice, zagotovljene s pravom Unije.

25.

Toda, ali ne bi bilo primerneje uporabiti drugačen pristop, s katerim bi se v obravnavani zadevi, nasprotno, omejilo dotlej dopuščeno poseganje zakonodajne in izvršilne oblasti v sodno oblast in tako poljske sodnike, imenovane po prejšnjem sistemu, podprlo pri prizadevanju, da v skladu z načelom neodvisnosti sodstva „nove sodnike“, imenovane po nedavnih reformah brez upoštevanja tega načela, izločijo iz sodstva Unije? Na to vprašanje ni lahko odgovoriti. Ta strožji pristop vsekakor ne bi bil brez posledic: kot se je pokazalo na obravnavi, je zdaj na Poljskem približno eden sodnik od štirih na splošnih in upravnih sodiščih imenovan po novem sistemu. Z navedenim pristopom bi se za večino poljskih sodišč občutno priprl dostop do mehanizma predhodnega odločanja, ki bi bil tako na voljo samo tistim, ki jih sestavljajo izključno sodniki, imenovani po starem sistemu. To bi pomenilo, da bi bilo poljsko sodstvo de facto izvzeto iz sodnega sistema Unije, kar bi po mojem mnenju lahko posegalo celo v postopek iz člena 7 PEU. ( 41 )

26.

Skratka, čeprav na splošno velja znani rek, da „obleka ne naredi človeka“, menim, da v okviru formalne in omejene presoje pojma „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU ter z določeno mero približnosti „toga naredi sodnika“. ( 42 )

27.

Potem ko sem navedel in pojasnil okvir sodne prakse v zvezi z razlago pojma „neodvisno sodišče“ v okviru člena 267 PDEU, je treba spomniti, da v obravnavani zadevi dvomi glede neodvisnosti predložitvenega sodišča izhajajo iz pravil za imenovanje sodnikov, ki ga sestavljajo. Načela iz prejšnjega oddelka je torej treba uporabiti v posebnem okviru pravil za imenovanje sodnikov in natančneje pravil glede vključenosti nesodnih organov, v obravnavanem primeru KRS, v to imenovanje.

28.

Sodišče je v zvezi s tem pojasnilo, da okoliščina, da države članice pri izvajanju pristojnosti v zvezi z organizacijo sodstva za odločitve, ki so med drugim povezane z imenovanjem ali ohranitvijo sodnikov na položaju, pooblastijo nesodni organ, kot je upravni organ, sama po sebi ne zadostuje za ugotovitev obstoja poseganja v načelo neodvisnosti tako imenovanih sodnikov. ( 43 ) Po mnenju Sodišča namreč zgolj to, da zakonodajna ali izvršilna oblast sodeluje v postopku imenovanja sodnika, ne more povzročiti, da bi bil ta od nje odvisen, niti vzbuditi dvomov glede njegove nepristranskosti, če zadevni sodnik po imenovanju ni pod nobenim pritiskom in pri izvajanju svojih nalog ne prejema navodil. ( 44 )

29.

Iz tega po mojem mnenju sledi, da lahko morebitne nepravilnosti, povezane z imenovanjem članov sestave, organu odvzamejo status „neodvisnega sodišča“ v smislu člena 267 PDEU samo, če ogrožajo samo zmožnost neodvisnega sojenja tega organa. ( 45 ) Če imajo imenovani člani sestave strokovno znanje, ki se zahteva za to funkcijo, in se od njih (v skladu z veljavnimi predpisi) pričakuje, da povsem samostojno sprejemajo odločitve, bi to potemtakem moralo zadostovati za status „neodvisnega sodišča“ v smislu člena 267 PDEU.

30.

Senat za izredni nadzor je ena od posebnih sestav znotraj Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče). Čeprav je Sodišče razsodilo, da zadnjenavedeno načeloma izpolnjuje zahteve iz člena 267 PDEU, ( 46 ) pa je bila njegova sestava v obliki senata za izredni nadzor ustanovljena v okviru nedavnih reform poljskega pravosodnega sistema, sodniki v tej sestavi pa so bili za sodnike na Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) imenovani v zelo spornih pogojih, ki so povzeti v točki 14 teh sklepnih predlogov.

31.

Dvomi glede pogoja neodvisnosti predložitvenega sodišča so v bistvu povezani s posredno vključenostjo izvršilne oblasti v imenovanje sodnikov, ki ga sestavljajo, ki naj bi se izvajalo s posredovanjem KRS, ki naj bi po nedavnih reformah poljskega pravosodnega sistema postal „odvisna institucija“, nadzorovana od izvršilne oblasti.

32.

Sicer ne želim upravičevati takšne spremembe zakonodaje, ki spada v okvir obžalovanja vrednega nazadovanja poljskega pravosodnega sistema, vendar opozarjam, da v skladu s stalno sodno prakso Sodišča, navedeno v točki 28 teh sklepnih predlogov, vključenost nesodnega organa v imenovanje sodnikov sama po sebi ni dovolj za ugotovitev obstoja poseganja v načelo neodvisnosti sodnikov. Poleg tega iz nobenega elementa v spisu obravnavane zadeve ni razvidno, da bi bilo treba šteti, da sodniki, ki so bili na predložitveno sodišče imenovani po reformi, niso sposobni opravljati svoje funkcije niti da jim veljavni pravni okvir ali status preprečuje neodvisno opravljanje njihovih nalog. ( 47 )

33.

Pripomniti je treba tudi, da v skladu z merili presoje, ki jih je Sodišče uvedlo v sodbi Getin Noble Bank, za Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) velja „domneva neodvisnosti“, ki bi jo bilo mogoče ovreči bodisi s pravnomočno sodno odločbo, s katero je ugotovljeno, da sodnik, ki je predložitveno sodišče, nima statusa neodvisnega, nepristranskega in z zakonom predhodno ustanovljenega sodišča, bodisi z drugimi dejavniki, ki posegajo v neodvisnost in nepristranskost navedenega sodišča. ( 48 )

34.

Vendar se mi zdi, ne da bi se bilo treba vrniti na moj predlog za natančno pojasnitev tega načela, ( 49 ) da v obravnavani zadevi ne gre za tak primer.

35.

ESČP je s sodbo z dne 8. novembra 2021, Dolińska‑Ficek in Ozimek proti Poljski, ( 50 ) na katero je bilo med postopkom večkrat napoteno, sicer razsodilo, da sestava, ki je sestavljena iz sodnikov istega senata za izredni nadzor, ( 51 ) ne izpolnjuje zahteve po z zakonom predhodno ustanovljenem sodišču v smislu člena 6(1) EKČP. Dvomim pa, da bi lahko šlo za pravnomočno sodno odločbo, ki potrjuje, da predložitveno sodišče v bistvu nima statusa neodvisnega sodišča v smislu člena 267 PDEU ob upoštevanju sodbe Getin Noble Bank. ( 52 ) Zdi se mi, da se ta odločba bolj nanaša na preizkus spoštovanja pravice do učinkovitega sodnega varstva, ki spada na področje uporabe člena 6(1) EKČP in ki bi posledično lahko imela vlogo pri uporabi člena 47 Listine, ne pa nujno pri uporabi člena 267 PDEU. ( 53 )

36.

Zato na podlagi informacij iz spisa menim, da je predložitveno sodišče mogoče opredeliti kot „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU, ker mora v postopku v glavni stvari, ne glede na polemike v zvezi z imenovanjem njegovih članov, načeloma odločiti povsem neodvisno od izvršilne oblasti, ki je (posredno) vključena v to imenovanje, ( 54 ) in povsem nepristransko v odnosu do interesov strank.

37.

Glede na navedeno menim, da je v tem postopku Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče), ki odloča v sestavi treh sodnikov, ki sestavljajo senat za izredni nadzor, mogoče šteti za „sodišče“ v smislu člena 267 PDEU in da je zato Sodišče pristojno, da odgovori na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo to sodišče.

38.

Predložitveno sodišče s prvim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali člen 19(1), drugi pododstavek, PEU nasprotuje nacionalni ureditvi, kot je člen 69 zakona o organizaciji splošnih sodišč, ki določa, da je pogoj za nadaljevanje opravljanja funkcije sodnika po dopolnitvi upokojitvene starosti soglasje drugega organa, v tem primeru KRS.

39.

Uvodoma opozarjam, da se je Sodišče večkrat izreklo o uporabi in obsegu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v zvezi z nacionalnimi (zlasti poljskimi) predpisi, ki urejajo pravosodni sistem, vključno s pravili glede nadaljevanja opravljanja sodniške funkcije po dopolnitvi upokojitvene starosti. ( 55 )

40.

V naslednjih točkah bom v zvezi s tem, kar je upoštevno v obravnavani zadevi, preučil obseg člena 19(1), drugi pododstavek, PEU (točka 1) in predhodne primere sodne prakse v zvezi z ohranitvijo sodnikov na položaju po dopolnitvi upokojitvene starosti (točka 2) ter nazadnje predlagal odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje (točka 3).

41.

Člen 19(1), drugi pododstavek, PEU določa, da države članice vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo Unije, in da morajo zato države članice določiti sistem pravnih sredstev in postopkov, ki zagotavljajo učinkovit sodni nadzor na teh področjih. ( 56 ) Poleg tega je treba to določbo, ker napotuje na zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu, razlagati glede na člen 47 Listine ne glede na to, ali se zadnjenavedena določba sama po sebi uporablja v obravnavani zadevi. ( 57 )

42.

Ker je s to določbo nacionalnim sodiščem in Sodišču naložena odgovornost za zagotovitev polne uporabe prava Unije v vseh državah članicah in sodnega varstva, do katerega so pravni subjekti upravičeni na podlagi tega prava, ( 58 ) iz tega izhaja, da se nanaša na „področj[a], ki jih ureja pravo Unije“, ne glede na položaj, v katerem države članice izvajajo to pravo v smislu člena 51(1) Listine. ( 59 )

43.

V obravnavani zadevi ni mogoče zanikati, da lahko poljska splošna sodišča odločajo o vprašanjih v zvezi z uporabo ali razlago prava Unije ter da tako spadajo v poljski sistem pravnih sredstev na „področjih, ki jih ureja pravo Unije“, v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU, tako da morajo ta sodišča izpolnjevati zahteve po učinkovitem sodnem varstvu. ( 60 )

44.

V skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča je za zagotovitev učinkovitega sodnega varstva v skladu s členom 19(1), drugi pododstavek, PEU bistvenega pomena ohranitev neodvisnosti organa, kot potrjuje člen 47, drugi odstavek, Listine, ki med zahtevami, povezanimi s temeljno pravico do učinkovitega pravnega sredstva, navaja dostop do „neodvisnega“ sodišča. ( 61 )

45.

Kot je bilo povzeto v točkah 17 in 18 teh sklepnih predlogov, je Sodišče razsodilo, da ima zahteva po neodvisnosti nacionalnih sodišč prvi, zunanji, vidik, ki se nanaša na samostojnost organa, in drugi, notranji, vidik, ki se nanaša na njegovo nepristranskost, ter da taka jamstva neodvisnosti in nepristranskosti zahtevajo, da obstajajo pravila, ki se nanašajo zlasti na sestavo organa ter na imenovanje, trajanje funkcije in razloge za vzdržanje, izločitev in razrešitev njegovih članov ter na podlagi katerih je mogoče zavrniti vsak legitimen dvom pri pravnih subjektih o zavarovanosti navedenega organa in o njegovi nevtralnosti. ( 62 )

46.

V zvezi z, natančneje, „zunanjo“ neodvisnostjo (samostojnost) sodišč je Sodišče pojasnilo, da svoboda sodnikov v zvezi s kakršnimi koli zunanjimi posegi ali pritiski zahteva nekatera jamstva, kot je neodstavljivost, s katerimi se zaščitijo osebe, ki jim je poverjena naloga sojenja. ( 63 )

47.

Načelo neodstavljivosti zlasti zahteva, da lahko sodniki ostanejo na položaju, dokler ne dopolnijo obvezne upokojitvene starosti ali dokler jim ne poteče mandat, če je ta začasen. Navedeno načelo sicer ni popolnoma absolutno, vendar je v zvezi z njim mogoče določiti izjeme le, če to upravičujejo legitimni in nujni razlogi, pri čemer je treba spoštovati načelo sorazmernosti. Tako je splošno priznano, da je sodnike mogoče razrešiti, če niso več primerni za opravljanje svoje funkcije zaradi nezmožnosti ali hude kršitve, pri tem pa je treba spoštovati ustrezne postopke. ( 64 )

48.

Enako po mojem mnenju velja za pravila v zvezi z možnostjo, da sodniki ostanejo na položaju po dopolnitvi upokojitvene starosti, za katera torej veljajo zahteve, ki jih nalaga načelo neodstavljivosti sodnikov.

49.

Uvodoma naj spomnim, da je Sodišče poljske zakonske določbe v zvezi z ohranitvijo sodnikov na položaju po dopolnjeni upokojitveni starosti obravnavalo v dveh nedavnih sodbah:

50.

Sodišče je v teh sodbah pojasnilo, da so zgolj države članice pristojne za odločitev, ali se to podaljšanje opravljanja sodniške funkcije po dopolnitvi redne upokojitvene starosti dovoli ali ne, in da sama okoliščina, da se organom, kot sta predsednik republike (v primeru podaljšanja mandata sodnikov Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče)) in minister za pravosodje (v primeru podaljšanja mandata sodnikov splošnih sodišč), podeli pristojnost za odločanje o odobritvi ali zavrnitvi morebitnega takega podaljšanja, ni dovolj, da se ugotovi obstoj posega v načelo neodvisnosti sodnikov. ( 69 ) Vendar je Sodišče razsodilo, da morajo države članice, če se odločijo za take mehanizme, zagotoviti, da se z vsebinskimi pogoji in postopkovnimi pravili, ki veljajo za tako podaljšanje, ne posega v načelo neodvisnosti sodnikov. ( 70 )

51.

Natančneje, Sodišče je v zvezi s temi vsebinskimi pogoji in postopkovnimi pravili razsodilo, da pristojnost, ki je podeljena predsedniku republike oziroma ministru za pravosodje, da odobri ali zavrne nadaljnje opravljanje sodniških funkcij, lahko zlasti pri pravnih subjektih povzroči legitimne dvome v zvezi z zavarovanostjo zadevnih sodnikov pred zunanjimi dejavniki in njihovo nevtralnostjo glede na morda nasprotujoče si interese, o katerih odločajo. ( 71 )

52.

Sodišče je to ugotovitev v bistvu utemeljilo z okoliščino, da so odločitve o odobritvi ali zavrnitvi morebitnega nadaljevanja opravljanja sodniških funkcij temeljile na preveč nedoločnih merilih, ki jih ni bilo mogoče preveriti, da poleg tega niso bile obrazložene in da jih ni bilo mogoče niti sodno izpodbijati, ( 72 ) kar pa zadeva pristojnost za odločanje ministra za pravosodje, za ta organ ni bil določen noben rok za sprejetje odločitve o prošnji za podaljšanje. ( 73 ) Sodišče je tudi razsodilo, da pristojnost ministra za pravosodje, da odobri ali zavrne nadaljnje opravljanje sodniških funkcij na splošnih sodiščih, krši zlasti načelo neodstavljivosti, saj je bila podeljena v splošnejšem okviru reforme, s katero se je znižala redna upokojitvena starost zadevnih sodnikov. ( 74 )

53.

V obravnavani zadevi je potrebna presoja, ki je skoraj enaka tisti iz sodbe Neodvisnost splošnih sodišč, pri čemer je treba upoštevati, da je Republika Poljska po tej sodbi spremenila svojo zakonodajo o ohranitvi sodnikov splošnih sodišč na položaju po dopolnitvi upokojitvene starosti, med drugim tako, da je za sodnike znova uvedla predhodno veljavno starost in da je pristojnost za odobritev, pod določenimi pogoji, ohranitve sodnika na položaju po dopolnitvi te starosti podelila KRS in ne več ministrstvu za pravosodje.

54.

Naj v obravnavani zadevi spomnim, da člen 69(1b) zakona o organizaciji splošnih sodišč v delu, ki je upošteven v obravnavani zadevi, določa, da lahko KRS sodniku, ki to želi, odobri, da po dopolnitvi upokojitvene starosti še naprej opravlja sodniško funkcijo, če je nadaljnje opravljanje njegove funkcije v skladu z legitimnim interesom izvajanja sodne oblasti ali pomembnim družbenim interesom, pri čemer upošteva racionalno uporabo osebja splošnih sodišč in potrebe, ki izhajajo iz delovne obremenitve posameznih sodišč. ( 75 )

55.

V naslednjih točkah bom ob upoštevanju sodne prakse, navedene v točki 50 teh sklepnih predlogov, podal smernice glede razlage člena 19(1), drugi pododstavek, PEU v okoliščinah obravnavane zadeve, pri čemer bom upošteval, prvič, naravo KRS (točka a), in drugič, vsebinske pogoje in postopkovna pravila, ki veljajo za sprejetje njegovih odločitev o ohranitvi sodnikov na položaju (točka b).

56.

V zvezi z naravo KRS naj uvodoma spomnim, da je Sodišče v novejši sodni praksi večkrat ugotovilo, da ta organ po nedavnih reformah poljskega pravosodnega sistema ni neodvisen od zakonodajne in izvršilne oblasti. ( 76 )

57.

Ta ugotovitev je bila potrjena tudi s sodno prakso ESČP v zvezi s členom 6(1) EKČP. ESČP je namreč v sodbi z dne 8. novembra 2021, Dolińska‑Ficek in Ozimek proti Poljski, ( 77 ) ugotovilo, da senat za izredni nadzor ni „z zakonom ustanovljeno sodišče“ in da je Republika Poljska torej kršila člen 6(1) EKČP, ker so bili člani tega senata imenovani na predlog KRS, ki ni neodvisen od zakonodajne in izvršilne oblasti. ( 78 )

58.

Poleg tega je do navedene ugotovitve prišlo tudi več najvišjih poljskih sodišč. Na eni strani je namreč Naczelny Sądu Administracyjny (vrhovno upravno sodišče) s sodbama z dne 6. in 13. maja 2021 ugotovilo, da KRS ne zagotavlja zadostnih jamstev neodvisnosti ter da je stopnja njegove odvisnosti od zakonodajnih in izvršilnih organov tako visoka, da ne more biti neupoštevna pri presoji vprašanja, ali sodniki, ki jih izbere, izpolnjujejo objektivne zahteve po neodvisnosti in nepristranskosti iz člena 47 Listine. Na drugi strani je tudi Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče) v sklepu z dne 23. januarja 2020 ugotovilo, da KRS ni neodvisen organ, ker je neposredno podrejen političnim organom. ( 79 )

59.

Po tem pojasnilu se mi zdi, da v skladu s sodno prakso Sodišča okoliščina – sicer obžalovanja vredna – da je organu, kakršen je KRS, podeljena pristojnost za odločanje o odobritvi ali zavrnitvi morebitnega podaljšanja opravljanja sodniške funkcije po dopolnitvi redne upokojitvene starosti, sama po sebi ni dovolj za ugotovitev obstoja posega v načelo neodvisnosti sodnikov. ( 80 ) Sodišče, ki priznava načelno pristojnost držav članic v zvezi z organizacijo sodstva, namreč sprejema, da zadnjenavedene pri izvajanju te pristojnosti za odločitve, ki so med drugim povezane z imenovanjem ali ohranitvijo sodnikov na položaju, pooblastijo nesodni organ (ki je bodisi neodvisen ali del zakonodajne ali izvršilne oblasti). ( 81 )

60.

Vendar se je treba v skladu s sodno prakso Sodišča prepričati, da vsebinski pogoji in postopkovna pravila, ki se uporabljajo za sprejetje takšnih odločitev, pri pravnih subjektih ne morejo ustvariti legitimnih dvomov v zvezi z zavarovanostjo zadevnih sodnikov pred zunanjimi dejavniki in njihovo nevtralnostjo glede na nasprotujoče si interese, ( 82 ) kar bom preučil v nadaljevanju.

61.

V zvezi z vsebinskimi pogoji in postopkovnimi pravili, ki veljajo za sprejetje odločitev o ohranitvi sodnikov na položaju po dopolnitvi upokojitvene starosti, naj spomnim, da je v skladu z različico člena 69(1b) zakona o organizaciji splošnih sodišč, ki je bila predmet sodbe Neodvisnost splošnih sodišč, ( 83 ) minister za pravosodje lahko sodniku odobril, da še naprej opravlja sodniško funkcijo, „pri čemer [je] upošteva[l] racionalno uporabo osebja splošnih sodišč in potrebe, ki izhajajo iz delovne obremenitve posameznih sodišč.“ Sodišče je na eni strani menilo, da so ta merila preveč nedoločna in da jih ni mogoče preveriti, pri čemer je grajalo tudi to, da odločitve ni bilo treba obrazložiti in da je ni bilo mogoče sodno izpodbijati, na drugi strani pa je grajalo to, da ni bil določen rok, v katerem je moral minister za pravosodje sprejeti odločitev. ( 84 )

62.

Na prvem mestu, v zvezi z vsebinskimi pogoji ugotavljam, da različica člena 69(1b) zakona o organizaciji splošnih sodišč, ki se obravnava v zadevi v glavni stvari, določa, da lahko KRS sodniku odobri, da še naprej opravlja sodniško funkcijo, „če je nadaljnje opravljanje njegove funkcije v skladu z legitimnim interesom izvajanja sodne oblasti ali pomembnim družbenim interesom, pri čemer upošteva racionalno uporabo osebja splošnih sodišč in potrebe, ki izhajajo iz delovne obremenitve posameznih sodišč“. V zadevni določbi je torej v primerjavi s prejšnjo različico dodan pogoj, da mora biti nadaljnje opravljanje sodniške funkcije „v skladu z legitimnim interesom izvajanja sodne oblasti ali pomembnim družbenim interesom“.

63.

Dvomim pa, da so merila, na katerih temelji sklep KRS, s to dodatno pojasnitvijo opredeljena tako, da omejujejo polje proste presoje, ki ga je grajalo Sodišče. ( 85 )

64.

Na drugem mestu, v zvezi s postopkovnimi pravili se mi najprej zdi, da nova ureditev tako kot prejšnja, ki jo je Sodišče grajalo, ne določa roka, v katerem mora KRS sprejeti sklep, saj je poljska vlada v pisnih stališčih in na obravnavi pojasnila samo, da v skladu s členom 69(1b), zadnji stavek, zakona o organizaciji splošnih sodišč, če sodnik dopolni upokojitveno starost pred koncem postopka v zvezi z njegovim nadaljnjim opravljanjem sodniške funkcije, ostane na položaju, dokler se navedeni postopek ne konča.

65.

Nato se mi zdi, da morajo biti taki sklepi, ker se zanje uporablja člen 42(1) in (2) zakona o KRS, kar mora preveriti predložitveno sodišče, obrazloženi v roku enega meseca od njihovega sprejetja, s čimer bi načeloma moralo biti ustrezno odgovorjeno na graje, ki jih je glede tega v zvezi s prejšnjo ureditvijo izrazilo Sodišče.

66.

Nazadnje, kot je dokazano v postopku v glavni stvari, je zoper sklep KRS, v nasprotju s prejšnjo ureditvijo, mogoče vložiti pritožbo pri senatu za izredni nadzor, ( 86 ) katerega neodvisnost je bila sicer predmet številnih graj. ( 87 )

67.

Če povzamem, brez poseganja v preverjanja, ki jih mora na podlagi zgornjih navedb opraviti predložitveno sodišče, dvomim, da mehanizem soglasja KRS za ohranitev sodnikov na položaju po dopolnitvi upokojitvene starosti, ponuja zadostna jamstva neodvisnosti v razmerju do zakonodajne in izvršilne oblasti ob upoštevanju vseh upoštevnih dejanskih in pravnih elementov, ki se nanašajo tako na pogoje, v katerih so bili člani tega organa imenovani, kot na način, kako ta organ dejansko opravlja svojo vlogo.

68.

Predlagam torej, naj se na prvo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, v skladu s katero je učinkovanje izjave sodnika, da želi po dopolnitvi upokojitvene starosti še naprej opravljati sodniško funkcijo, odvisno od soglasja organa, za katerega je bilo dokazano, da ni neodvisen od zakonodajne ali izvršilne oblasti, in ki svoje odločitve sprejema na podlagi nejasnih in težko preverljivih meril.

69.

Predložitveno sodišče z drugim vprašanjem za predhodno odločanje v bistvu sprašuje, ali člen 19(1), drugi pododstavek, PEU nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je člen 69 zakona o organizaciji splošnih sodišč, ki se razlaga tako, da določa prekluzijo prepozno vložene izjave volje za nadaljevanje opravljanja sodniške funkcije po dopolnitvi upokojitvene starosti, neodvisno od okoliščin in učinkov neupoštevanja zadevnega roka.

70.

Naj spomnim, da zadevna nacionalna ureditev, ker vpliva na trajanje mandata sodnikov splošnih sodišč, spada na področje uporabe načela neodstavljivosti sodnikov, ki je neločljivo povezano z načelom neodvisnosti sodišča v smislu člena 19(1), drugi pododstavek, PEU. ( 88 )

71.

Poleg tega je treba združljivost navedene določbe z načelom neodvisnosti, ker ni podrobnih pravil na ravni Unije, preučiti ob upoštevanju načel procesne avtonomije in učinkovitosti. ( 89 )

72.

V obravnavani zadevi uvodoma ugotavljam, da Komisija v okviru zadev, v katerih sta bili izdani sodbi Neodvisnost vrhovnega sodišča ( 90 ) in Neodvisnost splošnih sodišč ( 91 ), ni grajala določbe, ki je analogna zadevni določbi.

73.

Vendar, kot navaja Komisija v pisnih stališčih, so jasni in predvidljivi roki, v katerih mora zadevni sodnik izraziti voljo za nadaljnje opravljanje dela na svojem delovnem mestu po dopolnitvi upokojitvene starosti, objektivne postopkovne zahteve, ki lahko prispevajo k pravni varnosti in objektivnosti celotnega postopka odobritve nadaljnjega opravljanja sodniške funkcije. V obravnavani zadevi ugotavljam, da je zadevni rok, ki začne teči, ko sodnik dopolni starost 64 let, in se izteče šest mesecev pred dopolnitvijo 65. leta starosti, prvič, določen glede na dogodek, ki ga zadevni sodnik zelo dobro pozna, in sicer njegov 65. rojstni dan, in drugič, dovolj dolg, da lahko ta sodnik sprejme premišljeno odločitev glede priložnosti, da izrazi voljo za nadaljnje opravljanje svoje funkcije.

74.

Zato po eni strani menim, da je prekluzivni učinek tega roka jasna postopkovna zahteva, ki lahko prispeva k objektivnosti postopka in pravni varnosti v korist dobre organizacije pravosodnega sistema.

75.

Po drugi strani, glede neobstoja možnosti razglasitve ponovnega začetka teka tega roka, ki povzroči, da nobena izjava, predložena po izteku tega roka, ni dopustna, ugotavljam, da sodniki zaradi tega neobstoja načeloma niso pod nobenim zunanjim pritiskom ali vplivom, poleg tega pa je KRS odvzeta možnost izvajanja diskrecijske pravice.

76.

Edini pomislek, ki bi ga bilo po mojem mnenju morda možno izraziti v zvezi s členom 69 zakona o organizaciji splošnih sodišč, se nanaša na sorazmernost absolutnega prekluzivnega roka, ki med drugim ne upošteva načela nujnosti ali višje sile, če to potrdi predložitveno sodišče.

77.

Vendar se mi zdi, prvič, da ta položaj v okoliščinah obravnavane zadeve ostaja hipotetičen, saj v predložitveni odločbi ni naveden noben primer višje sile niti kakršen koli izredni element, ki bi zadevnemu sodniku lahko preprečil pravočasno predložitev izjave, ( 92 ) in drugič, da bi bilo morebitni pojav položaja, ki ni odvisen od volje zadevnega sodnika in ki bi temu preprečeval spoštovanje prekluzivnega roka, vsekakor treba pretehtati glede na zahteve organizacije sodstva. ( 93 )

78.

Zato se mi ne zdi, da v okoliščinah obravnavane zadeve zadevna nacionalna določba posega v načelo neodvisnosti sodišča, kar mora preveriti predložitveno sodišče, kot je bilo navedeno zgoraj.

79.

Skratka, predlagam, naj se na drugo vprašanje za predhodno odločanje odgovori, da je treba člen 19(1), drugi pododstavek, PEU razlagati tako, da načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki se razlaga tako, da je prepozno vložena izjava sodnika, da želi po dopolnitvi upokojitvene starosti še naprej opravljati sodniško funkcijo, brez učinka ne glede na okoliščine, v katerih je prišlo do neupoštevanja roka, in pomen tega neupoštevanja za postopek o soglasju za nadaljnje opravljanje sodniške funkcije, če je ta ureditev v skladu z načelom sorazmernosti.

80.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj na vprašanji za predhodno odločanje, ki ju je postavilo Sąd Najwyższy (vrhovno sodišče, Poljska), odgovori: