1.

Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) je presodilo, da bi utegnile biti nekatere določbe zakona, s katerim je bil v italijanski pravni red prenesen Okvirni sklep 2002/584/PNZ ( 2 ), neustavne, ker bi bile lahko v nasprotju s pravico do zdravja, zagotovljeno z italijansko ustavo, in zato Sodišče prosi za razlago navedenega okvirnega sklepa.

2.

Na podlagi predloga za sprejetje predhodne odločbe bo Sodišče lahko ponovno odločilo o razlogih za zavrnitev izvršitve naloga za prijetje in predajo (v nadaljevanju: ENP). Zlasti bo moralo pojasniti, ali je mogoče sodno prakso iz sodbe z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru ( 3 ), po analogiji uporabiti za izvršitev ENP, zaradi katere bi lahko nastalo resno tveganje za zdravje zahtevane osebe.

3.

Sodišče bo v končni fazi odločilo, ali je treba seznam razlogov za neizvršitev ENP iz členov 3, 4 in 4a Okvirnega sklepa 2002/584 dopolniti – in če da, pod kakšnimi pogoji – z razlogom, ki izhaja iz obveznosti spoštovanja členov 3, 4 in 35 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina).

4.

Člen 3 („Pravica do osebne celovitosti“) v odstavku 1 določa:

„Vsakdo ima pravico do spoštovanja telesne in duševne celovitosti.“

5.

Člen 4 („Prepoved mučenja in nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja“) določa:

„Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju.“

6.

Člen 35 („Varovanje zdravja“) določa:

„Vsakdo ima pravico do preventivnega zdravstvenega varstva in do zdravniške oskrbe v skladu s pogoji, ki jih določajo nacionalne zakonodaje in običaji. Pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije se zagotavlja visoka raven varovanja zdravja ljudi.“

7.

V uvodni izjavi 10 je navedeno:

„Mehanizem [ENP] temelji na visoki stopnji zaupanja med državami članicami. Njegovo izvajanje se lahko zaustavi samo v primeru resnih in nenehnih kršitev načel iz člena 6(1) Pogodbe o Evropski uniji [v nadaljevanju: PEU] ene od držav članic, ki jih ugotovi Svet na podlagi člena 7(1) omenjene pogodbe s posledicami, navedenimi v členu 7(2) te pogodbe.“

8.

V uvodni izjavi 12 je navedeno:

„Ta okvirni sklep spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznava člen 6 [PEU] in jih izraža Listina […], zlasti Poglavje VI Listine. […]“.

9.

V uvodni izjavi 13 je navedeno:

„Osebe se ne sme odstraniti, izgnati ali izročiti, kadar obstaja resna nevarnost, da bi v tisti državi osebo obsodili na smrt, jo mučili ali z njo kako drugače nečloveško in poniževalno ravnali ali kaznovali.“

10.

Člen 1 („Opredelitev [ENP] in obveznost njegove izvršitve“) določa:

„1.   [ENP] je sodna odločba, ki jo izda država članica z namenom prijetja in predaje zahtevane osebe s strani druge države članice z namenom uvesti kazenski postopek ali izvršiti kazen zapora ali ukrep, vezan na odvzem prostosti.

2.   Države članice izvršijo vsak [ENP] na osnovi načela medsebojnega priznavanja in v skladu z določbami tega okvirnega sklepa.

3.   Ta okvirni sklep ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU].“

11.

Člen 15 („Odločitev o predaji“) določa:

„1.   Izvršitveni pravosodni organ odloči, v časovnih rokih in pod pogoji, opredeljenimi v tem okvirnem sklepu, ali bo predal prijeto osebo.

2.   Če izvršitveni pravosodni organ ugotovi, da podatki, ki mu jih je poslala odreditvena država članica, ne zadostujejo za odločitev o predaji, zahteva, da se mu nujno pošljejo potrebne dodatne informacije, zlasti v zvezi s členi 3 do 5 in členom 8, in lahko določi rok za njihovo sprejetje, pri tem pa mora upoštevati časovne roke določene v člena 17.

3.   Odreditveni pravosodni organ lahko izvršitvenemu pravosodnemu organu kadarkoli pošlje kakršenkoli dodaten koristen podatek.“

12.

Člen 23 („Časovni roki za predajo osebe“) določa:

„1.   Zahtevana oseba se preda v najkrajšem možnem času na dan, o katerem se dogovorita pravosodna organa.

2.   Oseba se preda najpozneje v 10 dneh po končni odločitvi o izvršitvi [ENP].

3.   Če predajo zahtevane osebe v časovnem roku iz odstavka 2 preprečijo okoliščine, na katere državi članici nimata vpliva, se izvršitvena in odreditvena pravosodna organa takoj povežeta med seboj in se dogovorita o novem datumu. V tem primeru se predaja opravi v roku 10 dni po dogovorjenem novem datumu.

4.   Predaja se lahko izjemoma začasno preloži iz resnih humanitarnih razlogov, na primer kadar obstaja upravičen razlog za prepričanje, da bo očitno ogrozila življenje ali zdravje zahtevane osebe. [ENP] se izvrši, kakor hitro ti razlogi prenehajo. Izvršitveni pravosodni organ nemudoma obvesti odreditveni pravosodni organ in se dogovori o novem dnevu predaje. V tem primeru se predaja opravi v roku 10 dni po dogovorjenem novem datumu.

5.   Če je po poteku časovnih rokov iz odstavkov 2 do 4 oseba še vedno v priporu, se oseba izpusti.“

13.

Člen 23(3) Legge 22 aprile 2005, n.o 69, ( 4 ) določa:

„Če obstajajo humanitarni razlogi ali resni razlogi, zaradi katerih se domneva, da bi predaja ogrozila življenje ali zdravje osebe, lahko predsednik Corte di appello (pritožbenega sodišča) ali sodnik, ki ga zadnji pooblasti, z obrazloženim sklepom odloži izvršitev naloga za predajo in o tem takoj obvesti Ministro della giustizia (ministra za pravosodje)“.

14.

Općinski sud u Zadru (občinsko sodišče v Zadru, Hrvaška) je 9. septembra 2019 izdalo ENP zaradi uvedbe kazenskega pregona zoper osebo E. D. L., obdolženo kaznivega dejanja posedovanja z namenom preprodaje in posredovanja prepovedanih drog, storjenega na hrvaškem ozemlju leta 2014.

15.

Pred Corte d’appello di Milano (pritožbeno sodišče v Milanu, Italija) so odvetniki osebe E. D. L. predložili zdravstveno dokumentacijo, ki je potrjevala resne psihiatrične motnje, povezane tudi z njeno zlorabo drog v preteklosti. Na podlagi izvedenskega pregleda se je izkazalo, da oseba E. D. L. trpi za psihotično motnjo, zaradi katere potrebuje zdravljenje, in da je v zvezi z morebitno zaporno kaznijo podano veliko tveganje samomora.

16.

Corte d’appello di Milano (pritožbeno sodišče v Milanu) je na podlagi tega izvedenskega mnenja ugotovilo, da bi premestitev osebe E. D. L. na Hrvaško na podlagi ENP prekinila možnosti zdravljenja, kar bi posledično poslabšalo njeno splošno zdravstveno stanje in dejansko ogrozilo njeno zdravje.

17.

Vendar je navedeno sodišče opozorilo, da je od obveznosti izvršitve ENP mogoče odstopiti le iz razlogov za zavrnitev, ki so taksativno določeni v členih 18 in 18a zakona št. 69 iz leta 2005, med katerimi ni razloga, ki bi temeljil na potrebi po preprečitvi kršitve temeljnih pravic zahtevane osebe, kakršna je pravica do zdravja. Zato je prekinilo postopek in pri Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) vložilo zahtevo za oceno ustavnosti.

18.

V teh okoliščinah je Corte costituzionale (ustavno sodišče) Sodišču predložilo to vprašanje:

„Ali je treba člen 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584/PNZ […] v povezavi s členi 3, 4 in 35 Listine […] razlagati tako, da mora izvršitveni pravosodni organ, če meni, da bi predaja osebe, ki trpi za hudo, kronično in potencialno neozdravljivo boleznijo, lahko povzročila nevarnost resne škode njenemu zdravju, od odreditvenega pravosodnega organa zahtevati informacije, na podlagi katerih je mogoče izključiti obstoj tega tveganja, in zavrniti predajo osebe, če v razumnem roku ne pridobi ustreznih zagotovil?“

19.

Predlog za sprejetje predhodne odločbe je sodno tajništvo Sodišča prejelo 22. novembra 2021. Obravnavan je bil prednostno.

20.

Pisna stališča so predložile oseba E. D. L., hrvaška, finska, italijanska, nizozemska, poljska in romunska vlada ter Evropska komisija.

21.

Obravnave 27. septembra 2022 so se udeležile oseba E. D. L., italijanska, poljska in romunska vlada ter Komisija.

22.

Corte costituzionale (ustavno sodišče) je položaj, s katerim je soočeno kot vrhovni razlagalec italijanske ustave in obenem sodišče države članice, ki je vezano na razlago prava Unije, pojasnilo tako:

23.

Predložitveno sodišče je zaradi izognitve neželenemu neskladju med nacionalnim ustavnim redom in pravom Unije Sodišče prosilo, naj pravo Unije razlaga tako, da bo lahko upoštevalo zahteve italijanske ustave in tako izvajalo svojo sodno pristojnost.

24.

V tem duhu sodelovanja Corte costituzionale (ustavno sodišče) predlaga, da bi bilo na njegovo vprašanje mogoče odgovoriti tako, da bi se po analogiji uporabile ugotovitve, ki jih je Sodišče v zvezi z Okvirnim sklepom 2002/584 sprejelo v primerih, v katerih bi bila posledica izvršitve ENP – čeprav v Okvirnem sklepu ni določen poseben razlog za njeno zavrnitev – kršitev temeljnih pravic zahtevane osebe.

25.

Pri tem se sklicuje zlasti na sodbo Aranyosi in Căldăraru v povezavi s tveganjem, da bi bila zahtevana oseba zaradi izvršitve ENP lahko izpostavljena (i) nečloveškim in ponižujočim razmeram v zaporu v odreditveni državi članici, ki so posledica sistemskih in splošnih pomanjkljivosti ali ki kakor koli drugače zadevajo bodisi nekatere skupine oseb bodisi nekatere zapore ( 9 ); (ii) tveganju, da bo sojena v postopku, v katerem zaradi sistemskih in splošnih pomanjkljivosti v zvezi z neodvisnostjo sodstva v odreditveni državi članici ne bodo spoštovana jamstva iz člena 47 Listine ( 10 ).

26.

Namen Okvirnega sklepa 2002/584 je to, da se z uvedbo poenostavljenega in učinkovitega sistema predaje oseb, ki so obsojene ali osumljene storitve kaznivega dejanja, poenostavi in pospeši pravosodno sodelovanje. Z njim se tako prispeva k uresničitvi cilja, da Unija postane območje svobode, varnosti in pravice, pri čemer se opira na visoko stopnjo zaupanja, ki mora obstajati med državami članicami ( 11 ).

27.

Temeljni kamen tega sistema je načelo medsebojnega priznavanja, ki je izraženo v členu 1(2) Okvirnega sklepa 2002/584. Države članice morajo izvršiti vsak ENP na osnovi tega načela in v skladu z določbami navedenega okvirnega sklepa ( 12 ). Njihovi izvršitveni pravosodni organi lahko načeloma zavrnejo izvršitev ENP samo iz razlogov, ki so taksativno našteti v samem Okvirnem sklepu ( 13 ).

28.

Izvršitev ENP torej pomeni pravilo, zavrnitev njegove izvršitve pa je zasnovana kot izjema, ki jo je treba razlagati ozko ( 14 ).

29.

Vendar Sodišče priznava, da se lahko načeli medsebojnega priznavanja in vzajemnega zaupanja „v izjemnih okoliščinah“ omejita ( 15 ). Spomnilo je, da v skladu s členom 1(3) Okvirnega sklepa ta „ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic, kot so določene, med drugim, z Listino“ ( 16 ).

30.

V tem smislu je Sodišče „pod nekaterimi pogoji navedlo obveznost izvršitvenega pravosodnega organa, da ustavi postopek predaje, uveden z Okvirnim sklepom 2002/584, kadar obstaja nevarnost, da bi imela ta predaja za posledico nečloveško ali ponižujoče ravnanje z zahtevano osebo v smislu člena 4 Listine“ ( 17 ).

31.

Razlog za to je, da je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja, ki je neločljivo povezana s spoštovanjem človekovega dostojanstva (člen 1 Listine) ( 18 ), absolutna, zaradi česar od nje ni mogoče odstopiti niti ob sklicevanju na cilje, kakršni so ti, na katerih temelji pravosodno sodelovanje ( 19 ).

32.

Tveganje kršitve člena 4 Listine lahko izjemoma upraviči preložitev ali zavrnitev predaje osebe, zahtevane na podlagi ENP. Izvršitveni pravosodni organ mora najprej preveriti, ali je to tveganje v zadevi, ki jo obravnava, dejansko podano.

33.

Kršitev člena 4 Listine (in tudi člena 47 Listine) ( 20 ) je bila doslej zatrjevana v zvezi s sistemskimi in splošnimi pomanjkljivostmi v odreditvenih državah članicah.

34.

Sodišče je poudarilo, da sama ugotovitev splošnega in abstraktnega tveganja ne zadostuje za zavrnitev izvršitve ENP in nikakor ni zadostna podlaga za to, da se praviloma ne izvrši noben ENP, izdan v državi članici, ki se ji pripisujejo te sistemske in splošne pomanjkljivosti ( 21 ).

35.

Ob upoštevanju tega, da je lahko relevantno tveganje le to, ki se konkretno in posebej nanaša na zahtevano osebo, mora izvršitveni pravosodni organ na podlagi doktrine iz sodbe Aranyosi in Căldăraru opraviti dvostopenjski preizkus:

36.

Ugotovitev sistemskih in splošnih pomanjkljivosti je potrebna zlasti glede na to, da se očitek o morebitni kršitvi pravic v odreditveni državi uveljavlja v okviru, v katerem načeloma velja domneva, na kateri temelji celoten sistem pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah, torej, da vse države članice spoštujejo temeljne pravice.

37.

Na podlagi te domneve od druge države članice ne le, da ni mogoče zahtevati višje nacionalne ravni varstva temeljnih pravic, kot je tista, ki se zagotavlja s pravom Unije, temveč se ne sme niti preveriti – razen v izjemnih primerih – ali je ta druga država članica v konkretnem primeru dejansko spoštovala temeljne pravice, ki jih zagotavlja Unija ( 22 ).

38.

Tako je treba v primeru kršitev, katerih verjetnosti stoji nasproti domneva, da vse države članice spoštujejo pravice iz Listine, že na začetku dokazati, da so bile v državi, ki je izdala ENP, ugotovljene splošne in sistemske pomanjkljivosti, zaradi katerih je podan dvom o utemeljenosti omenjene domneve.

39.

Menim, da ima tako imenovani „dvostopenjski preizkus“ zelo natančen izvor in je uporaben v kontekstu, za katerega je bil zasnovan. Ta preizkus je povsem smiseln, kadar tveganje za pravice zahtevane osebe izhaja iz splošnih okoliščin, ki v idealnem položaju v državi članici ne bi smele obstajati: pomanjkljive razmere v zaporih ali neobstoj neodvisnosti njenih sodišč.

40.

Vpričo očitka, da so te okoliščine v odreditveni državi vendarle dejansko podane, izvršitveni pravosodni organi ne morejo ostati ravnodušni, vendar temu očitku prav tako ne morejo pritrditi brez neke minimalne podlage, to je minimalne verodostojnosti. Glede na samo naravo zatrjevanih okoliščin pa je treba dokazati tako splošen položaj v zvezi s pomanjkljivostmi kot kontekst, v katerem te okoliščine posebej vplivajo na konkretno zadevo, na katero se nanaša ENP.

41.

V obravnavanem primeru pa tveganje za zdravje zahtevane osebe:

42.

Menim, da za oceno velikosti in obsega tega tveganja ni nujno preučiti celotnega zdravstvenega ali zaporniškega sistema odreditvene države članice. Preveriti je treba, ali bo zahtevani osebi zagotovljena zdravstvena oskrba, ki jo bo morda potrebovala. Za izvedbo tega preverjanja pa ni treba ex ante ovrednotiti celotnega zdravstvenega/zaporniškega sistema, temveč le možnosti pomoči, ki jih je razumno mogoče pričakovati za zahtevano osebo.

43.

Ne gre – poudarjam – za izvedbo presoje sistema zdravstvene pomoči v državi članici, temveč za preučitev možnosti, da se konkretni osebi zagotovi ustrezna pomoč, čeprav se ta pomoč lahko nudi v okviru sistema, ki je kot tak bolj ali manj učinkovit.

44.

Morebiten obstoj splošnih in sistemskih pomanjkljivosti je seveda lahko relevanten: če so podane, je verjetno, da vplivajo tudi na zahtevano osebo, na kar se nanaša druga faza preizkusa Aranyosi in Căldăraru.

45.

Kadar pa nihče ne zatrjuje takih pomanjkljivosti, je treba oceniti obstoj tveganja, ki posebej zadeva zahtevano osebo (ob upoštevanju njenega položaja, posebnosti njene premestitve v odreditveno državo članico in zdravstvene razmere, v katerih se bo znašla po predaji).

46.

To vrednotenje se torej nanaša na drugo stopnjo tako imenovane „dvostopenjske metode“ in ne na predhodno in samostojno prvo stopnjo, katere analiza se mi zdi v tem primeru popolnoma nepotrebna.

47.

In abstracto je mogoče, da h kršitvi člena 4 Listine pripomorejo sistemski in splošni pogoji odvzema prostosti in prebivanja v zaporu, ki jim je lahko izpostavljena zahtevana oseba ( 23 ). Vendar teh pogojev ne bo treba oceniti, če, kot je navedla Komisija ( 24 ), tveganje za zdravje zahtevane osebe ni neposredno povezano s temi pogoji.

48.

V zvezi s tem naj dodam, da:

49.

Glede na navedeno v obravnavani zadevi ni niti potrebno niti ustrezno opraviti prve od dveh stopenj preizkusa iz sodbe Aranyosi in Căldăraru.

50.

Sklicevanje na člen 4 Listine bi bilo hipotetično lahko utemeljeno, če bi bila zahtevana oseba posebej težko bolna, tako da bi bila neposredna posledica izvršitve ENP znatno in nepopravljivo poslabšanje njenega zdravstvenega stanja ( 27 ), zaradi katerega bi bilo ogroženo njeno življenje.

51.

V tem resnično izjemnem položaju bi se v odvisnosti od konkretnih okoliščin bolne osebe ( 28 ) in ne glede na neobstoj sistemskih ali splošnih pomanjkljivosti v odreditveni državi predaja lahko štela za nečloveško ravnanje ( 29 ).

52.

Izjemnost torej ne bi izhajala toliko iz splošnih pogojev prestajanja kazni zapora ali zdravstvene oskrbe v odreditveni državi članici kot takih, temveč iz same predaje, če bi zaradi nje same po sebi lahko nastala neposredna nevarnost za življenje ali zdravje zahtevane osebe.

53.

Težave, ki se lahko pojavijo zaradi tveganja za zdravje (možnost samomora zaradi odvzema prostosti), ki je bilo ugotovljeno v tej zadevi, pravzaprav niso – ponavljam – odvisne od tega, ali se odvzem prostosti in morebitna poznejša umestitev v zapor v okviru ENP zgodi v eni ali drugi državi članici. Prav tako se mi zdi, da na podlagi okoliščin tega primera predaje ni mogoče opredeliti kot nehumano ravnanje, saj doslej ni razvidna nobena podlaga za sklepanje, da zahtevani osebi v državi izdaje ENP ne bo zagotovljena potrebna zdravstvena oskrba.

54.

V vsakem primeru je treba ravnati izjemno preudarno, da se najde rešitev za problem psihiatričnih tveganj, povezanih z odvzemom prostosti (ki so skupna vsem državam članicam), ki ni ta, da se enostavno uveljavlja člen 4 Listine ( 30 ).

55.

V nasprotnem primeru bi bilo mogoče odgovor Sodišča razumeti tako, da pridržanje ali zaprtje v zavodu za prestajanje kazni zapora oseb, v zvezi s katerimi je podano tveganje samomora, že samo po sebi pomeni nečloveško ravnanje, torej da že v načelu – zaradi njene absolutne narave – pomeni kršitev prepovedi iz člena 4 Listine. Glede na trenutno stanje prava Unije se mi to stališče ne zdi sprejemljivo.

56.

Predložitveno sodišče poleg člena 4 Listine omenja še pravico do osebne celovitosti (člen 3 Listine) in pravico do varovanja zdravja (člen 35 Listine). Nekatere udeleženke postopka, kot so oseba E. D. L. ter finska, poljska, romunska ali italijanska vlada, so svoja stališča oblikovale glede na te tri pravice. Nizozemska vlada pa se je sklicevala izključno na člen 4 Listine.

57.

Menim, da člen 35 Listine v tej zadevi ni upošteven, saj v njej ne gre za dostop do preventivnega zdravstvenega varstva in zdravniške oskrbe v skladu s pogoji, ki jih določajo nacionalne zakonodaje in običaji, s katerimi je zagotovljena visoka raven varovanja zdravja ljudi.

58.

Glede člena 3 Listine, eventualno bi lahko prišlo do posega v pravico do duševne celovitosti, vendar tudi v tem primeru ne zaradi pomanjkljivosti v zvezi z zdravstveno oskrbo ali prestajanjem kazni zapora v odreditveni državi članici, ki niso bile zatrjevane, temveč zaradi domnevnega neobstoja ustreznega zdravljenja psihiatrične motnje, za katero v skladu z izvedenskim mnenjem, ki je bilo predloženo v postopku pred italijanskim pritožbenim sodiščem, trpi zahtevana oseba.

59.

Preudarki, ki sem jih v tem okviru zgoraj navedel v zvezi s členom 4 Listine, veljajo tudi za člen 3 Listine.

60.

Sodna praksa, ki jo bom zaradi poenostavitve imenoval „doktrina Aranyosi in Căldăraru“, je primer pretorskega oblikovanja prava s strani Sodišča, ki je utemeljeno s potrebo po zagotovitvi načina za varstvo temeljnih pravic posameznika v primerih, ki jih zakonodajalec ENP ni izrecno določil.

61.

V členu 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 je kategorično določeno, da „ne spreminja obveznosti, ki izhajajo iz spoštovanja temeljnih pravic in temeljnih pravnih načel iz člena 6 [PEU]“. S tem je določena končna klavzula sistema, ki je postavljena nad posebna zagotovila v zvezi z nekaterimi temeljnimi pravicami, ki so izražene v navedenem okvirnem sklepu ( 31 ).

62.

Zakonodajalec Unije bi glede na domnevo, da vse države članice spoštujejo temeljne pravice, stežka predvidel možnost splošnih in sistemskih pomanjkljivosti, zaradi katerih bi lahko prišlo do kršitev temeljnih pravic zahtevane osebe.

63.

Zato je bilo na podlagi člena 1(3) Okvirnega sklepa 2002/584 neizogibno, da se izjemoma uvedejo razlogi za zavrnitev izvršitve, povezani s kršitvami, ki so lahko posledica splošnih in sistemskih pomanjkljivosti.

64.

Vendar bi sprejetje „novega“ razloga za zavrnitev izvršitve ENP na podlagi zdravstvenih razlogov lahko – kot je bilo opozorjeno na obravnavi – pomenilo razpoko v sistemu ENP, zaradi katere bi prišlo do številnih zahtevkov prizadetih strank in posledične ohromitve sistema predaje odreditveni državi članici.

65.

Menim, da je pretorska razširitev seznama razlogov za neizvršitev ENP, s katero bi bil nanj vključen tak, ki izhaja iz zdravstvenih tveganj, nepotrebna: zavrnitev izvršitve ENP ni ustrezna, če zadostuje preložitev predaje zahtevane osebe. In ravno to je mehanizem, ki je v Okvirnem sklepu 2002/584 določen za primere, kakršen je obravnavani.

66.

V skladu s členom 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584 se predaja zahtevane osebe izjemoma lahko začasno preloži„iz resnih humanitarnih razlogov, na primer kadar obstaja upravičen razlog za prepričanje, da bo očitno ogrozila življenje ali zdravje zahtevane osebe“.

67.

V zvezi z navedeno formulacijo se, kot je ugotovilo predložitveno sodišče in so opozorile skoraj vse udeleženke tega postopka, porajajo težave. Vendar menim, da niso tolikšne, da jih ne bi bilo mogoče premostiti s celostno – in ne ustvarjalno – razlago navedene določbe.

68.

Po mnenju Corte costituzionale (ustavno sodišče) člen 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584 zato, ker je v skladu z njim preložitev predaje mogoča le „izjemoma“ in v položajih začasne narave, ni ustrezen v primerih resnih kroničnih bolezni, za katere ni mogoče predvideti, kako dolgo bodo trajale ( 32 ).

69.

Dodaja, da bi v nasprotnem primeru lahko šlo za preložitev za nedoločen čas, s čimer bi bil okrnjen polni učinek postopka predaje: zaradi zaporednih odlogov iz kroničnih zdravstvenih razlogov bi bila zahtevana oseba v stalni negotovosti glede svoje usode, kar bi bilo v nasprotju z zahtevo po zagotovitvi sojenja v razumnem roku v vseh postopkih, ki vplivajo na osebno svobodo ( 33 ).

70.

Hrvaška in nizozemska vlada ter Komisija poudarjajo, da se lahko preložitev iz člena 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584 odredi šele po sprejetju odločitve o izvršitvi ENP, ne pa ob odločanju o sami izvršitvi.

71.

Priznavam, da so to tehtni razlogi. Vendar menim, da je okvir možnosti za razlago te določbe širši kot ta, iz katerega izhaja predložitveno sodišče in ki so ga na obravnavi zagovarjale intervenientke.

72.

Izhajam iz premise, da neobstoj izrecnega razloga za neizvršitev ENP v nacionalnem pravu (ali v členih 3 in 4 Okvirnega sklepa 2002/584) ni ovira za upoštevanje obvezne zahteve iz člena 1(3) tega okvirnega sklepa. Za spoštovanje te zahteve mora (sodišče kot) razlagalec, kolikor je mogoče, na podlagi normativnih elementov, ki jih je določil sam zakonodajalec, oblikovati vsebinsko ustrezno rešitev.

73.

Menim, da ogrodje člena 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584 omogoča tako vsebinsko ustrezno rešitev. Na podlagi njegove vsebine je mogoča razlaga, s katero bo – čeprav je široka in ambiciozna – volja zakonodajalca v vsakem primeru upoštevana bolj, kot bi bila v primeru sodnega oblikovanja novega razloga za zavrnitev izvršitve ENP. V končni fazi je bolje, da se prilagodita smisel in obseg navedene pozitivnopravne določbe, kot pa da sodišče ne glede na to določbo ustvari novo pravilo.

74.

Iz člena 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584, razlaganega v okviru tega okvirnega sklepa, je mogoče, ponavljam, v primerih, kakršen je obravnavani, izpeljati rešitev, s katero je zadoščeno zahtevi člena 1(3) tega sklepa.

75.

Eden od argumentov za to, da je lahko člen 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584 ustrezen za izpolnitev zahteve iz člena 1(3) tega sklepa, je, da se izrecno nanaša na „[p]redajo[,] […] ki bi lahko ogrozila življenje ali zdravje iskane osebe“.

76.

Navedena določba se zaradi te omembe pomembno razlikuje od členov 3, 4 in 4a Okvirnega sklepa 2002/584. Razlogi za obvezno ali fakultativno neizvršitev, določeni v teh členih, se nanašajo na objektivne elemente, torej na kazniva dejanja, ki so vzrok za izdajo ENP, ali na razvoj kazenskih postopkov, ki so bili oziroma bi lahko bili zaradi teh kaznivih dejanj začeti ( 34 ).

77.

Vključitev dodatnega razloga za neizvršitev (ki bi zaradi narave temeljne pravice morala biti obvezna), ki bi temeljil na tveganju kršitve členov 3 ali 4 Listine, na seznam iz člena 3 Okvirnega sklepa 2002/584, bi bila v okviru ureditve neizvršitve, ki temelji na pravnem ustroju kazenskih sistemov vseh držav članic, povezana z očitnimi težavami.

78.

Če ne bi bilo drugega sredstva, te težave verjetno ne bi zadostovale za preprečitev pretorske uvedbe novega razloga za neizvršitev, kot se je zgodilo v primerih Aranyosi in Căldăraru in kot sem pojasnil zgoraj. V obravnavanem primeru pa se lahko uporabi sredstvo iz člena 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584. To sredstvo je učinkovito zlasti, ker

79.

Menim, da je člen 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584 primeren za oblikovanje odgovora na dvome, ki jih je izrazilo predložitveno sodišče.

80.

Prvič, določa merilo za opredelitev „minimalnega praga“ resnosti tveganja („nevarnost za življenje ali zdravje“) v zvezi s členoma 3 in 4 Listine. ( 35 )

81.

Drugič, določa način komunikacije med odreditvenim in izvršitvenim pravosodnim organom, o delovanju katerega sprašuje predložitveno sodišče.

82.

Čeprav se v skladu s to določbo komunikacija med pravosodnima organoma ne nanaša na obstoj razlogov za neizvršitev, temveč na datum predaje zahtevane osebe, po mojem mnenju ni ovir za to, da se začne v trenutku, ko mora izvršitveni organ odločiti, ali bo preložil predajo.

83.

Z izmenjavo informacij lahko izvršitveni pravosodni organ od odreditvenega pravosodnega organa pridobi pojasnila o zdravljenjih, ki so na voljo v zavodih za pridržanje ali za prestajanje kazni zapora in so prilagojena zdravstvenim potrebam zahtevane osebe.

84.

Zaradi tega dialoga in glede na zdravstveno stanje zahtevane osebe, ki dotlej odreditvenemu pravosodnemu organu ni bilo znano, je mogoče, da ta po uradni dolžnosti ali na predlog izvršitvenega pravosodnega organa ponovno oceni – če se mu zdi primerno – ustreznost ENP ob upoštevanju (novega) dejavnika, ki vpliva na presojo sorazmernosti ( 36 ).

85.

Tako bi se poleg okoliščin, ki so upoštevne pri preizkusu sorazmernosti (med drugimi dejavniki, to, ali je bil ENP izdan zaradi uvedbe kazenskega postopka ali za izvršitev kazni, ter resnost kaznivih dejanj), tehtala še ta, ki se nanaša na zdravje zahtevane osebe. Posledica tega tehtanja bi bil lahko (začasen ali dokončen) umik ENP ali njegova ohranitev, če bi odreditveni organ odločil, da se mora postopek predaje kljub vsemu nadaljevati.

86.

Menim, da člen 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584 za take primere dopušča sistem komunikacije med sodišči, ki je podoben temu, ki se v skladu s členom 15 Okvirnega sklepa 2002/584 lahko uporabi pred sprejetjem odločitve o tem, ali naj se ENP izvrši.

87.

Res je, da so v skladu z besedilom člena 15 Okvirnega sklepa 2002/584 ustrezne informacije tiste, ki so nujne za „odločitev o predaji“, torej o tem, ali so zanjo izpolnjeni pogoji, določeni zlasti v členih od 3 do 5 Okvirnega sklepa 2002/584 ( 37 ).

88.

Vendar po mojem mnenju ni ovir za to, da se postopek izmenjave informacij uporabi, kadar so te lahko uporabne za presojo tveganja, ki je odločilno za preložitev predaje, in sicer tudi po njeni odreditvi, če so podani resni humanitarni razlogi ( 38 ).

89.

Izvršitveni pravosodni organ mora predvsem v interesu pravic zahtevane osebe, pa tudi legitimnega interesa Unije za boj proti nekaznovanosti, ki je poseben namen mehanizma ENP ( 39 ), o morebitni preložitvi predaje odločiti na podlagi vseh informacij, ki so potrebne za presojanje ob popolnem poznavanju dejstev.

90.

Če je za pridobitev takšnega poznavanja potrebna neposredna in sprotna komunikacija z odreditvenim pravosodnim organom, se lahko uporabi mehanizem iz člena 15(2) Okvirnega sklepa 2002/584, in sicer tudi v primeru, če je bila izvršitev že odobrena.

91.

Preložitev bi se torej lahko odredila za izvršitev, ki je bila na podlagi preučitve izpolnjevanja razlogov za neizvršitev iz členov 3, 4 in 4a Okvirnega sklepa 2002/584 že potrjena. Resno tveganje za zdravje tako postane razlog, ki se uporabi za utemeljitev odločitve o preložitvi izvršitve ENP, ki je bila že odobrena.

92.

V zvezi s podaljšanjem trajanja ukrepa je v členu 23(4) Okvirnega sklepa 2002/584 določeno, da je preložitev „začasn[a]“ in da se ENP izvrši, „kakor hitro [resni humanitarni razlogi, na podlagi katerih je utemeljena] prenehajo“.

93.

Začasnost preložitve mora biti zato povezana z nadaljnjim obstojem humanitarnih razlogov, na podlagi katerih je upravičena. Ti lahko iz različnih vzrokov (predvsem zaradi sprememb položaja zahtevane osebe) izginejo ali se popravijo.

94.

V vsakem primeru – kot je omenilo predložitveno sodišče ( 40 ) – v primeru potrebe po ponovni preložitvi ni ovir za nadaljevanje dialoga med zadevnima pravosodnima organoma, da bi se našle druge posebne rešitve ( 41 ).

95.

Samo če bi bilo treba glede na vse okoliščine izročitev preložiti za obdobje, katerega razumnost bi moral v dialogu z odreditvenim pravosodnim organom presoditi izvršitveni pravosodni organ, bi bila mogoča neizvedba predaje ( 42 ), ki jo je odredil izvršitveni pravosodni organ.

96.

Skratka, menim, da

97.

Glede na navedeno Sodišču predlagam, naj Corte costituzionale (ustavno sodišče, Italija) odgovori tako:

Člena 1(3) in 23(4) Okvirnega sklepa Sveta 2002/584/PNZ z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami, kakor je bil spremenjen z Okvirnim sklepom 2009/299/PNZ z dne 26. februarja 2009, je ob upoštevanju členov 3, 4 in 35 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah

treba razlagati tako:

če izvršitveni pravosodni organ presodi, da bi bila lahko zahtevana oseba, ki trpi za hudimi, kroničnimi in potencialno neozdravljivimi boleznimi, zaradi predaje izpostavljena tveganju resne škode za njeno zdravje, mora od odreditvenega pravosodnega organa zahtevati informacije, ki omogočajo izključitev takega tveganja, ter po potrebi predajo te osebe izjemoma in začasno preložiti, dokler obstaja to resno tveganje.